SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 3. decembra 2019(*)

„Damping – Uvoz hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana – Dokončna protidampinška dajatev – Izvedbena uredba (EU) 2015/1429 – Člen 2(3) in (5) Uredbe (ES) št. 1225/2009 [postal člen 2(3) in (5) Uredbe (EU) 2016/1036] – Člen 2(1) in (2) Uredbe št. 1225/2009 [postal člen 2(1) in (2) Uredbe 2016/1036] – Izračun normalne vrednosti – Izračun proizvodnih stroškov – Prodaja podobnega izdelka, namenjenega domači potrošnji države izvoznice“

V zadevi T‑607/15,

Yieh United Steel Corp. s sedežem v Kaohsiung Cityju (Tajvan), ki jo zastopa D. Luff, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata J.‑F. Brakeland in A. Demeneix, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Eurofer, Association Européenne de l’Acier, ASBL s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg), ki ga zastopajo J. Killick, G. Forwood in C. Van Haute, odvetniki,

intervenient,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/1429 z dne 26. avgusta 2015 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana (UL 2015, L 224, str. 10),

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi E. Buttigieg (poročevalec) v funkciji predsednika, B. Berke, sodnik, in M. J. Costeira, sodnica,

sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 18. junija 2019,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, Yieh United Steel Corp., je družba s sedežem na Tajvanu, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo in distribucijo hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla (v nadaljevanju: zadevni izdelek).

2        Tožeča stranka kot surovino za proizvodnjo zadevnega izdelka uporablja vroče valjane kolobarje, ki jih bodisi izdeluje sama bodisi jih nabavlja od družbe Lianzhong Stainless Steel Co. Ltd (v nadaljevanju: družba LISCO), to je povezana družba, ki izdeluje vroče valjane kolobarje in ima sedež na Kitajskem. Tožeča stranka zadevni izdelek prodaja strankam v Evropski uniji in na domačem trgu, med katerimi so neodvisni nadaljnji proizvajalci in distributerji zadevnega izdelka ter njena povezana nadaljnja proizvajalka, družba Yieh Mau.

3        Evropska komisija je na podlagi pritožbe, ki jo je 13. maja 2014 vložilo Eurofer, Association européenne de l’acier, ASBL (Evropsko jeklarsko združenje; v nadaljevanju: združenje Eurofer), 26. junija 2014 objavila obvestilo o začetku protidampinškega postopka glede uvoza hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana (UL 2014, C 196, str. 9) v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51; popravek UL 2010, L 7, str. 22), ki je bila nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21; v nadaljevanju: osnovna uredba).

4        Preiskava glede dampinga in škode se je nanašala na obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2013 (v nadaljnjem besedilu: obdobje preiskave). Preučitev razvoja dogodkov, upoštevnih za oceno škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2013.

5        Tožeča stranka in njene povezane družbe so 22. septembra 2014 predložile odgovore na protidampinški vprašalnik Komisije. Med 17. in 20. novembrom 2014 je bil v prostorih tožeče stranke na Tajvanu opravljen preveritveni obisk.

6        Komisija je 24. marca 2015 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2015/501 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana (UL 2015, L 79, str. 23; v nadaljevanju: začasna uredba). Z začasno uredbo je bila na zadevni izdelek tožeče stranke uvedena začasna protidampinška dajatev v višini 10,9 %.

7        Komisija je z dopisom z dne 25. marca 2015 tožečo stranko obvestila o svojih začasnih ugotovitvah, v katerih je navedla premisleke in bistvena dejstva, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o uvedbi začasne protidampinške dajatve (v nadaljevanju: začasne ugotovitve).

8        Komisija je v začasnih ugotovitvah med drugim obravnavala vprašanje, povezano z njeno zavrnitvijo tega, da se od proizvodnih stroškov zadevnega izdelka odbije vrednost recikliranih jeklenih odpadkov in da se za določitev normalne cene upoštevajo nekatere od prodaj tožeče stranke v državi izvoznici.

9        Tožeča stranka je 20. aprila 2015 predložila pripombe k začasnim ugotovitvam.

10      Komisija je 23. junija 2015 tožeči stranki poslala svoje dokončne ugotovitve. Tožeča stranka je 3. julija 2015 predložila pripombe k tem ugotovitvam.

11      Komisija je 26. avgusta 2015 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2015/1429 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana (UL 2015, L 224, str. 10; v nadaljevanju: izpodbijana uredba), s katero je bila spremenjena začasna uredba in uvedena protidampinška dajatev v višini 6,8 % na uvoz zadevnega izdelka, ki ga med drugim proizvaja tožeča stranka, v Unijo.

 Postopek in predlogi strank

12      Tožeča stranka je 27. oktobra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

13      Z odločbo z dne 23. aprila 2015 je bila zadeva dodeljena prvemu senatu Splošnega sodišča.

14      Združenje Euorofer je 18. marca 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije.

15      Tožeča stranka je 18. aprila 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se nekatere informacije glede združenja Eurofer v tožbi, odgovoru na tožbo in repliki obravnavajo zaupno, če bi bila intervencija zadnjenavedenega dovoljena. K svojemu predlogu je priložila nezaupno različico navedenih vlog.

16      Komisija je 19. maja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se nekatere informacije v dupliki obravnavajo zaupno, in predlogu priložila nezaupno različico duplike.

17      Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 20. julija 2016 dovolil intervencijo združenja Eurofer. Ker sta tožeča stranka in Komisija v skladu s členom 144(2) Poslovnika predlagali zaupno obravnavo nekaterih informacij, vsebovanih v zgoraj navedenih vlogah ter omenjenih zgoraj v točkah 15 in 16, je bila s tem sklepom vročitev navedenih vlog tožeči stranki začasno omejena na nezaupni različici vlog tožeče stranke in Komisije, dokler intervenient ne predloži morebitnih stališč o predlogih za zaupno obravnavo.

18      Tožeča stranka je 22. avgusta 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se nekatere informacije iz duplike glede intervenienta obravnavajo zaupno, in predlogu priložila prečiščeno nezaupno različico duplike.

19      Intervenient je 12. septembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil predlog, s katerim je delno izpodbijal predlog za zaupno obravnavo tožbe, odgovora na tožbo in replike.

20      Obravnavana zadeva je bila z odločbo z dne 6. oktobra 2016 dodeljena drugemu senatu Splošnega sodišča v skladu s členom 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča.

21      Tožeča stranka je 9. januarja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se nekatere informacije iz njenih stališč o intervencijski vlogi glede intervenienta obravnavajo zaupno, in predlogu priložila nezaupno različico navedenih stališč.

22      Intervenient je 1. aprila 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil predlog, s katerim je delno izpodbijal predlog za zaupno obravnavo stališč tožeče stranke glede intervencijske vloge.

23      Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 27. septembra 2017, Yieh United Steel/Komisija (T‑607/15, neobjavljen, EU:T:2017:698), delno ugodil predlogoma tožeče stranke in Komisije za zaupno obravnavo.

24      Tožeča stranka je 20. marca 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se nekatere informacije iz njenih stališč glede dodatne intervencijske vloge v zvezi z intervenientom obravnavajo zaupno, in predlogu priložila nezaupno različico navedenih stališč.

25      Tožeča stranka je 23. maja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se ji omogoči, da ustno obrazloži svoja stališča.

26      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        za nična razglasi člena 1 in 2 izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanašata nanjo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

27      Komisija in intervenient Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

28      Tožeča stranka v podporo svoji tožbi navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev člena 2(3) in (5) osnovne uredbe (postal člen 2(3) in (5) Uredbe 2016/1036) ter na kršitev člena 2(1) in (2) osnovne uredbe (postal člen 2(1) in (2) Uredbe 2016/1036).

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 2(3) in (5) osnovne uredbe ter zloraba pooblastil

29      Po navedbah tožeče stranke je Komisija z zavrnitvijo njenega predloga, da bi se od proizvodnih stroškov zadevnega izdelka odbila vrednost recikliranih jeklenih odpadkov, storila očitno napako pri presoji dejstev. Komisija naj bi neupravičeno zavrnila preučitev njenih računovodskih evidenc in njene metode porazdelitve stroškov, poleg tega pa naj za zatrjevano napako Komisije pri izračunu ne bi bilo mogoče šteti, da spada v okvir njene diskrecijske pravice. Zaradi te zavrnitve naj bi se posledično povečali njeni proizvodni stroški in delež vrst izdelkov, za katere naj bi bila normalna vrednost izračunana na podlagi prodaje po cenah, nižjih od proizvodnih stroškov, kar naj bi privedlo do splošno višje normalne vrednosti.

30      Prvič, Komisija naj bi kršila člen 2(5) osnovne uredbe, ker naj ne bi upoštevala računovodskih evidenc tožeče stranke in metode razporeditve stroškov, ki naj bi jo ta uporabila za izgubo, ki je bila ugotovljena pri proizvodnji zadevnega izdelka in je nastala zaradi izgube pri vroče valjanih kolobarjih.

31      Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je v nasprotju s trditvami Komisije izgubo pri proizvodnji vključila v izračun proizvodnih stroškov zadevnega izdelka, predložen Komisiji. Tožeča stranka poudarja, da je v svojih pripombah o začasnih ugotovitvah z dne 20. aprila 2015 na podlagi računovodskih evidenc, predloženih v njenem odgovoru na vprašalnik, navedla, da je v preglednico proizvodnih stroškov ustrezno vključila vse izgube pri proizvodnji v vseh fazah proizvodnje tako glede kolobarjev, ki jih je sama proizvedla, kot tistih, ki jih je nabavila od svojega povezanega dobavitelja, družbe LISCO. Pri uporabljeni metodi naj bi se opredelila „izguba pri proizvodnji na enoto“ v obliki količnika za surovine, uporabljene v vseh fazah proizvodnje, ki se ne upošteva za materialne stroške, temveč za proizvodne stroške v naslednji fazi proizvodnje, kar naj bi se imenovalo „strošek predelave“. Izguba pri proizvodnji naj bi se tako obračunala kot strošek predelave in ne kot materialni strošek. Ta metoda razporeditve proizvodnih stroškov, imenovana „sistem proizvodnih stroškov na enoto proizvodnje“, naj bi bila dobro znana ter v svetu in na Tajvanu splošno sprejeta računovodska metodologija v smislu člena 2(5) osnovne uredbe, ki naj bi jo tožeča stranka Komisiji pojasnila tako med preveritvenim obiskom kot tudi v svojih pripombah glede začasnih ugotovitev.

32      Komisija naj bi s tem, da ni upoštevala preverjenih podatkov in metode razporeditve stroškov tožeče stranke ter načina, na katerega naj bi tožeča stranka obračunala izgubo pri proizvodnji v okviru svojih proizvodnih stroškov, očitno prišla do napačne ugotovitve glede izgube pri proizvodnji.

33      Tožeča stranka trdi, da je treba upoštevati ravnotežje med obveznostjo Komisije, da pravočasno izvede preiskavo, in legitimnimi pravicami gospodarskih subjektov, da se njihovi dejanski podatki med nepristransko in objektivno preiskavo upoštevajo, ter da mora organ, pristojen za preiskavo, uporabiti sistem obračunavanja stroškov zadevnega proizvajalca, kadar ta „ustrezno in zadostno“ odraža stroške proizvodnje zadevnega izdelka.

34      Vendar naj Komisija ne bi izpodbijala, da so bile računovodske evidence, na katere se je sklicevala tožeča stranka, predmet revizijskega pregleda in da naj bi ta običajno uporabljala metodo razporeditve stroškov, imenovano „sistem proizvodnih stroškov na enoto proizvodnje“. Komisija naj ne bi dokazala, zakaj naj stroški, povezani s proizvodnjo in prodajo zadevnega izdelka, ne bi bili ustrezno izraženi v računovodskih evidencah, ampak naj bi zgolj dvomila o tem, da v obravnavanem primeru ta metoda morda ne izraža resnične vrednosti posameznega stroška. Ti dvomi naj bi izhajali iz tega, da je Komisija uporabila neustrezno formulo za izračun in protislovno uporabila računovodske evidence tožeče stranke, pri čemer naj ne bi dokazala, zakaj naj bi bila alternativna metoda, ki bi jo uporabila, zanesljivejša in bi bolje izražala resnično vrednost posameznega stroška, s čimer naj bi kršila člen 2(5) osnovne uredbe.

