SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 27. septembra 2012(1)
Združeni zadevi C‑356/11 in C‑357/11
O. (C‑356/11),
S.
proti
Maahanmuuttovirasto
in
Maahanmuuttovirasto (C‑357/11)
proti
L.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus (Finska))
„Državljanstvo Unije – Pravica do združitve družine – Uporaba načel iz sodbe Ruiz Zambrano – Sponzor, ki je eden od staršev otroka, ki je državljan Unije in ki je bil rojen v prvi zakonski zvezi – Pravica do prebivanja novega partnerja sponzorja, ki je državljan tretje države – Zavrnitev na podlagi nezadostnih sredstev – Pravica do spoštovanja družinskega življenja – Obveznost upoštevanja interesa mladoletnega otroka“
1. Ali pravica državljana tretje države do prebivanja na ozemlju države članice lahko izhaja iz državljanstva Unije otroka, pri čemer pa ta oseba ni eden od staršev, ampak zakonec enega od staršev tega otroka?
2. To je v bistvu vprašanje, ki ga Korkein hallinto-oikeus (Finska) zastavlja v okviru dveh predlogov za sprejetje predhodne odločbe.
3. Predloga se nanašata na spor med Maahanmuuttovirasto (nacionalni urad za priseljevanje) in S., gansko državljanko (C‑356/11) ter L., alžirsko državljanko (C‑357/11)(2), ki sta obe zaprosili za dovoljenje za prebivanje za svoja zakonca, O. ter M., državljana tretjih držav(3), na podlagi pravice do združitve družine iz Direktive 2003/86/ES(4). Maahanmuuttovirasto je obe vlogi zavrnil z utemeljitvijo, da prosilca nimata zadostnih sredstev za preživetje za prebivanje na finskem ozemlju.
4. Predložitveno sodišče se sprašuje o skladnosti teh odločb glede na načela, ki jih je Sodišče izdelalo v sodbi Ruiz Zambrano(5), in o razlagi, ki jo je podalo glede določb Pogodbe DEU v zvezi z državljanstvom Unije. S. in L. imata namreč izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ki je državljan Unije in ki ga imata iz prve zakonske zveze. Zato se predložitveno sodišče sprašuje, ali bi glede na družinske razmere strank Maahanmuuttovirasto moral prosilcema izdati dovoljenji za prebivanje, da bi se s tem preprečilo, da bi morali otroci, ki so pod izključnim skrbništvom sponzork, zapustiti ozemlje Evropske unije in posledično ne bi mogli uresničevati pravic, ki jih imajo iz naslova državljanstva Unije.
5. Z vprašanji predložitveno sodišče predlaga Sodišču, naj natančno določi obseg in meje načel, določenih v zgoraj navedeni sodbi Ruiz Zambrano, v posebnem primeru sestavljene družine, v kateri prosilec nima starševske odgovornosti niti finančne obveze do otroka, ki je državljan Unije.
I – Pravni okvir
A – Ureditev Unije
1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
6. Člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(6) določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja.
7. Poleg tega člen 24(2) Listine določa, da se morajo pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka. Člen 24(3) določa, da ima vsak otrok pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi.
2. Direktiva Sveta 2003/86
8. Direktiva Sveta 2003/86 določa pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družin za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic. V uvodni izjavi 2 te direktive je navedeno, da ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti člen 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(7) in Listina.
9. Člen 4 te direktive določa osebe, družinske člane sponzorja, ki bi na tej podlagi lahko imeli pravico do prebivanja. Med temi osebami je v skladu s členom 4(1)(a) Direktive 2003/86 zakonec sponzorja.
10. Glede načinov obravnavanja prošnje za združitev družine zakonodajalec Unije državam članicam na podlagi člena 5(5) te direktive nalaga, naj upoštevajo interese mladoletnih otrok. Na podlagi člena 17 te direktive morajo, kadar zavrnejo prošnjo, prekličejo ali ne podaljšajo dovoljenja za prebivanje ali se odločijo, da bodo ukazale izgon sponzorja ali članov njegove družine, upoštevati naravo in trdnost družinskih razmerij osebe in trajanje njegovega bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo državo izvora.
11. Države članice imajo tudi diskrecijsko pravico pri določanju pogojev, ki se zahtevajo za uresničevanje pravice do združitve. Tako na podlagi člena 7(1)(c) Direktive 2003/86 lahko od sponzorja zahtevajo, da ima stalna in redna sredstva, ki zadoščajo za vzdrževanje njega in njegovih družinskih članov, ne da bi potreboval pomoč socialnega sistema te države članice.
B – Finska ureditev
12. V skladu s členom 37(1) zakona o tujcih (Ulkomaalaislaki) se zakonec osebe, ki stalno prebiva na Finskem, šteje kot družinski član.
13. Člen 39(1) tega zakona določa, da se dovoljenje za prebivanje izda pod pogojem, da ima tujec zadostna sredstva za preživetje. Pristojni organi lahko v izredno resnih okoliščinah tudi ne upoštevajo tega pogoja, če je to upravičeno ali če je to v interesu otroka.
14. Nazadnje člen 66a tega zakona določa, da če se zaprosi za dovoljenje za prebivanje na podlagi obstoja družinske vezi, morajo pristojni organi pri presoji upoštevati vrsto in trdnost družinskih razmerij tujca, trajanje njegovega bivanja v zadevni državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih ali socialnih vezi z državo izvora.
