SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 7. maja 2013(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Figurativna znamka Skupnosti makro – Firma macros consult GmbH – Pravica, ki je bila pridobljena pred zahtevo za registracijo znamke Skupnosti in ki njenemu imetniku daje pravico, da prepove uporabo prijavljene znamke Skupnosti – Neregistrirani znaki, ki jih varuje nemško pravo – Člen 5 Markengesetz – Členi 8(4), 53(1)(c) in 65 Uredbe (ES) št. 207/2009“
V zadevi T‑579/10,
macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie s sedežem v Ottobrunnu (Nemčija), ki jo je sprva zastopal T. Raible, nato M. Daubenmerkl, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga je sprva zastopala R. Manea, nato G. Schneider, zastopnika,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je bila
MIP Metro Group Intellectual Property GmbH & Co. KG s sedežem v Düsseldorfu (Nemčija), ki jo zastopata J.‑C. Plate in R. Kaase, odvetnika,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 18. oktobra 2010 (zadeva R 339/2009‑4) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie in MIP Metro Group Intellectual Property GmbH & Co. KG,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J. Azizi, predsednik, S. Frimodt Nielsen (poročevalec) in E. Buttigieg, sodnika,
sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. decembra 2010,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. aprila 2011,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. aprila 2011,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. julija 2011,
na podlagi duplike UUNT, vložene 19. oktobra 2011,
na podlagi duplike intervenientke, vložene 19. oktobra 2011,
na podlagi odgovorov na pisna vprašanja Splošnega sodišča strankam,
na podlagi obravnave z dne 5. februarja 2013
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1. Uredba (ES) št. 207/2009
1 Člen 8(4) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1) določa:
„Ob ugovarjanju imetnika neregistrirane blagovne znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, se prijavljena blagovna znamka ne registrira, če v skladu z zakonodajo Skupnosti ali pravom države članice, ki ta znak ureja,
(a) so pravice do znaka bile pridobljene pred datumom vložitve zahteve za registracijo blagovne znamke Skupnosti ali datumom prednostne pravice, ki se zahteva za zahtevo za registracijo blagovne znamke Skupnosti;
(b) ta znak imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše blagovne znamke.“
2 Člen 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 določa:
„Blagovna znamka Skupnosti se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, […] če obstaja prejšnja pravica iz člena 8(4) in so izpolnjeni pogoji iz omenjenega odstavka.“
2. Uredba (ES) št. 2868/95
3 Pravilo 37 Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) določa:
„Zahteva […] za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti […]vsebuje:
[…]
(b) kar zadeva razloge, na katerih temelji zahteva,
[…]
(ii) v primeru zahteve v skladu s členom [53](1) [U]redbe [št. 207/2009] podrobne podatke o pravici, na kateri temelji zahteva za ugotovitev ničnosti, in, če je potrebno, podrobne podatke, ki dokazujejo, da ima vložnik zahteve pravico navajati prejšnje pravice kot razloge za ničnost;“
3. Markengesetz
4 Člen 5 Gesetz über den Schutz von Marken und sonstigen Kennzeichen z dne 25. oktobra 1994 (zakon o varstvu blagovnih znamk in drugih znakov, BGBl. I, str. 3082, v nadaljevanju: Markengesetz), kakor je bil spremenjen, z naslovom „Trgovska imena“, določa:
„1. Oznake podjetja in naslovi del so varovani kot trgovska imena.
2. Oznake podjetja so znaki, ki se v gospodarskem prometu uporabljajo kot trgovsko ime, firma ali posebno ime trgovske dejavnosti ali podjetja. Trgovska imena so izenačena z vsemi trgovskimi znaki ali drugimi posebnimi znaki, ki omogočajo razlikovanje neke trgovske dejavnosti od drugih in ki jih upoštevna javnost šteje za razlikovalne znake podjetja.“
Dejansko stanje
5 Intervenientka, družba MIP Metro Group Intellectual Property GmbH & Co. KG, je 23. marca 1998 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.
6 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija in ki je omenjena zgoraj v točki 5 (v nadaljevanju: sporna znamka), je ta figurativni znak:
7 Proizvodi in storitve, za katere je bila prijavljena sporna znamka, spadajo v razrede 9, 35, 36 in 41 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.
8 Tožeča stranka, družba macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie, je 7. novembra 2003 na podlagi Uredbe št. 40/94 pri UUNT vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.
9 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija in ki je omenjena zgoraj v točki 8 (v nadaljevanju: prijavljena znamka), je besedni znak macros.
10 Storitve, za katere je bila prijavljena ta znamka, spadajo v razrede 35, 36 in 41 Nicejskega aranžmaja.
11 Sporna znamka je bila registrirana 21. aprila 2005 in njena veljavnost je bila podaljšana do 23. marca 2018.
12 Intervenientka je 28. junija 2005 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za vse storitve, navedene zgoraj v točki 10.
