SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)
z dne 7. junija 2023(*)
„Pravo institucij – Pravilnik o povračilu in nadomestilu stroškov poslancem Parlamenta – Nadomestilo za parlamentarno pomoč – Izterjava neupravičeno izplačanih zneskov – Razumni rok – Dokazno breme – Pravica do izjave – Varstvo osebnih podatkov – Člen 9 Uredbe (EU) 2018/1725 – Člen 26 Kadrovskih predpisov“
V zadevi T‑309/21,
TC, ki jo zastopa D. Aukštuolytė, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata M. Ecker in S. Toliušis, agenta,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi S. Gervasoni, predsednik, L. Madise, P. Nihoul (poročevalec), R. Frendo, sodnica, in J. Martín y Pérez de Nanclares, sodniki,
sodna tajnica: R. Ūkelytė, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 30. novembra 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, oseba TC, je 24. maja 2021 na podlagi člena 263 PDEU predlagala razglasitev ničnosti, na eni strani, sklepa generalnega sekretarja Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2021, s katerim je bila zoper njo ugotovljena terjatev v znesku 78.838,21 EUR, ki je bil neupravičeno izplačan iz naslova stroškov za parlamentarno pomoč in s katerim je bila odrejena njegova izterjava (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), in, na drugi strani, obvestila o dolgovanem znesku št. 7010000523 z dne 31. marca 2021 (v nadaljevanju: obvestilo o dolgovanem znesku).
I. Dejansko stanje spora in dejstva po vložitvi tožbe
A. Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je poslanec Parlamenta od [zaupno].(1)
3 Parlament je 22. maja 2015 na podlagi člena 5a Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) z osebo A (v nadaljevanju: APP) sklenil pogodbo o zaposlitvi akreditiranega parlamentarnega pomočnika za polni delovni čas v Bruslju (Belgija), za pomoč tožeči stranki do konca sedmega parlamentarnega obdobja.
4 Ker se je kakovost dela APP od decembra 2015 poslabšala, je tožeča stranka 25. februarja 2016 organ Parlamenta za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP) pozvala, naj APP odpove pogodbo o zaposlitvi iz različnih razlogov, ki so vključevali izgubo zaupanja, med drugim zaradi odsotnosti brez utemeljenega razloga in nespoštovanja pravil o dovoljenjih za opravljanje zunanjih dejavnosti.
5 V skladu s členom 139(3a) PZDU je bil 31. maja 2016 izveden spravni sestanek z APP.
6 15. junija 2016 je bilo ugotovljeno, da spravni postopek ni bil uspešen.
7 OPSP je z dopisom z dne 24. junija 2016 APP vročil sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi akreditiranega parlamentarnega pomočnika na podlagi člena 139(1)(d) PZDU zaradi izgube zaupanja, ker ni spoštoval pravil o dovoljenjih za opravljanje zunanjih dejavnosti. Odpovedni rok je bil večkrat podaljšan, med drugim zaradi bolniškega dopusta, tako da je pogodba APP prenehala šele 22. novembra 2016.
8 APP je 14. aprila 2017 pri Splošnem sodišču vložil ničnostno tožbo zoper sklep z dne 24. junija 2016.
9 Splošno sodišče je s sodbo z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140, točke od 35 do 45), sklep Parlamenta z dne 24. junija 2016 razglasilo za ničen. Splošno sodišče je namreč ugotovilo, da iz elementov v spisu ni razvidno le to, da je bila tožeča stranka seznanjena z zunanjimi dejavnostmi APP, temveč je bila poleg tega tudi neposredna pobudnica teh dejavnosti. Splošno sodišče je zato menilo, da se razlog, ki ga je OPSP navedel v utemeljitev sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer izguba zaupanja, ne zdi verjeten. Splošno sodišče meni, da je OPSP torej storil očitno napako pri presoji s tem, da je ugodil zahtevi za odpoved pogodbe o zaposlitvi APP, ki jo je iz tega razloga podala tožeča stranka. Zadnjenavedena v tej zadevi ni bila stranka v postopku.
10 V skladu s točko 32 navedene sodbe so bile zunanje dejavnosti, ki jih je APP nezakonito opravljal, v skladu z njegovimi trditvami, ki jih Parlament ni izpodbijal, naslednje:
– „prvič, vlaganje prošenj za azil iz političnih razlogov pri ruskih, francoskih, švicarskih in andorskih organih, da bi se [tožeči stranki] omogočilo izogniti se štiriletni zaporni kazni, ki [ji] je bila naložena v [zaupno], med katerimi je bila tudi pritožba zoper odločbo o zavrnitvi azila zadnjenaveden[i], za katero [je APP potrdil], da jo je vložil[] po naročilu [tožeče stranke];
– drugič, iskanje in odvetniško zastopanje upokojenih državljanov [zaupno] ali državljanov z minimalno plačo v sporih pred sodišči [zaupno], da bi bil[a] [tožeča stranka] predstavljen[a] kot ,varuh človekovih pravic‘ in bi se torej otežil nje[n] odvzem prostosti;
– tretjič, zastopanje […] [tožeče stranke] pred Evropskim varuhom človekovih pravic, odborom Združenih narodov za človekove pravice in Evropskim sodiščem za človekove pravice v zadevah v zvezi z [njo], ki so se med drugim nanašale na izpodbijanje predloga za odvzem poslanske imunitete, ki so ga podali organi [zaupno] po tem, ko je bila [tožeči stranki] v [zaupno] izrečena zaporna kazen, in na izpodbijanje hišnega pripora, ki [so ga] odredil[i] pravosodni organi [zaupno] na podlagi kazenskega postopka zoper [tožečo stranko] v zvezi s korupcijo.“
11 Generalni sekretar Parlamenta je z dopisom z dne 8. junija 2020, ki je bil sestavljen v angleščini in poslan po elektronski pošti 30. julija 2020 po prvi neuspešni uradni obvestitvi 22. junija 2020, in z dopisom z dne 3. septembra 2020, ki je bil sestavljen v litovščini in poslan po elektronski pošti 4. septembra 2020, tožečo stranko obvestil o začetku postopka za izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov na podlagi člena 68 Sklepa predsedstva Evropskega parlamenta o izvedbenih ukrepih v zvezi s statutom poslancev Evropskega parlamenta z dne 19. maja in 9. julija 2008 (UL 2009, C 159, str. 1; v nadaljevanju: izvedbeni ukrepi) v skupnem znesku 78.838,21 EUR v zvezi s parlamentarno pomočjo, ki jo je tožeči stranki zagotovil APP. Tožeča stranka je bila z istim dopisom v skladu s členom 68(2) izvedbenih ukrepov pozvana, naj v roku dveh mesecev predloži pripombe in dokaze, s katerimi želi ovreči predhodne ugotovitve Parlamenta v zvezi z zunanjimi dejavnostmi, ki jih je APP izvedel z njenim vedenjem in po njenih navodilih od 22. maja 2015 do 22. novembra 2016, ter dokaže, da je APP v istem obdobju dejansko opravljal naloge akreditiranega parlamentarnega pomočnika.
12 V prilogi k dopisu z dne 3. septembra 2020 sta bila kopija sodbe z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140), in obračun zneskov, ki jih je Parlament plačal APP. Ta obračun je bil sestavljen tako: za leto 2015, 35.003,84 EUR za osebne prejemke in socialne stroške ter 1369,60 EUR za potne stroške, in za leto 2016, 42.025,57 EUR za osebne prejemke in socialne stroške ter 439,20 EUR za potne stroške.
