SODBA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 6. junija 2024(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski preiskovalni nalog – Direktiva 2014/41/EU – Člen 24 – Zaslišanje prek videokonference ali z drugim avdiovizualnim prenosom – Kazenski postopek, ki se v državi članici vodi zoper osebo, ki prebiva v drugi državi članici – Možnost, da se ta oseba svojega sojenja udeleži prek videokonference, če evropski preiskovalni nalog ni bil izdan“
V združenih zadevah C‑255/23 in C‑285/23,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je vložilo Ekonomisko lietu tiesa (sodišče za gospodarske zadeve, Latvija) z odločbama z dne 28. marca 2023 in z dne 21. aprila 2023, ki sta na Sodišče prispeli 19. aprila 2023 oziroma 3. maja 2023, v kazenskih postopkih zoper
A,
B,
C,
D,
F,
E,
G,
SIA „AVVA“,
SIA „Liftu alianse“,
ob udeležbi
Rīgas tiesas apgabala prokuratūra (C‑255/23),
in
A,
B,
C,
Z,
F,
AS „Latgales Invest Holding“,
SIA „METEOR HOLDING“,
METEOR Kettenfabrik GmbH,
SIA „Tool Industry“,
AS „Ditton pievadēžu rūpnīca“,
ob udeležbi
Latvijas Investīciju un attīstības aģentūra,
Rīgas tiesas apgabala prokuratūra (C‑285/23),
SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi T. von Danwitz, predsednik senata, L. Bay Larsen (poročevalec), podpredsednik Sodišča v funkciji sodnika šestega senata, in P. G. Xuereb, sodnik,
generalni pravobranilec: A. M. Collins,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za A I. Balmaks, advokāts,
– za latvijsko vlado J. Davidoviča in K. Pommere, agentki,
– za estonsko vlado, N. Grünberg, agentka,
– za madžarsko vlado M. Z. Fehér in Zs. Biró‑Tóth, agenta,
– za Evropsko komisijo L. Baumgart, V. Hitrovs, H. Leupold in M. Wasmeier, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 1(1), člena 6(1)(a) in člena 24(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah (UL 2014, L 130, str. 1) ter člena 8(1) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1).
2 Predloga sta bila vloženi v okviru kazenskih postopkov zoper A, B, C, D, F, E, G, SIA „AVVA“ in SIA „Liftu alianse“ (C‑255/23) ter proti A, B, C, Z, F, AS „Latgales Invest Holding“, SIA „METEOR HOLDING“, METEOR Kettenfabrik GmbH, SIA „Tool Industry“ in AS „Ditton pievadķēžu rūpnīca“ (C‑285/23), ki se vodita v zvezi s kaznivimi dejanji goljufije velikega obsega v hudodelski združbi, pranja denarja v hudodelski združbi in zlorabe položaja ter udeležbe pri goljufiji velikega obsega in pranju denarja v velikem obsegu.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2014/41
3 V prvem stavku uvodne izjave 8 Direktive 2014/41 je navedeno, da bi moralo biti „[p]odročje uporabe [evropskega preiskovalnega naloga] […] horizontalno in bi se torej moralo uporabljati za vse preiskovalne ukrepe, namenjene zbiranju dokazov“.
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Evropski preiskovalni nalog in obveznost njegove izvršitve“, v odstavkih 1 in 3 določa:
„1. Evropski preiskovalni nalog (EPN) je sodna odločba, ki jo izda ali potrdi pravosodni organ države članice (v nadaljnjem besedilu: država izdajateljica) zaradi izvedbe enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov v drugi državi članici (v nadaljnjem besedilu: država izvršiteljica) z namenom pridobitve dokazov v skladu s to direktivo.
EPN se lahko izda tudi za pridobitev dokazov, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo.