13 Ugovor je temeljil na sporni znamki. V utemeljitev ugovora je bil naveden razlog iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).
14 Tožeča stranka je 21. avgusta 2007 na podlagi člena 55 Uredbe št. 40/94 (postal člen 56 Uredbe št. 207/2009) vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti. Ta zahteva (v nadaljevanju: zahteva za ugotovitev ničnosti) je bila usmerjena zoper sporno znamko, in sicer za vse proizvode in storitve iz točke 7 zgoraj.
15 Zahteva za ugotovitev ničnosti je temeljila zlasti na nemški firmi macros consult GmbH.
16 Razlogi, navajani v utemeljitev zahteve za ugotovitev ničnosti, so bili tisti iz člena 52(1)(c) Uredbe št. 40/94 (postal člen 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009).
17 UUNT je z odločbo z dne 11. septembra 2007 prekinil postopek z ugovorom, omenjen zgoraj v točkah 12 in 13, dokler ne bo končan postopek za ugotovitev ničnosti, ki je predmet obravnavanega postopka v glavni stvari.
18 Oddelek za izbris je 19. januarja 2009 zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti. Menil je zlasti, da v bistvu obstoj prejšnje pravice, ki temelji na firmi tožeče stranke, ni dokazan, saj tožeča stranka ni izkazala, da se je ta znak uporabljal v gospodarskem prometu do datuma zahteve za registracijo sporne znamke.
19 Tožeča stranka je 20. marca 2009 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) zoper odločbo oddelka za izbris pri UUNT vložila pritožbo.
20 Četrti odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 18. oktobra 2010 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil.
21 Zlasti je menil, da tožeča stranka ni dokazala obstoja prejšnje pravice v smislu člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009.
22 Kar zadeva uporabo člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009, je odbor za pritožbe odločil, da tožeča stranka ob splošnem sklicevanju na člen 5 Markengesetz, s katerim je varovanih več vrst različnih pravic, in ob uveljavljanju firme macros consult GmbH ni dovolj natančno navedla, na katero prejšnjo pravico se je sklicevala.
23 Poleg tega je odbor za pritožbe menil, da z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ni bilo mogoče dokazati obstoja prejšnje pravice. Prvič, na podlagi prepisa prijave nacionalne znamke z dne 14. marca 1998 ni bilo mogoče ugotoviti začetka gospodarske dejavnosti, še toliko bolj, ker tožeča stranka ni nadaljevala postopka z zahtevo za registracijo. Drugič, zahteva za registracijo družbe z imenom macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie, ne da bi se bilo treba po mnenju odbora za pritožbe izjaviti glede vprašanja, ali je ta zahteva pomenila začetek uporabe v gospodarskem prometu, se je razlikovala od firme, ki jo je navajala tožeča stranka.
24 Nazadnje, odbor za pritožbe je navedel, da so se vsi dokumenti v zvezi z udeležbo na strokovnem sejmu in računovodski izkazi, ki jih je predložila tožeča stranka, nanašali na leti 2006 in 2008 ter se zato ne morejo uporabiti kot dokaz obstoja prejšnje pravice pred zahtevo za registracijo sporne znamke.
Predlogi strank
25 Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ugotovi utemeljenost pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila pri odboru za pritožbe UUNT, in ugodi predlogu za ugotovitev ničnosti;
– UUNT in intervenientki naloži plačilo stroškov.
26 Vendar je tožeča stranka v repliki navedla, da je s tožbo predlagala, naj Splošno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi na podlagi nove pravne presoje in naj odbor za pritožbe ob upoštevanju mnenja Splošnega sodišča po pojasnitvi drugih pravnih vprašanj ugodi njenemu predlogu za razveljavitev, pri čemer naj se kot utemeljena prizna tožba, vložena pri tem sodišču.
27 Tožeča stranka je na obravnavi zatrjevala, da je tožba omejena le na zahtevo za razveljavitev izpodbijane odločbe in da je bilo to vpisano v zapisnik.
28 UUNT in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
1. Predmet tožbe
29 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja le en tožbeni razlog, in sicer kršitev določb člena 53(1)(c) in (2)(a) Uredbe št. 207/2009.
30 Kljub temu je tožeča stranka na obravnavi priznala, da v svojih pisanjih ni predložila nobenega argumenta v zvezi z zakonitostjo tega, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi uporabil določbe člena 53(2)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 12 Bürgerliches Gesetzbuch (nemški civilni zakonik), in da to vprašanje torej ni bilo predmet spora, ki ga obravnava Splošno sodišče.
31 Navesti je torej treba, da se ta spor nanaša izključno na zakonitost uporabe določb člena 53(1)(c) v povezavi s členom 8(4) Uredbe št. 207/2009, kar je odbor za pritožbe storil v izpodbijani odločbi.