II – Dejansko stanje v sporih o glavni stvari
A – Zadeva C‑356/11
15. S. je ganska državljanka, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje na Finskem. Zakonsko zvezo je 4. julija 2001 sklenila s finskim državljanom, s katerim je imela otroka, ki se je rodil 11. julija 2003. Ker je ta otrok finski državljan, je tudi državljan Unije. Vendar ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja. S. je bila 2. junija 2005 priznana izključna pravica do varstva in vzgoje tega otroka, nato pa se je 19. oktobra 2005 razvezala. Otrokov oče živi na Finskem. Iz predložitvene odločbe izhaja, da se je S. v času svojega bivanja na Finskem izobraževala, izkoristila porodniški dopust, se izučila za poklic in opravljala poklicno dejavnost.
16. S. je 26. junija 2008 sklenila zakonsko zvezo z O., državljanom Slonokoščene obale. Iz tega naslova je slednji pri Maahanmuuttovirasto vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje. V njuni zvezi se je 21. novembra 2009 rodil otrok z ganskim državljanstvom, glede katerega imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje. O. živi v skupnem gospodinjstvu s S. in z njenima dvema otrokoma. Iz predložitvene odločbe izhaja, da je O. 1. januarja 2010 podpisal pogodbo o zaposlitvi za obdobje enega leta, v kateri je določeno, da bo delal vsak dan osem ur in zato dobil plačilo 7,5 EUR na uro. Vendar ni predložil papirjev za dokaz, da je delo iz te pogodbe dejansko opravljal.
17. Maahanmuuttovirasto je z določbo z dne 21. januarja 2009 zavrnilo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki jo je vložil O. na podlagi člena 39(1), prvi stavek, zakona o tujcih z utemeljitvijo, da slednji ni imel zadostnih sredstev za preživetje. Poleg tega ni ocenilo, da bi bilo treba odstopiti od tega pogoja, saj niso obstajale izredno resne okoliščine, niti to ni bilo v interesu otroka.
18. Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih) (Finska) je nato zavrnilo tožbo za odpravo te odločbe. Zato sta se S. in O. zoper to sodbo pritožila pri predložitvenem sodišču.
B – Zadeva C‑357/11
19. Zadeva C‑357/11 je zelo podobna zadevi C‑356/11, saj vez med otrokom, ki je državljan Unije, in prosilcem tudi obstaja v sestavljeni družini. Dejanski stanji iz postopkov v glavni stvari pa se razlikujeta zlasti glede kraja, kjer sedaj prebiva prosilec.
20. V tej zadevi je L. alžirska državljanka, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje iz naslova svoje zveze s finskim državljanom. V tej zvezi se je 2004 rodil otrok s finskim državljanstvom, ki nikoli ni uresničeval pravice do prostega gibanja. Po razvezi 10. decembra 2004 je bila L. priznana izključna pravica do varstva in vzgoje tega otroka. Otrokov oče prebiva na Finskem.
21. L. je 19. oktobra 2006 sklenila zakonsko zvezo z alžirskim državljanom M. Ta je marca 2006 zakonito prišel na Finsko, kjer je zaprosil za politični azil, in kjer naj bi na podlagi njegovih navedb z L. živel od aprila 2006. Oktobra 2006 je bil napoten nazaj v svojo državo izvora. L. je 29. novembra 2006 pri Maahanmuuttovirasto zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje za M. iz naslova njune zveze in 14. januarja 2007 je rodila otroka z alžirskim državljanstvom, glede katerega imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje. Ni bilo izkazano, da je M. že spoznal svojega otroka.
22. Iz predložitvene odločbe izhaja, da L. med svojim prebivanjem na Finskem nikoli ni opravljala poklicne dejavnosti, svoje dohodke je dobivala iz naslova denarne pomoči in drugih dajatev.
23. Maahanmuuttovirasto je z enako obrazložitvijo kot pri obravnavanju prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje O. v zadevi C‑356/11 zavrnilo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje M. Vendar pa je to odločbo Helsingin hallinto-oikeus odpravilo, zato se je Maahanmuuttovirasto zoper to sodbo pritožil pri predložitvenem sodišču.
24. V teh predlogih za sprejetje predhodne odločbe se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče uporabiti načela, ki jih je Sodišče razvilo v zgoraj navedeni sodbi Ruiz Zambrano. V bistvu sprašuje, ali ne bi bili ob upoštevanju tega, da je Maahanmuuttovirasto zavrnilo izdajo dovoljenja za prebivanje za prosilca, ženi prosilcev in otroka, glede katerih imata njuni ženi pravico do varstva in vzgoje, v resnici prisiljeni zapustiti ozemlje Unije, da bi lahko živeli skupaj.
III – Vprašanja za predhodno odločanje
25. V teh okoliščinah in v želji, da bi razjasnilo dvome, se je Korkein hallinto-oikeus odločilo, da prekine odločanje in Sodišču zastavi naslednja vprašanja za predhodno odločanje, ki so glede prvega vprašanja skoraj povsem enaka.