35      Tožeča stranka natančneje trdi, da se je Komisija v začasnih in dokončnih ugotovitvah ter v izpodbijani uredbi sklicevala na dejstvo, da tožeča stranka pri proizvodnih stroških zadevnega izdelka ni obračunala izgube pri proizvodnji vroče valjanih kolobarjev, nabavljenih od družbe LISCO, kar naj bi bilo že samo po sebi očitna napaka pri presoji dejstev. Poleg tega naj bi bila tudi pojasnila, ki jih je Komisija navedla v začasnih in dokončnih ugotovitvah ter izpodbijani uredbi, očitno pristranska in napačna.

36      V zvezi s tem tožeča stranka najprej ugotavlja, da formula, ki jo je Komisija uporabila v svojih začasnih ugotovitvah za izračun količine vroče valjanih kolobarjev, uporabljenih za proizvodnjo zadevnega izdelka, in v skladu s katero je ta količina glede na strošek nabave vroče valjanih kolobarjev enaka celotnemu strošku surovin za posamezni nabavljen vroče valjan kolobar, zaradi njene metode obračunavanja stroškov ni ustrezna. Ta ugotovitev naj bi ovrgla napačno ugotovitev Komisije, da naj bi bila količina uporabljenih vroče valjanih kolobarjev enaka obsegu proizvodnje zadevnega izdelka, medtem ko naj bi morala biti količina porabljenih surovin, če bi bila izguba pri proizvodnji pravilno obračunana, višja od količine zadevnega proizvoda.

37      Poleg tega naj bi bili napačni tudi razlogi, ki jih je Komisija navedla v dokončnih ugotovitvah. Prvič, nobena od informacij, ki jih je tožeča stranka predložila pri predstavitvi svoje metode obračunavanja, naj za Komisijo pri posredovanju začasnih ugotovitev ne bi bila nova, saj naj bi bile vse razporeditve stroškov, vključno s tistimi, ki so povezane z izgubo pri proizvodnji, jasno razvidne iz preglednice proizvodnih stroškov, ki jo je tožeča stranka predložila v odgovoru na protidampinški vprašalnik, in sicer preglednice iz dokumenta 54, priloženega k temu vprašalniku. Tožeča stranka naj bi v odgovoru na začasne ugotovitve predložila tudi nov delovni list, ki je bil izdelan izključno na podlagi podatkov, navedenih v začasnih ugotovitvah, in na katerem naj bi bili razčlenjeni stroški predelave, da bi se prikazala izguba pri proizvodnji.

38      Drugič, izguba pri proizvodnji na enoto, ki naj bi jo uporabila za obračunavanje stroška predelave, naj bi bila uporabljena v smislu vrednosti za vse postavke stroška predelave, vključno s splošnimi stroški, s čimer naj bi se ustrezno prepričala, da so vsi stroški, povezani z izgubo pri proizvodnji, vključno z izgubo, ki nastane zaradi splošnih stroškov za proizvodnjo „izgubljenega“ materiala, pravilno vključeni v njen sistem obračunavanja stroškov.

39      Tretjič, v nasprotju s trditvijo Komisije naj stroški surovin, vključenih v izgubo pri proizvodnji, ne bi bili nižji od zneska, ki se zahteva za odbitek vrednosti jeklenih odpadkov, kar naj bi bilo razvidno iz pojasnitvene razpredelnice, navedene zgoraj v točki 37. Komisija naj tako očitno ne bi upoštevala dejanskih podatkov in metode obračunavanja stroškov tožeče stranke v zvezi z izgubo pri proizvodnji. K temu je treba dodati, da če bi Komisija pravilno upoštevala predložene podatke in uporabila metodo, ki jo je sama uporabila v začasnih ugotovitvah za določitev porabe surovin, bi lahko določila dejansko „količino“ surovin, porabljenih za proizvodnjo zadevnega izdelka.

40      Nazadnje, Komisija naj bi lahko v izpodbijani uredbi zlahka izračunala dejansko „količino“ vroče valjanih kolobarjev, uporabljenih za proizvodnjo zadevnega izdelka na podlagi razpoložljivih podatkov, tako da bi – v nasprotju s tem, kar trdi v uvodni izjavi 61 izpodbijane uredbe – uporabila metodo, ki jo je sama uporabila v začasni fazi.

41      Tožeča stranka zavrača tudi očitek Komisije, da je v obdobju preiskave in po preveritvenem obisku predložila „nepopolne in spremenljive“ informacije v zvezi s proizvodnimi stroški. Tožeča stranka v zvezi s tem ugotavlja, da je v svojem odgovoru na vprašalnik odgovorila na vse točke, da je nato pred in med preveritvijo na kraju samem ter po njej v rokih izpolnila vse zahteve Komisije, da je pojasnila, zakaj so bili proizvodni stroški spremenjeni, ko je na zahtevo Komisije posredovala drugo preglednico proizvodnih stroškov, da je odgovorila na celoten dodatni vprašalnik Komisije, poslan 9. februarja 2015 po preveritvenem obisku, in da je znova pojasnila svojo metodo razporeditve stroškov v pripombah k začasnim ugotovitvam, v katerih je bilo prvič navedeno, da ne bo mogoče sprejeti odbitka vrednosti jeklenih odpadkov. Zaradi take metode naj informacije o količinah vroče valjanih kolobarjev ne bi bile potrebne. Vendar naj bi bila ta informacija Komisiji vseeno na voljo.

42      Poleg tega naj bi bila napačna tudi trditev Komisije, da ni imela na voljo zadostnih podatkov o „količinah“ vroče valjanih kolobarjev, uporabljenih za proizvodnjo zadevnega izdelka, „ki so potrebni za preverjanje pravilnosti izjave [tožeče stranke]“.

43      Prvič, informacije v zvezi s količinami „črnih“ kolobarjev, in sicer tistih, ki so bili nabavljeni in uporabljeni za proizvodnjo zadevnega izdelka, naj bi bile predložene v dokumentu 56, priloženem k odgovoru na vprašalnik, medtem ko naj bi v preglednici dokumenta 6, naslovljeni „Uskladitev prodaje (list z naslovom „Priznanje glede na vrsto izdelka“), ki izhaja iz preverjanja, navedla količino prodanih „črnih“ kolobarjev iz lastne proizvodnje, tako da naj bi lahko Komisija s precej preprostim izračunom dobila količino „črnih“ kolobarjev, nabavljenih in uporabljenih za proizvodnjo zadevnega izdelka, in naj bi imela med upravnim postopkom zahtevane informacije o količinah. Prav tako naj bi tudi jasno razlikovala med „črnimi“ in „belimi“ (ali „št. 1“) nabavljenimi in prodanimi kolobarji. Drugič, tožeča stranka naj bi med preiskavo vedno odgovorila na vprašanja Komisije, posebne informacije v zvezi s količinami vroče valjanih kolobarjev, nabavljenih in uporabljenih za proizvodnjo zadevnega izdelka, pa naj v odgovoru na vprašalnik ne bi bile zahtevane, čeprav naj bi bili podatki o količini „črnih“ kolobarjev predloženi v dokumentu 56, priloženem k odgovoru na vprašalnik. Med preverjanjem naj bi tožeča stranka predložila tudi informacije o količini „črnih“ kolobarjev, prodanih po dodatni predelavi (preglednica dokumenta 6 z naslovom „Uskladitev prodaje“), na podlagi česar naj bi se lahko določila količina „črnih“ kolobarjev, uporabljenih za nadaljnjo proizvodnjo. Komisija naj bi po preveritvi poslala dodaten vprašalnik, v katerem naj ne bi zahtevala dodatnih informacij o količinah nabavljenih ali uporabljenih vroče valjanih kolobarjev. Tretjič, informacije o količinah vroče valjanih kolobarjev naj v obravnavanem primeru ne bi bile upoštevne, saj naj bi se Komisija vsekakor odločila, da ne bo upoštevala stroška teh nabav in da ga bo nadomestila s stroškom vroče valjanih kolobarjev iz lastne proizvodnje.

44      Tožeča stranka dodaja, da so vse informacije in vsi dokumenti, ki jih je predložila na zahtevo Komisije po preverjanju na kraju samem in tudi v svojih pripombah k njenim ugotovitvam, temeljile na podatkih in preglednicah, ki jih je Komisija prejela pred preverjanjem na kraju samem ali ki jih je sama pripravila in jih ne bi bilo treba dejansko preverjati.

45      Komisija naj ne bi mogla pokazati dokumenta, ki bi potrjeval, da je od tožeče stranke jasno zahtevala, naj ji predloži domnevno manjkajoče podatke o količinah nabavljenih in uporabljenih vroče valjanih kolobarjev, katerih pošiljanje naj bi tožeča stranka zavrnila, saj naj bi za to, da se Komisiji zdi sporna dejanska količina surovin za izdelavo zadevnega izdelka, v resnici prvič izvedela iz dokumenta z dokončnimi ugotovitvami.

46      Splošneje, tožeča stranka ugotavlja, da Komisija ni nikoli formalno zahtevala informacij o količinah, da tega vprašanja ni bilo niti v standardnem niti v dodatnem vprašalniku, da je Komisija to zahtevala samo enkrat med preverjanjem, da je tožeča stranka predložila informacije v zvezi s količinami, na katere napotuje dokument 56, priložen k vprašalniku, da se Komisija nikoli ni vrnila k temu vprašanju, ko naj bi med preverjanjem prišla do zamisli, ki naj bi jo na koncu tudi sprejela, in sicer, da strošek nabavljenih vroče valjanih kolobarjev nadomesti s stroškom vroče valjanih kolobarjev iz lastne proizvodnje, in da je Komisija po preverjanju zgolj zahtevala, naj se ji predloži nova preglednica proizvodnih stroškov, v kateri bi se strošek nabavljenih kolobarjev nadomestil s stroškom kolobarjev iz lastne proizvodnje.

47      Skratka, trditve Komisije, da tožeča stranka ni predložila dovolj podatkov oziroma da ni izpolnila dolžnosti sodelovanja, naj ne bi bile utemeljene in naj ne bi upravičevale tega, da ni sprejela njenih računovodskih evidenc in običajne metode razporeditve stroškov, ki jo uporablja, s čimer naj bi bil jasno kršen člen 2(5) osnovne uredbe.

48      Drugič, zaradi navedene kršitve naj bi Komisija očitno napačno ugotovila, da tožeča stranka ni v celoti vključila izgube pri proizvodnji nabavljenih vroče valjanih kolobarjev v proizvodne stroške zadevnega izdelka, tako da naj bi Komisija tudi nepravilno zavrnila, da bi se od proizvodnih stroškov zadevnega izdelka odbila vrednost recikliranih jeklenih odpadkov, s čimer naj bi se umetno zvišala normalna vrednost in kršil člen 2(3) osnovne uredbe.

49      V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da obravnavani položaj, kot trdi Komisija, sicer spada na področje uporabe člena 2(4) osnovne uredbe (postal člen 2(4) Uredbe 2016/1036), ki pojasnjuje odstavek 3 tega člena, vendar je ta zadnjenavedeni odstavek nujno upošteven. Poleg tega naj bi se ta odstavek v delu, v katerem je poudarjeno, da so cene, ki so „umetno nizke“, jasno nanašal na domnevno prodajo z izgubo. Nazadnje, izračun normalne vrednosti naj bi določal le člen 2(3) osnovne uredbe, zato naj bi bil ta člen kršen zaradi računske napake Komisije, s katero naj bi se umetno zvišala normalna vrednost.

50      Tretjič, Komisija naj bi s tem, da je zavrnila odbitek vrednosti recikliranih jeklenih odpadkov, tudi zlorabila pooblastila, ker naj bi z uporabo protidampinške ureditve za zaščito industrije Unije presegla izpogajano ravnotežje, doseženo v okviru STO za zadevni izdelek.

