SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 17. oktobra 2018(*)(i)
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Člen 8(1) – Pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Pojem ‚običajno prebivališče otroka‘ – Zahteva po fizični navzočnosti – Zadrževanje matere in otroka v tretji državi proti materini volji – Kršitev temeljnih pravic matere in otroka“
V zadevi C‑393/18 PPU,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo High Court of Justice (England and Wales), Family Division (višje sodišče (Anglija in Wales), družinski oddelek, Združeno kraljestvo), z odločbo z dne 6. junija 2018, ki je na Sodišče prispela 14. junija 2018, v postopku
UD
proti
XB,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, podpredsednica v funkciji predsednika prvega senata, J.‑C. Bonichot, E. Regan (poročevalec), C. G. Fernlund in S. Rodin, sodniki,
generalni pravobranilec: H. Saugmandsgaard Øe,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi predloga predložitvenega sodišča z dne 6. junija 2018, ki je na Sodišče prispel 14. junija 2018, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 107 Poslovnika Sodišča obravnava po nujnem postopku,
na podlagi sklepa prvega senata z dne 5. julija 2018, da se navedenemu predlogu ugodi,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. septembra 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za UD C. Hames, QC, B. Jubb, barrister, J. Patel, solicitor, in M. Hussain, solicitor,
– za XB T. Gupta, QC, J. Renton, barrister, in J. Stebbing, solicitor,
– za vlado Združenega kraljestva S. Brandon, agent, skupaj z M. Grationom, barrister,
– za češko vlado M. Smolek in A. Kasalická, agenta,
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin, agent,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. septembra 2018
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243, in popravek v UL 2009, L 70, str. 19).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med UD, materjo deklice, rojene 2. februarja 2017 v Bangladešu (v nadaljevanju: deklica), in XB, očetom te deklice, zaradi zahtevkov UD, da se odredi, prvič, da je navedena deklica postavljena pod skrbništvo predložitvenega sodišča in, drugič, da je UD skupaj z deklico vrnjena v Združeno kraljestvo, da bosta sodelovali v postopku pred predložitvenim sodiščem.
Pravni okvir
3 V uvodnih izjavah 1 in 12 Uredbe št. 2201/2003 je navedeno:
„(1) Evropska [unija] si je zastavila cilj oblikovati območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljen prost pretok oseb. V ta namen mora [Unija] med drugim sprejeti tudi ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, potrebne za pravilno delovanje notranjega trga.
[…]
(12) Temelji pristojnosti v zadevah starševske odgovornosti, določeni v tej uredbi, so oblikovani tako, da kar najbolj upoštevajo interese otroka, zlasti kriterij povezanosti. To pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče, z izjemo nekaterih primerov spremembe otrokovega prebivališča ali v skladu s sporazumom med nosilcema starševske odgovornosti.“
4 Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa, za katere civilne zadeve se ta uredba uporablja in za katere ne.
5 Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitve“, določa:
„V tej uredbi:
[…]
4. ,sodna odločba‘ pomeni odločbo o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze, kakor tudi sodno odločbo, ki se nanaša na starševsko odgovornost, in jo je izdalo sodišče države članice, ne glede na to, kakšno je ime sodne odločbe, vključno s sklepom, odredbo ali odločbo;
[…]“
6 Poglavje II te uredbe, naslovljeno „Pristojnost“, v oddelku 2, naslovljenem „Starševska odgovornost“, vsebuje člen 8, ki je naslovljen „Splošna pristojnost“ in ki v odstavku 1 določa:
„Sodišča države članice so pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek.“
7 Člen 9 Uredbe št. 2201/2003, naslovljen „Nadaljevanje pristojnosti po kraju otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča“, določa:
„1. Kadar se otrok zakonito preseli iz ene države članice v drugo in tam pridobi novo običajno prebivališče, obdržijo z odstopanjem od člena 8 sodišča države članice prejšnjega otrokovega običajnega prebivališča pristojnost še tri mesece po preselitvi, da lahko spremenijo sodno odločbo o pravicah do stikov z otrokom, ki je bila izdana v navedeni državi članici preden se je otrok preselil, kadar ima nosilec pravic do stikov z otrokom na podlagi sodne odločbe o pravicah do stikov svoje običajno prebivališče v državi članici otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča.
