Zadeva T-42/06

Bruno Gollnisch

proti

Evropskemu parlamentu

„Privilegiji in imunitete – Član Evropskega parlamenta – Sklep o zavrnitvi zaščite privilegijev in imunitet – Ničnostna tožba – Prenehanje pravnega interesa – Ustavitev postopka – Odškodninska tožba – Ravnanje, ki se očita Parlamentu – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, ki posameznikom podeljuje pravice – Vzročna zveza“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Pravni interes – Dogodek, ki se je končal po vložitvi tožbe, na podlagi katere bi lahko prišlo do izgube pravnega interesa

(člen 230 ES)

2.      Posebne pravice in imunitete Evropskih skupnosti – Člani Evropskega parlamenta – Imuniteta za izražena mnenja in glas, ki ga je nekdo izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti – Imuniteta med zasedanji

(Protokol o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti, člena 9 in 10)

3.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Zahteva za zaščito imunitete člana Parlamenta s ciljem ustavitve pregona, ki je bil uveden zoper njega

(člen 288, drugi odstavek, ES; Protokol o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti, člen 10, prvi odstavek, točka (a))

1.      Odločanje o predlogu za razglasitev ničnosti se ustavi, če je tožeča stranka zaradi dogodka, ki je nastopil med postopkom, izgubila interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, zaradi česar razglasitev ničnosti tega akta sama po sebi ne more več imeti pravnih posledic.

Vendar tožeča stranka ohrani interes, da predlaga razglasitev ničnosti akta institucije, če bi se domnevna nezakonitost lahko ponovila v prihodnosti, ne glede na okoliščine zadeve, ki so privedle do vložitve tožbe tožeče stranke.

(Glej točki 61 in 68.)

2.      Čeprav so privilegiji in imunitete, ki so Evropskim skupnostim priznani s Protokolom, ki se na to nanaša in ki je priložen Pogodbi, funkcionalni, ker je njihov namen preprečiti oviranje delovanja in neodvisnosti Skupnosti, ostane dejstvo, da so bili izrecno podeljeni članom Parlamenta ter uradnikom in drugim uslužbencem institucij Skupnosti. Dejstvo, da so privilegiji in imunitete določeni v javnem interesu Skupnosti, utemeljuje pristojnost, dano institucijam, za odvzem imunitete, če je to potrebno, vendar ne pomeni, da so ti privilegiji in imunitete dodeljeni izključno Skupnosti, in ne tudi njenim uradnikom, drugim uslužbencem in članom Parlamenta. Protokol torej ustvarja subjektivno pravico v korist določenih oseb, katere upoštevanje je zagotovljeno s sistemom pravnih sredstev, določenih s Pogodbo.

Parlamentu je treba priznati široko diskrecijsko pravico glede usmeritve odločitve v zvezi z zahtevo, ki je bila vložena z namenom, da se doseže, da bi Parlament zahteval ustavitev pregona na podlagi člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola. Vendar vprašanje, ali je treba odločitev sprejeti na podlagi členov 9 ali 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola, ne spada v diskrecijsko pravico Parlamenta.

(Glej točke 94, 96, 101 in 102.)

3.      Ker člen 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti, katerega cilj je – v povezavi z določbami nacionalnega prava, na katere se sklicuje – vzpostaviti sistem imunitet, ki jih uživajo člani Parlamenta na svojem nacionalnem ozemlju med zasedanji Parlamenta, ustvarja subjektivno pravico v korist navedenih oseb in ker zato pomeni pravno pravilo, katerega cilj je podeliti pravice članom Parlamenta, ki ga koristijo, Parlament, ko se ne opredeli na podlagi te določbe glede zahteve, ki se izrecno nanaša na to, da se doseže ustavitev pregona na podlagi te določbe, dovolj resno krši pravno pravilo, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom..

Vendar odločitev, da se zahteva ustavitev pregona, ne pomeni nujne posledice vložitve zahteve v tem smislu, naslovljene na Parlament, glede na široko diskrecijsko pravico, ki mu mora biti priznana v zvezi s tem. Sprejme namreč lahko tako odločitev, da se zahteva ustavitev pregona, kot odločitev, da se ta ustavitev ne zahteva. Zato dejstvo, da se Parlament pri tem, ko ne ugodi zahtevi, ki mu je bila predložena, in sicer da zahteva ustavitev pregona, opre na napačno pravno podlago, ne more biti neposreden in odločilen vzrok domnevne škode, tudi če bi bila ta dokazana.

(Glej točke 108 in od 115 do 117.)