SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 27. februarja 2014(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Svetovni trg zaslonov s tekočimi kristali (LCD) – Sporazumi in usklajena ravnanja na področju cen in zmogljivosti proizvodnje – Notranja prodaja – Pravica do obrambe – Globe – Delna imuniteta pred globo – Enotna in trajajoča kršitev – Načelo ne bis in idem“
V zadevi T‑128/11,
LG Display Co. Ltd s sedežem v Seulu (Južna Koreja),
LG Display Taiwan Co. Ltd s sedežem v Taipeiju (Tajvan),
ki ju zastopata A. Winckler in F.‑C. Laprévote, odvetnika,
tožeči stranki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo P. Van Nuffel in F. Ronkes Agerbeek, zastopnika, skupaj s S. Kingston, barrister,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije C(2010) 8761 konč. z dne 8. decembra 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (Zadeva COMP/39.309 – LCD) ter znižanja zneska globe, ki je bila s tem sklepom naložena tožečima strankama,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, G. Berardis (poročevalec) in C. Wetter, sodnika,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. aprila 2013,
izreka naslednjo
Sodbo(1)
Dejansko stanje
Družbe, obravnavane v tej zadevi
1 Družba LG Display Co. Ltd (v nadaljevanju: LGD), ki se je prej imenovala LG Philips LCD Co. Ltd, je družba korejskega prava in nadzoruje skupino družb s sedeži po celem svetu, ki delujejo na področju proizvodnje zaslonov s tekočimi kristali z aktivno matriko (v nadaljevanju: zasloni LCD).
2 Družba LGD je bila ustanovljena 26. julija 1999 s sporazumom o skupnem podjetju med družbo korejskega prava LG Electronics, Inc. (v nadaljevanju: LGE) in družbo nizozemskega prava Koninklijke Philips Electronics NV (v nadaljevanju: Philips).
3 Družbi LGE in Philips sta imeli v obdobju med 26. julijem 1999 in 23. julijem 2004 v lasti vsaka 50 % kapitala družbe LGD. Nato se je delež družbe LGE zmanjšal na 37,9 %, delež družbe Philips pa na 32,87 %.
4 Družba LG Display Taiwan Co. Ltd, ki se je prej imenovala LG Philips LCD Taiwan (v nadaljevanju: LGDT), je hčerinska družba tajvanskega prava v 100‑odstotni lasti družbe LGD, ki deluje na področju proizvodnje in dobave zaslonov LCD.
[…] (ni prevedeno)
Izpodbijani sklep
[…] (ni prevedeno)
19 Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila obstoj kartela šestih velikih mednarodnih proizvajalcev zaslonov LCD, med katerimi sta tožeči stranki, v zvezi s tema dvema vrstama proizvodov v velikosti dvanajst palcev ali več: zasloni LCD za informacijsko tehnologijo, kakršni so za prenosne računalnike in računalniške zaslone, ter zasloni LCD za televizijske sprejemnike (v nadaljevanju: skupaj: kartelni zasloni LCD).
20 Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je ta kartel odražal kot enotna in trajajoča kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ki je trajala vsaj od 5. oktobra 2001 do 1. februarja 2006 (v nadaljevanju: kršitveno obdobje). V tem obdobju so udeleženci sklicali številne večstranske sestanke, ki so se imenovali „sestanki kristal“, največkrat v hotelih v Tajvanu. Vsebina teh sestankov je bila očitno protikonkurenčna, saj so na njih imeli udeleženci priložnost zlasti določiti najnižje cene kartelnih zaslonov LCD, razpravljati o svojih cenovnih projekcijah za preprečitev zniževanja teh cen ter usklajevati povišanja cen in raven proizvodnje. V kršitvenem obdobju so se udeleženci kartela tudi dvostransko srečevali in si pogosto izmenjevali informacije o vsebinah, obravnavanih na „sestankih kristal“. Poleg tega so sprejeli ukrepe za preveritev, ali so se odločitve, sprejete na teh sestankih, izvajale (točke od 70 do 74 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
[…] (ni prevedeno)
22 Komisija je na podlagi smernic iz leta 2006, prvič, ugotovila vrednost prodaj kartelnih zaslonov LCD, na katere se neposredno ali posredno nanaša kršitev. Za to je opredelila te tri vrste prodaj udeležencev kartela:
– „neposredna prodaja v EGP“, in sicer prodaja kartelnih zaslonov LCD drugemu podjetju v EGP;
– „neposredna prodaja v EGP prek predelanih proizvodov“, in sicer prodaja – v okviru skupine, ki ji pripada proizvajalec – kartelnih zaslonov LCD, integriranih v končne proizvode, ki so prodani drugemu podjetju v EGP;
– „posredna prodaja“, in sicer prodaja kartelnih zaslonov LCD drugemu podjetju zunaj EGP, ki zaslone nato vgradi v končne proizvode, ki jih prodaja v EGP (točka 380 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
23 Vendar je Komisija menila, da se lahko omeji na upoštevanje le prvih dveh skupin, navedenih zgoraj v točki 22, saj vključitev tretje skupine ni potrebna za to, da bi naložene globe lahko dosegle dovolj visoko raven odvračanja (točka 381 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
24 Namesto da bi uporabila vrednost celotne prodaje podjetja v zadnjem letu njegove udeležbe pri kršitvi, kot je običajno določeno v točki 13 smernic iz leta 2006, je Komisija štela, da je v obravnavanem primeru primerneje uporabiti povprečno letno vrednost prodaje v celotnem trajanju kršitve, zlasti ob upoštevanju skokovitega povečanja prodaje večine zadevnih podjetij v letih, na katera se nanaša izpodbijani sklep (točka 384 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
25 Komisija je kljub ugovorom tožečih strank štela, da je treba vrednost upoštevne prodaje izračunati tudi ob upoštevanju njune prodaje družbama LGE in Philips. Tudi prodaja tema družbama naj bi bila namreč predmet razprav med udeleženci zadevnega kartela, na ceno, ki se nanaša na to prodajo, pa naj bi vplivale okoliščine, značilne za trg, in sicer obstoj kartelnih cen. Tako je bila za tožeče stranke skupna upoštevna prodaja v kršitvenem obdobju določena na 2.296.240.479 EUR, pri čemer je letno povprečje, ki je bilo pridobljeno tako, da se je navedeni znesek razdelil glede na trajanje kartela, in sicer 4,33 leta, znašalo 530.309.579 EUR (točki 386 in 396 obrazložitve in tabela 4 izpodbijanega sklepa).