[…]“
8 Člen 10 Uredbe št. 2201/2003, naslovljen „Pristojnost v primerih ugrabitve otroka“, določa:
„Pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi članici […].“
9 Člen 12 navedene uredbe določa pogoje, pod katerimi je mogoč dogovor o pristojnosti iz naslova navedene uredbe.
10 Člen 13 te uredbe, naslovljen „Pristojnost na podlagi navzočnosti otroka“, v odstavku 1 določa:
„Kadar ni mogoče ugotoviti otrokovega običajnega prebivališča in se pristojnosti ne da določiti na podlagi člena 12, so pristojna sodišča države članice, kjer se otrok nahaja.“
11 Člen 14 Uredbe št. 2201/2003, naslovljen „Subsidiarna pristojnost“, določa:
„Kadar v skladu s členi od 8 do 13 niso pristojna sodišča nobene države članice, se pristojnost v vsaki državi članici določi v skladu z zakonodajo te države.“
12 Člen 15 te uredbe, naslovljen „Prenos pristojnosti na sodišče, ki je bolj primerno za odločanje o zadevi“, v odstavku 1 določa:
„Izjemoma lahko sodišča države članice, ki so po vsebini pristojna za zadevo, če menijo, da bi bilo sodišče druge države članice, s katero je otrok posebej povezan, primernejše za obravnavo zadeve ali njenega dela in če je to v korist otroka:
(a) prekinejo obravnavo zadeve ali njenega dela ter pozovejo stranke, naj začnejo postopek pri sodišču te druge države članice v skladu z odstavkom 4; ali
(b) zaprosijo sodišče druge države članice, naj prevzame pristojnost v skladu z odstavkom 5.“
13 Člen 21 te uredbe, naslovljen „Priznanje sodne odločbe“, v odstavku 1 določa:
„Sodna odločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
14 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, mati deklice (v nadaljevanju: mati), je državljanka Bangladeša, ki je leta 2013 v Bangladešu sklenila zakonsko zvezo s toženo stranko v postopku v glavni stvari, ki ima britansko državljanstvo in je oče deklice (v nadaljevanju: oče).
15 Mati se je junija oziroma julija 2016 preselila v Združeno kraljestvo, da bi živela z očetom. United Kingdom Home Office (ministrstvo za notranje zadeve Združenega kraljestva) ji je odobrilo vizum za tujega zakonca z veljavnostjo od 1. julija 2016 do 1. aprila 2019.
16 Decembra 2016 sta oče in mati odpotovala v Bangladeš. Mati je bila visoko noseča. Deklica je bila rojena 2. februarja 2017 v Bangladešu. Ves čas je živela tam in torej nikoli ni prebivala v Združenem kraljestvu.
17 Januarja 2018 se je oče vrnil v Združeno kraljestvo brez matere.
18 Mati je 20. marca 2018 pri predložitvenem sodišču začela postopek, v katerem je predlagala, naj je deklica postavljena pod skrbništvo tega sodišča in naj je odrejena njuna vrnitev v Združeno kraljestvo, da bosta sodelovali v postopku pred navedenim sodiščem. Mati trdi, da je to sodišče pristojno za odločanje o sporu o glavni stvari. V zvezi s tem mati zlasti zatrjuje, da je na datum, ko je začela postopek pred predložitvenim sodiščem, deklica običajno prebivala v Združenem kraljestvu. Po drugi strani pa oče izpodbija pristojnost navedenega sodišča, da sprejme kakršno koli odločitev v zvezi z deklico.
