Zadeva T-498/04

Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group Co. Ltd

proti

Svetu Evropske unije

„Damping – Uvoz glifosata s poreklom iz Kitajske – Status v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja – Člen 2(7)(b) in (c) Uredbe (ES) št. 384/96“

Povzetek sodbe

1.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz iz države, ki nima tržnega gospodarstva, kot je določeno v členu 2(7)(b) Uredbe št. 384/96 – Uporaba pravil glede držav, ki imajo tržno gospodarstvo – Uporaba samo za proizvajalce, ki izpolnjujejo kumulativne pogoje iz člena 2(7)(c) Uredbe št. 384/96 – Neobstoj večjega vmešavanja države – Pojem – Dokazno breme

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(7)(c), prva alinea)

2.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz iz države, ki nima tržnega gospodarstva, kot je določeno v členu 2(7)(b) Uredbe št. 384/96 – Postopek ocene pogojev, ki proizvajalcu omogoča, da je deležen ugodnosti statusa v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja – Diskrecijska pravica institucij – Upoštevanje državnega nadzora – Dopustnost – Izenačenje državnega nadzora z večjim vmešavanjem države – Nedopustnost

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(7)(b) in (c))

3.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz iz države, ki nima tržnega gospodarstva, kot je določeno v členu 2(7)(b) Uredbe št. 384/96 – Uporaba pravil glede držav, ki imajo tržno gospodarstvo – Uporaba samo za proizvajalce, ki izpolnjujejo kumulativne pogoje iz člena 2(7)(c) Uredbe št.  384/96 – Upoštevanje domačega in izvoznega poslovanja

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(7)(b) in (c))

1.      Iz besedila člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 je jasno razvidno, da je treba obstoj večjega vmešavanja države presojati glede na način, kako se sprejemajo „odločitve podjetij glede cen, stroškov in vložkov.“ Določba od zadevnega proizvajalca izvoznika namreč zahteva, da dokaže, da so njegove odločitve sprejete po eni strani „kot odziv na tržne signale“ in po drugi strani „brez večjega vmešavanja države“. Poleg tega se z uporabo izraza „ v zvezi s tem“ dodatno krepi zveza med upoštevnimi odločitvami in vmešavanjem države.

Zato ravnanje države, ki ne bi moglo vplivati na te odločitve, ne bi bilo „večje vmešavanje“ v smislu člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne protidampinške uredbe št. 384/96.

Poleg tega ob upoštevanju besedila, namena in konteksta te določbe izraza „večje vmešavanje države“ ni mogoče izenačiti z vsakim vplivom na dejavnosti podjetja ali z vsako vpletenostjo v njegov postopek odločanja, ampak ga je treba razumeti kot ukrep državnih organov, ki lahko povzroči, da odločitve podjetja niso v skladu s pogoji tržnega gospodarstva.

Zlasti sama uporaba izraza „večje vmešavanje“ dokazuje namen zakonodajalca Skupnosti, da dovoli nekaj državnega vpliva na dejavnosti podjetja ali vpletenosti v njegov postopek odločanja, ki pa ne sme nikakor vplivati na način sprejemanja odločitev v zvezi s cenami in stroški vložkov.

(Glej točke od 84 do 87.)

2.      Pri razlagi in uporabi člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 je treba upoštevati dejstvo, da se države, določene v členu 2(7)(b) iste uredbe, ne štejejo za države s tržnim gospodarstvom, in to kljub reformam, ki so jih izvedle. Gre za presojo zakonodajalca Skupnosti glede ekonomskih, pravnih in političnih razmer v teh tretjih državah, ki je izrecno priznana v členu 2(7) te uredbe in ki v zvezi z določitvijo normalne vrednosti utemeljuje posebno obravnavo uvoza iz teh držav. Zato je treba predpostaviti, da pogoji, v katerih delujejo podjetja v teh državah, niso primerljivi – razen če ni dokazano drugače – s pogoji v državah s tržnim gospodarstvom.