32 Tožeča stranka se je v odgovoru na pisno vprašanje, ki ji ga je Splošno sodišče postavilo pred obravnavo, sklicevala na člen 15 Markengesetz, ne da bi to sklicevanje vsaj malo natančneje pojasnila, s čimer bi omogočila presojo obsega tega morebitnega argumenta. Kot je priznala na obravnavi, se na to določbo ni sklicevala niti v postopku pred UUNT niti v tem postopku. Tožeča stranka je na obravnavi priznala, da vprašanje uporabe te določbe ni predmet tega spora, in to je bilo vpisano v zapisnik. Ta spor se torej nanaša le na utemeljenost razlage in uporabe člena 5 Markengesetz v obravnavanem primeru, glede katerih si stranke nasprotujejo.
2. Uporaba določb člena 53(1)(c) v povezavi s členom 8(4) Uredbe št. 207/2009 in členom 5 Markengesetz
Trditve strank
33 Tožeča stranka trdi, da je do dneva vložitve zahteve za registracijo sporne znamke, to je do 23. marca 1998, kot ime, firmo in oznako podjetja že uporabljala ime „macros consult“ in je bila lahko zato upravičena do varstva, ki je temu znaku zagotovljeno s členom 5 Markengesetz.
34 Po mnenju tožeče stranke je firma pravnih oseb zasebnega prava v nastajanju (Vorgesellschaft) predmet varstva na podlagi člena 5 Markengesetz pod pogojem, da prihodnja družba deluje za tretje osebe in da se na podlagi tako opravljane poslovne dejavnosti lahko predpostavlja trajna gospodarska dejavnost. Varstvo imena in firme naj bi poleg tega zajemalo elemente, ki ju sestavljajo, če imata razlikovalni učinek. Začetek uporabe oznake podjetja naj bi bil zadostno izkazan z vzpostavitvijo telefonske linije, vpisom v register podjetij ali uporabo oznake podjetja v dopisovanjih z nacionalnim uradom za znamke zaradi registracije znamke. S tega vidika naj za začetek varstva oznak podjetja na podlagi člena 5 Markengesetz ne bi bilo potrebno, da se je podjetje že pojavilo pred vsemi preostalimi gospodarskimi subjekti ali vsemi svojimi strankami.
35 Tožeča stranka v utemeljitev svoje argumentacije navaja strokovni članek (Ingerl, R., in Rohnke, C., Markengesetz, Kommentar, 3. izdaja, C. H. Beck, München, 2010) in štiri sodbe Bundesgerichtshof (zvezno sodišče).
36 Tožeča stranka za dokaz začetka uporabe svoje oznake podjetja pred vložitvijo zahteve za registracijo sporne znamke, to je 23. marca 1998, navaja svojo zahtevo za vpis v register podjetij z dne 19. februarja 1998, svoj vpis v ta register z dne 5. marca 1998 in uporabo svoje oznake podjetja pri dopisovanju z Deutsches Patent- und Markenamt (nemški urad za patente in znamke). Povratnica Deutsches Patent- und Markenamt naj bi dokazovala, da je tožeča stranka 14. marca 1998 pri tem uradu vložila zahtevo za registracijo znamke macros consult. Ta dejstva naj bi napačno presodila tako oddelek za izbris kot oddelek za pritožbe v izpodbijani odločbi.
37 Tožeča stranka izpodbija tudi ugotovitev odbora za pritožbe v točki 26 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero zahteva za registracijo firme macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie ni upošteven dokaz v okviru zahteve za ugotovitev ničnosti. Celo če bi odbor za pritožbe menil, da zahteva za ugotovitev ničnosti temelji na elementih, ki sestavljajo njeno firmo, in ne na sami firmi, tožeča stranka trdi, da sta izraza „macros“ in „macros consult“ razlikovalna elementa njene oznake podjetja in da sta zato na podlagi člena 5 Markengesetz varovana kot taka, čeprav se uporabljata ločeno.
38 Tožeča stranka dodaja, da pod svojo oznako podjetja opravlja dejavnost vsaj od zahteve za vpis v register podjetij, omenjene zgoraj v točki 36. Tako naj bi leta 2006 dosegla promet v višini 1,7 milijona EUR. UUNT naj bi predložila letne računovodske izkaze za leti 2005 in 2006 ter dokumente iz let 2005, 2006 in 2008, ki naj bi dokazovali njeno udeležbo na Centrum für Büroautomation, Informationstechnologie und Telekommunikation (CeBIT, sejem informacijskih in računalniških tehnologij). Napačno naj bi bilo torej, da odbor za pritožbe ni upošteval tega, da je od ustanovitve neprekinjeno opravljala gospodarsko dejavnost.
39 Nazadnje tožeča stranka izpodbija vse ugovore nedopustnosti, ki sta jih podala UUNT in intervenientka. V odgovor na argument UUNT, ki se nanaša na prenehanje morebitne prejšnje pridobljene pravice, ker naj ne bi bil dokazan obstoj dejavnosti v razmerju do tretjih oseb med letoma 1998 in 2005, tožeča stranka k repliki prilaga svoje letne računovodske izkaze za obračunska obdobja od leta 1998 do leta 2005. Meni, da teh dokazov ni mogoče zavrniti kot prepozne, saj jih je lahko predložila šele v odgovor na argument UUNT v njegovem odgovoru na tožbo, in je na voljo Splošnemu sodišču, če bi to zahtevalo še druge dokaze.