[…]
3. Za izdajo EPN lahko v okviru veljavnih pravic do obrambe v skladu z nacionalnim kazenskim postopkom zaprosi osumljenec ali obdolženec ali odvetnik, ki nastopa v imenu osumljenca ali obdolženca.“
5 Člen 3 te direktive, naslovljen „Področje uporabe EPN“, določa:
„EPN vključuje katere koli preiskovalne ukrepe, razen ustanovitve skupne preiskovalne skupine in zbiranja dokazov v okviru te skupine, ustanovljene v skladu s členom 13 Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije […] in Okvirnem sklepu Sveta 2002/465/PNZ [z dne 13. junija 2002 o skupnih preiskovalnih enotah (UL 2002, L 162, str. 1)], razen za namene uporabe člena 13(8) Konvencije in člena 1(8) Okvirnega sklepa.“
6 Člen 6 Direktive 2014/41, naslovljen „Pogoji za izdajo in posredovanje EPN“, v odstavku 1 določa:
„Odreditveni organ lahko izda EPN le, kadar sta izpolnjena naslednja pogoja:
(a) izdaja EPN je nujna in sorazmerna za namene postopkov iz člena 4 ob upoštevanju pravic osumljenca ali obdolženca in
(b) preiskovalni ukrep(i), predviden(i) v EPN, bi lahko bil(i) pod istimi pogoji odrejen(i) tudi v podobnem notranjem primeru.“
7 Člen 24 te direktive, naslovljen „Zaslišanje prek videokonference ali z drugim avdiovizualnim prenosom“, v odstavku 1 določa:
„Kadar se oseba nahaja na ozemlju države izvršiteljice in jo morajo pristojni organi države izdajateljice zaslišati kot pričo ali izvedenca, lahko odreditveni organ izda EPN za zaslišanje priče ali izvedenca prek videokonference ali z drugim avdiovizualnim prenosom v skladu z odstavki 5 do 7.
Odreditveni organ lahko izda tudi EPN za zaslišanje osumljenca ali obdolženca prek videokonference ali z drugim avdiovizualnim prenosom.“
Direktiva 2016/343
8 V uvodni izjavi 9 Direktive 2016/343 je navedeno, da je „[n]amen te direktive […] okrepiti pravico do poštenega sojenja v kazenskem postopku z določitvijo skupnih minimalnih pravil glede nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in pravice biti navzoč na sojenju.“
9 Člen 8 te direktive, naslovljen „Pravica biti navzoč na sojenju“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.
2. Države članice lahko določijo, da lahko sojenje, na podlagi katerega se lahko izda odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna, poteka brez navzočnosti te osebe, če:
(a) je bila osumljena ali obdolžena oseba pravočasno obveščena o sojenju in o posledicah izostanka; ali
(b) osumljeno ali obdolženo osebo, ki je bila o sojenju obveščena, zastopa pooblaščeni odvetnik, ki ga je imenovala osumljena ali obdolžena oseba ali država.“
Latvijsko pravo
10 Člen 140 Kriminālprocesa likums (zakonik o kazenskem postopku) določa:
„1. Oseba, ki vodi postopek, lahko opravlja procesna dejanja s tehničnimi sredstvi (telefonska konferenca, videokonferenca), če je to v interesu kazenskega postopka.
2. Pri procesnem dejanju, pri katerem se uporabljajo tehnična sredstva, je treba zagotoviti, da oseba, ki vodi postopek, in osebe, ki sodelujejo pri procesnem dejanju in so v različnih prostorih ali stavbah, med telefonsko konferenco slišijo ter med videokonferenco slišijo in vidijo druga drugo.
21. V primeru iz odstavka 2 tega člena oseba, ki vodi postopek, pooblasti – ali naroči vodji institucije, ki je na drugem kraju opravljanja procesnega dejanja, naj pooblasti – osebo, ki bo zagotavljala potek procesnega dejanja v kraju, kjer je (v nadaljevanju: pooblaščena oseba).
