SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 31. januarja 2007

Zadeva T-166/04

C

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje – Ničnostna tožba – Ustavitev postopka – Odškodninska tožba – Napaka službe – Izguba priložnosti“

Predmet: Tožba za razglasitev ničnosti implicitne odločbe o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje in po potrebi odločbe o zavrnitvi njene pritožbe z dne 12. februarja 2004 ter odškodninski zahtevek iz naslova domnevno utrpele premoženjske in nepremoženjske škode.

Odločitev: O predlogu za razglasitev ničnosti ni treba odločati. Komisiji se naloži, da tožeči stranki, C, plača 15.000 EUR. Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Pravni interes

(člen 233 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Tožba – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvršilnih ukrepov

(člen 233 ES)

3.      Uradniki – Nepogodbena obveznost institucij

(člen 233 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

1.      Naslovnika sodbe, s katero se za ničen razglaša akt institucije, načeloma neposredno zadeva način, kako institucija izvrši to sodbo. Zato je pooblaščen, da sodišču Skupnosti predlaga, naj ugotovi morebitno neizpolnitev obveznosti, ki jih ima institucija na podlagi veljavnih predpisov.

To pa ne velja za predloge za razglasitev ničnosti, o katerih ni treba več odločati in ki so vloženi v okviru tožbe, s katero se izpodbija način, kako je institucija izvršila sodbo, s katero je bila za nično razglašena zavrnitev prijave tožeče stranke na prosto delovno mesto, če se je ta oseba upokojila po vložitvi tožbe. Zadevna institucija namreč ne more ponovno obravnavati prijave tožeče stranke na zadevno delovno mesto, tako da je v tem primeru edini mogoč izvršilni ukrep odškodnina. Kadar pa taka tožba vsebuje tudi odškodninski zahtevek, se je treba zaradi presoje zakonitosti ravnanja, očitanega instituciji, sklicevati na tožbene razloge in trditve, predstavljene v predlogu za razglasitev ničnosti.

(Glej točke od 25 do 27 in 29.)

Napotitev na: Sodišče, 28. februar 1989, Van der Stijl in drugi proti Komisiji, 341/85, 251/86, 258/86, 259/86, 262/86, 266/86, 222/87 in 232/87, Recueil, str. 511, točka 18; Sodišče prve stopnje, 22. april 1999, Brognieri proti Komisiji, T-148/96 in T-174/96, RecFP, str. I‑A‑65 in II‑329, točka 22 in navedena sodna praksa.

2.      Uprava krši člen 233 ES in stori napako službe, zaradi česar je lahko odgovorna, kadar ne sprejme nobenega ukrepa za izvršitev ničnostne sodbe z obrazložitvijo, da te ni mogoče izvršiti, in opusti celo vsakršno ukrepanje v zvezi s tožečo stranko, da bi preučila možnost sporazumne rešitve spora. Če namreč objektivne okoliščine upravi preprečujejo, da izvrši ničnostno sodbo, ji dolžnost skrbnega ravnanja nalaga, da o tem čim prej obvesti tožečo stranko in z njo začne dialog, da bi dosegli pravično nadomestilo škode.

(Glej točki 49 in 52.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 12. december 2000, Hautem proti EIB, T‑11/00, Recueil, str. II‑4019, točka 43 in navedena sodna praksa.

3.      Kadar uprava krši dolžnosti, ker ne izpolni obveznosti izvršitve sodbe, s katero je bila za nično razglašena zavrnitev prijave tožeče stranke na prosto delovno mesto, dodatnih osebnih prejemkov in pokojninskih pravic, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila imenovana na zadevno delovno mesto, ni mogoče šteti za dovolj gotovo škodo, ki bi upravičila pravico do odškodnine. Celo če ne obstaja nezakonitost, zaradi katere bi bila zavrnitev prijave tožeče stranke razglašena za nično, tožeča stranka ni imela nobenega zagotovila o končnem imenovanju, saj je to po naravi hipotetično, ker vključuje izvajanje široke diskrecijske pravice, ki jo ima organ, pristojen za imenovanja, na področju zaposlovanja in napredovanja, kar zadeva primerjalno oceno uspešnosti kandidatov in organizacijo postopka zaposlovanja njenih uslužbencev.

Nasprotno pa je škoda, nastala zaradi nezakonitosti, ki jo stori uprava, z nepremoženjskega vidika dejanska in gotova. Ker se uspešnost tožeče stranke ni pravilno upoštevala, je ta namreč nujno utrpela nepremoženjsko škodo zaradi občutka, da je izgubila priložnost za zaposlitev na zadevnem delovnem mestu in priznanje svojih sposobnosti, in to zaradi nezakonitega ravnanja uprave. Ker uprava ni sprejela nobenega izvedbenega ukrepa za upoštevanje prijave tožeče stranke v zakonitih pogojih, je izguba priložnosti, ki jo je doživela tožeča stranka, postala dejanska in gotova, ko je bila zavrnjena izvršitev ničnostne sodbe.

Uprava se v zvezi s tem ne more sklicevati na sodno prakso, po kateri razglasitev ničnosti odločbe, ki je vzrok take nepremoženjske škode, s strani sodišča Skupnosti načeloma zadostuje za povračilo te škode. Ta ugotovitev namreč temelji na obveznosti uprave, da sprejme ukrepe za izvršitev sodbe.

(Glej točke 66, 68 in od 70 do 72.)

Napotitev na: Sodišče, 27. oktober 1977, Giry proti Komisiji, 126/75, 34/76 in 92/76, Recueil, str. 1937, točka 28; Sodišče prve stopnje, 11. junij 2002, AICS proti Parlamentu, T-365/00, Recueil, str. II-2719, točki 79 in 80.