Zadeva T‑207/10
Deutsche Telekom AG
proti
Evropski komisiji
„Državne pomoči – Davčna shema, ki podjetjem, ki imajo davčni domicil v Španiji, omogoča amortizacijo dobrega imena, ki izhaja iz posrednega prevzema deleža v podjetjih, ki imajo davčni domicil v tujini – Odločba, s katero je bila pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in je bilo naloženo delno vračilo te pomoči – Določbe, ki omogočajo, da se shema še naprej delno uporablja – Predlog za ustavitev postopka – Nadaljnji obstoj pravnega interesa – Legitimna pričakovanja – Natančna zagotovila Komisije – Legitimnost pričakovanja – Časovna uporaba legitimnega pričakovanja“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 15. novembra 2018
1. Ničnostna tožba – Pravni interes – Nujnost obstoječega in dejanskega interesa – Odločba, s katero je bila pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in je bilo naloženo delno vračilo te pomoči ter ki omogoča, da se zadevna davčna shema še naprej delno uporablja – Ohranitev pravnega interesa tožeče stranke kot pritožnice zoper določbo, ki dovoljuje nadaljevanje uporabe sporne sheme pomoči, kljub okoliščini, ki je nastala po vložitvi tožbe in ki se nanaša na neuporabo tega dovoljenja s strani konkurenta
(člen 263 PDEU; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 1(h))
2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Pomoč, dodeljena v nasprotju s procesnimi pravili člena 108 PDEU – Morebitno legitimno pričakovanje prejemnikov – Neobstoj, razen v izjemnih okoliščinah – Legitimno pričakovanje, nastalo zaradi posebnih, neomejenih in doslednih jamstev, ki jih daje Komisija – Objava sklepa o začetku formalnega postopka preiskave, s katero preneha to legitimno pričakovanje
(člena 107(1) in 108(3) PDEU)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Pomoč, dodeljena v nasprotju s procesnimi pravili člena 108 PDEU – Morebitno legitimno pričakovanje prejemnikov – Neobstoj, razen v izjemnih okoliščinah – Legitimno pričakovanje, nastalo zaradi posebnih, neomejenih in doslednih jamstev, ki jih daje Komisija – Področje časovne uporabe priznanega legitimnega pričakovanja – Transakcije, opravljene pred aktom, s katerim je bilo vzbujeno navedeno pričakovanje – Vključitev
(člena 107(1) in 108(3) PDEU)
1. Nadaljnji obstoj pravnega interesa tožeče stranke je treba presojati in concreto, pri tem pa upoštevati zlasti posledice domnevne nezakonitosti in naravo domnevno povzročene škode.
Ta interes izhaja najprej iz tega, da je bila tožeča stranka zainteresirana stranka pritožnica, in iz delne zavrnitve te pritožbe glede bistva z izpodbijano določbo.
Tožeča stranka je namreč „zainteresirana stranka“ v smislu člena 1(h) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), kakor je bila spremenjena, „na kater[e] interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala“, ki ima torej po definiciji „interes“ za formalni postopek preiskave, ki vodi do sprejetja odločbe Komisije, in zato – ob upoštevanju zavrnitve njene pritožbe z navedeno odločbo – pravni interes za vložitev tožbe zoper to odločbo, ki je zanjo neugodna. Poleg tega je zainteresirana stranka, ki je vložila pritožbo, na podlagi katere je bil uveden formalni postopek preiskave, in ki je v okviru te pritožbe pojasnila razloge za njeno vložitev.
Čeprav izpodbijana odločba in zato izpodbijana določba nista pomenili izrecnega odgovora na pritožbo tožeče stranke, je Komisija v njiju v nasprotju s tem, kar je tožeča stranka navedla v svoji pritožbi, štela, da se lahko sporna shema še naprej uporablja v nekaterih primerih, ki so določeni v njiju. Taka zavrnitev pa zadostuje za opredelitev pravnega interesa tožeče stranke v obravnavani zadevi v smislu, da ji lahko razglasitev ničnosti te zavrnitve na podlagi tožbenega razloga, ki ga je navedla, koristi, in sicer tako, da se sporna shema razglasi za nezakonito in prepovedano, vključno v primerih iz izpodbijane določbe.
Iz tega izhaja, da okoliščina, ki jo navaja Komisija in ki naj bi nastopila po vložitvi te tožbe, in sicer da naj njena konkurentka ne bi mogla koristiti sporne sheme, ki je bila v izpodbijani odločbi razglašena za nezakonito, ne more omajati pravnega interesa tožeče stranke za nastopanje zoper izpodbijano določbo. Če bi bilo drugače in še posebej, če bi se od zainteresiranih strank in zlasti od tistih, ki so povzročile začetek formalnega postopka preiskave, zahtevalo, da poleg tega dokažejo, da so konkurent dejanskega upravičenca do sporne sheme, ki je bila preučena v izpodbijani odločbi, bi se zamešala pravni interes, ki je bistveni in prvi pogoj dopustnosti ter mora biti podan vse do odločitve o tožbi, in procesno upravičenje, ki sta ločena pogoja, ki ju mora fizična ali pravna oseba izpolnjevati kumulativno.
