Začasna izdaja
SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti razširjeni senat)
z dne 5. junija 2024(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Otroški dodatek – Dodatek za šolanje – Odločbe o prenehanju nekaterih dodatkov – Pogoji za dodelitev – Pojem ‚zaključek izobraževanja‘ – Enako obravnavanje – Načelo dobrega upravljanja – Povračilo neupravičeno plačanih zneskov – Člen 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov – Odgovornost“
V zadevi T‑123/23,
VA, ki ga zastopa N. de Montigny, odvetnica,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata T. Bohr in M. Brauhoff, agenta,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti razširjeni senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, J. Svenningsen, J. Laitenberger, J. Martín y Pérez de Nanclares, sodniki, in M. Stancu (poročevalka), sodnica,
sodni tajnik: L. Ramette, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 23. januarja 2024,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, VA, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Urada Evropske komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) z dne 11. maja 2022, s katero sta ji bili od 1. julija 2021 odvzeti pravica do prejemanja otroških dodatkov in dodatkov za šolanje ter davčna olajšava, vezana na otroški dodatek, in odločbe tega urada z dne 13. junija 2022 o izterjavi teh finančnih pravic na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ter, drugič, povrnitev škode, ki naj bi ji zaradi tega nastala.
I. Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je uradnik Generalnega sekretariata Sveta Evropske unije.
3 Njena hči je študirala na belgijski univerzi. Med drugim je njena hči zadnji izpit študijskega programa opravila 18. junija 2021, 2. julija 2021 je izvedela, da je izpite uspešno opravila, 27. avgusta 2021 pa je prejela potrdilo o uspešno opravljenem študiju. Študijsko leto se je končalo 13. septembra 2021.
4 Tožeča stranka je do septembra 2021 za svojo hčer prejemala otroški dodatek in dodatek za šolanje iz členov 2 in 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom ter je bila upravičena do davčne olajšave, vezane na otroški dodatek in določene z Uredbo Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 260/68 z dne 29. februarja 1968 o pogojih in postopku obdavčevanja v korist Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 33) (v nadaljevanju skupaj: zadevne finančne pravice).
5 Tožeča stranka je 16. septembra 2021 v računalniško aplikacijo „Sysper 2“ vnesla izjavo o zaključku izobraževanja svoje hčere, pri čemer je navedla, da je ta imela zadnji izpit 18. junija 2021.
6 Na podlagi Sklepa Sveta (EU) 2019/792 z dne 13. maja 2019 o tem, da se Evropski komisiji – Uradu za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) – zaupa izvajanje nekaterih pooblastil, prenesenih na organ za imenovanja in organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi (UL 2019, L 129, str. 3) je PMO pristojen za vodenje in plačevanje individualnih finančnih pravic osebja generalnega sekretariata Sveta, vključno z zadevnimi finančnimi pravicami.
7 PMO je 24. septembra 2021 tožečo stranko obvestil, da bodo glede na njeno izjavo z dne 16. septembra 2021 zadevne finančne pravice odvzete retroaktivno s 1. julijem 2021 (v nadaljevanju: odločba z dne 24. septembra 2021). V tej odločbi je bilo pojasnjeno tudi, da je treba vsak neupravičeno prejeti znesek vrniti na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov in da bo tožeča stranka prejela ločeno obvestilo o postopku izterjave navedenih neupravičeno prejetih zneskov od 1. julija 2021. Z odločbo z dne 24. septembra 2021 je bil na plačilni list za oktober 2021 vključen odtegljaj v višini 2619,66 EUR, kar ustreza znesku zadevnih finančnih pravic za obdobje od julija do septembra 2021 (v nadaljevanju: sporno obdobje).
8 Tožeča stranka je 3. januarja 2022 zoper ta plačilni list vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: prva pritožba).
9 Organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) je z odločbo z dne 5. maja 2022 razveljavil odločbo z dne 24. septembra 2021 in naknadno izterjavo, kot je bila izvedena na plačilnem listu za oktober 2021, ter spis tožeče stranke vrnil pristojni službi, da bi ta njen primer ponovno preučila, ker tožeča stranka pred sprejetjem zadnjenavedene odločbe ni bila zaslišana.
10 PMO je po odločbi z dne 5. maja 2022 tožeči stranki izplačal predujem v višini 3500 EUR. Ta znesek ustreza plačilu štirih mesečnih obrokov zadevnih finančnih pravic.