[…] (ni prevedeno)
31 Na podlagi teh ugotovitev je Komisija v členu 2 izpodbijanega sklepa tožečima strankama solidarno naložila plačilo globe v višini 215.000.000 EUR.
Postopek in predlogi strank
32 Tožeči stranki sta 23. februarja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.
33 Potem ko je Komisija 8. decembra 2011 vložila dupliko, sta tožeči stranki v utemeljitev četrtega tožbenega razloga, navedenega v tožbi, predlagali nov dokazni predlog na podlagi člena 48(1) Poslovnika Splošnega sodišča (v nadaljevanju: nov dokazni predlog).
34 Komisija je 26. januarja 2012 predložila stališča glede novega dokaznega predloga.
35 Splošno sodišče (šesti senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in je na podlagi ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika strankam pisno postavilo vprašanja, na katera so te odgovorile v predpisanem roku.
36 Stranke so na obravnavi 26. aprila 2013 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
37 Ker ustni postopek še ni bil končan, je Splošno sodišče po obravnavi strankam pisno postavilo dodatna vprašanja, na katera so te odgovorile v predpisanem roku.
38 Ustni postopek se je končal s sklepom predsednika šestega senata Splošnega sodišča z dne 12. julija 2013.
39 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– razglasi delno ničnost izpodbijanega sklepa in občutno zniža znesek globe, ki jima je bila naložena na podlagi tega sklepa;
– Komisiji naloži plačilo stroškov;
– odredi kakršen koli drug ukrep, za katerega meni, da je primeren.
40 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pravo
[…] (ni prevedeno)
Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da naj bi Komisija notranjo prodajo tožečih strank neupravičeno in ob kršitvi njune pravice do obrambe vključila v izračun zneska globe
[…] (ni prevedeno)
Prvi del tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo smernic iz leta 2006
[…] (ni prevedeno)
– Upoštevanje prodaje podjetjema, povezanima s tožečima strankama
60 Tožeči stranki v bistvu trdita, da dejstvo, da z družbama LGE in Philips ne tvorita enotnega podjetja v smislu sodne prakse, navedene v točki 54 zgoraj – čeprav teh družb ni mogoče šteti za solidarno odgovorni za kršitev, ki sta jo storili tožeči stranki – ni upoštevno za ugotovitev, ali so kartelni zasloni LCD, ki sta jih tožeči stranki prodali družbama LGE in Philips, spadali v okvir prodaje, na katero se nanaša kršitev, ugotovljena v izpodbijanem sklepu, v smislu točke 13 smernic iz leta 2006.
61 V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija ni trdila, da je kršitev zadevala prodajo tožečih strank družbama LGE in Philips preprosto zato, ker ni šlo za prodajo med družbami, ki so del enotnega podjetja v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 54.
62 Dejstvo, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni ugotovila, da so tožeči stranki ter družbi LGE in Philips tvorile enotno podjetje, je bilo namreč nujen pogoj za vključitev prodaj tožečih strank družbama LGE in Philips v skupino „neposredna prodaja v EGP“, ki predpostavlja, da se zadevna prodaja opravi neodvisnim tretjim osebam. Vendar bi morala Komisija pri tem vseeno pojasniti, kakšna je zveza med prodajo tožečih strank družbama LGE in Philips ter kartelom.
63 Komisija je v zvezi s tem v točki 396 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je ta zveza, prvič, v tem, da so med seboj razpravljale med drugim o prodaji kartelnih zaslonov LCD strankam, kakršni sta družbi LGE in Philips, ki so bile povezane z udeleženci kartela, in drugič, v tem, da so na cene prodaje tem strankam vplivale okoliščine, ki so bile značilne za trg, in sicer obstoj kartelnih cen.
[…] (ni prevedeno)
Tretji del tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja
[…] (ni prevedeno)
136 Komisija je nazadnje menila, da tožeči stranki z družbama LGE in Philips ne tvorita enotnega podjetja. V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeči stranki nista predložili nikakršnega elementa, ki bi ovrgel to ugotovitev Komisije.
137 Prodaja tožečih strank družbama LGE in Philips je bila tako vključena v skupino „neposredna prodaja v EGP“.
138 Če Komisija ne bi ravnala tako, bi tožečima strankama omogočila prednost pred drugimi udeleženci kartela, ki tako kot onidve niso vertikalno integrirani, saj z družbama, katerima sta prodajali svoje kartelne zaslone LCD, nista tvorili enotnega podjetja.
139 Dejstva, da je Komisija za udeležence kartela, ki so se v nasprotju s tožečima strankama šteli za vertikalna integrirana enotna podjetja, upoštevno prodajo vključila v skupino „neposredna prodaja v EGP prek predelanih proizvodov“, ni mogoče grajati z vidika spoštovanja načela enakega obravnavanja, saj obstoj enotnega podjetja pomeni različen položaj, ki upravičuje to, da se za navedene udeležence uporabi druga skupina.