A – Zadeva C‑356/11
„1. Ali je v nasprotju s členom 20 PDEU, da se državljanu tretje države zavrne dovoljenje za prebivanje, ker nima sredstev za preživljanje, če je družinski položaj tak, da ima njegov zakonec pravico do varstva in vzgoje otroka, ki ima državljanstvo Unije, državljan tretje države pa ni niti eden od staršev niti nima skrbništva nad tem otrokom?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba učinek člena 20 PDEU presoditi drugače, če državljan tretje države, ki nima dovoljenja za prebivanje, njegov zakonec in otrok, glede katerega ima njegov zakonec pravico do varstva in vzgoje in ki ima državljanstvo Unije, živijo skupaj?“
B – Zadeva C‑357/11
„1. Ali je v nasprotju s členom 20 PDEU, da se državljanu tretje države zavrne dovoljenje za prebivanje, ker nima sredstev za preživljanje, če je družinski položaj tak, da ima njegov zakonec pravico do varstva in vzgoje otroka, ki ima državljanstvo Unije, državljan tretje države pa ni niti eden od staršev niti nima skrbništva nad tem otrokom, poleg tega pa ne živi z zakoncem ali s tem otrokom?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba učinek člena 20 PDEU presoditi drugače, če imata državljan tretje države, ki nima dovoljenja za prebivanje in ne živi na Finskem, in njegov zakonec otroka, ki je državljan tretje države in ki prebiva na Finskem, pravico do njegovega varstva in vzgoje pa imata oba starša?“
26. Stranke v postopku v glavni stvari, danska, nemška, italijanska, nizozemska in poljska vlada ter Evropska komisija so predložile stališča.
IV – Presoja
27. S prvima vprašanjema predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba določbe Pogodbe glede državljanstva Unije razlagati tako, da podeljujejo državljanu tretje države pravico do bivanja v državi članici, v kateri zakonito prebiva njegov zakonec, prav tako državljan tretje države, in otrok slednjega, ki je državljan Unije in je rojen v prejšnji zakonski zvezi, kljub temu da prosilec nima zadostnih sredstev za preživetje.
28. S tem vprašanjem se Sodišče poziva, naj določi obseg in meje načel, ki jih je Sodišče razvilo v zgoraj navedeni sodbi Ruiz Zambrano v posebnem primeru sestavljene družine, v kateri ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ki je državljan Unije in ki je bil rojen v prejšnji zakonski zvezi.
29. Vprašanje je, ali mora država članica glede na to sodno prakso prosilcu izdati dovoljenje za prebivanje, čeprav ni eden od staršev otroka, ki je državljan Unije, in nima starševske odgovornosti do tega otroka, in preprečiti, da bi morala nova družina zapustiti ozemlje Unije, kar bi posledično pomenilo, da bi tega otroka, po besedah Sodišča, prikrajšali za „dejansko uživanje bistvene vsebine pravic, podeljenih zaradi statusa državljana Unije“.
30. Če bi Sodišče presodilo, da državi članici ni treba izdati tega dovoljenja, predložitveno sodišče z drugima vprašanjema sprašuje, ali bi bilo treba te določbe Pogodbe razlagati drugače glede na družinske razmere obeh prosilcev. V zadevi C‑356/11 prosilec, njegov zakonec in otrok, ki je državljan Unije, živijo skupaj na Finskem. V zadevi C‑357/11 pa se je prosilec vrnil v svojo državo izvora, vendar ima s svojim zakoncem otroka, ki je državljan tretje države in ki prebiva na Finskem, zanj pa sta odgovorna oba starša(8).
31. Ta vprašanja bom preučil ne le glede na določbe Pogodbe v zvezi z državljanstvom Unije in zlasti njenega člena 20, ampak tudi glede na Direktivo 2003/86.
32. Vendar pa ne bom opravil presoje glede na določbe v zvezi s pravico državljanov Unije in članov njihovih družin, da se prosto gibajo in prebivajo na ozemlju držav članic, iz Direktive 2004/38/ES(9), ker se slednja po mojem mnenju ne uporablja.
33. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da na podlagi Direktive 2004/38 pravice do vstopa in prebivanja v državi članici nimajo vsi državljani tretjih držav, temveč le tisti, ki so družinski člani v smislu člena 2(2) te direktive državljana Unije, ki izvršuje pravico do prostega gibanja s tem, ko je začel prebivati v državi članici, ki ni država članica, katere državljan je.(10) Kot je namreč Sodišče nedavno ponovno opozorilo v sodbi Dereci in drugi(11), državljan Unije, ki ni nikoli uresničeval pravice do prostega gibanja in je vedno prebival v državi članici, katere državljan je, ni „upravičenec“ v smislu člena 3(1) Direktive 2004/38, tako da se ta zanj ne uporablja. V takih okoliščinah to ne more biti niti njegov družinski član, ker pravice, ki jih ta direktiva podeljuje družinskim članom upravičenca iz te direktive, niso njim lastne pravice, ampak izvedene pravice, ki so jih pridobili na podlagi statusa družinskega člana upravičenca(12).
34. V tem primeru zadevni državljani Unije, in sicer otroka S. in L. nikoli nista izvrševala svoje pravice do prostega gibanja in sta vedno živela na Finskem, ki je država članica, katere državljana sta. Zato menim, kot je poudarila Komisija v svojih stališčih, da nista „upravičenca“ v smislu člena 3(1) Direktive 2004/38, zato se ta zanju niti za njune družinske člane ne uporablja.