19 Predložitveno sodišče poudarja, da v okviru postopka v glavni stvari ni začelo ugotavljati dejanskega stanja, saj meni, da je treba najprej odločiti o vprašanju njegove pristojnosti za sprejetje odločitve glede deklice. V zvezi s tem vprašanjem navedeno sodišče meni, da mora najprej ugotoviti, ali ima deklica običajno prebivališče – v smislu člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003 – v Združenem kraljestvu. Šele potem bi navedeno sodišče po potrebi preučilo, ali obstaja druga podlaga za njegovo pristojnost, da preuči spor o v glavni stvari.
20 Po mnenju predložitvenega sodišča razlaga – v okviru spora o glavni stvari – pojma „običajno prebivališče“ iz člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003 poraja vprašanja, ki jih Sodišče še ni preučilo, zlasti ali je fizična navzočnost sestavni del tega pojma. Poleg tega naj bi mati rodila v tretji državi zaradi prisile, ki naj bi jo oče domnevno izvajal nad njo. Ravnanje očeta v zvezi s tem naj bi verjetno pomenilo kršitev pravic matere oziroma deklice. Stališče matere naj bi tako porajalo podredno vprašanje vpliva – na navedeni pojem – okoliščin, v katerih se je zadevna deklica rodila v tretji državi, zlasti tega, da naj bi oče mater s prisilo nezakonito zadrževal v tej državi, čeprav nosilca starševske odgovornosti nimata skupnega namena prebivati v navedeni državi.
21 V teh okoliščinah je High Court of Justice (England and Wales), Family Division (višje sodišče (Anglija in Wales), družinski oddelek), prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je fizična navzočnost otroka v državi bistveni sestavni del običajnega prebivališča v smislu člena 8 Uredbe št. 2201/2003?
2. Če sta oba starša nosilca starševske odgovornosti, ali vpliva na odgovor na prvo vprašanje dejstvo, da je oče mater preslepil, da je odšla v drugo državo, nato pa jo je tam zadrževal pod prisilo ali z drugačnim nezakonitim ravnanjem, zaradi česar je morala mati roditi v tej državi, v okoliščinah, v katerih so lahko bile kršene človekove pravice matere in/ali otroka v smislu členov 3 in 5 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950,] ali na drug način?
Nujni postopek
22 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107 Poslovnika Sodišča.
23 Navedeno sodišče je v utemeljitev tega predloga poudarilo, da postopek v glavni stvari zadeva zelo mlado deklico, staro štirinajst mesecev na datum predložitvene odločbe, in da bi vsak zastoj v tem postopku škodoval koristim te deklice.
24 Predložitveno sodišče je dalje navedlo, da oče – po trditvah matere, ki jih oče prereka – mater trenutno nezakonito zadržuje v neki vasi v Bangladešu, kjer ni dostopa do plinske napeljave, električne energije ali pitne vode, ter da je ta brez dohodkov in v skupnosti, kjer je stigmatizirana, ker je ločena od očeta. Navedeno sodišče pojasnjuje, da bi moralo – v primeru, da se ugotovi njegova pristojnost ter da je oče kršil pravice matere in deklice – ravnati čim hitreje, po potrebi s sprejetjem ukrepov, potrebnih za zagotovitev varstva koristi otroka.
25 V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago Uredbe št. 2201/2003, ki je bila sprejeta zlasti na podlagi člena 61(c) ES, zdaj člen 67 PDEU, iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice, tako da navedeni predlog spada na področje uporabe nujnega postopka predhodnega odločanja, opredeljenega v členu 107 Poslovnika (sodbe z dne 9. oktobra 2014, C, C‑376/14 PPU, EU:C:2014:2268, točka 34; z dne 9. januarja 2015, RG, C‑498/14 PPU, EU:C:2015:3, točka 36, in z dne 19. novembra 2015, P, C‑455/15 PPU, EU:C:2015:763, točka 31).
26 Drugič, glede merila nujnosti je treba ugotoviti, da iz predložitvene odločbe izhaja, da bi – v primeru, da bi se ugotovilo, da obstaja prisila očeta nad materjo – trenutna dobrobit deklice bila resno ogrožena. V takšnem primeru bi vsak zastoj pri sprejemanju sodnih odločitev v zvezi z otrokom podaljšal sedanji položaj in bi tako lahko resno ali celo nepopravljivo škodil razvoju te deklice. V primeru morebitne vrnitve v Združeno kraljestvo bi tak zastoj lahko škodil tudi integraciji deklice v njeno novo družinsko in socialno okolje.
