Language of document : ECLI:EU:T:2020:89

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 10. marca 2020(*)

„Ribištvo – Ohranjanje morskih bioloških virov – Uredba (EU) 2018/120 – Ukrepi za ribolov brancina (Dicentrarchus labrax) – Ničnostna tožba, ki jo je vložilo združenje – Člen 263 PDEU – Predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov – Neposredno nanašanje na člane združenja – Dopustnost – Pristojnost Unije za urejanje rekreacijskega ribolova – Pravna varnost – Varstvo legitimnega pričakovanja – Enako obravnavanje – Načelo prepovedi diskriminacije – Sorazmernost – Previdnostno načelo – Svoboda združevanja in gospodarske pobude“

V zadevi T‑251/18,

International Forum for Sustainable Underwater Activities (IFSUA) s sedežem v Barceloni (Španija), ki ga zastopata T. Gui Mori in R. Agut Jubert, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata F. Naert in P. Plaza García, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopajo M. Morales Puerta, F. Moro in A. Stobiecka‑Kuik, agentke,

intervenientka,

katere predmet je predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev delne ničnosti Uredbe Sveta (EU) 2018/120 z dne 23. januarja 2018 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2018 za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo za vode Unije in za plovila Unije v nekaterih vodah zunaj Unije, ter o spremembi Uredbe Sveta (EU) 2017/127 (UL 2018, L 27, str. 1),

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi V. Valančius, v funkciji predsednika, P. Nihoul (poročevalec) in J. Svenningsen, sodnika,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 16. oktobra 2019

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, International Forum for Sustainable Underwater Activities (IFSUA), je nepridobitno združenje španskega prava, ki združuje približno trideset subjektov iz različnih držav članic Evropske unije. Ti subjekti so na eni strani zveze, združenja ter športni klubi, dejavni na področju podvodne dejavnosti in rekreacijskega morskega ribolova, in na drugi strani podjetja, ki proizvajajo ali tržijo opremo za podvodni ribolov.

2        Naloga tožeče stranke je braniti interese svojih članov v okviru izvajanja podvodnih dejavnosti v morskem okolju. Cilj tožeče stranke je tudi, da z znanjem in izkušnjami svojih članov vpliva na nacionalne in mednarodne predpise o trajnostni rabi morskega okolja. Poleg tega je tožeča stranka stalna članica delovne skupine za ocenjevanje rekreacijskega ribolova v Mednarodnem svetu za raziskovanje morja (ICES). Ta svet, ki je hkrati znanstvene in tehnične narave, podaja ocene glede vrst rib, skupin vrst in ribištva. ICES izdaja mnenja, ki v glavnem temeljijo na bioloških merilih, in oblikuje priporočila glede stopnje ulova ali spremljevalnih tehničnih ukrepov.

3        Na podlagi člena 43(3) PDEU in v skladu s podrobnimi pravili iz Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (UL 2013, L 354, str. 22, v nadaljevanju: Uredba SRP) Svet Evropske unije vsako leto določi in dodeli ribolovne možnosti.

4        Svet je 23. januarja 2018 sprejel Uredbo (EU) 2018/120 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2018 za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo za vode Unije in za plovila Unije v nekaterih vodah zunaj Unije, ter o spremembi Uredbe Sveta (EU) 2017/127 (UL 2018, L 27, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

5        Člen 2(2) izpodbijane uredbe, ki se nanaša na področje uporabe navedene uredbe, določa, da se ta uredba uporablja za rekreacijski ribolov, če je ta izrecno naveden v njenih določbah.

6        Člen 3(b) izpodbijane uredbe opredeljuje rekreacijski ribolov kot „negospodarske ribolovne dejavnosti, ki morske biološke vire izkoriščajo za rekreacijo, turizem ali šport“.

7        Člen 9, od (1) do (3), izpodbijane uredbe določa ukrepe, ki se uporabljajo za gospodarski ribolov brancina.

8        Člen 9(4) in (5) izpodbijane uredbe ureja rekreacijski ribolov brancina na dveh območjih.

9        Prvo območje na severu iz točke 8 zgoraj združuje statistična območja, ki jih je ICES (v nadaljevanju: razdelki ICES) opredelil in določil kot razdelke ICES 4b, 4c in od 7a do 7k ter ustrezajo osrednjemu in južnemu Severnemu morju, Irskemu morju, zahodni Irski, Plitvini ježevcev, Rokavskemu prelivu, Bristolskemu kanalu, Keltskemu morju in jugozahodni Irski (v nadaljevanju: prvo območje).

10      Na prvem območju je na podlagi člena 9(4) izpodbijane uredbe pri rekreacijskem ribolovu dovoljen le ulov brancina, ki mu sledi izpustitev (v nadaljevanju: ulovi in izpusti). Rekreacijskim ribičem je tako prepovedano obdržati na krovu, premeščati, pretovarjati ali iztovarjati brancina, ulovljenega na tem območju.

11      Drugo območje na zahodu iz točke 8 zgoraj zajema razdelka ICES 8a in 8b, ki ustrezata delu Biskajskega zaliva (v nadaljevanju: drugo območje).

12      Na drugem območju lahko rekreacijski ribiči obdržijo brancine, vendar je število osebkov v skladu s členom 9(5) izpodbijane uredbe omejeno na tri osebke na dan na vsakega ribiča.

 Postopek in predlogi strank

13      Tožeča stranka je 23. aprila 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

14      Tožeča stranka je z ločeno vlogo, vloženo 7. junija 2018, vložila predlog za sprejetje začasnih ukrepov za odlog izvršitve člena 2(2) ter člena 9(4) in (5) izpodbijane uredbe. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 20. avgusta 2018, IFSUA/Svet (T‑251/18 R, neobjavljen, EU:T:2018:516), zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe in pridržal odločitev o stroških.

15      Evropska komisija je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. avgusta 2018, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta. Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 17. septembra 2018 to intervencijo dovolil. Intervenientka je vložila intervencijsko vlogo, o kateri so glavne stranke v predpisanem roku predložile stališča.

16      Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva, ki je temeljil na členu 89(3) njegovega poslovnika, tožeči stranki postavilo pisna vprašanja in druge stranke pozvalo, naj predložijo stališča o odgovorih tožeče stranke.

17      Stranke so ustne navedbe podale na obravnavi 16. oktobra 2019.

18      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        člen 2(2) ter člen 9(4) in (5) izpodbijane uredbe razglasi za nična;

–        uvodne izjave navedene uredbe, ki se nanašajo na te določbe, razglasi za nične.

