SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 12. februarja 2020(*)
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pokojnina – Odločba o določitvi pokojninskih pravic – Pokojninski listi – Ničnostna tožba – Pritožbeni rok – Zamuda – Izključno potrditveni akt – Delna nedopustnost – Povračilo neupravičeno plačanih zneskov – Razvrstitev v naziv in plačilni razred – Množitelj – Odprava nezakonitega akta – Legitimno pričakovanje – Razumni rok“
V zadevi T‑605/18,
ZF, ki ga zastopa J.‑N. Louis, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Mongin in L. Radu Bouyon, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU za razglasitev ničnosti obvestila z dne 30. novembra 2017, s katerim je Urad Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) spremenil, z učinkom od 1. aprila 2015, pravice tožeče stranke do starostne pokojnine, ter obvestila z dne 31. januarja 2018, s katerim je Urad tožečo stranko obvestil o preostanku terjatev Evropske unije do nje,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik, L. Madise in R. da Silva Passos, sodnika,
sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 7. novembra 2019
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Člen 5(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, ki se je uporabljala pred spremembo z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130) (v nadaljevanju: stari Kadrovski predpisi), je določal štiri kategorije delovnih mest, ki so bile v padajočem vrstnem redu določene s črkami „A“, „B“, „C“ in „D“. V kategoriji A je bilo osem nazivov, od naziva A 8, ki je bil najnižji naziv, do naziva A 1, ki je bil najvišji naziv.
2 Člen 5 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 723/2004 (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:
„1. Delovna mesta, ki jih urejajo Kadrovski predpisi, se v skladu z vrsto in pomembnostjo nalog razvrstijo v funkcionalno skupino upravljavci [administratorji] (v nadaljnjem besedilu ‚AD‘) […]
2. V funkcionalni skupini AD je dvanajst razredov, ki ustrezajo upravnim, svetovalnim, jezikovnim in znanstvenim nalogam […]“
3 Člen 44, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:
„Uradnik, ki je v svojem razredu dve leti na enaki stopnji, samodejno napreduje v naslednjo stopnjo tega razreda […]“
4 Člen 66 Kadrovskih predpisov vsebuje tabelo, ki določa osnovno mesečno plačo za vsak naziv in plačilni razred v funkcionalni skupini AD. Ta tabela za vsak naziv zajema pet plačilnih razredov, edina izjema je naziv 16, v katerem so trije plačilni razredi. Tabela iz člena 66 starih Kadrovskih predpisov je v zvezi s kategorijo A zajemala dva plačilna razreda v nazivu A 8, šest plačilnih razredov v vsakem od nazivov A 7, A 2 in A 1, ter osem plačilnih razredov v vsakem od nazivov A 6, A 5, A 4 in A 3.
5 Člen 107a Kadrovskih predpisov določa:
„Prehodne določbe so določene v Prilogi XIII.“
6 Člen 1(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom določa:
„1. V obdobju od 1. maja 2004 do 30. aprila 2006 se člen 5(1) in (2) Kadrovskih predpisov nadomesti z naslednjim:
,1. Delovna mesta, ki jih urejajo Kadrovski predpisi, se v skladu z vrsto in pomembnostjo nalog razvrstijo v padajočem vrstnem redu v štiri kategorije, in sicer A*, B*, C* in D*.
2. V kategoriji A* je dvanajst, v kategoriji B* devet, v kategoriji C* sedem in v kategoriji D* pet razredov [nazivov].‘“
7 V skladu s členom 2(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom so se 1. maja 2004 ob upoštevanju člena 8 te priloge prejšnji nazivi A 1, A 2, A 3, A 4, A 5, A 6, A 7 in A 8 uradnikov, ki imajo enega od upravnih statusov, določenih v členu 35 Kadrovskih predpisov, preimenovali v A*16, A*15, A*14, A*12, A*11, A*10, A*8 in A*7. Gre za vmesne nazive. Člen 8(1) te priloge namreč med drugim določa, da se zgoraj navedeni nazivi z učinkom od 1. maja 2006 preimenujejo v AD 16, AD 15, AD 14, AD 12, AD 11, AD 10, AD 8 in AD 7.
8 Člen 2(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Ob upoštevanju določb člena 7 te priloge se osnovne mesečne plače določijo za vsak razred [naziv] in stopnjo [plačilni razred], kakor predvidevajo naslednje tabele (v evrih):“
9 Člen 2(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom nato vsebuje štiri tabele, in sicer eno za vsako od starih kategorij A, B, C in D. Natančneje, v tabeli, ki se nanaša na prejšnjo kategorijo A, je bila v krepkem tisku prikazana osnovna mesečna plača za vsakega od različnih plačilnih razredov vmesnih nazivov od A*16 do A*5, ki ustreza osnovni mesečni plači, določeni za isti naziv in isti plačilni razred v tabeli iz člena 66 Kadrovskih predpisov.
10 Za vse vmesne nazive, razen za nazive A*13, A*9, A*6 in A*5, zadevna tabela vsebuje tudi naslednje dodatne navedbe:
– za vsak nov vmesni naziv, ustrezni naziv iz prejšnje kategorije A;
– prav tako v krepkem tisku, osnovna mesečna plača tudi za plačilne razrede od 6 do 8, če je ustrezni naziv iz prejšnje kategorije A vseboval take plačilne razrede; ti zneski nimajo enakovrednega zneska v tabeli iz člena 66 Kadrovskih predpisov;
– pod vsako mesečno plačo v krepkem tisku je številka navedena v poševnem tisku; v prvi opombi je pojasnjeno, da te številke „ustrezajo prejšnjim plačam, določenim v členu 66 [starih Kadrovskih predpisov]“ in da so „vključene zgolj kot pojasnilo in nimajo nobenih pravnih posledic“; številke v poševnem tisku v vseh primerih prikazujejo nižji znesek od tistega, ki je naveden v krepkem tisku;
– pod številkami v poševnem tisku, tretja vrstica, v kateri je navedena številka, ki je v vsakem primeru nižja od ena; v drugi opombi je navedeno: „Številka, zapisana v tretji vrstici vsake stopnje je koeficient, ki pomeni razmerje med osnovno plačo pred in po 1. maju 2004.“; v vsakem primeru se številka, navedena v tretji vrstici, ujema z rezultatom delitve zneska, navedenega v poševnem tisku neposredno nad (drugo vrstico) z zneskom navedenim v krepkem tisku v prvi vrstici.
11 Številka, navedena v tretji vrstici za naziv A*12, plačilni razred 6, je 0,9426565.
12 V členu 7 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom je določeno:
„Osnovne mesečne plače uradnikov, zaposlenih pred 1. majem 2004, se določijo v skladu z naslednjimi pravili:
1. Preimenovanje razredov [nazivov] na podlagi člena 2(1) te priloge ne sme povzročiti nobenih sprememb uradniku izplačane osnovne [mesečne] plače.
2. Za vsakega uradnika se 1. maja 2004 izračuna množitelj. Ta množitelj je enak razmerju med osnovno mesečno plačo, ki jo je uradnik dobival pred 1. majem 2004, in veljavnim zneskom, določenim v členu 2(2) te priloge.
Osnovna mesečna plača, izplačana uradniku 1. maja 2004, je enaka zmnožku veljavnega zneska in množitelja.
Množitelj se uporabi za določitev osnovne [mesečne] plače uradnika po povišanju v stopnji [plačilnem razredu] ali prilagoditvi osebnih prejemkov.
[…]
5. Brez poseganja v odstavek 3 povzroči prvo napredovanje po 1. maju 2004, glede na uradnikovo kategorijo pred 1. majem 200[4] in stopnjo [plačilni razred] ob uveljavitvi napredovanja, povečanje uradnikove osnovne mesečne plače […]
6. Ob tem prvem napredovanju se določi nov množitelj. Navedeni množitelj je enak razmerju med novo osnovno mesečno plačo, ki izhaja iz uporabe odstavka 5 in veljavnim zneskom iz člena 2(2) te priloge. Ob upoštevanju odstavka 7 se množitelj uporabi za plačo po povišanju v stopnji [plačilni razred] in po prilagoditvi osebnih prejemkov.
[…]“
13 Člen 8(2) Priloge III h Kadrovskim predpisom določa:
„Brez poseganja v določbe člena 7 te priloge se osnovne mesečne plače določijo za vsak razred [naziv] in stopnjo [plačilni razred] na podlagi tabele iz člena 66 Kadrovskih predpisov. Za uradnike, ki so se zaposlili pred 1. majem 2004, je do začetka veljavnosti njihovega prvega napredovanja po tem datumu tabela naslednja: [ta tabela je 1. aprila 2015 za naziv AD 12, plačilni razred 8, določala osnovno mesečno plačo v višini 13.322,22 EUR]“
14 Člen 10(1), člen 20(2) in člen 20(4) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev (v nadaljevanju: PZDU) določajo, da se člen 5(1) in (2), člen 66 in člen 44 Kadrovskih predpisov po analogiji uporabljajo za začasne uslužbence.
15 Člen 1 priloge k PZDU, naslovljen „Prehodne določbe, ki se uporabljajo za uslužbence iz [PZDU]“, določa, da se določbe Priloge XIII h Kadrovskim predpisom po analogiji uporabljajo za druge uslužbence, zaposlene na dan 30. aprila 2004.
Dejansko stanje
16 Svet Evropske unije je s pogodbo, podpisano 11. novembra 1999 in z učinkom od 15. novembra 1999, tožečo stranko zaposlil kot začasnega uslužbenca. Tožeča stranka je bila z učinkom od 1. januarja 2000 razvrščena v kategorijo A, naziv 4, plačilni razred 4.