27 Poleg tega se postopek v glavni stvari nanaša na deklico, ki je, ker je zelo mlada, v posebej občutljivem obdobju dojemanja in razvoja.
28 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je prvi senat Sodišča 5. julija 2018 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca ugodil predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku.
Vprašanji za predhodno odločanje
Pristojnost Sodišča
29 Čeprav vlada Združenega kraljestva uradno podaja ugovor nedopustnosti tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, iz njenega stališča izhaja, da ta vlada dejansko izpodbija pristojnost Sodišča, da odgovori na postavljeni vprašanji, in sicer ker se ta zadeva nanaša na morebitno kolizijo pristojnosti med državo članico – v obravnavani zadevi Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska – in tretjo državo, in sicer Ljudsko republiko Bangladeš.
30 Natančneje, ta vlada trdi, da se Uredba št. 2201/2003 glede na člena 61(c) in 67(1) ES – na podlagi katerih je bila ta uredba sprejeta – uporablja samo za čezmejne položaje znotraj Unije. V čezmejnih položajih, ki vključujejo državo članico in tretjo državo, kakršen je položaj iz postopka v glavni stvari, naj bi se uporabilo nacionalno pravo.
31 V zvezi s tem je, na prvem mestu, v zvezi z besedilom upoštevnih določb Uredbe št. 2201/2003 treba ugotoviti, da člen 1 te uredbe, ki opredeljuje njeno področje uporabe, določa civilne zadeve, za katere se navedena uredba uporablja, in tiste, za katere se ne uporablja, pri čemer v njem ni omenjena nikakršna omejitev ozemeljskega področja uporabe navedene uredbe.
32 Glede člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003 je treba ugotoviti, da ta določba določa, da so sodišča države članice pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek. Tako nič v besedilu te določbe ne nakazuje, da bi bila uporaba splošnega pravila o pristojnosti v zadevah starševske odgovornosti, ki je v tej določbi omenjeno, pogojena z obstojem pravnega razmerja, ki bi vključevalo več držav članic.
33 Iz navedenega izhaja, kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah 23 in 25 sklepnih predlogov, da – v nasprotju z nekaterimi določbami Uredbe št. 2201/2003, ki zadevajo pristojnost, kot so njeni členi 9, 10 in 15, iz besedil katerih nujno izhaja, da je njihova uporaba odvisna od morebitne kolizije pristojnosti med sodišči več držav članic – iz besedila člena 8(1) navedene uredbe ne izhaja, da je ta določba omejena na spore v zvezi s takimi kolizijami.
34 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se člen 8(1) Uredbe št. 2201/2003 razlikuje tudi od pravil s področja priznavanja in izvrševanja, določenih v tej uredbi.
35 Natančneje, Sodišče je že presodilo, da je bilo očitno nepristojno za odgovor na vprašanja za predhodno odločanje glede priznanja sodne odločbe o razvezi zakonske zveze, izdane v tretji državi, pri čemer je zlasti poudarilo, da je v skladu s členom 2, točka 4, in členom 21(1) Uredbe št. 2201/2003 ta uredba omejena na priznanje odločb, ki jih je izdalo sodišče države članice (sklep z dne 12. maja 2016, Sahyouni, C‑281/15, EU:C:2016:343, točke 21, 22 in 33).
36 V nasprotju s pravili, ki urejajo priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, določenimi v Uredbi št. 2201/2003, pa v tej uredbi ni določbe – kot to zlasti izhaja iz točk 32 in 33 te sodbe – ki bi izrecno omejevala ozemeljsko področje uporabe vseh pravil, ki zadevajo pristojnost in ki jih določa navedena uredba.
