SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)

z dne 19. junija 2019(*)

„Državne pomoči – Individualne pomoči za kompleks Nürburgring za zgraditev zabaviščnega parka, hotelov in restavracij ter za organizacijo dirk – Sklep o nezdružljivosti pomoči z notranjim trgom – Sklep o nezdružljivosti vračila pomoči ne zadeva novega lastnika kompleksa Nürburgring – Tožba za razglasitev ničnosti – Neobstoj znatnega vpliva na konkurenčni položaj – Združenje – Status pogajalca – Nedopustnost – Sklep o ugotovitvi neobstoja državne pomoči po koncu faze predhodne preučitve – Tožba za razglasitev ničnosti – Zadevna stranka – Pravni interes – Dopustnost – Kršitev postopkovnih pravic zadevnih strank – Neobstoj težav, ki bi zahtevale uvedbo formalnega postopka preiskave – Pritožba – Prodaja sredstev upravičencev do državne pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo – Odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojni razpisni postopek – Obveznost obrazložitve – Načelo dobrega upravljanja“

V zadevi T‑373/15,

Ja zum Nürburgring eV s sedežem v Nürburgu (Nemčija), ki so ga sprva zastopali D. Frey, M. Rudolph in S. Eggerath, nato D. Frey, M. Rudolph, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Flynn, T. Maxian Rusche in B. Stromsky, agenti,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU, s katerim se predlaga razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2016/151 z dne 1. oktobra 2014 o državni pomoči SA.31550 (2012/C) (ex 2012/NN), ki jo je Nemčija odobrila za dirkališče Nürburgring (UL 2016, L 34, str. 1),

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),

v sestavi I. Pelikánová, predsednica, V. Valančius, P. Nihoul, J. Svenningsen in U. Öberg (poročevalec), sodniki,

sodna tajnica: K. Guzdek, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 25. aprila 2018

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje

1        Kompleks Nürburgring, ki je v nemški deželi Porenje - Pfalška, zajema avtomobilsko dirkališče (v nadaljevanju: dirkališče Nürburgring), zabaviščni park, hotele in restavracije.

2        Med letoma 2002 in 2012 so lastniki kompleksa Nürburgring (v nadaljevanju: prodajalci), to je javna podjetja Nürburgring GmbH, Motorsport Resort Nürburgring GmbH in Congress- und Motorsport Hotel Nürburgring GmbH, izkoristili ukrepe podpore, ki jim jih je odobrila večinoma dežela Porenje ‑ Pfalška, za zgraditev zabaviščnega parka, hotelov in restavracij ter za organizacijo dirk Formule 1.

A.      Upravni postopek in prodaja sredstev dirkališča Nürburgring

3        Tožeča stranka, Ja zum Nürburgring eV, nemško združenje za avtomobilistični šport, ki si je za cilj zadalo ponovno vzpostavitev in spodbujanje dirkališča Nürburgring, je 5. aprila 2011 vložila prvo pritožbo pri Evropski komisiji v zvezi s pomočjo, ki jo je dodelila Zvezna republika Nemčija za dirkališče Nürburgring.

4        Komisija je z dopisom z dne 21. marca 2012 Zvezno republiko Nemčijo obvestila, da bo začela formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU v zvezi z različnimi ukrepi podpore, sprejetimi med letoma 2002 in 2012 za dirkališče Nürburgring. S to odločbo, katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2012, C 216, str. 14), je Komisija zadevne stranke pozvala, naj predložijo svoje pripombe o zadevnih ukrepih.

5        Zaradi odobritve dodatnih ukrepov podpore, o katerih je Zvezna republika Nemčija uradno obvestila Komisijo, se je ta odločila formalni postopek preiskave razširiti na te nove ukrepe. Zvezna republika Nemčija je bila o odločitvi uradno obveščena z dopisom z dne 7. avgusta 2012. S to odločbo, katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu (UL 2012, C 333, str. 1), je Komisija zadevne stranke pozvala, naj predložijo svoje pripombe o novih ukrepih.

6        Amtsgericht Bad Neuenahr-Ahrweiler (okrajno sodišče v Bad Neuenahr‑Ahrweilerju, Nemčija) je 24. julija 2012 ugotovilo, da so prodajalci insolventni. To sodišče je 1. novembra 2012 začelo postopek v primeru insolventnosti, pri čemer so prodajalci sami nadaljevali vodenje poslov (samouprava). Sprejeta je bila odločitev, da se sredstva prodajalcev prodajo (v nadaljevanju: prodaja sredstev kompleksa Nürburgring). Prodajalci so kot pravnega in finančnega svetovalca imenovali revizijsko družbo KPMG AG.

7        Upravljanje kompleksa Nürburgring je bilo 1. novembra 2012 zaupano družbi Nürburgring Betriebsgesellschaft mbH, hčerinski družbi v 100‑odstotni lasti enega od prodajalcev, javnega podjetja Nürburgring, ki sta jo ustanovila stečajna upravitelja, ki ju je imenovalo Amtsgericht Bad Neuenahr-Ahrweiler (okrajno sodišče v Bad Neuenahr-Ahrweilerju).

8        Zaradi izpeljave prodaje sredstev kompleksa Nürburgring je bil 15. maja 2013 začet postopek javnega razpisa (v nadaljevanju: razpisni postopek).

9        Komisija je 23. maja 2013 Zvezni republiki Nemčiji in stečajnima upraviteljema sporočila merila, ki jih mora izpolnjevati razpisni postopek, da se izključijo elementi državnih pomoči, in jih obvestila o tem, da bo moral izbrani kupec povrniti morebitne prednosti, ki bi mu bile lahko priznane. Komisija, Zvezna republika Nemčija in stečajni upravitelji so o tem razpravljali od oktobra 2012.

10      Razpisni postopek je potekal na naslednji način:

–        v sporočilu za javnost, ki ga je objavil eden od stečajnih upraviteljev, je bil 14. maja 2013 objavljen razpisni postopek;

–        podjetje KPMG je 15. maja 2013 objavilo povabilo k oddaji ponudb v časnikih Financial Times in Handelsblatt ter na spletišču kompleksa Nürburgring;

–        interes je izkazalo 70 potencialnih kupcev, med njimi tožeča stranka in nemški avtomobilski klub ADAC eV;

–        zainteresirani vlagatelji so z dopisom z dne 19. julija 2013 prejeli dokumente v zvezi kompleksom Nürburgring in bili pozvani, naj predložijo okvirno ponudbo, in sicer za vsa sredstva, določene skupine sredstev ali posamezna sredstva;

–        rok za oddajo okvirne ponudbe je bil z dopisom z dne 19. julija 2013 najprej določen na 12. september 2013, nato pa z dopisom z dne 12. septembra 2013 na 26. september 2013; v vsakem od teh dopisov je bilo navedeno, da se bodo upoštevale tudi ponudbe, predložene po izteku roka;

–        v začetku februarja 2014 je okvirno ponudbo predložilo 24 potencialnih kupcev, med njimi združenje ADAC; ponudba združenja ADAC se je nanašala le na dirkališče Nürburgring; odločeno je bilo, da jih 18 med njimi izpolnjuje pogoje za izvedbo skrbnega pregleda, vendar ponudbe združenja ADAC ni bilo med njimi;

–        za potencialne kupce, ki so bili pripuščeni k naslednji fazi razpisnega postopka, je bil rok za predložitev potrdilnih ponudb, ki so morale biti v celoti financirane in vključevati predhodno izpogajani dogovor za odkup sredstev, najprej z dopisom z dne 17. oktobra 2013 določen na 11. december 2013, nato pa z dopisom z dne 17. decembra 2013 na 17. februar 2014; v zadnjenavedenem dopisu je bilo navedeno, da bodo upoštevane tudi ponudbe, predložene po izteku roka, vendar je bilo k temu še dodano, da bi se lahko prodajalci o tem, kateri kupec bo izbran, odločili že kmalu po izteku roka za oddajo ponudb;

–        potrdilno ponudbo je predložilo 13 potencialnih kupcev, od tega štirje za vsa sredstva, in sicer družba Capricorn Nürburgring Besitzgesellschaft GmbH (v nadaljevanju: družba Capricorn ali kupec), drugi ponudnik (v nadaljevanju: ponudnik 2), tretji ponudnik (v nadaljevanju: ponudnik 3) in četrti potencialni kupec;

–        v skladu z dopisoma, ki sta bila 19. julija in 17. oktobra 2013 naslovljena na zainteresirane vlagatelje, naj bi bili vlagatelji izbrani na podlagi zahtev po, prvič, čim večjem povečanju vrednosti vseh sredstev in, drugič, zavarovanju transakcije; na podlagi teh meril sta se v zadnji fazi razpisnega postopka upoštevali ponudbi ponudnika 2 in družbe Capricorn, ki sta, prvič, ponudila prevzem vseh sredstev kompleksa Nürburgring in, drugič, predložila dokaz o finančni trdnosti vsak svoje ponudbe z dne 7. oziroma 11. marca 2014. S tema ponudnikoma so vzporedno potekala pogajanja o osnutkih pogodbe o prenosu;

–        odbor upnikov prodajalcev je 11. marca 2014 v okviru postopka v primeru insolventnosti prodajalcev odobril prodajo sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn, katere ponudba je znašala 77 milijonov EUR, medtem ko je ponudba ponudnika 2 znašala med 47 in 52 milijonov EUR.

11      Tožeča stranka je 23. decembra 2013 pri Komisiji vložila drugo pritožbo, ker naj razpisni postopek ne bi bil pregleden in nediskriminatoren. Po mnenju tožeče stranke je izbrani kupec tako dobil nove pomoči in poleg tega zagotavlja kontinuiteto gospodarskih dejavnosti prodajalcev, tako da bi moral nalog za vračilo pomoči, ki so jih prejeli prodajalci, veljati tudi zanj.

B.      Izpodbijana sklepa

12      Komisija je 1. oktobra 2014 sprejela Sklep (EU) 2016/151 o državni pomoči SA.31550 (2012/C) (ex 2012/NN), ki jo je Nemčija odobrila za dirkališče Nürburgring (UL 2016, L 34, str. 1, v nadaljevanju: končni sklep).

13      Komisija je v členu 2 končnega sklepa ugotovila, da so nekateri ukrepi podpore v korist prodajalcev („pomoči prodajalcem“) nezakoniti in nezdružljivi z notranjim trgom.

14      Komisija je v členu 3(2) končnega sklepa odločila, da morebitno vračilo pomoči prodajalcem ne bo zadevalo družbe Capricorn in njenih hčerinskih družb (v nadaljevanju: prva izpodbijana odločitev).

15      V členu 1, zadnja alinea, končnega sklepa je Komisija ugotovila, da prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn ne pomeni državne pomoči (v nadaljevanju: druga izpodbijana odločitev).

16      Komisija je namreč menila, da je bil razpisni postopek izpeljan odprto, pregledno in nediskriminatorno, da je bila v njem dosežena prodajna cena, skladna s tržnimi pravili, ter da med prodajalci in kupcem ni gospodarske kontinuitete.

II.    Postopek in predlogi strank

17      Tožeča stranka je 10. julija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

18      Komisija je z dopisom z dne 27. oktobra 2015 vložila zahtevo za prevod priloge k tožbi v jezik postopka.

19      Prodajalci so 3. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije. Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 18. aprila 2016 dovolil to intervencijo.