19      Tožeča stranka se je v stališču o intervencijski vlogi odpovedala izpodbijanju člena 2(2) izpodbijane uredbe.

20      Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da v nasprotju s tem, kar je bilo navedeno v drugem odstavku na prvi strani tožbe, tožba ni usmerjena zoper uvodne izjave izpodbijane uredbe, kar je bilo zabeleženo v zapisniku o obravnavi.

21      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo delno zavrže kot nedopustno, v preostalem pa zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

22      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno ali zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

23      Najprej je treba navesti, da je tožeča stranka med postopkom pred Splošnim sodiščem umaknila svoje predloge v delu, v katerem so bili usmerjeni na eni strani zoper člen 2(2) izpodbijane uredbe in na drugi strani zoper uvodne izjave izpodbijane uredbe v zvezi z njenim členom 2(2) ter členom 9(4) in (5), tako da o teh predlogih ni treba odločiti.

 Dopustnost

 Ločljivost izpodbijanih določb

24      Po mnenju Komisije je tožba nedopustna v delu, v katerem se nanaša na razglasitev delne ničnosti izpodbijane uredbe. V nasprotju s tem, kar zahteva sodna praksa, naj namreč odstavkov 4 in 5 člena 9 navedene uredbe, katerega razglasitev ničnosti predlaga tožeča stranka (v nadaljevanju: izpodbijani določbi), ne bi bilo mogoče ločiti od preostalega dela izpodbijane uredbe.

25      Čeprav v zvezi s tem Komisija kot intervenientka na podlagi člena 142(3) Poslovnika ne more podati ugovora nedopustnosti na lastno pobudo (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 36), mora Splošno sodišče vsekakor preučiti zadevno vprašanje, saj je dopustnost tožbe absolutna procesna predpostavka (glej v tem smislu sklep z dne 25. januarja 2017, Internacional de Productos Metálicos/Komisija, T‑217/16, neobjavljen, EU:T:2017:37, točka 24, in sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 36).

26      V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko sodišče Unije razglasi delno ničnost akta prava Unije le, če je elemente, katerih ničnost se zahteva, mogoče ločiti od preostalega dela tega akta. To med drugim ne velja, če bi bila posledica razglasitve delne ničnosti akta Unije sprememba njegovega bistva (glej sodbo z dne 27. junija 2006, Parlament/Svet, C‑540/03, EU:C:2006:429, točki 27 in 28 ter navedena sodna praksa).

27      V obravnavani zadevi se izpodbijani določbi nanašata na poseben predmet, in sicer rekreacijski ribolov brancina na določenih območjih, in se s tega vidika razlikujeta od drugih določb iz izpodbijane uredbe, med drugim od tistih iz člena 9, od (1) do (3), te uredbe, ki se nanašajo na gospodarski ribolov, ki vpliva na to ribo, čeprav se zadnjenavedene določbe nanašajo na ista geografska območja.

28      Z drugimi besedami, razglasitev ničnosti izpodbijanih določb, kot jo predlaga tožeča stranka, če bi Splošno sodišče temu predlogu ugodilo, ne bi vplivala na vsebino drugih določb izpodbijane uredbe, na katere se predlog ne nanaša, med drugim na vsebino člena 9, od (1) do (3), te uredbe, ker razglasitev ničnosti izpodbijanih določb ne bi vplivala na omejitve, ki veljajo za gospodarski ribolov brancina in so predmet zadnjenavedenih določb.

29      Zato je treba ugotoviti, da je izpodbijani določbi mogoče ločiti od drugih določb izpodbijane uredbe in da je predlog za razglasitev delne ničnosti navedene uredbe dopusten.

 Procesno upravičenje

30      Svet in Komisija menita, da je treba tožbo zavreči kot nedopustno, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz člena 263, četrti odstavek, PDEU za vložitev tožbe za fizične ali pravne osebe.

31      Najprej je treba opozoriti, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko „[f]izične ali pravne osebe pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“.

32      Tožeča stranka trdi, da njen položaj ustreza položaju, opisanemu v zadnjem primeru iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, ker sta po njenem mnenju izpodbijani določbi uredbeni, ne potrebujeta izvedbenih ukrepov in neposredno vplivata na njene člane.

33      V zvezi s tem je treba na prvem mestu navesti, da sta izpodbijani določbi, kot so priznale vse stranke v sporu, uredbeni v smislu člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU.

34      Pojem predpisa v smislu te določbe se namreč nanaša na vse splošne akte, razen na zakonodajne (sodba z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točki 60 in 61).

35      Po eni strani sta izpodbijani določbi splošni, ker se uporabljata v objektivno opredeljenih okoliščinah ter povzročata pravne učinke za splošno in abstraktno določeno kategorijo oseb.

36      Po drugi strani izpodbijani določbi nista zakonodajni, ker – tako kot izpodbijana uredba, ki ju vsebuje – temeljita na členu 43(3) PDEU in ju je Svet sprejel na predlog Komisije brez posredovanja Evropskega parlamenta po postopku, ki ni zakonodajni postopek (sklep z dne 10. februarja 2017, Acerga/Svet, T‑153/16, neobjavljen, EU:T:2017:73, točka 33).

37      Na drugem mestu je treba ugotoviti, kot se strinjajo stranke v sporu, da izpodbijani določbi sami po sebi določata omejitve, ki se uporabljajo za rekreacijski ribolov brancina na obeh zadevnih območjih, in tako učinkujeta zlasti na rekreacijske ribiče, ne da bi bili potrebni izvedbeni ukrepi na ravni Unije ali na ravni držav članic.

38      Izpodbijani določbi se na tretjem mestu neposredno nanašata na nekatere člane tožeče stranke, in sicer, prvič, na združenje Fédération nautique de pêche sportive en apnée (FNPSA), drugič, na združenje Fédération de la chasse sous-marine passion (FCSMP) in, tretjič, na združenje Emerald Water Normandie Spearfishing.

39      FNPSA je namreč nepridobitno združenje s sedežem v Pauju (departma Pireneji - Atlantik, Francija), katerega cilj je, kot je navedeno v njegovem statutu, promocija, organizacija in razvoj dejavnosti športnega ribolova s podvodno puško ter opazovanje, spoznavanje, zaščita in obnavljanje morskega okolja. Člani tega združenja so subjekti in fizične osebe, ki imajo dovoljenje, na podlagi katerega je mogoče izvajati športni ribolov s podvodno puško. Med člani združenja FNPSA so tako osebe, ki se ukvarjajo s podvodnim ribolovom.