51      Komisija in intervenient izpodbijata utemeljitev tožeče stranke.

52      Najprej je treba spomniti, da je določitev normalne vrednosti proizvoda, kot je poudarilo Sodišče, ena od bistvenih faz, na podlagi katere je mogoče ugotoviti obstoj morebitnega dampinga. V zvezi s tem je iz besedila in iz sistematike člena 2(1), prvi pododstavek, osnovne uredbe (postal člen 2(1), prvi pododstavek, Uredbe 2016/1036) razvidno, da je treba pri določanju normalne vrednosti načeloma prednostno upoštevati ceno, ki je bila dejansko plačana ali jo je treba plačati v običajnem poteku trgovanja. V skladu s členom 2(3), prvi pododstavek, osnovne uredbe (postal člen 2(3), prvi pododstavek, Uredb 2016/1036) je namreč od tega načela mogoče odstopiti, le če v „običajnem poteku trgovanja“ ni nobene prodaje podobnega izdelka ali če ta prodaja ni zadostna ali če taka prodaja ne omogoča ustrezne primerjave. Ta odstopanja od metode določanja normalne vrednosti na podlagi dejanskih cen so izčrpna (glej sodbo z dne 1. oktobra 2014, Svet/Alumina, C‑393/13 P, EU:C:2014:2245, točki 20 in 21 ter navedena sodna praksa).

53      Sodišče je poudarilo tudi, da je namen pojma običajnega poteka trgovanja zagotoviti, da normalna vrednost izdelka čim bolj ustreza normalni ceni podobnega izdelka na izvoznikovem domačem trgu. Če je prodaja sklenjena pod pogoji, ki se ne ujemajo s trgovinsko prakso v zvezi s prodajo podobnega izdelka na tem trgu v času, ki se upošteva za ugotovitev, ali obstaja damping, potem to ni ustrezna osnova za določitev normalne vrednosti podobnega izdelka na navedenem trgu (sodba z dne 1. oktobra 2014, Svet/Alumina, C‑393/13 P, EU:C:2014:2245, točka 28).

54      Vendar niti Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (GATT) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82; v nadaljevanju: protidampinški sporazum) v Prilogi 1 A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82) niti osnovna uredba ne vsebujeta opredelitve pojma „običajni potek trgovanja“. Osnovna uredba v členu 2 sicer res izrecno določa dva primera prodaje, ki pod nekaterimi pogoji ne moreta pomeniti takega običajnega poteka trgovanja. Prvič, člen 2(1), tretji pododstavek, osnovne uredbe (postal člen 2(1), tretji pododstavek, Uredbe 2016/1036) natančneje določa, da se cene, ki veljajo med strankami, ki se zdijo povezane ali ki imajo medsebojni kompenzacijski dogovor, ne štejejo kot cene v običajnem poteku trgovanja in jih ni mogoče uporabljati za določanje normalne vrednosti, razen če ni določeno, da navedena medsebojna povezava nanje ne vpliva (sodba z dne 1. oktobra 2014, Svet/Alumina, C‑393/13 P, EU:C:2014:2245, točka 23 in navedena sodna praksa). Drugič, v skladu s členom 2(4), prvi pododstavek, osnovne uredbe (postal člen 2(4), prvi pododstavek, Uredbe 2016/1036) se lahko prodaja podobnega izdelka na notranjem trgu države izvoznice ali izvozna prodaja v tretjo državo po cenah, ki so pod proizvodnimi stroški na enoto, obravnava, kot da ne nastopa v običajnem poteku trgovanja, samo če se ugotovi, da se izvaja znotraj daljšega časovnega obdobja v znatnih količinah in pri cenah, ki ne zagotavljajo kritja vseh stroškov v razumnem časovnem obdobju (glej sodbo z dne 1. oktobra 2014, Svet/Alumina, C‑393/13 P, EU:C:2014:2245, točki 23 in 24 ter navedena sodna praksa).

55      Vendar pa člen 2 osnovne uredbe v zvezi s tem ne določa izčrpnega seznama metod, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so se navedene cene zaračunavale med običajnim potekom trgovanja. Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da se pojem prodaje v običajnem poteku trgovanja nanaša na lastnosti prodaje, štete same po sebi. Njen namen je pri določanju normalne vrednosti izključiti položaje, v katerih prodaje na notranjem trgu niso opravljene pod navadnimi tržnimi pogoji, zlasti kadar se izdelek prodaja po ceni, ki je nižja od proizvodnih stroškov, ali kadar se transakcije izvajajo med partnerji, ki so povezani ali ki so sklenili kompenzacijski dogovor (glej sodbo z dne 1. oktobra 2014, Svet/Alumina, C‑393/13 P, EU:C:2014:2245, točka 25 in navedena sodna praksa).

56      V obravnavanem primeru ni sporno, da je Komisija v okviru preiskave za primerjavo normalne vrednosti zadevnega izdelka s cenami za izvoz tega izdelka uporabila 784 vrst zadevnega izdelka, ki ga proizvaja tožeča stranka, označenih s kontrolnimi številkami izdelka. Komisija je navedla, da je bil za 21 vrst izdelkov obseg prodaje na domačem trgu za 5 % nižji od obsega izvoza v Unijo, tako da naj zadevna domača prodaja ne bi bila reprezentativna v smislu člena 2(2) osnovne uredbe. Poleg tega je ugotovitev, da je Komisija za manjši del domače prodaje tožeče stranke menila, da je bila v nasprotju s trditvami tožeče stranke prodajna cena nižja od proizvodnih stroškov v smislu člena 2(4) iste uredbe, posledica njene zavrnitve zahteve tožeče stranke, da se od stroškov proizvodnje zadevnega izdelka odbije vrednost recikliranih jeklenih odpadkov, ki jo je predložila v preglednici iz dokumenta 54 in priložila odgovoru na protidampinški vprašalnik.

57      Kot je razvidno iz točk 30, 48 in 50 zgoraj, tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga navaja, da je Komisija z zavrnitvijo, da bi se od proizvodnih stroškov zadevnega izdelka odbila vrednost recikliranih jeklenih odpadkov, kršila člen 2(3) in (5) osnovne uredbe in zlorabila pooblastila.

58      Prvič, glede domnevne kršitve člena 2(3) osnovne uredbe je treba spomniti, da v skladu s to določbo velja, da se normalna vrednost podobnega izdelka – če ni prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali pa ta ni zadostna, ali če zaradi posebnih razmer na trgu taka prodaja ne dovoljuje ustrezne primerjave – izračuna na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobiček, ali pa na osnovi izvoznih cen pri običajnem poteku trgovanja v ustrezno tretjo državo, če so te cene reprezentativne. V tej isti določbi je navedeno, da se med drugim lahko šteje, da v smislu prejšnjega stavka obstaja posebna situacija na trgu za zadevni izdelek, kadar so cene umetno nizke, kadar obstajajo pomembni barter posli ali kadar obstajajo netrgovinski dogovori o oplemenitenju (sodba z dne 15. septembra 2016, PT Musim Mas/Svet, T‑80/14, neobjavljena, EU:T:2016:504, točka 64).

59      Poleg tega je, kot je bilo navedeno zgoraj v točkah od 52 do 55, namen pojma običajnega poteka trgovanja iz člena 2(3) osnovne uredbe pri določanju normalne vrednosti izključiti položaje, v katerih domača prodaja ne poteka pod običajnimi tržnimi pogoji, zlasti kadar se izdelek prodaja po ceni, ki je nižja od proizvodnih stroškov v smislu člena 2(4), prvi pododstavek te uredbe.

60      Okoliščina, da je bila normalna vrednost v tem primeru računsko določena za nekaj trgovinskih poslov, ki jih je sporočila tožeča stranka, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ne izhaja iz ugotovitve „posebne okoliščine na trgu za zadevni izdelek“ v smislu člena 2(3) osnovne uredbe, temveč neposredno izhaja iz ugotovitve Komisije, da se je zadevni izdelek prodajal po cenah, ki so pod proizvodnimi stroški na enoto (stalnimi in spremenljivimi), h katerim se dodajo še zneski za prodajne, upravne stroške in druge splošne stroške v smislu člena 2(4), prvi pododstavek, osnovne uredbe, potem ko je Komisija zavrnila zahtevo tožeče stranke za odbitek vrednosti jeklenih odpadkov.

61      Zato ne glede na ugotovitev kršitve člena 2(4) izpodbijane uredbe kršitve člena 2(3) osnovne uredbe v delu, v katerem so naštete različne okoliščine, ki določajo obveznost, da organ, pristojen za preiskavo, računsko določi normalno vrednost zadevnega izdelka proizvajalca izvoznika, nikakor ni mogoče dokazati in s tem doseči razglasitev ničnosti navedene uredbe. Kot je bilo namreč med drugim navedeno zgoraj v točki 60, so z izpodbijano uredbo izključene nekatere domače prodaje pri določitvi normalne vrednosti z obrazložitvijo, da zanje ni veljala upravičenost do uporabe v smislu člena 2(4) osnovne uredbe, medtem ko v preostalem tožeča stranka v okviru te tožbe ne izpodbija metode, ki jo je Komisija uporabila za določitev normalne vrednosti, kot je navedena v členu 2(3) osnovne uredbe.

62      Drugič, v zvezi z domnevno kršitvijo člena 2(5) osnovne uredbe je treba opozoriti, da je bila ugotovitev, da za prodajo zadevnega izdelka ni veljala upravičenost do uporabe v smislu člena 2(4) osnovne uredbe, posledica zavrnitve Komisije, da brez zadostnih dokazov sprejme zahtevo, da bi se od proizvodnih stroškov zadevnega izdelka odbila vrednost recikliranih jeklenih odpadkov zaradi izgube, ki je nastala pri proizvodnji zadevnega izdelka zaradi vroče valjanih kolobarjev. Po mnenju tožeče stranke je z navedeno zavrnitvijo poleg člena 2(3) osnovne uredbe kršen tudi člen 2(5) te uredbe, ker naj bi Komisija nepravilno zavrnila upoštevanje njenih računovodskih evidenc in njene metode razporeditve stroškov, uporabljene za izgubo pri proizvodnji.

63      Iz člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe (postal člen 2(5), prvi pododstavek Uredbe 2016/1036) je razvidno tudi, da se proizvodni stroški običajno izračunavajo na podlagi evidenc stranke v preiskavi, če so te evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v zadevni državi in če primerno odražajo stroške, povezane s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka.

64      Iz člena 2(5), drugi pododstavek, osnovne uredbe (postal člen 2(5), drugi pododstavek Uredbe 2016/1036) izhaja, da če stroški, povezani s proizvodnjo in prodajo preiskovanega izdelka, niso ustrezno izraženi v evidencah zadevne stranke, se jih prilagodi ali določi na podlagi stroškov drugih proizvajalcev ali izvoznikov v isti državi, kadar pa takih informacij ni na voljo oziroma jih ni mogoče uporabiti, pa na kateri koli drugi razumni podlagi, vključno z informacijami iz drugih reprezentativnih trgov.

65      V členu 2(5), tretji pododstavek, osnovne uredbe (postal člen 2(5), tretji pododstavek Uredbe 2016/1036) je dodano, da se upoštevajo predloženi dokazi o ustrezni razporeditvi stroškov, če se pokaže, da so se take razporeditve uporabljale v preteklosti.

66      Iz besedila člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe je torej razvidno, da so računovodske evidence preiskovane stranke prednostni vir informacij za določitev proizvodnih stroškov zadevnega izdelka in da uporaba podatkov iz navedenih evidenc pomeni načelo, njihova prilagoditev ali nadomestitev z drugo razumno podlago pa izjemo. Ob upoštevanju načela, da je treba odstopanje ali izjemo od splošnega pravila razlagati ozko, je treba šteti, da je treba izjemno ureditev iz člena 2(5) osnovne uredbe razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, PT Musim Mas/Svet, T‑80/14, neobjavljena, EU:T:2016:504, točke 68, 69 in 83).

67      Poleg tega je treba glede dokaznega bremena za obstoj elementov, ki upravičujejo uporabo člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe, šteti, da se morata instituciji, če menita, da ne smeta upoštevati proizvodnih stroškov iz računovodskih evidenc stranke, ki je predmet preiskave, da bi se nadomestili z drugo ceno, ki se šteje za razumno, opirati na dokaze ali vsaj na indice, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj dejavnika, zaradi katerega je opravljena prilagoditev (sodba z dne 15. septembra 2016, PT Musim Mas/Svet, T‑80/14, neobjavljena, EU:T:2016:504, točka 82).