A – Uporaba določb Pogodbe, ki se nanašajo na državljanstvo Unije
35. Najprej je treba opozoriti, da imata otroka S. in L. kot državljana držav članic na podlagi člena 20(1) PDEU status državljana Unije, torej lahko pravice, ki se nanašajo na tak status, uveljavljata tudi proti državi članici, katere državljana sta.
36. Na podlagi te določbe je Sodišče v postopku, v katerem je bila izdana zgoraj navedena sodba Ruiz Zambrano nasprotovalo nacionalnim ukrepom, katerih učinek je, da državljanom Unije preprečujejo dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki so jim podeljene zaradi statusa državljana Unije(13).
37. V tej zadevi je moralo Sodišče odločiti, ali bi to, da bi država članica zavrnila pravico do prebivanja in izdajo osebnega delovnega dovoljenja državljanu tretje države, imelo tak učinek, če ta vzdržuje svoje mladoletne otroke, ki imajo kot državljani navedene države članice status državljanov Unije,. Sodišče je odločilo, da bodo zaradi zavrnitve prebivanja navedeni otroci, državljani Unije, prisiljeni zapustiti ozemlje Unije zato, da bodo spremljali starše, kar bi pomenilo, da ne bi mogli izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije(14).
38. Menim, da teh načel ne moremo uporabiti v položajih kot je ta iz postopka v glavni stvari.
39. Predloženi zadevi se namreč bistveno razlikujeta od zadeve v postopku, v katerem je bila izdana zgoraj navedena sodba Ruiz Zambrano.
40. Iz spisa izhaja, da prosilca nista starša mladoletnih otrok, ki sta državljana Unije. Nad njima ne izvajata nobene roditeljske pravice, niti ju ne vzdržujeta. Iz spisa izhaja, da sta za ta otroka izključno odgovorni njuni materi, saj ju vzdržujeta sami in vzgajata. Odločba, ki jo je izdalo Maahanmuuttovirasto, s katerim je bila zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje prosilcema, državljana Unije ne prikrajša niti za očeta niti za sredstva za njuno vzdrževanje, saj ta sredstva zagotavljata njuni materi, ki imata izključno pravico do varstva in vzgoje, in ki imata, naj spomnim, dovoljenje za stalno prebivanje na Finskem.
41. Seveda ne moremo izključiti, da S. in L. sami izbereta, da sledita svojima zakoncema v njuni državi izvora, da bi ohranili enotno družinsko življenje. Dejstvo, da sta njuna otroka državljana Unije, jima pač ne more „naložiti obveznosti do prebivališča“ v prostoru Unije, saj so jima prav sodni organi Unije zagotovili roditeljsko pravico v celoti.
42. V vsakem primeru, če sta izbrali, da bosta odšli – kar se mi zdi zlasti v okviru zadeve C‑357/11 malo verjetno zaradi razlogov, ki jih bomo navedli kasneje – mladoletni otroci, državljani Unije, dejansko ne bi imeli druge izbire kot zapustiti ozemlje Unije in bi zato izgubili pravice, ki jih imajo zaradi svojega statusa državljana Unije. Zato menim, da se njihova mati svobodno odloča, ali bo zapustila ozemlje Unije zaradi razloga, povezanega z družinskim življenjem, ne pa zato, ker bi to določala nacionalna zakonodaja.
43. Čeprav omenjam načela, ki jih je Sodišče razvilo v zgoraj navedeni sodbi Dereci in drugi, ne mislim, da bi bilo to dovolj, da se ugotovi kršitev člena 20 PDEU. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je namreč Sodišče zelo strogo razlagalo merila, določena v zgoraj navedeni sodbi Ruiz Zambrano. V točki 68 presoje je med drugim pojasnilo, da zgolj dejstvo, da si državljan Unije želi, da družinski član, ki je državljan tretje države, dobi dovoljenje za prebivanje, zaradi gospodarskih razlogov ali zaradi razlogov, povezanih z ohranjanjem družinske celovitosti, samo po sebi ni dovolj, da bi lahko šteli, da bo državljan Unije prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če to dovoljenje ne bo izdano.
44. Razlogi zato, da državljan Unije zapusti ozemlje, so torej med drugim opisani v sodni praksi Sodišča. Gre za situacije, ko državljan Unije nima nobene druge izbire, kot da sledi osebi, kateri je bila pravica do prebivanja zavrnjena, ker ga ta vzdržuje, in je tako v celoti odvisen od nje, saj ga le ta vzdržuje in skrbi za njegove potrebe.
45. Take situacije se lahko nanašajo na starše, državljane tretjih držav, ki vzdržujejo mladoletne otroke, državljane Unije, kot je bilo v postopku, v katerem je bila izdana zgoraj navedena sodba Ruiz Zambrano. Lahko bi se nanašala tudi na polnoletne otroke, ki vzdržujejo bolne ali invalidne starše. Ne morejo pa se nanašati na državljane tretje države, ki nimajo nobene starševske odgovornosti niti finančne obveznosti do državljana Unije. Če bi bilo tako, bi lahko namreč pravica do prebivanja državljanov tretjih držav imela podlago le v členu 20 PDEU in ne v predpisih sekundarne zakonodaje, ki jih je izrecno določil zakonodajalec Unije, zlasti v okviru Direktive 2003/86.
