SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JEANA RICHARDA DE LA TOURA,
predstavljeni 11. februarja 2021(1)
Zadeva C‑648/20 PPU
Svishtov Regional Prosecutor’s Office
proti
PI
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Westminster Magistrates’ Court (magistratno sodišče v Westminstru, Združeno kraljestvo))
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Nacionalni nalog za prijetje in evropski nalog za prijetje, ki ju izda državno tožilstvo države članice – Učinkovito sodno varstvo – Neobstoj sodnega nadzora v odreditveni državi članici pred predajo zahtevane osebe tej državi članici – Pravica do svobode – Člena 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“
I. Uvod
1. Postopki v zvezi z evropskim nalogom za prijetje so med državami članicami precej različni, zlasti kar zadeva organe, ki so imenovani za „odreditvene pravosodne organe“ in „izvršitvene pravosodne organe“ v smislu člena 6(1) in (2) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami(2), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009(3). Razlike so tudi med pravnimi sredstvi, ki so jih države članice vzpostavile, da bi osebam, zoper katere je bil izdan evropski nalog za prijetje, omogočile sodno izpodbijanje pogojev za izdajo navedenega naloga za prijetje ter nacionalne odločbe, na kateri mora ta nalog temeljiti.
2. Sodišče je ob obravnavanju raznolikosti navedenih postopkovnih sistemov razvilo sodno prakso, v kateri je poudarilo pravosodno naravo odreditvenih in izvršitvenih organov, ki sodelujejo v postopku predaje na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584.(4)
3. Sodišče je z razlago, da ti pravosodni organi niso samo sodniki ali sodišča, ampak, širše, tudi organi, ki – kot na primer tožilci – sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah odreditvene ali izvršitvene države članice, potrdilo, da navedeni okvirni sklep državam članicam dovoljuje vzpostavitev različnih postopkov za izdajo ali izvršitev evropskega naloga za prijetje.
4. Ob tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno tudi, da morajo države članice svoje polje proste presoje izvajati ob spoštovanju zahtev, ki so neločljivo povezane z učinkovitim sodnim varstvom oseb, na katere se nanaša evropski nalog za prijetje, če ta lahko posega v pravico do svobode, zagotovljeno s členom 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(5).
5. Sodišče mora torej v vsaki predloženi zadevi preveriti, ali se v zadevnem postopkovnem sistemu uravnoteženo usklajujeta pravica do učinkovitega sodnega varstva oseb, na katere se nanaša evropski nalog za prijetje, in učinkovitost sistema predaje, uvedenega z Okvirnim sklepom 2002/584.
6. Z obravnavanim predlogom za sprejetje predhodne odločbe se v bistvu postavlja vprašanje, ali je z navedenim okvirnim sklepom združljiv postopkovni sistem, v skladu s katerim je – če državni tožilec tako evropski nalog za prijetje kot nacionalno sodno odločbo, na katero se nanaša navedeni nalog za prijetje, sprejme v predkazenskem postopku – edini možni sodni nadzor nad navedenimi odločitvami v odreditveni državi članici mogoč šele po predaji zahtevane osebe tej državi članici.
7. V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, iz katerih po mojem mnenju tak postopkovni sistem ne izpolnjuje zahtev učinkovitega sodnega varstva.
II. Pravni okvir
A. Okvirni sklep 2002/584
8. Člen 1 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“
9. Člen 6(1) in (3) Okvirnega sklepa 2002/584 določa:
„1. Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.
[…]
3. Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu.“
10. Člen 8 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Vsebina in oblika evropskega naloga za prijetje“, v odstavku 1(c) določa:
„Evropski nalog za prijetje vsebuje naslednje podatke podane v skladu z obrazcem v prilogi:
[…]
(c) dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2.“
11. Navedeni okvirni sklep v prilogi vsebuje poseben obrazec, ki ga morajo odreditveni pravosodni organi izpolniti z navedbo potrebnih konkretnih informacij.(6) V razdelku (b) tega obrazca, ki se nanaša na „odločbo, na kateri temelji nalog za prijetje“, je v točki 1 omenjen „[s]klep o priporu ali pravosodna odločitev z enakim učinkom“.
B. Bolgarsko pravo
12. Okvirni sklep 2002/584 je bil v bolgarsko pravo prenesen z zakon za ekstraditsiata i evropeiskata zapoved za arest (zakon o izročitvi in evropskem nalogu za prijetje, v nadaljevanju: ZEEZA)(7), katerega člen 37 vsebuje določbe o izdaji evropskega naloga za prijetje s skoraj enakim besedilom, kot je v členu 8 tega okvirnega sklepa.
13. V skladu s členom 56(1), točka 1, ZEEZA je državni tožilec pristojen, da v predkazenskem postopku izda evropski nalog za prijetje obdolženca. V tej fazi kazenskega postopka bolgarska zakonodaja ne določa možnosti, da sodišče sodeluje pri izdaji evropskega naloga za prijetje ali izvaja nadzor nad veljavnostjo tega naloga, in sicer niti pred njegovo izdajo niti po njej.(8)
14. V skladu s členom 200 nakazatelno protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK) v povezavi s členom 66 ZEEZA je zoper evropski nalog za prijetje mogoče vložiti pritožbo le pri višjem državnem tožilstvu.
15. Odreditev pripora za osebo, zoper katero poteka kazenski pregon, je v predkazenskem postopku urejena s členom 64 NPK.
16. V skladu z besedilom člena 64(1) NPK „ukrep pripora na zahtevo državnega tožilca v predkazenskem postopku sprejme pristojno sodišče prve stopnje“.
17. V skladu s členom 64(2) NPK lahko državni tožilec sprejme ukrep, s katerim odredi pridržanje obdolženca za največ 72 ur, da omogoči navzočnost te osebe pred sodiščem, ki je pristojno, da glede na okoliščine sprejme ukrep pripora. Ukrep, ki ga državni tožilec sprejme na podlagi te določbe, je podlaga za evropski nalog za prijetje, ki ga v predkazenskem postopku prav tako izda navedeni tožilec.
III. Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
18. Postopek pred Westminster Magistrates’ Court (magistratno sodišče v Westminstru, Združeno kraljestvo) se nanaša na evropski nalog za prijetje, ki ga je 28. januarja 2020 izdal rayonna prokuratura Svichtov (državni tožilec državnega tožilstva v Svichtovu, Bolgarija) zaradi predaje PI, bolgarskega državljana, Republiki Bolgariji zaradi kazenskega pregona za tatvino, ki naj bi jo ta storil 8. decembra 2019. PI je bil na podlagi tega evropskega naloga za prijetje 11. marca 2020 prijet v Združenem kraljestvu in pridržan do predaje.
19. PI v okviru postopka v glavni stvari nasprotuje izvršitvi evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper njega, pri čemer trdi, da bolgarska zakonodaja ne zagotavlja dvojne ravni varstva, ki jo je treba zagotoviti osebam, na katere se nanaša evropski nalog za prijetje. V zvezi s tem se opira na sodno prakso Sodišča, ki izhaja iz sodb z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu)(9), in z dne 27. maja 2019, PF (Generalni državni tožilec Litve)(10), ki jima sledita sodbi z dne 12. decembra 2019 v zadevi Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg in Openbaar Ministerie (Državni tožilstvi v Lyonu in Toursu)(11), in z dne 12. decembra 2019 v zadevi Openbaar Ministerie (Švedsko državno tožilstvo)(12).
20. Državni tožilec lahko po bolgarskem pravu na podlagi člena 64(2) NPK sprejme ukrep odvzema prostosti, ki velja največ 72 ur in ki je lahko podlaga za to, da isti državni tožilec izda evropski nalog za prijetje. Po mnenju PI temeljne in postopkovne pravice zahtevane osebe v nobenem primeru niso varovane s sodnim nadzorom, niti glede sorazmernosti ukrepa. Ker ukrep odvzema prostosti pomeni nacionalni nalog za prijetje, naj ta pred morebitno predajo zahtevane osebe odreditveni državi članici ne bi bil podvržen sodnemu nadzoru v tej državi članici. Poleg tega naj evropski nalog za prijetje niti pred predajo niti po njej ne bi bil podvržen nobenemu sodnemu nadzoru.
21. Državni tožilec državnega tožilstva v Svichtovu pa je pred predložitvenim sodiščem trdil, da so interesi zadevne osebe vedno varovani z udeležbo odvetnika, ki ga zastopa. Odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje naj bi temeljila na ukrepu za odvzem prostosti na podlagi člena 64(2) NPK, ki določa, da se navedena oseba po predaji privede pred sodišče odreditvene države članice, da se ukrepa prijetja in pripora potrdita ali nadomestita. Po predaji naj bi imela zadevna oseba ali njen zakoniti zastopnik pravico, da pred navedenim sodiščem ugovarja nadaljnjemu priporu. Zato naj bi bil bolgarski sistem v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584 in sodno prakso Sodišča, ker zagotavlja dvojno raven varstva.
22. Predložitveno sodišče se ob upoštevanju obeh trditev, navedenih pred njim, sprašuje, ali je dvojna raven varstva pravic zahtevane osebe, kot se zahteva s sodno prakso Sodišča, zagotovljena, kadar evropski nalog za prijetje in nacionalni nalog za prijetje, na katerem ta evropski nalog temelji, izda državni tožilec, in če pred predajo zahtevane osebe odreditveni državi članici ne obstaja nikakršna možnost sodnega nadzora nad navedenima odločbama. Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da v skladu z bolgarskim pravom niti nacionalni ukrep odvzema prostosti niti evropski nalog za prijetje ne temeljita na odločbi sodišča in da pred predajo zahtevane osebe odreditveni državi članici zoper nobenega od njiju v navedeni državi članici ni mogoče vložiti pravnega sredstva pri sodišču.
23. Po mnenju predložitvenega sodišča naj bi se položaj v Bolgariji razlikoval od vseh drugih zadev, ki so bile pred tem predložene v obravnavo Sodišču, ker v zvezi z nacionalnim nalogom za prijetje ali evropskim nalogom za prijetje sodišče pred predajo nikakor ne more posredovati in ker ni nobene možnosti za sodni nadzor nad odločitvijo državnega tožilca o izdaji evropskega naloga za prijetje.
24. V teh okoliščinah je Westminister Magistrates’ Court (magistratno sodišče v Westminstru) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je zahtevani osebi zagotovljeno varstvo na dveh ravneh, ki ga je Sodišče opredelilo v zadevi z dne 1. junija 2016, Bob-Dogi (C‑241/15, ECLI:EU:C:2016:385), kadar se predaja zahteva zaradi kazenskega pregona zahtevane osebe in kadar tako odločitev za izdajo osnovnega nacionalnega naloga za prijetje kot tudi odločitev za izdajo evropskega naloga za prijetje sprejme državni tožilec, ne da bi sodišče pred predajo kakor koli posredovalo, če:
(a) je učinek nacionalnega naloga za prijetje omejen na pridržanje posameznika za največ 72 ur za namen njegove privedbe pred sodišče in
(b) je ob predaji sodišče pristojno le za to, da glede na vse okoliščine zadeve odredi izpustitev na prostost ali nadaljnje pridržanje?“
25. Sodišče je ugodilo predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.
IV. Analiza
26. Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu Sodišče poziva, naj se izreče, ali je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati tako, da so zahteve učinkovitega sodnega varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, zoper katero je bil zaradi kazenskega pregona izdan evropski nalog za prijetje, izpolnjene, če v skladu z zakonodajo odreditvene države članice tako evropski nalog za prijetje kot nacionalno sodno odločbo, na kateri temelji, izda organ, ki v navedeni državi članici sicer sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah, ni pa v navedeni državi članici v zvezi z njima mogoč sodni nadzor pred predajo zadevne osebe.
27. Predložitveno sodišče pa ne dvomi o opredelitvi bolgarskega državnega tožilca kot „odreditvenega pravosodnega organa“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 glede na elemente, ki jih je za sprejemljivost te opredelitve razvilo Sodišče, in sicer na eni strani njegovo sodelovanje pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah(13) in na drugi strani njegovo neodvisnost pri opravljanju nalog, ki so neločljivo povezane z izdajo evropskega naloga za prijetje(14).