13 Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom z dne 4. avgusta 2020 Parlament zaprosila, naj ji posreduje:
– osebni spis APP v Parlamentu (vse dokumente v zvezi z njegovo zaposlitvijo in delom), vključno z informacijami o tem, kolikokrat je bil Parlament zaprošen za zaščito APP, in podatke o njegovi navzočnosti (podatke z njegove izkaznice, ki omogoča vstop v Parlament);
– kopije dopisov, izmenjanih s predstavniki Parlamenta v zvezi z delom APP;
– celoten spis o zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140).
14 Tožeča stranka je 22. septembra 2020 Parlament opomnila glede te zahteve in od njega zahtevala tudi protokol o spravnem postopku med njo in APP v litovščini ter kopijo „vseh elektronskih sporočil za leta 2015, 2016 in 2019“.
15 Parlament je z elektronskim sporočilom z dne 27. oktobra 2020 tožeči stranki posredoval različne dokumente v zvezi s prenehanjem pogodbe APP.
16 Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom z dne 29. oktobra 2020 Parlamentu posredovala svoje predhodne pripombe in nekaj dokumentov, pri čemer je poudarila, da od Parlamenta še ni prejela dokumentov in podrobnih informacij v zvezi z obdobjem zaposlitve APP in da še ni mogla preučiti nekaterih informacij, ki so ji bile posredovane z elektronskim sporočilom 27. oktobra 2020. Zato je zahtevala, da se ji dovoli, da naknadno posreduje druge informacije in dokaze.
17 Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom 20. novembra 2020 od Parlamenta ponovno zahtevala informacije, ki jih je zahtevala z elektronskima sporočiloma 4. avgusta in 22. septembra 2020, zlasti podatke v zvezi z dostopom APP do Parlamenta ter kopijo elektronskih sporočil za leta 2015, 2016 in 2019.
18 Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom 24. novembra 2020 Parlamentu posredovala dodatne pripombe in dokaze poleg tistih, ki mu jih je poslala 29. oktobra 2020.
19 Generalni direktor Parlamenta za finance (v nadaljevanju: generalni direktor za finance) je z elektronskim sporočilom 27. novembra 2020 tožečo stranko obvestil, da se je rok, ki ji je bil določen za predložitev pripomb in dokazov v okviru postopka izterjave, ki ga ureja člen 68 izvedbenih ukrepov, iztekel 4. novembra 2020, da pa se lahko, če se želi seznaniti z informacijami v zvezi z APP, obrne na dve osebi, katerih elektronski naslov je priložil, ne da bi te zahteve lahko vplivale na navedeni postopek.
20 Tožeča stranka je z dopisom, ki je bil Parlamentu poslan 1. decembra 2020, izpodbijala trditve iz elektronskega sporočila z dne 27. novembra 2020. Poleg tega je svoje zahteve za dokumente naslovila na osebe, navedene v tem elektronskem sporočilu.
21 Generalni direktor za finance je z dopisom z dne 8. januarja 2021 tožeči stranki posredoval protokol o spravnem postopku v litovščini, dostop do drugih zahtevanih dokumentov pa ji je zavrnil.
22 Poleg tega je generalni direktor za finance ugotovil, da se je rok, ki je bil tožeči stranki določen za predložitev pripomb, iztekel 4. novembra 2020, vendar ji je odobril petnajstdnevni rok za predložitev dodatnih pripomb, ne da bi tožeča stranka zaprosila za podaljšanje tega roka.
23 Tožeča stranka je 21. januarja 2021 Parlamentu predložila dodatne pripombe.
24 Generalni sekretar Parlamenta je v izpodbijanem sklepu menil, da je ta institucija v okviru zaposlitve APP za obdobje od vključno 22. maja 2015 do 22. novembra 2016 neupravičeno plačala znesek 78.838,21 EUR, in da ga je treba na podlagi člena 68(1) izvedbenih ukrepov od tožeče stranke izterjati.
25 Generalni direktor za finance je 31. marca 2021 kot odredbodajalec na podlagi prenosa pooblastil izdal obvestilo o dolgovanem znesku, na podlagi katerega je od tožeče stranke odredil izterjavo zneska 78.838,21 EUR in jo pozval, naj ta znesek plača najpozneje do 30. maja 2021.
26 Istega dne je generalni direktor za finance tožeči stranki poslal izpodbijani sklep in obvestilo o dolgovanem znesku.
B. Dejansko stanje po vložitvi obravnavane tožbe
27 Po nadzoru, opravljenem v okviru tega postopka, se je izkazalo, da se je Parlament marca 2016 odločil prekiniti izplačevanje osebnih prejemkov in potnih stroškov APP, od 1. aprila 2016.
28 Zato se je generalni sekretar Parlamenta 8. novembra 2022 odločil umakniti izpodbijani sklep ex tunc v delu, v katerem je bila z njim za obdobje od 1. aprila do 22. novembra 2016 odrejena izterjava zneska 27.644,47 EUR iz naslova osebnih prejemkov in socialnih stroškov ter zneska 439,20 EUR iz naslova potnih stroškov, kar skupaj znaša 28.083,67 EUR (v nadaljevanju: sklep z dne 8. novembra 2022). Za isti znesek je bil 15. novembra 2022 izdan dobropis s številko 7120000068.
29 Generalni direktor za finance je tožeči stranki 15. novembra 2022 vročil sklep z dne 8. novembra 2022 in dobropis št. 7120000068.
II. Postopek in predlogi strank
30 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– obvestilo o dolgovanem znesku razglasi za nično;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov;
– osebi B in C zasliši kot priči.
31 Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– to tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
– zavrne predlog za sprejetje pripravljalnih ukrepov.
32 Parlament z ločeno vlogo z dne 16. novembra 2022 na podlagi člena 130(2) Poslovnika Splošnega sodišča slednjemu predlaga, naj:
– ugotovi, da del predmeta tožbe ne obstaja več in da naj se postopek v zvezi z delom izpodbijanega sklepa, ki je bil umaknjen, ustavi v delu, v katerem je Parlament za obdobje od 1. aprila do 22. novembra 2016 znesek 27.644,47 EUR za osebne prejemke in socialne stroške ter znesek 439,20 EUR za potne stroške štel za neupravičeno izplačane v korist APP, in v zvezi z delom, v katerem je bila odrejena izterjava teh zneskov;
– odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi z delom, ki v predmetu spora ne obstaja več.
33 Tožeča stranka je na zahtevo Splošnega sodišča na obravnavi 30. novembra 2022 podala svoja stališča v zvezi s tem predlogom.
34 Tožeča stranka je 22. novembra 2022 Splošnemu sodišču predložila pisno pričanje osebe B, pridobljeno 18. novembra 2022.
35 Parlament je na obravnavi trdil, da ta novi dokaz ni dopusten, ker je bil v nasprotju z zahtevami iz člena 85(3) Poslovnika predložen po izmenjavi vlog, ne da bi tožeča stranka to zamudo pri predložitvi utemeljila.
III. Pravo
A. Delna ustavitev postopka
36 Kot je razvidno iz točke 32 zgoraj, Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je tožba postala brezpredmetna in da je treba ustaviti postopek v zvezi zakonitostjo izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na osebne prejemke, socialne stroške in potne stroške, ki so bili v korist APP izplačani med 1. aprilom in 22. novembrom 2016, v skupnem znesku 28.083,67 EUR.
37 Tožeča stranka je na obravnavi opozorila, da zneski, navedeni v sklepu z dne 8. novembra 2022, niso bili podprti z nobenim dokazilom, in je Splošnemu sodišču predlagala, naj odloči glede zakonitosti celotnega izpodbijanega sklepa.
