Zadeva T‑584/10
Mustafa Yilmaz
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu
(znamke in modeli) (UUNT)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti TEQUILA MATADOR HECHO EN MEXICO – Prejšnji nacionalna in mednarodna besedna znamka MATADOR – Relativni razlog za zavrnitev – Neobstoj verjetnosti zmede – Neobstoj podobnosti proizvodov – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 3. oktobra 2012
1. Znamka Skupnosti – Postopek registracije – Umik, omejitev in sprememba prijave znamke – Predlog za omejitev seznama proizvodov ali storitev – Pravila za izvajanje
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 43(1); Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 13)
2. Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pri sodišču Unije – Pristojnost Splošnega sodišča – Nadzor nad zakonitostjo odločb odborov za pritožbe – Upoštevanje pravnih in dejanskih okoliščin, ki niso bile navajane pred organi Urada – Izključitev
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65)
3. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Podobnost zadevnih proizvodov ali storitev – Merila presoje
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(1)(b))
4. Znamka Skupnosti – Odločba Urada – Načelo enakega obravnavanja – Načelo dobrega upravljanja – Predhodna praksa odločanja Urada
5. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Verjetnost zmede zaradi prejšnje znamke – Figurativna znamka TEQUILA MATADOR HECHO EN MEXICO – Nacionalna in mednarodna besedna znamka MATADOR
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(1)(b))
6. Znamka Skupnosti – Odločba Urada – Zakonitost – Predhodna praksa odločanja Urada – Načelo prepovedi diskriminacije – Nevplivanje
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 19.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 33.)
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 43.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 59 in 60.)
5. Za povprečnega evropskega potrošnika ne obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti med figurativno znamko TEQUILA MATADOR HECHO EN MEXICO, katere registracija kot znamke Skupnosti se zahteva za „tekilo iz Mehike, alkoholne koktajle, ki vsebujejo tekilo iz Mehike in likerje s tekilo iz Mehike“ iz razreda 33 Nicejskega aranžmaja na eni strani in besedno znamko MATADOR, ki je bila predhodno registrirana v Nemčiji in nato kot mednarodna znamka, ki učinkuje v številnih evropskih državah, za „pivo; mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače; sadne pijače in sadni sokovi; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“ iz razreda 32 tega aranžmaja na drugi strani.
Glede na vse upoštevne dejavnike, ki opredeljujejo razmerje med proizvodi, kot so bili preučeni v točkah od 63 do 69 sodbe Splošnega sodišča z dne 18. junija 2008 v zadevi Coca-Cola proti UUNT – San Polo (MEZZOPANE), T‑175/06, je treba za pivo in vino šteti, da v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 nista podobna.
Razlike med proizvodi, ki jih je treba primerjati v obravnavani zadevi, so glede vseh upoštevnih dejavnikov, ki oblikujejo razmerje med njimi, razločnejše in večje od razlik med pivom in vinom, ki jih je Splošno sodišče ugotovilo v navedeni zadevi, tako da je zaradi teh razlik še manj verjetno, da bi upoštevna javnost lahko mislila, da isto podjetje hkrati proizvaja in trži ti dve vrsti pijač.
Natančneje, čeprav v obravnavani zadevi primerjani proizvodi spadajo v isto splošno kategorijo pijač in natančneje v kategorijo alkoholnih pijač, se razlikujejo zlasti v njihovih osnovnih sestavinah, načinu njihove proizvodnje, barvi, vonju in okusu, tako da upoštevni potrošnik zazna, da so različne narave. Ti proizvodi običajno niso postavljeni v istih oddelkih delov supermarketov ali drugih prodajnih mest, namenjenih pijačam. V zvezi z njihovo uporabo je pomembna razlika med njimi ta, da pivo odžeja, kar za alkoholne pijače, ki jih označuje prijavljena znamka, običajno ne velja. Čeprav ni sporno, da se lahko ti proizvodi uživajo na istih krajih in v enakih okoliščinah ter se z njimi izpolnjuje ista potreba, na primer uživanje pijače ob obroku ali kot aperitiv, pa, kot je Splošno sodišče navedlo za pivo in vino v točki 66 zgoraj navedene sodbe MEZZOPANE, vseeno ne spadajo v isto družino alkoholnih pijač in jih povprečni potrošnik dojema kot različne proizvode.
Obstoj alkoholnih koktajlov, narejenih z mešanjem piva in drugih alkoholov, zlasti tekile, ne odpravi razlik med zgoraj navedenimi proizvodi, ker ta okoliščina velja za mnogo pijač, ki vseeno niso podobne.
Zaradi te okoliščine zadevni proizvodi iz razlogov, ki so bili navedeni v točki 67 sodbe MEZZOPANE, tudi niso dopolnjujoči. Dopolnjujoči so namreč proizvodi, med katerimi obstaja ozka zveza v tem smislu, da je eden neobhodno potreben ali pomemben za uporabo drugega. V obravnavani zadevi alkoholne pijače, ki jih označuje prijavljena znamka, niso niti neobhodno potrebne niti pomembne za uporabo piva in obratno. Poleg tega v spisu ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da bi bil kupec enega od teh proizvodov posebej napeljan k nakupu drugega.
V zvezi s konkurenčnostjo zadevnih proizvodov Splošno sodišče meni, da je ta občutno manjša od tiste, ki je za pivo in vino ugotovljena v točki 68 zgoraj navedene sodbe MEZZOPANE. Splošno sodišče je namreč v točki 68 zgoraj navedene sodbe MEZZOPANE določeno konkurenčnost med pivom in vinom potrdilo na podlagi okoliščine, da v skladu s sodno prakso Sodišča, ki ni s področja znamke Skupnosti, vino in pivo v določeni meri zadovoljita iste potrebe, tako da je treba priznati, da med njima obstaja določena stopnja zamenljivosti. Vendar je Sodišče pojasnilo, kar je poudarilo tudi Splošno sodišče, da je treba ob upoštevanju velikih razlik v kakovosti in ceni med vrstami vina odločilno konkurenčno razmerje med pivom, priljubljeno pijačo široke potrošnje, in vinom ugotoviti glede vin, ki so najbolj dostopna širši javnosti, ki so navadno manj močna in cenejša. Alkoholne pijače, ki jih označuje prijavljena znamka, so običajno bistveno močnejše in občutno dražje od „vin, ki so najbolj dostopna širši javnosti“, tako da presoje Sodišča ni mogoče uporabiti v tej zadevi.
(Glej točke 49, 51 in od 54 do 57.)
6. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 61 in 62.)