Tako lahko dejstvo, da družbo s sedežem v državi, ki nima tržnega gospodarstva, nadzoruje država, povzroči dvome v zvezi z vprašanjem, ali zadnja ne presega vloge običajnega delničarja, ki spoštuje pravila trga, in ali je uprava družbe dovolj neodvisna od države, da lahko sprejema samostojne odločitve v zvezi s cenami in stroški vložkov ter kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje.

Poleg tega je iz člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne protidampinške uredbe št. 384/96, v skladu s katero se odločitve podjetij „sprejemajo“, razvidno, da je zakonodajalec Skupnosti izrecno zahteval, da mora postopek odločanja zadevnega podjetja potekati brez vsakršnega večjega državnega vmešavanja.

Samostojno sprejemanje odločitev, ki so utemeljene s poslovnimi razlogi, pa je načeloma značilnost zasebnega sektorja. Zato je legitimno, da institucije Skupnosti pri izvrševanju svoje široke diskrecijske pravice, ki jo imajo na tem področju, pod nadzorom sodišča Skupnosti, ki se mora prepričati, da so bili vsi navedeni upoštevni elementi upoštevani in ocenjeni z vso potrebno skrbnostjo, pri preizkusu dokazov, ki jih je predložil zadevni izvoznik, upoštevajo dejstvo, da zadevno podjetje nadzoruje država.

Vendar pa državni nadzor kot tak ni nezdružljiv s sprejemanjem poslovnih odločitev zadevnega podjetja v skladu s pogoji tržnega gospodarstva in zlasti ne pomeni, da se na odločitve podjetja glede cen in stroškov vložkov vpliva z drugačnimi razlogi kot razlogi podjetja, ki deluje v takšnih pogojih.

Izenačevanje državnega nadzora z „večjim vmešavanjem države“ v smislu člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 načeloma pripelje do tega, da so državno nadzorovane družbe izključene iz ugodnosti statusa v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja ne glede na konkretne dejanske, pravne ali ekonomske razmere, v katerih delujejo, in zlasti ne glede na vprašanje, ali so predložile zadostne dokaze za ugotovitev, da država ni presegla vloge običajnega delničarja v državi s tržnim gospodarstvom, da je podjetje odločitve sprejelo samostojno in ne glede na razloge, značilne za državne oblasti, ter da so torej na te odločitve vplivali le poslovni razlogi, značilni za podjetja, ki delujejo v pogojih tržnega gospodarstva. Tak pristop je nezdružljiv s sistemom, uvedenim z členom 2(7)(b) in (c).

Zato, čeprav je državni nadzor podjetja dokaz, ki bi se morda lahko upošteval, pa sam po sebi ne zadostuje za dokaz obstoja večjega vmešavanja države, in torej ne dopušča sklepa, da dokazi, ki jih je zadevni izvoznik predložil za namene člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne protidampinške uredbe št. 384/96, niso upoštevni.

(Glej točke od 89 do 92, od 97 do 101 in 106.)

3.      Člen 2(7) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 podreja določitev normalne vrednosti dokazu zadevnega proizvajalca, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva v skladu s pravili iz člena 2, od (1) do (6), te uredbe. Teh „pogojev tržnega gospodarstva“ ni treba obravnavati, kot da se nanašajo le na domače dejavnosti zadevnega proizvajalca. Poleg tega se člen 2(7)(c) te uredbe, v katerem so navedeni dokazi, ki jih mora predložiti proizvajalec, da bi se lahko štelo, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva, nikakor ne nanaša le na domače dejavnosti zadevnih proizvajalcev. Zlasti navedba „odločitve podjetij glede cen“ nima nobenega pridržka, na podlagi katerega bi se te odločitve morale nanašati le na domači trg proizvajalca.

Zato, čeprav se člen 2(7) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 nanaša na določitev normalne vrednosti, ki v okviru tega pravila pomeni drugačen pojem, kot so izvozne cene, iz tega ne sledi, da je ravnanje zadevnih proizvajalcev izvoznikov v zvezi z izvoznimi cenami popolnoma neupoštevno za uporabo člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe.

(Glej točke od 114 do 116.)