46. Menim, da te presoje ni treba spremeniti glede na posebne okoliščine, ki jih opisuje predložitveno sodišče v okviru drugih vprašanj za predhodno odločanje.
47. V zadevi C‑356/11 je družinski položaj prosilca poseben zato, ker živi na Finskem skupaj s svojim zakoncem in otrokom tega zakonca.
48. V tem primeru ta okoliščina ne izkazuje sorodstvene vezi med prosilcem in državljanom Unije in ne spreminja dejstva, da je kljub temu, da par živi skupaj, le mati otroka, ki je državljan Unije, tista, ki ga, ker ima izključno pravico do varstva in vzgoje tega otroka in ker je zaposlena, vzdržuje. Na tem mestu je treba opozoriti, da prosilec ni uspel dokazati, da je dejansko opravljal poklicno dejavnost.
49. V zadevi C‑357/11 družinski položaj prosilca ponazarja dejstvo, da je bil napoten v svojo državo izvora in ima s svojim zakoncem otroka, ki je državljan tretje države in ki prebiva na Finskem, pravico do varstva in vzgoje tega otroka pa imata oba starša skupaj.
50. Menim, da ta okoliščina nima posledice na razlago, ki jo predlagam glede člena 20 PDEU, ker – glede na to, da se nanaša na drugega otroka, ki je državljan tretje države – ne vpliva na status otroka, ki je državljan Unije.
51. Seveda prisotnost tega drugega otroka lahko povzroči, da se mati odloči, da bo sledila svojemu zakoncu v njegovo državo izvora, kar pomeni, da bi bil otrok, ki je državljan Unije, prisiljen zapustiti ozemlje Unije. Kot sem navedel, to ni posledica nacionalne zakonodaje, ampak je posledica načrtne odločitve matere.
52. Dejansko stanje v zadevi C‑357/11 to še posebej dobro prikaže. Iz spisa namreč izhaja, da prosilec še nikoli ni srečal svojega otroka. Z drugimi besedami to pomeni, da od njegove vrnitve v državo izvora L., mati otroka, ki je državljan Unije, nikoli ni prišla v Alžirijo, da bi videla svojega zakonca in mu predstavila njegovega otroka. Prav tako – in čeprav se zdi, da ob njegovem izgonu ni bil sprejet ukrep prepovedi vstopa na ozemlje – je prosilec presodil, da ni potrebno, da bi obiskal svoje družinske člane, ki so ostali na Finskem. Če upoštevamo dejstvo, da L. zakonito prebiva na Finskem že devet let, kar je obdobje, v katerem je rodila prvega otroka, ki je finski državljan, da ima tam dovoljenje za stalno prebivanje kot tudi dohodke in da je s svojim partnerjem živela le relativno kratko obdobje sedmih mesecev, ni očitno, da se bo odločila pridružiti se svojemu partnerju v njegovi državi izvora, s čimer bi otroka, ki je državljan Unije, prisilila, da zapusti ozemlje Unije. Dejstvo, da je lahko slednji prikrajšan za pravice, ki jih ima na podlagi svojega statusa državljana Unije, so odvisna torej predvsem od odločitev glede skupnega življenja njegove matere ne pa od prisilnih določb nacionalne zakonodaje.
53. Glede na vsa ta dejstva zato ocenjujem, da je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica državljanu tretje države odreče prebivanje na njenem ozemlju, ker nima zadostnih sredstev za preživetje, če ta državljan namerava prebivati s svojim zakoncem, ki je državljan tretje države in ki zakonito živi v tej državi članici, in z otrokom, ki je državljan Unije in ki ga ima njegov zakonec iz prve zakonske zveze.
54. Menim tudi, da te določbe ni mogoče razlagati drugače, če v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, državljan tretje države živi skupaj s svojim zakoncem in otrokom tega zakonca na ozemlju zadevne države članice. Prav tako ni treba razlagati člena 20 PDEU drugače, če se je ta državljan vrnil v svojo državo izvora, ima pa s svojim zakoncem otroka, ki je državljan tretje države in ki živi v zadevni državi članici, pravico do varstva in vzgoje tega otroka pa imata oba starša skupaj.
55. Vendar pa to še ne pomeni odgovora na vprašanje, ali ne bi bilo treba dovoljenja za prebivanje izdati prosilcem na podlagi pravice do varstva družinskega življenja in med drugim pravice do združitve družine, ki je določena v okviru Direktive 2003/86. Z dovoljenji za prebivanje, za katera se zaproša v postopkih v glavni stvari, bi se namreč omogočila združitev državljanov tretjih držav z njunima ženama, ki imata pravico za stalno prebivanje v državi članici, in z njunim skupnim otrokom(15).
B – Pravica do združitve družine
56. Pogoji, pod katerimi državljan tretje države, ki zakonito prebiva na ozemlju države članice, lahko uveljavlja svojo pravico do združitve družine, so določeni v Direktivi 2003/86. Ta direktiva se uporablja, če ima ta državljan dovoljenje za prebivanje za eno leto ali več, če obstaja utemeljena možnost, da bo pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, in nazadnje, če so člani njegove družine državljani tretjih držav.