140 Glede trditve tožečih strank v zvezi z domnevno diskriminacijo glede na to, ali se je notranja prodaja neki skupini nanašala na hčerinske ali na matične družbe, zadostuje poudariti, da je Komisija pravilno uporabila pojem enotnega podjetja. Za hčerinske družbe v 100‑odstotni lasti se je štelo, da izhajajo iz istega podjetja kot udeleženci kartela, medtem ko se družbe z deleži v družbah, ki so bile udeležene v kartelu, niso štele za matične družbe, ker ni bilo dokazano, da so bili izpolnjeni pogoji, ki jih za to določa sodna praksa. Komisija pa je štela, da to ni veljalo za družbi LGE in Philips v razmerju do tožečih strank, ki te ugotovitve ne izpodbijata. Nasprotno, če je eno od podjetij, ki je bilo udeleženo v kartelu, prodajo v EGP izvedlo neodvisnim tretjim osebam, je Komisija to prodajo upoštevala ne glede na to, za katero družbo (hčerinsko ali matično), ki spada v to podjetje, ki je kartelne LCD dejansko prodalo, je šlo.
141 Glede odločitve Komisije, da pri izračunu zneska globe ne bo upoštevala tretje skupine prodaje, opredeljene v točki 380 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in sicer „posredne prodaje“ (glej točko 22 zgoraj), je treba poudariti, da čeprav so se nekateri kartelni zasloni LCD, ki so jih udeleženci kartela dobavljali tretjim osebam zunaj EGP, lahko res pojavili v končnih proizvodih, prodanih v EGP, ni mogoče zanikati, da je bila zveza med kartelom in ozemljem EGP v smislu točke 13 smernic iz leta 2006 šibkejša od zveze med dvema skupinama prodaje, ki sta bili v izpodbijanem sklepu upoštevani.
142 Ker se je poleg tega izključitev „posredne prodaje“ uporabila za vse udeležence kartela, v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti nikakršne diskriminacije.
[…] (ni prevedeno)
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da naj bi Komisija tožečima strankama neupravičeno zavrnila odobritev imunitete pred globo za leto 2005
155 Tožeči stranki menita, da bi jima morala Komisija na podlagi točke 23(b), zadnji odstavek, obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 priznati delno imuniteto ne samo za leto 2006, temveč tudi za leto 2005. Z ustno prošnjo za prizanesljivost z dne 17. julija 2006 in z dopolnilno ustno izjavo z dne 20. julija 2006 s številnimi priloženimi dokazili naj bi tožeči stranki Komisijo namreč prvi seznanili z dejstvi, za katera ta dotlej ni vedela, in sicer s tem, da je kartel zaslonov LCD leta 2005 še trajal. Tožeči stranki v zvezi s tem zatrjujeta, da dokumenti, ki jih je družba Samsung predložila 18. julija 2006 po njuni ustni prošnji, niso omogočali dokaza o organizaciji „sestankov kristal“ leta 2005 in da dopolnilni ustni izjavi družbe Samsung z dne 20. julija 2006, v kateri je ta sicer opisala stike med konkurenti leta 2005, niso bila priložena dokazila.
[…] (ni prevedeno)
157 Opozoriti je treba, da točka 23 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 določa:
„23 Komisija bo v vsaki dokončni odločbi, ki jo sprejme ob koncu upravnega postopka:
(a) odločila, ali so dokazi, ki jih je zagotovilo podjetje, predstavljali znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija ob istem času že imela;
(b) določila raven zmanjšanja, do katere bo upravičeno podjetje, glede na globo, ki bi bila sicer naložena, kot sledi. Za:
– [p]rvo podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21: 30–50‑odstotno zmanjšanje;
– […]
Poleg tega, če podjetje zagotovi dokaze, ki se nanašajo na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in ki se neposredno nanašajo na težo ali trajanje domnevnega kartela, Komisija teh elementov ne bo upoštevala pri določanju globe, ki naj se naloži podjetju, ki je te dokaze zagotovilo.“
[…] (ni prevedeno)
Opozorilo glede splošnih načel
[…] (ni prevedeno)
166 Tako se točka 23(b), zadnji odstavek, obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 ne nanaša na primere, v katerih je podjetje le predložilo nove ali popolnejše dokaze o dejstvih, za katera je Komisija že vedela. Ta odstavek se prav tako ne uporablja v primerih, v katerih je podjetje predložilo nova dejstva, ki pa ne morejo spremeniti presoje Komisije v zvezi s težo ali trajanjem kartela. Nasprotno, ta določba se uporablja izključno v primerih, v katerih sta izpolnjena dva pogoja: prvič, zadevno podjetje je prvo dokazalo dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in drugič, ta dejstva, ki se neposredno nanašajo na težo ali trajanje domnevnega kartela, omogočajo Komisiji, da pride do novih ugotovitev o kršitvi (zgoraj navedena sodba Transcatab proti Komisiji, točka 382).
167 Pogoje za uporabo točke 23(b), zadnji odstavek, obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 je treba razlagati strogo in se omejiti na primere, v katerih družba, ki je udeležena v kartelu, Komisiji posreduje novo informacijo v zvezi s težo in trajanjem kršitve, izključiti pa primere, v katerih je družba le posredovala podatke, ki omogočajo potrditev dokazov o obstoju kršitve. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba pravila, ki so tu upoštevna, razlagati strogo, ker je postopek prizanesljivosti izjema od pravila, da je treba podjetje sankcionirati za vse kršitve pravil konkurenčnega prava. Poleg tega je treba poudariti, da bi bila učinkovitost programov prizanesljivosti zmanjšana, če podjetja ne bi bila več spodbujena k temu, da prva posredujejo Komisiji informacije o prijavi kartela.