11 PMO je z odločbo z dne 11. maja 2022 potrdil retroaktivni odvzem zadevnih finančnih pravic s 1. julijem 2021 (v nadaljevanju: prva izpodbijana odločba), pri čemer je tožečo stranko obvestil, da se te pravice lahko ponovno preučijo, če tožeča stranka predloži uradno dokazilo, da je bil „zadnji izpit ali oddaja oziroma zagovor diplomske naloge“ njene hčere po juniju 2021, in da lahko predloži pripombe v roku petnajstih dni od prejema te odločbe. PMO je poleg tega tožeči stranki sporočil, da bo vsak neupravičeno prejeti znesek izterjan na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov in da ji bo poslano ločeno obvestilo o postopku izterjave neupravičeno prejetih finančnih pravic od 1. julija 2021.
12 Tožeča stranka je 13. junija 2022 prejela obvestilo o izterjavi v skladu s členom 85 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: druga izpodbijana odločba). V tej odločbi je bilo navedeno, da skupni znesek, ki ga dolguje tožeča stranka, znaša 3500 EUR, da bo ta znesek izterjan v treh mesečnih obrokih od avgusta 2022 in da ima tožeča stranka za predložitev pripomb na voljo 15 dni od prejema te odločbe.
13 Po tej odločbi so si tožeča stranka, njen svetovalec in PMO izmenjali elektronska sporočila, da bi se razjasnila vsebina prve in druge izpodbijane določbe (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani določbi).
14 Natančneje, PMO je tožečo stranko z elektronskim sporočilom z dne 22. junija 2022 obvestil, da je njena hči junija 2021 uspešno opravila izpite v prvem izpitnem roku, zato od julija 2021 nima več pravice do prejemanja zadevnih finančnih pravic. Poleg tega je PMO poudaril, da tožeča stranka ni predložila drugih dokumentov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je njena hči po 30. juniju 2021 nadaljevala univerzitetno izobraževanje. PMO je v zvezi z izterjavo zneska 3500 EUR med drugim pojasnil, da je tožeča stranka pomotoma prejela štiri mesečne obroke zadevnih finančnih pravic namesto treh (glej točko 10 zgoraj).
15 Tožeča stranka je 9. avgusta 2022 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper izpodbijani odločbi (v nadaljevanju: druga pritožba), pri čemer je predlagala tudi povrnitev odvetniških stroškov, nastalih v okviru prve pritožbe.
16 Druga pritožba je bila zavrnjena z odločbo OI z dne 9. decembra 2022.
II. Predlogi strank
17 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– izpodbijani odločbi razglasi za nični;
– Komisiji naloži plačilo odškodnine v višini 2441,84 EUR;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
18 Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da predlaga razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločbe le v višini 2619,66 EUR, ki ustreza znesku zadevnih finančnih pravic, in ne v višini 3500 EUR, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.
19 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
A. Predlog za razglasitev ničnosti
20 Tožeča stranka v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navaja pet tožbenih razlogov, od katerih so prvi trije usmerjeni zoper prvo izpodbijano odločbo, druga dva pa zoper drugo izpodbijano odločbo.
1. Tožbeni razlogi zoper prvo izpodbijano odločbo
21 Ti tožbeni razlogi se v bistvu nanašajo na, prvič, kršitev členov 2 in 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, drugič, na kršitev načela enakega obravnavanja ter, tretjič, na kršitev načela pravne varnosti in načela dobrega upravljanja.
a) Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 2 in 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom
22 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija kršila člena 2 in 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom (v nadaljevanju: zadevni določbi), ker je menila, da je njena hči 18. junija 2021, ko je imela zadnji izpit, zaključila univerzitetno izobraževanje in da zato ni več upravičena do prejemanja zadevnih finančnih pravic za sporno obdobje. Po mnenju tožeče stranke je datum zaključka izobraževanja njene hčere, ki v obravnavani zadevi povzroči prenehanje dodelitev zadevnih finančnih pravic, datum konca študijskega leta, to je 13. septembra 2021, ali vsaj datum, ko je njena hči prejela potrdilo o uspešnem opravljenem študiju, to je 27. avgusta 2021.
23 Podredno, tožeča stranka meni, da bi moral biti datum zaključka izobraževanja najprej takrat, ko otrok izve za rezultate izpitov, v obravnavani zadevi 2. julija 2021, saj je od tega trenutka seznanjen z izidom zadnjega študijskega leta in lahko zato začne iskati zaposlitev.