28. Naj opozorim, da po mnenju Sodišča „obstoj sodnega nadzora nad odločbo o izdaji evropskega naloga za prijetje, ki jo je sprejel organ, ki ni sodišče, ni pogoj za to, da se ta organ lahko opredeli kot ,odreditveni pravosodni organ‘ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584. Ta zahteva ne spada med statusna in organizacijska pravila navedenega organa, ampak se nanaša na postopek izdaje takega naloga, ki mora izpolnjevati zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu“.(15)
29. Ker status „odreditvenega pravosodnega organa“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 ni odvisen od obstoja sodnega nadzora nad odločitvijo o izdaji evropskega naloga za prijetje in nacionalno odločbo, na kateri ta nalog temelji, je Sodišče pozvano zgolj k odgovoru na vprašanje, ali bolgarski postopek v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.
30. Sodišče je nedavno odločalo o tem bolgarskem postopku, vendar v drugačnih okoliščinah in z drugačnega vidika.
31. Sodišče je tako v zadevi, v kateri je bila izdana sodba MM, obravnavalo položaj, v katerem je sodišče odreditvene države članice, ki je obravnavalo predlog, s katerim se je izpodbijala zakonitost ukrepa pripora na podlagi člena 270 NPK, želelo izvedeti, kakšne posledice mora izpeljati iz ugotovitve, da evropski nalog za prijetje ni temeljil na „[nacionalnem] nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom“ v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 in je bil torej neveljaven. Navedeno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da nima možnosti, da bi v okviru navedenega postopka preizkusilo še veljavnost nacionalnega ali evropskega naloga za prijetje, ker po njegovem mnenju ni pristojno za presojo odločitve državnega tožilca o izdaji takega naloga, saj je pritožbo zoper tak nalog mogoče vložiti le na državno tožilstvo višje stopnje.
32. Sodišče je v sodbi MM razsodilo, da „če zakonodaja odreditvene države članice ne vsebuje določb o pravnem sredstvu, s katerim bi bilo mogoče preveriti pogoje, pod katerimi je organ, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v tej državi članici, vendar sam ni sodišče, izdal evropski nalog za prijetje, je treba Okvirni sklep 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, pri katerem je vloženo pravno sredstvo, s katerim se izpodbija zakonitost nadaljevanja pripora za osebo, ki je bila predana na podlagi evropskega naloga za prijetje, izdanega na podlagi nacionalnega akta, ki ga ni mogoče opredeliti kot ,[nacionalni] nalog za prijetje ali katero koli drugo izvršljivo sodno odločbo z enakim učinkom‘ v smislu člena 8(1)(c) tega okvirnega sklepa, in s katerim se uveljavlja razlog neveljavnosti tega evropskega naloga za prijetje z vidika prava Unije, omogoča, da se izreče za pristojno za izvedbo takega nadzora veljavnosti“.(16) V isti sodbi je Sodišče obravnavalo tudi posledice, ki jih lahko bolgarska sodišča izpeljejo iz neveljavnosti evropskega naloga za prijetje, če je bil ta izvršen.
33. Nasprotno pa se Sodišče v tej sodbi ni neposredno izreklo o vprašanju, ali bolgarski postopek, po katerem državni tožilec v predkazenskem postopku izda evropski nalog za prijetje, izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.
34. Ko je namreč Sodišče razsodilo, da je nacionalno sodišče odreditvene države članice v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584 v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine, pristojno za posredno preverjanje pogojev za izdajo evropskega naloga za prijetje, kadar se pred njim izpodbija njegova veljavnost, je zgolj pojasnilo, da pravo Unije takemu nacionalnemu sodišču daje podlago za pristojnost, če v pravu te države članice ni posebnega pravnega sredstva. Na podlagi navedenega ni mogoče sklepati, da bi bilo treba zaradi pristojnosti, ki jo ima sodišče odreditvene države članice v skladu s členom 47 Listine, nacionalni postopek izdaje evropskega naloga za prijetje obravnavati kot skladen z zahtevami učinkovitega sodnega varstva. Zaradi rešitve, ki jo je sprejelo Sodišče, zato odreditvena država članica ne more razbremenjena obveznosti, da v svojem nacionalnem procesnem pravu ob popolni jasnosti in pravni varnosti določi pravna sredstva, ki osebam, zoper katere je bil sprejet nacionalni nalog za prijetje, ki ga je sprejel državni tožilec in na podlagi katerega je nato prav ta tožilec izdal evropski nalog za prijetje, omogočajo, da sodišče opravi nadzor nad temi odločbami.
35. Prav tako poudarjam, da je drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba MM, v tej zadevi vprašanje za predhodno odločanje postavil izvršitveni pravosodni organ, in ne sodišče odreditvene države članice. Poleg tega obstoj „[nacionalnega] naloga za prijetje ali katere koli druge izvršljive sodne odločbe z enakim učinkom“ v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 v sporu o glavni stvari ni sporen.
36. V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je nacionalni akt, na katerem mora v skladu s členom 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 temeljiti evropski nalog za prijetje, sodna odločba. V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je, ker je treba zagotoviti skladnost med razlagami različnih določb navedenega okvirnega sklepa, mogoče razlago – v skladu s katero je treba pojem „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa razumeti tako, da se nanaša na organe, ki sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah v državah članicah – načeloma prenesti na člen 8(1)(c) navedenega okvirnega sklepa. Zadnjenavedeno določbo je zato treba razlagati tako, da se pojem „sodna odločba“ nanaša na odločbe organov, ki sodelujejo v kazenskem pravosodju držav članic(17).
37. Zato je treba na podlagi pojasnil bolgarske vlade Sodišču, da je državni tožilec organ, ki sodeluje v kazenskem pravosodju v Bolgariji, odločbo, ki jo sprejme na podlagi člena 64(2) NPK, obravnavati kot „sodno odločbo“ v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584.(18)
38. Poleg tega glede na opredelitev „[nacionalnega] naloga za prijetje ali katere koli druge izvršljive sodne odločbe z enakim učinkom“ v smislu člena 8(1)(c) tega okvirnega sklepa, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi MM,(19) po mojem mnenju navedeni pojem zajema ukrep, ki ga je državni tožilec sprejel na podlagi člena 64(2) NPK in s katerim je bil odrejeno pridržanje obdolženca za največ 72 ur zaradi njegove privedbe pred sodišče, ki je pristojno, da po potrebi sprejme ukrep pripora.