[…]
5. Pooblaščena oseba preveri in potrdi identiteto oseb, ki sodelujejo pri procesnem dejanju, vendar niso v istem prostoru kot oseba, ki vodi postopek.
[…]
7. Pooblaščena oseba sestavi potrdilo, v katerem navede kraj, datum in uro opravljanja procesnega dejanja, svojo funkcijo, ime in priimek, identifikacijske podatke in naslov vsake od oseb, navzočih na kraju opravljanja procesnega dejanja, ter opozorilo, izrečeno tem osebam, kadar zakon določa odgovornost za neizpolnjevanje njihovih obveznosti. Osebe, ki so bile opozorjene, s podpisom potrdijo, da so prejele to informacijo. V potrdilu so navedene tudi prekinitve opravljanja procesnega dejanja in čas njegovega zaključka. Potrdilo podpišejo vse osebe, ki so navzoče na kraju, kjer se opravlja procesno dejanje, in se pošlje osebi, ki vodi postopek, da ga vključi v zapisnik procesnega dejanja.
71. Določbe iz odstavkov 21, 5 in 7 tega člena se lahko ne upoštevajo, če ima oseba, ki vodi postopek, možnost, da s tehničnimi sredstvi ugotovi identiteto oseb, ki so v drugem prostoru ali stavbi.
[…]“
11 Člen 463(1) in (2) zakonika o kazenskem postopku določa:
„1. Udeležba obdolženca v kazenskem postopku je obvezna.
2. Če se obdolženec ne udeleži obravnave, se obravnava preloži.“
12 Člen 464 tega zakonika določa:
„1. Sodišče lahko izpelje postopek v kazenski zadevi, ki se nanaša na prekršek ali kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora do petih let, ne da bi obdolženec sodeloval na obravnavi, če se ta brez utemeljenega razloga ne udeleži obravnave ali če je pri sodišču vložil predlog, da se obravnava kazenske zadeve opravi brez njegovega sodelovanja.
2. Kazenski postopek se lahko izpelje brez sodelovanja obdolženca, če ima ta hudo bolezen, zaradi katere se ne more udeležiti kazenskega postopka.
3. Kazenski postopek zoper več obdolžencev se lahko vodi brez sodelovanja katerega izmed njih, če se obravnava nanaša na obtožbe, ki so usmerjene proti drugim obdolžencem, če navzočnost tega obdolženca na obravnavi ni potrebna in če je sodišče obvestil, da se ne želi udeležiti obravnave.“
13 Člen 465 tega zakonika v odstavku 1 določa:
„Sodišče lahko v kazenski zadevi obdolžencu sodi v nenavzočnosti (in absentia) v naslednjih primerih:
1. kraj, kjer je obdolženec, ni znan, kar je navedeno v informacijah o rezultatih poizvedb;
2. obdolženec je v tujini in njegove navzočnosti pred sodiščem ni mogoče zagotoviti.“
Postopka o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
Zadeva C‑255/23
14 Pri Ekonomisko lietu tiesa (sodišče za gospodarske zadeve, Latvija), ki je predložitveno sodišče, je bil uveden kazenski postopek zoper, med drugim, E, ki je obtožen pranja denarja v velikem obsegu. E je litovski državljan, ki prebiva v Litvi.
15 Državno tožilstvo je na obravnavi 22. septembra 2022 ugovarjalo predlogu E, da bi se narokov za glavno obravnavo udeleževal na daljavo prek videokonference, pri čemer se je oprlo na člen 140(71) zakonika o kazenskem postopku, kot ga je v odločbi z dne 4. novembra 2021 razlagala občna seja oddelka za kazenske zadeve Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija).
16 Zagovornik osebe E je 16. oktobra 2022 predložitvenemu sodišču predlagal, naj Sodišču predloži vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z razlago določb Direktive 2014/41, da bi se pojasnila narava pravice osebe E, da v sodnem postopku sodeluje na daljavo z uporabo tehničnih sredstev.