20      Prodajalci so z dopisom, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili 3. maja 2016, to sodišče obvestili o umiku svoje intervencije.

21      Prodajalci so bili s sklepom predsednika osmega senata Splošnega sodišča z dne 27. junija 2016 iz vpisnika Splošnega sodišča izbrisani kot intervenienti, ob čemer jim je bilo naloženo, da nosijo svoje stroške in stroške tožeče stranke v zvezi z intervencijo.

22      Komisija je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. junija 2016, Splošnemu sodišču predlagala, naj ugotovi, da je ta tožba postala brezpredmetna in da je treba zato postopek ustaviti. Tožeča stranka je 22. avgusta 2016 predložila stališča o tem predlogu za ustavitev postopka.

23      S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 11. oktobra 2016 je bil imenovan nov sodnik poročevalec in zadeva je bila dodeljena prvemu senatu Splošnega sodišča.

24      Splošno sodišče je z dopisom z dne 26. julija 2017 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika stranki pozvalo, naj predložita nekatere listine, ter jima postavilo pisna vprašanja in ju pozvalo, naj nanje pisno odgovorita. Stranki sta stališča v odgovor vložili 8. septembra 2017.

25      Prvi senat Splošnega sodišča je s sklepom z dne 6. septembra 2017 odločil, da odločanje o predlogu Komisije za ustavitev postopka pridrži za končno odločbo.

26      Splošno sodišče je na predlog prvega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

27      Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. oktobra 2017, predlagala, naj se opravi obravnava. Komisija do predloga za izvedbo obravnave v roku, ki ji je bil določen, ni zavzela stališča.

28      Komisija je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. novembra 2017, predlagala umik dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila kot prilogo k predlogu, naj se opravi obravnava. Tožeča stranka je stališča glede tega predloga za umik dokumentov predložila 13. decembra 2017.

29      Splošno sodišče (prvi senat) je 23. januarja 2018 odločilo, da začne ustni del postopka. Splošno sodišče je z dopisom z dne 23. februarja 2018 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika stranki pozvalo, naj predložita nekatere listine, ter jima postavilo pisna vprašanja in ju pozvalo, naj pisno odgovorita nanje. Splošno sodišče je v skladu s členom 24 Statuta Sodišča Evropske unije Zvezno republiko Nemčijo še pozvalo, naj predloži nekatere dokumente, hkrati pa ji je postavilo pisna vprašanja in jo pozvalo, naj pisno odgovori nanje. Stranki in Zvezna republika Nemčija so stališča v odgovor vložile 12., 14. oziroma 19. marca 2018.

30      Stranki sta ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 25. aprila 2018, po kateri se je ustni postopek končal.

31      Tožeča stranka je 18. maja 2018 vložila predlog za ponovno odprtje ustne faze postopka. Predsednik prvega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 11. aprila 2019 ta predlog zavrnil.

32      Komisija je 20. julija 2018 prav tako vložila predlog za ponovno odprtje ustne faze postopka. Predsednik prvega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 30. julija 2018 ta predlog zavrnil.

33      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        zavrne ugovore nedopustnosti, ki jih je vložila Komisija;

–        zavrne predlog Komisije za ustavitev postopka;

–        razglasi prvo in drugo izpodbijano odločitev za nični;

–        naloži plačilo stroškov Komisiji.

34      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        primarno, tožbo zavrže kot nedopustno;

–        podredno, ugotovi, da je treba postopek s tožbo ustaviti, ker je tožeča stranka izgubila pravni interes;

–        še bolj podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

A.      Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti prve izpodbijane odločitve

35      Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti prve izpodbijane odločitve, s katero je Komisija, ki je odločila, da ni gospodarske kontinuitete med prodajalci in kupcem, menila, da zadnjenavedenega morebitno vračilo pomoči prodajalcem ne zadeva.

36      S četrtim delom prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da družba Capricorn ni vzpostavila novega poslovnega modela, in s prvima dvema deloma tretjega tožbenega razloga, ki se nanašata na napačno presojo obstoja gospodarske kontinuitete med prodajalci in družbo Capricorn, tožeča stranka Komisiji namreč očita, da v okviru prve izpodbijane odločitve ni ugotovila obstoja take gospodarske kontinuitete. Poleg tega v sedmem tožbenem razlogu trdi, da Komisija ob sprejetju prve izpodbijane odločitve ni presodila njenih pripomb.

37      Komisija v odgovoru na tožbo trdi, da je tožba nedopustna, in sicer zlasti v delu, v katerem se z njo izpodbija prva izpodbijana odločitev. Po njenem mnenju ni tožeča stranka dokazala niti pravnega interesa niti procesnega upravičenja.

38      Pozneje je Komisija menila, da Splošnemu sodišču vsekakor ni treba več odločati o tožbi, vključno s predlogom za razglasitev ničnosti prve izpodbijane odločitve, ker naj bi tožeča stranka izgubila pravni interes, ki ga je morda imela pred tem.

39      Stranki se strinjata o tem, da je bila prva izpodbijana odločitev sprejeta po koncu formalnega postopka preiskave.

40      V zvezi s tem je treba, prvič, spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 17. septembra 2015, Moy in drugi/Komisija (C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 104), razsodilo, da je treba odločitev v zvezi z gospodarsko kontinuiteto šteti za „povezan[o] s [končnim sklepom] in […] [da] dopolnjuje [ta sklep]“ o zadevnih pomočeh, ki je bil sprejet pred njo, ker je zaradi dogodka, ki se je zgodil po sprejetju navedenega sklepa, kot je to, da je sredstva prvotnega upravičenca do navedenih pomoči prevzela tretja oseba, z njo pojasnjen domet glede statusa upravičenca do teh pomoči in s tem glede statusa dolžnika, ki je zavezan pomoči vrniti.

41      V obravnavani zadevi je Komisija s prvo izpodbijano odločitvijo odločila, da ni gospodarske kontinuitete med prodajalci in kupcem, zato je menila, da zadnjenavedenega morebitno vračilo pomoči prodajalcem ne zadeva.

42      Torej je treba ugotoviti, da je prva izpodbijana odločitev odločitev, ki je s sklepom, sprejetim po koncu formalnega postopka preiskave v zvezi s pomočmi prodajalcem, „povezana in ga dopolnjuje“.

43      Drugič, treba je opozoriti, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko „[f]izične ali pravne osebe pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“.

44      Prve izpodbijane odločitve v delu, v katerem se nanaša na pomoči, ki so bile prodajalcem podeljene v obliki individualnih pomoči, ne pa na podlagi sheme pomoči, ni mogoče izenačiti s predpisom v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

45      V skladu z ustaljeno sodno prakso pa se subjekti, ki niso naslovniki sklepa, lahko sklicujejo na to, da se sklep nanje posamično nanaša, samo, kadar vpliva nanje zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih razlikuje od vseh drugih subjektov in jih zato individualizira podobno kot samega naslovnika sklepa (sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 223, in z dne 19. maja 1993, Cook/Komisija, C‑198/91, EU:C:1993:197, točka 20).

1.      Vpliv na tožečo stranko kot konkurentko

46      Tožeča stranka trdi, da je prišlo do znatnega vpliva na njen položaj na trgu, prvič, zaradi njenega statusa kandidatke za nakup dirkališča Nürburgring in, drugič, zaradi njenih preteklih naložb v to dirkališče, ki naj bi zaradi prve izpodbijane odločitve postale nekoristne.

47      Komisija te trditve izpodbija.

48      V zvezi s tem je bilo na področju državnih pomoči potrjeno, da se sklep Komisije, s katerim se je končal formalni postopek preiskave, posamično nanaša na podjetje, ki prejema pomoč, in na konkurenčna podjetja tega podjetja, ki imajo aktivno vlogo v okviru tega postopka, če zadevni ukrep pomoči bistveno vpliva na njihov položaj na trgu (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 98 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 5. novembra 2014, Vtesse Networks/Komisija, T‑362/10, EU:T:2014:928, točka 53 in navedena sodna praksa).

49      Merilo znatnega vpliva omogoča opredelitev konkurentov, ki so zaradi pomoči individualizirani na tak način, da izpolnjujejo pogoje dopustnosti, pojasnjene v sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17). Zaradi pomoči so torej konkurenti, ki so procesno upravičeni, v tako različnem položaju v primerjavi s katero koli drugo osebo in individualizirani na tak način, da so v podobnem položaju kot naslovniki izpodbijanega sklepa. Obstoj znatnega vpliva na položaj tožeče stranke na trgu tako ni neposredno odvisen od višine zadevne pomoči, ampak od stopnje vpliva, ki ga ta pomoč lahko ima na navedeni položaj. Ta vpliv se za pomoči v podobnem znesku lahko razlikuje glede na merila, kot so velikost zadevnega trga, posebna narava pomoči, dolžina obdobja, za katero je bila pomoč dodeljena, to, ali je dejavnost, za katero je pomoč dodeljena, primarna ali sekundarna dejavnost tožeče stranke, in možnosti tožeče stranke, da se izogne negativnim učinkom pomoči (glej sodbo z dne 5. novembra 2014, Vtesse Networks/Komisija, T‑362/10, EU:T:2014:928, točka 41 in navedena sodna praksa).

50      Zgolj status potencialnega konkurenta torej ne zadostuje za to, da bi posameznik pridobil pravico do vložitve tožbe pri sodiščih Evropske unije, s katero bi izpodbijal sklep, ki ga je sprejela Komisija po koncu formalnega postopka preiskave.

51      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, prvič, da okoliščina, da je tožeča stranka združenje, katerega namen je moralna in materialna podpora za ponovno izboljšanje položaja avtomobilskega športa v kompleksu Nürburgring, ne izključuje nujno možnosti, da se opredeli kot „podjetje“, niti tega, da je mogoče nekatere njene dejavnosti opredeliti kot „gospodarske“ (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točki 27 in 28). Drugič, tožeča stranka je imela dejavno vlogo v postopku, izpeljanem pred sprejetjem prve izpodbijane odločitve, saj je 23. decembra 2013 vložila pritožbo, ker je menila, da obstaja gospodarska kontinuiteta med prodajalci in izbranim kupcem, zato bi moral nalog za vračilo pomoči, dodeljenih prodajalcem, veljati tudi za tega kupca.

52      Vendar iz sodne prakse, navedene v točki 48 zgoraj, izhaja, da ni mogoče zgolj na podlagi sodelovanja tožeče stranke v upravnem postopku sklepati, da ima ta procesno upravičenje. Tožeča stranka mora v vsakem primeru dokazati, da bi pomoč prodajalcem lahko bistveno vplivala na njen položaj na trgu.

53      V točki 20 obrazložitve končnega sklepa je Komisija navedla, da se ukrepi podpore v korist prodajalcev nanašajo na financiranje zgraditve in delovanja objektov na dirkališču Nürburgring. Poleg tega je v točkah od 173 do 176 in 178 obrazložitve istega sklepa navedla, da so trgi, na katerih bi ti ukrepi lahko izkrivljali konkurenco, trgi v zvezi z upravljanjem dirkališč, parkov za terensko vožnjo, zabaviščnih parkov, nastanitvenih objektov, restavracij, centrov varne vožnje, avtošol, večnamenskih dvoran in negotovinskih plačilnih sistemov ter v zvezi s spodbujanjem turizma, razvojem projektov, gradnjo nepremičnin, vodenjem podjetij in trgovino z avtomobili ali motornimi kolesi (v nadaljevanju: upoštevni trgi). Nazadnje je Komisija v točki 180 obrazložitve navedenega sklepa še pojasnila, da je mogoče šteti, da imajo upoštevni trgi evropsko razsežnost.