24 Komisija trditve tožeče stranke prereka.
25 Prvič, Komisija trdi, da je treba zadevni določbi, ker dajeta pravico do finančnih ugodnosti, razlagati ozko. Komisija dodaja, da so zadevne finančne pravice odvisne od dejanske kontinuitete šolanja ali poklicnega usposabljanja in rednega šolanja v izobraževalnem zavodu. Drugič, iz sodne prakse sodišč Evropske unije, zlasti iz sodb z dne 21. novembra 1991, Costacurta/Komisija (C‑145/90 P, EU:C:1991:435), in z dne 19. septembra 2018, HD/Parlament (T‑604/16, neobjavljena, EU:T:2018:562), naj bi izhajalo, da je treba zadevne finančne pravice presojati mesečno in jih odvzeti, ko se vzdrževani otrok ne šola več redno v visokošolskem zavodu. Poleg tega naj bi otrok, ki se preneha šolati v tem zavodu, lahko delal, imel dohodek in se tako dejansko preživljal. Tretjič, Komisija opozarja, da se v členu 6 njenega sklepa z dne 16. decembra 2013 o splošnih izvedbenih določbah za dodelitev dodatka za šolanje razlikuje med šolskimi počitnicami ob koncu šolskega leta in počitnicami po zadnjem šolskem letu, v katerem otrok šolanje zaključi. Četrtič, tožeča stranka naj ne bi dokazala, da je bil njeni hčeri, ker ta ni imela univerzitetne diplome, zavrnjen dostop do določene zaposlitve ali da ni našla ustrezne zaposlitve. Petič, pojem „zaključek izobraževanja“ naj bi bil samostojen in bi ga bilo treba enotno razlagati v vseh državah članicah, v katerih se izobražujejo otroci uslužbencev. Šestič, trditev tožeče stranke v zvezi z domnevno kršitvijo člena 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah naj nikakor ne bi bila dokazana.
26 Nazadnje, kar zadeva podredno trditev, Komisija trdi, da datuma seznanitve z rezultati izpitov prav tako ni mogoče sprejeti, ker študenti po zadnjem izpitu nehajo študirati in se torej prenehajo redno šolati v visokošolskem zavodu.
27 Splošno sodišče navaja, da se tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom sklicuje na kršitev zadevnih določb, ker naj bi Komisija napačno razlagala pogoj v zvezi s „zaključkom izobraževanja“, zaradi česar so zadevne finančne pravice prenehale.
28 Natančneje, stranki se ne strinjata glede datuma, ko je ta pogoj izpolnjen, in sicer ob koncu zadnjega univerzitetnega izpita, ob seznanitvi z rezultati končnih izpitov, ob izdaji potrdila o uspešno opravljenem študiju ali ob koncu študijskega leta. V obravnavani zadevi je do teh štirih dogodkov prišlo med junijem in septembrom 2021.
29 Najprej je treba opozoriti na pogoje za upravičenost do zadevnih finančnih pravic, zlasti otroškega dodatka in dodatka za šolanje, ter na razmerje med tema dodatkoma.
30 Člen 2 Priloge VII h Kadrovskim predpisom v zvezi z otroškim dodatkom določa:
„1. Uradnik, ki ima enega ali več vzdrževanih otrok, dobi v skladu z odstavki 2 in 3 spodaj mesečni dodatek v višini […] za vsakega vzdrževanega otroka.
[…]
3. Dodatek se dodeli:
(a) samodejno otrokom do dopolnjenega osemnajstega leta starosti;
(b) na prošnjo, ki ji uradnik priloži dodatno dokumentacijo, otrokom uslužbenca, starim od osemnajst do šestindvajset let, če se šolajo ali poklicno usposabljajo.
[…]“
31 Člen 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom v zvezi z dodatkom za šolanje določa:
„1. Ob upoštevanju pogojev, določenih v splošnih izvedbenih predpisih, uradnik prejme dodatek za šolanje v višini dejanskih stroškov izobraževanja, ki jih nosi, do največ […] na mesec za vsakega vzdrževanega otroka v smislu člena 2(2) te priloge, ki je star najmanj pet let in se redno šola v osnovni ali srednji šoli, ki zaračunava šolnino, ali v visokošolskem zavodu. […]
Pravica do tega dodatka nastane prvi dan meseca, v katerem začne otrok obiskovati osnovno šolo, in preneha ob koncu meseca, v katerem otrok zaključi izobraževanje, ali ob koncu meseca, ko dopolni šestindvajset let, kar nastopi prej. […]“
32 Iz teh določb izhaja, da je dodatek za šolanje le izraz otroškega dodatka, saj prvega ni mogoče dodeliti, če pogoji, ki omogočajo pridobitev drugega dodatka, niso predhodno izpolnjeni. Zakonodajalec je namreč s tem, da je določil, da se dodatek za šolanje izplača „za vsakega vzdrževanega otroka v smislu člena 2(2) [navedene] priloge, ki je star najmanj pet let“, želel pravico do tega dodatka pogojiti s predhodnim izpolnjevanjem pogojev, določenih za dodelitev otroškega dodatka. Povedano drugače, dodatek za šolanje se lahko izplača le, če ima uradnik vzdrževanega otroka, starega najmanj pet let, za katerega prejema tak dodatek.
33 Pravica do dodatka za šolanje je poleg tega pogojena z izpolnjevanjem drugega kumulativnega pogoja, in sicer da se ta otrok redno šola v izobraževalnem zavodu.