40 Kar zadeva podobnost nasprotujočih si znakov, tožeča stranka napotuje na celoten postopek pred UUNT in na vlogo, ki jo je intervenientka predložila v postopku, omenjenem zgoraj v točkah 12 in 13.
41 UUNT trdi, da je tožba v celoti nedopustna in da jo je treba zavreči. Prvič, zatrjuje, da v tožbi niso izrecno navedeni razlogi zoper izpodbijano odločbo, temveč se z njo želi Splošno sodišče prositi za odločitev o utemeljenosti zatrjevanj tožeče stranke v zvezi z obstojem prejšnje pravice na podlagi prvotne presoje dejstev. Splošnemu sodišču pa je mogoče predložiti v odločanje le očitke, ki se nanašajo na zakonitost izpodbijane odločbe.
42 Drugič, UUNT izpodbija dopustnost splošnega sklicevanja tožeče stranke na postopek z ugovorom, omenjen zgoraj v točkah 12 in 13, da bi dokazal obstoj verjetnosti zmede med prejšnjimi pravicami, ki jih zahteva, in sporno znamko. Poleg tega ker naj odbor za pritožbe ne bi analiziral verjetnosti zmede med domnevno prejšnjo pravico in sporno znamko, naj Splošno sodišče ne bi bilo dolžno prvič opraviti take presoje.
43 Tretjič, UUNT trdi, da ima izpisek iz registra podjetij v prilogi A4 k tožbi datum 21. december 2010 in da je zato časovno poznejši od sprejetja izpodbijane odločbe. Ta priloga naj bi torej pomenila novo dejstvo in naj bi bila iz tega razloga nedopustna. UUNT prav tako prereka, da bi Splošno sodišče lahko upoštevalo odločbe nemških sodišč, omenjene zgoraj v točki 35. Šlo naj bi namreč za dejstva, ki bi jih tožeča stranka morala navesti med upravnim postopkom, ker se dokaz obstoja prejšnje pravice v smislu člena 53 Uredbe št. 207/2009 šteje za dejansko vprašanje, glede katerega mora v skladu s pravilom 37(b)(iii) Uredbe št. 2868/95 predložiti dokaz stranka, ki se nanj sklicuje. Nazadnje, UUNT trdi, da so dejstva, ki jih je tožeča stranka predložila v prilogi k repliki (glej zgoraj točko 39), nova in zato nedopustna.
44 UUNT glede utemeljenosti trdi, da ima v skladu s sodno prakso dokazno breme glede obstoja prejšnje pravice, varovane z nacionalnim pravnim redom, stranka, ki se nanjo sklicuje, in da je ta dokaz treba predložiti med upravnim postopkom. Ker tožeča stranka tega dokaza ni predložila, je odbor za pritožbe po navedbah UUNT pravilno menil, da je treba zahtevo za ugotovitev ničnosti zavrniti.
45 UUNT enako kot intervenientka trdi, da zgolj vložitev zahteve za registracijo nacionalne znamke, ki je edino dejstvo, ki ga je tožeča stranka predložila poleg svojega vpisa v register podjetij, ne pomeni začetka uporabe v smislu člena 5 Markengesetz.
46 Poleg tega naj tožeča stranka ne bi opustila zadevne zahteve za registracijo in prvi dokumenti, ki potrjujejo dejansko dejavnost tožeče stranke, segajo v leto 2005. Tako, tudi pod predpostavko, da je tožeča stranka pravico do oznake podjetja na podlagi člena 5 Markengesetz pridobila leta 1998, naj bi zaradi tega šestletnega obdobja prekinitve ugasnila vsakršna morebitna pravica. Vsekakor naj nova pravica do znaka, če je bil pridobljen leta 2005, ne bi imela nobene prednosti v razmerju do zahteve za registracijo sporne znamke.
47 Poleg tega naj vpis tožeče stranke v register podjetij ne bi pomenil uporabe v gospodarskem prometu v smislu člena 5 Markengesetz.
48 Nazadnje, tožeča stranka naj se ne bi sklicevala na člen 15 Markengesetz, ki naj bi bil edina določba, ki omogoča pridobitev prepovedi znaka, katerega pravica do uporabe je bila pridobljena na podlagi člena 5 istega zakona.
49 Intervenientka trdi, da tožeča stranka v tožbi ni dovolj natančno navedla določb, ki jih je odbor za pritožbe domnevno kršil v izpodbijani odločbi. Zato naj tožba ne bi izpolnjevala zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča.
50 Enako meni, da so nedopustna dejstva, ki jih je tožeča stranka prvič predložila v utemeljitev replike, in sicer tri sodbe Bundesgerichtshof in zaključki letnih računovodskih izkazov za leta od 1998 do 2005.