54      V okviru te zadeve ni tožeča stranka nikoli trdila – in še manj dokazala – da je bila v času vložitve tožbe in pred tem datumom navzoča na upoštevnih trgih. Torej ni imela na upoštevnih trgih nikakršnega položaja, na katerega bi lahko vplivale – in še toliko manj znatno – pomoči prodajalcem. Vendar tožeča stranka kljub temu v bistvu trdi, da je bila potencialna konkurentka družbe Capricorn, ker je sodelovala v postopku za pridobitev sredstev kompleksa Nürburgring.

55      Vsekakor v okoliščinah obravnavane zadeve sodelovanje tožeče stranke v razpisnem postopku ni zadostovalo kot dokaz o njeni resni nameri, da vstopi na upoštevne trge. Čeprav je namreč sodelovala v čisto prvi fazi razpisnega postopka, v kateri je izkazala interes za nakup sredstev kompleksa Nürburgring, s čimer ji je bil omogočen dostop do vseh dokumentov v zvezi s temi sredstvi, je tudi sama priznala, da ni bila nikoli sposobna predložiti okvirne ponudbe v nadaljnjih fazah tega postopka. Dalje, čeprav tožeča stranka navaja, da je podprla ponudbo, ki jo je predložilo združenje ADAC in se je nanašala zgolj na dirkališče Nürburgring, ker naj bi imelo to združenje enake zamisli v zvezi z vzdrževanjem in uporabo navedenega dirkališča, ne trdi – in še manj dokazuje – da bi zaradi te podpore v primeru, da bi bila izbrana ponudba združenja ADAC, kot gospodarski subjekt vstopila na upoštevne trge.

56      Kar poleg tega zadeva trditev tožeče stranke, da je prišlo do znatnega vpliva na njen položaj na trgu zaradi preteklih naložb, ki jih je izvedla na dirkališču Nürburgring, je treba ugotoviti, da zgolj to, da je tako ali drugače vlagala v kompleks Nürburgring, ne zadostuje za ugotovitev, da je bila kot gospodarski subjekt navzoča na upoštevnih trgih, česar niti ne trdi, in še toliko manj za ugotovitev, da so pomoči kupcem, zaradi katerih naj bi postale te naložbe nekoristne, znatno vplivale na njen položaj, ki ga je imela kot gospodarski subjekt na navedenih trgih. Tožeča stranka vsekakor ne pojasnjuje, kako naj bi prva izpodbijana odločitev, na podlagi katere kupcu sredstev kompleksa Nürburgring ni bilo treba vrniti pomoči prodajalcem, vplivala na koristnost njenih naložb v kompleks Nürburgring.

57      Torej ni mogoče z nobeno od trditev tožeče stranke pravno zadostno dokazati, da je prva izpodbijana odločitev znatno vplivala na konkurenčni položaj, ki naj bi ga imela na upoštevnih trgih, na katere so vplivale pomoči prodajalcem iz navedene odločitve.

2.      Vpliv na tožečo stranko kot poklicno združenje

58      Tožeča stranka trdi, da je prišlo do znatnega vpliva nanjo kot poklicno združenje, prvič, ker je prišlo do znatnega vpliva na položaj, ki ga je imela na trgu ena od njenih članic, to je združenje ADAC, kandidatka za nakup sredstev kompleksa Nürburgring, ter drugič, ker je vodila pogajanja za obrambo interesov nemškega avtomobilskega športa, še zlasti v zvezi s ponovno vzpostavitvijo in spodbujanjem avtomobilskega dirkališča v kompleksu Nürburgring, in je sodelovala v upravnem postopku, v katerem je vložila pritožbo ter predložila pisne pripombe in dokaze.

59      Komisija te trditve izpodbija.

60      V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko poklicno združenje, katerega naloga je varstvo kolektivnih interesov njegovih članov, načeloma vloži ničnostno tožbo zoper končni sklep Komisije na področju državnih pomoči le v dveh primerih, in sicer, prvič, če imajo podjetja, ki jih zastopa, ali nekatera med njimi posamično procesno upravičenje in, drugič, če lahko navedeno združenje izkaže lastni interes, zlasti če je akt, glede katerega predlaga razglasitev ničnosti, vplival na njegov pogajalski položaj (glej sodbo z dne 15. januarja 2013, Aiscat/Komisija, T‑182/10, EU:T:2013:9, točka 48 in navedena sodna praksa).

61      Kar zadeva vprašanje, ali se lahko tožeča stranka sklicuje na posamično procesno upravičenje enega od svojih članov, je iz stališč, ki jih je tožeča stranka 8. septembra 2017 predložila v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, razvidno, da združenje ADAC kot tako ni njen član, ampak so to le člani tega združenja, in sicer regionalni klubi, ki organizirajo športne prireditve v kompleksu Nürburgring, zlasti združenji ADAC Mittelrhein eV in ADAC Nordrhein eV. Ta kluba naj bi bila tudi člana tožeče stranke.

62      Iz informacij, navedenih v točki 61 zgoraj, je razvidno, da se tožeča stranka kot združenje ne more sklicevati na morebitno posamično procesno upravičenje združenja ADAC, ki ni eden od njenih članov in v zvezi s katerim se torej ne more predstavljati kot njegova zastopnica v okviru te tožbe.

63      Če pa bi se tožeča stranka želela v bistvu sklicevati na posamično procesno upravičenje nekaterih regionalnih klubov, ki so člani združenja ADAC in naj bi bili hkrati tudi njeni člani, je treba ugotoviti, da ni pravno zadostno dokazala, da je prva izpodbijana odločitev znatno vplivala na konkurenčni položaj, ki so ga imeli ti klubi na upoštevnih trgih, na katere so vplivale pomoči prodajalcem iz navedene odločitve, kot se to zahteva s sodno prakso, navedeno v točki 48 zgoraj.

64      Torej je treba ugotoviti, da se tožeča stranka kot poklicno združenje ne more sklicevati niti na posamično procesno upravičenje združenja ADAC niti na procesno upravičenje regionalnih klubov iz tega združenja.

65      Kar zadeva vprašanje, ali se lahko tožeča stranka sklicuje na procesno upravičenje kot pogajalka, je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki se nanaša zlasti na sodbi z dne 2. februarja 1988, Kwekerij van der Kooy in drugi/Komisija (67/85, 68/85 in 70/85, EU:C:1988:38, točki 21 in 22), in z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi/Komisija (C‑313/90, EU:C:1993:111, točki 29 in 30), za priznanje posamičnega zadevanja združenju v vlogi tožeče stranke zahteva, da je to združenje v posebnem položaju, v katerem ima status pogajalca, ki je jasno opredeljen in tesno povezan s samim predmetom izpodbijane odločitve, ter je zato postavljeno v dejanski položaj, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2009, 3F/Komisija, C‑319/07 P, EU:C:2009:435, točka 87 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 29. marca 2012, Asociación Española de Banca/Komisija, T‑236/10, EU:T:2012:176, točka 43 in navedena sodna praksa).

66      V sodbi z dne 2. februarja 1988, Kwekerij van der Kooy in drugi/Komisija (67/85, 68/85 in 70/85, EU:C:1988:38, točke od 20 do 24), je Sodišče priznalo procesno upravičenje poklicni organizaciji splošnega interesa, ki je ne le dejavno sodelovala v postopku, zlasti s predložitvijo pisnih pripomb Komisiji, ampak se je tudi v interesu zadevnih poklicnih izvajalcev pogajala glede cen plina, ki jih je nato Komisija obravnavala kot pomoč, nezdružljivo z notranjim trgom, in je bila kot taka med podpisniki sporazuma, v katerem so bile določene cene, ki jih je Komisija izpodbijala.

67      V sodbi z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi/Komisija (C‑313/90, EU:C:1993:111, točki 29 in 30), je Sodišče prav tako priznalo procesno upravičenje poklicnemu združenju, ki ni le dejavno sodelovalo v postopku, ampak je imelo tudi vlogo pogajalca v okviru izoblikovanja „discipline“ zaradi določitve okvira za dodelitev pomoči zadevni industriji iz te zadeve.

68      Sodišča Unije so za priznanje posebnega statusa pogajalca poklicnemu združenju v vlogi tožeče stranke menila, da ne zadostuje dejstvo, da je tako poklicno združenje predložilo pripombe v formalnem postopku preiskave (sklep z dne 29. marca 2012, Asociación Española de Banca/Komisija, T‑236/10, EU:T:2012:176, točka 46) ali da je vložilo pritožbo, zaradi katere se je navedeni postopek začel (sodba z dne 9. julija 2009, 3F/Komisija, C‑319/07 P, EU:C:2009:435, točki 94 in 95).

69      Ob upoštevanju strogih pogojev, postavljenih v sodbi z dne 13. decembra 2005, Komisija/Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum (C‑78/03 P, EU:C:2005:761, točke od 53 do 59), je treba šteti, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila v okviru formalnega postopka preiskave, ki je potekal pred sprejetjem prve izpodbijane odločitve, v položaju pogajalke, ki je bil jasno opredeljen in tesno povezan s samim predmetom te odločitve, s čimer bi bilo mogoče utemeljiti njeno posamično zadevanje.

70      Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi se prva izpodbijana odločitev posamično nanašala nanjo ali da bi se posamično nanašala na katerega od njenih članov.

71      Opozoriti je treba, da so pogoji dopustnosti tožbe kumulativni (sodba z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 199). Ne da bi bilo treba preučiti interes tožeče stranke, da vloži tožbo za razglasitev ničnosti prve izpodbijane odločitve, in še manj predlog Komisije za ustavitev postopka, ki temelji na tem, da je tožeča stranka ta interes izgubila, je treba torej tožbo razglasiti za nedopustno v delu, v katerem se z njo predlaga razglasitev ničnosti navedene odločitve, zaradi neobstoja posamičnega zadevanja.

B.      Predlog za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve

72      Tožeča stranka predlaga tudi razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve, s katero je Komisija ugotovila, da prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn ne pomeni državne pomoči.

1.      Dopustnost in predlog za ustavitev postopka

73      Komisija v odgovoru na tožbo trdi, da je tožba v delu, v katerem se z njo predlaga razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve, nedopustna. Po njenem mnenju ni tožeča stranka v zvezi s to odločitvijo dokazala niti pravnega interesa niti procesnega upravičenja. Poleg tega naj ta odločitev ne bi bila akt, zoper katerega bi bilo mogoče vložiti tožbo, v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

74      Komisija je pozneje podredno vložila še predlog za ustavitev postopka, ker naj bi tožeča stranka vsekakor izgubila vsakršen interes, ki ga je morda pred tem imela za vložitev ničnostne tožbe zoper drugo izpodbijano odločitev.

75      V obravnavani zadevi je treba najprej preveriti, ali ima tožeča stranka procesno upravičenje, kar zadeva vložitev tožbe za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve, nato pa še preučiti, prvič, v kolikšnem obsegu ima in ohranja interes za tako razglasitev ničnosti ter, drugič, ali je druga izpodbijana odločitev akt, zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo, v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU ali ne.