40      FCSMP je prav tako nepridobitno združenje s sedežem v Ollioulesu (departma Var, Francija), ki združuje podvodne ribiče, kot je navedeno v njegovem statutu. Cilj združenja FCSMP je zlasti zaščita trajnosti prostočasnega podvodnega lova kot kulturne in športne dediščine, svobode dostopa in izvajanja za čim večje število ljudi, zlasti za mlade, ter pravične obravnave v primerjavi z drugimi vrstami ribolova.

41      Emerald Water Normandie Spearfishing pa je združenje, katerega cilj je promocija podvodnega ribolova na lokalni, regionalni ali celo nacionalni ravni v obliki kampanj ozaveščanja v vseh vrstah medijev, v obliki organiziranih tekmovanj in dogodkov ter s katerim koli drugim zakonitim sredstvom, ki je lahko na voljo. Združenje Emerald Water Normandie Spearfishing ima sedež v Le Havru (departma Seine-Maritime, Francija), njegovi dejavni člani pa so osebe, stare najmanj 16 let, ki so predložile zdravniško potrdilo o zdravstveni sposobnosti za potapljanje na dah in za podvodni ribolov.

42      Komisija trdi, da ribiči, ki so člani teh treh združenj, niso dejavni na geografskih območjih, na kateri se nanašata izpodbijani določbi, zaradi česar je po njenem mnenju ta tožba nedopustna.

43      V zvezi s tem je treba spomniti, da se izpodbijani določbi, kot je navedeno v točkah od 8 do 11 zgoraj, nanašata na rekreacijski ribolov brancina na dveh določenih geografskih območjih, in sicer na prvem območju in na drugem območju.

44      V obravnavani zadevi je tožeča stranka za tri zadevna združenja predložila potrdilo, ki ga je podpisal njihov predsednik in ki potrjuje, da so njihovi člani dejavni na prvem območju, kjer izvajajo podvodni ribolov. Svet tega podatka ni izpodbijal. V teh okoliščinah je mogoče po preučitvi listin, ki so jih predložila ta združenja, šteti, da je glede njih pogoj dopustnosti izpolnjen v zvezi z določbama, ki veljata za ti območji.

45      Poleg tega je tožeča stranka v odgovorih na pisna vprašanja Splošnega sodišča opozorila, da je eno od njenih združenj, FNPSA, na drugem območju organiziralo francosko prvenstvo v podvodnem ribolovu 2018, zaradi česar naj bi bil pogoj dopustnosti izpolnjen tudi za to območje.

46      V istem smislu je tožeča stranka na obravnavi predložila izjavo predsednika FNPSA, v kateri je ta navedel, da je bil v skladu z izpodbijanima določbama ulov brancina na drugem območju med prvenstvom 2018 omejen na tri osebke.

47      Predsednik združenja FNPSA v zadevni izjavi poleg tega pojasnjuje, da je zaradi začetka veljavnosti izpodbijanih določb zlasti na drugem območju zmanjšalo število prijav na tekmovanja, ki jih organizira to združenje.

48      Svet in Komisija trdita, da zadevne izjave ni mogoče upoštevati, ker je bila predložena prepozno.

49      V zvezi s tem je treba navesti, da se je učinek izpodbijanih določb na število prijav na tekmovanja, ki jih organizira združenje FNPSA, zaznal postopoma po začetku veljavnosti izpodbijanih določb, kar pojasnjuje, zakaj tožeča stranka ni mogla opaziti tega trenda pred obravnavo in zakaj je tožeča stranka Splošno sodišče s tem trendom seznanila šele med postopkom.

50      Iz teh razlogov je treba zadevno izjavo, ki jo je tožeča stranka predložila na obravnavi, razglasiti za dopustno na podlagi člena 85(3) Poslovnika, ki ureja predložitev novih listin pred Splošnim sodiščem.

51      Ob upoštevanju teh elementov Splošno sodišče ugotavlja, prvič, da imajo trije subjekti, katerih položaj je bil obravnavan zgoraj, člane, ki se ukvarjajo z rekreacijskim ribolovom ali organizirajo ribolovna tekmovanja na območjih, na kateri se nanašata izpodbijani določbi, in drugič, da se navedeni določbi neposredno nanašata na pravni položaj zadevnih subjektov in ribičev, saj se ti pri izvajanju svojih dejavnosti srečujejo z omejitvami, ki jih predpisujeta ti določbi.

52      V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko združenja vložijo tožbo pri sodišču Unije, kadar imajo med drugim člane, ki sami izpolnjujejo pogoje za dopustnost iz člena 263 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Molinos Río de la Plata in drugi/Svet, od T‑112/14 do T‑116/14 in T‑119/14, neobjavljena, EU:T:2016:509, točka 33 in navedena sodna praksa).

53      Zato se izpodbijani določbi neposredno nanašata na tožečo stranko, ki združuje subjekte, katerih člani so ribiči, na katere ti določbi vplivata.

54      Glede na zgoraj navedeno je treba tožbo šteti za dopustno.

 Utemeljenost

55      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na:

–        nepristojnost Unije, da z izpodbijanima določbama deluje na področju rekreacijskega ribolova;

–        kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj;

–        kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije;

–        kršitev načela sorazmernosti ter svobode združevanja in gospodarske pobude.

56      Tretji in četrti tožbeni razlog se nanašata izključno na člen 9(4) izpodbijane uredbe.

 Prvi tožbeni razlog: nepristojnost Unije

57      Tožeča stranka trdi, da Unija ni bila pristojna za urejanje rekreacijskega ribolova brancina, kot je to storila z izpodbijanima določbama.

58      Svet ob podpori Komisije izpodbija argumentacijo tožeče stranke.

59      V zvezi s tem je treba navesti, da je bila izpodbijana uredba, kot je razvidno iz njene preambule, sprejeta na podlagi člena 43(3) PDEU, ki je v tretjem delu Pogodbe DEU pod naslovom III, ki se nanaša na kmetijstvo in ribištvo, v skladu s katerim „Svet na predlog Komisije sprejme ukrepe o […] določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti“.

60      V skladu s členom 4(2)(d) PDEU ima Unija na področju kmetijstva in ribištva deljeno pristojnost.

61      Vendar je deljena pristojnost, ki jo ima Unija na področju kmetijstva in ribištva, v členu 4(2)(d) PDEU omejena, saj ukrepi, sprejeti v okviru te politike, ne spadajo več v deljeno pristojnost, temveč v izključno pristojnost, kadar se nanašajo na ohranjanje morskih bioloških virov, kar je področje, na katerem ima Unija na podlagi člena 3(1)(d) PDEU izključno pristojnost.