51 Intervenientka glede utemeljenosti najprej trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila njena firma varovana na podlagi nemškega prava znamk. Zatrjuje, da je stranka pred UUNT, ki se namerava sklicevati na prejšnjo pravico v smislu člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, na podlagi pravila 19(2) Uredbe št. 2868/95 zavezana dokazati obstoj pravice, ki jo navaja. Po mnenju intervenientke tožeča stranka ni dokazala, da je njena skrajšana firma macros consult varovana kot pravica do oznake podjetja.
52 Drugič, intervenientka zatrjuje, da če bi tožeča stranka nove dokaze, s katerimi bi bilo mogoče dokazati uporabo njene firme ali znaka macros v gospodarskem prometu, predložila pred zahtevo za registracijo sporne znamke, bi moralo Splošno sodišče te dokaze zavrniti kot prepozne, ker niso bili predloženi UUNT. Poleg tega meni, da je odbor za pritožbe pravilno menil, da z dokazi v zvezi z obračunskima letoma 2006 in 2008 ni mogoče dokazati prednosti prejšnje pravice, ker se ti elementi nanašajo na dejstva, ki so se zgodila več kot deset let po zahtevi za registracijo sporne znamke.
53 Tretjič, intervenientka zatrjuje, da poleg tega, da ni dokazan obstoj prejšnje pravice pred zahtevo za registracijo sporne znamke, pogoj, da mora imeti neregistrirani znak več kot „le lokalni pomen“, ni izpolnjen. Poleg tega prereka obstoj verjetnosti zmede med domnevno prejšnjo pravico, ki jo navaja tožeča stranka, in sporno znamko.
Presoja Splošnega sodišča
Obseg zahtevanih pogojev iz člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009
54 Na podlagi člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) iste uredbe obstoj znaka, ki ni znamka, omogoča ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti, če ta znak kumulativno izpolnjuje štiri pogoje: uporabljen mora biti v gospodarskem prometu; imeti mora več kot le lokalni pomen; pravice do tega znaka so morale biti v skladu s pravom države članice, v kateri se je znak uporabljal, pridobljene pred datumom vložitve prijave znamke Skupnosti; nazadnje, pravica do tega znaka imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke. Ti štirje pogoji omejujejo število znakov, ki niso znamke in na katere se je mogoče sklicevati za izpodbijanje veljavnosti znamke Skupnosti na celotnem ozemlju Unije v skladu s členom 1(2) Uredbe št. 207/2009. Ker sta pogoja iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 kumulativna, za zavrnitev zahteve za ugotovitev ničnosti znamk Skupnosti zadošča, da ni izpolnjen eden od njiju (sodba Splošnega sodišča z dne 24. marca 2009 v združenih zadevah Moreira da Fonseca proti UUNT – General Óptica (GENERAL OPTICA), od T‑318/06 do T‑321/06, ZOdl., str. II‑649, točki 32 in 47).
55 Prva pogoja, torej v zvezi z uporabo in pomenom uveljavljanega znaka, ki ne sme biti zgolj lokalen, izhajata iz samega besedila člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 in ju je torej treba razlagati ob upoštevanju prava Unije. Uredba št. 207/2009 tako postavlja enotne standarde glede uporabe znakov in njihovega pomena, ki so v skladu z načeli sistema, ki ga uvaja ta uredba (zgoraj v točki 54 navedena sodba GENERAL OPTICA, točka 33).
56 Nasprotno pa je iz izraza „če in v obsegu, določenem z zakonom države članice, ki ta znak ureja“ razvidno, da druga pogoja, navedena v nadaljevanju člena 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, pomenita pogoja, določena z Uredbo, ki se drugače kot predhodna presojata ob upoštevanju meril, ki jih določa pravo, ki velja za uveljavljani znak. Ta napotitev na pravo, ki velja za uveljavljani znak, je vsekakor upravičena s tem, da Uredba št. 207/2009 priznava možnost, da se znaki, ki ne spadajo v sistem znamke Skupnosti, uveljavljajo proti znamki Skupnosti. Torej le pravo, ki velja za uveljavljani znak, omogoča ugotovitev, ali je ta starejši od znamke Skupnosti in ali lahko utemelji prepoved uporabe poznejše znamke (zgoraj v točki 54 navedena sodba GENERAL OPTICA, točka 34).
Pravila v zvezi z dokaznim bremenom in izvedbo dokazov glede obstoja prejšnje nacionalne pravice
57 Iz besedila člena 53(2) Uredbe št. 207/2009 izhaja, da to besedilo, ki se nanaša na položaj, v katerem prejšnja pravica omogoča prepoved uporabe znamke Skupnosti, jasno razlikuje med dvema položajema, glede na to, ali je prejšnja pravica varovana z zakonodajo Unije „ali“ nacionalnim pravom (soba Sodišča z dne 5. julija 2011 v zadevi Edwin proti UUNT, C‑263/09 P, ZOdl., str. I‑5853, točka 48).