37 Drugič, glede cilja Uredbe št. 2201/2003 je treba ugotoviti, da iz njene uvodne izjave 1 izhaja, da želi prispevati k uresničitvi cilja Unije, in sicer oblikovati območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. V ta namen mora Unija med drugim sprejeti tudi ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, potrebne za pravilno delovanje notranjega trga.
38 Na podlagi člena 61(c) ES, ki je ena od pravnih podlag Uredbe št. 2201/2003, in člena 65 ES – ki sta postala člen 67(3) oziroma člen 81 PDEU – Unija namreč sprejme ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami in v obsegu, ki je potreben za pravilno delovanje notranjega trga.
39 Vendar v nasprotju s tem, kar v bistvu trdi vlada Združenega kraljestva, takšne ugotovitve ne pomenijo, da je za pravilo o pristojnosti, določeno v členu 8(1) Uredbe št. 2201/2003, treba šteti, da velja samo za spore, ki vključujejo odnose med sodišči držav članic.
40 Natančneje, enotna pravila o pristojnosti, določena v Uredbi št. 2201/2003, niso namenjena samo uporabi v položajih, ki imajo dejansko in zadostno povezavo z delovanjem notranjega trga in ki po definiciji vključujejo več držav članic. Namen samega poenotenja pravil o pristojnosti, ki ga zagotavlja ta uredba, je namreč zagotovo odstranitev ovir pri delovanju notranjega trga, ki lahko izhajajo iz neenotnosti nacionalnih zakonodaj na tem področju (glej po analogiji v zvezi s Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s poznejšimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji, sodbo z dne 1. marca 2005, Owusu, C‑281/02, EU:C:2005:120, točka 34).
41 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da se pravilo splošne pristojnosti iz člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003 lahko uporabi za spore, ki vključujejo odnose med sodišči ene same države članice in sodišči tretje države, in ne le odnose med sodišči več držav članic.
42 Sodišče je zato pristojno, da odgovori na vprašanji, ki ju je zastavilo predložitveno sodišče.
Vsebinska presoja
43 Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da je otrok moral biti fizično navzoč v državi članici, da se lahko šteje, da običajno prebiva v tej državi članici v smislu te določbe. Navedeno sodišče tudi sprašuje, ali so v zvezi s tem pomembne okoliščine, kakršne so te iz postopka v glavni stvari – ob predpostavki, da so dokazane – in sicer da po eni strani obstaja prisila očeta nad materjo, zaradi česar je slednja njuno deklico rodila v tretji državi in z njo od njenega rojstva tam prebiva, ter da so po drugi strani kršene temeljne pravice matere ali deklice.
44 Oče in Evropska komisija trdita, da otrokovo običajno prebivališče ne more biti v državi članici, v kateri otrok ni bil nikoli fizično navzoč, medtem ko mati, vlada Združenega kraljestva in češka vlada menijo, da okoliščine, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, lahko upravičujejo, da se šteje, da otrok običajno prebiva v takšni državi.
45 Najprej je treba ugotoviti, da Uredba št. 2201/2003 ne vsebuje opredelitve pojma „običajno prebivališče“. Uporaba pridevnika „običajno“ nakazuje samo, da mora biti za prebivališče značilna neka stalnost ali rednost (sodba z dne 22. decembra 2010, Mercredi, C‑497/10 PPU, EU:C:2010:829, točka 44).
46 V skladu z ustaljeno sodno prakso je iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti razvidno, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se pri opredelitvi smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, navadno razlagati avtonomno in enotno v celotni Evropski uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki ga uresničuje zadevna ureditev (sodba z dne 22. decembra 2010, Mercredi, C‑497/10 PPU, EU:C:2010:829, točka 45 in navedena sodna praksa).
47 Členi Uredbe št. 2201/2003, v katerih je omenjen pojem „običajno prebivališče“, ne vsebujejo izrecne napotitve na pravo držav članic. Zato je ta pojem treba opredeliti ob upoštevanju okvira, v katerega so umeščene določbe te uredbe, in njenega cilja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2010, Mercredi, C‑497/10 PPU, EU:C:2010:829, točka 46).