Dalje je treba šteti, da tožeča stranka prav tako ohrani interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti spornega sklepa, da bi se lahko preprečila ponovitev domnevne nezakonitosti iz tega sklepa v prihodnosti. V zvezi s tem je treba poudariti, da lahko v prihodnosti ponovno pride do zatrjevane nezakonitosti, ne da bi se upoštevale okoliščine, zaradi katerih je bila vložena ta tožba, ker se z njo neodvisno od teh okoliščin izpodbija razlaga splošnih pogojev za uporabo načela varstva legitimnih pričakovanj in časovni obseg varstva, ki se lahko dodeli na podlagi tega načela.
(Glej točke od 22 do 32.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 33 do 46, 108 in 110.)
3. V zvezi s področjem časovne uporabe legitimnega pričakovanja, ki se priznava upravičencem do pomoči, dodeljene v nasprotju s postopkovnimi pravili iz člena 108 PDEU, in ki je nastalo zaradi posebnih, neomejenih in doslednih jamstev, ki jih daje Komisija, je treba razlikovati med datumom pridobitve legitimnega pričakovanja, ki ustreza datumu seznanitve z natančnimi zagotovili, in predmetom, na katerega se nanaša pridobljeno legitimno pričakovanje, ki se lahko v skladu z besedilom natančnih zagotovil nanaša tudi na transakcije, ki so bile izvedene pred tem datumom.
Vendar se legitimno pričakovanje največkrat in zlasti v obravnavani zadevi nanaša na ohranitev obstoječega položaja, ki je po definiciji nastal pred sprejetjem akta, s katerim se vzbudi pričakovanje glede njegove ohranitve. V tem primeru akt, s katerim se vzbudi legitimno pričakovanje, nima retroaktivnega učinka v smislu, da bi se legitimno pričakovanje z njim vzbudilo od zadevnih preteklih dogodkov, ampak ta akt le od datuma svojega nastanka zajema dogodke, ki so se uresničili pred tem datumom, in njihove prihodnje učinke.
Namreč, če bi bilo drugače, se na načelo varstva legitimnih pričakovanj ne bi bilo mogoče veljavno sklicevati za nasprotovanje vračilu nezakonitih pomoči, ki se po svoji naravi dodelijo, preden bi se Komisija, ki je najbolj primerna za dajanje natančnih, brezpogojnih, usklajenih in zanesljivih zagotovil, lahko kakor koli izrekla o njihovi opredelitvi kot državnih pomoči in njihovi združljivosti z notranjim trgom. Členu 14 Uredbe št. 659/1999 bi se tako odvzel polni učinek.
Te presoje ne omaje okoliščina, da sporna shema v obravnavanem primeru ni bila priglašena Komisiji in da imajo lahko upravičenci do te sheme legitimno pričakovanje glede pravilnosti njene dodelitve samo v izjemnih okoliščinah. Če namreč iz neobstoja izjemnih okoliščin izhaja, da upravičenec do nepriglašene pomoči ne more imeti legitimnega pričakovanja glede njene zakonitosti in njene ohranitve, iz obstoja takih okoliščin izhaja, da se od podelitve natančnih zagotovil, ki pri upravičencu do pomoči vzbudijo legitimna pričakovanja glede zakonitosti pomoči, ki so značilna za te izjemne okoliščine, in če dana zagotovila ne predvidevajo časovne omejitve, za tega upravičenca več ni mogoče šteti, da je v določenem obdobju lahko legitimno vedel za nezakonitost zadevne pomoči. Če bi bilo drugače, bi to pomenilo neupoštevanje natančnosti in zanesljivosti danih zagotovil, zlasti glede časovnega obsega navedenih zagotovil, in zato ukinitev enega od pogojev za priznanje legitimnega pričakovanja, ki pri nepriglašenih pomočeh prispeva k temu, da se legitimno pričakovanje glede zakonitosti teh pomoči prizna samo v izjemnih okoliščinah. Če bi namreč z legitimnim pričakovanjem lahko bile zajete le transakcije, ki so bile izvedene po aktu, s katerim se vzbudi pričakovanje, čeprav naj bi bilo v zadnjenavedenem pojasnjeno, da so z njim zajete transakcije, izvedene pred njim, bi iz tega izhajala omejitev obsega teh zagotovil ob kršitvi načela varstva legitimnih pričakovanj.
(Glej točke od 97 do 106.)