58 Glede postopka, ki ga določa Uredba št. 2868/95 v primeru zahteve na podlagi člena 53(2) Uredbe št. 207/2009 na podlagi prejšnje pravice, ki se varuje v nacionalnem pravnem okviru, je v pravilu 37 Uredbe št. 2868/95 za položaj, kakršen je v tej zadevi, določeno, da mora vlagatelj zahteve predložiti podatke, ki dokazujejo, da je po veljavni nacionalni zakonodaji upravičen uveljavljati to pravico (zgoraj v točki 57 navedena sodba Edwin proti UUNT, točka 49).
59 V skladu s tem pravilom mora vlagatelj zahteve UUNT predložiti ne samo podatke, ki dokazujejo, da po nacionalni zakonodaji, katere uporabo predlaga, izpolnjuje zahtevane pogoje za dosego prepovedi uporabe znamke Skupnosti na podlagi prejšnje pravice, ampak tudi podatke, iz katerih je razvidna vsebina te zakonodaje (zgoraj v točki 57 navedena sodba Edwin proti UUNT, točka 50).
60 Ker člen 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 izrecno napotuje na člen 8(4) te uredbe in ker se slednja določba nanaša na prejšnje pravice, varovane z zakonodajo Unije ali pravom države članice, ki se uporablja za zadevni znak, se tudi dokazna pravila, omenjena zgoraj v točkah od 57 do 59, uporabljajo, kadar se uveljavlja nacionalno pravo na podlagi člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009. Pravilo 37(b)(ii) Uredbe št. 2868/95 namreč predvideva podobne določbe na področju dokaza glede prejšnje pravice v primeru zahteve, vložene na podlagi člena 53(1) Uredbe št. 207/2009.
61 Poleg tega Splošno sodišče v skladu s členom 65 Uredbe št. 207/2009 ne more preizkusiti dejanskih okoliščin glede na dokaze, ki so bili prvič predloženi pri njem. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen tožbe pri Splošnem sodišču nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe UUNT v smislu te določbe, pri čemer je treba to zakonitost presoditi ob upoštevanju podatkov, ki so jih ti imeli ob sprejetju teh odločb (glej sklep Sodišča z dne 13. septembra 2011 v zadevi Wilfer proti UUNT, C‑546/10 P, neobjavljen v ZOdl., točka 41 in navedena sodna praksa).
62 Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da je vprašanje obstoja nacionalne pravice, kot je ta, ki jo tožeča stranka uveljavlja v obravnavanem primeru, dejansko vprašanje. Stranka, ki se sklicuje na obstoj pravice, ki izpolnjuje pogoje, določene v členu 8(4) Uredbe št. 207/2009, mora pred UUNT dokazati ne le, da ta pravica izvira iz nacionalne zakonodaje, ampak tudi obseg te zakonodaje.
63 Tako je predsednik UUNT s tem, da je v smernicah v zvezi s postopki pred UUNT (del C, poglavje 4, točka 5.4), sprejetih z odločbo z dne 28. oktobra 1996, ugotovil, da se pravo držav članic, ki se uporablja na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, obravnava enako kot dejansko vprašanje ter da ni mogel po uradni dolžnosti in dovolj natančno ugotoviti upoštevne ureditve vseh držav članic glede pravic v okviru člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, pravilno razlagal pravila glede dokaznega bremena.
64 V skladu z običajnimi pravili na področju ugotavljanja dejstev pred sodiščem Unije, ki odloča na področju znamke Skupnosti v postopkih inter partes (glej člen 76 Uredbe št. 207/2009), je treba opozoriti, da sodišče Unije odboru za pritožbe ne more očitati, da ni upošteval dejstev, ki mu jih stranke niso predložile pravočasno.
65 Iz tega sledi, da Splošno sodišče v obravnavanem primeru ni pristojno za samostojno presojo vprašanja, ali se tožeča stranka lahko sklicuje na znak, ki je varovan s členom 5 Markengesetz. Splošno sodišče namreč ne sme s svojo razlago nemškega prava nadomestiti razlage, ki jo je podal odbor za pritožbe, ampak njegov nadzor zajema le vprašanje, ali je odbor za pritožbe, da bi določil obseg nemškega prava in da bi zaključil, da tožeča stranka ni dokazala obstoja prejšnje pravice, varovane z nemškim pravom, pravilno presodil dokaze, ki so mu bili predloženi pred sprejetjem izpodbijane odločbe.
66 Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba presoditi utemeljenost trditev, s katerimi tožeča stranka izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe.
Zakonitost izpodbijane odločbe
67 Odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi v bistvu menil, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da so pogoji, ki so v členu 5 Markengesetz določeni za to, da bi lahko uveljavljala pravico do varstva znaka macros consult GmbH, izpolnjeni, ker ni bilo dokaza glede uporabe tega znaka v gospodarskem prometu pred zahtevo za registracijo sporne znamke (izpodbijana odločba, točke od 21 do 28).