48 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz uvodne izjave 12 Uredbe št. 2201/2003 razvidno, da je bila ta zasnovana za upoštevanje koristi otroka, zato daje prednost merilu povezanosti. Zakonodajalec je namreč menil, da je sodišče, ki je geografsko blizu običajnega prebivališča otroka, najprimernejše za odločanje o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v otrokovo korist. V skladu s to uvodno izjavo so torej v prvi vrsti pristojna sodišča države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče, razen v nekaterih primerih spremembe otrokovega prebivališča ali na podlagi sporazuma med nosilcema starševske odgovornosti (sodba z dne 15. februarja 2017, W in V, C‑499/15, EU:C:2017:118, točka 51 in navedena sodna praksa).
49 Člen 8 Uredbe št. 2201/2003 odraža ta cilj z določitvijo splošne pristojnosti v zadevah starševske odgovornosti v korist sodišč države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče (sodba z dne 15. februarja 2017, W in V, C‑499/15, EU:C:2017:118, točka 52).
50 Poleg tega, kot je Sodišče večkrat pojasnilo, morajo pri določitvi otrokovega običajnega prebivališča – poleg fizične navzočnosti otroka v državi članici – drugi dejavniki kazati na to, da ta navzočnost nikakor ni začasna ali priložnostna (sodbe z dne 2. aprila 2009, A, C‑523/07, EU:C:2009:225, točka 38; z dne 22. decembra 2010, Mercredi, C‑497/10 PPU, EU:C:2010:829, točka 49; z dne 9. oktobra 2014, C, C‑376/14 PPU, EU:C:2014:2268, točka 51; z dne 15. februarja 2017, W in V, C‑499/15, EU:C:2017:118, točka 60; z dne 8. junija 2017, OL, C‑111/17 PPU, EU:C:2017:436, točka 43, in z dne 28. junija 2018, HR, C‑512/17, EU:C:2018:513, točka 41).
51 Pomen, ki ga je zakonodajalec Unije priznal geografski povezanosti za določitev sodišča, pristojnega v zadevah starševske odgovornosti, izhaja tudi iz člena 13(1) Uredbe št. 2201/2003, ki določa pristojnost sodišča države članice izključno na podlagi navzočnosti otroka, zlasti kadar njegovega prebivališča ni mogoče opredeliti kot „običajnega“ v smislu člena 8(1) te uredbe v nobeni državi članici in kadar te pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi člena 12 te uredbe.
52 Tako je Sodišče presodilo, da se za priznanje običajnega prebivališča otroka v neki državi članici zahteva vsaj to, da je bil otrok fizično navzoč v tej državi članici (sodba z dne 15. februarja 2017, W in V, C‑499/15, EU:C:2017:118, točka 61).
53 Iz preudarkov, navedenih v točkah od 45 do 52 te sodbe, izhaja, da je fizična navzočnost v državi članici, v kateri je otrok domnevno integriran, nujni pogoj za presojo stabilnosti te navzočnosti in da „običajnega prebivališča“ v smislu Uredbe št. 2201/2003 torej ni mogoče določiti v državi članici, v kateri otrok še nikoli ni bil.
54 To razlago podpira položaj, ki ga ima člen 8(1) Uredbe št. 2201/2003 med pravili o pristojnosti, ki jih ta uredba določa v zadevah starševske odgovornosti.
55 Ob upoštevanju uvodne izjave 12 Uredbe št. 2201/2003 in kot izhaja iz točke 49 te sodbe, je namreč treba ugotoviti, da člen 8 te uredbe določa splošno pravilo o pristojnosti v zadevah starševske odgovornosti, tako da ta določba zavzema osrednje mesto med pravili o pristojnosti, ki jih navedena uredba določa v teh zadevah.
56 Tako člen 8 Uredbe št. 2201/2003 dopolnjujejo posebna pravila, ki se uporabijo, zlasti kadar ni mogoče ugotoviti običajnega prebivališča otroka, ki je v državi članici, in se pristojnost ne da določiti na podlagi člena 12 te uredbe (člen 13), kadar v skladu s členi od 8 do 13 niso pristojna sodišča nobene države članice (člen 14) ali – izjemoma in pod določenimi pogoji – kadar pristojno sodišče zadevo prenese na sodišče druge države članice, za katero meni, da je primernejše za obravnavo zadeve (člen 15) (sodba z dne 15. februarja 2017, W in V, C‑499/15, EU:C:2017:118, točka 56).