34 Ker se dodatek za šolanje lahko dodeli, kot je navedeno v točki 32 zgoraj, le če so pogoji za pridobitev otroškega dodatka predhodno izpolnjeni, iz tega izhaja, da je treba pogoj rednega šolanja v izobraževalnem zavodu (v nadaljevanju: pogoj šolanja) presojati v drugi fazi, potem ko se ugotovi, da otroka, za katerega se zahteva dodatek za šolanje, vzdržuje uradnik.
35 Glede na te preudarke bo Splošno sodišče najprej analiziralo, ali so bili v spornem obdobju izpolnjeni pogoji za pridobitev otroškega dodatka, in nato, ali je hči tožeče stranke izpolnjevala tudi pogoj šolanja, določen v členu 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, da bi pridobila pravico do dodatka za šolanje.
1) Izpolnjevanje pogojev za dodelitev otroškega dodatka v spornem obdobju
36 Opozoriti je treba, da je v primeru, kot je obravnavani, v katerem otrok študira na univerzi, pravica do otroškega dodatka odvisna od izpolnitve treh pogojev, in sicer, da uradnik dejansko vzdržuje svojega otroka, da je otrok star od osemnajst do šestindvajset let ter da se šola ali poklicno usposablja (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2021, KR/Komisija, T‑408/20, neobjavljena, EU:T:2021:788, točka 24).
37 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da Komisija ne prereka prvega in drugega pogoja ter vrste „šolanja“, v katero je bila vpisana hči tožeče stranke. Komisija pa meni, da tretji pogoj, ki se nanaša na šolanje, ni izpolnjen, ker se hči tožeče stranke od 18. junija 2021, to je datuma njenega zadnjega izpita, ni več šolala.
38 V zvezi s tem je treba navesti, da je „šolanje“ sestavljeno iz več faz, kot so obiskovanje predavanj, določenih s študijskim programom, pristop k izpitom, ki se nanašajo na predmete iz tega programa, ocenjevanje teh izpitov in po koncu zadnjega od teh izpitov dajanje končnih rezultatov, ki potrjujejo uspeh šolanja, na voljo s strani izobraževalnega zavoda, ki zadevno šolanje izvaja. Te faze so neločljivo povezane, saj pristop k izpitom omogoča, da se oceni, ali je študent pridobil kompetence in znanje, ki so bili preneseni v okviru izvajanega študija.
39 Ker pa se lahko študent z uspešno opravljenim šolanjem seznani šele po tem, ko je opravil vse izpite in ko je izobraževalni zavod dal na voljo rezultate teh izpitov, je treba šteti, da se študent več ne šola v smislu člena 2(3)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom od trenutka, ko so na voljo končni rezultati.
40 Tako v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, otroka, starega od osemnajst do šestindvajset let, ki se šola ali poklicno usposablja, uradnik ne vzdržuje, dokler ta otrok ne opravi zadnjega izpita, temveč do trenutka, ko izobraževalni zavod da na voljo končne rezultate.
41 Ta razlaga je poleg tega v skladu s sodno prakso, kot izhaja iz sodbe z dne 17. aprila 2002, Sada/Komisija (T‑325/00, EU:T:2002:101, točka 37), v skladu s katero je treba določbe prava Unije, ki dajejo pravico do finančnih ugodnosti, razlagati ozko, ter s sodno prakso, ki izhaja iz sodb z dne 21. novembra 1991, Costacurta/Komisija (C‑145/90 P, EU:C:1991:435, točka 6), in z dne 19. septembra 2018, HD/Parlament (T‑604/16, neobjavljena, EU:T:2018:562, točka 133), v skladu s katero je treba zaradi mesečne narave zadevnih finančnih pravic vprašanje, ali so pogoji za njihovo dodelitev izpolnjeni, presojati mesečno.
42 Ker je namreč otroški dodatek dodatek, ki se izplačuje mesečno in – za otroka, starega od osemnajst do šestindvajset let – na podlagi „prošnje, ki ji uradnik priloži dodatno dokumentacijo“, mora uradnik upravo obvestiti o zaključku izobraževanja svojega otroka tako, da ji nemudoma sporoči datum, ko je izobraževalni zavod dal na voljo končne rezultate, da bi ta uprava lahko ta dodatek takoj prenehala izplačevati.