17 Med reformo, ki izhaja iz Uredbe št. 723/2004 (v nadaljevanju: reforma iz leta 2004), je bil karierni sistem spremenjen. S Kadrovskimi predpisi, ki izhajajo iz te reforme, je bil vzpostavljen karierni sistem, v katerem so bile kategorije delovnih mest A, B, C in D razvrščene v dve funkcionalni skupini AD in AST. Temu novemu sistemu je ustrezala nova plačna lestvica. Plačna lestvica, ki se je uporabljala pred reformo iz leta 2004, je določala do osem plačilnih razredov za nekatere nazive ene od štirih kategorij delovnih mest, medtem ko je bila lestvica, ki je bila uvedena leta 2004, spremenjena z več nazivi (šestnajst), pri čemer je imel vsak manj plačilnih razredov (do pet). Predviden je bil postopen prehod z enega na drug sistem. Plače zaposlenih uradnikov in uslužbencev so ostale nespremenjene, vendar so bile izračunane na podlagi nove plačne lestvice. Za ohranitev nespremenjenih plač je bil uporabljen množitelj. Gre za številko med 0 in 1, ki je razmerje med plačo, izplačano uradniku ali uslužbencu, in plačo, ki bi jo prejemal na podlagi plačne lestvice, uvedene z reformo iz leta 2004.
18 1. maja 2004, ko je začela veljati nova plačna lestvica, je bila razvrstitev tožeče stranke, in sicer v naziv A 4, plačilni razred 6, spremenjena v naziv A*12, plačilni razred 6, z množiteljem 0,9426565, v skladu s tabelo, ki se nanaša na prejšnjo kategorijo A iz člena 2(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom (glej točke od 8 do 11 zgoraj).
19 Naziv tožeče stranke je bil 1. maja 2006 preimenovan v naziv AD 12 (glej točko 7 zgoraj).
20 Tožeča stranka je bila 1. novembra 2007 razvrščena v naziv AD 12, plačilni razred 8, potem ko je bila od začetka veljavnosti reforme iz leta 2004 upravičena do drugega napredovanja v višji plačilni razred.
21 Potem ko so bile v Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) prenesene nekatere službe in nekatere naloge, ki so bile dotlej del generalnega sekretariata Sveta, je bila tožeča stranka od oktobra 2011 sama premeščena na ESZD. Obdržala je svoj naziv in plačilni razred, in sicer naziv AD 12, plačilni razred 8, ter delovno dobo tega plačilnega razreda na dan 1. novembra 2007.
22 Za tožečo stranko, za katero je bil do tedaj uporabljen množitelj 0,9426565, je bil od njenega plačilnega lista za februar 2013 uporabljen množitelj 1. V zvezi s tem je bil uporabljen tudi retroaktivni popravek za obdobje od oktobra 2011 do januarja 2013. Zaradi tega retroaktivnega popravka je bilo tožeči stranki februarja 2013 izplačano dodatnih 7948,81 EUR.
23 Tožeča stranka je bila 2. julija 2013 imenovana za vodjo Evropske akademije za varnost in obrambo (EAVO), vendar je ohranila naziv AD 12, plačilni razred 8. Na tem delovnem mestu je delala do 31. decembra 2014, nato pa je ponovno delala v ESZD od 1. januarja do 31. marca 2015.
24 Tožeča stranka se je upokojila 1. aprila 2015.
25 Urad Evropske komisije za „vodenje in plačevanje posameznih pravic“ (PMO) je z obvestilom z dne 6. marca 2015 določil pravice tožeče stranke do starostne pokojnine (v nadaljevanju: obvestilo z dne 6. marca 2015). PMO je upošteval obdobje zaposlitve, in sicer od 15. novembra 1999 do 31. marca 2015. Tožeča stranka je bila uvrščena v peti plačilni razred naziva AD 12. Vendar je bil uporabljen popravek v vrednosti 1,1314352, da bi bila kljub tej spremembi plačilnega razreda plača, ki se je upoštevala za izračun pokojnine, enaka plači, ki jo je tožeča stranka prejela na dan upokojitve (v nadaljevanju: osnovna plača). Osnovna plača tožeče stranke je ustrezala plači naziva AD 12, plačilni razred 8, kot izhaja iz tabele iz člena 8(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, to je 13.322,22 EUR (glej točko 13 zgoraj), pri čemer ta znesek ni bil zmanjšan, saj se je za tožečo stranko od februarja 2013 uporabljal množitelj 1 (glej točko 22 zgoraj).
26 Pokojnina, ki se je nato izplačevala tožeči stranki, je bila v skladu s tisto, navedeno v obvestilu z dne 6. marca 2015.
27 PMO je ob izplačilu pokojnine za november 2015 na pokojninskem listu tožeče stranke navedel, da obstaja preplačilo zaradi plač, ki so ji bile izplačane v obdobju od oktobra 2011 do marca 2015, pri čemer to preplačilo ustreza terjatvi Evropske unije do tožeče stranke v višini 22.896,98 EUR.
28 Od februarja 2016 je bil uporabljen mesečni odtegljaj v višini 715,33 EUR.
29 Poleg tega je bilo tožeči stranki z odločbo z dne 21. februarja 2013 odobreno podaljšanje otroškega dodatka za njeno hčer za obdobje od 1. marca 2012 do 28. februarja 2014. Vendar je tožeča stranka še naprej prejemala otroški dodatek do marca 2015.
30 PMO je ob izplačilu pokojnine za junij 2017 na pokojninskem listu tožeče stranke navedel, da obstaja preplačilo, izplačano v obdobju od marca 2014 do marca 2015, ki ustreza terjatvi Unije do tožeče stranke iz naslova otroškega dodatka v skupnem znesku 10.196,51 EUR.
31 PMO je tožeči stranki poslal tudi dopis z dne 16. junija 2017. PMO je v tem dopisu navedel znesek 10.196,51 EUR in predložil časovni razpored plačil, v katerem je bil določen mesečni odtegljaj v višini 728,32 EUR med avgustom 2017 in julijem 2018.
32 Tožeča stranka je z dopisom z dne 19. oktobra 2017 od PMO zahtevala, naj preneha z odtegljaji od njene pokojnine (v nadaljevanju: dopis z dne 19. oktobra 2017).
33 PMO je v obvestilu z dne 23. novembra 2017, v katerem je odgovoril na dopis z dne 19. oktobra 2017, med drugim navedel, da je bil za tožečo stranko, ne da bi bilo to utemeljeno, uporabljen množitelj 1 od njenega plačilnega lista za februar 2013, in to retroaktivno za obdobje od oktobra 2011 do januarja 2013 (v nadaljevanju: dopis z dne 23. novembra 2017). Vendar naj bi vrednost množitelja, ki je bil vnesen v njen osebni spis, ostala 0,9426565. To preplačilo naj bi po mnenju PMO pojasnjevalo obstoj terjatve Unije do tožeče stranke v znesku 22.896,98 EUR, ki je izkazano na njenem pokojninskem listu za november 2015 (glej točko 27 zgoraj).
34 PMO je v obvestilu z dne 23. novembra 2017 navedel tudi, da je tožeča stranka otroški dodatek še naprej prejemala po izteku – februarja 2014 – obdobja podaljšanja, ki ji je bilo odobreno v zvezi s tem. To preplačilo naj bi pojasnjevalo obstoj terjatve Unije do tožeče stranke v višini 10.196,51 EUR (glej točko 30 zgoraj).
35 V tem obvestilu je bil naveden tudi povzetek zneskov, ki so bili odtegnjeni od pokojnine tožeče stranke in ki ustrezajo vsaki od dveh terjatev, navedenih zgoraj v točkah 27 in 30.
36 Nazadnje, PMO je v obvestilu z dne 23. novembra 2017 poudaril še, da je glede na napako v zvezi z množiteljem (glej točko 33 zgoraj) obvestilo z dne 6. marca 2015 temeljilo na napačni osnovni plači. PMO je nato navedel, da bo tožeči stranki v zvezi s tem poslano novo obvestilo z ločenim dopisom.
37 PMO je z obvestilom z dne 30. novembra 2017 z učinkom od 1. aprila 2015 spremenil pravice tožeče stranke do starostne pokojnine (v nadaljevanju: obvestilo z dne 30. novembra 2017). Njena osnovna plača je bila spremenjena, zaradi česar je bil uporabljen popravek v višini 1,066555 namesto 1,1314352 (glej točko 25 zgoraj).
38 PMO je ob izplačilu pokojnine za januar 2018 na pokojninskem listu tožeče stranke navedel obstoj preplačila, ki izhaja iz zneskov, ki so ji bili izplačani iz naslova pokojnine v obdobju od aprila 2015 do decembra 2017. To preplačilo je ustrezalo terjatvi Unije do tožeče stranke v skupnem znesku 7389,51 EUR.
39 Tožeča stranka je z dopisom z dne 4. januarja 2018, naslovljenim na PMO, želela predložiti dokaze, na podlagi katerih bi bilo po njenem mnenju mogoče rešiti težave v zvezi z izračunom njenih preteklih plač in njene pokojnine. Ta dopis je zaključila z navedbo, da bi moral biti množitelj, ki ga je treba upoštevati pri izračunu njenih plač in njene pokojnine, 1 in ne 0,9426565.
40 PMO je po izmenjavi dopisov in elektronskih sporočil z obvestilom z dne 31. januarja 2018 tožečo stranko obvestil, da preostanek terjatev Unije do nje zdaj znaša 22.409,61 EUR (v nadaljevanju: obvestilo z dne 31. januarja 2018). V časovnem razporedu plačil, v katerem so bili mesečni odtegljaji, ki so bili uporabljeni med februarjem 2016 in januarjem 2020, razdeljeni med tri ločene terjatve, je PMO opozoril na skupni znesek vsake od teh terjatev – in sicer 22.896,98 EUR za prvo terjatev, 10.196,51 EUR za drugo in 7389,51 EUR za tretjo – ter podrobno navedel stanje povračil za vsako od teh terjatev.