57 Iz tega sledi, da dejstvo, da spor, začet pred sodiščem države članice, ne more spadati na področje uporabe člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003, ni nujno ovira za to, da bi to sodišče lahko bilo pristojno za obravnavanje tega spora na kakšni drugi podlagi. Natančneje, tudi ob predpostavki, da bi razlaga – predstavljena v točkah 52 in 53 te sodbe in v skladu s katero je fizična navzočnost otroka v državi članici nujni pogoj za določitev njegovega običajnega prebivališča – v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, povzročila, da na podlagi določb te uredbe ne bi bilo mogoče za pristojno določiti sodišče države članice, pa ostaja dejstvo – kot opozarja Komisija – da lahko vsaka država članica v skladu s členom 14 navedene uredbe pristojnost svojih sodišč utemelji na podlagi pravil nacionalnega prava in s tem odstopi od merila povezanosti, na katerem temeljijo določbe navedene uredbe.
58 Poleg tega iz določb, navedenih v točki 56 te sodbe, in zlasti iz členov 13(1) in 15(1) Uredbe št. 2201/2003 izhaja, da je zakonodajalec Unije posebej predvidel obstoj primerov, v katerih običajnega prebivališča otroka ni mogoče določiti, oziroma je predvidel prenos na sodišče, ki je primernejše za obravnavo zadeve glede otroka, ki ni nujno niti tisto iz člena 8(1) te uredbe niti tisto iz členov od 9 do 14 navedene uredbe.
59 Zato niti na podlagi neobstoja otrokovega običajnega prebivališča v smislu člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003 zaradi fizične nenavzočnosti tega otroka v državi članici Unije niti na podlagi obstoja sodišč države članice, ki bi bila primernejša za obravnavo zadeve tega otroka, čeprav nikoli ni prebival v tej državi, ni mogoče dovoliti, da se običajno prebivališče otroka določi v državi članici, v kateri ni bil nikoli navzoč.
60 Dalje, okoliščina iz postopka v glavni stvari – ob predpostavki, da je dokazana – in sicer da je oče izvajal prisilo nad materjo, zaradi česar je bila njuna deklica rojena v Bangladešu, kjer od rojstva dalje prebiva, ne more omajati te razlage.
61 Res je sicer, da bi se brez te prisile zadevna deklica morebiti – kot izhaja iz namena, ki ga zatrjuje njena mati – lahko rodila v Združenem kraljestvu. Sodišče je že presodilo, da je namen tistega od staršev, ki ima starševsko odgovornost, da se z otrokom stalno naseli v drugi državi članici, ki se kaže v različnih zunanjih okoliščinah, kot je nakup ali najem stanovanja v državi članici gostiteljici, lahko indic za premestitev običajnega prebivališča (sodba z dne 22. decembra 2010, Mercredi, C‑497/10 PPU, EU:C:2010:829, točka 50 in navedena sodna praksa).
62 Vendar se ob neobstoju fizične navzočnosti samega otroka v zadevni državi članici za razlago pojma „običajno prebivališče“ okoliščinam – kakršna sta namen tistega od staršev, ki dejansko skrbi za varstvo in vzgojo otroka, ali morebitno običajno prebivališče enega ali drugega od staršev v tej državi članici – ne sme dati večjega pomena v škodo objektivnih geografskih razlogov, saj se v nasprotnem primeru ne bi spoštoval namen zakonodajalca Unije (glej po analogiji sodbo z dne 28. junija 2018, HR, C‑512/17, EU:C:2018:513, točka 60).