68 Poleg tega je odbor za pritožbe kot brezpredmetne zavrnil dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka in se nanašajo na dejstva po datumu zahteve za registracijo sporne znamke (točka 27 izpodbijane odločbe). Tožeča stranka je nekatere od teh dokazov priložila tožbi, k repliki pa je priložila nove dokaze, ki se prav tako nanašajo na dejstva po datumu zahteve za registracijo sporne znamke.
69 Zato je treba, prvič, preveriti, ali tožeča stranka utemeljeno prereka to, da odbor za pritožbe ni upošteval dejstev po zahtevi za registracijo sporne znamke, ki so mu bila predložena, in drugič, opraviti nadzor nad presojo, ki jo je odbor za pritožbe opravil glede vprašanja, ali je tožeči stranki uspelo dokazati obstoj prejšnje pravice.
– Dokazi v zvezi z dejstvi, ki so se zgodila po zahtevi za registracijo sporne znamke
70 Celo iz besedila člena 53(1) in (2) Uredbe št. 207/2009 izhaja, da so zahteve za ugotovitev ničnosti, ki temeljijo na teh določbah, odvisne od obstoja prejšnje pravice. Ta predhodnost je poleg tega opredeljena v členu 8(4) iste uredbe, na katerega napotuje člen 53(1)(c), da mora biti pravica, na kateri temelji zahteva za ugotovitev ničnosti, pridobljena pred datumom vložitve prijave znamke Skupnosti, katere ugotovitev ničnosti se zahteva, ali po potrebi pred datumom prednosti zadnjenavedene (glej v tem smislu zgoraj v točki 54 navedeno sodbo GENERAL OPTICA, točka 32).
71 V obravnavanem primeru je bila zahteva za registracijo sporne znamke vložena 23. marca 1998 (glej zgoraj točko 5). Tožeča stranka je torej zavezana dokazati, da je pravice, ki jih uveljavlja, pridobila pred tem datumom. Zato je odbor za pritožbe pravilno zavrnil vse dokaze, ki mu jih je tožeča stranka predložila v zvezi z dejstvi, ki so se zgodila med letoma 2006 in 2008 (glej točko 27 obrazložitve izpodbijane odločbe).
– Ugotovitev odbora za pritožbe, da tožeča stranka ni dokazala obstoja prejšnje pravice, na katero bi bilo mogoče opreti zahtevo za ugotovitev ničnosti
72 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora stranka, ki vlaga zahtevo za ugotovitev ničnosti, ki temelji na znaku, varovanem z nacionalnim pravnim redom, pred UUNT dokazati, prvič, katere pogoje določa zadevni nacionalni pravni red za nastanek varovane pravice, in drugič, da so ti pogoji izpolnjeni (glej točke od 57 do 60 zgoraj). Poleg tega lahko Splošno sodišče pri nadzoru zakonitosti odločbe, ki jo je sprejel odbor za pritožbe, upošteva le elemente, ki jih je imel ta na voljo ob sprejetju te odločbe (glej zgoraj točko 61).
73 Splošno sodišče mora tako presoditi, prvič, ali tožeča stranka pravilno trdi, da je odbor za pritožbe napačno presodil obseg nemškega prava.
74 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da se vse stranke v sporu strinjajo, da člen 5 Markengesetz kot pogoj za varstvo pravice do oznake podjetja nalaga uporabo zadevnega znaka v gospodarskem prometu. Ta pogoj izhaja iz besedila te določbe (glej zgoraj točko 4). Stranke pa niso enotne glede razlage obsega tega pogoja.
75 Tako UUNT iz razlogov, na katere je bilo opozorjeno zgoraj v točkah od 57 do 64, utemeljeno trdi, da so z vidika prava Skupnosti pogoji, ki so z nacionalnimi pravnimi redi določeni za priznanje pravic, varovanih v notranjem pravu, dejanska vprašanja, ki jih morajo dokazati stranke pred njim.
76 Torej je treba ugoditi ugovoru nedopustnosti UUNT in intervenientke glede tega, da se tožeča stranka pred Splošnim sodiščem ne more prvič sklicevati na razlago člena 5 Markengesetz, ki jo je podal Bundesgerichtshof v več odločbah in ki je podana v nemški doktrini. Ni namreč sporno, da – kot je tožeča stranka potrdila na obravnavi – teh dokazov ni predložila med upravnim postopkom, ampak se je nanje prvič sklicevala pred Splošnim sodiščem ter mu jih poleg tega nekaj predložila. Splošno sodišče torej pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ne sme upoštevati teh dokazov.
77 Poleg tega tožeča stranka ne trdi, da je odboru za pritožbe zagotovila dokaze v zvezi s obsegom nemškega prava, ki naj bi jih ta napačno razlagal. Zato neutemeljeno prereka presoje v zvezi s obsegom nemškega prava, ki jih je odbor za pritožbe opravil v izpodbijani odločbi.