39. Po teh pojasnilih je treba preveriti, ali bolgarski postopkovni sistem, v katerem je državni tožilec organ, ki je v predkazenskem postopku pristojen za izdajo evropskega naloga za prijetje na podlagi nacionalne odločbe, ki jo sprejme v skladu s členom 64(2) NPK – nobena od navedenih odločitev pa pred predajo zahtevane osebe odreditveni državi članici v tej državi članici ne more biti predmet sodnega nadzora – upošteva dvojno raven varstva pravic osebe, na katero se evropski nalog za prijetje nanaša, kot to zahteva Sodišče.
40. Povedano drugače, s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se postavlja vprašanje, ali takrat, kadar tako nacionalni nalog za prijetje kot evropski nalog za prijetje sprejme državni tožilec in ta torej pomenita sodni odločbi, dvojna raven varstva pravic, ki mora biti zagotovljena zahtevani osebi, predpostavlja tudi možnost sodnega nadzora nad tema dvema odločbama v odreditveni državi članici pred predajo navedene osebe tej državi članici.
41. Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti na sodno prakso Sodišča v zvezi z dvojno ravnjo varstva pravic, do katere mora biti v odreditveni državi članici upravičena oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje.
42. S tega vidika je treba poudariti, da je, kot je Sodišče že presodilo, „v postopku v zvezi z evropskim nalogom za prijetje za zagotavljanje spoštovanja pravic osebe, katere predaja se zahteva, prvenstveno odgovorna odreditvena država članica, glede katere se domneva, da spoštuje pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom“.(20)
43. Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da „sistem evropskega naloga za prijetje vključuje varstvo postopkovnih in temeljnih pravic na dveh ravneh, ki mora biti zagotovljeno zahtevani osebi, saj je sodnemu varstvu, določenem na prvi ravni ob sprejetju nacionalne odločbe, kot je nacionalni nalog za prijetje, dodano varstvo, ki mora biti zagotovljeno na drugi ravni ob izdaji evropskega naloga za prijetje, do katere lahko pride – odvisno od primera – hitro po sprejetju navedene nacionalne sodne odločbe“.(21)
44. Po mnenju Sodišča „v zvezi z ukrepom, ki – tako kot izdaja evropskega naloga za prijetje – lahko poseže v pravico zadevne osebe do svobode, to varstvo torej pomeni, da je treba odločitev, ki izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva, sprejeti vsaj na eni od dveh ravni tega varstva“.(22)
45. Iz tega izhaja, da „mora nacionalna sodna odločba, kot je nacionalni nalog za prijetje, na katerem temelji evropski nalog za prijetje – kadar pravo odreditvene države članice podeljuje pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje organu, ki, čeprav sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v tej državi članici, ni sodnik ali sodišče – izpolnjevati take zahteve“.(23)
46. Sodišče navaja, da „[i]zpolnjevanje teh zahtev tako izvršitvenemu pravosodnemu organu zagotavlja, da odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje zaradi izvedbe kazenskega pregona temelji na nacionalnem postopku, ki je predmet sodnega nadzora, in da so bila osebi, zoper katero je bil ta nacionalni nalog za prijetje izdan, zagotovljena vsa jamstva, potrebna za sprejetje take vrste odločitev, zlasti tista, ki izhajajo iz temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, navedenih v členu 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584“.(24)
47. Iz navedene sodne prakse tako izhaja, da v postopkovnem sistemu, ki državnemu tožilcu daje pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje, prva raven varstva zahteva predhodno sprejetje nacionalne sodne odločbe, na primer nacionalnega naloga za prijetje, ki mora biti predmet sodnega nadzora.
48. Poleg tega „druga raven varstva pravic zadevne osebe zahteva, da odreditveni pravosodni organ opravi nadzor nad izpolnjenostjo pogojev, potrebnih za izdajo evropskega naloga za prijetje, in objektivno – ob upoštevanju vseh obremenilnih in razbremenilnih dokazov ter ne da bi bil izpostavljen tveganju, da bi mu bila pri njegovem odločanju lahko dana zunanja navodila, zlasti od izvršilne veje oblasti – preizkusi, ali je bila navedena izdaja sorazmerna“.(25)
49. Opozoriti je treba tudi na to, da „mora v odreditveni državi članici – kadar je v pravu te države članice pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje podeljena organu, ki ni sodišče, čeprav sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v tej državi članici – obstajati možnost sodnega nadzora nad odločitvijo o izdaji takega naloga za prijetje in zlasti nad sorazmernostjo takšne odločitve, ki v celoti izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva“.(26)
50. Po mnenju Sodišča se „[s] takšnim pravnim sredstvom zoper odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona, ki jo sprejme organ, ki sicer sodeluje pri izvajanju sodne oblasti in ima zahtevano neodvisnost od izvršilne veje oblasti, vendar ni sodišče, […] zagotavlja, da se pri sodnem nadzoru nad to odločitvijo in nad pogoji, ki so potrebni za izdajo tega naloga, ter zlasti nad njegovo sorazmernostjo spoštujejo zahteve učinkovitega sodnega varstva“.(27)
51. Zato morajo države članice „zagotoviti, da njihovi pravni redi učinkovito zagotavljajo raven sodnega varstva, ki se zahteva z Okvirnim sklepom 2002/584, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča, tako da uvedejo pravna sredstva, ki se lahko od enega do drugega sistema razlikujejo“.(28)
52. V tem okviru je „uvedba ločenega pravnega sredstva zoper odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje, ki jo sprejme pravosodni organ, ki ni sodišče, le možnost v zvezi s tem“.(29)
53. Sodišče je tudi potrdilo, da „obstoj postopkovnih pravil v nacionalnem pravnem redu, na podlagi katerih so pogoji za izdajo evropskega naloga za prijetje in zlasti sorazmernost tega naloga lahko predmet sodnega nadzora v odreditveni državi članici pred sprejetjem tega naloga ali hkrati z njim, pa tudi pozneje, ustreza zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu“.(30)
54. Ta sodna praksa kaže na določeno prožnost Sodišča – ob upoštevanju postopkovne avtonomije držav članic(31) – glede načinov sodnega nadzora, ki ga je treba opraviti v odreditveni državi članici, in glede trenutka, ko je tak nadzor mogoč.