68      Nazadnje je treba tudi opozoriti, da imajo na področju ukrepov trgovinske zaščite institucije široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti ekonomskih, političnih in pravnih položajev, ki jih morajo preučevati (glej sodbo z dne 23. septembra 2009, Dongguan Nanzha Leco Stationery/Svet, T‑296/06, neobjavljena, EU:T:2009:347, točka 40 in navedena sodna praksa). Zato nadzor, ki ga sodišče Unije izvaja nad presojo institucij, obsega le preverjanje, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, in ali je podana očitna napaka pri presoji tega dejanskega stanja ali zloraba pooblastil (glej sodbi z dne 28. oktobra 2004, Shanghai Teraoka Electronic/Svet, T‑35/01, EU:T:2004:317, točki 48 in 49 ter navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2006, Moser Baer India/Svet, T‑300/03, EU:T:2006:289, točka 28 in navedena sodna praksa). Ta omejeni sodni nadzor med drugim obsega izbiro med različnimi metodologijami izračuna stopnje dampinga in oceno normalne vrednosti izdelka (glej sodbo z dne 23. septembra 2009, Dongguan Nanzha Leco Stationery/Svet, T‑296/06, neobjavljena, EU:T:2009:347, točka 41 in navedena sodna praksa).

69      Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preučiti, ali je bil z zavrnitvijo Komisije, da sprejme odbitek vrednosti recikliranih jeklenih odpadkov od proizvodnih stroškov zadevnega izdelka, kot je to zahtevala tožeča stranka, kršen člen 2(5) osnovne uredbe.

70      Najprej je očitno, da v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 66 in 67, člen 2(5) osnovne uredbe Komisije ni zavezoval, da brezpogojno in brez potrebnih preverjanj sprejme informacije, ki se nanašajo na proizvodne stroške in odbitek vrednosti jeklenih odpadkov ter so vsebovane v računovodskih evidencah tožeče stranke.

71      To ugotovitev potrjuje člen 6(8) osnovne uredbe (postal člen 6(8) Uredbe 2016/1036), ki določa, da se razen v okoliščinah iz člena 18 osnovne uredbe (postal člen 18 Uredbe 2016/1036) v kar največji možni meri preverja natančnost informacij, ki jih dostavijo zainteresirane strani in na katerih temeljijo ugotovitve (glej po analogiji sodbo z dne 15. junija 2017, T.KUP, C‑349/16, EU:C:2017:469, točka 32), in to ne glede na trditev tožeče stranke, da je bila na eni strani metoda razporeditve stroškov, imenovana „sistem proizvodnih stroškov na enoto proizvodnje“, ki naj bi jo uporabila za izračun proizvodnih stroškov zadevnega izdelka, dobro znana in sprejeta, in na drugi strani, da so bile računovodske evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli na Tajvanu. Podobno člen 6.6 protidampinškega sporazuma določa, da se organi, razen v okoliščinah, določenih v členu 6.8, med preiskavo prepričajo o „natančnosti informacij, ki jih dostavijo zainteresirane strani in na katerih temeljijo ugotovitve“. Ta obveznost preverjanja je v okviru uvedbe protidampinških ukrepov izraz splošnejšega načela, ki vsakemu organu kljub njegovi široki diskrecijski pravici nalaga, da opravi natančen preizkus in svojo presojo opre na dovolj kakovostne dokaze (glej po analogiji sodbo z dne 12. decembra 2014, Crown Equipment (Suzhou) in Crown Gabelstapler/Svet, T‑643/11, EU:T:2014:1076, točka 101 (neobjavljena)).

72      V tem okviru je treba zlasti opozoriti, da iz člena 6(2) osnovne uredbe (postal člen 6(2) Uredbe 2016/1036) izhaja, da službe Komisije pripravijo vprašalnik in ga pošljejo zainteresiranim strankam, da pridobijo podatke, potrebne za protidampinško preiskavo, in da so navedene stranke zavezane službam Komisije predložiti informacije, ki ji bodo omogočile dobro izvedbo protidampinške preiskave (sodba z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (Kitajska), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točki 50 in 51).

73      Ta ugotovitev je potrjena tudi s členom 16(1) in (3) osnovne uredbe (postal člen 16(1) in (3) Uredbe 2016/1036), da je na eni strani Komisija pooblaščena, da izvede obiske, da med drugim preveri informacije, ki so ji bile dostavljene glede dampinga in škode, in da so na drugi strani zadevna podjetja obveščena o naravi informacij, ki se bodo preverjale med preveritvenimi obiski, in o vseh nadaljnjih informacijah, ki jih je treba zagotoviti med takimi obiski, čeprav to ne izključuje možnosti, da se med preverjanjem pojavijo zahteve po zagotovitvi nadaljnjih podrobnosti glede dobljenih informacij. Iz tega zlasti izhaja, da mora biti omogočeno navzkrižno preverjanje informacij iz evidenc zadevnega podjetja.

74      Eden od instrumentov, ki jih ima preiskovalni organ, da izpolni svojo obveznost na podlagi člena 6(8) osnovne uredbe, je namreč preveritveni obisk na kraju samem na podlagi člena 16 te uredbe, če navedeni organ meni, da je to primerno. Člen 6.7 protidampinškega sporazuma določa, da „[z] namenom, da preverijo podatke ali pridobijo nadaljnje podrobnosti, smejo oblasti po potrebi opraviti preiskavo na ozemlju druge [države] članice pod pogojem, da dobijo soglasje zadevnih podjetij in obvestijo predstavnike vlade prizadete [države] članice ter če ta [država] članica tej preiskavi ne nasprotuje“.

75      Kot je razsodilo Splošno sodišče, so odgovori strank na vprašalnike, navedene v členu 6(2) osnovne uredbe, in naknadna preveritev na kraju samem, ki jo lahko opravi Komisija v skladu s členom 16 iste uredbe, bistveni za izvedbo protidampinškega postopka (glej sodbo z dne 30. aprila 2015, VTZ in drugi/Svet, T‑432/12, neobjavljena, EU:T:2015:248, točka 29 in navedena sodna praksa).

76      Prav tako je treba opozoriti, da člen 18(3) osnovne uredbe (postal člen 18(3) Uredbe 2016/1036) določa, da „[k]adar informacije, ki jih predloži zainteresirana stran, niso idealne v vseh pogledih, se jih vseeno ne sme zanemariti, pod pogojem, da pomanjkljivosti niso take, da bi povzročile pretirane težave pri doseganju razumno točnih ugotovitev, in pod pogojem, da so informacije na ustrezen način in pravočasno predložene, da so preverljive in da je zainteresirana stran delovala po svojih najboljših zmožnostih“. Poleg tega iz člena 18(3) in (6) osnovne uredbe (postal člen 18(3) in (6) Uredbe 2016/1036) izhaja, da morajo institucije Unije informacije, ki so jih zainteresirane stranke zavezane predložiti Komisiji, uporabiti za sprejetje ugotovitev v protidampinškem postopku in da te stranke ne smejo opustiti predložitve pomembnih informacij. Potrebnost dane informacije je treba presojati od primera do primera (sodba z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (Kitajska), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točka 52).

77      Poleg tega, kot je poudarilo sodišče Unije, je naloga Komisije kot preiskovalnega organa, da dokaže obstoj dampinga, škode in vzročne zveze med uvozom, ki je predmet dampinga, in škodo. Vendar če z nobeno določbo osnovne uredbe Komisiji ni podeljeno pooblastilo, da zainteresirane stranke prisili k sodelovanju v preiskavi ali k predložitvi informacij, je ta torej odvisna od pripravljenosti teh strank, da ji prostovoljno predložijo potrebne informacije (glej po analogiji sodbo z dne 30. aprila 2015, VTZ in drugi/Svet, T‑432/12, neobjavljena, EU:T:2015:248, točka 29).

78      Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je namen preiskave omogočiti Komisiji, da izpolni svojo nalogo, in zlasti da razume in preveri, kako so podatki pripravljeni in, splošneje, prepričati se o „natančnosti“ informacij podjetja, ki je predmet preverjanja ter ki mora po najboljših močeh in izčrpno odgovoriti na vprašanja Komisije, pri čemer ne sme opustiti predložitve vseh podatkov in koristnih pojasnil, na podlagi katerih bi Komisija lahko opravila potrebna navzkrižna preverjanja natančnosti predloženih podatkov in pravočasno, vsekakor pa pred koncem preverjanja, prišla do razumno točnih ugotovitev, ker jih sicer ne bi bilo več mogoče upoštevati. Kot je intervenient pravilno poudaril, to zlasti velja, tako kot v obravnavanem primeru, pri številčnih podatkih, ki se lahko zberejo na podlagi različnih predpostavk in katerih preverjanje je bistveno za zagotovitev celovitosti postopka, zlasti ker poleg tega ni sporno, da je tožeča stranka prijavila skromen dobiček v višini [zaupno](1) od domače prodaje zadevnega izdelka.

79      V zvezi s tem je treba še posebej opozoriti, da se lahko, kot je bilo zlasti navedeno zgoraj v točkah 54 in 55, na podlagi člena 2(4), prvi pododstavek, osnovne uredbe prodaja zadevnega izdelka na domačem trgu države izvoznice po cenah, ki so pod proizvodnimi stroški na enoto (fiksnimi in variabilnimi), h katerim se dodajo še zneski za prodajne, upravne stroške in druge splošne stroške, pod določenimi pogoji šteje, kot da ne nastopa v običajnem poteku trgovanja. Namen pojma običajnega poteka trgovanja je pri določanju normalne vrednosti izključiti položaje, v katerih prodaje na notranjem trgu niso opravljene pod navadnimi tržnimi pogoji, zlasti kadar se izdelek prodaja po ceni, ki je nižja od proizvodnih stroškov (glej sodbo z dne 1. oktobra 2014, Svet/Alumina, C‑393/13 P, EU:C:2014:2245, točka 25 in navedena sodna praksa).

80      Preverjanje donosnosti prodaje na domačem trgu je tako ključni dejavnik protidampinške preiskave. Za to ima protidampinški vprašalnik zlasti dva razdelka, naslovljena „Proizvodni stroški“ (razdelek F) in „Donosnost“ (razdelek G). Preverjanje na kraju samem Komisiji omogoča, da na podlagi odgovorov, ki jih je medtem prejela od podjetja, ki je predmet nadzora, opravi drug nadzor.

81      Po mnenju Komisije pa je preiskava pokazala, da je računovodska metodologija, ki jo je tožeča stranka uporabila za vnos odbitka vrednosti zadevnih jeklenih odpadkov, omogočila, da je najprej odbila materialne izgube, nastale v postopku proizvodnje, nato pa dele teh materialnih izgub, ki so bili pretvorjeni v jeklene odpadke, kar je v končni fazi vodilo do njihovega dvojnega odbitka od proizvodnih stroškov. Čeprav je tožeča stranka poskušala pojasniti svoj sistem obračunavanja stroškov med preveritvenim obiskom na kraju samem, naj bi šele po sprejetju začasne uredbe v pripombah k začasnim ugotovitvam z dne 20. aprila 2015 pojasnila, da so v njenem sistemu analitičnega knjigovodstva materialne izgube zaradi jeklenih odpadkov dejansko del splošnih proizvodnih stroškov, zato naj ne bi bile prikazane med proizvodnimi stroški.

82      Komisija v zvezi s tem trdi, da je posledica zelo posebne metode razporeditve stroškov, ki jo je uporabila tožeča stranka – ki temelji na „proizvodnih stroških“, ker po pojasnilih same tožeče stranke izgubo pri proizvodnji na enoto razporeja na različne elemente stroškov predelave, kot so stroški delovne sile, amortizacija, stroški električne energije ali drugi stroški predelave – mešanje natančno opredeljenih proizvodnih stroškov in splošnih podatkov o splošnih stroških, kar naj bi povzročilo tveganje dvojnega odbitka izgube pri proizvodnji in posledičnega umetnega zmanjšanja stroškov ter naj ne bi omogočalo natančnega preverjanja, ali so stroški, povezani s proizvodnjo in prodajo, ustrezno vneseni v računovodske evidence.