76      Kar zadeva procesno upravičenje tožeče stranke, ta trdi, da jo druga izpodbijana odločitev neposredno in posamično zadeva. V zvezi s tem naj bi njen poseben status „zainteresirane stranke“ v smislu člena 1(h) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), ki naj bi bil povezan s posebnim predmetom tožbe, zadostoval za njeno individualizacijo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

77      Poleg tega trdi, da je prišlo do znatnega vpliva na njen položaj na trgu in na položaj enega od njenih članov, to je združenja ADAC, zaradi njunega statusa kandidatov za nakup sredstev kompleksa Nürburgring.

78      Nazadnje tožeča stranka še trdi, da jo zadevna odločitev posamično zadeva kot poklicno združenje, ki brani interese nemškega avtomobilskega športa.

79      Komisija te trditve izpodbija. V zvezi s tem zlasti trdi, da tožeče stranke – ker ni dokazala, da bi bila ona ali združenje ADAC v konkurenčnem odnosu z družbo Capricorn – ni mogoče obravnavati kot „zadevno stranko“ v smislu člena 108(2) PDEU.

80      V okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi je treba razlikovati med, prvič, fazo predhodne preučitve pomoči iz člena 108(3) PDEU, katere edini cilj je omogočiti Komisiji, da si oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti zadevne pomoči, in drugič, fazo preiskave iz člena 108(2) PDEU, katere namen je Komisiji omogočiti, da se v celoti seznani z vsemi podatki zadeve. Šele v okviru postopka, določenega z zadnjenavedeno določbo, PDEU določa postopkovno jamstvo v obliki obveznosti Komisije, da pozove zadevne stranke k predložitvi pripomb (sodbe z dne 19. maja 1993, Cook/Komisija, C‑198/91, EU:C:1993:197, točka 22; z dne 15. junija 1993, Matra/Komisija, C‑225/91, EU:C:1993:239, točka 16, in z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 35).

81      Kadar Komisija, ne da bi začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, s sklepom, sprejetim na podlagi odstavka 3 tega člena, ugotovi, da državni ukrep ne pomeni pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom, lahko osebe, ki so upravičene do tega postopkovnega jamstva, to uveljavljajo le, če imajo možnost, da ta sklep izpodbijajo pred sodiščem Unije. Iz teh razlogov sodišča Unije razglasijo za dopustno tožbo za razglasitev ničnosti takega sklepa, ki jo vloži zadevna stranka v smislu člena 108(2) PDEU, kadar želi z vložitvijo te tožbe zaščititi postopkovne pravice, ki jih ima na podlagi te določbe (sodba z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 36).

82      Tako je treba ugotoviti, da je treba za vsako zadevno stranko šteti, da jo sklep, s katerim je bil po koncu faze predhodne preučitve ugotovljen neobstoj pomoči, neposredno in posamično zadeva (sodba z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 68), pri čemer je treba upoštevati, da je treba v primerih, ko je taka stranka vložila pritožbo, zavrnitev Komisije, da bi ugodila navedeni pritožbi, v vsakem primeru šteti za zavrnitev začetka postopka, določenega v členu 108(2) PDEU (sodba z dne 18. novembra 2010, NDSHT/Komisija, C‑322/09 P, EU:C:2010:701, točke od 51 do 54).

83      V obravnavani zadevi se stranki strinjata o tem, da je druga izpodbijana odločitev sklep, sprejet po koncu faze predhodne preučitve pomoči, izoblikovane s členom 108(3) PDEU, ne pa formalnega postopka preiskave. Ker se za tožečo stranko ali katerega od njenih članov iz razlogov, navedenih v točkah od 54 do 57, od 61 do 64, 69 in 70 zgoraj, ki veljajo tudi za tožbo zoper drugo izpodbijano odločitev, ne more šteti, da izpolnjujejo pogoje dopustnosti, kot so navedeni v sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17), je treba za opredelitev, ali ima procesno upravičenje, kar zadeva vložitev tožbe za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve, preveriti, ali je pravno zadostno dokazala, da je zadevna stranka.

84      V skladu s členom 1(h) Uredbe št. 659/1999 pomeni „zainteresirana stranka“ katero koli državo članico in katero koli osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala. Z drugimi besedami, gre za nedoločeno število naslovnikov. Vendar ta določba ne izključuje, da bi se lahko podjetje, ki ni neposreden konkurent upravičenca do pomoči, štelo za „zainteresirano stranko“, če uveljavi, da bi dodelitev pomoči lahko vplivala na njegove interese. Zadostuje, da to podjetje pravno zadostno dokaže, da ima lahko pomoč konkreten vpliv na njegov položaj (glej sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točke 63 do 65 in navedena sodna praksa).

85      Poleg tega je imelo Sodišče priložnost pojasniti, da ni izključeno, da se organizacija, ki zastopa delavce in je po naravi ustanovljena za to, da si prizadeva za kolektivne interese svojih članov, šteje za „zadevno stranko“ v smislu člena 108(2) PDEU, če dokaže, da dodelitev pomoči morda vpliva na njene interese ali na interese njenih članov. Vendar je morala ta organizacija pravno zadostno dokazati, da bi lahko pomoč konkretno vplivala na njen položaj ali na položaj tistih, ki jih zastopa (sodba z dne 9. julija 2009, 3F/Komisija, C‑319/07 P, EU:C:2009:435, točka 33).

86      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi dodelitev pomoči, ki bi jo bilo treba po mnenju tožeče stranke ugotoviti v drugi izpodbijani odločitvi, lahko konkretno vplivala na lastne interese tožeče stranke kot združenja, katerega nepridobitni cilj je ponovna vzpostavitev in spodbujanje avtomobilskega dirkališča v kompleksu Nürburgring ter prizadevanje za kolektivne interese njegovih članov, med katerimi nekateri organizirajo športne prireditve na navedenem dirkališču, saj naj razpisni postopek ne bi bil odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen ter naj ne bi privedel do prodaje sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn po tržni ceni.

87      Ker Komisija v presojo združljivosti državne pomoči vključi veliko raznovrstnih preudarkov, namreč ni mogoče izključiti, da lahko organizacija, ki zastopa kolektivne interese, povezane s temi preudarki, Komisiji predloži pripombe, ki bi jih lahko ta upoštevala v formalnem postopku preiskave iz člena 108(2) PDEU (glej v tem smislu sklep z dne 6. oktobra 2015, Comité d'entreprise SNCM/Komisija, C‑410/15 P(I), EU:C:2015:669, točka 12).

88      V obravnavani zadevi ni mogoče izključiti, da bi tožeča stranka – ob upoštevanju njenega cilja, ki je prav ponovna vzpostavitev in spodbujanje avtomobilskega dirkališča v kompleksu Nürburgring, ter zaradi njenega sodelovanja v prvi fazi razpisnega postopka, v kateri je zbrala veliko informacij v zvezi s sredstvi kompleksa Nürburgring – v okviru formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU Komisiji lahko predložila pripombe, ki bi jih ta lahko vključila v svojo presojo odprtosti, preglednosti, nediskriminatornosti in brezpogojnosti razpisnega postopka ter v presojo vprašanja, ali so bila sredstva kompleksa Nürburgring v tem okviru prodana po tržni ceni.

89      Torej je treba ob upoštevanju preudarkov iz točk 84 in 85 zgoraj ter predhodnih presoj tožeči stranki priznati status zadevne stranke, kar zadeva drugo izpodbijano odločitev.

90      Kar zadeva pravni interes tožeče stranke, Komisija v predlogu za ustavitev postopka trdi, da je tožeča stranka ta interes izgubila, zlasti ker naj bi družba Capricorn plačala celotno nakupno ceno sredstev kompleksa Nürburgring in naj bi se odpovedala pravici do odpovedi prodajne pogodbe, če bi se Komisija odločila od nje izterjati pomoči, dodeljene prodajalcem.

91      Vendar je treba opozoriti, da imajo „zadevne stranke“ v smislu člena 108(2) PDEU interes za to, da se sklep, sprejet po koncu faze predhodne preučitve, razglasi za ničen, saj bi morala v skladu z določbami člena 108 PDEU Komisija zaradi take razglasitve ničnosti začeti formalni postopek preiskave, te stranke pa bi dobile možnost predložiti pripombe in s tem vplivati na nov sklep Komisije (sodba z dne 10. februarja 2009, Deutsche Post in DHL International/Komisija, T‑388/03, EU:T:2009:30, točki 62 in 64). V obravnavani zadevi ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve, saj s petim in osmim tožbenim razlogom izpodbija to, da je bila odločitev o ugotovitvi neobstoja pomoči, dodeljene družbi Capricorn v okviru razpisnega postopka, sprejeta, ne da bi Komisija začela formalni postopek preiskave, kar naj bi pomenilo kršitev njenih postopkovnih pravic kot zadevne stranke.

92      Če bi Splošno sodišče drugo izpodbijano odločitev razglasilo za nično zaradi kršitve postopkovnih pravic tožeče stranke, bi morala Komisija načeloma začeti formalni postopek preiskave v zvezi s prodajo sredstev kompleksa Nürburgring in tožečo stranko kot zadevno stranko pozvati k predložitvi pripomb. Torej ima lahko razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve kot taka pravne posledice za tožečo stranko kot zadevno stranko.

93      Torej je treba v zvezi z drugo izpodbijano odločitvijo ugotoviti, da ima tožeča stranka procesno upravičenje kot zadevna stranka in da ima še vedno pravni interes v zvezi z zavarovanjem postopkovnih pravic, ki zaradi tega statusa zanjo izhajajo iz člena 108(2) PDEU.

94      To pomeni, da je treba ugovor nedopustnosti in podredno predlog Komisije za ustavitev postopka zavrniti ter da je ta tožba dopustna v delu, v katerem se nanaša na drugo izpodbijano odločitev in v katerem je njen cilj zavarovanje postopkovnih pravic, ki za tožečo stranko izhajajo iz člena 108(2) PDEU. V delu, v katerem predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti presega ta predmet, ga je treba zavreči kot nedopusten, ne da bi se moralo Splošno sodišče izreči o drugih ugovorih nedopustnosti, ki jih je navedla Komisija.

2.      Dopustnost prilog

a)      Dopustnost prilog C. 1 in od C. 6 do C. 9

95      V dupliki Komisija formalno izpodbija dopustnost štirih od dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v prilogi k repliki, in sicer prilog C. 1 in od C. 6 do C. 8. V zvezi s tem navaja, da je treba te dokaze, ker ni tožeča stranka nikakor upravičila zamude pri njihovi predložitvi, razglasiti za nedopustne. Tožeča stranka trdi, da je namen teh prilog izpodbijanje trditev, ki jih je navedla Komisija v odgovoru na tožbo.

96      Poleg tega Komisija izpodbija še dopustnost pravnega komentarja, ki ga je predložila tožeča stranka v prilogi k repliki, to je prilogo C. 9. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da je v tožbi predložila vse referenčne podatke v zvezi s tem komentarjem.

97      V členu 85(2) Poslovnika je pojasnjeno, da lahko stranke v utemeljitev svojih trditev dokaze predložijo ali dokazne predloge podajo še v repliki in dupliki, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji.