57. Vsi ti pogoji so izpolnjeni v okviru postopkov v glavni stvari, saj imata sponzorki, ganska in alžirska državljanka, dovoljenje za stalno prebivanje na Finskem in zaprošata za dovoljenje za prebivanje za svoja zakonca, ki sta državljana tretjih držav, da bi ohranili enotnost družine.
58. Zato se za stranki uporablja Direktiva 2003/86.
59. Dopustitev združitve družine je po mnenju Sodišča splošno pravilo(16). Vendar lahko države članice za to dopustitev določijo nekatere pogoje iz členov od 6 do 8 te direktive. Zlasti lahko države članice zahtevajo v skladu s členom 7(1)(c) te direktive, da sponzor dokaže, da ima stalna in redna sredstva, ki zadoščajo za vzdrževanje njega in njegovih družinskih članov brez kakršnekoli pomoči socialnega sistema te države članice.
60. Na podlagi te določbe in zlasti na podlagi člena 39(1) zakona o tujcih je Maahanmuuttovirasto zavrnilo vlogi S. in L. glede priznanja pravice do združitve družine. Pojasnilo je, da ni mogoče odstopanje od načela iz te določbe, saj je ocenilo, da okoliščine niso bile izjemno resne in to ni bilo v interesu otroka.
61. Glede na načela, ki so bila določena v okviru Direktive 2003/86, in sodne prakse Sodišča, se mi zdi pomembno, da se predložitveno sodišče prepriča, da so bile odločbe Maahanmuuttovirasto sprejete tako, da se je spoštovalo družinsko življenje S. in L. in predvsem, da so bile v interesu zadevnih otrok.
62. Sodišče seveda priznava, da imajo države članice določeno diskrecijsko pravico pri obravnavanju prošenj za združitev družine(17) in predvsem pri izvajanju meril, določenih v okviru Direktive 2003/86.
63. Vendar je glede merila, določenega v členu 7(1)(c) te direktive, Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Chakroun odločilo, da je treba to določbo razlagati ozko, in se ne sme uporabiti tako, da bi posegala v cilj te direktive, ki je spodbuditi združitev družine, in v njen polni učinek(18). Poleg tega je Sodišče ocenilo, da morajo države članice diskrecijsko pravico uresničevati ob upoštevanju pravice do spoštovanja družinskega življenja, ki ga določa 8. člen EKČP in ki ga v enakem besedilu zagotavlja Listina(19). Sodišče se je glede tega sklicevalo na uvodno izjavo 2 Direktive 2003/86, s katero zakonodajalec Unije zahteva, da se ukrepi za združitev družine sprejmejo v skladu z obveznostjo do varstva družine in spoštovanja družinskega življenja, kot je določeno v teh določbah.
64. Kaj to v praksi pomeni za presojo, ki jo opravi nacionalno sodišče?
65. Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti na presojo Evropskega sodišča za človekove pravice, na katero se naša sodna praksa močno opira.
66. Evropsko sodišče za človekove pravice meni, da pravica do spoštovanja družinskega življenja ne zagotavlja na splošno pravice do izbire najprimernejšega kraja za družinsko življenje(20).
67. Poleg tega ocenjuje, da ker ESČP sama po sebi ne zagotavlja nobene pravice tujcu, da vstopi ali prebiva na ozemlju določene države članice, imajo države članice pravico, da nadzorujejo vstop tujih državljanov na njihovo ozemlje, seveda ob upoštevanju mednarodnih sporazumov, ki so jih sklenile. Glede priseljevanja tujcev Evropsko sodišče za človekove pravice ocenjuje, da države članice niso zavezane k temu, da spoštujejo izbiro tujih poročenih državljanov glede njihovega skupnega prebivališča, in da omogočijo združitev družine na njihovem ozemlju(21).
68. Vendar priznava, da odločba, ki jo država članica sprejme na področju priseljevanja tujcev in združitve družine, lahko ogrozi pravico do družinskega življenja med drugim zato, ker se z odločbo lahko odredi izgon osebe iz države, v kateri živijo člani njene družine (22).
69. Zato Evropsko sodišče za človekove pravice zahteva, da je treba zadevno odločbo sprejeti v skladu z zahtevami, ki so določene v členu 8(2) EKČP. Pri presoji vsakega primera posebej tako ugotovi, ali je bila ta odločba dejansko „določena z zakonom“, ima legitimen cilj, kot je ohranitev javnega reda, in je „potrebna v demokratični družbi“ ter izvede preizkus sorazmernosti.
70. Odločilna točka pri njegovi presoji je, ali je v vsakem primeru posebej obstajalo pravilno ravnovesje med splošnim interesom, interesom para in seveda interesi otroka.
71. Evropsko sodišče za človekove pravice presoja številne dejavnike, povezane z individualnimi in družinskimi razmerami vseh zadevnih oseb.
72. Upošteva državljanstvo prosilca ter naravo socialnih, kulturnih in družinskih vezi, ki jih ima z državo gostiteljico in državo izvora. Seveda upošteva tudi trajanje njegove zakonske zveze, rojstvo zakonsko priznanih otrok in vsa druga dejstva, ki kažejo na to, da par resnično živi družinsko življenje. Evropsko sodišče za človekove pravice je pozorno na naravo in težo problemov, na katere lahko zakonec naleti v izvorni državi prosilca(23).