38 V zvezi s tem je treba opozoriti, da morata v skladu z ustaljeno sodno prakso predmet spora in pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar pomeni, da mora obstajati možnost, da ima lahko stranka, ki tožbo vloži, od izida te tožbe korist (glej sodbo z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42 in navedena sodna praksa).
39 Spor lahko postane brezpredmeten med drugim zaradi umika ali nadomestitve izpodbijanega akta v postopku (glej sklep z dne 12. januarja 2011, Terezakis/Komisija, T‑411/09, EU:T:2011:4, točka 15 in navedena sodna praksa).
40 V obravnavani zadevi je treba zaradi sklepa z dne 8. novembra 2022 ugotoviti, da predmet tožbe ne obstaja več v delu, v katerem se je nanašal na razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa in obvestila o dolgovanem znesku, v delih, v katerih je bilo tožeči stranki naloženo, naj povrne znesek 28.083,67 EUR za osebne prejemke, socialne stroške in potne stroške, izplačane v korist APP med 1. aprilom in 22. novembrom 2016.
41 V zvezi s tem ni pomembno, da zneski, navedeni v sklepu z dne 8. novembra 2022, niso bili podprti z nobenimi dokazili.
42 Zato je treba ugotoviti, da je, kot je bilo pravkar opisano, ničnostna tožba postala brezpredmetna in je treba postopek v zvezi z zakonitostjo izpodbijanega sklepa in obvestila o dolgovanem znesku ustaviti.
B. Preostali del ničnostne tožbe
43 Tožeča stranka navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na:
– kršitev načela razumnega roka, ki je določeno v členu 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;
– pravico do izjave, pravico do vpogleda v spis in obveznost obrazložitve, kot so določene v členu 41(2) Listine o temeljnih pravicah;
– napako pri presoji in neizpolnitev obveznosti obrazložitve, ker naj Parlament ne bi upošteval elementov, ki jih je predložila v odgovor na dopis z dne 3. septembra 2020 v svojih pripombah z dne 29. oktobra in 24. novembra 2020 ter 21. januarja 2021;
– kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z določitvijo zneska, ki ga je treba izterjati;
– okoliščino, da naj bi priloge od A.3 do A.21, ki jih je predložila, dokazovale, da je APP v nasprotju s tem, kar naj bi izhajalo iz izpodbijanega sklepa, opravljal svoje naloge parlamentarnega pomočnika vsaj do 15. decembra 2015.
44 Pred preučitvijo teh tožbenih razlogov je treba opredeliti pravila v zvezi s kritjem stroškov za parlamentarno pomoč in izterjavo zneskov, ki so bili iz tega naslova neupravičeno izplačani.
1. Pravila v zvezi s kritjem stroškov za parlamentarno pomoč in izterjavo zneskov, ki so bili iz tega naslovaneupravičeno izplačani
45 Člen 33 izvedbenih ukrepov določa, da imajo poslanci pravico do pomoči osebnih sodelavcev, ki jih sami izberejo.
46 V skladu z isto določbo Parlament krije dejanske stroške, ki v celoti in izključno izhajajo iz zaposlitve enega ali več pomočnikov, v skladu z izvedbenimi ukrepi, pri čemer se lahko krijejo samo stroški za pomoč, ki je potrebna in neposredno vezana na izvrševanje parlamentarnega mandata poslanca.
47 Člen 62 izvedbenih ukrepov določa, da so zneski, izplačani v skladu z njimi, izključno namenjeni financiranju dejavnosti, vezanih na izvrševanje mandata poslancev in se ne smejo uporabiti za kritje osebnih stroškov ali kot subvencija oziroma darila v politične namene.
48 Člen 68 izvedbenih ukrepov določa, da se vsi neupravičeno izplačani zneski v skladu s temi izvedbenimi ukrepi povrnejo in da generalni sekretar Parlamenta izda navodila za izterjavo teh zneskov od zadevnega poslanca, ki ga mora predhodno zaslišati.
49 Iz člena 33 izvedbenih ukrepov, katerega vsebina je bila opisana v točkah 45 in 46 zgoraj, je Splošno sodišče sklepalo, da opredelitev pojma parlamentarne pomoči ne spada v diskrecijsko pravico poslancev (glej v tem smislu sodbi z dne 14. julija 2021, Rochefort/Parlament, T‑171/20, neobjavljena, EU:T:2021:438, točka 45, in z dne 8. septembra 2021, Griesbeck/Parlament, T‑10/21, neobjavljena, EU:T:2021:542, točka 39).
50 Po mnenju Splošnega sodišča iz tega izhaja, da mora zadevni poslanec dokazati resničnost storitev, ki jih pomočniki zagotavljajo Parlamentu (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2021, Griesbeck/Parlament, T‑10/21, neobjavljena, EU:T:2021:542, točka 40 in navedena sodna praksa).
51 V primeru nadzora v zvezi z uporabo stroškov za parlamentarno pomoč mora torej zadevni poslanec imeti možnost dokazati, da so bili prejeti zneski uporabljeni za kritje dejansko nastalih stroškov, ki v celoti in izključno izhajajo iz zaposlitve enega ali več pomočnikov, kot določa člen 33 izvedbenih ukrepov (sodba z dne 14. julija 2021, Rochefort/Parlament, T‑171/20, neobjavljena, EU:T:2021:438, točka 47; glej tudi sodbo z dne 8. septembra 2021, Griesbeck/Parlament, T‑10/21, neobjavljena, EU:T:2021:542, točka 41 in navedena sodna praksa).
52 V tem okviru mora poslanec med drugim predložiti dokazila, ki se nanašajo na dejavnosti APP, in jih zato hraniti, tudi če ne obstaja izrecna zahteva v tem smislu, ki bi izhajala iz prava Evropske unije (glej v tem smislu sodbi z dne 14. julija 2021, Rochefort/Parlament, T‑171/20, neobjavljena, EU:T:2021:438, točka 47, in z dne 8. septembra 2021, Griesbeck/Parlament, T‑10/21, neobjavljena, EU:T:2021:542, točka 41 in navedena sodna praksa).
53 To sodno prakso Splošnega sodišča, v skladu s katero morajo poslanci, ki zaprosijo Parlament za finančno kritje stroškov v zvezi s pomočjo osebnih sodelavcev, dokazati, da so bili ti stroški dejansko plačani in da ustrezajo pomoči, ki je potrebna in neposredno povezana z izvrševanjem mandata, je potrdilo Sodišče. Tako mora tak poslanec v odgovor na tovrstno zahtevo pristojnega organa Parlamenta predložiti vse dokaze, s katerimi lahko dokaže resničnost dela, ki ga je opravil njegov pomočnik, in povezavo tega dela z opravljanjem njegovega mandata (glej v tem smislu sklepa z dne 21. marca 2019, Gollnisch/Parlament, C‑330/18 P, neobjavljen, EU:C:2019:240, točke 63, 64 in 88, in z dne 21. maja 2019, Le Pen/Parlament, C‑525/18 P, neobjavljen, EU:C:2019:435, točki 37 in 82 ter navedena sodna praksa).
2. Prvi tožbeni razlog: kršitev načela spoštovanja razumnega roka
54 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom med drugim trdi, da je Parlament s sprejetjem izpodbijanega sklepa kršil načelo spoštovanja razumnega roka iz člena 41(1) Listine o temeljnih pravicah, ki je določeno v členu 98(2) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1; v nadaljevanju: finančna uredba).