83      Komisija še opozarja, da se je pri preverjanju resničnosti trditve tožeče stranke, da bi bilo treba proizvodne stroške zaradi zahtevanega odbitka vrednosti jeklenih odpadkov znižati, srečala z drugimi težavami. Na eni strani, kot je navedeno tudi v uvodni izjavi 76 začasne uredbe, katere ugotovitve so potrjene v uvodni izjavi 62 izpodbijane uredbe, Komisija opozarja, da ni mogla upoštevati podatkov v zvezi z nabavno ceno znatne količine vroče valjanih kolobarjev, ki jih je tožeča stranka nabavila od svojega povezanega dobavitelja, družbe LISCO, ker naj te cene ne bi bile določene po načelu običajnih tržnih pogojev, česar tožeča stranka ne izpodbija. Na drugi strani in zlasti, kot je navedeno v uvodni izjavi 61 izpodbijane uredbe, naj tožeča stranka med upravnim postopkom nikoli ne bi zagotovila zanesljivih in natančnih informacij o dejanskih nabavljenih količinah vroče valjanih kolobarjev, ki naj bi se posebej uporabljali v postopku proizvodnje zadevnega izdelka, temveč naj bi se sklicevala na svoje računovodske metode, medtem ko naj ne bi bilo sporno, da vroče valjane kolobarje tudi prodaja, in naj torej ne bi bili vsi uporabljeni pri navedenem postopku.

84      V zvezi s tem Komisija trdi, prvič, da v preglednici o proizvodnih stroških, ki je zajeta v dokumentu 54 in ki jo je tožeča stranka predložila v odgovoru na protidampinški vprašalnik, ni navedena celotna „količina“ vroče valjanih kolobarjev, „nabavljenih in uporabljenih“ v postopku proizvodnje zadevnega izdelka, čeprav naj bi tožeča stranka vroče valjane kolobarje tudi prodajala.

85      Komisija trdi, drugič, da se je revidirana preglednica o stroških proizvodnje zadevnega izdelka, ki jo je tožeča stranka predložila ob koncu preveritvenega obiska 17. novembra 2014 v odgovor na zahtevo, podano na začetku navedenega obiska, naj predloži informacije o količini vroče valjanih kolobarjev, nabavljenih od družbe LISCO, zlasti ker naj se, na eni strani, v prvotni preglednici proizvodnih stroškov zadevnega izdelka ne bi razlikovalo med proizvodnimi stroški zadevnega izdelka, proizvedenega iz kolobarjev, nabavljenih od družbe LISCO, in proizvodnimi stroški izdelka, proizvedenega v okviru lastne proizvodnje kolobarjev, poleg tega pa naj, na drugi strani, tožeča stranka v navedeni preglednici ne bi ločeno navedla proizvodnih stroškov vroče valjanih kolobarjev in proizvodnih stroškov zadevnega izdelka iz njih, temveč naj bi se preglednica nanašala le na „nabavno vrednost“ vroče valjanih kolobarjev in ne na njihovo količino, kot je bilo zahtevano.

86      Komisija trdi, tretjič, da je v drugi popravljeni preglednici o proizvodnih stroških, ki jo je tožeča stranka predložila po preveritvenem obisku na kraju samem 21. novembra 2014, med katerim je Komisija od tožeče stranke zahtevala, naj ji v preglednici iz dokumenta 54, ki ji je bila poslana v odgovoru na protidampinški vprašalnik, navede, kje naj bi bile navedene informacije o dejanski količini vroče valjanih kolobarjev, ki so bili „nabavljeni in uporabljeni pri izdelavi zadevnega izdelka“, pri čemer je pojasnila, da bi morala podatke o nabavi kolobarjev nadomestiti s podatki o lastni proizvodnji vroče valjanih kolobarjev, ker naj bi bili proizvodni stroški na enoto nižji od stroškov, predloženih v protidampinškem vprašalniku in preverjenih na kraju samem, in naj jih zato ne bi bilo mogoče uporabiti, ker naj jih ne bi bilo mogoče več preveriti.

87      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne izpodbija dejstva, da nikoli ni navedla natančne količine vroče valjanih kolobarjev, ki jih je nabavila od svojega povezanega dobavitelja, družbe LISCO, in ki so bili posebej uporabljeni pri izdelavi zadevnega izdelka.

88      Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 78 in ob predpostavki, da je tožeča stranka pravočasno predložila vsa potrebna pojasnila o metodi razporeditve stroškov, ki jo je uporabila, in tudi če bi se lahko navedena metoda štela za splošno sprejeto in poznano, je bila Komisija vsekakor upravičena zahtevati od tožeče stranke, naj ji predloži vse bistvene informacije, ki so po njenem mnenju potrebne za razumevanje načinov priprave zadevnih podatkov, in preveriti natančnost zahtevanega odbitka, zlasti informacij o vseh količinah vroče valjanih kolobarjev, ki so bili posebej uporabljeni pri proizvodnji zadevnega izdelka in so bili glavni dejavnik pri proizvodnji zadevnega izdelka, brez katerih informacij, izraženih v vrednosti, ni bilo mogoče preveriti z navzkrižnim preverjanjem in pravilno uskladiti prodaje. Kot namreč pravilno trdita Komisija in intervenient, in kot izhaja iz uvodne izjave 61 izpodbijane uredbe, morajo biti informacije, ki so v računovodskih izkazih izražene v vrednosti, čim bolj preverljive z zanesljivimi podatki o količinah, s čimer se zagotovi, da izkazi prikazujejo resnično sliko položaja podjetja, in se lahko v obravnavanem primeru preveri veljavnost metode porazdelitve stroškov, ki jo je uporabila tožeča stranka.

89      Trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev nepredložitve informacij o natančni količini vroče valjanih kolobarjev, posebej uporabljenih pri proizvodnji zadevnega izdelka, ni mogoče sprejeti.

90      Najprej, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke je bilo v razdelku F, naslovljenem „Proizvodni stroški“, v točki 2, naslovljeni „Postopek proizvodnje in proizvodni stroški, ki so predmet preiskave“, v odstavku 6 protidampinškega vprašalnika zahtevano, da se predložijo informacije v zvezi s količino „celotne nabave surovin, uporabljenih pri proizvodnji izdelka, ki je predmet preiskave“, medtem ko je, kot izhaja iz točke 102 v nadaljevanju, tožeča stranka na tej podlagi predložila dokument 56 o porabi vroče valjanih kolobarjev za vse izdelke, proizvedene iz teh kolobarjev, in ne zgolj kolobarjev, uporabljenih samo za proizvodnjo zadevnega izdelka.

91      Poleg tega, zlasti ker je tožeča stranka, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 85, v isti preglednici dokumenta 54, predloženega v odgovoru na protidampinški vprašalnik, združila proizvodne stroške zadevnega izdelka, ki ga je proizvedla z uporabo vroče valjanih kolobarjev iz „lastne“ proizvodnje, in proizvodne stroške zadevnega izdelka, ki ga je proizvedla z uporabo „nabavljenih“ vroče valjanih kolobarjev, in v kateri ni ločeno navedla proizvodnih stroškov za vroče valjane kolobarje in proizvodnih stroškov zadevnega izdelka, proizvedenega iz njih, je Komisija lahko, ne da bi storila očitno napako pri presoji, menila, da ne more preveriti, ali so v sporočenih proizvodnih stroških vsi stroški natančno izraženi in da bi bilo treba posebno pozornost nameniti natančni razporeditvi stroškov s sklicevanjem na informacije o porabljenih količinah.

92      V nasprotju s trditvijo tožeče stranke zaradi okoliščine, ki je bila navedena v začasnih ugotovitvah in uvodni izjavi 76 začasne uredbe, da je morala Komisija glede povezave med tožečo stranko in njenim dobaviteljem, družbo LISCO, za določitev proizvodnih stroškov zadevnega izdelka stroške nabave vroče valjanih kolobarjev, nabavljenih od družbe LISCO, nadomestiti s proizvodnimi stroški vroče valjanih izdelkov iz lastne proizvodnje, tožeča stranka nikakor ni bila posledično odvezana, da na izrecno zahtevo Komisije predloži vse potrebne in zanesljive informacije o količini vroče valjanih kolobarjev, nabavljenih in uporabljenih pri proizvodnji zadevnega izdelka.

93      Ker Komisija navedene informacije ni imela, se je morala pri oceni zahtevanega odbitka vrednosti jeklenih odpadkov zanašati na razmerje med količinami vroče valjanih kolobarjev ne glede na njihovo uporabo in nadomestiti neznane količine nabave od družbe LISCO, ki so bile posebej namenjene proizvodnji zadevnega izdelka. Poleg tega je bilo treba za nadomestitev stroškov za nabave vroče valjanih kolobarjev od družbe LISCO poznati natančno količino zadevnih kolobarjev, ker se je za to količino uporabljal proizvodni strošek lastne proizvodnje. Nazadnje je Komisija upravičeno navedla, da je postopek proizvodnje hladno valjanih ploščatih izdelkov iz vroče valjanih kolobarjev enak, ne glede na to, ali so zadnjenavedeni nabavljeni ali proizvedeni v lastni proizvodnji, in da bi zato razmerje med stroški in vrednostjo jeklenih odpadkov moralo biti v obeh primerih enako, zato je bistveno razpolagati s podatki o količini nabavljenih kolobarjev, da bi se preverilo, ali oba postopka proizvodnje privedeta do istega rezultata, in tako potrdila veljavnost podatkov o količini lastne proizvodnje vroče valjanih kolobarjev.

94      Poleg tega je treba tudi trditev, ki jo je tožeča stranka navedla v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča in na obravnavi, da bi iskanje informacij v zvezi z natančno količino vroče valjanih kolobarjev, nabavljenih posebej za proizvodnjo zadevnega izdelka, pomenilo nesorazmerno delovno obremenitev, ker Komisija na tem ni vztrajala in je zato lahko upravičeno menila, da te informacije niso več potrebne, zavrniti že samo za to, ker na eni strani Komisija nikoli ni izrazila namena, da odstopa od zahteve za pridobitev navedene informacije, in ker na drugi strani tožeča stranka ni izkazala skrbnosti, da se pri navedeni instituciji pozanima, ali je ta domnevni odstop res potrjen. Kot je Komisija pravilno poudarila, navedene zahteve po informacijah v dodatnem vprašalniku, sestavljenem po preveritvenem obisku 9. februarja 2015, ni ponovila zgolj zato, ker se je ta nanašal le na izvozne prodaje in na zadevno zahtevo ni imel nobenega vpliva.

95      Komisija trdi, da ni imela popolnih in zanesljivih informacij o količinah, ki jih je zahtevala, zato ni mogla preveriti pravilnosti odbitka vrednosti jeklenih odpadkov, in je, da bi ustrezno izpolnila svojo nalogo preverjanja natančnosti podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka, v skladu z zahtevami, ki izhajajo zlasti iz člena 6(8) osnovne uredbe, količino recikliranih jeklenih odpadkov, nastalo pri proizvodnji zadevnega izdelka, izračunala zlasti na podlagi podatkov in pojasnil tožeče stranke, pri čemer je najprej izračunala celotni znesek zadevnega izdelka, proizvedenega iz nabavljenih vroče valjanih kolobarjev ali izdelanih v lastni proizvodnji za tri kategorije zadevnega izdelka, ki so po obsegu skupaj predstavljali 87,5 % celotne proizvodnje. Iz pojasnil Komisije je razvidno, da je bila količina vroče valjanih kolobarjev, dejansko uporabljenih v postopku proizvodnje zadevnega izdelka, izračunana tako, da se je celotna vrednost vroče valjanih kolobarjev, nabavljenih in uporabljenih v postopku proizvodnje zadevnega izdelka, kot je tožeča stranka sama navedla v dokumentu 54, priloženem k odgovoru na protidampinški vprašalnik, delila z njihovo tehtano povprečno ceno v obdobju preiskave. Primerjava med obema količinama pa je po mnenju Komisije pokazala, da je bila količina porabljenih vroče valjanih kolobarjev skoraj enaka količini proizvedenega zadevnega izdelka, pri čemer se je ta ugotovitev nanašala tako na nabavljene vroče valjane kolobarje kot na kolobarje iz lastne proizvodnje. Ugotovitev, da je bil glede na predložene podatke zahtevani odbitek vrednosti jeklenih odpadkov že izveden in da ga zato ni mogoče še drugič sprejeti, saj naj bi bil zadevni znesek dvakrat odbit od proizvodnih stroškov različnih vrst zadevnega izdelka, je bila pojasnjena v uvodni izjavi 77 začasne uredbe in prilogi 2 k začasnim ugotovitvam.