62      Izpodbijani določbi pa sta bili sprejeti zaradi uresničitve cilja ohranjanja morskih bioloških virov v okviru ukrepov o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti v smislu člena 43(3) PDEU.

63      Izpodbijana uredba je bila namreč sprejeta, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 1, za določitev ribolovnih možnosti za leto 2018 za nekatere staleže rib ali skupine staležev rib v vodah Unije.

64      V tem okviru in kot izhaja iz uvodnih izjav 7 in 8 izpodbijane uredbe, je Svet želel zmanjšati umrljivost brancina, potem ko je od ICES prejel zaskrbljujoče informacije o trendu staleža te ribe in priporočila, ki so ga spodbudila k sprejetju ohranitvenih ukrepov.

65      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem izpodbijanih določb v okviru ukrepov o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti v smislu člena 43(3) PDEU posredoval na področju izključne pristojnosti, ki mu je podeljena s členom 3(1)(d) PDEU.

66      Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke.

67      Tožeča stranka na prvem mestu trdi, da je pristojnost, ki je Uniji podeljena na področju ribištva in kmetijstva, omejena na gospodarske dejavnosti in se ne razteza na rekreacijski ribolov, zaradi česar po njenem mnenju izpodbijanih določb ni mogoče sprejeti v okviru te politike.

68      V skladu s členom 43(3) PDEU pa Svet na predlog Komisije sprejme ukrepe o določitvi cen, prelevmanov, pomoči in količinskih omejitev ter o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti.

69      Tako s členom 43(3) PDEU ni določene nobene razlike med ribolovnimi dejavnostmi glede na to, ali so gospodarske ali ne, saj se obravnava zgolj dejavnost sama, in sicer ulov rib iz razpoložljivih virov.

70      V obravnavani zadevi je iz vsebine izpodbijanih določb razvidno, da sta bili ti sprejeti na podlagi zadnjega dela stavka člena 43(3) PDEU, ki Svetu omogoča, da na predlog Komisije določi ribolovne možnosti.

71      Namen člena 43(3) PDEU je po eni strani dodelitev možnosti ribičem, po drugi strani pa tudi upravljanje razpoložljivega staleža, da se zagotovi trajnost te dejavnosti.

72      Zato je bilo dopuščeno, koristno in celo nujno, da Svet, da bi se zagotovila uresničitev cilja iz člena 43(3) PDEU, ob sprejetju izpodbijanih določb upošteva vse dejavnosti, ki bi lahko vplivale na stanje staleža brancina in na njegovo obnovo, ne glede na to, ali so te dejavnosti gospodarske ali ne.

73      Tožeča stranka na drugem mestu meni, da rekreacijskega ribolova ni bilo mogoče urejati na podlagi kmetijske in ribiške politike, ker navedena dejavnost spada v okvir športa in turizma, na katerem je pristojnost Unije omejena na usklajevanje nacionalnih ukrepov v skladu s členom 6(d) in (e) PDEU.

74      V tem smislu tožeča stranka navaja uvodno izjavo 3 Uredbe SRP, ki po njenem mnenju državam članicam podeljuje pristojnost za urejanje dejavnosti rekreacijskega ribolova.

75      V zvezi s tem je treba navesti, da uvodna izjava 3 Uredbe SRP, ki jo navaja tožeča stranka, ne zajema področja, ki ji ga tožeča pripisuje.

76      Uvodna izjava 3 Uredbe SRP je namreč sestavljena iz dveh delov stavka, v katerih je navedeno, prvič, da ima „[r]ekreacijski ribolov […] lahko znaten vpliv na ribolovne vire“ in, drugič, da bi morale „države članice […] zagotoviti, da se opravlja v skladu s cilji skupne ribiške politike“.

77      Tako je v prvem delu stavka uvodne izjave 3 Uredbe SRP poudarjen vpliv, ki ga lahko ima rekreacijski ribolov na staleže rib, in s tem pomembnost ukrepov za zagotavljanje ohranjanja bioloških virov, kot so ti, ki se izvajajo z izpodbijanima določbama v tej tožbi.

78      Drugi del uvodne izjave 3 Uredbe SRP pa od držav članic zahteva določeno skrbnost pri zagotavljanju, da se ribolovne dejavnosti izvajajo v skladu s skupno ribiško politiko.

79      Takšna zahteva na splošno ustreza pristojnosti, ki jo imajo nacionalne uprave pri izvajanju prava Unije, in je ni mogoče razlagati tako, da državam članicam daje posebno zakonodajno pristojnost v zvezi z rekreacijskim ribolovom.

80      Nasprotno, s poudarjanjem, kako pomembno je zagotoviti spoštovanje ciljev, določenih v okviru skupne ribiške politike, se z uvodno izjavo 3 Uredbe SRP zahteva, da se sprejmejo ukrepi za opredelitev teh ciljev, kar na podlagi člena 43(3) PDEU pomeni posredovanje institucij Unije, pri čemer vsaka institucija deluje v okviru pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama.

81      Tako uvodna izjava 3 Uredbe SRP, na katero se sklicuje tožeča stranka, še zdaleč ne podpira stališča, da so države članice pristojne za urejanje rekreacijskega ribolova brancina, temveč bolj potrjuje stališče Sveta in Komisije, da je bilo treba sprejeti ukrepe za zagotavljanje ohranjanja morskih bioloških virov, saj sta člen 3(1)(d) in člen 43(3) PDEU pravni podlagi za te ukrepe.

82      Tožeča stranka na tretjem mestu trdi, da izpodbijani določbi, ker določata, kako se lahko izvaja rekreacijski ribolov brancina, pomenita harmonizacijo, ki predstavlja namero Sveta po ureditvi določenega gospodarskega sektorja.

83      Takšno posredovanje pa naj bi bilo v nasprotju s Pogodbo DEU, kot naj bi Sodišče presodilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. oktobra 2000, Nemčija/Parlament in Svet (C‑376/98, EU:C:2000:544), s katero je bila direktiva o harmonizaciji nacionalnih ukrepov, ki se uporabljajo za različne dejavnosti v zvezi s tobakom, razglašena za nično, ker je zakonodajalec Unije prekoračil svojo pristojnost.