55 V obravnavani zadevi naj bi prekoračitev razumnega roka izhajala iz okoliščine, da je Parlament izpodbijani sklep oprl na podatke iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140), za katero je bila tožba vložena 14. aprila 2017. Parlament pa naj bi šele 30. julija oziroma 3. septembra 2020, torej več kot tri leta pozneje, od nje zahteval, naj predloži pripombe glede načrtovane izterjave.
56 Parlament te trditve izpodbija.
57 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 41(1) Listine o temeljnih pravicah določa, da ima vsakdo pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku. Ta določba tako določa načelo spoštovanja razumnega roka, ki je sestavni del pravice do dobrega upravljanja.
58 V skladu z ustaljeno sodno prakso se spoštovanje razumnega roka zahteva v vseh primerih, v katerih predpisi ne določajo ničesar, načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo pa preprečujeta, da bi institucije Unije ter fizične ali pravne osebe delovali brez časovnih omejitev, s čimer bi lahko med drugim ogrozili stabilnost že pridobljenih pravnih položajev (sodba z dne 5. oktobra 2004, Eagle in drugi/Komisija, T‑144/02, EU:T:2004:290, točka 57; glej tudi sodbo z dne 12. julija 2012, Komisija/Nanopoulos, T‑308/10 P, EU:T:2012:370, točka 76 in navedena sodna praksa). Kadar uprava ukrepa v roku, ki je zanjo posebej predpisan z besedilom, ni mogoče utemeljeno trditi, da zahteve, ki izhajajo iz pravice, da se zadeve obravnavajo v razumnem roku, določene v členu 41 Listine o temeljnih pravicah, niso upoštevane.
59 Opozoriti je treba, da v ureditvi, ki je veljala pred tisto, ki se uporablja v obravnavani zadevi, in sicer pred Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1) ter Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe št. 966/2012 (UL 2012, L 362, str. 1), ni bilo določbe, ki bi določala rok za pošiljanje obvestila o dolgovanem znesku dolžniku.
60 Zato je Sodišče v sodbi z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament (C‑566/14 P, EU:C:2016:437), uporabilo načelo spoštovanja razumnega roka, za presojo roka za pošiljanje obvestila o dolgovanem znesku dolžniku.
61 Vendar je bila ureditev po tej sodbi spremenjena z uvedbo določb, ki so vsebovane v členu 98(2), drugi pododstavek, finančne uredbe, ki odslej določa:
„Odredbodajalec pošlje zaznamek o nastanku terjatve [obvestilo o dolgovanem znesku] takoj po ugotovitvi terjatve in najpozneje v petih letih od trenutka, ko bi lahko institucija Unije v običajnih razmerah uveljavila svojo terjatev. Takšno obdobje ne velja, če odgovorni odredbodajalec ugotovi, da je zamudo pri ukrepanju kljub prizadevanjem institucije Unije povzročilo ravnanje dolžnika.“
62 Ker je bila taka določba sprejeta, ni več treba uporabiti načela spoštovanja razumnega roka za presojo roka, v katerem ji je bilo obvestilo o dolgovanem znesku poslano, v nasprotju s tem, kar napačno trdi tožeča stranka. Vprašati pa se je treba, ali je Parlament v skladu s to določbo na tožečo stranko naslovil obvestilo o dolgovanem znesku, na eni strani, takoj po ugotovitvi terjatve, in, na drugi strani, v petih letih po tem, ko je lahko uveljavil svojo terjatev.
63 V zvezi s prvim rokom je treba poudariti, da je bilo obvestilo o dolgovanem znesku tožeči stranki poslano 31. marca 2021, medtem ko je bila terjatev Parlamenta v izpodbijanem sklepu ugotovljena 16. marca 2021. V teh okoliščinah je mogoče šteti, da je bilo obvestilo o dolgovanem znesku tožeči stranki poslano takoj po ugotovitvi terjatve v skladu s členom 98(2), drugi pododstavek, finančne uredbe.
64 Glede drugega roka je treba ugotoviti, da se stranki ne strinjata glede tega, kdaj je Parlament lahko uveljavil svojo terjatev v smislu člena 98(2), drugi pododstavek, finančne uredbe. Medtem ko tožeča stranka meni, da ta trenutek sovpada z vložitvijo tožbe APP v postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140), to je 14. aprila 2017, Parlament meni, da je svojo terjatev lahko uveljavljal šele od datuma razglasitve sodbe v tej zadevi, to je od 7. marca 2019.
65 Ker je bilo obvestilo o dolgovanem znesku tožeči stranki poslano 31. marca 2021, je treba ugotoviti, da je Parlament ne glede na začetek teka roka iz člena 98(2), drugi pododstavek, finančne uredbe, vložitev tožbe v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140), oziroma 14. april 2017, rok iz te določbe spoštoval.
66 Trditev tožeče stranke, in s tem prvi tožbeni razlog, je treba zavrniti kot neutemeljena.
3. Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave, pravice do vpogleda v spis in obveznosti obrazložitve, kot so določene v členu 41(2) Listine o temeljnih pravicah
67 Tožeča stranka trdi, da je Parlament kršil njeno pravico do izjave in pravico do vpogleda v spis, ki sta določeni v členu 41(2) Listine o temeljnih pravicah, ker se je v izpodbijanem sklepu skliceval na ugotovitve iz sodbe z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140), ne da bi ji posredoval dokaze, zlasti obvestilo APP z dne 9. maja 2016, s katerim so bile te ugotovitve podprte.
68 Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da v postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140), ni intervenirala ne kot stranka ne kot priča, da Parlament navedenih dokazov ni izpodbijal pred Splošnim sodiščem in da od nje ni zahteval, naj predloži svoje stališče v zvezi s temi dokazi.
69 Poleg tega tožeča stranka meni, da se je Parlament v dopisu z dne 8. januarja 2021 napačno skliceval na člen 9 Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002 (UL 2018, L 295, str. 39), da bi ji zavrnil dostop do dokazov, ki jih je zahtevala. Pravica do varstva osebnih podatkov naj ne bi bila absolutna in bi jo bilo treba pretehtati glede na druge temeljne pravice v skladu z načelom sorazmernosti. V obravnavani zadevi naj bi njena pravica do informacij temeljila na uvodnih izjavah 21 in 28 ter na členu 9(1) in (3) Uredbe 2018/1725. Ker je izterjava zneskov, izplačanih iz naslova stroškov za parlamentarno pomoč, vprašanje javnega interesa, naj bi tožeča stranka lahko imela dostop do osebnih podatkov, da bi presodila utemeljenost izterjave zadevnih zneskov in Parlamentu predložila svoje stališče.
70 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga v istem smislu navaja, da ji je bila odvzeta možnost predložitve dokazov zoper trditve Parlamenta. Elektronska sporočila, izmenjana z APP med 22. majem 2015 in 25. februarjem 2016, na podlagi katerih naj bi bilo mogoče predložiti večino dokazov v zvezi z delom, ki ga je slednji opravil za Parlament v zvezi z njeno funkcijo poslanca, naj bi bila izbrisana zaradi politike Parlamenta, ki načeloma omejuje hrambo navedenih elektronskih sporočil na 90 dni. Razen tega, da naj bi se ta politika maja 2019 spremenila, o čemer naj ne bi bila obveščena, tožeča stranka meni, da od nje ni mogoče zahtevati, da ohrani svoja elektronska sporočila, ker naj ne bi bila njihov lastnik, kot naj bi to izhajalo iz člena 17 in člena 18(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ter pravil, ki urejajo dostop sekretariata Parlamenta do sistema elektronske pošte in njegove uporabe, ki jih je generalni sekretar Parlamenta odobril 19. februarja 2018. Meni tudi, da taka hramba pomeni kršitev obveznosti zaupnosti in kršitev varnosti informacij.