98      Vendar pa se v skladu s sodno prakso pravilo o prekluziji iz člena 85(1) in (2) Poslovnika ne nanaša na nasprotni dokaz in dopolnitev dokaznih predlogov, predloženih po nasprotnem dokazu nasprotne stranke v odgovoru na tožbo. Ta določba se namreč nanaša na nove dokazne predloge in jo je treba razumeti z vidika člena 92(7) navedenega poslovnika, ki izrecno določa, da se nasprotni dokaz in dopolnitev dokaznih predlogov pridržita (sodba z dne 12. septembra 2007, Komisija/Trends in drugi, T‑448/04, neobjavljena, EU:T:2007:265, točka 52).

99      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da so priloge C. 1 in od C. 6 do C. 8 nasprotni dokazi, katerih namen je izpodbijati trditve, ki jih je navedla Komisija v odgovoru na tožbo. Da bi se zagotovilo spoštovanje načela kontradiktornosti, je treba torej te priloge obravnavati kot dopustne.

100    Kar zadeva prilogo C. 9, je treba pripomniti, da je šlo za javno dostopen dokument, s katerim je tožeča stranka utemeljila svojo trditev in katerega dokazno moč je Komisija kljub temu izpodbijala. Zato je treba tudi to prilogo obravnavati kot dopustno.

b)      Dopustnost prilog 7 in 8 k stališčem Komisije z dne 8. septembra 2017 v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča

101    Tožeča stranka v predlogu, naj se opravi obravnava, formalno izpodbija dopustnost dveh dokazov, ki jih je predložila Komisija v prilogi k svojim stališčem z dne 8. septembra 2017 v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, in sicer prilog 7 in 8. Po njenem mnenju sta bili ti prilogi predloženi prepozno.

102    Komisija navaja, da se zadevna dokaza ujemata z dopisoma družbe Deutsche Bank AG z dne 17. in 25. februarja 2014 ter po njenem mnenju podkrepljujeta zavezujočo naravo dopisa družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014, ki je podprla ponudbo družbe Capricorn (v nadaljevanju: dopis družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014). V zvezi s tem je treba pripomniti, da se je na zavezujočo naravo navedenega dopisa nanašalo eno od vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo Komisiji v okviru ukrepa procesnega vodstva z dne 26. julija 2017.

103    Na podlagi člena 89 Poslovnika, ki Splošnemu sodišču omogoča, da strankam postavi vprašanja in jih pozove, naj predložijo nekatere listine, da se tako razjasnijo nekateri vidiki spora, je treba torej ti prilogi obravnavati kot dopustni.

c)      Dopustnost priloge G.13

104    Komisija je na obravnavi formalno izpodbijala dopustnost enega od dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v prilogi k svojim stališčem z dne 8. septembra 2017 v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, to je priloge G.13, in predlagala njen umik.

105    Tožeča stranka trdi, da je bil namen tega dokaza podkrepiti njeno podporo ponudbi združenja ADAC, ki se je nanašala zgolj na dirkališče Nürburgring, na katero je bilo napoteno v tožbi. V zvezi s tem je treba pripomniti, da se je na obseg te podpore nanašalo eno od vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo tožeči stranki v okviru ukrepa procesnega vodstva z dne 26. julija 2017.

106    Na podlagi člena 89 Poslovnika, ki Splošnemu sodišču omogoča, da strankam postavi vprašanja in jih pozove, naj predložijo nekatere listine, da se tako razjasnijo nekateri vidiki spora, je treba torej to prilogo obravnavati kot dopustno in zavrniti predlog, ki ga je Komisija predložila v zvezi s to prilogo.

d)      Dopustnost prilog H.1 in H.2

107    Komisija z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. novembra 2017 (glej točko 28 zgoraj), formalno izpodbija dopustnost obeh dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v prilogi k predlogu, naj se opravi obravnava, z dne 16. oktobra 2017, in sicer prilog H.1 in H.2, ter predlaga njun umik.

108    Kot je trdila tožeča stranka, je treba ugotoviti, da je namen prilog H.1 in H.2 zavrniti stališča Komisije z dne 8. septembra 2017 v odgovor na vprašanje V, ki ga je Splošno sodišče postavilo Komisiji 26. julija 2017.

109    V takih okoliščinah je treba prilogi H.1 in H.2 obravnavati kot dopustni in zavrniti predloga za umik, ki ju je v zvezi z njima vložila Komisija.

3.      Vsebinska presoja

a)      Uvodne ugotovitve v zvezi z obsegom sodnega nadzora nad sklepom o neobstoju pomoči, sprejetim po koncu faze predhodne preučitve

110    Najprej je treba spomniti, da člen 108(3) PDEU in člen 4 Uredbe št. 659/1999 določata fazo predhodne preučitve priglašenih ukrepov pomoči, namen katere je omogočiti Komisiji, da si ustvari prvo stališče o združljivosti zadevnega ukrepa z notranjim trgom. Komisija na koncu te faze ugotovi, da ta ukrep bodisi ne pomeni pomoči bodisi da spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU. V drugem primeru morda ni dvomov o združljivosti navedenega ukrepa z notranjim trgom ali pa dvomi o tem obstajajo (sodba z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 43).

111    Kadar Komisija po koncu faze predhodne preučitve sprejme sklep o ugotovitvi, da državni ukrep ne pomeni pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, implicitno odloči tudi, da ne bo začela formalnega postopka preiskave. To načelo se uporablja tako v primeru, ko Komisija sklep sprejme, ker meni, da je pomoč združljiva z notranjim trgom v smislu člena 4(3) Uredbe št. 659/1999, torej tako imenovani „sklep o nenasprotovanju“, kot tudi v primeru, da po njenem mnenju ukrep ne spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU in torej ni pomoč v smislu člena 4(2) Uredbe št. 659/1999 (glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 52, in z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 68).

112    V skladu s sodno prakso, kadar tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti sklepa, s katerim je razglašeno, da zadevni ukrep ni državna pomoč, ali sklepa o nenasprotovanju, izpodbija predvsem to, da je Komisija sklep glede zadevne pomoči sprejela, ne da bi začela formalni postopek preiskave, s čimer naj bi kršila njene postopkovne pravice. Tožeča stranka se lahko za ugoditev predlogu za razglasitev ničnosti sklicuje – za namene ohranitve postopkovnih pravic, ki jih ima v okviru formalnega postopka preiskave – na kakršen koli tožbeni razlog, s katerim lahko dokaže, da bi morala presoja informacij in elementov, ki jih je ali bi jih lahko imela na voljo Komisija v fazi predhodne preučitve zadevnega ukrepa, vzbuditi dvome glede opredelitve tega ukrepa za državno pomoč ali njegove združljivosti z notranjim trgom (sodbi z dne 13. junija 2013, Ryanair/Komisija, C‑287/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:395, točka 60, in z dne 25. novembra 2014, Ryanair/Komisija, T‑512/11, neobjavljena, EU:T:2014:989, točka 31), pri čemer je treba v zvezi s tem opozoriti, da informacije, ki bi jih Komisija „lahko imela na voljo“, vključujejo informacije, ki se zdijo upoštevne pri presoji, ki jo je bilo treba izvesti, in ki bi jih lahko pridobila, če bi jih zahtevala v fazi predhodne preučitve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2017, Komisija/Frucona Košice, C‑300/16 P, EU:C:2017:706, točka 71).

113    Tak dokaz o obstoju dvomov je mogoče predložiti zlasti v obliki vrste skladnih indicev, pri čemer je treba obstoj dvoma, kar zadeva sklep o ugotovitvi, da zadevni ukrep ni državna pomoč, iskati tako v okoliščinah sprejetja navedenega sklepa, zlasti trajanju predhodne preučitve, kot v njegovi vsebini, tako da se primerjajo presoje, na katere se je Komisija oprla v navedenem sklepu, z elementi, ki jih je imela na voljo ali bi jih lahko imela na voljo, ko se je izrekla o opredelitvi zadevnega ukrepa za državno pomoč (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2013, 3F/Komisija, C‑646/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:36, točka 31).

114    Komisija tako mora uvesti formalni postopek preiskave, če ima glede na informacije, ki jih je pridobila ali so ji na voljo v fazi predhodne preučitve, še naprej resne težave pri presoji preiskovanega ukrepa. Ta obveznost namreč izhaja neposredno iz člena 108(3) PDEU, kot ga razlaga sodna praksa, ter je potrjena s členom 4 Uredbe št. 659/1999, če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da zadevni ukrep vzbuja dvome glede tega, ali ga je treba opredeliti kot pomoč, ali glede tega, ali je združljiv z notranjim trgom (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točke od 30 do 33, ter z dne 12. februarja 2008, BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, EU:T:2008:29, točka 328). V takem primeru Komisija ne more zavrniti uvedbe formalnega postopka preiskave zaradi drugih okoliščin, kot so interes tretjih strani, razlogi ekonomičnosti postopka ali kakršen koli drug razlog upravne ali politične smotrnosti (sodba z dne 10. februarja 2009, Deutsche Post in DHL International/Komisija, T‑388/03, EU:T:2009:30, točka 90).

115    V fazi sodnega postopka se morajo sodišča Unije pri nadzoru osredotočiti na vprašanje, ali so z vidika trditev in dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v obravnavani zadevi, presoje, na katere se je oprla Komisija v sklepu o neobstoju pomoči, vključevale težave, ki bi lahko vzbudile dvome in bi torej lahko upravičile začetek formalnega postopka preiskave (glej v tem smislu sodbi z dne 19. maja 1993, Cook/Komisija, C‑198/91, EU:C:1993:197, točka 31, in z dne 15. junija 1993, Matra/Komisija, C‑225/91, EU:C:1993:239, točka 34).

b)      Uvodne ugotovitve o predmetu tožbe

116    V skladu z ustaljeno sodno prakso ni dolžnost Splošnega sodišča razlagati tožbo tožeče stranke, s katero se izpodbija zgolj utemeljenost odločbe o presoji pomoči kot take, kot da je v resnici namenjena varstvu postopkovnih pravic tožeče stranke iz člena 108(2) PDEU, če tožeča stranka ni izrecno uveljavljala tožbenega razloga v ta namen. V takem primeru bi razlaga tožbenega razloga povzročila prekvalifikacijo predmeta tožbe (glej sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 55 in navedena sodna praksa).

117    Vendar taka omejitev pristojnosti za razlago tožbenih razlogov Splošnemu sodišču ne preprečuje, da ne bi preučilo vsebinskih trditev, ki jih je predložila tožeča stranka, zato da bi preverilo, ali ne vsebujejo tudi elementov v utemeljitev tožbenega razloga, ki ga je prav tako oblikovala tožeča stranka, s katerim se izrecno zatrjuje obstoj resnih težav, ki bi upravičile začetek postopka iz člena 108(2) PDEU (sodba z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točke od 56 do 58).

118    V obravnavani zadevi tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja devet tožbenih razlogov, od tega osem v utemeljitev tožbe v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve. Treba je opozoriti, da se je sedmi tožbeni razlog, s katerim tožeča stranka trdi, da Komisija pri sprejetju prve izpodbijane odločitve ni presodila njenih pripomb, nanašal le na prvo izpodbijano odločitev, v zvezi s katero se je štelo, da tožeča stranka nima procesnega upravičenja.