96      Tožeča stranka je v pripombah glede začasnih ugotovitev izpodbijala zadnjenavedene ugotovitve, pri čemer je prvič pojasnila, da so bile izgube zaradi jeklenih odpadkov, in sicer vrednost vroče valjanih kolobarjev, preoblikovanih v jeklene odpadke, obračunane kot del splošnih proizvodnih stroškov in da je v tretji predloženi različici preglednice o proizvodnih stroških prikazala izgube zaradi jeklenih odpadkov v ločenem stolpcu, tako da je nekatere splošne stroške prenesla v ta novi stolpec. Kot je razvidno iz uvodne izjave 60 izpodbijane uredbe, je po pojasnilih tožeče stranke izguba pri proizvodnji enaka seštevku materialnih stroškov, ki niso bili spremenjeni v končni izdelek, k čemur se prištejejo splošni proizvodni stroški, dodeljeni za izgubo pri proizvodnji.

97      V zvezi s tem je treba na eni strani navesti, da so bila ta pojasnila metode razporeditve proizvodnih stroškov tožeče stranke prvič navedena šele v odgovoru na začasne ugotovitve, ne glede na to, ali je navedena metoda, kot trdi tožeča stranka, „dobro znana in splošno sprejeta“ in ali so zadevne računovodske evidence „v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v zadevni državi“ v smislu člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe (postal člen 2(5), prvi pododstavek, Uredbe 2016/1036). Tožeča stranka pa bi morala Komisiji že na začetku postopka in po najboljših zmožnostih predložiti vse podatke, ki so koristni za pravilno razumevanje navedene metode, s čimer bi preprečila tveganje, da bi ovirala dobro izvedbo protidampinškega postopka, in Komisiji omogočila pravočasno izvedbo preverjanj.

98      Na drugi strani je Komisija z analizo podatkov, predloženih po začasnih ugotovitvah, ugotovila, da je bila poleg tega, da je bil prijavljeni znesek odbitka splošnih proizvodnih stroškov v novi preglednici enak skupnemu znesku prijavljenih izgub, vrednost jeklenih odpadkov, prijavljena za odbitek stroškov, in sicer v višini [zaupno] novih tajvanskih dolarjev (TWD), v resnici višja od vrednosti surovin, vštetih v izgube pri proizvodnji, to je izgube zaradi jeklenih odpadkov v višini [zaupno] TWD.

99      Ugotoviti je treba, da glede na podatke in pojasnila, ki jih je Komisija imela na voljo, ni razvidno, da bi bile njene presoje, povzete zgoraj v točkah od 95 do 98, očitno napačne, tako da je Komisija lahko, ne da bi storila očitno napako, menila, da so informacije, predložene v pripombah o začasnih ugotovitvah, hkrati prepozne in nezanesljive.

100    Poleg tega, kot je bilo zlasti navedeno zgoraj v točkah od 83 do 87, tožeča stranka niti v pripombah k začasnim ugotovitvam niti v pripombah h dokončnim ugotovitvam nikakor ni neposredno predložila natančnih informacij o dejanskih količinah vroče valjanih kolobarjev, ki jih je nabavila in uporabila za proizvodnjo zadevnega izdelka, kljub izrecni zahtevi Komisije glede tega na začetku preveritvenega obiska in čeprav je Komisija tožečo stranko v nasprotju z njenimi trditvami prvi dan preveritvenega obiska opozorila na posledice nepredložitve teh informacij.

101    Trditev tožeče stranke, da je predložila vse potrebne elemente, da bi lahko Komisija sama dovolj natančno določila količino vroče valjanih kolobarjev, nabavljenih in uporabljenih posebej za izdelavo zadevnega izdelka, je prav tako treba zavrniti.

102    Namreč, v nasprotju s trditvami iz replike, niti dokument 56, priložen k odgovoru na vprašalnik, ki vsebuje informacije o celotni količini vroče valjanih kolobarjev, niti preglednica v dokumentu 6, naslovljena „Uskladitev prodaje“ in pripravljena na podlagi preverjanja, ne vsebujeta informacij o količini vroče valjanih kolobarjev, ki so bili „uporabljeni pri izdelavi zadevnega izdelka“, zlasti ker ni sporno, da tožeča stranka poleg zadevnega izdelka proizvaja tudi druge izdelke, zlasti vroče valjane kolobarje (19.000 ton na domačem trgu), in da vroče valjane „črne kolobarje“, ki so bili ponovno vroče obdelani in luženi, uporablja za izdelavo „belih“ vroče valjanih kolobarjev. V zvezi s tem intervenient pravilno ugotavlja, da je iz informacij, ki jih je predložila tožeča stranka, zlasti iz dokumenta 10, pripravljenega na podlagi preverjanja, razvidno, da je tožeča stranka v obdobju preiskave proizvedla 200.000 ton „belih“ vroče valjanih kolobarjev, kar je znatna količina glede na količine hladno valjanih kolobarjev iz nerjavnega jekla, ki so bile izdelane (550.000 ton) ali prodane.

103    Pojasnilo, ki je bilo prvič predloženo v repliki, in sicer, da so vroče valjani kolobarji, nabavljeni od družbe LISCO, „črni kolobarji“, kot je navedeno v dokumentu 56, priloženem k protidampinškemu vprašalniku, to je polizdelki, med katerimi so nekateri izdelki, ki so bili prodani in neuporabljeni pri proizvodnji zadevnega izdelka, navedeni v preglednici dokumenta 6, naslovljeni „Uskladitev prodaje“ in pripravljeni na podlagi preverjanja, tako da naj bi bili vsi drugi „črni kolobarji“ uporabljeni za proizvodnjo zadevnega izdelka, je treba vsekakor zavrniti kot prepozno, ker Komisija ni mogla več preveriti natančnosti v njih navedenih podatkov, medtem ko tožeči stranki nič ni preprečevalo, da bi navedla ta pojasnila, zlasti v odgovoru na začasne in dokončne ugotovitve ter na ponavljajoče zahteve Komisije, da razpolaga z natančnimi informacijami o različnih vroče valjanih kolobarjih, uporabljenih pri proizvodnji zadevnega izdelka. V zvezi s tem Komisija dodaja, da preglednice iz dokumenta 56, priloženega k odgovoru na protidampinški vprašalnik, ne prikazujejo prodaje „črnih kolobarjev“, ker naj bi bila v vrstici „Prodaja“ za štiri četrtletja leta 2013 številka 0, pri čemer naj te ugotovitve ne bi bilo mogoče spremeniti zgolj z zgoraj navedeno predložitvijo preglednice dokumenta 6, ter da je pri primerjavi podatkov o skupni porabi tožeče stranke vroče valjanih kolobarjev v obdobju preiskave iz preglednice zgoraj navedenega dokumenta 56 v znesku [zaupno] TWD, in podatkov o porabi vroče valjanih kolobarjev, navedenih v zgoraj navedenem dokumentu 54 v znesku [zaupno] TWD, poraba, navedena v prvem dokumentu, znatno višja od porabe, navedene v drugem, kar kaže, da se poraba vroče valjanih kolobarjev ne nanaša zgolj na proizvodnjo zadevnega izdelka in s tem še bolj utemeljuje zahtevo Komisije po informacijah o porabljenih količinah, da bi lahko preverila natančnost informacij, ki jih je predložila tožeča stranka.

104    Ugotoviti je treba, da ne kaže, da bi Komisija glede na pojasnila, ki jih je imela na voljo, s temi presojami, storila očitno napako.

105    Iz zgornji preudarkov vsekakor izhaja, da je tožeča stranka sicer predložila dodatne informacije tudi po preveritvenem obisku na kraju samem in druge dodatne informacije po sprejetju začasne uredbe, vendar nikoli ni predložila natančne količine vroče valjanih kolobarjev, porabljenih za proizvodnjo zadevnega izdelka, ki jo je lahko Komisija štela za nujno za opravljanje svoje naloge preverjanja, zlasti ker je vprašanje zahtevanega odbitka vrednosti jeklenih odpadkov povezano s količino vroče valjanih kolobarjev, porabljenih za proizvodnjo zadevnega izdelka. Tožeča stranka v zvezi z zavrnitvijo predložitve zadevnih informacij trdi le, da te niso bile nujne in da bi Komisija lahko sama izračunala navedeno količino na podlagi razpoložljivih podatkov.

106    Člena 6(2) osnovne uredbe pa naj ne bi bilo mogoče razlagati tako, da bi zainteresiranim strankam omogočal, da v odgovorih na protidampinške vprašalnike ne navedejo takoj vseh informacij z vsemi potrebnimi pojasnili, da bi Komisija lahko opravila svojo nalogo preverjanja natančnosti predloženih podatkov, ki se nanašajo tako na količine porabljenih proizvodov kot tudi na metodo razporeditve stroškov po uporabljenih vrednostih, in da te nujne informacije ali pojasnila razkrijejo šele glede na napredovanje preiskave (glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2014, Guangdong Kito Ceramics in drugi/Svet, T‑633/11, neobjavljena, EU:T:2014:271, točka 61).

107    Čeprav iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 7, izhaja, da je v okviru osnovne uredbe Komisija tista, ki mora kot preiskovalni organ določiti, ali je izdelek, na katerega se nanaša protidampinški postopek, predmet dampinga in povzroči škodo, če je dan v prosti promet v Uniji, in da se torej ta institucija v tem okviru v zvezi s tem ne more razbremeniti svojega dela dokaznega bremena, pa ostaja dejstvo, da osnovna uredba Komisiji ne daje pooblastila za preiskavo, ki bi ji omogočala, da proizvajalce ali izvoznike, na katere se nanaša pritožba, prisili k predložitvi informacij. V teh okoliščinah je Komisija odvisna od prostovoljnega sodelovanja strank, da ji sporočijo potrebne informacije v določenih rokih. Odgovori strank na vprašalnik iz člena 6(2) osnovne uredbe in naknadno preverjanje, ki ga lahko Komisija opravi na kraju samem v skladu s členom 16 iste uredbe, so v tem okviru bistveni za potek protidampinškega postopka. Tveganje, da institucije upoštevajo druge podatke kot tiste, ki so bili posredovani v odgovoru na vprašalnik, če podjetja, na katera se nanaša ta preiskava, ne sodelujejo, je povezano s protidampinškim postopkom in je namenjeno temu, da spodbudi pošteno in skrbno sodelovanje teh podjetij (sodba z dne 30. aprila 2015, VTZ in drugi/Svet,T‑432/12, neobjavljena, EU:T:2015:248, točka 29).

108    Res je, da se mora sodišče Unije prepričati, da so institucije upoštevale vse upoštevne okoliščine in da so ocenile elemente spisa z vso potrebno skrbnostjo, tako da je mogoče šteti, da je bila normalna vrednost razumno določena (glej sodbo z dne 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP/Svet, T‑249/06, EU:T:2009:62, točka 41 in navedena sodna praksa).

109    Vendar v obravnavanem primeru Komisija ni uporabila člena 18(1) osnovne uredbe (postal člen 18(1) Uredbe 2016/1036), temveč je le zavrnila dele odgovora tožeče stranke na protidampinški vprašalnik, katerih natančnosti ni mogla pravočasno preveriti glede na pojasnila, ki jih je predložila tožeča stranka. V teh okoliščinah je Komisija lahko ugotovila, ne da bi storila očitno napako pri presoji, da so zadevni podatki protislovni in pomanjkljivi ter da kljub vsej skrbnosti pri preučitvi teh podatkov obstaja dvom o njihovi zanesljivosti, tako da je v okoliščinah obravnavane zadeve lahko upravičeno zavrnila zahtevo po odbitku vrednosti jeklenih odpadkov od proizvodnih stroškov zadevnega izdelka.

110    Nazadnje je treba dodati, kot izhaja iz zgornjih preudarkov, da tožeča stranka ni predložila zadostnih dokazov, da bi ovrgla verodostojnost presoje dejstev, navedenih v izpodbijani uredbi v zvezi z zavrnitvijo odbitka vrednosti jeklenih odpadkov od proizvodnih stroškov zadevnega izdelka. Taki dokazi pa so nujni, zato da se dokaže, da je institucija Unije storila tako očitno napako pri presoji, ki upravičuje razglasitev ničnosti akta (glej po analogiji sodbo z dne 11. septembra 2014, Gold East Paper in Gold Huasheng Paper/Svet, T‑444/11, EU:T:2014:773, točka 62).