84      Za zavrnitev te trditve zadostuje navesti, da je Sodišče v sodbi z dne 5. oktobra 2000, Nemčija/Parlament in Svet (C‑376/98, EU:C:2000:544), razglasilo ničnost direktive, katere zakonitost je bila izpodbijana, ker se je s to direktivo v bistvu obšla izrecna izključitev vsakršne harmonizacije na zadevnem področju, medtem ko v obravnavani zadevi take izključitve ni in vsekakor iz točk od 57 do 65 te sodbe izhaja, da je bila izpodbijana uredba sprejeta na izrecni in ustrezni pravni podlagi.

85      Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj

86      Tožeča stranka trdi, da je zakonodajalec Unije z omejitvijo rekreacijskega ribolova brancina korenito in nepredvidljivo spremenil pravila, ki so se uporabljala za rekreacijski ribolov, ter spodkopaval po eni strani pravno varnost in po drugi strani legitimna pričakovanja, ki jih je ustvaril s svojimi prejšnjimi ukrepi.

87      Svet ob podpori Komisije izpodbija argumentacijo tožeče stranke.

88      V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo pravne varnosti zahteva, da so na eni strani pravna pravila jasna in natančna ter da je na drugi strani njihova uporaba za pravne subjekte predvidljiva (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, Călin, C‑676/17, EU:C:2019:700, točka 50 in navedena sodna praksa).

89      V sodni praksi je pojasnjeno, da je posledica načela pravne varnosti obveznost uprave Unije, da varuje legitimna pričakovanja, če je ta uprava pri tožeči stranki vzbudila upravičena pričakovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2016, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, T‑103/12, neobjavljena, EU:T:2016:682, točka 150).

90      Vendar v skladu s sodno prakso ni mogoče legitimno pričakovati, da se bo obstoječi položaj ohranil, če ta spada na področje, ki ga je mogoče spremeniti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2014, Španija/Komisija, T‑260/11, EU:T:2014:555, točka 87).

91      Možnost spremembe pravil v zvezi z ribolovnimi dejavnostmi pa je neločljivo povezana s skupno ribiško politiko, ki je področje, na katerem imajo institucije Unije polje proste presoje, tako da se jim omogoči, da veljavne ukrepe prilagodijo spremembam gospodarskih razmer (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2014, Španija/Komisija, T‑260/11, EU:T:2014:555, točka 87) ter vsekakor trendu staleža zadevne ribe (glej v tem smislu sodbi z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico), C‑611/17, EU:C:2019:332, točke 30 in od 58 do 61, in z dne 11. januarja 2017, Španija/Svet, C‑128/15, EU:C:2017:3, točke od 50 do 52).

92      Kot je razvidno med drugim iz točke 64 zgoraj, je bil zakonodajalec Unije v obravnavani zadevi soočen s položajem, v katerem je bil, prvič, stalež brancina ogrožen, drugič, rekreacijski ribolov je prispeval k umrljivosti te ribe in, tretjič, je po mnenju ICES previdnostno načelo nalagalo po eni strani prepoved ulova navedene ribe s to obliko ribolova na prvem območju in po drugi strani znatno zmanjšanje ulova navedene ribe na drugem območju.

93      V takih okoliščinah je bilo legitimno, da se je zakonodajalec Unije pri sprejemanju določb na podlagi člena 43(3) PDEU skliceval na pristojnost, ki mu je podeljena s členom 3(1)(d) PDEU, zlasti ker se v skladu s sodno prakso ni mogoče sklicevati na legitimna pričakovanja, kadar je možnost sprejetja izpodbijanih ukrepov, kot je v primeru skupne ribiške politike, urejena z določbo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 17. marca 2011, AJD Tuna, C‑221/09, EU:C:2011:153, točka 75).

94      Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke.

95      Tožeča stranka na prvem mestu trdi, da ukrepi, ki so bili predhodno sprejeti za zagotavljanje ohranjanja morskih bioloških virov, niso urejali rekreacijskega ribolova, zaradi česar naj bi menila, da ta vrsta dejavnosti ne spada v pristojnost, ki naj bi jo zdaj izvajal Svet.

96      V zvezi s tem je treba navesti, da izpodbijani določbi pomenita neprekinjeno nadaljevanje zakonodajnega okvira, ker so bili podobni ukrepi o omejevanju števila osebkov brancina, ki se lahko obdržijo pri rekreacijskem ribolovu, sprejeti že leta 2015 z Uredbo Sveta (EU) 2015/523 z dne 25. marca 2015 o spremembi uredb (EU) št. 43/2014 in (EU) 2015/104 glede nekaterih ribolovnih možnosti (UL 2015, L 84, str. 1).

97      Enaka vrsta ukrepa je bila sprejeta leta 2016 z Uredbo Sveta (EU) 2016/72 z dne 22. januarja 2016 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2016 za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo za vode Unije in za ribiška plovila Unije v nekaterih vodah zunaj Unije, ter o spremembi Uredbe (EU) 2015/104 (UL 2016, L 22, str. 1) in leta 2017 z Uredbo Sveta (EU) 2017/127 z dne 20. januarja 2017 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2017 za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo za vode Unije in za ribiška plovila Unije v nekaterih vodah zunaj Unije (UL 2017, L 24, str. 1).

98      Tako je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, izpodbijani določbi nista bili prvi ukrep, katerega cilj je bil omejitev rekreacijskega ribolova v evropskih vodah ali, natančneje, rekreacijskega ribolova brancina v teh vodah.

99      Legitimno pričakovanje pa lahko nastane le, če je izpolnjenih več pogojev, med drugim, da je uprava Unije dala natančna, brezpogojna in dosledna zagotovila iz pooblaščenih in zanesljivih virov (glej sodbo z dne 15. novembra 2018, Deutsche Telekom/Komisija, T‑207/10, EU:T:2018:786, točka 46 in navedena sodna praksa).

100    Glede na obstoj prejšnjih ukrepov v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da so bile tožeči stranki posredovane natančne, brezpogojne in dosledne informacije, zaradi katerih je ob sprejetju izpodbijanih določb lahko menila, da Unija ne namerava ali ne namerava več urejati rekreacijskega ribolova brancina na zadevnih območjih.

101    Tožeča stranka na drugem mestu trdi, da je njeno legitimno pričakovanje nastalo zaradi izjave, ki jo je leta 2011 podal komisar za pomorske zadeve in ribištvo.