[…] (ni prevedeno)
Uporaba v obravnavanem primeru
170 Najprej je treba ugotoviti, da tožeči stranki ne izpodbijata časovnega zaporedja dogodkov julija 2006, ki ga je ugotovila Komisija. Tako ni sporno, da:
– sta tožeči stranki ustno izjavo podali 17. julija 2006;
– je družba Samsung nekatere dokaze predložila 18. julija 2006;
– je družba Samsung ustno izjavo podala 20. julija 2006 ob 9.40;
– sta tožeči stranki podali ustno izjavo in predložili dokaze 20. julija 2006 ob 15.30.
171 Iz tega izhaja, da bi tožeči stranki za to, da bi lahko bili upravičeni do delne imunitete za leto 2005, morali dokazati, da informacije, ki sta jih predložili 17. julija 2006, ustrezajo pogojem, določenim v točki 23(b), zadnji odstavek, obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, kakor so povzeti zgoraj v točki 166. Sicer bi tožeči stranki morali dokazati, prvič, da Komisija kljub informacijam, ki jih je družba Samsung razkrila 18. in 20. julija 2006, ni vedela, da se je kršitev, ki je bila sankcionirana v izpodbijanem sklepu, nadaljevala leta 2005, in drugič, da informacije, ki sta jih predložili 20. julija 2006, izpolnjujejo zadevne pogoje.
172 Preveriti je treba, ali sta tožeči stranki s trditvami, navedenimi v utemeljitev te tožbe, uspeli dokazati, da bi morali biti upravičeni do delne imunitete za leto 2005.
173 Na prvem mestu, po mnenju tožečih strank je Komisija napačno razlagala točko 23(b), zadnji odstavek, obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, ker je za pridobitev delne imunitete zahtevala, da ji predložita zadostne dokaze o zadevnih dejstvih. Besedilo navedenega obvestila, kakor ga je Komisija razlagala v drugih zadevah, naj bi namreč določalo zgolj to, da morajo biti ti dokazi upoštevni. Poleg tega naj bi Komisija družbo Samsung obravnavala ugodneje, ker ji je dodelila imuniteto na podlagi informacij, ki niso bile kakovostnejše od informacij, ki sta jih predložili tožeči stranki.
174 V zvezi s tem je treba poudariti, da je v skladu z načeli, navedenimi zgoraj v točkah od 161 do 168, Komisija pravilno štela, da so informacije, ki sta jih tožeči stranki predložili 17. julija 2006, preveč nenatančne za izpolnitev pogojev iz zadevne določbe, kakor se razlaga v skladu s sodno prakso.
175 Na podlagi izjave tožečih strank z dne 17. julija 2006 je namreč mogoče ugotoviti, da je Komisija lahko upravičeno navedla:
„[…] V obravnavanem primeru zgolj ustno podane navedbe z dne 17. julija 2006 – da so se sestanki, podobni tistim z dne 5. in 19. oktobra 2001, nadaljevali vse do začetka leta 2005 in da so se po tem datumu za nekaj časa nadaljevale nekatere izmenjave informacij ali da se je včasih razpravljalo o najnižjih cenah in smernicah o cenah oziroma se je o njih dogovarjalo, vendar je pri teh sestankih šlo zgolj za izmenjavo informacij o cenah, zmogljivostih in proizvodnji – ne zadostujejo za dokaz, da je kršitev trajala celo leto 2005. V času, ko je [družba LGD] predložila tovrstne dokaze za leto 2005 in za prva dva meseca leta 2006, zlasti v svoji izjavi z dne 20. julija 2006, je družba Samsung kot prosilka za imuniteto s svojimi izjavami z dne 18. in 20. julija 2006 Komisijo že zadostno obvestila o nadaljevanju kršitve v letu 2005 […]“
176 V nasprotju s trditvami tožečih strank ni mogoče šteti, da njuni izjavi vsebujeta natančne in podkrepljene dokaze z neposrednim vplivom na ugotovitev trajanja kršitve v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 168, in sicer o tem, da se je kršitev nadaljevala celo leto 2005. Tudi če je iz izjave razvidno, da so se informacije o cenah, trgu in pogojih preskrbe na svetovni ravni ter informacije o odnosih z nekaterimi strankami izmenjevale na sestankih od oktobra 2001 do začetka leta 2005, so po tem datumu sporne namreč samo še „nekatere izmenjave informacij“, ki so potekale „nekaj časa“, brez pojasnila, za kakšno vrsto informacij je šlo. Sklicevanje na izmenjave informacij o cenah, vsebovano v izjavi, se nanaša na zgoraj navedene sestanke med letom 2001 in začetkom leta 2005. V izjavi se nič ne nanaša na izmenjavo informacij o cenah v obdobju po začetku leta 2005. Iz izjave prav tako ni razviden datum leta 2005, ko naj bi se narava sestankov spremenila, temveč je zgolj navedeno, da je do te spremembe prišlo v začetku leta.
177 Iz tega izhaja, da so informacije, vsebovane v izjavi tožečih strank, glede leta 2005 preveč nenatančne, da bi lahko neposredno vplivale na ugotovitev trajanja kartela.
178 V zvezi s tem, da je Komisija za družbo Samsung uporabila manj zavezujoča merila, ker ji je priznala imuniteto pred vsakršno globo, zadostuje ugotoviti, da je merilo, ki ga je treba uporabiti za to in ki je opredeljeno v točki 8(b) obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, drugačno od tistega, ki je določeno v točki 23(b), zadnji odstavek, tega obvestila. V skladu s prvo od navedenih določb se popolna imuniteta namreč podeli podjetju, ki prvo predloži dokaze, ki so po mnenju Komisije takšni, da ji omogočajo ugotoviti obstoj kartela.