41 Tožeča stranka je 28. februarja 2018 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo, med drugim, zoper obvestilo z dne 30. novembra 2017 in obvestilo z dne 31. januarja 2018.
42 Komisija je pritožbo zavrnila z odločbo z dne 27. junija 2018, ker je menila, da je bila vložena zoper akta, s katerima so bile potrjene prejšnje odločbe, ki niso bile izpodbijane v zahtevanem roku, in da zato ni dopustna.
Postopek in predlogi strank
43 Tožeča stranka je 8. oktobra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
44 Splošno sodišče je 26. septembra 2019 v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika tega sodišča, strankama postavilo pisna vprašanja. Stranki sta na ta vprašanja odgovorili v za to določenem roku.
45 Stranki sta na obravnavi 7. novembra 2019 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.
46 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– „odločbo Komisije z dne 30. novembra 2017 o določitvi njenih pokojninskih pravic z retroaktivnim učinkom od 6. marca 2015“ razglasi za nično;
– „odločbo Komisije z dne 31. januarja 2018 o izterjavi neupravičenih izplačil v višini 22.409,61 EUR“ razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
47 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Predmet spora
48 Kot je razvidno iz dejanskega stanja spora, PMO meni, da obstajajo tri terjatve Unije do tožeče stranke: prva, ki je novembra 2015 znašala 22.896,98 EUR, naj bi izhajala iz tega, da je bil za plačo, ki je bila tožeči stranki izplačana v obdobju od oktobra 2011 do marca 2015, namesto 0,9426565 napačno uporabljen množitelj 1 (v nadaljevanju: prva terjatev); druga, ki je junija 2017 znašala 10.196,51 EUR, naj bi bila posledica tega, da je tožeča stranka neupravičeno prejemala otroški dodatek v obdobju od marca 2014 do marca 2015 (v nadaljevanju: druga terjatev); tretja, ki je decembra 2017 znašala 7389,51 EUR, naj bi izhajala iz tega, da se je za izračun osnovne plače tožeče stranke in torej njene pokojnine napačno uporabil množitelj 1, na podlagi te uporabe pa je PMO uporabil popravek v vrednosti 1,1314352 namesto 1,066555 v obdobju od aprila 2015 do decembra 2017 (v nadaljevanju: tretja terjatev).
49 Tožeča stranka izpodbija dva akta, in sicer obvestilo z dne 30. novembra 2017 in obvestilo z dne 31. januarja 2018.
50 Obvestilo z dne 30. novembra 2017, s katerim je bil za tožečo stranko retroaktivno namesto 1 uporabljen množitelj 0,9426565, spremeni plačo, ki se je upoštevala pri izračunu pokojnine, in je podlaga za tretjo terjatev (glej točke 33, 36 in 37 zgoraj).
51 Z obvestilom z dne 31. januarja 2018 je bila tožeča stranka obveščena o znesku – na ta dan – skupnega zneska treh terjatev Unije do nje. Temu obvestilu je priložen časovni razpored plačil, v katerem je naveden skupni znesek vsake od treh terjatev.
52 V zvezi s tem je treba poudariti, da sta bila prva in druga terjatev pred januarjem 2018 podlaga za odtegljaje od pokojnine tožeče stranke, tako da je neto znesek celotnega preostanka treh terjatev 31. januarja 2018 znašal 22.409,61 EUR kar je nižje od vsote teh terjatev.
53 V zvezi z drugo terjatvijo je tožeča stranka na obravnavi izjavila, da umika svoje zahtevke v zvezi s to terjatvijo, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.
54 Poleg tega so v časovnem razporedu plačil, ki je priložen obvestilu z dne 31. januarja 2018, podrobno navedena vračila, ki potekajo za vsako od treh terjatev (glej točko 40 zgoraj).
55 V zvezi s tem pa tožeča stranka v svojih pisanjih navaja, da predlaga razglasitev ničnosti „odločbe Komisije z dne 31. januarja 2018 o izterjavi neupravičenih izplačil v višini 22.409,61 EUR“. Na podlagi tega pojasnila je mogoče ugotoviti, da se predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti nanaša le na ugotovitev obstoja take terjatve – in ne načinov njenega vračila iz časovnega razporeda plačil, navedenega zgoraj v točki 51. Tako ugotovitev potrjuje dejstvo, da tožeča stranka nikoli – niti v svojih pisanjih niti na obravnavi – ni izpodbijala navedenih načinov vračila.
56 Ugotoviti je torej treba, da tožeča stranka predlaga le razglasitev ničnosti obvestila z dne 31. januarja 2018 v delu, v katerem je naveden obstoj terjatev Unije do nje.
57 Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je predmet spora omejen na izpodbijanje, prvič, obvestila z dne 30. novembra 2017, ki se nanaša na tretjo terjatev v zvezi s pokojnino, tožeči stranki izplačevano med aprilom 2015 in decembrom 2017, in drugič, obvestila z dne 31. januarja 2018 v delu, v katerem je v njem naveden obstoj te terjatve in v delu, v katerem je v njem naveden tudi obstoj prve terjatve, ki se nanaša na plače, tožeči stranki izplačane za obdobje od oktobra 2011 do marca 2015.
Dopustnost
58 Komisija, ki se je v odgovoru na tožbo sklicevala na to, da sta bili obvestilo z dne 30. novembra 2017 in obvestilo z dne 31. januarja 2018 le ponovitev odločbe, izražene v pokojninskem listu za november 2015, je na obravnavi izjavila, da se odpoveduje ugovoru nedopustnosti, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.
59 Vendar so v skladu z ustaljeno sodno prakso roki za vložitev pritožbe in tožbe iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov zavezujoči in o njih ne morejo odločati stranke ali sodišče, ki je pristojno, da – celo po uradni dolžnosti – preveri, ali se upoštevajo (sodbi z dne 29. junija 2000, Politi/ETF, C‑154/99 P, EU:C:2000:354, točka 15, in z dne 29. novembra 2018, WL/ERCEA, T‑493/17, neobjavljena, EU:T:2018:852, točka 64).
60 V skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov lahko vsaka oseba, za katero veljajo navedeni kadrovski predpisi, pri organu za imenovanja vloži pritožbo zoper akt, ki posega v njen položaj, pri čemer mora biti ta pritožba vložena v treh mesecih.
61 Zoper plačilne ali pokojninske liste se lahko vložijo pritožbe in eventualno tožbe, če se lahko odločba, katere predmet je povsem finančen, zaradi svoje narave izraža s takim plačilnim ali pokojninskim listom. V tem primeru začnejo s posredovanjem mesečnih plačilnih ali pokojninskih listov teči roki za vložitev pritožbe in tožbe zoper upravno odločbo, če sta iz navedenega lista jasno in prvič razvidna obstoj in obseg te odločbe (glej sodbo z dne 14. decembra 2017, Martinez De Prins in drugi/ESZD, T‑575/16, EU:T:2017:911, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa; v tem smislu glej tudi sodbo z dne 9. januarja 2007, Van Neyghem/Odbor regij, T‑288/04, EU:T:2007:1, točki 39 in 40).
62 V obravnavani zadevi je PMO, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 27, ob izplačevanju pokojnine za november 2015 tožečo stranko obvestil o obstoju prve terjatve, ki je, kot je razvidno iz pokojninskega lista, izhajala iz preplačila, ki se je mesečno izplačevalo v obdobju od oktobra 2011 do marca 2015 in je ustrezalo skupnemu znesku 22.896,98 EUR.
63 Vendar je predmet odločbe, s katero je ugotovljen obstoj prve terjatve, povsem finančen. Zaradi svoje narave je bila torej lahko izražena s plačilnim ali pokojninskim listom za november 2015. Čeprav je obžalovanja vredno, da PMO k temu listu ni priložil nobenega pojasnila v zvezi z razlogi za to odločbo, ostaja dejstvo, da so glede na to, da sta iz navedenega lista jasno in prvič razvidna obstoj in obseg te odločbe, z posredovanjem tega lista začeli teči roki za vložitev pritožbe in tožbe v zvezi s to odločbo.
64 Glede datuma posredovanja odločbe o ugotovitvi obstoja prve terjatve je iz listin iz spisa razvidno in potrjeno z dopisom tožeče stranke z dne 19. oktobra 2017 (glej točko 33 zgoraj), da je zadnjenavedena 19. februarja 2017 PMO poslala sporočilo, v katerem je navedla, da se je seznanila s pokojninskim listom za november 2015 in odtegljaji, ki so se nato izvedli na njeno pokojnino. V dopisu z dne 19. oktobra 2017 je celo pojasnila, da je ta list „prejela“ novembra 2015.
65 Zato se lahko ne glede na okoliščine, na katere se sicer sklicuje tožeča stranka, da bi dokazala, da se ni mogla takoj seznaniti s pokojninskim listom za november 2015, za ta pokojninski list šteje, da je bil tožeči stranki vsekakor posredovan najpozneje 19. februarja 2017.
66 Tožeča stranka pa v svojih pisanjih ne omenja nobene pritožbe, ki bi jo zoper pokojninski list za november 2015 vložila v trimesečnem roku, ki je začel teči 19. februarja 2017.
67 Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka v predpisanih rokih ni izpodbijala odločbe, s katero je bil prvič ugotovljen obstoj prve terjatve, ki je bila razvidna iz njenega pokojninskega lista za november 2015.