17 Predložitveno sodišče navaja, da člen 140(71) zakonika o kazenskem postopku razširja možnosti opravljanja procesnih dejanj na daljavo in da je nacionalni zakonodajalec s to dopolnitvijo zakona želel spodbujati uporabo tehničnih sredstev v kazenskem postopku, tako da je racionaliziral in poenostavil njegov potek, zlasti v primerih, v katerih so stranke v postopku v različnih mestih ali državah.
18 Po mnenju predložitvenega sodišča pa je posledica razlage člena 140(1) zakonika o kazenskem postopku, ki je bila sprejeta na občni seji oddelka za kazenske zadeve Augstākā tiesa (vrhovno sodišče), ta, da je v primeru, v katerem udeleženec postopka ni na območju, ki spada pod jurisdikcijo Republike Latvije, to je na nacionalnem ozemlju, uporaba tehničnih sredstev za opravo procesnega dejanja mogoča le z evropskim preiskovalnim nalogom ali drugim instrumentom pravosodnega sodelovanja. Tako naj obdolženec, ki prebiva v državi, ki ni Latvija, na obravnavi ne bi mogel sodelovati na daljavo z uporabo tehničnih sredstev, tudi če v kazenskem postopku sodeluje pasivno.
19 Ker E prebiva v Litvi, bi, če bi se sodnega postopka v Latviji udeleževal na daljavo z uporabo tehničnih sredstev, to pomenilo, da bi moralo latvijsko sodišče v okviru evropskega preiskovalnega naloga litovsko sodišče zaprositi, naj za daljši čas zagotovi možnost udeležbe na daljavo. Predložitveno sodišče pa glede na dolgotrajnost in stroške, povezane z izvršitvijo evropskega preiskovalnega naloga, meni, da izdaja takega naloga za zagotovitev pasivne udeležbe obdolženca na obravnavi ni sorazmerna v smislu člena 6 Direktive 2014/41.
20 Ker je bil E obdolžen pranja denarja v velikem obsegu, naj bi bila glede na težo očitanega kaznivega dejanja njegova udeležba na obravnavi obvezna pri izvajanju dokazov, ki se nanašajo na obtožbo zoper njega, tudi če se obravnave ne želi udeležiti. Glede na razlago občne seje oddelka za kazenske zadeve Augstākā tiesa (vrhovno sodišče) bi moral E pri izvajanju teh dokazov bodisi redno in dalj časa prisostvovati na narokih za glavno obravnavo v Latviji bodisi litovsko sodišče v okviru evropskega preiskovalnega naloga zaprositi, naj za daljši čas omogoči njegovo udeležbo na obravnavi na daljavo.
21 Ker ima Ekonomisko lietu tiesa (sodišče za gospodarske zadeve), kar zadeva udeležbo obdolženca na narokih za glavno obravnavo, na katerih ne bo zaslišan, vprašanja v zvezi z uporabo Direktive 2014/41, je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali členi 1(1), 6(1)(a) in 24(1), drugi pododstavek, Direktive 2014/41 dopuščajo ureditev države članice, ki brez izdaje evropskega preiskovalnega naloga omogoča, da oseba, ki prebiva v drugi državi članici, prek videokonference sodeluje v sodnem postopku kot obdolženec, če v tej fazi sodnega postopka ni zaslišanja tega obdolženca in se torej ne pridobivajo dokazi, in če sta izpolnjena pogoja, da ima oseba, ki vodi postopek v državi članici, v kateri poteka sojenje v zadevi, možnost, da s tehničnimi sredstvi ugotovi identiteto osebe, ki je v drugi državi članici, in da sta tej osebi zagotovljeni pravica do obrambe in pomoč tolmača?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je lahko soglasje osebe, ki jo je treba zaslišati, merilo ali samostojen oziroma dodaten pogoj za sodelovanje osebe, ki jo je treba zaslišati, prek videokonference v fazi tega sodnega postopka, v kateri se ne pridobivajo dokazi, če ima oseba, ki vodi postopek v državi članici, v kateri poteka sojenje v zadevi, možnost, da s tehničnimi sredstvi ugotovi identiteto osebe, ki je v drugi državi članici, in če sta tej osebi zagotovljeni pravica do obrambe in pomoč tolmača?“
22 Predložitveno sodišče navaja, da je treba v trenutku sprejetja te predložitvene odločbe preučiti še približno 60 pričanj, ki niso povezana z obtožbo zoper E. Vendar bi bilo odločitev v postopku v glavni stvari, če bi se odločilo prekiniti postopek, precej težje sprejeti v razumnem rok. Zato predložitveno sodišče meni, da lahko nadaljuje sodni postopek, vsaj dokler se ne bodo izvajali dokazi, na katerih temelji obtožba proti E, in da navzočnost te osebe ni obvezna.