179 Dejstvo, da gre za različni merili, pomeni objektivno utemeljitev, ki Komisiji omogoča, da družbe Samsung in tožečih strank ne obravnava enako, ne da bi pri tem kršila načelo enakega obravnavanja (glej sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 131).
[…] (ni prevedeno)
189 Poleg tega je res, da zadnji dokaz, ki ga je predložila družba Samsung in ki je naveden zgoraj v točki 187, v izpodbijanem sklepu, ki se najpogosteje opira na dokaze tožečih strank v zvezi z letom 2005, ni omenjen. Vendar to, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni vsi dokazi, ki jih je predložila družba Samsung, ne vpliva na dejstvo, da je Komisija v času izjave tožečih strank 20. julija 2006 zaradi dokazov zadnjenavedenega podjetja vedela, da so se dvostranski stiki med nekaterimi udeleženci kartela nadaljevali leta 2005.
190 Okoliščina, da je Komisija pogosto uporabila informacije, ki sta jih tožeči stranki predložili 20. julija 2006, naj bi potrjevala, da imajo te informacije dejansko večjo dokazno vrednost od dokazov, ki jih je prej predložila družba Samsung. Vendar je Komisija prav iz tega razloga menila, da imajo dokazi, ki sta jih predložili tožeči stranki, „znatno dodano vrednost“ v smislu točk 21 in 22 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, kar upravičuje 50‑odstotno znižanje zneska globe. V zvezi s tem je treba poudariti, da so merila presoje za dodelitev tega znižanja drugačna od tistih, navedenih zgoraj v točki 166, ki se morajo uporabljati pri ugotavljanju, ali se na podlagi izjav tožečih strank z dne 20. julija 2006 lahko odobri delna imuniteta tudi za leto 2005.
[…] (ni prevedeno)
192 Četrtič, v zvezi s tem, da se informacije, ki jih je predložila družba Samsung, ne nanašajo na „sestanke kristal“, temveč le na dvostranske stike, je treba opozoriti, da je v izpodbijanem sklepu, zlasti v točki 70 obrazložitve, opredeljeno, da se zadevna kršitev ne nanaša samo na „sestanke kristal“, temveč tudi na dvostranske sestanke med udeleženci. Zato so dokazi o obstoju teh stikov leta 2005 upoštevni pri dokazovanju, da se je enotna kršitev, ugotovljena v izpodbijanem sklepu, nadaljevala v tem celem letu.
193 V zvezi z dejstvom, da se dokazi, ki jih je predložila družba Samsung, niso nanašali posebej na udeležbo tožečih strank v kartelu leta 2005, je treba opozoriti, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 185, da je v enem od elektronskih sporočil, ki jih je poslala družba Samsung, omenjena možnost, da se tožeči stranki vpraša o njunih namenih glede nekaterih cen, kar kaže na to, da sta bili še naprej udeleženi v kartelu. Kadar gre za enotno in trajajočo kršitev, je v skladu s sodno prakso podjetje, ki je bilo udeleženo pri kršitvi s svojimi ravnanji, ki spadajo pod pojem sporazuma ali usklajenega ravnanja v okviru člena 101(1) PDEU in ki pripomorejo k uresničitvi kršitve v celoti, lahko odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru iste kršitve v vsem obdobju svoje udeležbe pri navedeni kršitvi (sodbi Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točka 160, in z dne 2. februarja 2012 v zadevi Denki Kagaku Kogyo in Denka Chemicals proti Komisiji, T‑83/08, točka 242).
194 Iz navedenega izhaja, da trditve tožečih strank, s katerimi želita pridobiti delno imuniteto za leto 2005, niso utemeljene.
195 V teh okoliščinah je treba nazadnje preučiti trditev tožečih strank, ki je bila navedena podredno in ki se nanaša na to, da naj bi delna imuniteta, ki jima jo je Komisija priznala za januar 2006, pomenila izključitev tega meseca iz vseh faz izračuna zneska globe v delu, v katerem se nanaša nanju.
196 V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je navedeno v tabeli št. 5 izpodbijanega sklepa, da je Komisija januar 2006 izključila iz izračuna koeficienta glede trajanja kršitve v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki. Zanju se je namreč uporabil koeficient 4,16, medtem ko je ta za ostale udeležence kartela znašal 4,25, kar je ustrezalo trajanju celotnega kršitvenega obdobja, zaokroženemu navzdol.
197 Vendar je Komisija pri opredelitvi vrednosti prodaje blaga, povezane s kršitvijo, ki je vrednost, na podlagi katere se določi izhodiščni znesek za izračun globe, za vse udeležence pri kršitvi izračunala povprečje njihove prodaje v celotnem kršitvenem obdobju, vključno z januarjem 2006.
198 Zato je Komisija tudi za tožeči stranki upoštevala vso njuno prodajo v celotnem kršitvenem obdobju, vključno z januarjem 2006, in pridobljeni znesek delila s 4,33, kar je trajanje celotnega kršitvenega obdobja, zaokroženo navzgor.
199 Opozoriti je treba, kot je Komisija priznala v točki 468 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da priznanje delne imunitete za leto 2006 tožečima strankama pomeni, da ju je treba za izračun zneska globe, ki jima jo je treba naložiti, obravnavati tako, kot da bi pri kršitvi sodelovali od 5. oktobra 2001 do 31. decembra 2005. Z drugimi besedami, bližje dikciji točke 23(b), zadnji odstavek, obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, se pri določitvi zneska navedene globe dejstev po 31. decembru 2005 ne sme upoštevati.
200 Komisija pa s svojim ravnanjem glede tožečih strank ni spoštovala svoje lastne zaveze o neupoštevanju obdobja, za katero velja delna imuniteta, podeljena na podlagi točke 23(b), zadnji odstavek, obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002.
