SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 16. novembra 2006(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti Lyco-A – Dopustnost pritožbe pred odborom za pritožbe – Stroški postopka – Razdelitev“
V zadevi T‑32/04,
Lichtwer Pharma AG s sedežem v Berlinu (Nemčija), ki jo zastopata H. Kunz‑Hallstein in R. Kunz‑Hallstein, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa J. Weberndörfer, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT je bila
Laboratoire L. Lafon SA s sedežem v Maisons-Alfortu (Francija),
zaradi razveljavitve odločbe četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 13. novembra 2003 (zadeva R 1007/2002-4) v delu, v katerem je v njej odločeno o razdelitvi stroškov, nastalih v okviru postopka z ugovorom in pritožbenega postopka,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, F. Dehousse in D. Šváby, sodnika,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 29. januarja 2004,
na podlagi odgovora UUNT na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 8. junija 2004,
na podlagi obravnave z dne 2. februarja 2006,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka je 23. junija 1999 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila prijavo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994 L 11, str. 1), kot je bila spremenjena (v nadaljevanju: Uredba št. 40/94). Znamka, za katero je zahtevala registracijo, je besedni znak Lyco-A za proizvode iz razredov 5, 29 in 30 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev za klasifikacijo znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen.
2 Queisser Pharma GmbH & Co. je na podlagi člena 42(1) Uredbe št. 40/94 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke, ki se je opiral na prejšnjo znamko LYCO PROTECT. Z odločbo št. 3111/2002 z dne 30. oktobra 2002 je oddelek za ugovore zavrnil ugovor Queisser Pharme, ker ni obstajala verjetnost zmede. Zoper to odločbo ni bila vložena nobena pritožba.
3 Laboratoire L. Lafon SA je na podlagi člena 42(1) Uredbe št. 40/94 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke, ki se je opiral na prejšnjo znamko LYOC. Z odločbo št. 3108/2002 z dne 30. oktobra 2002 je oddelek za ugovore zavrnil ugovor Laboratoire L. Lafon, ker ni obstajala verjetnost zmede.
4 Medicom Pharma AG je na podlagi člena 42(1) Uredbe št. 40/94 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke, ki se je opiral na prejšnjo znamko LYCO Q10. Z odločbo št. 3110/2002 z dne 31. oktobra 2002 je oddelek za ugovore ugodil ugovoru Medicom Pharme in zavrnil registracijo prijavljene znamke. Zoper to odločbo ni bila vložena nobena pritožba.
5 Laboratoire L. Lafon je 16. decembra 2002 pri UUNT vložila pisno izjavo, v kateri je navedla naslednje:
„V skladu s členi 57, 58 in 59 [Uredbe št. 40/94] vas obveščamo, da namerava Laboratoire L. Lafon vložiti pritožbo zoper [Odločbo št. 3108/2002]. Zato vas prosimo, da nemudoma bremenite naš račun […] za znesek 800 eurov. Pisna izjava, v kateri bodo navedeni pritožbeni razlogi, bo vložena pred 28. februarjem [2003].“
6 Laboratoire L. Lafon je 3. februarja 2003 vložila pisno izjavo, v kateri je navedla pritožbene razloge.
7 UUNT je 21. marca 2003 obvestil tožečo stranko in Laboratoire L. Lafon, da je odločba št. 3110/2002 z dne 31. oktobra 2002, s katero se je ugodilo ugovoru Medicom Pharme, postala pravnomočna.
8 Tožeča stranka je 10. aprila 2003 vložila odgovor, v katerem je pripomnila, da pritožba nima več pravne podlage, 11. aprila 2003 pa je Laboratoire L. Lafon odgovorila, da se je postopek končal.