111    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Komisija lahko zavrnila zahtevo po odbitku vrednosti recikliranih jeklenih odpadkov od proizvodne cene zadevnega izdelka, ne da bi storila očitno napako pri presoji ali napako pri razlagi člena 2(5) osnovne uredbe, ker ni mogla natančno preveriti, ali so stroški, povezani s proizvodnjo in prodajo zadevnega izdelka, ustrezno vneseni v računovodske evidence. Če tožeča stranka trdi, da je zaradi kršitve člena 2(5) osnovne uredbe kršen člen 2(3) osnovne uredbe, je treba zavrniti tudi ta očitek.

112    Tretjič, v zvezi z očitkom tožeče stranke, da je Komisija z zavrnitvijo, da bi se od proizvodnih stroškov zadevnega izdelka odbila vrednost recikliranih jeklenih odpadkov, zlorabila pooblastila, je treba spomniti, da se lahko o aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, govori takrat, kadar je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil njegov izključni ali vsaj odločilni namen doseči drugačne cilje od tistih, ki jih navaja, ali izogniti se postopku, ki je za obravnavanje okoliščin predmetne zadeve posebej določen s Pogodbo (sodba z dne 14. julija 2006, Endesa/Komisija, T‑417/05, EU:T:2006:219, točka 258). Toda iz zgornjih preudarkov ne izhaja le, da Komisija s tem, da je zavrnila sprejetje zahtevanega odbitka, ni niti napačno uporabila prava niti ni storila očitne napake pri presoji dejstev, ampak tudi, da tožeča stranka ni pojasnila niti svoje trditve v zvezi z domnevno zlorabo pooblastil niti ni tega podprla s kakršnim koli konkretnim dokazom.

113    Glede na vse zgornje preudarke je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 2(1) in (2) osnovne uredbe

114    Tožeča stranka trdi, da je bila njena prodaja zadevnega izdelka njeni neodvisni stranki [zaupno], prav tako distributerju zadevnega izdelka, ki ni bil namenjen izvozu in katerega končnega namembnega kraja ni poznala, pri čemer je njegova prodaja v obdobju preiskave obsegala 120.000 ton, domača prodaja, ki naj bi jo Komisija morala upoštevati pri določitvi normalne vrednosti v skladu s členom 2(1) in (2) osnovne uredbe.

115    Po mnenju tožeče stranke je Komisija kršila člen 2(1) osnovne uredbe, ker je brez ustrezne utemeljitve zavrnila, da za določitev normalne vrednosti upošteva prodajo zadevnega izdelka njeni neodvisni stranki na Tajvanu, opravljeno pri običajnem poteku trgovanja.

116    Komisija naj bi poleg tega kršila člen 2(2) osnovne uredbe, ker naj ne bi upoštevala besedila te določbe s tem, da je zavrnila zadevno prodajo samo zato, ker naj bi jo neodvisna stranka po prodaji izvozila. Namreč tudi če bi bilo uvodno izjavo 59 izpodbijane uredbe mogoče razumeti tako, da zavrnitev upoštevanja te prodaje svojim neodvisnim strankam temelji zgolj na ugotovitvi naknadnega izvoza zadevnih izdelkov, bi bilo tako merilo v nasprotju s členom 2(2) osnovne uredbe, v skladu s katerim bi morala Komisija dokazati, da je imela tožeča stranka „namero“, da prodaje ne nameni domači potrošnji. Po mnenju tožeče stranke je bila zadevna prodaja namenjena uporabi domačega trgovca, pri čemer naj tožeča stranka ne bi imela nobene možnosti preveriti, ali bodo ti prodani izdelki naknadno izvoženi.

117    Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da se izraz „intended“ v angleški različici člena 2(2) osnovne uredbe nanaša na namero prodajalca, kadar sklepa prodajo, se pogaja za prodajno ceno in jo določa glede na namembni kraj izdelka. Po mnenju tožeče stranke je namero, da je prodaja namenjena domači potrošnji, mogoče predpostavljati, če se izdelek proda neodvisni stranki na domačem trgu, ne da bi imel prodajalec posebno namero ali možnost izvoza, ali če prodajalec ne ve, da je prodani proizvod izvožen. Namera ali vsaj subjektivno vedenje prodajalca o naknadnem izvozu ob prodaji naj bi bilo tudi upoštevno merilo v sodni praksi STO.

118    Ta razlaga, ki naj bi temeljila na kazalnikih, ki jih je mogoče objektivno preveriti, naj bi bila tudi v skladu z logiko delovanja osnovne uredbe, ki naj bi se nanašala na določitev dejanskih razlik v ceni med domačo in izvozno prodajo.

119    Glede, natančneje, merila „možnosti“ ali „pričakovanja“ naj bi se zadnjenavedeno uporabljalo zlasti za presojo obstoja izvoznih subvencij tako v pravu STO kot v pravu Unije. Ugotavljanje, ali prodaja izdelka pomeni izvozno prodajo, naj bi sledilo podobni logiki, ki naj bi jo bilo mogoče objektivno preveriti, zlasti glede na to, ali naj bi bila prodaja neodvisni stranki na domačem trgu povezana z dejanskim ali pričakovanim izvozom. V zvezi s tem naj iz obstoja politike izvoznih popustov tožeče stranke ne bi bilo mogoče sklepati, da je pričakovala, da bo sporna prodaja v višini [zaupno] ponovno izvožena, saj naj se ta politika izvoznih popustov, imenovana „popusti za naknadno proizvodnjo/izvoz“, ne bi nanašala na zadevni izdelek, ker naj se ne bi nanašala zgolj na nadaljnjo prodajo zadevnega izdelka in naj torej v obravnavanem primeru ne bi bila upoštevna, ampak naj bi spodbujala izvoz tega izdelka po predelavi. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi mogla vedeti, ali in kako bodo izdelki, za katere velja upravičenost do tovrstnega popusta, prodani naprej na katerem koli trgu. Okoliščine obravnavane zadeve naj ne bi vključevale tega, da bi morala tožeča stranka predvideti dejstvo, da bi bil njen popust za izvoz, namenjen nabavi izdelkov, ki bi bili nazadnje izvoženi taki, kakršni so, v nasprotju z njeno politiko popustov.

120    Glede merila „vedenja“ tožeča stranka trdi, da iz prakse Komisije izhaja, da ta institucija uporablja to merilo za opredelitev izvozne prodaje v smislu člena 2(8) osnovne uredbe (postal člen 2(8) Uredbe 2016/1036), čeprav v tej določbi ni besede „intended“, tako da je lahko to merilo a fortiori upoštevno v primeru prodaje, namenjene domači potrošnji. Navedeno vedenje naj bi bilo mogoče dokazati z objektivnimi dokazi, glede na dejanske okoliščine zadeve. V obravnavanem primeru naj ne bi bilo sporno, da tožeča stranka ni vedela, da bodo izdelki, ki jih je prodala zadevnemu kupcu, ponovno izvoženi, kar naj bi prav tako pojasnjevalo, da je zaračunala prodajo v višini [zaupno] ob upoštevanju davka na dodano vrednost (DDV) po 5 % stopnji v nasprotju s stopnjo DDV po 0 % stopnji, ki velja za izvozno prodajo.

121    Nazadnje, razlaga, ki jo zagovarja Komisija, naj bi omogočala, da se proizvajalcu naložijo nepredvidljive protidampinške dajatve, ne glede na njegovo cenovno politiko, kar naj bi bilo v nasprotju s splošnim ciljem predvidljivosti, ki mu sledita osnovna uredba in pravo STO.

122    Zato naj bi Komisija s tem, da je v uvodni izjavi 56 izpodbijane uredbe navedla, da „nepoznavanje končnega namembnega kraja prodaje ni odločilnega pomena“, in s tem, da ni izpodbijala, da tožeča stranka ob prodaji ni poznala končnega namembnega kraja izdelka, ki ga je prodala njena neodvisna stranka, kršila člen 2(2) osnovne uredbe, ker naj zadevne prodaje ne bi upoštevala pri določitvi normalne vrednosti.

123    Komisija in intervenient izpodbijata utemeljitev tožeče stranke.

124    Najprej je treba poudariti, da v skladu s členom 2(1) osnovne uredbe normalna vrednost zadevnega izdelka običajno temelji na „cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici“, in da se v skladu z odstavkom 2 tega člena prodaja podobnega izdelka, „namenjenega domači potrošnji“, običajno uporablja za določanje normalne vrednosti, če obseg take prodaje predstavlja 5 % ali več obsega prodaje obravnavanega izdelka v Uniji.

125    Poleg tega je, kot je bilo navedeno v točki 53 zgoraj, namen pojma običajnega poteka trgovanja zagotoviti, da normalna vrednost izdelka čim bolj ustreza normalni ceni podobnega izdelka na izvoznikovem domačem trgu. Če je prodaja sklenjena pod pogoji, ki se ne ujemajo s trgovinsko prakso v zvezi s prodajo podobnega izdelka na tem trgu v času, ki se upošteva za ugotovitev, ali obstaja damping, potem to ni ustrezna osnova za določitev normalne vrednosti podobnega izdelka na navedenem trgu (sodba z dne 1. oktobra 2014, Svet/Alumina, C‑393/13 P, EU:C:2014:2245, točka 28).

126    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija kršila člen 2(1) in (2) osnovne uredbe, s tem ko je brez ustrezne utemeljitve štela, da je treba za določitev normalne vrednosti izločiti določen del prodaje zadevnega izdelka neodvisnim strankam, izvedeno ob običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici, samo zato, ker so bili zadevni izdelki naknadno izvoženi. Zlasti glede na besedilo člena 2(2) osnovne uredbe, da se prodaja zadevnega izdelka, „namenjenega domači potrošnji“, običajno uporablja za določitev normalne vrednosti, pa naj bi Komisija lahko navedeno prodajo upravičeno izključila iz izračuna normalne vrednosti šele po tem, ko bi ugotovila, da je prodajalec ob prodaji vedel za izvoz zadevnih izdelkov, ali pričakoval, da jih bo kupec nadalje prodal za izvoz.

127    Pri razlagi določb prava Unije iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba upoštevati ne le njihovo besedilo, ampak tudi njihovo sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del so (sodbe z dne 19. septembra 2000, Nemčija/Komisija, C‑156/98, EU:C:2000:467, točka 50; z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točka 54, in z dne 26. julija 2017, Jafari, C‑646/16, EU:C:2017:586, točka 73).

128    Glede besedila določbe prava Unije je prav tako v skladu z ustaljeno sodno prakso, da se njena formulacija, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je treba namreč razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. Če se med jezikovnimi različicami besedila zakonodaje Unije pojavijo razlike, je treba zadevne določbe razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del so (glej sodbo z dne 1. marca 2016, Alo in Osso, C‑443/14 in C‑444/14, EU:C:2016:127, točka 27 in navedena sodna praksa).

129    Prvič, ugotoviti je treba, da v obravnavanem primeru obstajajo razhajanja med različnimi jezikovnimi različicami zadevne določbe. Čeprav je namreč v angleški različici člena 2(2) osnovne uredbe prodaja zadevnega izdelka, ki jo je treba upoštevati kot domačo prodajo za določitev normalne vrednosti, prodaja zadevnega izdelka „intended“ (namenjena) domači potrošnji, kar bi bilo mogoče razumeti kot namero prodajalca in upoštevno merilo, pa so v drugih jezikovnih različicah navedene določbe, kot so francoska, nemška, nizozemska, španska, italijanska, danska, finska ali češka, uporabljeni izrazi „déstiné“, „zum Verbrauch“, „bestemde“, „destinado“, „destinato“, „bestemt“, „tarkoitetun“ in „ke“, ki se nanašajo na namembni kraj zadevnega proizvoda, ne pa tudi na namero proizvajalca glede navedenega namembnega kraja ob prodaji.

130    Drugič, ugotoviti je treba, da v skladu z različicami člena 2(2) osnovne uredbe, ki so navedene zgoraj v točki 129 in se nanašajo na namembni kraj prodaje in ne na namero prodajalca v zvezi z njenim namembnim krajem, je v členu 2.1 protidampinškega sporazuma v treh uradnih jezikih v angleščini uporabljen izraz „destined for consumption“, v francoščini „destiné à la consommation“ in v španščini „destinado al consumo“. Vendar pa iz sodne prakse izhaja, da je treba določbe osnovne uredbe razlagati čim bolj v skladu z ustreznimi določbami protidampinškega sporazuma (sodba z dne 22. maja 2014, Guangdong Kito Ceramics in drugi/Svet, T‑633/11, neobjavljena, EU:T:2014:271, točka 38; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 9. januarja 2003, Petrotub in Republica/Svet, C‑76/00 P, EU:C:2003:4, točka 57).