43 V obravnavani zadevi je tako iz priloge A.9 k tožbi, ki vsebuje potrdilo o uspešno opravljenem študiju z dne 27. avgusta 2021, ki ga je izdala univerza, na katero je bila vpisana hči tožeče stranke, kot iz elektronskega sporočila pravne službe te univerze, ki ga je tožeča stranka predložila v okviru ukrepa procesnega vodstva z dne 7. decembra 2023, razvidno, da je univerza končne rezultate dala na voljo že 2. julija 2021, ko je hči tožeče stranke poleg tega že lahko prenesla potrdilo o uspešno opravljenem študiju. Zato je treba glede na preudarke, navedene v točkah od 38 do 40 zgoraj, šteti, da od meseca, ki sledi datumu, ko je izobraževalni zavod dal na voljo končne rezultate, in sicer od avgusta 2021, za hčer tožeče stranke ni bilo več mogoče šteti, da jo tožeča stranka vzdržuje, in da tožeča stranka ni bila več upravičena do otroškega dodatka.
44 Iz navedenega izhaja, da je Komisija s tem, da tožeči stranki ni dodelila otroškega dodatka za julij 2021, napačno uporabila pravo. Ta dodatek pa ji je za avgust in september 2021 upravičeno zavrnila.
45 Take zavrnitve ni mogoče ovreči z drugimi trditvami tožeče stranke, s katerimi želi dokazati, da je imela pravico do otroškega dodatka tako za avgust kot za september 2021. Prvič, v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da je njena hči za univerzo, na katero je bila vpisana, in belgijske organe ohranila status študentke do konca septembra 2021, je treba – tako kot Komisija – ugotoviti, da je treba zadevni določbi razlagati samostojno. Kot pa je bilo navedeno v točkah od 38 do 40 zgoraj, je treba člen 2(3)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom razlagati tako, da je treba šteti, da se otrok več ne „šola“ v smislu te določbe od trenutka, ko je izobraževalni zavod dal na voljo končne rezultate. Tako je povsem mogoče, da otrok zaključi izobraževanje pred koncem študijskega leta, tudi če je po mnenju univerze ali zakonodaje države, v kateri ima ta univerza sedež, otrok do konca tega leta morda še vedno upravičen do statusa študenta.
46 Drugič, trditev, da je za dostop do nekaterih poklicev potrebna univerzitetna diploma, nikakor ni utemeljena in je predvsem v nasprotju z zahtevami, ki so predmet te tožbe. Ugotoviti je namreč treba, da tožeča stranka ne trdi – čeprav je bila taka diploma njeni hčeri podeljena 8. oktobra 2021 (glej točko 12 tožbe) – da je bila do zadevnih finančnih pravic upravičena tudi za oktober 2021. Poleg tega tožeča stranka v točki 93 tožbe trdi, da se je njena hči zaposlila s 1. oktobrom 2021, to je en teden pred podelitvijo diplome.
47 Tretjič, glede trditve tožeče stranke v repliki, da naj bi bila razlaga zadevnih določb, ki jo je podala Komisija, v nasprotju s členom 52 Listine o temeljnih pravicah in načelom enakega obravnavanja, je treba po eni strani navesti, da ta trditev nikakor ni niti podprta niti utemeljena, in na drugi strani, da je bila podobna trditev vsekakor navedena tudi v okviru drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja in ki bo analiziran v nadaljevanju.
2) Izpolnjevanje pogoja šolanja iz člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom v spornem obdobju
48 Najprej je treba navesti, da tožeča stranka ni upravičena do otroškega dodatka za avgust in september 2021 (glej točko 44 zgoraj), zato ta, kot je razvidno iz točke 32 zgoraj, prav tako ne more zahtevati dodatka za šolanje za ta meseca.
49 Zato Komisija s tem, da je tožeči stranki za avgust in september 2021 zavrnila tudi dodatek za šolanje, ni napačno uporabila prava.
50 Glede preostalega je treba, kot je navedeno v točki 35 zgoraj, analizirati, ali je bil pogoj šolanja izpolnjen za julij 2021.
51 Po mnenju Komisije ta pogoj v bistvu ni več izpolnjen, ko otrok opravi zadnji izpit, saj lahko od takrat najde zaposlitev in se preživlja. Ta razlaga izhaja iz premise, tako kot glede otroškega dodatka, da otrok zaključi šolanje po opravljenem zadnjem izpitu.
52 Vendar je taka premisa napačna.
53 Kot je bilo namreč navedeno v točkah od 38 do 40 zgoraj v okviru analize pogojev za dodelitev otroškega dodatka, se izobraževanje zaključi na dan, ko je izobraževalni zavod dal na voljo končne rezultate.
54 Tako je treba preudarke, navedene v točkah od 38 do 44 zgoraj v zvezi z otroškim dodatkom, uporabiti za analizo pogoja šolanja, ki je v členu 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom določen za dodelitev dodatka za šolanje.
55 Iz tega izhaja, da je treba od trenutka, ko je izobraževalni zavod dal na voljo končne rezultate, za otroka uradnika šteti, da se v smislu člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom ne šola več redno v izobraževalnem zavodu.