55. Iz te sodne prakse poleg tega izhaja, da za doseganje dvojne ravni varstva pravic osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, ne zadostuje, da „celoten postopek predaje med državami članicami, ki je določen v Okvirnem sklepu [2002/584], poteka pod sodnim nadzorom“.(32) Če namreč evropski nalog za prijetje izda organ, ki – čeprav v odreditveni državi članici sodeluje pri izvajanju sodne oblasti – ni sodišče, mora biti nacionalni postopek, po katerem se sprejme tak nalog za prijetje, predmet sodnega nadzora.
56. Sodišče je v obravnavani zadevi pozvano, naj pojasni, kdaj je treba ta sodni nadzor opraviti, da bi bilo mogoče šteti, da je sodno varstvo učinkovito.
57. Ugotavljam, da po bolgarskem pravu niti zoper nacionalno odločbo, ki jo državni tožilec sprejme na podlagi člena 64(2) NPK, niti zoper odločbo tega državnega tožilca o izdaji evropskega naloga za prijetje ni mogoče vložiti pravnega sredstva pred sodiščem. Poleg tega iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba MM, izhaja negotovost, ali po bolgarskem pravu sodišče, pred katero se oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, po opravljeni predaji privede, sploh lahko posredno preveri pogoje izdaje navedenega naloga za prijetje.
58. Vendar pa ob predpostavki, da taka možnost posrednega sodnega nadzora v bolgarskem pravu dejansko obstaja, bolgarska vlada in Evropska komisija zlasti na podlagi ugotovitev iz sodb Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg in Openbaar Ministerie (Državni tožilstvi v Lyonu in Toursu) ter Openbaar Ministerie (Švedsko državno tožilstvo) trdita, da je nacionalni postopek, po katerem se izda evropski nalog za prijetje, skladen z dvojno ravnjo varstva pravic zahtevane osebe, kot to zahteva Sodišče, ker je treba to osebo po opravljeni predaji nemudoma privesti pred sodišče, ki je v odreditveni državi članici pristojno za odločanje o končanju začasnega pridržanja ali o njegovem podaljšanju. Zato po mnenju bolgarske vlade in Komisije obstoj možnosti sodnega nadzora nad pogoji izdaje evropskega naloga za prijetje po predaji zahtevane osebe v bolgarskem pravnem redu zadostuje za ugotovitev, da postopek v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje s strani državnega tožilca v predkazenskem postopku izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.
59. Po mojem mnenju – tako v bistvu trdi tudi PI – pa to, da v odreditveni državi članici obstaja sodni nadzor nad nacionalnim postopkom, po katerem se izda evropski nalog za prijetje, ki ga je mogoče opraviti šele po predaji zadevne osebe tej državi članici, ne izpolnjuje zahtev učinkovitega sodnega varstva, kot jih je opredelilo Sodišče in kot izhajajo iz razlage Okvirnega sklepa 2002/584 ob upoštevanju členov 6 in 47 Listine.
60. Po mojem mnenju prožnost, ki jo je Sodišče doslej izkazalo pri obravnavi vprašanja, ali so bile zahteve sodnega varstva izpolnjene v postopkovnih sistemih, ki jih je obravnavalo, ne bi smela segati tako daleč, da bi se priznalo, da take zahteve izpolnjuje tudi sistem, v katerem je edino sodno varstvo v odreditveni državi članici, do katerega je lahko upravičena oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, dostopno šele po predaji te osebe navedeni državi.
61. Ker je za zagotavljanje spoštovanja pravic osebe, predaja katere se zahteva, zlasti – kot sem že navedel – odgovorna odreditvena država članica, mora biti po mojem mnenju za popolno učinkovitost sodnega varstva osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, tako varstvo tej osebi zagotovljeno pred predajo navedeni državi članici, in to vsaj na eni od dveh ravni varstva, ki jo zahteva sodna praksa Sodišča.
62. V nasprotju z zatrjevanjem bolgarske vlade in Komisije menim, da na podlagi sodb Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg in Openbaar Ministerie (Državni tožilstvi v Lyonu in Toursu) ter Openbaar Ministerie (Švedsko državno tožilstvo) ni mogoče sklepati, da nacionalni postopek, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.
63. Sodišče je namreč v vsaki od navedenih sodb celovito preučilo zadevno nacionalno zakonodajo, in to na dveh ravneh varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, da bi preverilo, ali ta nacionalna zakonodaja izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.
64. V sodbi Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg in Openbaar Ministerie (Državni tožilstvi v Lyonu in Toursu) je Sodišče tako ugotovilo, da se „v francoskem pravnem redu, […] evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona nujno izda po nacionalnem nalogu za prijetje, ki ga izda sodišče, običajno preiskovalni sodnik“.(33) Sodišče je poleg tega upoštevalo, da „kadar evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona izda državno tožilstvo, sodišče, ki je izdalo nacionalni nalog za prijetje, na podlagi katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje, zahteva, da državno tožilstvo izda evropski nalog za prijetje, ter hkrati presodi pogoje, ki so potrebni za izdajo tega evropskega naloga za prijetje, in zlasti sorazmernost te izdaje“.(34)
65. Sodišče je upoštevalo tudi to, da se lahko v francoskem pravnem redu zoper odločitev državnega tožilstva o izdaji evropskega naloga za prijetje na podlagi člena 170 zakonika o kazenskem postopku vloži pravno sredstvo za ugotovitev ničnosti, in sicer po predaji zahtevane osebe in njenem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, če se evropski nalog za prijetje izda za osebo, ki še ni stranka v postopku.(35)
66. Sodišče je na podlagi navedenih elementov sklenilo, da „[o]bstoj teh postopkovnih pravil v francoskem pravnem redu tako kaže na to, da je sorazmernost odločitve državnega tožilstva, da izda evropski nalog za prijetje, lahko predmet sodnega nadzora, ki je bodisi predhoden bodisi skoraj hkraten z njegovo izdajo, vsekakor pa se ta lahko opravi po izdaji evropskega naloga za prijetje, tako da se ta preizkus, odvisno od primera, lahko opravi pred ali po dejanski predaji zahtevane osebe.“(36)
67. Na tej podlagi je ugotovilo, da tak sistem zato izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.(37)
68. Kot je razvidno iz pristopa, ki ga zagovarjata bolgarska vlada in Komisija, je bilo to sodbo mogoče razumeti tako, da bi za to, da bi nacionalni postopek, po katerem evropski nalog za prijetje izda državni tožilec, izpolnjeval zahteve učinkovitega sodnega varstva, zadoščalo, da bi bili pogoji za izdajo takega naloga za prijetje lahko predmet sodnega nadzora v odreditveni državi članici po predaji zahtevane osebe.