68 S trditvami tožeče stranke, ki temeljijo na določbah členov 25 in 26 Kadrovskih predpisov, in v skladu s katerimi naj bi obstajala obveznost, da se uslužbencu sporočijo posamične odločbe, ki se nanašajo nanj, ni mogoče ovreči ugotovitve, navedene zgoraj v točki 67, ker namen teh določb ni določiti pogoje za uporabo procesnih rokov za uradnike in uslužbence Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 30. maja 2002, Onidi/Komisija, T‑197/00, EU:T:2002:135, točka 156, in z dne 5. oktobra 2009, de Brito Sequeira Carvalho in Komisija/Komisija in de Brito Sequeira Carvalho, T‑40/07 P in T‑62/07 P, EU:T:2009:382, točka 92), v nasprotju z določbami naslova VII Kadrovskih predpisov, naslovljenega „Pritožbe“, na podlagi katerih sta bili izdani sodbi, navedeni zgoraj v točki 61.
69 Preden se ugotovi, da predlogi tožeče stranke niso dopustni v delu, v katerem se nanašajo na obstoj prve terjatve, se je treba vseeno prepričati, da obvestilo z dne 31. januarja 2018 ni moglo pomeniti, da procesni roki v zvezi s tem začnejo znova teči. Ugotoviti je torej treba, ali je obvestilo z dne 31. januarja 2018 v delu, v katerem je v njem naveden obstoj prve terjatve, preprosta odločba, ki potrjuje odločbo, ki je razvidna iz pokojninskega lista za november 2015, ali ne.
70 V skladu s sodno prakso potrditvenega značaja akta ni mogoče presojati le glede na njegovo vsebino v primerjavi z vsebino prejšnje odločbe, ki ga potrjuje, ampak tudi glede na naravo zahteve, na katero ta akt odgovarja (glej sodbo z dne 17. novembra 2016, Fedtke/EESO, T‑157/16 P, neobjavljena, EU:T:2016:666, točka 17 in navedena sodna praksa).
71 Iz te sodne prakse zlasti izhaja, da če je akt odgovor na zahtevo, v kateri so navedena nova in bistvena dejstva ter s katero je uprava zaprošena, naj ponovno pregleda prejšnjo odločbo, ni mogoče šteti, da gre za zgolj potrditven akt, saj se z njim odloča o teh dejstvih in torej v primerjavi s prejšnjo odločbo vsebuje nov element. Z obstojem novih in bistvenih dejstev je namreč mogoče upravičiti vložitev zahteve za ponovni pregled prejšnje odločbe, ki je postala dokončna. Nasprotno, kadar zahteva za ponovni pregled ne temelji na novih in bistvenih dejstvih, je treba tožbo zoper odločbo o zavrnitvi zahtevanega ponovnega pregleda razglasiti za nedopustno (glej sodbo z dne 17. novembra 2016, Fedtke/EESO, T‑157/16 P, neobjavljena, EU:T:2016:666, točka 18 in navedena sodna praksa).
72 V zvezi z vprašanjem, na podlagi katerih meril je treba dejstva opredeliti kot nova, iz sodne prakse izhaja, da je za to potrebno – da bi imelo tako naravo – da niti tožeča stranka niti uprava nista vedeli ali nista mogli vedeti za zadevno dejstvo ob sprejetju prejšnje odločbe (glej sodbo z dne 17. novembra 2016, Fedtke/EESO, T‑157/16 P, neobjavljena, EU:T:2016:666, točka 19 in navedena sodna praksa).
73 V zvezi s tem je sicer res, da je v sodbi z dne 13. novembra 2014, Španija/Komisija (T‑481/11, EU:T:2014:945, točka 38), pojasnjeno, da je treba element opredeliti kot nov, če ni obstajal ob sprejetju prejšnjega akta in če gre za element, ki je že obstajal, ko je bil sprejet prejšnji akt, vendar se iz katerega koli razloga, vključno s tem, da avtor tega akta ni ravnal skrbno, pri njegovem sprejetju ni upošteval.
74 Vendar te navedbe kljub zelo široki formulaciji ni mogoče razlagati tako, da uradniku, ki mu je bila z odločbo, ki je postala dokončna, v celoti ali delno zavrnjena prva zahteva, omogoča, da kot nova dejstva v podporo drugi zahtevi, ki ima enak cilj kot prva, navede elemente, ki jih je že imel na voljo in ki jih ni predložil v utemeljitev svoje prve zahteve (sodba z dne 17. novembra 2016, Fedtke/EESO, T‑157/16 P, neobjavljena, EU:T:2016:666, točka 22).
75 Če bi bilo drugače, bi se poseglo ne le v sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah od 70 do 72, ampak tudi v sodno prakso, v skladu s katero možnost vložitve zahteve v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov uradniku ne omogoča, da odstopi od rokov, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov za vložitev pritožbe in tožbe, tako da s tako poznejšo zahtevo posredno izpodbija prejšnjo odločbo, ki ni bila izpodbijana v rokih (glej sodbo z dne 17. novembra 2016, Fedtke/EESO, T‑157/16 P, neobjavljena, EU:T:2016:666, točka 24 in navedena sodna praksa).
76 V obravnavani zadevi so elementi, na katere se tožeča stranka sklicuje v dopisu z dne 4. januarja 2018 in s katerimi v bistvu želi dokazati, da je bilo njeno imenovanje za vodjo EAVO imenovanje na novo delovno mesto z višjimi odgovornostmi, elementi, ki so bili tožeči stranki na voljo, ko je bila zaposlena na tem delovnem mestu med julijem 2013 in decembrom 2014 in ki jih je zato imela na voljo, ko se je seznanila s pokojninskim listom za november 2015. Vendar jih pri PMO ni predložila v roku za pritožbo, ki ji je bil določen. Ti elementi torej ne morejo pomeniti, da v zvezi z njo roki začnejo znova teči.
77 Zato je treba obvestilo z dne 31. januarja 2018 v delu, v katerem je v njem omenjen obstoj prve terjatve, šteti za enostavno odločbo, ki potrjuje odločitev, izraženo v pokojninskem listu za november 2015.
78 Iz zgoraj navedenega izhaja, da predlogi zoper obvestilo z dne 31. januarja 2018 v delu, v katerem je v njem omenjen obstoj prve terjatve, niso dopustni.
79 Glede na to, da je tožeča stranka na obravnavi izjavila, da umika svoje zahtevke v zvezi z drugo terjatvijo (glej točko 53 zgoraj), je treba utemeljenost njenih trditev preučiti le v delu, v katerem se nanašajo na tretjo terjatev, katere ugotovitev, ki izhaja iz obvestila z dne 30. novembra 2017, je bila ponovno navedena v obvestilu z dne 31. januarja 2018.
Vsebinska presoja
80 Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti navaja šest tožbenih razlogov, pri čemer se prvi nanaša na napačno uporabo prava, drugi na kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov, tretji na kršitev načel, ki se uporabljajo za odpravo pravnih aktov, četrti na kršitev načel, ki se uporabljajo za odpravo nezakonitih aktov, peti na nezadostnost obrazložitve in šesti na očitno napako pri presoji.
Napačna uporaba prava
81 Tožeča stranka trdi, da retroaktivni popravek njene pokojnine ni upravičen in da je bilo v odločbah, katerih razglasitev ničnosti predlaga, napačno uporabljeno pravo.
82 Tožeča stranka izpodbija trditev, da je bila odločba, razvidna iz njenega plačilnega lista za februar 2013, sprejeta brez temelja.
83 Komisija odgovarja, da zaradi spremembe nalog tožeče stranke in njenega nastopa službe pri EAVO ni prišlo do spremembe naziva ali plačilnega razreda.
84 V zvezi s tem je treba spomniti (glej točke od 18 do 20 zgoraj), da je bila 1. maja 2004, ko je začela veljati nova plačna lestvica, razvrstitev tožeče stranke, in sicer v naziv A 4, plačilni razred 6, spremenjena v naziv A*12, plačilni razred 6, z uporabo, v skladu s tabelo, ki se nanaša na prejšnjo kategorijo A iz člena 2(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, množitelja 0,9426565.
85 Naziv tožeče stranke je bil 1. maja 2006 preimenovan v naziv AD 12.
86 Tožeča stranka je bila 1. novembra 2007 razvrščena v naziv AD 12, plačilni razred 8, potem ko je bila od začetka veljavnosti reforme iz leta 2004 upravičena do drugega napredovanja v višji plačilni razred. Možnost razvrstitve uradnika ali uslužbenca, ki je bil zaposlen pred 1. majem 2004, v višji plačilni razred od najvišjega plačilnega razreda iz člena 66 Kadrovskih predpisov (glej točko 4 zgoraj) izhaja iz tabele, ki se nanaša na prejšnjo kategorijo A iz člena 2(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom (glej točko 10 zgoraj).
87 Ker tožeča stranka ni napredovala, je na podlagi člena 8(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, dokler je bila zaposlena, ohranila naziv AD 12, plačilni razred 8.
88 Tožeča stranka je bila ob upokojitvi aprila 2015 razvrščena v peti plačilni razred naziva AD 12. Vendar je bil za plačo, ki je ustrezala petemu plačilnemu razredu naziva AD 12, uporabljen popravek v višini 1,1314352, da bi bila plača, ki se je upoštevala za izračun njene pokojnine, enaka osnovni plači, torej tisti, ki jo je prejemala na dan svoje upokojitve, in sicer 13.322,22 EUR (glej točko 25 zgoraj).
89 Poudariti je treba, da tožeča stranka ob svoji upokojitvi ni izpodbijala spremembe njenega plačilnega razreda.
90 Znesek osnovne plače, naveden zgoraj v točki 88, je izhajal iz uporabe množitelja 1, ki se je začel uporabljati februarja 2013 (glej točko 22 zgoraj).
91 Iz člena 7(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom pa izhaja, da je bil množitelj izračunan 1. maja 2004 (glej točko 12 zgoraj).
92 Ob upoštevanju razvrstitve tožeče stranke na ta dan (glej točko 18 zgoraj) bi moral biti njen množitelj – na podlagi tabele v zvezi s prejšnjo kategorijo A iz člena 2(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom – 0,9426565 (glej točko 11 zgoraj).
