Language of document : ECLI:EU:C:2019:204

Zadeva C724/17

Vantaan kaupunki

proti

Skanska Industrial Solutions Oy in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Korkein oikeus)

 Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 14. marca 2019

„Predhodno odločanje – Konkurenca – Člen 101 PDEU – Odškodnina za škodo, povzročeno z omejevalnim sporazumom, ki je s tem členom prepovedan – Določitev subjektov, odgovornih za povračilo – Nasledstvo pravnih subjektov – Pojem ‚podjetje‘ – Merilo gospodarske kontinuitete“

1.        Omejevalni sporazumi – Prepoved – Neposredni učinek – Pravica posameznikov zahtevati odškodnino za nastalo škodo – Načini izvrševanja

(člen 101(1) PDEU)

(Glej točke od 24 do 27, 43 in 44.)

2.        Omejevalni sporazumi – Prepoved – Neposredni učinek – Pravica posameznikov zahtevati odškodnino za nastalo škodo – Določitev subjekta, ki mora povrniti nastalo škodo – Uporaba prava Unije – Podjetje – Člen 11(1) Direktive 2014/104 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu – Solidarno odgovorna podjetja – Nevplivanje

(člen 101 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta št. 2014/104, člen 11(1))

(Glej točke od 28 do 35.)

3.        Omejevalni sporazumi – Prepoved – Neposredni učinek – Pravica posameznikov zahtevati odškodnino za nastalo škodo – Določitev subjekta, ki mora povrniti nastalo škodo – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Subjekt, ki je sestavljen iz več fizičnih ali pravnih oseb – Prestrukturiranje podjetja – Pravna oseba, odgovorna za upravljanje podjetja med kršitvijo – Prenehanje obstoja zaradi prevzema od drugega podjetja – Pripis odgovornosti pridobitelju – Dopustnost – Pogoji

(člen 101 PDEU)

(Glej točke od 36 do 40.)

4.        Omejevalni sporazumi – Prepoved – Neposredni učinek – Pravica posameznikov zahtevati odškodnino za nastalo škodo – Določitev subjekta, ki mora povrniti nastalo škodo – Podjetje – Obstoj položaja gospodarske kontinuitete – Sodna praksa, razvita v okviru naložitve glob, ki jo opravi Komisija – Možnost uporabe za odškodninsko tožbo

(člen 101 PDEU)

(Glej točke od 41 do 47.)

5.        Omejevalni sporazumi – Prepoved – Neposredni učinek – Pravica posameznikov zahtevati odškodnino za nastalo škodo – Določitev subjekta, ki mora povrniti nastalo škodo – Podjetje – Gospodarska istovetnost družbe, ki je sodelovala pri kršitvi, z družbo pridobiteljico

(člen 101 PDEU)

(Glej točke od 48 do 51 ter izrek.)

6.        Vprašanja za predhodno odločanje – Razlaga – Časovni učinki razlagalnih sodb – Retroaktivni učinek – Omejitev od Sodišča – Pogoji – Pomen finančnih posledic sodbe za zadevno državo članico – Tveganje hudih ekonomskih posledic zlasti zaradi velikega števila pravnih razmerij, ki so bila vzpostavljena v dobri veri – Spodbujanje posameznikov in nacionalnih organov k ravnanju, ki ni v skladu s pravom Unije – Ravnanja drugih držav članic ali Komisije, ki so morda prispevala k negotovosti – Neizpolnjeni pogoji

(člen 267 PDEU)

(Glej točke od 54 do 58.)

Povzetek

Sodišče je v sodbi z dne 14. marca 2019, Skanska Industrial Solutions in drugi (C‑724/17), odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z določbami Pogodbe glede omejevalnih sporazumov, in razsodilo, da je v položaju, v katerem so vse delnice družb, ki so bile udeležene pri omejevalnem sporazumu, pridobile druge družbe, ki so likvidirale prvonavedene družbe in nadaljevale z njihovimi gospodarskimi dejavnostmi, mogoče družbe pridobiteljice šteti za odgovorne za škodo, povzročeno s tem omejevalnim sporazumom.

V obravnavanem primeru se je omejevalni sporazum izvajal na Finskem med letoma 1994 in 2002. Ta omejevalni sporazum se je nanašal na razdelitev trgov, na cene in na oddajo ponudb za pogodbe s pavšalnimi cenami, na celotno državo članico ter je lahko vplival tudi na trgovino med državami članicami. Med letoma 2000 in 2003 so tožene družbe pridobile vse delnice več udeleženk omejevalnega sporazuma, ki so bile nato po izvedbi postopkov prostovoljne likvidacije likvidirane. Vrhovno upravno sodišče Finske je udeleženke omejevalnega sporazuma s sodbo z dne 29. septembra 2009 obsodilo zaradi kršitve finskega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence in določb Pogodbe glede omejevalnih sporazumov. Finsko mesto Vantaa je na podlagi te sodbe poskušalo od družb pridobiteljic iztožiti odškodnino za škodo, ki je bila povzročena z omejevalnim sporazumom, kar pa mu je bilo zavrnjeno z obrazložitvijo, da je v skladu s pravili o civilni odgovornosti, določenimi v finskem pravu, odgovorna le pravna oseba, ki je škodo povzročila.

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba določbe Pogodbe glede omejevalnih sporazumov razlagati tako, da je v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, družbe pridobiteljice mogoče šteti za odgovorne za škodo, povzročeno s tem omejevalnim sporazumom.

Sodišče je presodilo, da je to, kako se določi subjekt, ki mora povrniti škodo, povzročeno z omejevalnim sporazumom, urejeno neposredno s pravom Unije. Ker je odgovornost za škodo, ki izhaja iz kršitve pravil Unije o konkurenci, osebna, mora za škodo, povzročeno s kršitvijo, odgovarjati podjetje, ki krši ta pravila. Subjekti, ki morajo povrniti škodo, povzročeno z omejevalnim sporazumom ali ravnanjem, prepovedanim s členom 101 PDEU, so podjetja v smislu tega predpisa, ki so bila udeležena pri tem omejevalnem sporazumu ali tem ravnanju.

Pojem „podjetje“ v smislu člena 101 PDEU zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihov pravni status in način financiranja, ter da označuje gospodarsko enoto, tudi če s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb.

Kadar je subjekt, ki je storil kršitev pravil Unije o konkurenci, pravno ali organizacijsko spremenjen, ta sprememba ne pomeni nujno ustanovitve novega podjetja, ki ni odgovorno za ravnanja predhodnega subjekta v nasprotju s temi pravili, če z gospodarskega vidika med tem subjektom in novim subjektom obstaja istovetnost. Če bi se lahko podjetja, odgovorna za škodo, povzročeno s takšno kršitvijo, izognila svoji odgovornosti že zgolj na podlagi tega, da se je spremenila njihova istovetnost zaradi prestrukturiranj, prenosov ali drugih pravnih ali organizacijskih sprememb, bi bila namreč ogrožena cilj, ki se dosega s tem sistemom, in polni učinek navedenih pravil.

V obravnavanem primeru je bilo očitno, da obstaja gospodarska kontinuiteta med družbami pridobiteljicami na eni strani in družbami, ki so bile udeležene pri zadevnem omejevalnem sporazumu, na drugi. Družbe pridobiteljice so torej prevzele odgovornost zadnjenavedenih družb za škodo, povzročeno s tem omejevalnim sporazumom.