201 Ta določba namreč ne določa, da Komisija ne upošteva dejstev, zajetih z navedeno imuniteto, zgolj za izračun koeficienta glede trajanja kršitve, temveč mora priznati splošnejši obseg, kar torej izključuje upoštevanje navedenih dejstev pri vseh vidikih določitve zneska globe, vključno z izračunom povprečja vrednosti upoštevne prodaje. Delna imuniteta, kot je določena v obvestilu o prizanesljivosti iz leta 2002, je tako v bistvu „pravna fikcija“, na podlagi katere mora Komisija pri izračunu zneska globe šteti, da podjetje, ki ima pravico do te imunitete, v obdobju, v katerem ima to pravico, ni sodelovalo pri kršitvi.
202 Iz tega razloga je treba zavrniti tezo Komisije, da delna imuniteta nikakor ne vpliva na izbiro referenčnega leta ali let, ki se uporabijo pri izračunu vrednosti upoštevne prodaje za izračun izhodiščnega zneska globe, ker ta vrednost služi le za ocenitev zmožnosti škodovanja udeležencev kartela.
203 Iz navedenega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog delno sprejeti, ker je Komisija pri izračunu vrednosti upoštevne prodaje tožečih strank za izračun izhodiščnega zneska globe, ki naj se jima naloži, neupravičeno upoštevala januar 2006.
Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da naj Komisija neupravičeno ne bi upoštevala sodelovanja tožečih strank kot olajševalno okoliščino pri izračunu zneska globe
[…] (ni prevedeno)
205 V skladu s členom 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006 je olajševalna okoliščina, na podlagi katere je mogoče dodeliti znižanje zneska globe, lahko dejstvo, da „zadevno podjetje dejansko sodeluje s Komisijo, in sicer v obsegu, ki presega področje uporabe obvestila o prizanesljivosti [iz leta 2002] in pravne obveznosti podjetja glede sodelovanja“.
206 V zvezi s tem je treba šteti, da je treba to določbo razlagati tako, da podjetju ne daje upravičenja do dvojnega znižanja zneska globe na podlagi obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 in na podlagi smernic iz leta 2006 za isto sodelovanje s Komisijo.
207 Iz sodne prakse namreč izhaja, da v zvezi s kršitvami, ki spadajo na področje uporabe obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, zainteresirana oseba načeloma ne more utemeljeno očitati Komisiji, da ni upoštevala stopnje njenega sodelovanja kot olajševalne okoliščine zunaj pravnega okvira navedenega obvestila (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točka 586, in z dne 14. julija 2011 v zadevi Arkema France proti Komisiji, T‑189/06, ZOdl., str. II‑5455, točka 178). Ker je Komisija s tem, da je znesek globe znižala v skladu z obvestilom o prizanesljivosti iz leta 2002, upoštevala sodelovanje tožečih strank, ji ni mogoče upravičeno očitati, da ni uporabila dodatnega znižanja zneska globe, naložene tožečima strankama, zunaj področja uporabe navedenega obvestila.
208 Iz tega izhaja, da je treba sodno prakso, v skladu s katero mora Komisija v izjemnih okoliščinah podjetju odobriti znižanje zneska globe na podlagi točke 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006 (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Arkema France proti Komisiji z dne 17. maja 2011 točka 170, in Transcatab proti Komisiji, točka 330), razlagati tako, da obstoj takih položajev predpostavlja, da sodelovanje zadevnega podjetja, ki presega njegovo zakonsko obveznost glede sodelovanja, temu ne daje pravice do znižanja zneska globe na podlagi obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002.
209 Ker Komisija v obravnavanem primeru tožečima strankama očita udeležbo v kartelu, ni mogoče izpodbijati, da gre za kršitev, ki spada na področje uporabe obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 381).
210 Prav tako ni sporno, da je bil znesek globe tožečima strankama znižan na podlagi navedenega obvestila.
211 V teh okoliščinah bi bili tožeči stranki lahko upravičeni do dodatnega znižanja zaradi olajševalne okoliščine le na podlagi drugega sodelovanja – in ne tistega, ki je bilo že upoštevano v okviru obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 – ki bi izpolnjevalo pogoje za uporabo točke 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006.
[…] (ni prevedeno)
Četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na izključitev japonskih dobaviteljev zaslonov LCD iz postopka
[…] (ni prevedeno)
Koncept enotne in trajajoče kršitve
[…] (ni prevedeno)
220 Najprej je treba opozoriti, da se pojem enotne kršitve nanaša na položaj, v katerem je več podjetij udeleženih pri kršitvi, sestavljeni iz trajajočega ravnanja z enim samim gospodarskim ciljem, to je izkriviti konkurenco, ali pri posameznih kršitvah, ki so med seboj povezane z enotnostjo cilja (isti cilj za vse elemente) in gospodarskih subjektov (kršitev zadeva ista podjetja, ki se zavedajo, da sodelujejo z namenom doseči isti cilj) (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, ZOdl., str. II‑1255, točka 89 in navedena sodna praksa).
221 Nato je treba poudariti, da je lahko kršitev člena 101(1) PDEU posledica ne le ločenega dejanja, ampak niza dejanj ali tudi trajajočega ravnanja. Te razlage ni mogoče izpodbiti s trditvijo, da bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe. Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v celosten načrt, lahko Komisija naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (glej zgoraj navedeno sodbo Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, točka 90 in navedena sodna praksa).