93 Poleg tega določbe člena 7(2), tretji pododstavek, Priloge XIII h Kadrovskim predpisom določajo uporabo množitelja, izračunanega 1. maja 2004, pri napredovanju v višji plačilni razred ali ob prilagoditvi prejemkov. Odstavek 6 istega člena pa določa določitev novega množitelja le pri prvem napredovanju po 1. maju 2004 (glej točko 12 zgoraj).
94 Ni pa sporno, da tožeča stranka ni napredovala med 1. majem 2004 in 1. aprilom 2015, ki je dan, na katerega se je upokojila.
95 Zato bi se moral do njene upokojitve še naprej uporabljati množitelj 0,9426565.
96 Vendar je bil za tožečo stranko od njenega plačilnega lista za februar 2013 uporabljen množitelj 1 (glej točko 90 zgoraj).
97 Iz nobenega elementa iz spisa pa ni razvidno, da bi bila odločba o množitelju, ki je razvidna iz plačilnega lista tožeče stranke za februar 2013, zakonita, čeprav je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz besedil za uporabo novega množitelja.
98 Taka sprememba v nasprotju s trditvami tožeče stranke torej ni bila upravičena glede na pogoje, določene z določbami Kadrovskih predpisov, ki se uporabljajo.
99 Kot je razvidno iz obvestila z dne 6. marca 2015, je ta neupravičena sprememba privedla do izračuna pokojnine tožeče stranke na podlagi zneska osnovne plače, ki izhaja iz uporabe množitelja 1 (glej točko 90 zgoraj).
100 Namen popravka, izvedenega z odločbo, ki je razvidna iz pokojninskega lista za november 2015 (glej točko 33 zgoraj), in nato popravka, izvedenega z obvestilom z dne 30. novembra 2017, je bila odprava neupravičene spremembe, navedene zgoraj v točki 98.
101 Tako je PMO v obvestilu z dne 30. novembra 2017 znesek osnovne plače določil tako, da se tokrat ni oprl na plačo, ki jo je tožeča stranka prejela na dan upokojitve in ki je bila določena na podlagi množitelja 1, temveč na plačo, ki bi jo tožeča stranka morala prejeti in ki je določena na podlagi množitelja 0,9426565. Tak množitelj se je torej uporabil za plačo, ki ustreza nazivu AD 12, plačilni razred 8, kot izhaja iz tabele iz člena 8(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom (glej točko 87 zgoraj). Na dan upokojitve tožeče stranke je bil znesek, naveden v zvezi s tem v navedeni tabeli, 13.322,22 EUR (glej točko 13 zgoraj). Tako pridobljena osnovna plača je znašala 12.558,28 EUR, kar je privedlo do spremembe uporabljenega popravka, da bi bila plača, ki se je upoštevala pri izračunu pokojnine, enaka osnovni plači. Vrednost popravka se je spremenila z 1,1314352 na 1,066555 (glej točko 37 zgoraj).
102 Tožeča stranka pa ni dokazala, da je uporaba besedil, kot je to storil PMO, napačna.
103 Natančneje, tožeča stranka neutemeljeno trdi, da zaradi njene premestitve v ESZD oktobra 2011 (glej točko 21 zgoraj) prehodnih določb Priloge XIII h Kadrovskim predpisom zanjo ni bilo več mogoče uporabljati, kar naj bi upravičilo odpravo množitelja 0,9426565 in uporabo množitelja 1.
104 Čeprav je bila namreč ob nastopu službe tožeče stranke v ESZD podpisana nova pogodba, je ta izhajala, kot je razvidno iz dopisa z dne 8. decembra 2010, ki ga je generalni sekretar Sveta naslovil na tožečo stranko, iz premestitve osebja skupaj s prenosom nekaterih služb in nalog, ki so bile dotlej del generalnega sekretariata Sveta, na ESZD. Ni torej šlo za zaposlitev, ki bi zaznamovala začetek nove kariere, za katero se prehodne določbe Priloge XIII h Kadrovskim predpisom niso uporabljale.
105 Poleg tega ob nastopu službe tožeče stranke v ESZD njena kariera ni bila prekinjena. Tako je bila razvrstitev tožeče stranke v osmi plačilni razred naziva AD 12, ki se uporablja le na podlagi prehodnih določb Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ohranjena. Poleg tega je bila ohranjena delovna doba v plačilnem razredu, v katerem je bila, preden je 1. oktobra 2011 nastopila službo v ESZD (glej točko 21 zgoraj).
106 Tako so se v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, prehodne določbe Priloge XIII h Kadrovskim predpisom zanjo uporabljale še po tem, ko je 1. oktobra 2011 nastopila službo v ESZD.
107 Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da tožeča stranka napačno trdi, da retroaktivni popravek njene pokojnine za november 2017 ni bil upravičen in da je bilo v obvestilu z dne 30. novembra 2017 iz tega razloga napačno uporabljeno pravo.
108 Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
Kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov
109 Tožeča stranka trdi, da množitelj, ki je bil uporabljen zanjo v času njene zaposlitve, ni bil naveden v pogodbi, ki jo je sklenila z ESZD, in da zato ni mogla biti obveščena o morebitni nepravilnosti odločbe o določitvi njenih pravic ob njenem nastopu službe v ESZD.
110 Tožeča stranka se sklicuje tudi na zapletenost zadevnih določb.
111 Tožeča stranka nazadnje navaja, da ji nobena določba Kadrovskih predpisov ni omogočala preverjanja pravilnosti množitelja, ki je bil uporabljen zanjo, zlasti od februarja 2013.
112 Komisija trdi, da so bili pogoji iz člena 85 Kadrovskih predpisov v obravnavanem primeru izpolnjeni.
113 Dodaja, da je že primerjava upravnega položaja tožeče stranke, kot izhaja iz računalniške aplikacije, ki ji je omogočala vpogled v njen osebni spis, in njenega upravnega položaja, kot je izhajal iz njenih plačilnih listov, tožeči stranki omogočila, da je opozorila na nepojasnjeno različnost množitelja.
114 V zvezi s tem iz člena 85 Kadrovskih predpisov, ki se uporablja za začasne uslužbence na podlagi člena 45 PZDU, izhaja, da je treba za zagotovitev vračila neupravičeno izplačanega zneska dokazati, da je prejemnik dejansko vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali da je bil neobstoj pravne podlage tako očiten, da bi za to moral vedeti. Če prejemnik v tem drugem primeru zanika, da je vedel za nezakonitost plačila, je treba preizkusiti okoliščine, v katerih je bilo plačilo opravljeno, da bi se ugotovilo, ali mora biti nepravilnost plačila očitna (sodba z dne 10. februarja 1994, White/Komisija, T‑107/92, EU:T:1994:17, točka 32).
115 Izraz „tako očiten“, ki opredeljuje neobstoj pravne podlage za plačilo v smislu člena 85 Kadrovskih predpisov, ne pomeni, da prejemniku neupravičenih plačil ni treba o tem razmišljati ali tega preverjati, ampak pomeni, da je treba te zneske vrniti, če gre za napako, ki je običajno skrben uradnik, ki bi moral biti seznanjen s pravili o svoji plači, ne spregleda (sodbi z dne 11. julija 1979, Broe/Komisija, 252/78, EU:C:1979:186, točka 13, in z dne 10. februarja 1994, White/Komisija, T‑107/92, EU:T:1994:17, točka 33).
116 Člen 85 Kadrovskih predpisov je treba razlagati tako, da ne gre za vprašanje, ali je bila napaka očitna ali neočitna za upravo, temveč ali je bila očitna za zadevno osebo. Položaj uprave, ki mora zagotoviti izplačilo več tisoč plač ter raznovrstnih dodatkov, ni mogoče primerjati s položajem uradnika, ki ima osebni interes, da preverja plačila, ki se mu izplačajo vsak mesec (sodba z dne 11. julija 1979, Broe/Komisija, 252/78, EU:C:1979:186, točka 11). Čeprav je obžalovanja vredno, da uprava včasih potrebuje veliko časa za ugotovitev nezakonitosti izplačila, ostaja dejstvo, da mora zadevna oseba – kar ne pomeni, da ji ni treba o tem razmišljati ali tega preverjati – odkriti napako, ki je običajno skrben uradnik ne bi mogel spregledati (glej v tem smislu sodbi z dne 10. februarja 1994, White/Komisija, T‑107/92, EU:T:1994:17, točka 39, in z dne 18. junija 2019, Quadri di Cardano/Komisija, T‑828/17, neobjavljena, EU:T:2019:422, točka 63).
117 Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je treba med dejstvi in dokazi, ki jih je sodišče Unije upoštevalo pri presoji očitnosti napake, ki jo je storila uprava, poleg ravni odgovornosti uradnika, ki je povezana z njegovim nazivom in dobo službovanja, upoštevati stopnjo jasnosti določb iz Kadrovskih predpisov, ki določajo pogoje za dodelitev nadomestila, do katerega je zadevna oseba upravičena, in pomen sprememb v njenem osebnem ali družinskem položaju, kadar je izplačilo spornega zneska povezano s presojo, ki jo o takem položaju opravi uprava (glej sodbo z dne 18. junija 2019, Quadri di Cardano/Komisija, T‑828/17, neobjavljena, EU:T:2019:422, točka 48 in navedena sodna praksa).
118 Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso ni potrebno, da lahko zadevni uradnik, ki deluje s potrebno skrbnostjo, natančno ugotovi obseg napake uprave. Glede tega zadostuje, da je zavezan k temu, da upravo s tem ustrezno seznani, če dvomi o utemeljenosti spornih izplačil, da ta uprava izvede potrebna preverjanja (glej sodbo z dne 18. junija 2019, Quadri di Cardano/Komisija, T‑828/17, neobjavljena, EU:T:2019:422, točka 49 in navedena sodna praksa).