102    Res je, kot trdi tožeča stranka, da je komisar, ki je bil takrat pristojen za te zadeve, leta 2011 med razpravo, ki je potekala v Evropskem parlamentu, izjavil:

„Rekreacijski ribolov ni […] v pristojnosti Unije. Evropska komisija […] ni odgovorna, nacionalne vlade pa se morajo spoprijeti z vsemi temi težavami […]. Edina odgovornost Komisije je, da pri rekreacijskem ribolovu zagotovi, da ulova ni mogoče prodati. Vse drugo pa je v pristojnosti nacionalnih vlad.“

103    Vendar so v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 99 zgoraj, potrebna natančna, brezpogojna in dosledna zagotovila iz pooblaščenih in zanesljivih virov, ki jih uprava da zadevni osebi, da lahko pri tej osebi nastanejo legitimna pričakovanja.

104    V obravnavani zadevi pa vsaj dve od teh zahtev nista izpolnjeni.

105    Po eni strani zadevna izjava ne more ustvariti „doslednih“ zagotovil, ker gre le za ločeno in neuradno stališče komisarja, ker mora vsak predlog uredbe na tem področju sprejeti kolegij te institucije in ker je bila ta izjava vsekakor v očitnem nasprotju z ureditvijo Unije, navedeno v točkah 96 in 97 zgoraj.

106    Po drugi strani zadevna izjava nima lastnosti „pooblaščenosti“, ki se zahteva za legitimno pričakovanje, ker morata pri določanju in dodelitvi ribolovnih možnosti ukrepe sprejeti Svet in Parlament, pri čemer je vloga Komisije omejena na zakonodajno pobudo in izvajanje odločitev, ki jih sprejme zakonodajalec.

107    Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije

108    Tožeča stranka trdi, da ena od izpodbijanih določb, in sicer člen 9(4) izpodbijane uredbe, krši „načelo enakosti, ker uvaja prepovedano diskriminacijo“.

109    Svet ob podpori Komisije izpodbija argumentacijo tožeče stranke.

110    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja splošno načelo prava Unije, ki je opredeljeno v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

111    V skladu s sodno prakso načelo enakega obravnavanja zahteva, prvič, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in, drugič, da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava utemeljena na podlagi objektivnega in razumnega merila ter če je sorazmerna z zastavljenim ciljem (glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 55 in navedena sodna praksa, in z dne 16. marca 2004, Afari/ECB, T‑11/03, EU:T:2004:77, točka 65).

112    Kadar ima zakonodajalec Unije široko polje proste presoje, kot je to na področju skupne ribiške politike, mora biti preizkus sorazmernosti omejen na ugotovitev, ali je različna obravnava očitno neprimerna oziroma samovoljna glede na cilj, ki ga uresničuje zakonodajalec, ne glede na to, ali je bil sprejeti ukrep edini ali najboljši mogoč (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 1982, Kind/EGS, 106/81, EU:C:1982:291, točka 24).

113    Tretji tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, s katerima tožeča stranka trdi, da je bila v obravnavani zadevi z izpodbijanima določbama uvedena prepovedana diskriminacija med gospodarskim ribolovom in rekreacijskim ribolovom na eni strani ter med različnimi oblikami rekreacijskega ribolova na drugi.

–       Prvi del tretjega tožbenega razloga: diskriminacija med gospodarskim in rekreacijskim ribolovom

114    Tožeča stranka na prvem mestu trdi, da zakonodajalec Unije v istem zakonodajnem okviru ne more urejati dejavnosti, ki se tako razlikujejo, kot se gospodarski in rekreacijski ribolov.

115    V zvezi s tem je treba spomniti, da ugotovitev kršitve načela prepovedi diskriminacije zaradi enakega obravnavanja različnih položajev zahteva, da zadevni položaji niso primerljivi glede na vse svoje značilnosti, saj je treba te značilnosti opredeliti in presojati ob upoštevanju namena in cilja zadevnega akta Unije, pri čemer je treba poleg tega upoštevati načela in cilje področja, na katero spada zadevni akt (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2014, Španija/Komisija, T‑260/11, EU:T:2014:555, točka 93).

116    V obravnavani zadevi pa je mogoče gospodarski ribolov in rekreacijski ribolov šteti za primerljiva glede na bistveni cilj izpodbijanih določb, ker oba vplivata na populacijo brancina, ki se želi s tema določbama zaščititi, tako da trditev tožeče stranke ni mogoče sprejeti.

117    Na drugem mestu, tudi če bi se ti dejavnosti lahko šteli za primerljivi, tožeča stranka trdi, da se gospodarski in rekreacijski ribolov nesprejemljivo obravnavata različno, ker se v izpodbijanih določbah za prvonavedeno dejavnost uporablja začasna prepoved z izjemami za vsako vrsto gospodarskega ribolova, medtem ko se omejitve, ki vplivajo na drugonavedeno dejavnost, uporabljajo za vse oblike rekreacijskega ribolova brancina.

118    V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot navaja tožeča stranka, da člen 9 izpodbijane uredbe uvaja različno obravnavanje rekreacijskega in gospodarskega ribolova, ker je pri prvonavedeni dejavnosti na prvem območju dovoljen le ribolov, imenovan ulovi in izpusti, medtem ko je pri drugonavedeni dejavnosti pod nekaterimi pogoji dovoljeno v določenem obdobju leta brancine obdržati.

119    Zato je treba po eni strani v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 111 zgoraj, ugotoviti, ali je to različno obravnavanje obeh zadevnih dejavnosti upravičeno na podlagi objektivnega in razumnega merila.

120    V zvezi s tem je treba navesti, na eni strani, da gospodarski ribolov izvajajo osebe, ki s tem opravljajo svoj poklic, in po drugi strani, da ta ribolov vsaj potencialno vpliva na vse potrošnike. Rekreacijski ribolov pa je prostočasna dejavnost, čeprav lahko posredno vpliva na podjetja, zlasti tista, ki tržijo opremo, ki se uporablja v okviru te dejavnosti.

121    Tako je očitno, da je različno obravnavanje obeh zadevnih dejavnosti, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijanih določbah, povezano z njuno naravo in je v skladu s cilji, ki se uresničujejo v okviru skupne ribiške politike. Kot je navedeno v členu 2(1) Uredbe SRP, je namreč cilj politike Unije med drugim na tem področju „zagotov[iti], da so ribolovne dejavnosti in dejavnosti ribogojstva […] upravljane na način, ki je skladen s cilji doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter koristi zaposlovanja ter prispevanja k zanesljivi preskrbi s hrano“.