71 Poleg tega tožeča stranka prav tako v okviru prvega tožbenega razloga v povezavi z uvodno izjavo 22 Uredbe 2018/1725 izpodbija politiko hrambe elektronskih sporočil, ki velja v Parlamentu, ker ta institucija pri izvajanju te politike ni upoštevala potrebe poslancev, da se branijo pred očitki, ki bi bili morda podani v zvezi z njimi.
72 Parlament izpodbija dopustnost in utemeljenost te trditve.
a) Dopustnost trditev tožeče stranke v delu, v katerem se nanašajo na dopis z dne 8. januarja 2021
73 Parlament trdi, da so trditve tožeče stranke v delu, v katerem se nanašajo na dopis z dne 8. januarja 2021, prepozne. Tožeča stranka naj z ničnostno tožbo, ki jo je vložila zoper izpodbijani sklep in obvestilo o dolgovanem znesku, ne bi mogla izpodbijati odgovora, ki ji ga je generalni direktor za finance podal v dopisu z dne 8. januarja 2021, ker naj bi se dvomesečni rok iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, iztekel.
74 V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte, ki so lahko predmet ničnostne tožbe v smislu člena 263 PDEU (sodba z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9; glej tudi sklep z dne 16. junija 2021, Green Power Technologies/Komisija in Skupno podjetje ECSEL, T‑533/20, neobjavljen, EU:T:2021:375, točka 26 in navedena sodna praksa).
75 Pri aktih ali odločbah, ki nastajajo v več fazah, zlasti v notranjem postopku, so akti, ki posegajo v položaj in jih je kot take mogoče izpodbijati, le ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije ob koncu tega postopka, ne pa tudi pripravljalni akti za končno odločbo. Tožeča stranka lahko šele v tožbi zoper odločbo, ki je bila sprejeta ob koncu tega postopka, posredno uveljavlja nepravilnost takih pripravljalnih aktov (sodba z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 10; glej tudi sklep z dne 20. januarja 2021, ZU/ESZD, C‑266/20 P, neobjavljen, EU:C:2021:42, točka 12 in navedena sodna praksa).
76 V obravnavani zadevi je ničnostna tožba – ob upoštevanju delne ustavitve postopka, ugotovljene zgoraj v točki 42 – vložena zoper sklep generalnega sekretarja Parlamenta, s katerim je od tožeče stranke odredil izterjavo zneska 50.754,54 EUR, in zoper obvestilo o dolgovanem znesku, ki mu je sledilo, ki pomenita konec postopka izterjave in sta torej akta, ki posegata v položaj, zoper katera je bila vložena tožba.
77 Tožeča stranka je v okviru postopka, ki naj bi privedel do sprejetja izpodbijanega sklepa in obvestila o dolgovanem znesku, Parlament prosila – kot je bilo navedeno v točkah 13, 14 in 17 zgoraj – za predložitev dokumentov, za katere je menila, da so potrebni za dokaz, da je APP v obdobju med 22. majem 2015 in 22. novembrom 2016 dejansko opravljal naloge akreditiranega parlamentarnega pomočnika.
78 V teh okoliščinah odgovor na to zaprosilo, vsebovano v dopisu z dne 8. januarja 2021, spada v okvir postopka izterjave neupravičeno izplačanih zneskov in je lahko vplival na izid navedenega postopka.
79 Zato lahko tožeča stranka v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 75 zgoraj, v okviru te tožbe uveljavlja nepravilnosti, ki po njenem mnenju vplivajo na dopis z dne 8. januarja 2021.
80 Zato je treba šteti, da so trditve tožeče stranke v zvezi z dopisom z dne 8. januarja 2021 dopustne.
b) Utemeljenost trditev tožeče stranke
81 Pravica do dobrega upravljanja v skladu s členom 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah vključuje zlasti pravico vsake osebe, da poda izjavo pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.
82 V okviru postopkov izterjave zneskov, ki so bili neupravičeno izplačani na podlagi izvedbenih ukrepov, je pravica do izjave posebej zagotovljena s členom 68(2) teh izvedbenih ukrepov, ki določa, da zadevni poslanec poda izjavo pred sprejetjem kakršne koli odločitve v zvezi s tem.
83 V skladu z ustaljeno sodno prakso se s pravico do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito predstavi svoje stališče v upravnem postopku pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo z dne 4. aprila 2019, OZ/EIB, C‑558/17 P, EU:C:2019:289, točka 53 in navedena sodna praksa).
84 Za ugotovitev, ali so bila v obravnavanem primeru ta pravila spoštovana, je treba preučiti dejanja, ki sta jih stranki opravili v postopku, ki je privedel do sprejetja izpodbijanega sklepa in obvestila o dolgovanem znesku.
85 V obravnavani zadevi je generalni sekretar Parlamenta z dopisom z dne 3. septembra 2020, potem ko je predstavil elemente, ki upravičujejo začetek zadevnega postopka izterjave, tožečo stranko pozval, naj dokaže, da je APP med 22. majem 2015 in 22. novembrom 2016 opravljal naloge akreditiranega parlamentarnega pomočnika.
86 Vendar tožeča stranka na ta datum ni imela več elektronskih sporočil, ki jih je z APP izmenjala v obdobju med 22. majem 2015 in 25. februarjem 2016, na podlagi katerih bi bilo mogoče predložiti bistveni del dokaza, ki ga je zahteval generalni sekretar Parlamenta. Ta elektronska sporočila so bila namreč izbrisana zaradi politike Parlamenta v zvezi s hrambo elektronskih sporočil. V skladu s to politiko se elektronska sporočila iz spisov „Inbox“, „Sent Items“, „Deleted Items“, „Junk E-mail“ in „Drafts“ načeloma izbrišejo po 90 dneh.
87 Tožeča stranka, da bi lahko predložila zahtevane dokaze, je nato z dopisi z dne 4. avgusta, 22. septembra in 20. novembra 2020 Parlament pozvala, naj ji posreduje različne dokumente:
– zapisnik spravnega postopka med njo in APP v litovščini;
– kopijo „vseh elektronskih sporočil za leta 2015, 2016 in 2019“;
– kopijo korespondence, ki jo je izmenjala s predstavniki Parlamenta v zvezi z delom APP;
– celoten spis v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140);
– osebni spis APP v Parlamentu (vse dokumente, povezane z njegovo zaposlitvijo in delom), vključno z informacijami o tem, kolikokrat je bil Parlament zaprošen za zaščito tega APP, in podatke o njegovi navzočnosti, ki jih je mogoče pridobiti z njegove izkaznice, ki omogoča vstop v Parlament (glej točke 13, 14 in 17 zgoraj).
88 Parlament je prvi zahtevi ugodil in kopija zadevnega zapisnika je bila poslana tožeči stranki. Zahteve v zvezi z drugimi kategorijami dokumentov pa so bile zavrnjene, razen dokumentov v zvezi s prenehanjem pogodbe APP, posredovanih z dopisom z dne 27. oktobra 2020 (glej točko 15 zgoraj). Kot je razvidno iz spisa, je bila zavrnitev posredovana 8. januarja 2021, to je pet mesecev po tem, ko je tožeča stranka vložila prvo zahtevo.
89 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora v skladu z dokaznimi pravili, navedenimi v točkah od 49 do 53 zgoraj, v primeru dvoma o pravilnosti uporabe stroškov za parlamentarno pomoč, plačanih v korist APP, poslanec dokazati, da je ta APP v zvezi z njegovim parlamentarnim mandatom zanj delal v celotnem obdobju, v katerem so bili ti stroški plačani.