63 Razlaga, da je neobstoj fizične navzočnosti samega otroka v zadevni državi članici ovira za upoštevanje takšnih ugotovitev, kakršne so tiste iz prejšnje točke te sodbe, je bolj v skladu z merilom povezanosti, ki mu je zakonodajalec Unije dal prednost v okviru Uredbe št. 2201/2003, in sicer prav zaradi zagotovitve, da se upoštevajo koristi otroka (glej po analogiji sodbo z dne 8. junija 2017, OL, C‑111/17 PPU, EU:C:2017:436, točka 67).
64 Nazadnje, varstvo koristi otroka, ki ga zagotavlja člen 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in spoštovanje njegovih temeljnih pravic, kakršne so tiste iz členov 4, 6 in 24 te listine, ne zahtevata drugačne razlage od tiste, predstavljene v točkah 52 in 53 te sodbe.
65 Prvič, kot izhaja iz točke 48 te sodbe, so bile pri pripravi Uredbe št. 2201/2003 upoštevane koristi otroka, pri čemer je merilo povezanosti, sprejeto v tej uredbi, udejanjenje teh koristi.
66 Drugič, Uredba št. 2201/2003 že vzpostavlja sistem, ki države članice pooblašča, da koristi otroka zaščitijo tudi v primeru sporov, za katere člen 8(1) te uredbe ne velja. Natančneje, kot je bilo opozorjeno v točki 57 te sodbe, člen 14 navedene uredbe določa, da lahko države članice v primeru, da v skladu s členi od 8 do 13 te uredbe niso pristojna sodišča nobene države članice, podredno svojim sodiščem pristojnost dodelijo na podlagi svojih nacionalnih zakonodaj.
67 V obravnavani zadevi iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da takšna subsidiarna pristojnost obstaja v pravnem redu Združenega kraljestva v obliki „pristojnosti parens patriae“ sodišč te države članice, pri čemer se to pravilo o pristojnosti za britanske državljane uporablja po diskrecijski presoji nacionalnih sodišč.
68 Iz teh ugotovitev izhaja, da otrokove koristi ne zahtevajo takšne razlage člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003, kot jo predlagajo mati, vlada Združenega kraljestva in češka vlada, in to tudi v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, saj takšna razlaga presega meje pojma „običajno prebivališče“ iz Uredbe št. 2201/2003 in vlogo, ki jo ima ta določba v okviru določb te uredbe, ki urejajo pristojnost v zadevah starševske odgovornosti.
69 Iz tega sledi, da v zadevi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, niti zaradi nezakonitega ravnanja enega od staršev v razmerju do drugega, zaradi česar je bila njuna deklica rojena in od svojega rojstva živi v tretji državi, niti zaradi kršitve temeljnih pravic matere ali te deklice – ob predpostavki, da so te okoliščine dokazane – ni mogoče šteti, da bi navedena deklica lahko imela svoje običajno prebivališče v smislu člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003 v državi članici, v kateri nikoli ni bila.
70 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba člen 8(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da je otrok moral biti fizično navzoč v državi članici, da se lahko šteje, da običajno prebiva v tej državi članici v smislu te določbe. Pri tem okoliščine, kakršne so te iz postopka v glavni stvari – ob predpostavki, da so dokazane – in sicer da po eni strani obstaja prisila očeta nad materjo, zaradi česar je slednja njuno deklico rodila v tretji državi in z njo od njenega rojstva tam prebiva, ter da so po drugi strani kršene temeljne pravice matere ali deklice, v zvezi s tem niso pomembne.
Stroški
71 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da je otrok moral biti fizično navzoč v državi članici, da se lahko šteje, da običajno prebiva v tej državi članici v smislu te določbe. Pri tem okoliščine, kakršne so te iz postopka v glavni stvari – ob predpostavki, da so dokazane – in sicer da po eni strani obstaja prisila očeta nad materjo, zaradi česar je slednja njuno deklico rodila v tretji državi in z njo od njenega rojstva tam prebiva, ter da so po drugi strani kršene temeljne pravice matere ali deklice, v zvezi s tem niso pomembne.
Podpisi
i Ime v točki 25 je bilo na podlagi zahteve za anonimizacijo nadomeščeno s črkama.