222 V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da ta sodna praksa Komisiji sicer omogoča, da z enim samim postopkom in eno samo odločbo hkrati preganja več ravnanj, ki bi jih lahko preganjala posamično, vendar Komisije k temu ne zavezuje. Tako Komisiji načeloma ni mogoče očitati, da ločeno preganja različna ravnanja, ki bi jih lahko razvrstila v enotno in trajajočo kršitev. Poleg tega bi vsako od ravnanj lahko zajemalo več kršitev.
223 Iz tega izhaja, da ima Komisija glede obsega postopkov, ki jih začne, diskrecijsko pravico. V skladu s sodno prakso namreč ni dolžna ugotoviti in sankcionirati vseh protikonkurenčnih ravnanj, sodišči Unije pa – čeprav samo za znižanje globe – ne moreta razsoditi, da bi Komisija glede na dokaze, ki jih je imela na voljo, morala dokazati obstoj kršitve v določenem obdobju in za določeno podjetje (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točki 369 in 370).
224 Izvrševanje te pravice je predmet sodnega nadzora. Vendar iz sodne prakse izhaja, da bi se odločitev Komisije lahko štela za zlorabo pooblastil le, če bi bilo lahko dokazano, da je Komisija brez objektivnega razloga sprožila dva različna postopka v zvezi z enim dejanskim položajem (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. junija 2010 v zadevi Komisija proti Alrosa, C‑441/07 P, ZOdl., str. I‑5949, točka 89).
225 Komisija je v obravnavanem primeru menila, da nima oziroma še nima dovolj dokazov proti japonskim dobaviteljem in se je tako odločila, da jih ne bo preganjala hkrati s tožečima strankama in drugimi naslovnicami izpodbijanega sklepa. Ta okoliščina pa je objektivni razlog, ki upravičuje odločitev Komisije. Razumljivo je, da mora Komisija v okviru postopka, uvedenega zoper japonske dobavitelje, glede tožečih strank med drugim spoštovati načelo ne bis in idem.
[…] (ni prevedeno)
228 V obravnavanem primeru je treba najprej poudariti, da je kršitev, ki jo je Komisija očitala naslovnicam izpodbijanega sklepa, na eni strani sestavljena iz sodelovanja na „sestankih kristal“, na katerih so določile najnižje cene kartelnih zaslonov LCD, razpravljale o cenovnih projekcijah za preprečitev zniževanja teh cen in usklajevale svoja povišanja cen ter svoje ravni proizvodnje, na drugi strani pa iz sodelovanja na dvostranskih sestankih, na katerih so bile obravnavane teme, o katerih se je razpravljalo na „sestankih kristal“ (glej točko 20 zgoraj).
229 Tožeči stranki priznavata, da japonski dobavitelji niso sodelovali na „sestankih kristal“, temveč na drugih sestankih, na katerih naslovnice izpodbijanega sklepa niso sodelovale.
230 Tudi ob predpostavki, da so japonski dobavitelji med seboj ali z naslovnicami izpodbijanega sklepa prav tako vzpostavili kartel, katerega namen je izkrivljanje konkurence glede cen zaslonov LCD, ni mogoče šteti, da njihova strategija za to nujno izhaja iz istega celostnega načrta in da so bile uporabljene iste metode kot tiste, ki so jih zasnovale naslovnice izpodbijanega sklepa.
231 Neobstoj dokazov o enotnem načrtu in skupnih metodah je objektivni razlog, ki Komisiji omogoča, da kršitev, ki sta jo storili tožeči stranki, preganja, ne da bi v isti postopek vključila morebitno kršitev japonskih dobaviteljev.
[…] (ni prevedeno)
234 Poleg tega je treba zavrniti trditev, ki jo tožeči stranki skušata utemeljiti z dejstvom, da je Komisija v svojih pisnih vlogah pred Splošnim sodiščem zatrdila, da v izpodbijanem sklepu zaradi upoštevanja načel iz sodbe Splošnega sodišča z dne 12. oktobra 2007 v zadevi Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji (T‑474/04, ZOdl., str. II‑4225, točke od 72 do 81) ni omenila japonskih dobaviteljev, čeprav so bili ti omenjeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, niso pa bili njegovi naslovniki.
235 V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz zgoraj navedene sodbe Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji namreč izhaja, da se mora Komisija zlasti zaradi spoštovanja domneve nedolžnosti v svojih odločbah izogibati objavam, s katerimi bi lahko zgolj obtožila neko podjetje kršitve, če se izrek te odločbe ne nanaša na navedeno podjetje. Vendar dejstvo, da Komisija v skladu z načeli iz te sodbe japonskih dobaviteljev v izpodbijanem sklepu ni omenila, pomeni zgolj to, da je spoštovala domnevo nedolžnosti teh dobaviteljev. Te opustitve omembe pa ni mogoče razlagati tako, da je Komisija zavzela stališče, čeprav zgolj implicitno, o sodelovanju japonskih dobaviteljev pri protikonkurenčnih praksah v zvezi s kartelnimi zasloni LCD.
[…] (ni prevedeno)
Domnevna kršitev obveznosti obrazložitve
[…] (ni prevedeno)
238 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni bila dolžna navesti razlogov, zaradi katerih japonski dobavitelji niso bili preganjani. Obveznost obrazložitve akta namreč ne more vključevati obveznosti institucije, ki je ta akt sprejela, da pojasni, zakaj ni sprejela drugih podobnih aktov, naslovljenih na tretje stranke (sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 414, in z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T‑304/02, ZOdl., str. II‑1887, točka 63). Utemeljitev tožečih strank je treba torej zavrniti.