73. Pri tehtanju različnih interesov je interes otroka odločilni dejavnik in lahko glede na njegovo naravo in težo prevlada nad interesom staršev(24). Interes otroka zahteva, da se ohranijo vezi med njim in njegovo družino. Zato Evropsko sodišče za človekove pravice ocenjuje, da lahko načeloma le izjemne okoliščine vodijo k pretrganju družinskih vezi in je treba storiti vse, da se ohranijo osebne vezi in družinska celota ali „rekonstrukcija“ družine(25).
74. Glede tega Evropsko sodišče za človekove pravice upošteva več individualnih okoliščin glede otroka, da lahko bolje določi njegov interes in zagotovi njegovo dobrobit. Med drugim upošteva njegovo starost in zrelost ter stopnjo odvisnosti od staršev ter upošteva, ali so ti prisotni ali ne. Upošteva tudi okolje, v katerem živi in razmere v izvorni državi enega od staršev, da lahko presodi, na kakšne težave bi lahko naletel v tej državi(26).
75. Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov in ob tehtanju teh dejavnikov in splošnega interesa države Evropsko sodišče za človekove pravice oceni, ali je država v svoji odločbi upoštevala pravilno ravnovesje in spoštovala določbe člena 8 EKČP.
76. Pri izvajanju Direktive 2003/86 morajo države članice pretehtati različne interese, ki so prisotni, in pri tem posebej upoštevati interese otroka. Sodišče je to izrecno priznalo v zadevi, ki je vodila k izdaji zgoraj navedene sodbe Parlament proti Svetu in se v veliki meri sklicevalo na sodno prakso, ki jo je Evropsko sodišče za človekove pravice razvilo na področju člena 8 EKČP(27).
77. Spomnimo naj, da je pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja zagotovljena v Listini, z enakim besedilom kot v členu 8(1) EKČP, kar na podlagi člena 52(3) Listine pomeni, da se vsebino in obseg te pravice določi ob upoštevanju sodne prakse, ki jo je glede tega izdelalo Evropsko sodišče za človekove pravice(28).
78. Opozorimo naj tudi, da je treba na podlagi sodne prakse Sodišča pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavlja člen 7 Listine, razumevati v povezavi z obveznostjo upoštevanja interesa otroka iz člena 24(2) te Listine(29). Z drugimi besedami in v skladu z zahtevami te zadnje določbe morajo države članice pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka. Ta zahteva je izrecno omenjena v členu 5(5) Direktive 2003/86. Države članice se morajo poleg tega prepričati, da lahko otrok redno vzdržuje osebne odnose in neposredne stike s svojimi starši(30).
79. Glede na ta dejstva zato menimo, da mora nacionalno sodišče oceniti, ali je pri izvajanju meril, ki jih določa Direktiva 2003/86, in ob upoštevanju diskrecijske pravice, ki jo ima država članica na tem področju, pristojni nacionalni organ pravilno ocenil in pretehtal interese vseh zadevnih strank, zlasti spoštovanje družinskega življenja in najboljšo rešitev za otroka . V tem okviru bo moralo temeljito oceniti družinske razmere v celoti in upoštevati posebne okoliščine tega primera na dejanski, čustveni, psihološki in materialni ravni.
80. Vendar želim podati nekaj ugotovitev glede razmer strank v obeh primerih.
81. V zadevi C‑356/11 se zastavi vprašanje glede „nadaljevanja“ družinskega življenja na Finskem, saj prosilec živi skupaj s sponzorko, njunim skupnim otrokom in otrokom, ki je državljan Unije.
82. Prosilec ni izkazal, da je opravljal poklicno dejavnost, ki bi mu omogočala pridobitev zadostnih prihodkov, da bi lahko uresničil pogoj iz člena 39(1) zakona o tujcih. Zato se sprašujem, ali ne bi zavrnitev njegove vloge in namestitev družine na Slonokoščeni obali pomenila zelo težke posledice glede otrok in sponzorke.
83. Prvič, v interesu otroka, ki je državljan Unije, je, da ima, kolikor je to mogoče, neprekinjen odnos s svojim očetom, ki prebiva na Finskem in ima morda pravico do obiska – razen seveda, če se je slednji izkazal za nevrednega(31). Zavrnitev dovoljenja za prebivanje prosilcu in selitev družine na Slonokoščeno obalo bi dejansko povzročili pretrganje teh vezi, saj bi osebe tako težje ohranjale redne odnose. Poleg tega je ta otrok od nekdaj živel na Finskem, v kulturnem, socialnem in jezikovnem okolju te države članice in se je tam celo šolal. Zato ima z Republiko Slonokoščene obale šibko vez oziroma vezi sploh nima. Čeprav je v letih, ko je možnost prilagoditve še zelo visoka, menimo, da mora nacionalno sodišče upoštevati težave, s katerimi se lahko sreča, če bo iztrgan iz svoje sredine zato, da bo lahko živel v izvorni državi prosilca.
84. Očitno je tudi, da splošni interes otroka zahteva – zlasti glede na to, da je mlad – da odrašča v družinskem okolju in da ohrani vez s svojim očetom.