119 V obravnavani zadevi napaka, ki jo je storil PMO, izhaja iz tega, da je bil za tožečo stranko namesto 0,9426565 uporabljen množitelj 1. Ta napaka, ki je bila storjena najprej februarja 2013, se je nadaljevala tudi ob upokojitvi tožeče stranke in določitvi njenih pokojninskih pravic.
120 V zvezi s tem je bil, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 22, za tožečo stranko, za katero je bil do tedaj uporabljen množitelj 0,9426565, od njenega plačilnega lista za februar 2013 uporabljen množitelj 1, kar je ustrezalo povečanju njene plače za 737,75 EUR na mesec. Poleg tega je bil za obdobje od oktobra 2011 do januarja 2013 izveden retroaktivni popravek neto plače v skupnem znesku 7948,81 EUR, ki ji je bil izplačan februarja 2013.
121 Take spremembe so glede na njihov pomen morale nujno pritegniti pozornost tožeče stranke.
122 Poleg tega tožeča stranka oktobra 2011 ni napredovala, kar bi upravičilo določitev novega množitelja (glej točki 12 in 93 zgoraj). Prav tako ni bila upravičena do povišanja v plačilnem razredu, ki bi lahko upravičilo povišanje njene plače.
123 Poleg tega premestitev tožeče stranke v ESZD oktobra 2011 ni mogla hkrati upravičiti ohranitve razvrstitve v naziv AD 12, plačilni razred 8, do katerega je bila upravičena tožeča stranka na podlagi prehodnih določb Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, in hkrati odpravo množitelja, katerega uporaba izhaja iz prehodnih določb Priloge XIII h Kadrovskim predpisom (glej točki 103 in 105 zgoraj).
124 Nazadnje, čeprav je res, da je bila tožeča stranka leta 2013 imenovana za vodjo EAVO, je takrat ohranila naziv AD 12, plačilni razred 8 (glej točko 23 zgoraj). Poleg tega to imenovanje julija 2013 ni moglo upravičiti izplačila dodatne plače za obdobje od oktobra 2011 do januarja 2013.
125 Ker v karieri tožeče stranke ni bilo dogodkov, ki bi lahko upravičili spremembe, navedene zgoraj v točki 120, bi morale te še toliko bolj pritegniti njeno pozornost.
126 Poleg tega je treba dodati, da je bila tožeča stranka februarja 2013 zaposlena že več kot trinajst let in je bila razvrščena v naziv AD 12, plačilni razred 8, za katerega je ustrezna plača enaka plači naziva AD 14, prvi plačilni razred. Poleg tega je tožeča stranka v svojih pisanjih trdila, da je nato kot vodja EAVO „izvrševala pooblastila organa, pooblaščenega za zastopanje EAVO v vseh pravnih dejanjih, ki imajo finančne in upravne posledice“. Taka raven odgovornosti in narava nalog, ki jih je opravljala tožeča stranka, potrjujeta tezo Komisije, da zadevna oseba najpozneje marca 2015 ni mogla prezreti obstoja napake, ki jo je storil PMO.
127 Nazadnje, Komisija navaja, ne da bi se ji v zvezi s tem ugovarjalo, da je že primerjava upravnega položaja tožeče stranke, kot izhaja iz računalniške aplikacije, ki ji je omogočala vpogled v njen osebni spis, in tega upravnega položaja, kot je izhajal iz njenih plačilnih listov, omogočala ugotovitev neskladnosti v zvezi z množiteljem, ki je bil uporabljen zanjo (glej točko 113 zgoraj).
128 Iz zgoraj navedenega izhaja, da bi morala tožeča stranka, ko je bila februarja 2013 njena plača povišana za 737,75 EUR in ko je istega meseca prejela retroaktivni popravek neto plače v skupnem znesku 7948,81 EUR, vsaj podvomiti o tem, ali je izpolnjevala pogoje za tako povišanje, ne da bi se spremenil njen naziv, kar bi lahko upravičilo, da se množitelj, ki je bil uporabljen zanjo, z vrednosti 0,9426565 poveča na 1. Če bi tako podvomila o zakonitosti odločbe, ki je razvidna iz plačilnega lista za februar 2013, bi morala tožeča stranka to težavo predložiti pristojnim službam PMO (glej v tem smislu sodbi z dne 11. julija 1979, Broe/Komisija, 252/78, EU:C:1979:186, točka 13, in z dne 10. februarja 1994, White/Komisija, T‑107/92, EU:T:1994:17, točka 42).
129 Iz listin v spisu ni razvidno, da bi tožeča stranka sprejela take ukrepe, niti v trenutku, ko ji je bil posredovan plačilni list za februar 2013, niti pozneje, zlasti ko je prejela obvestilo z dne 6. marca 2015, s katerim so bile določene njene pokojninske pravice, medtem ko je očitna napaka PMO takrat še vedno obstajala.
130 Zato kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov ni dokazana.
131 Te ugotovitve ne more omajati dejstvo, da je PMO ravnal malomarno ali napačno, ko je sprejel odločbo, izraženo v plačilnem listu za februar 2013 in nato v obvestilu z dne 6. marca 2015. Take okoliščine namreč ne vplivajo na uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov, v katerem se predpostavlja prav to, da je uprava storila napako, ko je brez pravne podlage izvedla plačila (sodbe z dne 24. februarja 1994, Stahlschmidt/Parlament, T‑38/93, EU:T:1994:23, točka 23; z dne 30. novembra 2006, J/Komisija, T‑379/04, EU:T:2006:368, točka 100, in z dne 16. maja 2007, F/Komisija, T‑324/04, EU:T:2007:140, točka 139).
132 Prav tako drugi argumenti tožeče stranke ne omajajo ugotovitve, navedene zgoraj v točki 130.
133 Prvič, trditev v zvezi s tem, da tožeča stranka ni mogla vedeti za morebitno nepravilnost, ker niti v njeni pogodbi niti v odločbi o njeni zaposlitvi ni naveden množitelj, je treba zavrniti glede na ugotovitve, navedene zgoraj v točkah od 120 do 127.
134 Poleg tega je bil na plačilnem listu za februar 2013 naveden množitelj 1. Tožeča stranka je torej lahko vedela za njegov obstoj ter njegovo višino.
135 Drugič, določitev množitelja, ki bi ga bilo treba uporabiti za tožečo stranko, in sicer 0,9426565, je izhajala iz povezane uporabe določb, navedenih zgoraj v točkah od 91 do 93, za položaj tožeče stranke. Zato tožeča stranka napačno trdi, da ji nobena določba Kadrovskih predpisov ne omogoča preverjanja pravilnosti množitelja, ki je bil uporabljen zanjo.
136 Poleg tega je treba opozoriti, da mora vsak uradnik ali uslužbenec poznati Kadrovske predpise (sodba z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija, T‑34/96 in T‑163/96, EU:T:1999:102, točka 168). Tako tožeča stranka ne more trditi, da ni vedela za obstoj in obseg teh določb, in to a fortiori ob upoštevanju njene ravni odgovornosti in delovne dobe.
137 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba ta očitek zavrniti.
Kršitev načel v zvezi z odpravo pravnih aktov
138 Spomniti je treba, da je retroaktivna odprava zakonitega upravnega akta, s katerim so bile podeljene subjektivne pravice ali podobne ugodnosti, v skladu s sodno prakso v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli (glej sodbo z dne 27. junija 2017, Ruiz Molina/EUIPO, T‑233/16 P, EU:T:2017:435, točka 26 in navedena sodna praksa).
139 Tožeča stranka trdi, da je bila odločba o določitvi njenega naziva in plačilnega razreda ob njeni premestitvi v ESZD 1. oktobra 2011 zakonita in da so ji bile z njo podeljene subjektivne pravice. Zato meni, da je ni bilo mogoče odpraviti.
140 Komisija trdi, da PMO ni odpravil zakonitega akta.
141 Poudariti je treba, da z obvestiloma z dne 30. novembra 2017 in 31. januarja 2018, katerih razglasitev ničnosti predlaga tožeča stranka, v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi, ni bil spremenjen njen naziv ali plačilni razred. Z obvestilom z dne 6. marca 2015, za katero tožeča stranka ne predlaga razglasitve ničnosti in ki v zvezi s tem ni bilo spremenjeno z obvestilom z dne 30. novembra 2017, je bil spremenjen plačilni razred tožeče stranke (glej točko 25 zgoraj).
142 Vsekakor je obvestilo z dne 6. marca 2015, ker v zvezi s tem ni bilo spremenjeno z obvestilom z dne 30. novembra 2017, postalo dokončno, prvič, ker je tožeča stranka sama navedla, da ji je bilo posredovano marca 2015, in drugič, ker iz listin iz spisa ni razvidno, da je bila zoper njega vložena pritožba v rokih, določenih v Kadrovskih predpisih.
143 Iz navedenega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
Kršitev načel v zvezi z odpravo nezakonitih aktov
144 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija kršila načela v zvezi z odpravo nezakonitih aktov. Pojasnjuje, da lahko institucija nezakoniti akt, ki podeljuje subjektivne pravice, odpravi, le če do odprave pride v razumnem roku. V zvezi s tem se sklicuje tudi na načelo pravne varnosti in uporabo trimesečnega roka, ki ustreza tistemu, ki je za izpodbijanje akta uprave določen uradniku ali uslužbencu.
145 Tožeča stranka se poleg tega sklicuje na pogodbeno razmerje, ki ga je imela z institucijo, v kateri je bila zaposlena, in na dejstvo, da pogojev za zaposlitev, ki izhajajo iz takega razmerja, ni bilo mogoče spremeniti več kot tri mesece po nastopu službe in a fortiori po tem, ko je prenehala opravljati delo. Dodaja, da bi ji ESZD morala zagotoviti vse njene pravice, zlasti njene pravice do prejemka. Prav tako v zvezi s spremembami pogodbenega razmerja, ki ga je imela z institucijo, v kateri je bila zaposlena, navaja, da je bila šele od 23. novembra 2017, ne da bi ji bil v tem smislu vročen kakršen koli sklep, obveščena, „da bo njeno delovno mesto na ravni vodje sektorja in da zato nima pravice do vodstvenega plačilnega razreda“.