131    Res je, kot poudarja tožeča stranka, da je posebna skupina STO v opombi št. 339 svojega poročila z dne 16. novembra 2007 v sporu „Evropske skupnosti – protidampinški ukrep na gojenega lososa z Norveške“ (WT/DS 337/R) ugotovila, da „če [je] proizvajalec izdelek proda[l] neodvisnemu izvozniku (ali trgovcu), pri čemer je vedel, da naj bi bil ta izdelek izvožen, te prodaje ni [mogoče] opredeliti kot prodajo, namenjeno domači potrošnji“. Vendar zgolj iz te ugotovitve ni mogoče sklepati, da bi – kot trdi tožeča stranka – dejansko vedenje o končnem namembnem kraju zadevnega izdelka pri izvozu nujno privedlo do tega, da bi se zadevna prodaja upoštevala, kot da je namenjena domači potrošnji, čeprav je bil zadevni izdelek, tako kot v obravnavanem primeru, izvožen. Enako velja za trditev tožeče stranke, ki izhaja iz uvodne izjave 20 Uredbe Komisije (ES) št. 1023/97 z dne 6. junija 1997 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz ploskih lesenih palet s poreklom iz Poljske in sprejetju zavez, ki so jih ponudili nekateri izvozniki v zvezi s temi uvozi (UL 1997, L 150, str. 4), v kateri je v zvezi z določitvijo izvozne cene navedeno, „[k]er je proizvajalec poznal njihov končni namembni kraj, se je za [zadevne palete] štelo, da jih je zadevni prodajalec prodal za izvoz v Skupnost“.

132    Tretjič, razlago, da ni treba iskati namere ali konkretnega vedenja prodajalca o končni namembnosti zadevnega izdelka, potrjuje analiza sobesedila zadevne določbe. Niti pojem „damping“ v smislu člena 2 osnovne uredbe niti pojem „škoda“ iz člena 3 te uredbe (postal člen 3 Uredbe 2016/1036) niti pojem „izogibanje“, ki je predmet člena 13 te uredbe (postal člen 13 Uredbe 2016/1036), ne določajo, da se kot pogoj za uporabo ugotovi konkretna namera zainteresirane stranke, ampak zahtevajo izpolnitev objektivnih pogojev, ne glede na njeno namero ali konkretno vedenje. Poleg tega člen 2(2) osnovne uredbe in člen 2(8) te uredbe v zvezi z določitvijo izvozne cene ne vsebujeta nobene navedbe glede „vedenja“ zainteresirane stranke v nasprotju s členom 10(4) osnovne uredbe (postal člen 10(4) Uredbe 2016/1036), ki v smislu retroaktivne uporabe protidampinške dajatve izrecno določa, da „se je uvoznik zavedal ali pa bi se bil moral zavedati dampinga, kar zadeva obseg dampinga in domnevno ali ugotovljeno škodo“.

133    Četrtič, ugotoviti je treba, da je ta razlaga tudi v skladu s ciljem protidampinške preiskave, kar pomeni, da morajo institucije Unije poiskati objektivne dokaze tako, da uporabijo orodja, ki jim jih daje na voljo osnovna uredba, in na podlagi prostovoljnega sodelovanja gospodarskih subjektov, in sicer zlasti odgovorov na protidampinški vprašalnik, morebitnih preverjanj na kraju samem in pripomb zainteresiranih strank k dokumentom z informacijami, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 107, da bi se ugotovil obstoj morebitnega dampinga po tem, ko se je določila normalna vrednost zadevnega izdelka v skladu s členom 2 osnovne uredbe.

134    V tem okviru bi zahteva, da je treba za izključitev prodaje izvoženih izdelkov iz določitve normalne vrednosti zadevnega izdelka predložiti dokaz o nameri ali dejanskem vedenjem prodajalca o končnem namembnem kraju zadevnega izdelka ob prodaji – ker bi se lahko v praksi pogosto izkazalo, da tega dokaza ni mogoče predložiti – navsezadnje omogočila, da se za določitev normalne vrednosti v skladu s členom 2 osnovne uredbe upoštevajo cene izvoženih izdelkov, ki bi lahko izkrivljale in ogrozile pravilno določitev navedene normalne vrednosti.

135    Petič, dodati je treba, da je ta razlaga tudi v skladu z načeloma predvidljivosti in pravne varnosti, na kateri se sklicuje tožeča stranka, medtem ko bi uporaba merila, ki temelji na nameri ali konkretnem vedenju prodajalca, upoštevanje prodajne cene izvoženih izdelkov za določitev normalne vrednosti pogojevala s subjektivnim elementom, katerega obstoj bi se v praksi lahko izkazal kot naključen ali pa ga ne bi bilo mogoče dokazati, kot je bilo pravkar poudarjeno.

136    V obravnavanem primeru je treba še posebej poudariti, da je Komisija v fazi začasne uredbe s tem, da je izhajala iz razlage, da ni treba dokazati obstoja namere ali konkretnega vedenja prodajalca o končnem namembnem kraju zadevnega izdelka, pri izračunu normalne vrednosti izključila nekatere od prodaj, ki so bile prijavljene kot domača prodaja, potem ko je med drugim v uvodni izjavi 63 te uredbe navedla, da je izračun na podlagi podatkov o proizvodnji iz petih sodelujočih družb in statističnih podatkov o uvozu zadevnega izdelka na Tajvanu in izvozu iz njega v obdobju preiskave potrdil, da je bilo od domače prodaje, ki so jo sporočili sodelujoči proizvajalci izvozniki, približno 50 % posredne izvozne prodaje, ki ni bila namenjena domači potrošnji. Natančneje, iz podatkov v začasnih ugotovitvah izhaja, da je v obdobju preiskave raven proizvodnje, ki jo je sporočilo pet sodelujočih proizvajalcev izvoznikov, znašala [zaupno] ton zadevnega izdelka in da je bila v uradnih izvoznih statistikah navedena količina 717.671 ton tega izdelka ter da je količina domače prodaje, ki so jo sporočili ti proizvajalci izvozniki, znašala [zaupno] ton, kar pomeni več kot dvakratno razliko med prvima dvema količinama. Komisija je, da bi se prepričala, da je normalna vrednost temeljila izključno na cenah, določenih za domačo potrošnjo, v fazi začasne uredbe izjavila, da je uporabila previden pristop s tem, da je posledično pri izračunu normalne vrednosti izključila celotno prodajo zadevnega izdelka „distributerjem“ s sedežem na Tajvanu v višini [zaupno] ton, v nasprotju s prodajo „končnim uporabnikom na Tajvanu“, ki pa se je upoštevala.

137    Komisija je nato globalni pristop, ki je temeljil na tveganjih, pri katerih se upoštevajo velike kategorije kupcev zadevnega izdelka, nadomestila s pristopom, ki temelji na obstoju objektivnih dokazov o izvozu zadevnega izdelka, ki jih je predložil zadevni distributer. V uvodni izjavi 59 izpodbijane uredbe je namreč navedeno, da je Komisija, namesto da bi izključila celotno prodajo distributerjem, iz izračuna normalne vrednosti izključila le domačo prodajo, za katero je imela na voljo dovolj objektivnih dokazov o njenem dejanskem izvozu. Tako je Komisija v skladu z isto uvodno izjavo proučila zadevno sporočeno prodajo in jo razvrstila v domačo ali namenjeno za izvoz na podlagi posebnega položaja in podatkov za vsakega od zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Nazadnje, iz te uvodne izjave izhaja, da subjektivni elementi, kot sta namera ali znanje ali pa pomanjkanje obojega, niso imeli nobene vloge pri objektivni oceni Komisije, v nasprotju z obstojem popustov za izvoz, ki pa ga je uporabila kot ustrezen dokaz.

138    V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da je bilo v preiskavi med drugim ugotovljeno, da je za določeno število prodaj, ki jih je tožeča stranka sporočila kot domačo prodajo, obstajal popust za izvoz na podlagi sistema, ki se je nekaj mesecev uporabljal v obdobju preiskave za spodbudo lokalnim storitvenim centrom (distributerjem), ki so svoje izdelke iz nerjavnega jekla izvažali, kot je Komisija navedla v uvodni izjavi 64 začasne uredbe.

139    Trditve tožeče stranke, da navedeni popust, imenovan „drug popust za proizvodnjo/izvoz“, ni ustrezen dokaz, zlasti ker ne gre za popust na izvoz zadevnega izdelka, temveč za prodajo nedokončanih proizvodov, za katere je pred njihovim izvozom kot predelanih izdelkov potrebna predelava, ni mogoče sprejeti.

140    Ugotoviti je namreč treba, kot je to storila Komisija in kot izhaja zlasti iz dopisa tožeče stranke z dne 9. februarja 2015 v odgovoru na vprašanje, ki ga je Komisija postavila med preiskavo, da se navedeni popust nanaša na obseg prodaje zadevnega izdelka, ki je po predelavi namenjen izvozu v skladu s predmetom zadevnega sistema popustov in da se zato ne nanaša na obseg zadevnega izdelka, ki je namenjen domači potrošnji na Tajvanu. Poleg tega je navedena predelava povezana z izvozom zadevnega izdelka in, kot tudi izhaja iz uvodne izjave 14 začasne uredbe, [zaupno] izvaja samo manjša opravila na navedenih izdelkih, kot sta poliranje in razrez na trakove, pri čemer se nastali izdelek ne spremeni do te mere, da ne bi več spadal v opredelitev zadevnega izdelka.

141    Drugič, tožeča stranka je v odgovoru na protidampinški vprašalnik navedla, da je tak popust uporabila pri izvozu, dokazi o njegovi uporabi pa naj bi bili razbrani iz evidence tožeče stranke o domači prodaji med preveritvenim obiskom na kraju samem. Poleg tega, kot je tožeča stranka navedla v dopisu z dne 9. februarja 2015, v odgovoru na vprašanje, ki ga je Komisija postavila med preiskavo, se je navedeni popust decembra 2013 nanašal na primer na 40 % prodaje tožeče stranke njenemu največjemu kupcu na Tajvanu, distributerju [zaupno].

142    Tretjič in zlasti, kot je razvidno tudi iz uvodne izjave 59 izpodbijane uredbe, so se lahko zbrali tudi drugi objektivni dokazi o dejanskem izvozu izdelkov, o katerih se je poročalo kot o domači prodaji. Komisija je v zvezi s tem navedla, da je šlo za tak primer pri prodaji [zaupno], ki je prav tako distributer zadevnega izdelka, tako da je nazadnje iz naslova domače prodaje izključila upoštevanje zgolj 120.000 ton, ki jih je tožeča stranka prodala v obdobju preiskave svoji stranki [zaupno], ki je v skladu s preiskavo na domačem trgu prodala le zanemarljivo količino zadevnega izdelka.

143    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija napačno uporabila pravo ali storila očitno napako pri presoji dejstev s tem, da je zavrnila upoštevanje prodaje tožeče stranke svoji stranki [zaupno] za določitev normalne vrednosti, ker so obstajali objektivni dokazi, da je bila navedena prodaja v resnici prodaja za izvoz, in zlasti, ker je bilo ugotovljeno, da je bil eden od delov zadevne prodaje vključen v sistem popustov za izvoz, kot je ta, ki ga je uporabila tožeča stranka, in je bila zato sklenjena po nižjih cenah, kot so cene zadevnega izdelka, namenjenega domači potrošnji, pri čemer se je zavedala, da bodo te cene spodbujale izvoz zadevnega izdelka.

144    Zato je Komisija lahko zakonito in ne da bi storila očitno napako pri presoji izključila zadevno prodajo iz določitve normalne vrednosti na podlagi člena 2(1) in (2) osnovne uredbe.

145    Glede na vse navedene preudarke je treba drugi tožbeni razlog in posledično tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

146    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije in intervenienta naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki so nastali Komisiji in intervenientu.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi Yieh United Steel Corp. se naloži plačilo lastnih stroškov ter stroškov, ki so nastali Evropski komisiji in združenju Eurofer, Association européenne de l’acier, ASBL.

Buttigieg Berke Costeira

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. decembra 2019.

Podpisi

*      Jezik postopka: angleščina.

1      Prikriti zaupni podatki.