122    Zaradi gospodarske narave gospodarskega ribolova je tako lahko upravičeno, da je zakonodajalec Unije namenil pozornost vplivu, ki ga bodo imele omejitve, ki jih namerava sprejeti, na vsako obliko gospodarskega ribolova, in prilagoditvi teh omejitev, tako da se v nekaterih primerih dopušča le neizogibni prilov in v drugih primerih dovoli ciljno usmerjeni ulov brancina v določenem deležu.

123    Po drugi strani je treba navesti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 111 in 112 zgoraj, različno obravnavanje dveh zadevnih dejavnosti ni očitno neprimerno oziroma samovoljno za prostočasno dejavnost, če je cilj zadevne ureditve ohraniti morske biološke vire in nazadnje zagotoviti, da se lahko ta dejavnost, če bodo staleži obnovljeni, brez ovir nadaljuje.

124    Prvi del tretjega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

–       Drugi del tretjega tožbenega razloga: diskriminacija med različnimi oblikami rekreacijskega ribolova

125    Tožeča stranka meni, da izpodbijani določbi za rekreacijski ribolov uvajata diskriminacijo med podvodnim ribolovom na eni strani in drugimi dejavnostmi v zvezi z rekreacijskim ribolovom na drugi.

126    V tem okviru tožeča stranka v bistvu trdi, da so v pravilih o gospodarskem ribolovu upoštevane različne metode ribolova v ribogojni industriji in je s temi pravili določena dodelitev stopnje umrljivosti, ki jo zakonodajalec Unije dopušča, tako da se zagotovi, da nobena opredeljena metoda zaradi omejitev, določenih v členu 9, od (1) do (3), izpodbijane uredbe, ni v posebno slabšem položaju.

127    Drugače naj bi bilo pri rekreacijskem ribolovu, saj naj bi zakonodajalec s tem, da je dovolil le ribolov, imenovan ulovi in izpusti, ki vključuje ulov rib in nato njihovo vrnitev nazaj v morje, v praksi prepovedal podvodni ribolov, ki po svoji naravi vključuje uporabo puške ali vsekakor izstrelke, ki ubijejo ribo in onemogočajo, da bi bila nato živa vrnjena nazaj v morje.

128    Tako naj bi dovolitev ribolova, imenovanega ulovi in izpusti, povzročila med različnimi metodami, ki se uporabljajo za rekreacijski ribolov, diskriminacijo, ki naj bi bila še toliko manj upravičena, ker naj bi bil po eni strani vpliv podvodnega ribolova na stalež rib omejen in ker naj bi bila po drugi strani ta oblika rekreacijskega ribolova po svoji naravi posebej selektivna.

129    Iz študije, ki jo je predložila tožeča stranka, naj bi namreč izhajalo, da podvodni ribolov dejansko povzroča manj ulova kot druge oblike rekreacijskega ribolova, saj naj bi podvodni ribolov predstavljal samo približno 5,5 % skupnega ulova rekreacijskega ribolova brancina.

130    Poleg tega naj bi podvodni ribolov od ribiča zahteval, da svojo tarčo zasleduje, preden strelja, kar naj bi pomenilo, da predhodno ugotovi, ali osebek pripada zadevni vrsti in ali izpolnjuje zahteve glede minimalne zakonsko določene velikosti.

131    V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot pravilno poudarja Svet, da je riba pri podvodnem ribolovu zaradi njegove narave skoraj neizogibno ubita, saj pri podvodnem ribolovu ribo zadane izstrelek, ki ji onemogoči premikanje, medtem ko, nasprotno, pri ribolovu, imenovanem ulovi in izpusti, obstaja le tveganje za ribe, pri čemer je verjetnost smrti v takem primeru po oceni ICES v mnenju z dne 24. oktobra 2017 omejena na 15 %.

132    Tako je treba ugotoviti, da je bilo mogoče podvodni ribolov in druge oblike rekreacijskega ribolova, v okviru katerih se lahko izvaja ribolov, imenovan ulovi in izpusti, glede na to, da se objektivno razlikujejo glede na njihov vpliv na umrljivost staleža rib, obravnavati različno.

133    Zato zadevna položaja ne moreta biti objektivno primerljiva glede na cilj izpodbijanih določb, zaradi česar argumentacije tožeče stranke ni mogoče sprejeti.

134    Zato je treba drugi del tretjega tožbenega razloga in s tem tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti ter svobode združevanja in gospodarske pobude

135    Četrti tožbeni razlog je razdeljen na dva dela. Prvič, tožeča stranka trdi, da člen 9(4) izpodbijane uredbe krši načelo sorazmernosti. Drugi, tožeča stranka trdi, da ta določba krši svobodo združevanja in gospodarske pobude.

136    Svet ob podpori Komisije izpodbija argumentacijo tožeče stranke.

–       Prvi del četrtega tožbenega razloga: kršitev načela sorazmernosti in previdnostnega načela

137    Tožeča stranka trdi, da ukrepi iz člena 9(4) izpodbijane uredbe niso sorazmerni z vidika previdnostnega načela, ki bi ga bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti.

138    V zvezi s tem je treba na eni strani spomniti, da v skladu s sodno prakso načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, prvič, da institucije Unije ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jih uresničuje zadevna ureditev, drugič, da za uresničitev želenega cilja izberejo najmanj omejujoče ukrepe, ne da bi bile, tretjič, povzročene neprijetnosti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej v tem smislu sodbo z dne 11. januarja 2017, Španija/Svet, C‑128/15, EU:C:2017:3, točka 71 in navedena sodna praksa).

139    Na drugi strani je zakonitost ukrepov, sprejetih na področjih, na katerih ima zakonodajalec Unije, kot na področju skupne ribiške politike, široko polje proste presoje, lahko ogrožena le, če je sprejeti ukrep očitno neprimeren oziroma samovoljen glede na zastavljeni cilj, ne glede na to, ali je bil ta ukrep edini ali najboljši mogoč (glej v tem smislu sodbi z dne 23. marca 2006, Unitymark in North Sea Fishermen’s Organisation, C‑535/03, EU:C:2006:193, točki 57 in 58 ter navedena sodna praksa, in z dne 11. januarja 2017, Španija/Svet, C‑128/15, EU:C:2017:3, točka 72 in navedena sodna praksa).

140    Tožeča stranka v svojih trditvah ne izpodbija, da je bil brancin pred sprejetjem izpodbijane uredbe na območjih, na kateri se nanašata izpodbijani določbi, ogrožen ali da je bilo treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje umrljivosti rib in povečanje njihove biomase na teh območjih.