56 Ker pa so bili končni rezultati v obravnavani zadevi dani na voljo že 2. julija 2021, ko je hči tožeče stranke poleg tega že lahko prenesla potrdilo o uspešno opravljenem študiju, je treba ugotoviti, da je treba šteti, da se je hči tožeče stranke do tega datuma redno šolala v izobraževalnem zavodu, ki je izvajal njeno šolanje, zaradi česar je bila tožeča stranka upravičena do dodatka za šolanje za julij 2021.
57 Zato je treba ugotoviti, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker tožeči stranki ni dodelila dodatka za šolanje za julij 2021.
58 Glede na zgornje preudarke je treba prvo izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem so bile tožeči stranki zavrnjene zadevne finančne pravice za julij 2021.
59 Zdaj je treba ugotoviti, ali se lahko na podlagi drugih tožbenih razlogov zoper prvo izpodbijano odločbo razglasi ničnosti te odločbe tudi v delu, v katerem so s to odločbo tožeči stranki zavrnjene zadevne finančne pravice za avgust in september 2021.
b) Drugi tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja
60 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, saj je diskriminirana v primerjavi z uradnikom, čigar otrok zaključi šolanje v drugem izpitnem roku.
61 Komisija trditve tožeče stranke prereka.
62 V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je razlikovanje objektivno utemeljeno. Konkretneje, zahtevo, da morajo biti položaji primerljivi, je treba v okviru ugotavljanja obstoja kršitve načela enakega obravnavanja presojati glede na vse značilnosti teh položajev (glej v tem smislu sodbo z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa).
63 Ugotoviti pa je treba, da se položaj študenta, ki uspešno opravi izpite v prvem izpitnem roku, razlikuje od položaja študenta, ki se bo moral udeležiti drugega izpitnega roka, pri čemer je mogoče, da ponovno ne bo uspešen in tako ne ob zaključil svojega izobraževanja v istem študijskem letu. V prvem primeru je namreč že mogoče šteti, da je študent svoje izobraževanje zaključil, medtem ko bo v drugem primeru študent šolanje nadaljeval ter bo moral ponovno opravljati izpite in bo lahko izobraževanje šele nato zaključil.
64 Zato tožeča stranka, čigar hči se je lahko s končnimi rezultati seznanila od 2. julija 2021 (glej točko 43 zgoraj), svojega položaja ne more veljavno enačiti s položajem uradnika, čigar otrok se je moral še udeležiti drugega izpitnega roka po 2. juliju 2021.
65 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
c) Tretji tožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti in načela dobrega upravljanja
66 Tožeča stranka v zvezi z domnevno kršitvijo načela pravne varnosti trdi, da razlaga zadevnih določb, ki jo je podala Komisija, ustvarja pravno negotovost, saj samodejno povzroči retroaktivno izterjavo zadevnih finančnih pravic. Uradnik naj namreč ob koncu zadnjega izpita svojega otroka ne bi mogel vedeti, ali ga bo ta uspešno opravil v prvem izpitnem roku ali ne, saj naj bi bili rezultati sporočeni šele pozneje.
67 V zvezi z domnevno kršitvijo načela dobrega upravljanja tožeča stranka trdi, da je bil njen spis obravnavan nejasno, saj je Komisija v prvi izpodbijani odločbi zavzela enako stališče kot v odločbi z dne 24. septembra 2021, ki pa je bila razveljavljena. Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da se Komisija ne more sklicevati na dejstvo, da odločbe, s katero je bilo ugodeno prvi pritožbi in zato ne posega v položaj tožeče stranke, ni bilo treba obrazložiti. Zaradi te zmede naj bi morala tožeča stranka vložiti drugo pritožbo, ki se je nanašala na isti predmet kot prva.
68 Komisija te trditve prereka.
69 Kar zadeva, prvič, očitek, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti, je treba navesti, da se ta nanaša na položaj, v katerem se lahko pri uradniku, ki poda izjavo o zaključku izobraževanja svojega otroka, ko ta otrok izve za svoje rezultate, opravi retroaktivna izterjava na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov, kot bi se to zgodilo v obravnavani zadevi, če bi tožeča stranka podala izjavo, da je bil datum zaključka izobraževanja 2. julij 2021. Ker pa bi kršitev načela pravne varnosti, tudi če bi bila utemeljena, v obravnavani zadevi povzročila razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe le za julij 2021, in ne za avgust in september 2021 (glej točko 59 zgoraj), je treba ta očitek zavrniti kot brezpredmeten (glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 2022, Cristescu/Komisija, T‑754/20, neobjavljena, EU:T:2022:316, točka 171).
70 Drugič, v zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja, je treba najprej navesti, da so te trditve v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na domnevno neobrazložitev odločbe o ugoditvi prvi pritožbi in domnevno neustrezno vodenje njenega spisa, zaradi česar je morala za pripravo prve pritožbe zaprositi odvetnika, prav tako brezpredmetne v delu, v katerem se nanašajo na zakonitost odločbe z dne 24. septembra 2021, ki pa ni predmet te tožbe.
