SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 14. decembra 2011(*)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Obvestilo o natečaju – Splošni javni natečaj – Nepripustitev k sodelovanju na pisnem preizkusu zaradi rezultata, doseženega na pristopnih testih – Delitev pristojnosti med EPSO in natečajno komisijo“
V zadevi T‑361/10 P,
katere predmet je pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 15. junija 2010 v zadevi Pachtitis proti Komisiji (F‑35/08, še neobjavljena v ZOdl.), s katero se predlaga razveljavitev navedene sodbe,
Evropska komisija, ki so jo sprva zastopali J. Currall in I. Chatzigiannis, nato J. Currall, zastopnika, skupaj z E. Antypasom in E. Bourtzalasom, odvetnikoma,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Dimitrios Pachtitis, stanujoč v Atenah (Grčija), ki ga zastopata P. Giatagantzidis in K. Kyriazi, odvetnika,
tožeča stranka na prvi stopnji,
ob intervenciji
Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP),
intervenient na prvi stopnji,
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, N. J. Forwood in A. Dittrich (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. novembra 2011
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska Komisija s pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije, predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 15. junija 2010 v zadevi Pachtitis proti Komisiji (F‑35/08, še neobjavljena v ZOdl., v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Sodišče za uslužbence za nični razglasilo odločbi Urada za izbor osebja Evropskih skupnosti (EPSO) z dne 31. maja 2007 in 6. decembra 2007 o neuvrstitvi D. Pachtitisa na seznam 110 kandidatov, ki so na pristopnih testih za javni natečaj EPSO/AD/77/06 dosegli najboljši rezultat.
Dejansko stanje
2 Dejansko stanje, upoštevno za presojo te pritožbe, je v izpodbijani sodbi navedeno tako:
„16 EPSO je 15. novembra 2006 objavil obvestilo o javnem natečaju EPSO/AD/77/06 (UL C 277 A, str. 3, v nadaljevanju: sporni natečaj) za sestavo rezervnih seznamov administratorjev lingvistov razreda AD 5 za grški jezik za področje prevajanja. V skladu z obvestilom o natečaju bi morali kandidati med dvema možnostima, imenovanima možnost 1 in možnost 2, izbrati tisto, ki ustreza njihovemu znanju jezika […]
17 [… T]tožeča stranka, ki je grške narodnosti, […] je na omenjenem natečaju izbrala možnost 1.
18 Natečaj se je delil na tri dele. V skladu z naslovom B obvestila o natečaju je prvi ali predhodni del vseboval dva pristopna testa, vsak od njiju pa 30 vprašanj z več ponujenimi odgovori; v prvem se je ocenjevalo poznavanje Evropske unije, njenih institucij in politik (v nadaljevanju: test a), v drugem pa se je ocenjevala splošna sposobnost verbalnega in numeričnega razumevanja (v nadaljevanju: test b). V skladu z naslovom C obvestila o natečaju je drugi del vseboval pisne preizkuse in tretji del ustni preizkus. V naslovu B obvestila o natečaju je bilo v zvezi z možnostjo 1 določeno, da se lahko k predložitvi popolne kandidature za pristop k drugemu delu natečaja povabi le 110 kandidatov, ki so na pristopnih testih dosegli najboljši rezultat in so v vsakem primeru dosegli zahtevano najmanjše število točk, in sicer pet od desetih na testu a in deset od dvajsetih na testu b; število kandidatov iz možnosti 2, ki se jih lahko pripusti na drugi del, je bilo določeno na 30.
19 Iz naslova D obvestila o natečaju je razvidno, da je bilo treba kandidature vložiti v elektronski obliki. Natančneje, vsak kandidat je bil najprej povabljen, da v informacijskem sistemu EPSO ustvari elektronski spis s svojimi osebnimi podatki. Po registraciji spisa je lahko kandidat vložil elektronsko vlogo za sodelovanje na natečaju. Če je bila vloga vložena v roku, mu je EPSO poslal elektronsko vabilo na uvodni del natečaja, potem pa ga je usmeril na internetno stran zunanjega izvajalca, ki mu je EPSO zaupal organizacijo in izvedbo uvodnega dela natečaja. Na strani tega izvajalca je moral kandidat elektronsko rezervirati datum in uro izpita v obdobju od 10. aprila do 4. maja 2007, v katerem so se v različnih izpitnih centrih izvajali pristopni testi.
20 Te teste, ki so se, kot je določal naslov B obvestila o javnem natečaju, opravljali na računalniku, je vsak kandidat opravljal na drugem kraju in na drug datum. Prav tako je vsak kandidat dobil različna vprašanja, ki so bila naključno izbrana iz zbirke podatkov, ki je vsebovala del vprašanj, ki jih je zunanji izvajalec predložil EPSO. Komisija za sporni natečaj je bila v postopek vključena šele po koncu izbirnih testov in torej le v delu, ki je vseboval pisne in ustni preizkus. Na podlagi naslova E, točka 2, obvestila o natečaju so bila imena članov komisije objavljena na internetni strani EPSO petnajst dni pred pisnimi preizkusi.