119    Peti in osmi tožbeni razlog se izrecno nanašata na kršitev postopkovnih pravic tožeče stranke, ker Komisija ni začela formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU kljub temu, da bi jo morala prodaja sredstev kompleksa Nürburgring po ceni, nižji od tržne, napeljati na misel, da je bila kupcu dodeljena pomoč.

120    Poleg tega se prvi tožbeni razlog nanaša na napake, ki naj bi jih storila Komisija pri ugotovitvi upoštevnih dejstev, zlasti v zvezi z razpisnim postopkom. Drugi tožbeni razlog se nanaša na napake Komisije pri presoji potrditve financiranja ponudbe kupca. Tretji tožbeni razlog se nanaša na napake Komisije zlasti pri presoji obstoja nove državne pomoči v korist družbe Capricorn, ki naj bi jo pomenila prodaja sredstev kompleksa Nürburgring. V okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka izrecno trdi, da bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave. Poleg tega tožeča stranka v okviru petega in osmega tožbenega razloga, ki se nanašata na kršitev njenih postopkovnih pravic, izrecno napotuje na tretji del tretjega tožbenega razloga, s katerim naj bi bilo mogoče dokazati, da bi morala Komisija po koncu faze predhodne preučitve podvomiti o združljivosti prodajne cene, ki jo je plačal kupec, z notranjim trgom. Nazadnje, četrti tožbeni razlog se nanaša na napake Komisije pri presoji preglednosti in nediskriminatornosti razpisnega postopka.

121    Da bi se bilo mogoče izreči o petem in osmem tožbenem razlogu, je treba torej v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 117 zgoraj, preučiti vse preostale tožbene razloge, ki jih je navedla tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve in za katere bi bilo mogoče šteti, da kažejo na težave, zaradi katerih bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU.

122    V zvezi s tem je treba najprej preučiti trditve v zvezi s preglednostjo in nediskriminatornostjo razpisnega postopka, torej drugi del prvega tožbenega razloga in četrti tožbeni razlog, ter trditve v zvezi s financiranjem ponudbe družbe Capricorn, torej prvi in tretji del prvega tožbenega razloga in drugi tožbeni razlog.

123    Nato bo treba preučiti peti del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na nadaljevanje postopka prodaje še po dodelitvi sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn 11. marca 2014, in tretji del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da naj bi bila prodaja sredstev kompleksa Nürburgring nova državna pomoč v korist družbe Capricorn.

124    Nazadnje bo treba preučiti še šesti in deveti tožbeni razlog, ki se nanašata na druge kršitve postopkovnih pravic tožeče stranke, ki lahko prav tako vplivajo na ugotovitev Komisije iz druge izpodbijane odločitve, da ni bilo resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti začetek formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU. Šesti tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve. Deveti tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do dobrega upravljanja.

c)      Obravnava petega in osmega tožbenega razloga, ki se nanašata na kršitev člena 108(2) PDEU in člena 4(4) Uredbe št. 659/1999 ter postopkovnih pravic tožeče stranke, v povezavi s prvim, drugim, tretjim in četrtim tožbenim razlogom

125    S petim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da je Komisija, ker je ugotovila, da razpisni postopek ni privedel do dodelitve nove državne pomoči kupcu, in je torej implicitno zavrnila začetek formalnega postopka preiskave, kršila člen 108(2) PDEU in člen 4(4) Uredbe št. 659/1999.

126    Z osmim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da je Komisija, ker je z drugo izpodbijano odločitvijo implicitno zavrnila začetek formalnega postopka preiskave, kršila njeno pravico do predložitve pripomb v skladu s členom 20(1) Uredbe št. 659/1999 in storila bistvene kršitve postopka.

127    Po mnenju tožeče stranke bi morala Komisija podvomiti o združljivosti prodajne cene, ki jo je plačal kupec, z notranjim trgom.

128    Komisija te trditve izpodbija.

129    Kot je bilo navedeno v točkah od 121 do 123 zgoraj, je treba za to, da bi se bilo mogoče izreči o petem in osmem tožbenem razlogu, najprej preučiti, ali prvi, drugi, tretji in četrti tožbeni razlog omogočajo ugotovitev, da se je Komisija po koncu faze predhodne preučitve srečala s težavami, zaradi katerih bi morala začeti formalni postopek preiskave.

1)      Prvi trije deli prvega tožbenega razloga ter drugi in četrti tožbeni razlog: obstoj pomoči, dodeljene družbi Capricorn ob prodaji kompleksa Nürburgring

130    S prvimi tremi deli prvega tožbenega razloga ter drugim in četrtim tožbenim razlogom tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je ugotovila, da je bil razpisni postopek odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen.

131    Poleg tega tožeča stranka še trdi, da ni bilo izpolnjeno obvezno merilo zavarovanja transakcije, saj naj dopis družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 ne bi pomenil jamstva za financiranje ponudbe družbe Capricorn.

132    Ob upoštevanju teh dveh glavnih očitkov je treba opredeliti, ali je bilo mogoče na podlagi preučitve, ki jo je opravila Komisija v zvezi s pravilnostjo razpisnega postopka, zavrniti obstoj resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa, ki bi upravičevale začetek formalnega postopka preiskave.

133    V skladu z ustaljeno sodno prakso je, če je podjetje, ki je prejelo pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, kupljeno po tržni ceni, torej po najvišji ceni, ki jo je bil za to družbo v položaju, v katerem se je znašla zlasti po tem, ko je bila deležna državnih pomoči, v običajnih konkurenčnih pogojih pripravljen plačati zasebni vlagatelj, element pomoči ocenjen na podlagi tržne cene in vključen v nakupno ceno. V takih okoliščinah kupca ni mogoče obravnavati, kot da je dobil prednost glede na druge subjekte na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija, C‑277/00, EU:C:2004:238, točka 80 in navedena sodna praksa).

134    Če pa se, nasprotno, prodaja sredstev prejemnika državnih pomoči izvede po ceni, nižji od tržne cene, se lahko neupravičena prednost prenese na kupca (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, EU:T:2012:164, točka 161).

135    Pri preverjanju tržne cene je mogoče upoštevati med drugim obliko prenosa družbe, na primer javni razpis, katerega namen je zagotoviti prodajo pod tržnimi pogoji. Iz tega sledi, da je, če se podjetje proda v okviru odprtega, preglednega in brezpogojnega postopka javnega razpisa, mogoče domnevati, da je tržna cena enaka najvišji ponudbi, pri čemer je treba ugotoviti, prvič, ali je ta ponudba zavezujoča in kredibilna ter, drugič, ali ni poleg cene upravičeno upoštevati tudi druge ekonomske dejavnike (glej v tem smislu sodbi z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija, C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682, točki 93 in 94, ter z dne 16. julija 2015, BVVG, C‑39/14, EU:C:2015:470, točka 32).

136    V skladu s sodno prakso se odprtost in preglednost postopka javnega razpisa presojata glede na sklop indicev, ki so značilni za okoliščine vsake zadeve (glej sodbo z dne 7. marca 2018, SNCF Mobilités/Komisija, C‑127/16 P, EU:C:2018:165, točka 68 in navedena sodna praksa).

137    V obravnavani zadevi je treba utemeljenost obeh očitkov tožeče stranke preučiti ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 133 do 136 zgoraj, pri čemer je treba upoštevati, da Splošno sodišče v tem okviru ne more odločati neposredno o sami zakonitosti razpisnega postopka.

i)      Očitek v zvezi z nepreglednostjo in diskriminatornostjo razpisnega postopka

138    S četrtim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je ugotovila, da je bil razpisni postopek odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen, zlasti kar zadeva nepreglednost finančnih podatkov, nepreglednost in diskriminatornost ocenjevalnih meril in njihove uporabe ter nadaljevanje postopka prodaje še po prenosu sredstev kompleksa Nürburgring na kupca.

139    V zvezi s tem zlasti trdi, da razpisni postopek ni določal konkretnih ocenjevalnih meril, ki bi se uporabljala za primerjavo ponudb, predvsem kar zadeva primerjavo med ponudbami za vsa sredstva in ponudbami za posamezna sredstva ali posamezne skupine sredstev.

140    Z drugim delom prvega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da zainteresirani vlagatelji pred vložitvijo ponudbe niso bili obveščeni, da mora ta ponudba, če naj se upošteva v naslednjih fazah postopka, predstavljati vsaj 25 % najvišje splošne ponudbe.

141    Komisija te trditve izpodbija.

142    Treba je ugotoviti, da so bili z dopisom družbe KPMG z dne 19. julija 2013, naslovljenim na zainteresirane vlagatelje, ti povabljeni k oddaji okvirne ponudbe za vsa sredstva, določene skupine sredstev ali posamezna sredstva (glej točko 10, četrta alinea, zgoraj). V skladu s tem dopisom je bilo treba ponudbe oceniti zlasti na podlagi predlagane cene za sredstva glede na obseg ponudbe.

143    V skladu z dopisi, ki jih je družba KPMG naslovila na zainteresirane vlagatelje 19. julija in 17. oktobra 2013, naj bi bili ti med drugim izbrani na podlagi merila čim večjega povečanja vrednosti vseh sredstev (glej točko 10, deveta alinea, zgoraj). Zaradi uporabe tega merila so prodajalci v praksi v zadnji fazi razpisnega postopka upoštevali le ponudbe, ki so se nanašale na vsa sredstva, kot to izhaja iz točke 50 obrazložitve končnega sklepa. Po mnenju Komisije je bil razlog za to v tem, da je ob upoštevanju predloženih ponudb prodaja kompleksa Nürburgring kot celote omogočila iztržek višje cene, kot bi ga omogočila ločena prodaja vsakega od elementov sredstev.

144    Iz opombe št. 65 k točki 50 obrazložitve končnega sklepa je razvidno, da je bilo predloženih šest okvirnih splošnih ponudb, v katerih je bilo ponujenih več kot 25 % najboljše ponudbe, da so bile splošne ponudbe, ki niso dosegale 25 % najboljše ponudbe, izločene predvsem zaradi zneska, predlaganega za nakupno ceno, ter da ni bila nobena naknadna pozornost več namenjena ponudbam, ki so se nanašale na dirkališče Nürburgring in v povezavi s posameznimi ponudbami za druga sredstva skupaj niso dosegale praga 25 % najboljše ponudbe.

145    Torej so lahko zainteresirani vlagatelji prosto opredelili predmet svoje ponudbe za nakup ob upoštevanju informacije, ki jim je bila predložena v zvezi z merilom glede čim večjega povečanja vrednosti vseh sredstev. Kar zadeva merilo 25 %, je bil njegov edini namen – kot navaja Komisija – dati konkretno vsebino merilu čim večjega povečanja vrednosti vseh sredstev, ker pa je bilo to merilo opredeljeno glede na vrednost dejansko predloženih ponudb, ga je bilo mogoče določiti šele naknadno.

146    S trditvami tožeče stranke v podporo zgoraj navedenemu očitku torej ni mogoče dokazati, da bi morala Komisija podvomiti o preglednosti in nediskriminatornosti razpisnega postopka.

ii)    Očitek glede financiranja ponudbe družbe Capricorn

147    S prvim delom prvega tožbenega razloga in drugim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da v nasprotju s tistim, kar je razvidno iz končnega sklepa, dopis družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014, s katerim je bila podkrepljena ponudba družbe Capricorn, odobrena 11. marca 2014, ni pomenil zavezujočega jamstva za financiranje.