69. S tako razlago sodbe Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg in Openbaar Ministerie (Državni tožilstvi v Lyonu in Toursu) se ne strinjam. Menim namreč, da je Sodišče opravilo celovito presojo obeh ravni varstva, ki ju zagotavlja francoska zakonodaja, in upoštevalo, da so pogoji za izdajo evropskega naloga za prijetje s strani državnega tožilstva lahko predmet sodnega nadzora pred predajo, in sicer že na prvi ravni varstva, ker v navedeni zakonodaji evropski nalog za prijetje temelji na nacionalnem nalogu za prijetje, ki ga je izdalo sodišče, ki poleg tega presoja pogoje, potrebne za izdajo evropskega naloga za prijetje, zlasti njegovo sorazmernost.
70. Zato me ne prepriča trditev, da se je Sodišče pri ugotovitvi, da francoski postopkovni sistem izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva, zadovoljilo s tem, da v francoskem pravu obstaja pravno sredstvo, ki ga je, kadar zahtevana oseba še ni stranka v postopku, mogoče vložiti šele po predaji te osebe. Po mojem mnenju je bila namreč odločilna ugotovitev, da je nacionalni postopek za sprejetje nacionalnega naloga za prijetje, ki je podlaga za izdajo evropskega naloga za prijetje, v odreditveni državi članici pred predajo vsekakor predmet sodnega nadzora.(38)
71. Menim, da to mnenje potrjuje sodba Openbaar Ministerie (Švedsko državno tožilstvo), v kateri je Sodišče odgovorilo na vprašanje, ali je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati tako, da so v primeru, ko je pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona podeljena organu, ki sicer sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v tej državi članici, vendar ni sodišče, zahteve učinkovitega sodnega varstva izpolnjene, če je pred dejansko odločitvijo tega organa o izdaji evropskega naloga za prijetje sodišče presodilo pogoje za izdajo tega naloga in zlasti sorazmernost te izdaje.
72. Sodišče je pred pritrdilnim odgovorom na to vprašanje prav tako opravilo celovito presojo obeh ravni varstva, ki ju ponuja švedska zakonodaja, da bi preverilo, ali ta zakonodaja izpolnjuje zahteve za učinkovito sodno varstvo.
73. Tako je Sodišče poudarilo, da „se v švedskem pravnem redu […] evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona nujno izda po sklepu o odreditvi pripora zadevne osebe, ki ga izda sodišče“,(39) pri čemer je pojasnilo, da „mora pristojno sodišče za ugotovitev, ali je treba odrediti pripor, presoditi tudi sorazmernost drugih možnih ukrepov, kot je izdaja evropskega naloga za prijetje“.(40) Sodišče je na podlagi razpoložljivih informacij sklenilo, da „se bo preizkus sorazmernosti, ki ga bo navedeno sodišče moralo opraviti v okviru preizkusa, ali je treba odrediti pripor, prav tako nanašal na izdajo evropskega naloga za prijetje“.(41)
74. Sodišče je upoštevalo tudi to, da „ima oseba, zahtevana na podlagi evropskega naloga za prijetje, pravico do vložitve pritožbe zoper sklep o odreditvi njenega pripora, ki ni časovno omejena in se lahko vloži celo po izdaji evropskega naloga za prijetje in po njenem prijetju v izvršitveni državi članici. Če se izpodbijani sklep o priporu razveljavi, je evropski nalog za prijetje samodejno umaknjen, ker njegova izdaja temelji na obstoju tega sklepa.“(42)
75. Sodišče je na podlagi navedenih elementov sklenilo, da je „[n]a podlagi obstoja teh postopkovnih pravil v švedskem pravnem redu […] mogoče ugotoviti, da čeprav ni ločenega pravnega sredstva zoper odločitev državnega tožilca o izdaji evropskega naloga za prijetje, so pogoji za njegovo izdajo in zlasti sorazmernost te izdaje lahko predmet sodnega nadzora v odreditveni državi članici pred sprejetjem te odločitve ali hkrati z njo, pa tudi pozneje“.(43) Zato po mnenju Sodišča „[t]ak sistem […] ustreza zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu“.(44)
76. Poudariti je treba, da je v postopkovnih sistemih, ki jih je Sodišče obravnavalo v sodbah Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg in Openbaar Ministerie (Državni tožilstvi v Lyonu in Toursu) ter Openbaar Ministerie (Švedsko državno tožilstvo), evropski nalog za prijetje, ki ga je izdal državni tožilec, temeljil na nacionalni sodni odločbi, ki je izpolnjevala zahteve za učinkovito sodno varstvo. To nacionalno sodno odločbo je namreč v vsakem od navedenih sistemov sprejel sodnik ali sodišče.
77. Poleg tega je Sodišče v vsakem primeru poudarilo dejstvo, da je sodnik ali sodišče, ki je sprejelo nacionalno odločbo, na kateri je temeljil evropski nalog za prijetje, presodilo pogoje za izdajo navedenega naloga za prijetje, zlasti njegovo sorazmernost.