85. Drugič, iz dejstev iz spisa izhaja, da se je sponzorka šolala, se izučila za poklic in opravljala poklicno dejavnost na Finskem, tako da v tej državi članici ni razvila le osebnih in socialnih vezi, ampak tudi ekonomske in poklicne vezi. Poleg tega je pridobila tudi dovoljenje za stalno prebivanje. Vprašanje je zato, ali je mogoče od S. pričakovati, da se odloči med tem, ali naj se odreče položaju, ki ga je dosegla na Finskem, in posledično osebnim in ekonomskim odnosom, ki so del njenega zasebnega življenja, ali pa naj se odreče družbi svojega moža, s katerim živi in je temeljni del njenega družinskega življenja. Vsekakor bi imela zavrnitev dovoljenja za prebivanje njenemu zakoncu številne posledice, in sicer, prvič na odgovornosti, ki jih ima kot mati otroka, ki je državljan Unije, ker je očitno v interesu otroka, da ostane na Finskem, drugič kot žena državljana Slonokoščene obale in mati drugega otroka, ki ima državljanstvo Slonokoščene obale, saj imajo vsi interes, da živijo skupaj, in tretjič, na njene osebne in poklicne razmere, ker je gotovo v njenem interesu, glede na položaj, ki ga je pridobila na Finskem, da še naprej prebiva v tej državi članici.
86. V zadevi C‑357/11 pa se postavi vprašanje glede „ponovne združitve“ družine, ker prosilec ne živi več s sponzorko. To zadevo je treba razlikovati od prve zadeve, saj se bistveno razlikuje v dveh dejstvih, ki se nanašata na položaj prosilca.
87. Prvič, iz spisa izhaja, da je prosilec s svojo partnerko živel le relativno kratko obdobje sedmih mesecev in ni nikoli spoznal svojega otroka, ki je sedaj star pet let in pol. Ozemlje Finske je sicer res moral zapustiti pred rojstvom tega otroka. Vendar kot sem navedel iz spisa ne izhaja, da bi bil njegovem izgonu sprejet ukrep prepovedi vstopa na finsko ozemlje. Zato se sprašujem, v kolikšni meri je bilo za prosilca res nemogoče obiskati člane svoje družine in spoznati svojega otroka. Prav tako iz spisa izhaja tudi, da se L., ki je vendar alžirska državljanka, ki nima le dovoljenja za stalno prebivanje na Finskem, ampak tudi finančna sredstva, nikoli ni vrnila v svojo državo izvora, da bi obiskala svojega zakonca in mu predstavila njunega skupnega otroka. Menim, da ta dejstva kažejo na to, da ne obstaja resnična volja, da bi živeli skupaj, in da oče nima prave želje, da bi spoznal svojega otroka in zanj skrbel.
88. Drugič, imam občutek, da je družinsko življenje L. in M. nastalo in trajalo v obdobju, ko je par izvedel, da je bilo stanje glede predpisov o priseljevanju tako, da je bilo njihovo družinsko življenje na Finskem izredno negotovo(32). Prosilec namreč ni nikoli pridobil dovoljenja za začasno prebivanje na Finskem in ni izpolnil pogoja glede finančnih sredstev, ki ga določajo nacionalni predpisi. Zato sta se oba razumno zavedala, da je obstajala nevarnost izgona in je bilo nadaljevanje družinskega življenja na Finskem vprašljivo.
89. Ne razpolagamo pa z vsemi dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi lahko pravilno pretehtali vse obstoječe interese, za to se je namreč potrebno neposredno obrniti na stranke v postopku, kar pa lahko stori le nacionalni organ.
90. Glede na vsa dejstva in dokaze mora zato nacionalno sodišče oceniti, ali je pri izvajanju meril, ki jih določa Direktiva 2003/86 in v mejah diskrecijske pravice, ki jo ima država članica na tem področju, pristojni nacionalni organ pravilno in uravnoteženo ocenil nasprotujoče si interese, in zlasti zagotovil spoštovanje družinskega življenja strank ter določil najboljšo rešitev za otroka. V tem okviru mora ta organ temeljito oceniti družinske razmere in upoštevati posebne okoliščine, ki so dejanske, čustvene, psihološke in materialne narave.
V – Predlog
91. Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj Korkein hallinto-oikeus odgovori:
1. Člen 20 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica državljanu tretje države zavrne prebivanje na njenem ozemlju, ker nima zadostnih sredstev za preživetje, če ta državljan namerava prebivati s svojim zakoncem, ki je državljan tretje države in ki zakonito prebiva v tej državi članici, in z otrokom, ki je državljan Unije in ki ga ima njegov zakonec iz prve zakonske zveze.
Te določbe se ne sme razlagati drugače, če državljan tretje države živi skupaj s svojim zakoncem in otrokom tega zakonca na ozemlju države članice.
Te določbe se ne sme razlagati drugače niti, če se je državljan tretje države vrnil v svojo državo izvora, vendar ima s svojim zakoncem otroka, ki je državljan tretje države, ki prebiva v zadevni državi članici, zanj pa sta odgovorna oba starša.
2. Vendar pa mora nacionalno sodišče presoditi, ali je pri izvajanju meril, ki jih določa Direktiva Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine, in v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima država članica na tem področju, nacionalni organ pravilno ocenil in pretehtal nasprotujoče si interese zlasti spoštovanje družinskega življenja in najboljšo rešitev za otroka. V tem okviru mora temeljito presoditi družinske razmere in upoštevati posebne okoliščine konkretnega primera, ki so dejanske, čustvene, psihološke in materialne narave.