146 Nazadnje tožeča stranka navaja, da ji odločba o uporabi novega množitelja za plačilo, prejeto v obdobju njenega dela, ni bila nikoli vročena.
147 Komisija, ki je v svojih pisanjih trdila, da ni odpravila nezakonitega akta, ampak je samo popravila napako, je to trditev na obravnavi spremenila.
148 Čeprav je treba v zvezi s tem v skladu z ustaljeno sodno prakso vsaki instituciji Unije, ki ugotovi, da akt, ki ga je sprejela, ni zakonit, priznati pravico, da ga v razumnem roku odpravi z retroaktivnim učinkom, je namreč ta pravica lahko omejena z nujnostjo spoštovanja legitimnih pričakovanj upravičenca iz akta, ki se je lahko zanesel na njegovo zakonitost (sodbi z dne 20. junija 1991, Cargill/Komisija, C‑248/89, EU:C:1991:264, točka 20, in z dne 27. junija 2017, Ruiz Molina/EUIPO, T‑233/16 P, EU:T:2017:435, točka 27).
149 Poleg tega je treba opozoriti, da ima institucija Unije pravico do odprave nezakonitega akta le v razumnem roku (sodbi z dne 17. aprila 1997, de Compte/Parlament, C‑90/95 P, EU:C:1997:198, točka 35, in z dne 27. junija 2017, Ruiz Molina/EUIPO, T‑233/16 P, EU:T:2017:435, točka 27).
150 Odprava nezakonitega akta, od katerega je imel korist naslovnik tega akta, je torej zakonsko podrejena dvema pogojema, prvi zahteva spoštovanje legitimnih pričakovanj zadevne osebe, drugi pa to, da do nje pride v razumnem roku.
151 Na prvem mestu, glede spoštovanja legitimnih pričakovanj zadevne osebe iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo biti za sklicevanje na načelo varstva legitimnih pričakovanj izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, pristojni organ bi moral upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da lahko pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo legitimno pričakovanje. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi (glej sodbo z dne 27. januarja 2016, Montagut Viladot/Komisija, T‑696/14 P, EU:T:2016:30, točka 43 in navedena sodna praksa).
152 Opozoriti je treba, da se z načelom varstva legitimnih pričakovanj sicer lahko omeji pravica uprave, da z retroaktivnim učinkom odpravi nezakoniti akt, tudi če se je naslovnik akta lahko zanesel na njegovo navidezno zakonitost, vendar tega pogoja ni mogoče šteti za izpolnjenega, če obstajajo objektivne okoliščine, na podlagi katerih bi se zadevna oseba morala zavedati zadevne napake, ali, drugače povedano, elementi, ki sprožajo dvom o zakonitosti akta. Zadevna oseba se tako ne more zanesti na navidezno zakonitost odpravljenega akta, zlasti če ta akt nima pravne podlage ali če so bila ob njegovem sprejetju očitno kršena veljavna pravna pravila (sodba z dne 12. maja 2010, Bui Van/Komisija, T‑491/08 P, EU:T:2010:191, točka 44).
153 Namen sodne prakse glede retroaktivne odprave nezakonitih aktov, s katerimi so podeljene subjektivne pravice, je ravno uskladitev dveh načel, in sicer načela varstva legitimnih pričakovanj in načela zakonitosti. V skladu s to sodno prakso velja, da kadar skrben uradnik ni mogel spregledati nezakonitosti, ni mogoče šteti, da je pričakovanje legitimno, tako da se načelo zakonitosti uporablja v celoti (sodba z dne 12. maja 2010, Bui Van/Komisija, T‑491/08 P, EU:T:2010:191, točka 45).
154 Poudariti je treba, da sodna praksa v zvezi z uporabo načela varstva legitimnih pričakovanj na področju retroaktivne odprave nezakonitih aktov, ki podeljujejo subjektivne pravice, zlasti tista, navedena zgoraj v točki 153, odraža sodno prakso, ki se uporablja na področju povračila neupravičeno izplačanih zneskov (glej točke od 115 do 118 zgoraj, zlasti točko 115). Taka konvergenca ni presenetljiva, ker je člen 85 Kadrovskih predpisov izraz načela varstva legitimnih pričakovanj (sodba z dne 13. marca 1990, Costacurta/Komisija, T‑34/89 in T‑67/89, EU:T:1990:20, točka 43).
155 Zato nepravilnost, tudi če je taka, da spada na področje uporabe člena 85 Kadrovskih predpisov, ne more ustvariti legitimnih pričakovanj pri osebi, ki ima od nje koristi.
156 Vendar je PMO lahko – kot je bilo navedeno zgoraj (glej točko 129 zgoraj) – ne da bi storil napako, v obravnavani zadevi uporabil določbe člena 85 Kadrovskih predpisov, kot se razlagajo v sodni praksi Sodišča in Splošnega sodišča (glej točke od 115 do 118 zgoraj).
157 Namreč, tožeča stranka bi morala, ko je bila februarja 2013 njena plača z oktobrom 2011 povišana za 737,75 EUR, in ko je bil istega meseca izveden retroaktivni popravek neto plače v skupnem znesku 7948,81 EUR, vsaj podvomiti o tem, ali je izpolnjevala pogoje za tako povišanje, ne da bi se spremenil njen naziv, kar bi lahko upravičilo, da se množitelj, ki je bil uporabljen zanjo, z vrednosti 0,9426565 poveča na 1 (glej točke od 119 do 128 zgoraj).
158 Iz navedenega izhaja, da v obravnavanem primeru obstoj legitimnega pričakovanja ni dokazan.
159 Na drugem mestu, glede spoštovanja razumnega roka je treba opozoriti, da je treba razumnost roka presojati glede na vse okoliščine primera (sodba z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 187).
160 Natančneje, kadar se zaradi odprave nezakonitega akta zahteva vračilo neupravičeno izplačanih zneskov, je treba ugotoviti, ali je predmet akta, ki je bil odpravljen, povsem finančen.
161 Če je namreč predmet zadevnega akta povsem finančen, njegova odprava, ki ima enak učinek kot povračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani na podlagi tega akta, izhaja zgolj iz uporabe določb člena 85 Kadrovskih predpisov. Da bi se v takem primeru ohranil polni učinek določb člena 85, drugi odstavek, prvi stavek, Kadrovskih predpisov, mora do odprave zadevnega akta priti v roku petih let, ki je določen v teh določbah.
162 Poudariti je treba, da so sodišča Unije pojem „odločba, katere predmet je povsem finančen“, že uporabila za določitev področja uporabe sodne prakse, v skladu s katero s posredovanjem plačilnega ali pokojninskega lista zadevnega uradnika ali uslužbenca začnejo teči z roki za vložitev pritožbe in tožbe (glej točko 61 zgoraj).
163 V zvezi s tem je Sodišče za uslužbence v sodbi z dne 28. junija 2006, Grünheid/Komisija (F‑101/05, EU:F:2006:58, točki 43 in 44), oblikovalo neizčrpen seznam odločb, katerih predmet je povsem finančen in katerih obstoj in obseg sta lahko – tudi zaradi predmeta teh odločb – jasno razvidna iz plačilnega lista ali pokojninskega lista, ki je posamično naslovljen na zadevnega uradnika ali uslužbenca. Sodišče za uslužbence je tako med drugim napotilo na ukrepe v zvezi z določitvijo korekcijskih koeficientov, letno prilagoditvijo osebnih prejemkov, pavšalnim povračilom potnih stroškov, zavrnitvijo pravice do izselitvenega dodatka ali odtegljajem zaradi družinskih dodatkov, prejetih iz drugih virov.
164 Razlikovati je treba med odločbami, katerih predmet je povsem finančen, in odločbami, katerih predmet – čeprav imajo finančne učinke – presega določitev povsem finančnih pravic zadevne osebe. Lahko gre na primer za odločbo o dokončni razvrstitvi novozaposlenega uradnika ali za odločbo o napredovanju.
165 V obravnavani zadevi je PMO z obvestilom z dne 30. novembra 2017 odpravil obvestilo z dne 6. marca 2015 v delu, v katerem je bil v njem znesek plače, ki se je upošteval za izračun pokojnine tožeče stranke, določen na podlagi množitelja 1 (glej točko 50 zgoraj). To je privedlo do tega, da se je retroaktivno znižal znesek pokojnine tožeče stranke in da se je zahtevalo vračilo preplačila, ki je nastalo zaradi izplačila višjega zneska pokojnine med aprilom 2015 in decembrom 2017.
166 Z obvestilom z dne 30. novembra 2017 je bil torej odpravljen akt, katerega predmet je povsem finančen.
167 Ta odprava pa je bila opravljena v roku približno dveh let in devetih mesecev, ki je krajši od roka petih let, ki se uporablja v obravnavanem primeru (glej točko 161 zgoraj).
168 Iz zgoraj navedenega izhaja, da kršitev pravil o odpravi nezakonitih aktov v obravnavanem primeru ni dokazana.
169 Ugotovitve, navedene zgoraj v točki 168, ni mogoče omajati z drugimi trditvami tožeče stranke.
170 Prvič, trditve, navedene zgoraj v točki 145, se nanašajo na spremembo plačilnega razreda tožeče stranke na podlagi obvestila z dne 6. marca 2015 in ne na podlagi izpodbijanih odločb.