23 Ker je Sodišče v okviru te zadeve 7. marca 2024 predložitvenemu sodišču na podlagi člena 101 Poslovnika poslalo zahtevo za podrobnejše podatke, je predložitveno sodišče z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča 21. marca 2024, odgovorilo, da so bile vse priče, ki sta jih predlagala državno tožilstvo in obramba, že zaslišane. Natančneje, različni naroki za glavno obravnavo so omogočili zaslišanje dvanajstih prič, katerih pričanje naj bi bilo pomembno za dokazovanje krivde obdolženca, ta pa se je teh narokov udeleževal osebno in na daljavo prek videokonference.
Zadeva C‑285/23
24 Pri Ekonomisko lietu tiesa (sodišče za gospodarske zadeve, Latvija), ki je predložitveno sodišče, je bil uveden kazenski postopek zoper, med drugim, obdolženca A, ki je nemški državljan, prebiva v Nemčiji in je obtožen goljufije velikega obsega v hudodelski združbi in pranja denarja v velikem obsegu v hudodelski združbi. Ti kaznivi ravnanji sta opredeljeni kot kaznivi dejanji in se kaznujeta s kaznijo odvzema prostosti.
25 Kaznivi ravnanji, očitani A, sta po latvijskem pravu kaznivi dejanji. Ob upoštevanju te opredelitve in dejstva, da pogoji za to, da bi se v kazenski zadevi obdolžencu sodilo v nenavzočnosti, določeni v členu 465 zakonika o kazenskem postopku, niso izpolnjeni, iz tega izhaja, da v skladu s členoma 463 in 464 tega zakonika sojenje brez sodelovanja obdolženca ni mogoče in da je njegova navzočnost obvezna.
26 A in njegov odvetnik sta predložitveno sodišče obvestila o okoliščinah, povezanih zlasti s starostjo ter osebnim in družinskim položajem A, zaradi katerih se ne more osebno udeležiti večine narokov za glavno obravnavo v tej zadevi. Ker se ne namerava izogniti pravici, se želi udeležiti sojenja, vendar prek videokonference iz Nemčije.
27 Pristojni nemški organi so zavrnili evropski preiskovalni nalog, ki ga je izdalo predložitveno sodišče, in prošnjo latvijskega ministrstva za pravosodje za mednarodno pravno pomoč. Ti organi so navedli, da izvršitev evropskega preiskovalnega naloga ni mogoča, ker se ne zahteva izvršitev preiskovalnega dejanja, temveč zagotovitev udeležbe obdolženca na obravnavi prek videokonference. Poleg tega naj v okviru prošnje za mednarodno pravno pomoč ne bi bilo nobene pravne podlage, ki bi omogočala sodelovanje v postopku prek videokonference. V nemškem pravu naj bi bila fizična navzočnost obdolženca na sojenju obvezna, udeležba na daljavo prek videokonference pa naj bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli nemškega prava.