9 Četrti odbor za pritožbe je z odločbo z dne 13. novembra 2003 (zadeva R 1007/2002-4, v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugotovil, da je postal pritožbeni postopek brezpredmeten zaradi pravnomočne zavrnitve registracije znamke, ki jo je prijavila tožeča stranka. Z navedeno odločbo je odbor za pritožbe poleg tega naložil tožeči stranki plačilo pristojbin in stroškov postopka z ugovorom in pritožbenega postopka. V točki 9 obrazložitve izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe obrazložil odločitev o stroških tako:
„Ker je bila prijava znamke Skupnosti Lyco-A zavrnjena, čeprav v nekem drugem postopku, tožena stranka ne bi uspela niti v postopku v tej zadevi. Zato nosi pristojbine in stroške, ki so bili priglašeni v postopku z ugovorom in pritožbenem postopku.“
Predlogi strank
10 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razveljavi točko 2 izreka izpodbijane odločbe;
– toženi stranki naloži plačilo stroškov.
11 UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
12 V utemeljitev tožbe tožeča stranka v bistvu navaja tri razloge za razveljavitev. V okviru prvega tožbenega razloga se sklicuje na kršitev določb pravila 48(1)(c) in pravila 49(1) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 (UL L 303, str. 1), kot je bila spremenjena (v nadaljevanju: Uredba št. 2868/95), ter načela enakega obravnavanja, saj meni, da bi moral odbor za pritožbe razglasiti pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore za nedopustno. Drugi tožbeni razlog je kršitev člena 81(4) Uredbe št. 40/94 in načela pravičnosti, ker je odbor za pritožbe napačno izvajal svojo diskrecijsko pravico na področju razdelitve stroškov postopka. Končno v okviru tretjega tožbenega razloga tožeča stranka meni, da bi moral UUNT v skladu s praviloma 21 in 51 Uredbe št. 2868/95 strankam povrniti polovico pristojbin za ugovor in vse pristojbine za pritožbo. Sodišče prve stopnje meni, da je treba najprej preučiti drugi tožbeni razlog.
Trditve strank
13 Tožeča stranka trdi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe, v skladu s katero naj tožeča stranka ne bi uspela v zadevnem postopku in bi morala zato nositi stroške, ki so zaradi tega nastali, napačna.
14 Tožeča stranka meni, prvič, da je odbor za pritožbe napačno uporabil člen 81(4) Uredbe št. 40/94. V zvezi s tem meni, da je razlaga te določbe ob upoštevanju nemškega prava, ki bi lahko bil zgled za ustrezne določbe uredbe, pokazala, da bi moral odbor za pritožbe preveriti, kakšen bi bil verjeten izid postopka z ugovorom med tožečo stranko in Laboratoire L. Lafon, ki se še obravnava. Tožeča stranka poleg tega meni, da ugoditev ugovoru ne sme privesti do zavrnitve znamke ex tunc, ampak samo ex nunc. Sicer bi moral UUNT, če bi se ugovoru ugodilo, povrniti vse pristojbine za ugovor v vseh drugih postopkih, ki še tečejo, saj bi se prijava obravnavala, kot da ni nikoli obstajala. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja pravilo 19(3) Uredbe št. 2868/95. Tožeča stranka končno meni, da pravilo 21 Uredbe št. 2868/95 kaže, da namen zakonodajalca ni bil, da bi se neuspešni stranki naložili vsi stroški vseh postopkov z ugovorom, ki še tečejo.
15 Tožeča stranka meni, drugič, da obrazložitev odbora za pritožbe ne utemeljuje odstopanja od načela pravičnosti. Po mnenju tožeče stranke načelo pravičnosti zahteva delitev stroškov na dvoje, kadar – tako kot v tej zadevi – eden od ugovorov zoper isto prijavo znamke Skupnosti privede do njene zavrnitve. Po mnenju tožeče stranke izhaja iz smernic o postopkih pred UUNT, da se vsi stroški naložijo samo, kadar ena od strank konča postopek. Opozarja, da je na strani 130 osnutka smernic o postopku z ugovorom navedeno:
„Glede na to, da se ni odločalo o dejstvih, so stroški v diskreciji oddelka za ugovore (člen 81(4) [Uredbe št. 40/94]). Urad ne sme določiti, katera od strank je „uspela ali izgubila“, in zato naj bi vsaka stranka na podlagi načela pravičnosti nosila lastne stroške.“
16 UUNT predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.
Presoja Sodišča prve stopnje
17 Člen 81(4) Uredbe št. 40/94 določa da „[č]e se postopek ne nadaljuje na sodišču, so stroški v diskreciji […] odbora za pritožbe“.
