Tožba, vložena 29. julija 2013 – Kėdainių rajono Okainių ŽŪB in drugi proti Svetu in Komisiji
(Zadeva T-386/13)
Jezik postopka: litovščina
Stranke
Tožeče stranke: Kėdainių rajono Okainių ŽŪB (District of Kėdainiai, Litva) in 134 drugih (zastopnik: I. Vėgėlė, odvetnik)
Toženi stranki: Evropska komisija, Svet Evropske unije
Predlogi
Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
razglasi dopustnost njihove tožbe;
na podlagi člena 263 PDEU razglasi ničnost Izvedbenega sklepa Komisije št. C(2012) 4391 final z dne 2. julija 2012 (notificiran pod dokumentarno št. K(2012) 4391) o dovolitvi dodelitve dopolnilnih nacionalnih neposrednih plačil v Litvi za leto 2012;
na podlagi člena 277 PDEU razglasi, da se v členu 132 Uredbe št. 73/2009, ki ureja dopolnilna nacionalna neposredna plačila in neposredna plačila, ne uporablja zadnji pododstavek odstavka 2, ki določa, da „[s]kupna neposredna podpora, ki se lahko dodeli kmetu v novih državah članicah po pristopu v okviru ustreznega neposrednega plačila, vključno z vsemi dopolnilnimi nacionalnimi neposrednimi plačili, ne sme preseči ravni neposredne podpore, do katere bi bil kmet upravičen v okviru ustreznega neposrednega plačila, ki se tedaj uporablja v državah članicah, ki niso nove države članice, in sicer ob upoštevanju, od leta 2012, uporabe člena 7 v povezavi s členom 10“;
na podlagi člena 277 PDEU razglasi, da se v členu 10 Uredbe št. 73/2009, ki določa posebna pravila za modulacijo v novih državah članicah, ne uporablja določba v odstavku 1 „[…] ob upoštevanju kakršnih koli znižanj, uporabljenih v skladu s členom 7(1)“;
toženima strankama naloži plačilo vseh stroškov, ki jih priglasijo tožeče stranke in bodo zanje Splošnemu sodišču predložile dokaz.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo pet tožbenih razlogov.
Prvi tožbeni razlog: Neobrazložitev in neutemeljenost Izvedbenega sklepa Komisije št. C(2012) 4391 final
Izvedbeni sklep Komisije št. C(2012) 4391 final z dne 2. julija 2012 ni obrazložen in utemeljen, ker v njem ni podatkov, ki bi potrjevali, da je leta 2012 raven neposrednega plačila v novih in starih državah članicah Evropske unije enotna (izravnana).
Drugi tožbeni razlog: raven neposrednih plačil v Republiki Litvi ne ustreza ravni, dogovorjeni v Aktu o dostopu, in ravni neposrednih plačil v starih državah državah članicah
Dejanska raven neposrednih plačil v Republiki Litvi ne ustreza ravni, dogovorjeni v Aktu o pristopu z dne 23. septembra 2003. V nasprotju z Aktom o pristopu so bile z Uredbo št. 583/2004 z dne 22. marca 2004 sprejete spremembe k Uredbi št. 1782/2003, ki je določila nacionalne kmetijske zgornje meje za nove države članice (člen 71c te uredbe in Priloga VIIIa k Uredbi št. 1782/2003).
Leta 2012 se odstotek neposrednih plačil v Republiki Litvi ni izenačil z ravnijo neposrednih plačil v starih državah članicah Evropske unije: v stalih državah članicah se modulacija uporabi le za zneske, ki presegajo 5000 EUR, kar pomeni, da se ne prilagodijo (znižajo) za 10 % vsa neposredna plačila, dodeljena kmetom v starih državah članicah. Zato je neutemeljena in nezakonita ugotovitev, da je raven neposrednih plačil v starih državah članicah v letu 2012 90 % (100 % minus 10 % modulacije). Raven neposrednih plačil v starih državah članicah je večja od 90 %, ker delež zneskov, ki ne presegajo 5000 EUR, niso modulirani.
Tretji tožbeni razlog: Razlike v zneskih neposrednih plačil v Republiki Litvi, v primerjavi s starimi državami članicami
Dejanska neposredna plačila, izvedena litovskim kmetom iz proračuna Evropske unije v letu 2012, so med nižjimi in predstavljajo manj kot polovico plačil, ki so jih kljub 10 % modulaciji prejeli v starih državah članicah.
Četrti tožbeni razlog: Kršitev Akta o pristopu z vključitvijo besedila v člen 10(1) Uredbe št. 73/2009, z zadnjim pododstavkom člena 132(2) Uredbe št. 73/2009 in z Izvedbenim sklepom Komisije C(2012) 4391 final z dne 2. julija 2012, ki je bil sprejet na podlagi tega pododstavka.
V Aktu o pristopu niso določene določbe o modulaciji izvedenih neposrednih vplačil in/ali znižanj dopolnilnih nacionalnih neposrednih plačil v Litvi.
Določba „ob upoštevanju kakršnih koli znižanj, uporabljenih v skladu s členom 7(1)“ v členu 10(1) Poglavja 2 Uredbe št. 73/2009 je v nasprotju z Aktom o pristopu, ker ta določba pospešuje domnevno izravnavo ravni neposrednih plačilv v starih in novih državah članicah.
Del člena 132(2) Uredbe št. 73/2009 „[…] od leta 2012, ob upoštevanju uporabe člena 7 v povezavi s členom 10“, ki določa domnevno izravnavo ravni v letu 2012 neposrednih plačil v starih in novih državah članicah, je v nasprotju z Aktom o pristopu, ker določa posebno leto (2012), ko naj bi bila raven dodeljene pomoči izravnana.
V členu 132(2) Uredbe št. 73/2009 je bil spremenjen izraz „znesek“ v izraz „raven“, ki ne pomeni dejansko prejeto pomoč, temveč domnevni odstotek, s čimer je kršen Akt o pristopu.
Nezakonita je primerjava neposrednih plačil v starih in novih državah članicah s primerjavo pomoči, prejeto v starih državah članicah (100% minus modulacija), s pomočjo, prejeto v novih državah članicah v skladu z odstotno stopnjo, določeno v Aktu o pristopu za uvedbo pomoči.
Peti tožbeni razlog: Kršitev določenih ciljev skupne kmetijske politike z izpodbijanimi pravnimi ukrepi
Kmetijska pomoč v novih državih članicah je na podlagi Akta o pristopu izračunana v skladu z referenčnim donosom in osnovno površino. Leta 2012 sta se referenčni donos in osnovna površina v Litvi znatno spremenila, tako da sta uporabljena modulacija in znižanje dopolnilnih nacionalnih plačil sama po sebi v nasprotju s cilji skupne kmetijske politike, zlasti s ciljem povečanja produktivnosti v kmetijstvu.