28 Iz odločbe občne seje oddelka za kazenske zadeve Augstākā tiesa (vrhovno sodišče) z dne 4. novembra 2021 je razvidno, da je glede na krajevno veljavnost zakonika o kazenskem postopku jurisdikcija Republike Latvije omejena na nacionalno ozemlje. Izvedba videokonference zunaj okvira mednarodne pravne pomoči naj bi bila poleg tega mogoča le, če se procesno dejanje opravi na kraju, na katerem ima Republika Latvija jurisdikcijo.
29 Predložitveno sodišče pa se sprašuje, ali zaslišanje obdolženca prek videokonference, kot je predvideno v členu 24(1) Direktive 2014/41, zajema udeležbo te osebe v kazenskem postopku, ki vključuje pravico, da se udeležuje postopka proti njej in da spremlja njegov potek. Predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali člen 8(1) Direktive 2016/343 določa pravico obdolženca, da se kazenskega postopka udeleži prek videokonference iz države svojega prebivališča.
30 V teh okoliščinah je Ekonomisko lietu tiesa (sodišče za gospodarske zadeve) Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 24(1) Direktive [2014/41] razlagati tako, da zaslišanje obdolženca prek videokonference zajema tudi možnost, da se ta obdolženec kazenskega postopka, ki poteka v drugi državi članici, prek videokonference udeleži iz države članice, v kateri prebiva?
2. Ali je treba člen 8(1) Direktive [2016/343] razlagati tako, da je pravico obdolženca do ustnega postopka mogoče zagotoviti tudi tako, da se ta oseba kazenskega postopka, ki poteka v drugi državi članici, prek videokonference udeleži iz države članice, v kateri prebiva?
3. Ali ima to, da se obdolženec sojenja, ki poteka v drugi državi članici, prek videokonference udeleži iz države članice prebivališča, enako veljavo kot fizična navzočnost na obravnavi pred sodiščem države članice, ki odloča o zadevi?
4. Če je odgovor na prvo in/ali drugo vprašanje pritrdilen, ali lahko videokonferenco organizirajo le pristojni organi države članice?
5. Če je odgovor na četrto vprašanje nikalen, ali lahko sodišče države članice, ki odloča o zadevi, neposredno naveže stik z obdolžencem, ki je v drugi državi članici, in mu posreduje povezavo na videokonferenco?
6. Ali je organizacija videokonference brez pomoči pristojnih organov države članice v nasprotju z ohranjanjem enotnega območja svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji?“
31 Predložitveno sodišče meni, da se vprašanje, o katerem je treba odgovoriti z vidika prava Unije, nanaša le na obliko udeležbe obdolženca, in sicer osebno ali prek videokonference, zato lahko do izdaje predhodne odločbe nadaljuje z obravnavanjem zadeve, kot je to počelo doslej, ob fizični prisotnosti A. S tem naj bi se zagotovilo, da v kazenskem postopku v glavni stvari ne bo kršena pravica obdolžencev do sojenja v razumnem roku iz člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato postopek v tej zadevi ni bil prekinjen.
Postopek pred Sodiščem
32 S sklepom z dne 14. junija 2023 sta bili zadevi C‑255/23 in C‑285/23 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.
33 Glede na naravo postavljenih vprašanj je predsednik Sodišča s sklepom z dne 14. junija 2023 odločil, da se zadevi C‑255/23 in C‑285/23 obravnavata prednostno na podlagi člena 53(3) Poslovnika.
34 Predlog predložitvenega sodišča, naj se zadeva C‑285/23 na podlagi člena 105(1) Poslovnika obravnava po hitrem postopku, pa je predsednik Sodišča po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca s sklepom z dne 21. julija 2023 zavrnil.