Domnevna kršitev načela pravne varnosti in načela ne bis in idem
[…] (ni prevedeno)
242 Tožeči stranki se v obravnavanem primeru ne moreta sklicevati na načelo ne bis in idem, ker se njuna tožba nanaša na odločbo, s katero je bil končan postopek, ki ga je Komisija uvedla proti njima zaradi kršitve, ki se nanaša na kartelne zaslone LCD. Na to načelo se je namreč mogoče sklicevati le pri izpodbijanju odločbe, s katero je končan morebitni drugi postopek, ki bi se nanašal na isto kršitev. To načelo pa ne more igrati nobene vloge pri izpodbijanem sklepu, katerega obstoj je za možnost sklicevanja na to načelo glede drugega postopka pogoj sine qua non.
243 Pravno varnost tožečih strank zagotavlja dejstvo, da bi bila vsakršna odločba Komisije, s katero bi bili preganjani za isto kršitev, kot je tista, na katero se nanaša izpodbijani sklep, v nasprotju z načelom ne bis in idem. Spoštovanja tega načela seveda ni mogoče pojmovati preventivno v okviru te tožbe zoper izpodbijani sklep.
244 Okoliščina, da je Komisija glede japonskih dobaviteljev uvedla postopek, v okviru katerega je želela pridobiti informacije o tožečih strankah, nima nikakršnega vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa ali na znesek globe, naložene tožečima strankama. Dejstvo, da sta bili preganjani zaradi kršitve, ugotovljene v izpodbijanem sklepu, tožečih strank namreč ne oprošča obveznosti sodelovanja s Komisijo za namene postopka, ki lahko pripelje do ugotovitve kršitve, ki so jo storila druga podjetja ali celo onidve, če so dejstva, ki jih za to upošteva Komisija, različna od tistih, na katerih temelji izpodbijani sklep, pri čemer je treba navesti, da se ta sklep ni nanašal na japonske dobavitelje.
[…] (ni prevedeno)
Domnevna kršitev načela sorazmernosti
[…] (ni prevedeno)
248 Poudariti je treba, da se sorazmernost globe presodi glede na vse okoliščine kršitve (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2005 v zadevi SNCZ proti Komisiji, T‑52/02, ZOdl., str. II‑5005, točka 58 in navedena sodna praksa). Nevarnosti, na katere se sklicujeta tožeči stranki, in sicer da naj bi zaradi drugega postopka Komisije proti japonskim dobaviteljem morali nositi dodatne stroške, ni mogoče šteti za okoliščino, ki se nanaša na kršitev, ki sta jo storili tožeči stranki in ki je bila ugotovljena v izpodbijanem sklepu.
[…] (ni prevedeno)
Izvrševanje neomejene sodne pristojnosti
252 Tožeči stranki Splošnemu sodišču poleg razglasitve delne ničnosti izpodbijanega sklepa predlagata znižanje zneska globe, ki jima jo je naložila Komisija, kar utemeljujeta s tem, da naj bi Komisija storila napake, navedene v zgoraj preizkušenih tožbenih razlogih, glede izključitve japonskih dobaviteljev zaslonov LCD iz postopka, pa tudi s tem, da bi uvedba postopka proti tem dobaviteljem tožečima strankama lahko povzročila škodo.
253 Iz preizkusa tožbenih razlogov tožečih strank izhaja, da je Komisija pri določitvi globe, ki jima je bila naložena, storila samo eno napako, in sicer to, da je pri izračunu povprečja vrednosti njune prodaje upoštevala januar 2006 (točke od 195 do 203 zgoraj). Poleg tega iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 244, ni mogoče šteti, da je Komisija z uvedbo postopka zoper japonske dobavitelje tožečima strankama povzročila škodo. Ta okoliščina nikakor ni imela vpliva na določitev teže in trajanja kršitve, ki sta jo storili tožeči stranki.
254 V teh okoliščinah je treba preučiti predlog tožečih strank, da naj Splošno sodišče popravi napako v zvezi z januarjem 2006 in zato zniža znesek globe, ki jima jo je naložila Komisija.
255 Opozoriti je treba, da je nadzor zakonitosti odločb Komisije dopolnjen z neomejeno pristojnostjo, ki je sodišču Unije priznana v členu 31 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) v skladu s členom 261 PDEU. Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in presojo Komisije nadomesti z lastno ter tako odpravi, zniža ali zviša znesek naložene globe ali periodične denarne kazni.
256 Zato mora Splošno sodišče ob sprejetju odločitve v okviru svoje neomejene sodne pristojnosti presoditi, ali je bila tožečima strankama naložena globa, katere višina pravilno odraža težo in trajanje zadevne kršitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2012 v zadevi Shell Petroleum in drugi proti Komisiji, T‑343/06, točka 117 in navedena sodna praksa).
257 V obravnavanem primeru je treba navesti, da stranke soglašajo, da izključitev januarja 2006 iz izračuna povprečja vrednosti upoštevne prodaje tožečih strank povzroči, da je ob uporabi iste metode kot v izpodbijanem sklepu pri navedenem povprečju znesek globe, ki jo je treba naložiti tožečima strankama, 210.000.000 EUR.
258 Ker ni drugih elementov, ki bi lahko upravičili večjo spremembo tega zneska, in glede na vse okoliščine obravnavanega primera je treba znesek globe, ki je bila tožečima strankama naložena z izpodbijanim sklepom, znižati na 210.000.000 EUR,.
259 Ob upoštevanju navedenega je treba ostale predloge, navedene v tožbi, zavrniti.
[…] (ni prevedeno)
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Znesek globe, solidarno naložene družbama LG Display Co. Ltd in LG Display Taiwan Co. Ltd v členu 2 Sklepa Komisije C(2010) 8761 konč. z dne 8. decembra 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (Zadeva COMP/39.309 – LCD), se določi na 210.000.000 EUR.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Družbi LG Display in LG Display Taiwan nosita svoje stroške in tri četrtine stroškov Evropske komisije.
4. Komisija nosi četrtino svojih stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. februarja 2014.
Podpisi