148    Poleg tega naj bi bila presoja Komisije v zvezi s tem v nasprotju z ugotovitvijo iz točke 272 obrazložitve končnega sklepa, to je da ponudba ponudnika 3 ni vsebovala dokaza o potrebnem financiranju.

149    S tretjim delom prvega tožbenega razloga tožeča stranka na splošno izpodbija ugotovitev Komisije iz končnega sklepa, da se je lahko družba Capricorn opirala na „varno financiranje“.

150    Komisija te trditve izpodbija.

151    V zvezi s tem je treba pripomniti, da je bilo v dopisu družbe KPMG zainteresiranim vlagateljem z dne 17. oktobra 2013 pojasnjeno, da bodo izbrani zlasti ob upoštevanju verjetnosti sklenitve transakcije, ki bo preučena med drugim na podlagi zavarovanja financiranja njihove ponudbe, dokazanega s potrditvijo financiranja, ki so jo izdali finančni partnerji (glej točko 10, deveta alinea, zgoraj). Torej je treba preveriti, ali je Komisija s svojo preučitvijo, ki je dala enake rezultate kot analiza nemških organov, lahko ovrgla dvome v zvezi z zavezujočo naravo dopisa družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014.

152    Najprej, v dopisu družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 je navedeno, da je ta družba kupcu pripravljena odobriti posojilo v višini 45 milijonov EUR. Pogoji tega financiranja so podrobno opisani, zato se zdi – kot upravičeno navaja Komisija – da je družba Deutsche Bank zadevo poglobljeno preučila in da sta si s kupcem izmenjala informacije.

153    Dalje, v dopisu družbe Deutsche Bank je večkrat napoteno na zavezo družbe Deutsche Bank v odnosu do družbe Capricorn na podlagi navedenega dopisa. Torej je družba Deutsche Bank menila, da jo navedeni dopis zavezuje.

154    V zvezi s tem Komisija upravičeno trdi, da primerjava dopisa družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 s pripravljalnima in nezavezujočima dopisoma te družbe z dne 17. in 25. februarja 2014 potrjuje zavezujočo naravo dopisa družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014. Tako je v dopisu z dne 17. februarja 2014 navedeno, da ta dopis ne pomeni zaveze družbe Deutsche Bank, medtem ko je v dopisu družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 napoteno na zavezo, ki jo je ta družba na podlagi prav tega dopisa sprejela v odnosu do družbe Capricorn.

155    Nazadnje, v dopisu družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014 je pojasnjeno, da morajo biti za zavezo te družbe izpolnjeni trije pogoji. V skladu s temi pogoji (izvršitev transakcije, neobstoj bistvene spremembe v zvezi s pridobljenimi sredstvi in zakonitost) bi torej lahko družba Deutsche Bank svojo zavezo preklicala le, če nakup ne bi potekal v skladu z določenimi pogoji.

156    Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev se ne zdi, da bi morala Komisija dvomiti o zavezujoči naravi dopisa družbe Deutsche Bank z dne 10. marca 2014.

157    Nasprotno in v skladu z ugotovitvijo Komisije iz točke 272 obrazložitve končnega sklepa nista niti okvirna ponudba niti končna ponudba ponudnika 3 vključevala dokaza o financiranju. V isti točki obrazložitve je Komisija ugotovila, da so prodajalci ponudnika 3 na to opozorili v dopisih družbe KPMG z dne 17. oktobra ter 11., 17. in 18. decembra 2013, nato pa še v elektronskih dopisih, ki mu jih je družba KPMG poslala 18. februarja in 9. aprila 2014, vendar ni ponudnik 3 niti pred tem, ko je odbor upnikov 11. marca 2014 sredstva kompleksa Nürburgring dodelil družbi Capricorn, niti po tej dodelitvi predložil nikakršnega dokaza o financiranju svoje ponudbe. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi napeljeval na to, da bi bile te ugotovitve napačne.

158    Iz navedenega je razvidno, da je imel kupec, čigar ponudba je bila izbrana, najprej dva pripravljalna dopisa družbe Deutsche Bank z dne 17. in 25. februarja 2014, nato pa še dopis te družbe z dne 10. marca 2014, v zvezi s katerim se ne zdi, da bi morala Komisija dvomiti o njegovi zavezujoči naravi, medtem ko ponudnik 3, čigar ponudba ni bila izbrana, ni nikoli predložil nikakršnega dokaza o financiranju. Torej niti s trditvami tožeče stranke v podporo zgoraj navedenemu očitku ni mogoče dokazati, da bi morala Komisija podvomiti o nediskriminatornosti razpisnega postopka, zlasti kar zadeva zahtevo po zavezujočem jamstvu za financiranje.

159    Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev ni mogoče šteti, da bi morali dejanski in pravni elementi, na katere se sklicuje tožeča stranka, pri Komisiji vzbuditi dvome o tem, da je bila kupcu v okviru razpisnega postopka, ki naj bi bil nepregleden in diskriminatoren, morda dana prednost.

160    V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 133 do 136 zgoraj, je torej Komisija s preučitvijo, ki jo je opravila, ovrgla dvome glede obstoja neupravičene prednosti v korist kupca in s tem glede obstoja državne pomoči. Torej ni mogoče šteti, da trditve, navedene v podporo prvim trem delom prvega tožbenega razloga ter drugega in četrtega tožbenega razloga, razkrivajo resne težave pri presoji zadevnega ukrepa, zaradi katerih bi morala Komisija začeti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU.

161    Torej je treba prve tri dele prvega tožbenega razloga ter drugi in četrti tožbeni razlog – obravnavane ob upoštevanju petega in osmega tožbenega razloga – zavrniti.

2)      Peti del prvega tožbenega razloga: nadaljevanje postopka prodaje še po dodelitvi sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn 11. marca 2014

162    Tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija ugotoviti, da se je postopek prodaje nadaljeval še po dodelitvi sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn 11. marca 2014.

163    Tožeča stranka trdi, da je bila družba Capricorn v okviru nepreglednega postopka ponovne prodaje sredstev kompleksa Nürburgring nadomeščena s končnim kupcem. Po njenih navedbah so namreč prodajalci in upravitelj premoženja z družbo Capricorn 13. avgusta 2014 sklenili dogovor glede poroštev, v skladu s katerim je morala zadnjenavedena prenesti vse svoje pravice in zahtevke iz pogodbe o prodaji sredstev kompleksa Nürburgring z dne 11. marca 2014. Iz tega naj bi izhajalo, da razpisni postopek ni bil odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen.

164    Komisija te trditve izpodbija.

165    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je bil v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 133 do 136 zgoraj, in navedbami Komisije namen preučitve te institucije ugotoviti – zaradi preverjanja, ali so bila sredstva kompleksa Nürburgring prodana po tržni ceni – ali je bil razpisni postopek odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen. V nasprotnem primeru bi bila lahko navedena prodaja izvedena po ceni, nižji od tržne cene, na kupca pa bi bila prenesena neupravičena prednost.

166    Torej je treba šteti, da naj bi bila pomoč, ki bi jo bilo po mnenju tožeče stranke (glej točko 11 zgoraj) treba ugotoviti v drugi izpodbijani odločitvi ter naj bi se ujemala z razliko med ceno, ki jo je plačala družba Capricorn za pridobitev sredstev kompleksa Nürburgring, in tržno ceno istih sredstev, družbi Capricorn dodeljena 11. marca 2014, to je na datum dodelitve teh sredstev zadnjenavedeni in podpisa prodajne pogodbe, s katero je bila določena nakupna cena navedenih sredstev, ki jo je morala plačati družba Capricorn. Zato dejstev, ki so se zgodila po tem datumu, kot je to, da je družba Capricorn končnemu kupcu prodala delež, ki ga je imela v prevzemni družbi za nakup sredstev kompleksa Nürburgring, pri preučitvi vprašanja, ali je bila družbi Capricorn v okviru razpisnega postopka morda dodeljena pomoč, ni mogoče upoštevati.

167    Nazadnje, kot je upravičeno navedla Komisija v stališčih z dne 12. marca 2018 v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, bi morala tožeča stranka, če je želela, da po sprejetju druge izpodbijane odločitve preuči še obstoj nove pomoči kot posledice zatrjevanega nadaljevanja postopka prodaje, v zvezi s tem vložiti novo pritožbo.

168    Torej s trditvami, navedenimi v podporo petemu delu prvega tožbenega razloga, ni mogoče dokazati, da se je Komisija po koncu faze predhodne preučitve srečala s težavami pri presoji prodaje sredstev kompleksa Nürburgring, zaradi katerih bi morala začeti formalni postopek preiskave.

169    Zato je treba peti del prvega tožbenega razloga – obravnavan ob upoštevanju petega in osmega tožbenega razloga – zavrniti.

3)      Tretji del tretjega tožbenega razloga: trditev, da je bila prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn nova državna pomoč

170    Po mnenju tožeče stranke so elemente pomoči vsebovali tako dogovorjena cena kot tudi plačilni pogoji, saj, prvič, je bilo 6 milijonov EUR iz bruto poslovnega presežka upravitelja kompleksa Nürburgring (glej točko 7 zgoraj) upoštevanih v prodajni ceni, čeprav je ta upravitelj leta 2013 navedel, da so njegova pričakovanja glede zaslužka iz sredstev kompleksa Nürburgring nična, drugič, je bilo plačilo drugega obroka prodajne cene odloženo, tretjič, kazen v višini 25 milijonov EUR, ki je bila v prodajni pogodbi določena za primer neplačila, ni bila izterjana in, četrtič, so bila v okviru nepreglednega postopka sredstva kompleksa Nürburgring prenesena na končnega kupca.

171    Poleg tega naj se za samo najemno pogodbo v zvezi s sredstvi kompleksa Nürburgring ne bi uporabil odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen razpisni postopek, zato naj se najemnine iz tega najema ne bi ujemale s tržno ceno in naj bi vsebovale nove elemente pomoči. Iz točke 56 obrazložitve končnega sklepa je razvidno, da je bil ta najem sklenjen med neodvisno družbo prodajalcev, ki so konkretno delovali kot depozitarji navedenih sredstev, in operativno družbo, ki jo je ustanovila družba Capricorn, za obdobje od 1. januarja 2015, in sicer kot odgovor na prehodni položaj, ki se je ujemal z morebitno izpolnitvijo pogoja, postavljenega ob prodaji sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn, to je da Komisija sprejme sklep, s katerim se odpravi vsakršno tveganje, da bi bilo kupcu navedenih sredstev lahko naloženo vračilo pomoči, dodeljene prodajalcem. V zvezi s tem naj bi bila prodajna cena sredstev kompleksa Nürburgring zmanjšana za znesek najemnin iz tega najema, ki naj bi se upoštevale v tej ceni do dneva, ko bo prodaja postala dokončna.

172    Komisija te trditve izpodbija, pri čemer zlasti trdi, da so bili zneski, plačani iz naslova najemnin v zvezi s sredstvi kompleksa Nürburgring, predplačila, zaradi katerih sta se znižala še dolgovana prodajna cena teh sredstev in s tem tveganje za insolventnost kupca. Poleg tega naj pogoji za plačilo prodajne cene sredstev kompleksa Nürburgring ne bi vplivali na vrednost teh sredstev, ki se je ujemala s ceno, določeno v pogodbi.