71 Dalje, dejstvo, da uprava po razveljavitvi zaradi kršitve pravice do izjave sprejme enako vsebinsko rešitev, ni v nasprotju z načelom dobrega upravljanja, saj taka kršitev pomeni le, da se upravni postopek nadaljuje v fazi, na katero vpliva nezakonitost, in ne nujno, da je rezultat tega postopka drugačen.
72 Nazadnje in vsekakor, kot pravilno trdi Komisija, tožeča stranka ni dokazala, da bi domnevna kršitev načela dobrega upravljanja vplivala na utemeljenost prve izpodbijane odločbe tako, da bi jo bilo treba razglasiti za nično.
73 Ta tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
74 Glede na vse navedeno je treba prvo izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem so bile tožeči stranki zavrnjene zadevne finančne pravice za julij 2021.
2. Tožbena razloga zoper drugo izpodbijano odločbo
75 Ta tožbena razloga se v bistvu nanašata na, prvič, kršitev pravice tožeče stranke do prejemanja zadevnih finančnih pravic in, drugič, na kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov.
a) Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do prejemanja zadevnih finančnih pravic
76 Tožeča stranka trdi, da je treba drugo izpodbijano odločbo, ker temelji na prvi izpodbijani odločbi, ki je nezakonita iz razlogov, navedenih v okviru prvih treh tožbenih razlogov zoper prvo izpodbijano odločbo, prav tako razglasiti za nično.
77 Komisija trdi, da je prva izpodbijana odločba zakonita, zato druge izpodbijane odločbe ni treba razglasiti za nično.
78 Ker je Splošno sodišče v točki 74 zgoraj ugotovilo, da je treba prvo izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem so z njo tožeči stranki zavrnjene zadevne finančne pravice za julij 2021, enako velja za drugo izpodbijano odločbo. Ker namreč ta mesečni obrok, kot je razvidno iz analize prvega tožbenega razloga zoper prvo izpodbijano odločbo, ni bil „preplačan“ v smislu člena 85 Kadrovskih predpisov, iz tega sledi, da je treba drugo izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na zadevne finančne pravice za julij 2021.
79 Zdaj je treba ugotoviti, ali se lahko na podlagi drugega tožbenega razloga zoper drugo izpodbijano odločbo razglasi ničnost te odločbe tudi v delu, v katerem se nanaša na zadevne finančne pravice za avgust in september 2021.
b) Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov
80 Tožeča stranka trdi, da je bila trdno prepričana, da je bila do septembra 2021 upravičena do zadevnih finančnih pravic, zlasti ker, po eni strani, ne obstajata niti določba niti sodna praksa, ki bi potrjevali prakso PMO, in po drugi strani, ker ji je uprava „zaradi razveljavitve“ odločbe z dne 24. septembra 2021 izplačala 3500 EUR. Poleg tega naj Komisija ne bi predložila dokaza niti o tem, da je dejansko vedela za nezakonitost izplačil zadevnih finančnih pravic, niti o tem, da je bila ta nepravilnost tako očitna, da bi zanjo morala vedeti.
81 Komisija trditve tožeče stranke prereka.
82 Člen 85 Kadrovskih predpisov določa, da se mora „[v]sak preplačani znesek […] povrniti, če je prejemnik vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali če je bila odsotnost pravne podlage tako očitna, da bi moral vedeti zanjo“. Iz tega besedila izhaja, da je treba za zagotovitev vračila neupravičeno izplačanega zneska dokazati, da je prejemnik dejansko vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali da je bil neobstoj pravne podlage tako očiten, da bi za to moral vedeti (glej sodbo z dne 14. junija 2018, Spagnolli in drugi/Komisija, T‑568/16 in T‑599/16, EU:T:2018:347, točka 145 in navedena sodna praksa).
83 V obravnavani zadevi je treba navesti, da je OI, kot je razvidno iz odločbe o zavrnitvi druge pritožbe in kot je Komisija pojasnila na obravnavi, drugo izpodbijano odločbo nameraval utemeljiti z drugim primerom iz člena 85 Kadrovskih predpisov.
84 Tako se bo Splošno sodišče v svoji analizi omejilo na preverjanje, ali je Komisija lahko štela, da je bila nepravilnost plačila tako očitna, da bi tožeča stranka zanjo morala vedeti.