18 Iz besedila te določbe izhaja, da ima odbor za pritožbe široko diskrecijsko pravico pri razdelitvi stroškov postopka v primeru ustavitve postopka (v tem smislu glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2005 v zadevi Schäfer proti UUNT – KoKa (Mike’s MEALS ON WHEELS), T‑163/04, neobjavljen v ZOdl., točka 55). V teh okoliščinah sodišče Skupnosti ne more nadomestiti presoje odbora za pritožbe s svojo. Vendar je njegova naloga, da nadzira, ali ob upoštevanju ugotovitev, ki bi odbor za pritožbe lahko vodile do njegove presoje, ta ni prekoračil meja svoje diskrecijske pravice in da te pravice ni očitno napačno uporabil.
19 Treba je opozoriti, da je v izpodbijani odločbi odbor za pritožbe najprej ugotovil, da je postal pritožbeni postopek brezpredmeten zaradi pravnomočne zavrnitve registracije znamke, ki jo je prijavila tožeča stranka, in ji je takoj nato na podlagi člena 81(4) Uredbe št. 40/94 naložil, da nosi pristojbine in priglašene stroške postopka z ugovorom in pritožbenega postopka.
20 Glede tega je odbor za pritožbe obrazložil svojo odločitev s tem, da „ker je bila prijava znamke Skupnosti [...] zavrnjena ex tunc, čeprav v nekem drugem postopku, [tožeča stranka] ne bi uspela niti v postopku v tej zadevi“.
21 Najprej je dejstvo, da postopek z ugovorom, ki je privedel do zavrnitve znamke, ki jo je prijavila tožeča stranka, ter postopek med tožečo stranko in Laboratoire L. Lafon, v katerem je v tej zadevi odločal odbor za pritožbe, temeljita na različnih dejstvih. Zato je treba pri presoji verjetnosti zmede med nasprotujočima si znamkama v vsakem od postopkov upoštevati celotno dejansko in pravno stanje, na katera se vsakem primeru sklicujejo stranke.
22 Pod temi pogoji na podlagi okoliščine, da se je ugovoru ugodilo, čeprav postanejo s tem vzporedni postopki brezpredmetni, nikakor ni mogoče določiti, katera stranka bi izgubila v teh vzporednih postopkih. Določitev neuspešne stranke v nekem postopku lahko temelji dejansko zgolj na predmetu ter dejanskem in pravnem okviru tega postopka, kot so bili opredeljeni z navedbami strank.
23 Poleg tega, ne da bi se bilo treba izreči o učinkih odločbe o zavrnitvi prijavljene znamke, to, da se prijavitelju znamke, katere registracija je bila zavrnjena, naložijo priglašeni stroški vseh morebitnih vzporednih postopkov, ne more avtomatično izhajati, kot predpostavlja izpodbijana odločba, iz odločbe, ki ugodi enemu od ugovorov zoper to prijavo.
24 Ob upoštevanju teh ugotovitev Sodišče prve stopnje meni, da tožeča stranka pravilno trdi, da ima obrazložitev odbora za pritožbe očitno napako, saj je ta v njej navedel, da bi bila zaradi zavrnitve prijave znamke v drugem postopku z ugovorom tožeča stranka neuspešna v postopku zoper Laboratoire L. Lafon in mora zato nositi pristojbine in priglašene stroške postopka z ugovorom in pritožbenega postopka. S tako presojo je odbor za pritožbe prekoračil meje svoje diskrecijske pravice glede na člen 81(4) Uredbe št. 40/94.
25 Zato je treba točko 2 izreka izpodbijane odločbe razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, ki jih je navedla tožeča stranka.
Stroški
26 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker UUNT ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Točka 2 izreka odločbe četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 13. novembra 2003 (zadeva R 1007/2002-4) se razveljavi.
2) UUNT se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. novembra 2006.