90 Če je poslanec pozvan, naj predloži ta dokaz, mora Parlamentu v predpisanem roku predložiti dokaze, s katerimi razpolaga. Če se zdi, da so upoštevni drugi elementi, lahko na podlagi pravice do izjave zahteva, da mu jih posredujejo institucije, organi in agencije Unije, ki z njimi razpolagajo, če se nanašajo na podatke, ki so potrebni za to, da lahko koristno in učinkovito poda pripombe v zvezi s predvidenim ukrepom izterjave. Parlament, ki prejme tako zahtevo, ne more zavrniti posredovanja zahtevanih podatkov, ne da bi kršil pravico do izjave, razen če v utemeljitev te zavrnitve ne navede razlogov, ki jih je mogoče šteti za upravičene, na eni strani, glede na okoliščine primera in, na drugi strani, pravil, ki se uporabljajo.
91 Zato se je treba vprašati, ali so v obravnavani zadevi razlogi, ki jih je Parlament navedel v dopisu z dne 8. januarja 2021 za neposredovanje podatkov, ki jih je zahtevala tožeča stranka, utemeljeni.
1) Razlogi, ki jih je Parlament navedel za zavrnitev zahteve tožeče stranke v zvezi s posredovanjem „vseh elektronskih sporočil za leta 2015, 2016 in 2019“ in korespondenco, ki jo je tožeča stranka izmenjala s pristojnimi službami Parlamenta v zvezi z delom APP
92 Kot je razvidno iz točke 88 zgoraj, je Parlament zavrnil zahtevo tožeče stranke v zvezi s posredovanjem „vseh elektronskih sporočil za leta 2015, 2016 in 2019“ in korespondenco, ki jo je slednja izmenjala s pristojnimi službami Parlamenta v zvezi z delom APP, ker je bila v skladu z njegovo politiko hramba elektronskih sporočil omejena na 90 dni in izjemoma na eno leto. Parlament je dodal, da bi bilo mogoče posredovati elektronska sporočila iz obdobja po letu 2019, vendar da slednja niso upoštevna, saj se ne nanašajo na obdobje, v katerem naj bi APP delal za tožečo stranko.
93 V zvezi s tem je treba opozoriti, da vsaka institucija svoje delo organizira v skladu s pravili, ki se uporabljajo zanjo in ki jih lahko določi. V obravnavani zadevi je Parlament v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, lahko omejil obdobje hrambe elektronskih sporočil poslancev, ob tem pa jim je omogočil, da jih shranijo v osebnih spisih. Vendar je treba ugotoviti, ali se je v obravnavani zadevi ta politika izvajala tako, da je zagotovljeno spoštovanje pravice do izjave, ki je, kot je opredeljena v točki 83 zgoraj, za institucije Unije zavezujoča v vseh položajih, v katerih nameravajo sprejeti akt, ki lahko posega v položaj, če so izpolnjeni pogoji za njegovo uporabo na podlagi člena 41 Listine o temeljnih pravicah.
94 V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v obravnavani zadevi dejstva sledeča:
– APP se je zaposlil 22. maja 2015;
– decembra istega leta je tožeča stranka ugotovila, da se je kakovost dela APP poslabšala;
– tožeča stranka je 25. februarja 2016 Parlamentu predlagala, naj začne postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi APP, zlasti ker ta ni spoštoval pravil o dovoljenjih za opravljanje zunanjih dejavnosti in ker je bil brez upravičenega razloga odsoten;
– Parlament je 24. junija 2016 APP obvestil o svoji odločitvi, da zaradi izgube zaupanja odpove njegovo pogodbo o zaposlitvi, ker ni upošteval pravil o dovoljenjih za opravljanje zunanjih dejavnosti;
– APP je 14. aprila 2017 pri Splošnem sodišču vložil ničnostno tožbo zoper odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi;
– Parlament je 8. junija in nato 3. septembra 2020 tožečo stranko obvestil o začetku postopka izterjave zneskov, izplačanih APP.
95 Iz tega časovnega zaporedja izhaja, da je bil Parlament od začetka leta 2016 seznanjen s konfliktnim položajem med tožečo stranko in APP glede tega, ali je slednji delo za tožečo stranko opravljal v skladu s pravili, ki urejajo parlamentarno pomoč. Zato je bilo od tega trenutka v takšnem položaju – ker gre za javna sredstva Unije – še toliko bolj potrebno, da Parlament zagotavlja hrambo elektronskih sporočil, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti natančno naravo dejavnosti APP med postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitve, in če bi ta postopek privedel do drugih sodnih ali upravnih postopkov, kot je postopek izterjave, tako dolgo, dokler ti drugi postopki še vedno trajajo.
96 V zvezi s tem je treba poudariti, da je generalni direktor za finance v dopisu z dne 8. januarja 2021 tožečo stranko obvestil, da ima Parlament možnost, da v obdobju enega leta izjemoma pridobi elektronska sporočila.
97 Poleg tega člen 5 pravil, ki urejajo dostop sekretariata Parlamenta do sistema elektronske pošte in njegove uporabe, ki so bila odobrena 19. februarja 2018, določa, da lahko v primeru prenehanja delovnega razmerja uradnika ali uslužbenca Parlamenta obdobje hrambe njihovih elektronskih sporočil traja več kot tri mesece, če so predmet „upravne preiskave, pritožbe ali sodnega postopka“.
98 Parlament meni, da morajo poslanci svoja elektronska sporočila hraniti po izteku navedenega obdobja. Za to naj bi bili poslanci pozvani, da sami oblikujejo osebne spise, ki omogočajo arhiviranje njihovih elektronskih sporočil za nedoločen čas. Po navedbah Parlamenta so bila v zvezi s tem povabilom poslancem poslana tri sporočila, in sicer prvo 14. junija 2014, drugo 13. oktobra 2014 in tretje 30. marca 2015. Tožeča stranka naj kljub tem sporočilom ne bi izvedla osebnega arhiviranja svojih elektronskih sporočil.
99 Te trditve Parlamenta ni mogoče sprejeti.
100 Možnost osebnega arhiviranja Parlamenta ne more razbremeniti obveznosti, da zagotovi hrambo vseh elektronskih sporočil, ki so upoštevna za ugotovitev, da je APP v skladu s pravili, ki jih je določila institucija, svoje dejavnosti za poslanca, ki mu je bil dodeljen, dejansko in izključno opravljal v neposredni povezavi z njegovim mandatom.
101 Ta možnost tudi ne more razbremeniti Parlamenta obveznosti, da posreduje tako shranjena elektronska sporočila, kadar ga na podlagi pravice do izjave, ki je v pravnem redu Unije temeljna, v tem smislu zaprosi zadevni poslanec, na katerega se – kot v obravnavani zadevi – nanaša postopek izterjave zaradi nezakonite uporabe stroškov za parlamentarno pomoč.
102 Poleg tega Parlament v odgovoru tožeči stranki, ki v bistvu trdi, da je bila o politiki hrambe elektronskih sporočil Parlamenta obveščena šele 8. januarja 2021, ni uspel dokazati, da je bila tožeča stranka seznanjena s sporočili, navedenimi v točki 98 zgoraj. Tako je bilo sporočilo generalnega direktorata (GD) za inovacije in tehnološko podporo z dne 14. junija 2014 naslovljeno na „novo prispele“, med katerimi tožeče stranke takrat ni bilo, saj je bila, kot je razvidno iz točke 2 zgoraj, poslanec od [zaupno]. Obvestilo z dne 13. oktobra 2014 je bilo naslovljeno na „GD za inovacije in tehnološko podporo“, ne da bi Parlament, ki mu je bilo v zvezi s tem v okviru ukrepa procesnega vodstva postavljeno vprašanje, lahko predložil seznam uporabnikov. Enako velja za sporočilo z dne 30. marca 2015, ki ga za poslance izda „ITEC Service Desk“.