Vprašanja za predhodno odločanje
35 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 267 PDEU vzpostavlja dialog med dvema sodiščema, in sicer med Sodiščem in sodiščem države članice, katerega namen je zagotoviti enotnost razlage prava Unije, s čimer je tako mogoče zagotoviti njegovo koherentnost, njegov polni učinek in njegovo avtonomijo ter, nazadnje, lastno naravo prava, določenega s Pogodbama (sodba z dne 17. maja 2023, BK in ZhP (Delna prekinitev postopka v glavni stvari), C‑176/22, EUC:2023:416, točka 26, in navedena sodna praksa).
36 Tako sodba, izdana v okviru tega postopka, zavezuje nacionalno sodišče glede razlage prava Unije za rešitev spora, o katerem odloča (sodba z dne 17. maja 2023, BK in ZhP (Delna prekinitev postopka v glavni stvari), C‑176/22, EU:C:2023:416, točka 27).
37 Ohranitev polnega učinka navedenega postopka pa v praksi ni onemogočena ali čezmerno otežena z nacionalnim pravilom, ki med dnem, ko je pri Sodišču vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, in dnem izdaje sklepa ali sodbe, s katero Sodišče na ta predlog odgovori, omogoča nadaljevanje postopka v glavni stvari za izvedbo procesnih dejanj, za katera predložitveno sodišče meni, da so nujna, in ki se nanašajo na vidike, ki niso povezani z zastavljenimi vprašanji, to je procesnih dejanj, ki predložitvenemu sodišču ne preprečujejo, da bi v okviru spora o glavni stvari ravnalo v skladu s tem sklepom ali to sodbo (sodba z dne 17. maja 2023, BK in ZhP (Delna prekinitev postopka v glavni stvari), C‑176/22, EU:C:2023:416, točka 28).
38 V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče v okviru zadeve C‑255/23 navedlo, da kljub vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe ni prekinilo postopka in da je nadaljevalo obravnavo, na kateri je E sodeloval osebno in na daljavo prek videokonference. Tudi v zvezi z zadevo C‑285/23 je predložitveno sodišče pojasnilo, da ni prekinilo postopka in da namerava nadaljevati obravnavo v fizični navzočnosti A. Vendar lahko taka procesna dejanja, ki med drugim vključujejo izvajanje dokazov, na katerih temelji obtožba obdolžencev, povzročijo, da vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanašajo na možnost, da obdolženec v postopku sodeluje prek videokonference, postanejo brezpredmetna in izgubijo interes za postopka o glavni stvari in lahko tako predložitvenemu sodišču preprečijo, da bi v okviru postopkov o glavni stvari ravnalo v skladu z odločbama, s katerima bi Sodišče odgovorilo na predloga za sprejetje predhodne odločbe.
39 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Sodišče ni pristojno, da v postopku predhodnega odločanja poda odgovore, ki so samo svetovalni (sodba z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi, C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 12).
40 Poleg tega člen 23, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da je treba v primeru predloga za sprejetje predhodne odločbe prekiniti nacionalni postopek. Čeprav je Sodišče v posebnih okoliščinah v zvezi s tem dopustilo izjeme, je treba ugotoviti, da je – kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 37 te sodbe – pogoj za to, da take izjeme ne ogrožajo polnega učinka mehanizma sodelovanja iz člena 267 PDEU. V tem primeru pa bi bil ta polni učinek zmanjšan, če bi se štelo, da so vprašanja, ki so bila postavljena v okviru zadev C‑255/23 in C‑285/23, dopustna, saj je predložitveno sodišče po vložitvi predlogov za sprejetje predhodne odločbe nadaljevalo postopka v glavni stvari in opravljalo procesna dejanja, ki se nanašajo na vidike, ki so povezani z zastavljenimi vprašanji.
41 Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev na vprašanja za predhodno odločanje, postavljena v zadevah C‑255/23 in C‑285/23, ni treba odgovoriti.
Stroški
42 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:
Postopek s predlogoma za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je Ekonomisko lietu tiesa (sodišče za gospodarske zadeve, Latvija) vložilo z odločbama z dne 28. marca 2023 in 21. aprila 2023, se ustavi.
Podpisi