173    Iz razlogov, navedenih v točkah od 138 do 158 zgoraj, ni treba šteti, da bi morala Komisija dvomiti o preglednosti in nediskriminatornosti razpisnega postopka.

174    Iz istih razlogov je mogoče tudi trditi, da je Komisija s preučitvijo, na podlagi katere je sprejela drugo izpodbijano odločitev, ovrgla dvome o obstoju prednosti, dane kupcu v okviru najemne pogodbe, ki se je nanašala na sredstva kompleksa Nürburgring, ali v okviru drugih pogojev za plačilo prodajne cene navedenih sredstev.

175    Torej je treba tretji del tretjega tožbenega razloga – obravnavan ob upoštevanju petega in osmega tožbenega razloga – zavrniti.

176    Iz vsega navedenega je razvidno, da s petim in osmim tožbenim razlogom, obravnavanima ob upoštevanju trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru prvega, drugega, tretjega in četrtega tožbenega razloga, ni mogoče dokazati, da se je Komisija po koncu faze predhodne preučitve srečala s težavami, zaradi katerih bi morala začeti formalni postopek preiskave. Peti in osmi tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

d)      Šesti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

177    Tožeča stranka meni, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ki ji je naložena na podlagi člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker naj ne bi dovolj obrazložila bistvenih ugotovitev, na katerih temelji druga izpodbijana odločitev.

178    Tožeča stranka dvomi zlasti o podlagi za ugotovitev Komisije v točki 240 obrazložitve končnega sklepa, da je Zvezna republika Nemčija sredstva kompleksa Nürburgring prodala „na podlagi odprtega, preglednega, nediskriminatornega in brezpogojnega razpisnega postopka, pogodba pa je bila sklenjena s ponudnikom, ki je predložil najvišjo ponudbo z varnim financiranjem“.

179    Poleg tega se tožeča stranka sprašuje o podlagi za odločitev, da prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn ne pomeni državne pomoči, in o razlogu, iz katerega je ta odločitev vključena v točko 285 obrazložitve končnega sklepa, čeprav ni povzeta v njegovem izreku.

180    Nazadnje tožeča stranka še trdi, da se je Komisija pri večini ugotovitev oprla na informacije, predložene s strani poslovodje in upravitelja premoženja prodajalcev, ki ji jih je predložila Zvezna republika Nemčija.

181    Komisija te trditve izpodbija.

182    V skladu s sodno prakso mora biti obrazložitev akta sestavljena tako, da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko sodišče Unije opravi nadzor (glej v zvezi z državnimi pomočmi sodbo z dne 6. septembra 2006, Portugalska/Komisija, C‑88/03, EU:C:2006:511, točki 88 in 89; z dne 22. aprila 2008, Komisija/Salzgitter, C‑408/04 P, EU:C:2008:236, točka 56, in z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točki 48 in 49). Kar zadeva zavrnitev pritožbe, ki se nanaša na državne pomoči, je bilo zlasti navedeno, da morajo biti v tej obrazložitvi pritožnici pojasnjeni razlogi za to, da v pritožbi navedeni pravni in dejanski elementi niso zadostovali kot dokaz obstoja državne pomoči (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink's France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 64, ter z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 89).

183    V obravnavani zadevi so v točkah od 266 do 281 končnega sklepa pod naslovom „Pritožbe v zvezi s prodajo sredstev [kompleksa Nürburgring]“ natančno pojasnjeni razlogi, iz katerih je Komisija menila, da so bila sredstva kompleksa Nürburgring prodana ponudniku, ki je predložil najboljšo ponudbo skupaj z jamstvom za financiranje, in sicer v razpisnem postopku, ki je bil odprt, pregleden, nediskriminatoren in brezpogojen, zato prodaja sredstev kompleksa Nürburgring družbi Capricorn ni bila izvedena po ceni, nižji od tržne cene, in torej ne pomeni državne pomoči.

184    Ta obrazložitev zadostuje za izpolnitev zahtev, postavljenih s sodno prakso, navedeno v točki 182 zgoraj.

185    Poleg tega druga izpodbijana odločitev, v skladu s katero prodaja sredstev kompleksa Nürburgring ne pomeni državne pomoči, ni pojasnjena le v točki 285, prva alinea, obrazložitve končnega sklepa, ampak je povzeta tudi v členu 1, zadnja alinea, končnega sklepa. Očitek tožeče stranke v zvezi s tem torej nima dejanske podlage.

186    Nazadnje je treba opozoriti, da velja za Komisijo v okviru nadzora državnih pomoči obveznost skrbnega in nepristranskega preizkusa, ki ji med drugim nalaga skrbno preučitev podatkov, ki ji jih je predložila država članica, na podlagi katerih se lahko izreče o tem, ali gre v primeru zadevnega ukrepa za državno pomoč (glej sodbo z dne 22. oktobra 2008, TV2/Danmark in drugi/Komisija, T‑309/04, T‑317/04, T‑329/04 in T‑336/04, EU:T:2008:457, točka 183 in navedena sodna praksa).

187    Komisija mora presojo v okviru predhodne preučitve, ki jo določa člen 108(3) PDEU, oblikovati na podlagi informacij, s katerimi jo seznani zadevna država, in informacij, ki ji jih predložijo morebitni pritožniki (sodba z dne 3. maja 2001, Portugalska/Komisija, C‑204/97, EU:C:2001:233, točka 35).

188    Komisija je v točkah od 266 do 271 obrazložitve končnega sklepa preučila in s pripombami tožeče stranke, navedenimi v točkah od 97 do 101 obrazložitve tega sklepa, primerjala pripombe upraviteljev, ki so jih predložili nemški organi in so bile navedene v točkah od 102 do 110 obrazložitve istega sklepa. Ob tem je navedla še svoje ugotovitve in pripombe glede upoštevnih elementov, zlasti glede preglednosti in nediskriminatornosti razpisnega postopka.

189    Torej je Komisija v obravnavani zadevi opravila pregled in presojo tako informacij, ki jih je predložila tožeča stranka, kot tudi tistih, ki so jih predložili nemški organi.

190    Tako je treba zavrniti očitek tožeče stranke v zvezi s tem in s tem šesti tožbeni razlog v celoti.

e)      Deveti tožbeni razlog: kršitev pravice do dobrega upravljanja

191    Z devetim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila njeno pravico do dobrega upravljanja, kot izhaja iz člena 41 Listine o temeljnih pravicah. Komisija naj namreč ne bi ustrezno upoštevala vseh upoštevnih elementov in trditev, ki jih je navedla tožeča stranka, niti naj ne bi preverila pojasnil poslovodje in upravitelja premoženja prodajalcev. Tožeča stranka meni, da je načelo dobrega upravljanja izraz njene pravice, da predloži pripombe in da se te pripombe presodijo, torej pravice, katere kršitev zatrjuje tudi v okviru sedmega in osmega tožbenega razloga.

192    Komisija te trditve izpodbija.

193    Kar zadeva očitek, ki se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja, ki temelji na nepresoji pripomb tožeče stranke, se ta prepleta s sedmim tožbenim razlogom, s katerim tožeča stranka trdi, da Komisija pri sprejetju prve izpodbijane odločitve ni presodila njenih pripomb. Ker je bila tožba v delu, v katerem se z njo predlaga razglasitev ničnosti prve izpodbijane odločitve, razglašena za nedopustno, sta tako sedmi tožbeni razlog kot ta očitek nedopustna.

194    Kar zadeva očitek, ki se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja, ki temelji na kršitvi pravice tožeče stranke do predložitve pripomb, se ta prepleta z osmim tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev postopkovnih pravic tožeče stranke, ker ni bil začet formalni postopek preiskave, ki je bil že preučen in zavrnjen v točki 176 zgoraj.

195    Iz tega sledi, da je treba deveti tožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

196    Ker so bili vsi tožbeni razlogi in očitki, s katerimi se je predlagala razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve in ki so bili neposredno izpeljani iz kršitve postopkovnih pravic tožeče stranke, ter vsi tožbeni razlogi in očitki, s katerimi se je predlagala razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve in ki so vsebovali trditve, ki bi se lahko navezovale na navedene tožbene razloge in očitke, zavrnjeni, je treba predlog za razglasitev ničnosti te odločitve zavrniti.

197    Kar zadeva dejstvo, da je tožeča stranka predložila več dokaznih predlogov prek prič, je treba ugotoviti, da se ti ne zdijo nujno potrebni za rešitev spora, še zlasti za preverjanje dejstev ali indicev, ki jih je izpostavila tožeča stranka in ki bi morali po njenem mnenju pri Komisiji vzbuditi dvome. Zato se navedeni dokazni predlogi zavrnejo.

198    Glede na vse zgornje preudarke je treba tožbo zavreči kot delno nedopustno in zavrniti kot delno neutemeljeno.

IV.    Stroški

199    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, ji je treba v skladu s predlogom Komisije naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Predlog za ustavitev postopka se zavrne.

2.      Tožba se zavrne.

3.      Kompleks Ja zum Nürburgring eV nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

Pelikánová Valančius Nihoul

Svenningsen       Öberg

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. junija 2019.

Podpisi

Kazalo

I. Dejansko stanje

A. Upravni postopek in prodaja sredstev dirkališča Nürburgring

B. Izpodbijana sklepa

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti prve izpodbijane odločitve

1. Vpliv na tožečo stranko kot konkurentko

2. Vpliv na tožečo stranko kot poklicno združenje

B. Predlog za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločitve

1. Dopustnost in predlog za ustavitev postopka

2. Dopustnost prilog

a) Dopustnost prilog C. 1 in od C. 6 do C. 9

b) Dopustnost prilog 7 in 8 k stališčem Komisije z dne 8. septembra 2017 v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča

c) Dopustnost Priloge G.13

d) Dopustnost prilog H.1 in H.2

3. Vsebinska presoja

a) Uvodne ugotovitve v zvezi z obsegom sodnega nadzora nad sklepom o neobstoju pomoči, sprejetim po koncu faze predhodne preučitve

b) Uvodne ugotovitve o predmetu tožbe

c) Obravnava petega in osmega tožbenega razloga, ki se nanašata na kršitev člena 108(2) PDEU in člena 4(4) Uredbe št. 659/1999 ter postopkovnih pravic tožeče stranke, v povezavi s prvim, drugim, tretjim in četrtim tožbenim razlogom

1) Prvi trije deli prvega tožbenega razloga ter drugi in četrti tožbeni razlog: obstoj pomoči, dodeljene družbi Capricorn ob prodaji Nürburgringa

i) Očitek v zvezi z nepreglednostjo in diskriminatornostjo razpisnega postopka

ii) Očitek glede financiranja ponudbe družbe Capricorn

2) Peti del prvega tožbenega razloga: nadaljevanje postopka prodaje še po dodelitvi sredstev Nürburgringa družbi Capricorn 11. marca 2014

3) Tretji del tretjega tožbenega razloga: trditev, da je bila prodaja sredstev Nürburgringa družbi Capricorn nova državna pomoč

d) Šesti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

e) Deveti tožbeni razlog: kršitev pravice do dobrega upravljanja

IV. Stroški

*      Jezik postopka: nemščina.