103 V zvezi s korespondenco, ki jo je tožeča stranka izmenjala s pristojnimi službami Parlamenta v zvezi z delom APP in ki naj ne bi bila vsebovana v dopisih, je treba ugotoviti, da Parlament v dopisu z dne 8. januarja 2021 ni navedel nobenega razloga, s katerim bi bilo mogoče posebej utemeljiti razloge za njegovo zavrnitev posredovanja korespondence tožeči stranki.
104 Iz teh razlogov ni mogoče šteti, da so razlogi, ki jih je Parlament navedel za zavrnitev zahteve tožeče stranke v zvezi s posredovanjem „vseh elektronskih sporočil za leta 2015, 2016 in 2019“ in korespondenco, ki jo je tožeča stranka izmenjala s pristojnimi službami Parlamenta v zvezi z delom APP, utemeljeni.
2) Razlogi, ki jih je Parlament navedel za zavrnitev zahteve tožeče stranke v zvezi z „osebnim spisom“ APP (vsi dokumenti, povezani z njegovo zaposlitvijo in njegovim delom), vključno z informacijami o tem, kolikokrat je bil Parlament zaprošen za zaščito tega APP, in podatki o njegovi navzočnosti, ki jih je mogoče pridobiti z njegove izkaznice, ki omogoča vstop v Parlament
105 Parlament je v svojem dopisu z dne 8. januarja 2021 tožeči stranki zavrnil posredovanje „osebnega spisa“ APP (vsi dokumenti, povezani z njegovo zaposlitvijo in njegovim delom), vključno z informacijami o tem, kolikokrat je bil Parlament zaprošen za zaščito tega APP, in podatke o njegovi navzočnosti, ki jih je mogoče pridobiti z njegove izkaznice, ki omogoča vstop v Parlament, z obrazložitvijo, da je posredovanje teh podatkov v nasprotju z Uredbo 2018/1725, na eni strani, in členom 26 Kadrovskih predpisov, na drugi strani.
106 Generalni direktor za finance je v zvezi z informacijami glede generalnega direktorata (GD) za varnost in varstvo poleg tega tožeči stranki sporočil, da posredovanja varnostnikov Parlamenta niso bila uradno registrirana in da se podatki z izkaznic za dostop hranijo največ štiri mesece.
i) Razlog v zvezi z Uredbo 2018/1725
107 Parlament je v dopisu z dne 8. januarja 2021 navedel, da so podatki, ki jih je zahtevala tožeča stranka, osebni podatki v smislu Uredbe 2018/1725 in da tožeča stranka ni trdila, da so potrebni bodisi za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, bodisi za uresničevanje cilja v javnem interesu, kot to dopušča člen 9 navedene uredbe.
108 Parlament je v odgovoru na tožbo dodal, da je tožeča stranka sicer zaprosila za dostop do „osebnega spisa“ APP, vendar le zaradi izognitve temu, da mu povrne stroške za parlamentarno pomoč, za katere je obstajalo tveganje, da bi se od nje zahtevali na koncu postopka izterjave, in torej iz razlogov, ki so v njenem osebnem interesu. V teh okoliščinah Parlament meni, da se tožeča stranka ne more sklicevati na javni interes v smislu člena 9 Uredbe 2018/1725.
109 V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 9(1) Uredbe 2018/1725 določa:
„1. Brez poseganja v člene 4 do 6 in 10 se osebni podatki prenesejo uporabnikom, ustanovljenim v Uniji, ki niso institucije in organi Unije, le če:
(a) uporabnik izkaže, da so podatki potrebni za opravljanje naloge, ki se izvaja v javnem interesu, ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene uporabniku, ali
(b) uporabnik izkaže, da je prenos podatkov potreben za konkreten namen v javnem interesu, uporabnik pa v primeru, ko obstaja razlog za domnevo, da bi to lahko posegalo v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ugotovi, potem ko je na preverljiv način pretehtal različne navzkrižne interese, da je prenos osebnih podatkov za ta konkretni namen sorazmeren.
[…]“
110 Res je, da podatkov, ki jih je zahtevala tožeča stranka, ker so bili namenjeni uporabi za njeno obrambo v okviru postopka izterjave, ni bilo mogoče šteti za „potrebne za opravljanje naloge, ki se izvaja v javnem interesu, ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene uporabniku“, v smislu člena 9(1)(a) Uredbe 2018/1725.
111 Iz istega razloga ni mogoče šteti, da je posredovanje navedenih podatkov tožeči stranki ustrezalo „konkretnemu namenu v javnem interesu“ v smislu člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725.
112 Vendar je iz spisa razvidno, da zahteva za predložitev pripomb, ki jo je Parlament 3. septembra 2020 naslovil na tožečo stranko, da bi ji omogočil izvajanje njene pravice do izjave, v obravnavani zadevi temelji na elementih, ki jih je ta institucija imela na voljo, ne da bi bili, če je to ustrezno, tožeči stranki poznani, oziroma na elementih, s katerimi je bila tožeča stranka seznanjena, ko je bila neposredno nadrejena APP, vendar z njimi ne razpolaga več.
113 Glede na pomen, ki se priznava pravici do izjave v pravnem redu Unije, okoliščina, da so taki elementi lahko v „osebnem spisu“ APP, sama po sebi ne more preprečiti, da bi se ti elementi posredovali tožeči stranki, da bi lahko koristno in učinkovito podala svoja stališča, tako kot se v okviru izvrševanja navedene pravice zahteva s sodno prakso.
114 Pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna pravica, ampak jo je treba obravnavati glede na njeno vlogo, ki jo ima v družbi, in jo kot tako uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami v okviru pristopa, ki vsaki od zadevnih pravic daje mesto, ki ga ima glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi v pravnem redu Unije, v skladu z načelom sorazmernosti.
115 Nujnost zagotovitve takega tehtanja med pravico do varstva osebnih podatkov in drugimi temeljnimi pravicami, priznanimi v tem pravnem redu, je zakonodajalec Unije poudaril v uvodni izjavi 4 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1).
116 Uredba 2018/1725 pa je „enakovredna“ Uredbi 2016/679 glede varstva osebnih podatkov v institucijah, organih in uradih Unije (glej uvodno izjavo 5 Uredbe 2018/1725).
117 V takih okoliščinah ni mogoče sprejeti, da bi Parlament tožečo stranko lahko pozval, naj se koristno in učinkovito izreče o elementih, ki so morebiti navedeni v spisu APP, ne da bi ji omogočil dostop do teh elementov, potem ko je pretehtal, na eni strani, interes tega APP, da se podatki, ki se nanašajo nanj, ne posredujejo tretjim osebam, in, na drugi strani, interes tožeče stranke, da koristno in učinkovito predstavi svoja stališča v okviru postopka izterjave, ki je bil uveden proti njej.
118 Vendar je treba ugotoviti, da Parlament v obravnavanem primeru tega ni storil.
ii) Razlog v zvezi s členom 26 Kadrovskih predpisov
119 Parlament je v svojem dopisu z dne 8. januarja 2021 navedel, da je „osebni spis“ APP zaupen in ga ni mogoče posredovati v skladu s členom 26 Kadrovskih predpisov.