141    Vendar tožeča stranka trdi, da omejitev, določenih v členu 9(4) izpodbijane uredbe, ni bilo mogoče sprejeti brez prepričljivih znanstvenih podatkov o vplivu rekreacijskega ribolova na stalež brancina.

142    V zvezi s tem je treba navesti, da je bil v skladu z mnenjem ICES z dne 24. oktobra 2017 ulov brancinov z rekreacijskim ribolovom za leto 2016 na prvem območju ocenjen na 1627 ton, s čimer je tako presegel ulov te vrste rib z gospodarskim ribolovom, ki je bil ocenjen na 1295 ton.

143    Tudi po posodobitvi te ocene, opravljeni leta 2018, ob upoštevanju učinka omejitev ulova, ki jih je določil Svet, in ob predpostavki, da so bile te omejitve v celoti spoštovane, je vpliv rekreacijskega ribolova na umrljivost brancina na prvem območju ostal znaten, saj je pomenil približno 14 % ulova brancina, kot je razvidno iz podatkov iz mnenja ICES z dne 29. junija 2018.

144    Člen 2(2) Uredbe SRP pa zahteva, da se pri določitvi ribolovnih možnosti uporablja previdnostno načelo.

145    V teh okoliščinah je Svet lahko presodil, da je treba sprejeti zadevne omejitve, da bi se preprečila umrljivost zaradi rekreacijskega ribolova. Po eni strani je Svet dopustil ribolov, imenovan ulovi in izpusti, s čimer je rekreacijskim ribičem dovolil, da še naprej izvajajo večino oblik rekreacijskega ribolova, kljub temu, da je ICES priporočil, da se prepove ves ulov. Po drugi strani je Svet določil pravilo, in sicer pravilo ulovi in izpusti, ki ni nerazumno omejeno na prostočasno dejavnost.

146    Takih ukrepov ni mogoče šteti za očitno neprimerne oziroma samovoljne glede na cilj, ki ga je treba doseči, zato ni mogoče šteti, da je zakonodajalec s sprejetjem teh ukrepov prekoračil meje svojega polja proste presoje in kršil načelo sorazmernosti. Zato je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

–       Drugi del četrtega tožbenega razloga: kršitev svobode združevanja in gospodarske pobude

147    Tožeča stranka trdi, da prepoved podvodnega ribolova krši svobodo združevanja in gospodarske pobude iz členov 12 in 16 Listine, ker vpliva na infrastrukturo marin, proizvodnjo specializirane opreme za te marine in s tem povezane turistične storitve.

148    Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v podporo svoji trditvi, da je bila kršena svoboda združevanja. V skladu s sodno prakso pa zgolj abstraktna navedba tožbenega razloga ne izpolnjuje zahtev iz člena 76(d) Poslovnika (sodba z dne 29. marca 2012, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, T‑336/07, EU:T:2012:172, točka 59). Zato je treba drugi del četrtega tožbenega razloga zavreči kot nedopusten v delu, v katerem se nanaša na kršitev svobode združevanja.

149    Svoboda gospodarske pobude, ki jo priznava člen 16 Listine, pa zajema pravico do izvajanja gospodarske ali trgovske dejavnosti, pogodbeno svobodo in svobodno konkurenco.

150    V obravnavani zadevi je treba navesti, da bi kršitev svobode gospodarske pobude lahko vplivala na podjetja, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, povezano s podvodnim ribolovom, kot je prodaja opreme. Taka kršitev pa ne more vplivati na same rekreacijske ribiče, ker, kot izhaja iz člena 3(b) izpodbijane uredbe, ti ribiči ne opravljajo takšne dejavnosti, saj ne morejo prodajati rib, ki jih ulovijo.

151    Glede podjetij, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, povezano s podvodnim ribolovom, je treba ugotoviti, da bi zadevni ukrep dejansko lahko imel gospodarske posledice za njihove dejavnosti, ki bi lahko vplivale na njihovo odločitev o nadaljevanju navedenih dejavnosti, in bi zato lahko pomenil omejitev njihove svobode gospodarske pobude.

152    V zvezi s tem je tožeča stranka predložila raziskave, ki naj bi pokazale, da je brancin najbolj iskana vrsta med rekreacijskimi ribiči, ki se ukvarjajo s podvodnim ribolovom, in za nekatere tista vrsta, ki upravičuje izvajanje te dejavnosti. Čeprav ta težnja odraža dejansko stanje, ima nujno posledice za promet podjetij, ki poslujejo v tem sektorju.

153    Vendar člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah določa, da je lahko uresničevanje pravic in svoboščin omejeno, če so te omejitve predpisane z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino teh pravic in svoboščin, če so ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

154    Tako je v obravnavani zadevi, saj je zadevni ukrep, prvič, določen z izpodbijano uredbo. Drugič, zadevni ukrep ne vsebuje nobene prepovedi, ki bi se nanašala na podjetja, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, povezano s podvodnim ribolovom, tako da spoštuje bistveno vsebino svobode gospodarske pobude. Tretjič, zadevni ukrep je, kot je razvidno iz presoje prvega dela četrtega tožbenega razloga, v skladu z načelom sorazmernosti, saj je zastavljeni cilj ohranjanje morskih bioloških virov, ki je v splošnem interesu.

155    Tožeča stranka to ugotovitev izpodbija in trdi, da izvajanje izpodbijane uredbe ni bilo ublaženo z začasnim merilom ali z določitvijo mehanizma, ki ni samodejen. Nasprotno, navedena uredba naj bi začela veljati takoj, brez „kakršne koli prilagoditve“.

156    V zvezi s tem je treba navesti, da je neobstoj začasnosti zadevnega ukrepa, ki ga zatrjuje tožeča stranka, v nasprotju z naravo izpodbijane uredbe, ki se uporablja samo eno leto, v obravnavani zadevi za leto 2018.

157    Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, zadevni ukrep v praksi ni bil na novo in takoj uveden, saj se je enak ukrep na prvem območju uporabljal že na podlagi člena 9(4) uredbe, ki se je prej uporabljala, in sicer Uredbe 2017/127.

158    Zato je treba četrti tožbeni razlog in s tem tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

159    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

160    Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil Svet, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

161    Na podlagi člena 138(1) Poslovnika institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Komisija torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      International Forum for Sustainable Underwater Activities (IFSUA) nosi lastne stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

3.      Evropska komisija nosi svoje stroške.

Valančius

Nihoul

Svenningsen

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. marca 2020.

Podpisi


*      Jezik postopka: španščina.