78. Zato po mojem mnenju iz sodb v zadevah Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg in Openbaar Ministerie (Državni tožilstvi v Lyonu in Toursu) ter Openbaar Ministerie (Švedsko državno tožilstvo) izhaja, da čeprav je Sodišče potrdilo, da se zahteve za učinkovito sodno varstvo lahko štejejo za izpolnjene, če zoper odločitev državnega tožilca o izdaji evropskega naloga za prijetje ni posebnega pravnega sredstva ali tudi če je odločitev državnega tožilstva o izdaji evropskega naloga za prijetje lahko predmet sodnega nadzora šele po predaji zahtevane osebe, pa to velja pod pogojem, da postopkovni sistem odreditvene države članice določa nacionalni postopek v zvezi z izdajo evropskih nalogov za prijetje, ki je vsekakor predmet sodnega nadzora pred predajo zahtevane osebe, vsaj na prvi ravni varstva, ki ga zahteva sodna praksa Sodišča. Po mojem mnenju je treba formulacijo Sodišča, v skladu s katero varstvo postopkovnih in temeljnih pravic na dveh ravneh, ki mora biti zagotovljeno zahtevani osebi, „pomeni, da je treba odločitev, ki izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva, sprejeti vsaj na eni od dveh ravni tega varstva“,(45) razumeti ob ustreznem upoštevanju, da mora biti navedeno sodno varstvo opravljeno pred predajo.
79. Skratka, to, da je v postopkovnem sistemu odreditvene države članice sodno varstvo možno po predaji zahtevane osebe navedeni državi članici, te države članice ne razbremenjuje obveznosti določitve takega sodnega nadzora nad evropskim nalogom za prijetje oziroma nacionalno odločbo, na kateri ta nalog temelji, ki ga je mogoče opraviti pred navedeno predajo.
80. V skladu z zahtevami sodne prakse Sodišča se tako izvršitvenemu pravosodnemu organu zagotavlja, da „odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona temelji na nacionalnem postopku, ki je predmet sodnega nadzora, in da so bila osebi, zoper katero je bil ta nacionalni nalog za prijetje izdan, zagotovljena vsa jamstva, potrebna za sprejetje take vrste odločitev, zlasti tista, ki izhajajo iz temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, navedenih v členu 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584“.(46)
81. Glede na značilnosti bolgarskega postopka pravosodni organ, ki mora izvršiti evropski nalog za prijetje, ki ga je izdal bolgarski državni tožilec, navedenega zagotovila nima, saj niti nacionalna sodna odločba, na kateri temelji ta evropski nalog za prijetje, niti zadnjenavedeni nalog v odreditveni državi članici ne moreta biti predmet sodnega nadzora pred predajo zadevne osebe tej državi članici.
82. Čeprav ni izključeno, da lahko v postopkovnem sistemu, na podlagi katerega mora biti obdolženec v kratkem roku priveden pred sodišče, ki je pristojno za odločitev o njegovem morebitnem priporu, posreden preizkus evropskega naloga za prijetje, ki ga izda državni tožilec, ki bi ga lahko opravilo navedeno sodišče po predaji, izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva, pa je to vseeno pogojeno z možnostjo, da je nacionalni postopek, v katerem je bil izdan tak nalog za prijetje, predmet sodnega nadzora pred predajo zadevne osebe.
83. Po mojem mnenju zato na podlagi sodne prakse Sodišča ni mogoče sklepati, da v postopkovnem sistemu, v katerem tako evropski nalog za prijetje kot nacionalni nalog za prijetje, na katerega se ta evropski nalog nanaša, izda organ, ki ni sodnik ali sodišče – zato da bi se štelo, da tak sistem ustreza zahtevam učinkovitega sodnega varstva – zadostuje, da sta navedeni odločbi v odreditveni državi članici lahko predmet posrednega sodnega nadzora po predaji zadevne osebe tej državi članici.
84. Po mojem mnenju je v prid temu tudi razlaga Okvirnega sklepa 2002/584 ob upoštevanju členov 6 in 47 Listine.
85. Glede na posledice, ki jih lahko ima sprejetje nacionalnega naloga za prijetje in nato izdaja evropskega naloga za prijetje na pravico zahtevane osebe do svobode, kot je zagotovljena s členom 6 Listine, se mi zdi bistveno, da je nacionalni postopek, v katerem so bili sprejeti ti ukrepi, lahko predmet sodnega nadzora pred predajo te osebe vsaj na prvi ravni varstva, torej v zvezi z nacionalnim nalogom za prijetje, ki je podlaga za izdajo evropskega naloga za prijetje.
86. Opozoriti je treba, da se načelo medsebojnega priznavanja, na katerem temelji sistem evropskega naloga za prijetje, opira na vzajemno zaupanje med državami članicami glede tega, da lahko njihovi nacionalni pravni redi zagotavljajo enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, ki so priznane na ravni Unije, zlasti v Listini.(47)
87. Opozoriti je treba tudi na to, da člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 izrecno določa, da ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti glede spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 PEU, kakor so izražena v Listini, torej tiste obveznosti, ki poleg tega velja za vse države članice, tudi za odreditveno in izvršitveno državo članico.(48)
88. Zato je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati v skladu s členom 6 Listine, ki določa, da ima vsakdo pravico do svobode in varnosti.(49)
89. Poleg tega je treba poudariti, da ima – kot je Sodišče navedlo v sodbi z dne 30. maja 2013, F(50) – tako kot v postopkih izročitve tudi v postopku predaje, uvedenem z Okvirnim sklepom 2002/584, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, določena v členu 13 EKČP in členu 47 Listine, poseben pomen.(51)
90. Poleg tega je iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z členom 5(1)(f) EKČP o postopkih izročitve razvidno, da je odvzem prostosti na podlagi tega člena upravičen le, če je tak postopek v teku.(52) Sicer pa člen 5(3) EKČP določa, da je treba „[v]sakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami točke c 1. odstavka tega člena, […] takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast“.(53) Nazadnje, v skladu s členom 5(4) EKČP ima vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, pravico do sodnega preizkusa spoštovanja postopkovnih in materialnih zahtev glede „zakonitosti“ odvzema prostosti v smislu člena 5(1) EKČP.(54)
91. Po mnenju Komisije bi bilo treba šteti, da ta jamstva v obravnavani zadevi obstajajo, ker je treba po bolgarskem pravu osebo, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v kratkem roku po predaji odreditveni državi članici privesti pred sodišče navedene države članice.
92. Resda je treba – če se položaj analizira zgolj z nacionalnega vidika – osebo, zoper katero je bila izdana odločba, ki jo je državni tožilec sprejel na podlagi člena 64(2) NPK, v kratkem roku privesti pred sodišče, ki mora odločiti o njenem nadaljnjem priporu do sojenja.