120 V zvezi s tem je treba poudariti, da se ta določba, ki se na podlagi člena 127 PZDU po analogiji uporablja za parlamentarne pomočnike, v skladu z njenim besedilom nanaša le na „osebne spise“ uradnikov in uslužbencev, ki združujejo „vse dokumente v zvezi z [njihovim] upravnim statusom in vsa poročila glede [njihovih] sposobnosti, [njihove] učinkovitosti in [njihovega] vedenja“, ter „pripombe [uradnikov ali uslužbencev] na te dokumente“.
121 Vendar je treba ugotoviti, da zaupnosti zadevnih dokumentov ni mogoče uveljavljati zoper tožečo stranko, ki je poleg tega – kot neposredno nadrejena APP – avtorica nekaterih zadevnih dokumentov, kadar je to potrebno za izvrševanje pravice tožeče stranke do izjave.
122 V obravnavani zadevi pa Parlament s tem, da se je oprl na člen 26 Kadrovskih predpisov, napačno ni upošteval interesa tožeče stranke za dostop do nekaterih listin iz osebnega spisa APP, da bi lahko koristno predstavila svoje pripombe v okviru postopka izterjave, ki je bil uveden proti njej.
iii) Posebni razlog v zvezi z informacijami, ki jih ima GD za varnost in varstvo
123 Glede razloga, ki se nanaša na podatke v zvezi z izkaznico APP, ki omogoča vstop, in je naveden v točki 106 zgoraj, je treba zgoraj navedenemu dodati, da bi moral Parlament iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točkah 100 in 101 zgoraj, sprejeti potrebne ukrepe, da bi GD za varnost in varstvo te podatke hranil več kot štiri mesece, ker je bil zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi APP sprožen sodni postopek in je bil zoper poslanca, za katerega je Parlament zaposlil tega APP, uveden postopek izterjave stroškov za parlamentarno pomoč.
124 Iz teh razlogov ni mogoče šteti, da so razlogi, ki jih je Parlament navedel za zavrnitev zahteve tožeče stranke v zvezi z „osebnim spisom“ APP (vsi dokumenti, povezani z njegovo zaposlitvijo in njegovim delom), vključno z informacijami o tem, kolikokrat je bil Parlament zaprošen za zaščito APP, in podatke o njegovi navzočnosti, ki jih je mogoče pridobiti z njegove izkaznice, ki omogoča vstop v Parlament, utemeljeni.
3) Razlogi, ki jih je Parlament navedel za zavrnitev zahteve tožeče stranke v zvezi s spisom v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17)
125 Parlament je v dopisu z dne 8. januarja 2021 zavrnil zahtevo tožeče stranke, ki se nanaša na spis v zvezi z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140), ker naj bi bila v nasprotju s členom 9 Uredbe 2018/1725 in ker je APP v okviru postopka pred Splošnim sodiščem pridobil anonimnost.
126 V zvezi z razlogom, ki se nanaša na člen 9 Uredbe 2018/1725, je napoteno na točke od 112 do 118 zgoraj.
127 V zvezi z dejstvom, da je Splošno sodišče APP priznalo anonimnost v postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140), je treba opozoriti, da je v skladu s členom 66 Poslovnika namen anonimnosti, da se izpusti ime stranke v sporu ali imena drugih oseb, navedenih v zadevnem postopku, oziroma drugih podatkov v dokumentih v zvezi z zadevo, do katerih ima javnost dostop.
128 Anonimnost, ki jo je priznalo Splošno sodišče, pa se ne nanaša na zaupnost elementov iz spisa navedenega postopka, zunaj tega postopka, v okviru razmerij med strankami in tretjimi osebami.
129 Zato odločba Splošnega sodišča o anonimnosti Parlamentu, v nasprotju s tem, kar je slednji trdil v dopisu z dne 8. januarja 2021, ni preprečevala, da bi tožeči stranki posredoval dokumente, izmenjane v sodbi z dne 7. marca 2019, L/Parlament (T‑59/17, EU:T:2019:140), ki bi lahko bili upoštevni za uveljavljanje pravice tožeče stranke do izjave.
c) Predlog
130 Skratka, ugotoviti je treba, da iz pravkar obravnavanih razlogov razlogi, ki jih je Parlament navedel v dopisu z dne 8. januarja 2021, niso bili utemeljeni oziroma niso bili zadostni.
131 Ker Parlament ni pravilno utemeljil zavrnitve posredovanja tožeči stranki dokumentov, ki jih je zahtevala, na podlagi katerih bi lahko koristno in učinkovito izvrševala svojo pravico do izjave, zagotovljeno s členom 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah, v okviru postopka izterjave zneskov, izplačanih iz naslova stroškov za parlamentarno pomoč, ki je bil proti njej začet 3. septembra 2020, ni mogoče izključiti, da je bila tožeči stranki odvzeta možnost, da bolje pripravi svojo obrambo, kar je neizogibno vplivalo na vsebino izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbe z dne 16. januarja 2019, Komisija/United Parcel Service, C‑265/17 P, EU:C:2019:23, točka 56; z dne 4. aprila 2019, OZ/EIB, C‑558/17 P, EU:C:2019:289, točki 77 in 78, in z dne 25. junija 2020, HF/Parlament, C‑570/18 P, EU:C:2020:490, točka 73).
132 V teh okoliščinah je treba drugemu tožbenemu razlogu ugoditi v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do izjave.
133 Zato je treba razglasiti ničnost izpodbijanega sklepa in obvestila o dolgovanem znesku v delu, v katerem se nanašata na osebne prejemke, socialne stroške in potne stroške, povezane z zaposlitvijo parlamentarnega pomočnika v obdobju med 22. majem 2015 in 31. marcem 2016, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve, navedene v okviru drugega, tretjega, četrtega in petega tožbenega razloga ter dopustnost dokaza, ki ga je tožeča stranka predložila 22. novembra 2022, in njen predlog, ki se nanaša na pripravljalne ukrepe.
IV. Stroški
134 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V skladu s členom 137 Poslovnika Splošno sodišče, če se postopek ustavi, o stroških odloči po prostem preudarku.
135 V obravnavanem primeru je treba ob upoštevanju predlogov tožeče stranke in preudarkov, na podlagi katerih je Splošno sodišče ugotovilo delno ustavitev postopka, odločiti, da Parlament nosi vse stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Postopek v zvezi z ničnostno tožbo se ustavi v delu, v katerem je uperjena, na eni strani, zoper sklep generalnega sekretarja Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2021, s katerim je bila v zvezi s TC ugotovljena terjatev glede neupravičeno izplačanega zneska iz naslova stroškov za parlamentarno pomoč in s katerim je bila odrejena izterjava tega zneska, in, na drugi strani, zoper obvestilo o dolgovanem znesku št. 7010000523 z dne 31. marca 2021 v delu, v katerem se nanašata na osebne prejemke, socialne stroške in potne stroške, povezane z zaposlitvijo osebe A v obdobju med 1. aprilom in 22. novembrom 2016, v znesku 28.083,67 EUR.
2. Navedeni sklep generalnega sekretarja Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2021 ter obvestilo o dolgovanem znesku št. 7010000523 z dne 31. marca 2021 se razglasita za nična v delu, v katerem se od TC odredi izterjava osebnih prejemkov, socialnih stroškov in potnih stroškov, povezanih z zaposlitvijo osebe A v obdobju med 22. majem 2015 in 31. marcem 2016, v znesku 50.754,54 EUR.
3. Evropskemu parlamentu se naloži plačilo stroškov.
Frendo | | Martín y Pérez de Nanclares |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. junija 2023.
Podpisi