171 Drugič, uporaba načela pravne varnosti (glej točko 144 zgoraj) institucijam Unije ne prepoveduje odprave nezakonitega upravnega akta po izteku trimesečnega roka. Kot je bilo namreč navedeno zgoraj v točki 161, kadar je predmet zadevnega akta, kot v obravnavanem primeru, povsem finančen, se uporabi petletni rok iz člena 85, drugi odstavek, prvi stavek, Kadrovskih predpisov.
172 Tretjič, trditev, navedena zgoraj v točki 145, se ne nanaša niti na obvestilo z dne 30. novembra 2017 niti na obvestilo z dne 31. januarja 2018, s katerima nista bila spremenjena niti plača, ki jo je tožeča stranka prejemala v obdobju, ko je delala, niti njen naziv, plačilni razred ali delovna doba v plačilnem razredu, ampak se je na njuni podlagi zanjo zgolj uporabil množitelj 0,9426565 namesto 1, s čimer je bila spremenjena plača, ki se je upoštevala pri izračunu njene pokojnine.
173 Iz listin iz spisa nikakor ne izhaja, da bi tožeča stranka lahko bila upravičena do dodatnega plačilnega razreda, s katerim bi se upoštevale vodstvene naloge, ki jih je opravljala.
174 Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
Nezadostna obrazložitev
175 Tožeča stranka trdi, da obvestili, ki ju izpodbija, nista ustrezno obrazloženi.
176 Dodaja, da se Komisija glede množitelja sklicuje na protislovne številčne vrednosti.
177 Komisija trdi, da sta bila obvestilo z dne 30. novembra 2017 in obvestilo z dne 31. januarja 2018 zadostno obrazložena.
178 Spomniti je treba, da je namen zahteve, določene v členu 296 PDEU in tudi v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, sodišču Unije omogočiti, da izvaja nadzor nad zakonitostjo odločb, ki posegajo v položaj, in zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali so te odločbe dobro utemeljene ali pa vsebujejo napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njihovo zakonitost (sodbe z dne 26. novembra 1981, Michel/Parlament, 195/80, EU:C:1981:284, točka 22; z dne 14. junija 2018, Spagnolli in drugi/Komisija, T‑568/16 in T‑599/16, EU:T:2018:347, točka 68, in z dne 14. decembra 2018, UC/Parlament, T‑572/17, neobjavljena, EU:T:2018:975, točka 57).
179 Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev akta presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, s katerimi je urejeno zadevno področje. Tako je odločba zadostno obrazložena, kadar je sprejeta v okoliščinah, ki so zadevnemu uradniku znane in mu omogočajo, da razume obseg ukrepa, ki je bil sprejet v zvezi z njim (glej sodbo z dne 3. julija 2019, PT/EIB, T‑573/16, EU:T:2019:481, točka 375 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).
180 V obravnavanem primeru je PMO z obvestilom z dne 23. novembra 2017 tožečo stranko obvestil, da je bilo od reforme iz leta 2004 število plačilnih razredov omejeno na pet in da je bila zato ob upokojitvi razporejena v naziv AD 12, plačilni razred 5, namesto v naziv AD 12, plačilni razred 8 (v katerem je bila, ko je še delala). Vendar pa je bil zanjo uporabljen popravek v vrednosti 1,1314352 EUR, da bi se njena pokojnina lahko izračunala na podlagi plače, ki je enaka plači, ki jo je imela, ko je bila še zaposlena, in sicer 13.322,22 EUR.
181 PMO je v tem obvestilu tudi opozoril, da je bil množitelj, na podlagi katerega je bila izračunana plača tožeče stranke marca 2015, to je pred njeno upokojitvijo, februarja 2013 spremenjen, tako da se je vrednost 0,9426565 povečala na 1. Vendar po mnenju PMO ta sprememba ni bila utemeljena, ker ni bila povezana z napredovanjem. Njena posledica je bila tako preplačilo, ugotovljeno novembra 2015.
182 PMO prav tako meni, da je napaka v zvezi z množiteljem iz obvestila z dne 23. novembra 2017 vplivala na oceno pokojninskih pravic tožeče stranke, saj je obvestilo z dne 6. marca 2015 temeljilo na tem množitelju in torej na napačni osnovni plači. PMO je v zvezi s tem ugotovil in tožečo stranko obvestil, da bo z ločenim dopisom prejela novo obvestilo v zvezi z njeno pokojnino.
183 Osnovna plača je bila v obvestilu z dne 30. novembra 2017 spremenjena tako, da je bila določena na 12.558,28 EUR. Popravek, uporabljen zaradi spremembe plačilnega razreda iz točke 180 zgoraj, je bil zato spremenjen tudi tako, da se je vrednost 1,1314352 znižala na 1,066555. V dokumentu je navedeno, da te spremembe začnejo veljati 1. aprila 2015.
184 V pokojninskem listu za januar 2018, v katerem je navedena nova vrednost popravka, in sicer 1,066555, je navedena terjatev Unije v znesku 7389,51 EUR, ki ustreza vsoti terjatev, ugotovljenih med aprilom 2015 in decembrom 2017, ki so prav tako navedene v tem listu.
185 Nazadnje, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 40, je PMO v časovnem razporedu plačil, ki je bil priložen obvestilu z dne 31. januarja 2018, sporočil skupni znesek vsake od treh terjatev, pri čemer je ta znesek za tretjo terjatev znašal 7389,51 EUR.
186 Res je, da je v obvestilu z dne 23. novembra 2017 predstavitev razmerja med, prvič, množiteljem, ki omogoča ohranitev plač uslužbencev, ki so zdaj že izračunane glede na novo plačno lestvico, ki je bila uvedena po reformi iz leta 2004 (glej točko 17 zgoraj), in drugič, popravkom, ki se uporabi za to, da se pokojnina tožeče stranke lahko izračuna na podlagi plače, ki je enaka osnovni plači, to je plači, ki je bila (ali, ki bi morala biti) njena plača, ko je bila še zaposlena (glej točko 25 zgoraj), motilo dejstvo, da je PMO včasih za označevanje množitelja ali popravka uporabljal enak izraz „multiplikationsfaktor“.
187 Vendar je nekdanji uslužbenec, ki je bil tako izkušen in razumno obveščen kot tožeča stranka, in za katerega je bil poleg tega od začetka veljavnosti reforme iz leta 2004 uporabljen množitelj, medtem ko je bil popravek uporabljen šele po njegovi upokojitvi aprila 2015, lahko razlikoval med tema elementoma.
188 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tožeča stranka lahko poznala razloge iz obvestila z dne 30. novembra 2017 in iz obvestila z dne 31. januarja 2018 v delu, v katerem je bil v njem ugotovljen obstoj tretje terjatve.
189 Tožbeni razlog glede nezadostne obrazložitve je treba torej zavrniti.
Očitna napaka pri presoji
190 Tožeča stranka je po tem, ko je opozorila na več normativnih določb, ki se nanašajo na EAVO, navedla, da je do upokojitve prevzela pomembno upravno odgovornost in opravljala naloge vodstva zaposlenih. Informacije, ki naj bi jih ESZD posredovala PMO, naj bi bile torej napačne.
191 Komisija navaja, da je PMO upošteval razvrstitev tožeče stranke, kot so jo ugotovili pristojni organi med njeno poklicno kariero.
192 Okoliščina – ob predpostavki, da je dokazana – da je tožeča stranka opravljala delo na visokih položajih, zlasti vodenje osebja, ne more vplivati na zakonitost obvestila z dne 30. novembra 2017 in obvestila z dne 31. januarja 2018 v delu, v katerem je v njem naveden obstoj tretje terjatve, ker popravek, uporabljen za znesek pokojnine tožeče stranke od pokojninskega lista za januar 2018, ne temelji na vrsti nalog, ki jih je opravljala tožeča stranka, ampak na dejstvu, da po reformi iz leta 2004 ni napredovala – kar bi sicer lahko upravičilo, da je bil množitelj, ki se je uporabljal v zvezi z njo, februarja 2013 retroaktivno spremenjen in se je zanjo uporabljal tudi pozneje (glej točke od 181 do 183 zgoraj).
193 Zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, zavrniti.
194 Poleg tega trditev, da Komisija „še vedno ni predložila odločb, na podlagi katerih so bili sestavljeni pokojninski listi [tožeče stranke] po 1. aprilu 2015“, ni povezana z zakonitostjo obvestila z dne 30. novembra 2017 in zakonitostjo obvestila z dne 31. januarja 2018, ki sta bili posredovani tožeči stranki. Zato je treba to trditev zavrniti.
195 Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba tožbo zavrniti.
Stroški
196 V skladu s členom 135(2) Poslovnika lahko Splošno sodišče stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe.
197 V obravnavani zadevi je, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 63, obžalovanja vredno, da PMO v pokojninskem listu za november 2015 ni navedel pojasnil v zvezi z obrazložitvijo odločbe o ugotovitvi obstoja prve terjatve. Poleg tega je PMO, potem ko je ugotovil napako v zvezi z množiteljem, ki je bil uporabljen za tožečo stranko, potreboval dve leti, da je ugotovil vse posledice te napake. Poleg tega je tožeča stranka šele z obvestilom z dne 31. januarja 2018 lahko imela na voljo celoten časovni razpored plačil, v katerem so bila prikazana vsa pretekla in prihodnja vračila za vsako od treh terjatev. Nazadnje, Komisija je v zavrnitvi pritožbe z dne 27. junija 2018 le – delno napačno – navajala nedopustnost te pritožbe, ne da bi vsebinsko odgovorila na trditve tožeče stranke, čeprav so bile te bistvene.
198 Ob upoštevanju vseh okoliščin, navedenih zgoraj v točki 197, je treba ugotoviti, da Komisija poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Evropska komisija poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov ZF.
Gervasoni | Madise | da Silva Passos |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. februarja 2020.
Podpisi