SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 25. oktobra 2012

Zadeva F‑8/12

BY

proti

Evropski agenciji za varnost v letalstvu (EASA)

„Osebje EASA – Začasni uslužbenec – Predhodni upravni postopek – Skladnost med pritožbo in tožbo – Tožba, ki je delno očitno nedopustna“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero BY predlaga povračilo škode, ki naj bi jo utrpel zaradi odločbe izvršnega direktorja Evropske agencije za varnost v letalstvu (v nadaljevanju: EASA ali Agencija) z dne 10. junija 2011 o odpovedi njegovega delovnega razmerja z učinkom od 15. decembra 2011 in zaradi psihičnega nasilja, katerega žrtev naj bi bil v okviru svojega delovnega razmerja pri Agenciji.

Odločitev: Tožba, ki jo je vložil BY, se zavrže kot očitno nedopustna, razen predloga, naj se agenciji EASA naloži plačilo odškodnine za škodo zaradi odpovedi delovnega razmerja, in izključno v delu, ki se v zvezi s tem sklicuje na očitek, povezan s kršitvijo dolžnosti skrbnosti. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Tožba uradnikov – Odškodninska tožba – Obstoj odločbe, ki posega v položaj – Možnost vložitve odškodninske tožbe brez predloga za razglasitev ničnosti akta – Pogoji dopustnosti

(Kadrovski predpisi, člen 90(2))

2.      Tožba uradnikov – Odškodninska tožba – Tožba zaradi obveznosti uprave, da popravi škodo, ki jo je uradniku povzročila tretja oseba – Dopustnost – Pogoj – Izčrpanje nacionalnih pravnih sredstev – Izjema – Neobstoj učinkovitih pravnih sredstev

(Kadrovski predpisi, člen 24, drugi odstavek)

1.      V primeru odločbe, ki posega v položaj, v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov je treba predhodni postopek začeti s pritožbo zoper zadevno odločbo, pri čemer nič ne nasprotuje temu, da zainteresirana oseba že v tej fazi zahteva le povračilo škode, ki ji jo je povzročil izpodbijani akt, ne pa tudi razveljavitve tega akta.

Da pa je tožba dopustna, ne smeta biti z njo spremenjena niti razlog niti predmet pritožbe. V zvezi s tem je treba dodati, da, prvič, kar zadeva predmet odškodninskih zahtevkov v pritožbi oziroma tožbi, razlika v znesku pri oceni višine odškodnine ne vpliva na dejstvo, da sta zadevna predmeta enaka, če se v obeh primerih predlaga povračilo škode, ki jo je povzročila izpodbijana odločba. Poleg tega je mogoče predloge za plačilo odškodnine predložiti ali v pritožbi ali prvič v tožbi, ko se izpodbija odločba, ki posega v položaj. Še toliko bolj lahko oškodovani uradnik ali uslužbenec višino odškodnine, ki jo zahteva v pritožbi, v fazi tožbe pred sodiščem spremeni.

Drugič, kar zadeva razlog pritožbe oziroma tožbe, se razlog spora običajno spremeni – in se zato ne upošteva pravilo skladnosti –, če se zainteresirana oseba, ki v svoji pritožbi graja zgolj formalno veljavnost akta, ki posega v njen položaj, vključno z njegovimi postopkovnimi vidiki, v tožbi sklicuje na vsebinske tožbene razloge ali obratno, če zadevna zainteresirana oseba, potem ko je v pritožbi izpodbijala le vsebinsko zakonitost akta, ki posega v njen položaj, vloži tožbo, ki vsebuje tožbene razloge v zvezi s formalno veljavnostjo tega akta, vključno s postopkovnimi vidiki.

(Glej točke 41, 43, 45 in 46.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 13. maj 2005, Dionyssopoulou proti Svetu, T‑284/02, točke od 61 do 63;

Sodišče za uslužbence: 21. februar 2008, Skoulidi proti Komisiji, F‑4/07, točke od 60 do 67; 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točki 109 in 120 ter navedena sodna praksa.

2.      Namen člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov je povračilo škode, povzročene uradniku ali uslužbencu, če je ta nastala zaradi ravnanja tretje osebe ali drugih uradnikov iz prvega odstavka istega člena in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo. Dopustnost odškodninske tožbe, ki jo uradnik vloži na podlagi člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, je tako pogojena z izčrpanjem nacionalnih pravnih sredstev, če ta zagotavljajo učinkovito varstvo zadevnih oseb in omogočajo povračilo zatrjevane škode.

(Glej točko 50.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. oktober 2006, Schmidt-Brown, C‑365/05 P, točka 78;

Sodišče prve stopnje: 9. marec 2005, L proti Komisiji, T‑254/02, točka 148;

Splošno sodišče: 12. julij 2011, Komisija proti Q, T‑80/09 P, točka 67.