78 Drugič, preveriti je treba, ali tožeča stranka lahko dokaže, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi storil napako pri presoji glede uporabe nemškega prava, kot ga je razlagal v navedeni odločbi.
79 V zvezi s tem ni sporno, da so edina dejstva, ki jih je tožeča stranka predložila pred odborom za pritožbe in pred zahtevo za registracijo sporne znamke, dokumenti v zvezi z vpisom tožeče stranke v nemški register podjetij (priloga A3 k tožbi) in zahteva za registracijo nacionalne besedne znamke macros, predložena Deutsches Patent- und Markenamt (priloga A6 k tožbi).
80 Dokumenti, ki jih je tožeča stranka priložila repliki, to so letni računovodski izkazi za obdobje med letoma 1998 in 2005, pa so nedopustni, ker jih ni bilo v spisu, predloženem odboru za pritožbe, kot zatrjujeta UUNT in intervenientka.
81 Kar zadeva vpis tožeče stranke v register, prvič, odbor za pritožbe navaja, da firma, pod katero je tožeča stranka vpisana, to je macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie, ni enaka firmi macros consult GmbH, glede katere tožeča stranka uveljavlja varstvo.
82 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka odboru za pritožbe ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi lahko izkazala, da se v skladu z nemškim pravom firma, glede katere se uveljavlja varstvo na podlagi člena 5 Markengesetz (v obravnavanem primeru je to znak macros consult GmbH), lahko razlikuje od imena, ki je na dokazih, predloženih za utemeljitev obstoja tega varstva (v obravnavanem primeru je to vpis tožeče stranke pod imenom macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie). Zato tožeča stranka ne more pred Splošnim sodiščem prvič izpodbijati razlage obsega nemškega prava, ki jo je podal odbor za pritožbe. Celo če bi sprejeli tezo tožeče stranke, da bi moral odbor za pritožbe upoštevati vpis firme macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie v register podjetij, vsekakor zadošča ugotovitev, da tak vpis – čeprav bi tožeči stranki omogočal uporabo imena macros consult GmbH v gospodarskem prometu – ne bi dokazoval trajnosti uporabe tega imena.
83 Kar zadeva zahtevo za registracijo besedne znamke macros, predložene Deutsches Patent- und Markenamt, drugič, ni sporno, da ta dokazuje obstoj dopisovanja med tem javnim uradom in tožečo stranko, pri čemer slednja deluje pod imenom macros consult GmbH.
84 Uvodoma je treba opozoriti, da se ob upoštevanju predmeta zahteve za ugotovitev ničnosti, ki temelji na varstvu firme macros consult GmbH s strani nemškega prava, ta spor ne nanaša na vprašanje, ali je znamka macros, katere registracija je bila zahtevana pri Deutsches Patent- und Markenamt, imela varstvo, ampak le na vprašanje, ali vložitev zahteve za registracijo te znamke tožeči stranki omogoča, da dokaže uporabo firme macros consult GmbH v gospodarskem prometu.
85 Odbor za pritožbe je s tem, da je menil, da zgolj zahteva za registracijo besedne znamke, vložena pri Deutsches Patent- und Markenamt, ne zadošča za potrditev uporabe firme macros consult GmbH v gospodarskem prometu, ni storil nobene napake pri presoji glede uporabe nemškega prava, katerega pomen je opredelil.
86 Kot je odbor za pritožbe navedel v točki 25 obrazložitve izpodbijane odločbe, zahteva za registracijo znamke niti ne predpostavlja niti ne zahteva njene uporabe in ni sporno, da tožeča stranka ni nadaljevala postopka registracije. Ker je odbor za pritožbe menil, da bi moral pogoj v zvezi z uporabo v gospodarskem prometu, ki se zahteva v členu 5 Markengesetz, imeti neko stopnjo učinkovitosti in bi moral biti dovolj običajen (točki 23 in 25 obrazložitve izpodbijane odločbe), je iz tega utemeljeno sklepal, da za dokaz običajne uporabe firme tožeče stranke v gospodarskem prometu ni zadostovalo golo dopisovanje.
87 Tožeča stranka tako ni zagotovila nobenega dopustnega nasprotnega dokaza. Iz tega sledi, da ji ni uspelo dokazati, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi napačno menil, da ni dokazala obstoja prejšnje pravice, na katero bi lahko oprla zahtevo za ugotovitev ničnosti, predloženo v skladu s členom 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009.
88 Torej je treba edini razlog, ki ga je predložila tožeča stranka, zavrniti in zato je treba to tožbo zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o preostalih ugovorih nedopustnosti, ki sta jih predložila UUNT in intervenientka (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringer, C‑23/00 P, Recueil, str. I‑1873, točka 52).
Stroški
89 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie se naloži plačilo stroškov.
Azizi | Frimodt Nielsen | Buttigieg |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. maja 2013.
Podpisi