85 V skladu z ustaljeno sodno prakso izraz „tako očiten“, ki opredeljuje nepravilnost plačila v smislu člena 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, ne pomeni, da prejemniku neupravičenih plačil ni treba razmišljati ali preverjati. Nasprotno, te zneske je treba vrniti, kadar gre za napako, ki je običajno skrben uradnik – ki mora poznati pravila, ki urejajo njegovo plačo – ne spregleda (glej sodbo z dne 18. junija 2019, Quadri di Cardano/Komisija, T‑828/17, neobjavljena, EU:T:2019:422, točka 47 in navedena sodna praksa).
86 Poleg tega ni treba, da je zadevni uradnik, ki deluje s potrebno skrbnostjo, zmožen natančno ugotoviti obseg napake, ki jo je storila uprava. Glede tega zadostuje, da je zavezan k temu, da upravo s tem ustrezno seznani, če dvomi o utemeljenosti spornega plačila, da ta uprava izvede potrebna preverjanja (glej sodbo z dne 18. junija 2019, Quadri di Cardano/Komisija, T‑828/17, neobjavljena, EU:T:2019:422, točka 49 in navedena sodna praksa).
87 V obravnavani zadevi je treba navesti, da je izobraževalni zavod, kot je razvidno iz točke 43 zgoraj, končne rezultate šolanja, ki ga je opravila hči tožeče stranke, dal na voljo že 2. julija 2021, ko je ta hči poleg tega že lahko prenesla potrdilo o uspešno opravljenem študiju. Poleg tega iz spisa, s katerim razpolaga Splošno sodišče, ni razvidno, da bi hči tožeče stranke po 2. juliju 2021 nadaljevala zadevno šolanje ali katero koli drugo šolanje, kar bi lahko upravičilo upravičenost do zadevnih finančnih pravic od avgusta 2021.
88 Glede na te okoliščine bi tožeča stranka lahko predvidevala, da od avgusta 2021 ni več upravičena do zadevnih finančnih pravic.
89 Ker je bila nezakonitost tega plačila očitna, je tožeča stranka zanjo morala vedeti.
90 Glede na navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti in drugo izpodbijano odločbo razglasiti za nično le v delu, v katerem se nanaša na zadevne finančne pravice za julij 2021.
B. Odškodninski zahtevek
91 Tožeča stranka v bistvu trdi, da ji je nastala premoženjska škoda v višini 2441,84 EUR, ki ustreza znesku odvetniških stroškov, nastalih pri pripravi njene prve pritožbe, ker je Komisija kršila načela dobrega upravljanja, pravne varnosti in „predvidljivosti“, saj sta bili izpodbijani odločbi enaki tistima, ki sta bili razveljavljeni z odločbo o ugoditvi prvi pritožbi.
92 Komisija trditve tožeče stranke prereka.
93 Opozoriti je treba, da odvetniški stroški, ki so nastali v predhodnem postopku, razen v izjemnih okoliščinah, ne morejo pomeniti premoženjske škode, ki se lahko uveljavlja, če uporaba odvetnika v predhodnem postopku ni določena s pravili iz Kadrovskih predpisov in je tako osebna odgovornost zadevnega uradnika. Vendar v spisu te zadeve ni ničesar, kar bi omogočalo ugotovitev obstoja takih izjemnih okoliščin (glej v tem smislu sodbo z dne 23. februarja 2022, OA/EESO, T‑671/20, neobjavljena, EU:T:2022:82, točka 58 in navedena sodna praksa).
94 Poleg tega, kot je bilo navedeno v točki 71 zgoraj, dejstvo, da uprava po razveljavitvi zaradi kršitve pravice do izjave sprejme enako vsebinsko rešitev, ni v nasprotju z načelom dobrega upravljanja niti z načelom pravne varnosti in „načelom predvidljivosti“, ki jih tožeča stranka nikakor ni utemeljila, in torej ne more pomeniti nezakonitosti, na podlagi katere bi bilo mogoče uveljavljati nepogodbeno odgovornost Unije.
95 Zato je treba zahtevek tožeče stranke za povrnitev domnevne premoženjske škode zavrniti kot neutemeljen.
96 Glede na vse navedeno je treba izpodbijani odločbi razglasiti za nični v delu, v katerem se nanašata na zadevne finančne pravice za julij 2021, v preostalem pa tožbo zavrniti.
IV. Stroški
97 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
98 Ker Komisija s svojimi predlogi v bistvenem ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Odločba Urada Evropske komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) z dne 11. maja 2022, s katero sta bili VA od 1. julija 2021 odvzeti pravica do prejemanja otroških dodatkov in dodatkov za šolanje ter davčna olajšava, vezana na te dodatke, in odločba tega urada z dne 13. junija 2022 o izterjavi teh finančnih pravic na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije se razglasita za nični v delu, v katerem se nanašata na navedene pravice za julij 2021.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Komisiji se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške VA.
Papasavvas | Svenningsen | Laitenberger |
Martín y Pérez de Nanclares | | Stancu |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. junija 2024.
Podpisi