93. Vendar je položaj drugačen, če se navedena nacionalna odločba podvaja z evropskim nalogom za prijetje. V takem položaju se namreč sodni nadzor v odreditveni državi članici, ki mora biti omogočen v zvezi s takimi odločbami državnega tožilca, če lahko te posegajo v pravico do svobode iz člena 6 Listine, nujno odloži na čas po predaji zadevne osebe tej državi članici.
94. Po mojem mnenju pa je – ker je pri samem mehanizmu sodelovanja med pravosodnimi organi, za kar gre pri evropskem nalogu za prijetje, potreben določen čas za uspešno izvedbo postopka v zvezi z izvršitvijo tega naloga, zahtevane osebe ni mogoče v kratkem roku privesti pred sodišče odreditvene države članice, in ker lahko postopek za izvršitev evropskega naloga za prijetje pod pogoji iz člena 12 Okvirnega sklepa 2002/584 povzroči pripor te osebe v izvršitveni državi članici za daljši čas – nujno kot minimalno zahtevo zagotoviti, da mora biti v zvezi z nacionalno odločbo, s katero se odredita pregon in prijetje osebe ali celo pripor, kot v obravnavanem primeru, in na podlagi katere je državni tožilec sprejel evropski nalog za prijetje, omogočen sodni nadzor v fazi njenega sprejetja ali vsaj to, da jo je mogoče izpodbijati s pravnim sredstvom, ki ga lahko navedena oseba vloži pri sodišču odreditvene države članice že ob prijetju v izvršitveni državi članici.
95. Kadar državni tožilec sprejme nacionalni nalog za prijetje, kot je to v bolgarskem postopkovnem sistemu v predkazenskem postopku, bi zahtevana oseba zato morala imeti možnost, da že ob prijetju v izvršitveni državi članici vloži tožbo pri sodišču odreditvene države članice, da bi to lahko odločilo o zakonitosti njenega prijetja in pripora po pravu te države članice, tako kot bi se zgodilo, če bi bila ta oseba v največ 72 urah privedena pred sodišče, kar je določeno v nacionalnem nalogu za prijetje, ki ga je tožilec izdal v skladu s členom 64(2) NPK. V nasprotnem primeru bi bil en celoten vidik zakonitosti prijetja in pripora zadevne osebe pred predajo odreditveni državi članici izvzet iz sodnega nadzora, saj izvršitveni pravosodni organ ni pristojen za odločanje o tem vidiku.
96. Vsekakor pa bi moral biti v zvezi z nacionalnim postopkom, na podlagi katerega se izda evropski nalog za prijetje, vsaj na eni od dveh ravni varstva pravic zahtevane osebe vedno omogočen sodni nadzor pred predajo te osebe odreditveni državi članici, torej preden je izčrpana večina pravnih učinkov evropskega naloga za prijetje.(55)
97. Naj dodam, da bi morala po mojem mnenju postopkovna jamstva, določena s sekundarnim pravom Unije, obstajati poleg jamstva, v skladu s katerim bi moral vsak postopkovni sistem določati sodni nadzor nad nacionalnim postopkom, v skladu s katerim se izda evropski nalog za prijetje, ki ga je mogoče opraviti pred predajo zadevne osebe.
98. V zvezi s tem poudarjam, da je Sodišče pojasnilo, da „se Okvirni sklep 2002/584 […] umešča v splošni sistem jamstev v zvezi z učinkovitim sodnim varstvom, ki so določena z drugimi predpisi Unije, sprejetimi na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki osebi, zahtevani na podlagi evropskega naloga za prijetje, olajšajo uveljavljanje njenih pravic še pred predajo odreditveni državi članici“.(56)
99. Natančneje, člen 10 Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti(57) pristojnemu organu izvršitvene države članice nalaga, da brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti osebe, katerih predaja se zahteva, obvesti o pravici do izbire odvetnika v odreditveni državi članici.(58)
100. V skladu s členom 10(4) Direktive 2013/48 je „[v]loga odvetnika v odreditveni državi članici […] z zagotavljanjem informacij in nasvetov pomagati odvetniku v izvršitveni državi članici, da bi zahtevane osebe lahko učinkovito uveljavljala pravice iz Okvirnega sklepa [2002/584]“. Po mojem mnenju tako opredeljena vloga odvetnika zajema posredovanje informacij o razpoložljivih pravnih sredstvih v odreditveni državi članici za to, da sodišče te države članice preveri spoštovanje pogojev v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje in skladnost nacionalne odločbe, na katero se nanaša ta nalog za prijetje, z nacionalnim pravom.
101. Zato polni učinek teh določb po mojem mnenju pomeni, da lahko oseba, ki je prijeta v izvršitveni državi članici, pri sodišču odreditvene države članice pred predajo tej državi članici izpodbija bodisi evropski nalog za prijetje bodisi nacionalno odločbo, na kateri ta nalog temelji, kadar v zvezi z nobeno od teh dveh odločb ob njuni izdaji ni bil opravljen sodni nadzor. Pojasniti pa je treba, da vložitev pravnega sredstva pri sodišču odreditvene države članice zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti izvršitve evropskega naloga za prijetje ne bi smela ogroziti pogojev in rokov, določenih z Okvirnim sklepom 2002/584 za izvršitev takega naloga za prijetje.
102. Iz vseh teh preudarkov izhaja, da bolgarski postopek v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje s strani tožilca v predkazenskem postopku po mojem mnenju ne izpolnjuje zahtev učinkovitega sodnega varstva.
V. Predlog
103. Na podlagi vseh navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Westminster Magistrates’ Court (magistratno sodišče v Westminstru, Združeno kraljestvo), odgovori:
Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da zahteve učinkovitega sodnega varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, niso izpolnjene, če v skladu z zakonodajo odreditvene države članice tako evropski nalog za prijetje kot nacionalno sodno odločbo, na kateri ta nalog temelji, izda organ, ki – čeprav sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah – sam ni sodišče, ter če navedeni nalog in navedena odločba pred predajo zadevne osebe ne moreta biti predmet sodnega nadzora v tej državi članici.