21 Po tem, ko je tožeča stranka sodelovala na pristopnih testih, ji je EPSO 31. maja 2007 po elektronski poti sporočil rezultat, ki ga je dosegla na testih a in b, pri čemer jo je obvestil, da ocene, ‚čeprav so višje ali enake najmanjšemu številu zahtevanih točk, [niso zadostovale za njeno] uvrstitev med 110 kandidatov, ki so na podlagi meril iz naslova B obvestila o natečaju dosegli najboljši rezultat‘[…]
[…]
24 Tožeča stranka je ugovarjala ‚veljavnosti in vsebini‘ odločbe EPSO z dne 31. maja 2007, in sicer je na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo – pri čemer se pritožuje zaradi, na eni strani, kršitev načel enakosti, objektivnosti in preglednosti ter obveznosti obrazložitve odločbe z dne 31. maja 2007 in, na drugi strani, napak pri presoji, ki naj bi jih glede na njene poklicne izkušnje ‚komisija za pristopne teste (in sicer računalnik)‘ morala nujno storiti pri popravljanju njenih pristopnih testov – v kateri je predlagala, naj EPSO po ponovnem pregledu njenih pristopnih testov spremeni vsebino te odločbe in ji sporoči, katera – če sploh – izmed vprašanj v teh pristopnih testih je komisija za izbiro kandidatov ‚izločila‘.
[…]
26 EPSO je z odločbo z dne 6. decembra 2007, v kateri je navedel, da je ponovno preučil dokumentacijo tožeče stranke v zvezi s samodejno obdelavo njenih pristopnih testov in vpliv izločitve določenih vprašanj na njen rezultat, zavrnil pritožbo in potrdil svojo odločbo z dne 31. maja 2007. Glede izločenih vprašanj je EPSO podrobneje navedel, da je ‚svetovalni odbor‘, ki je pristojen za nadzor nad kakovostjo vprašanj, ki so vključena v zbirko podatkov, dejansko izločil sedem vprašanj, vendar pristopni testi tožeče stranke niso vsebovali nobenega od izločenih vprašanj.“
Postopek na prvi stopnji in izpodbijana sodba
3 D. Pachtitis je 14. marca 2008 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložil pritožbo, ki je bila evidentirana pod referenčno številko F‑35/08.
4 D. Pachtitis je Sodišču za uslužbence na prvi stopnji predlagal, naj odločbi EPSO z dne 31. maja 2007 in 6. decembra 2007 ter vse z njima povezane akte razglasi za nične in naj Komisiji naloži plačilo stroškov (točka 27 izpodbijane sodbe).
5 Komisija je Sodišču za uslužbence na prvi stopnji predlagala, naj tožbo zavrne kot očitno neutemeljeno in D. Pachtitisu naloži plačilo stroškov (točka 28 izpodbijane sodbe).
6 Kot je razvidno iz točk 29 in 30 izpodbijane sodbe, je Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP), ki mu je predsednik prvega senata Sodišča za uslužbence s sklepom z dne 20. novembra 2008 dovolil intervencijo v podporo predlogom D. Pachtitisa, interveniral na prvi stopnji.
7 Sodišče za uslužbence je v izpodbijani sodbi (točke od 43 do 72) ugodilo ničnostni tožbi, ker je menilo, da je drugi tožbeni razlog, ki ga je navedel D. Pachtitis in ki se je nanašal na to, da EPSO ni bil pristojen za izločitev kandidatov v predhodnem delu spornega natečaja, utemeljen. Sodišče za uslužbence je tako sklenilo, da je treba odločbi EPSO z dne 31. maja 2007 in 6. decembra 2007 razglasiti za nični, ne da bi se bilo treba izreči o ostalih treh tožbenih razlogih D. Pachtitisa.
Postopek pred Splošnim sodiščem in predlogi strank
8 Komisija je 25. avgusta 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to pritožbo in predlagala prednostno obravnavanje v skladu s členom 55(2), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča.
9 ENVP se je z dopisom z dne 30. novembra 2010 odpovedal sodelovanju v tem postopku in vložitvi odgovora na pritožbo.
10 D. Pachtitis je odgovor na pritožbo vložil 29. decembra 2010.
11 Komisija je z dopisom z dne 21. januarja 2011 vložila prošnjo za vložitev kratke replike.
12 Predsednik pritožbenega senata je s sklepom z dne 3. februarja 2011 tej prošnji ugodil.
13 Komisija je 14. marca 2011 vložila repliko.
14 D. Pachtitis je 5. maja 2011 vložil dupliko.
15 Komisija in D. Pachtitis sta z dopisoma z dne 24. maja in 14. junija 2011 vložila predloga na podlagi člena 146 Poslovnika, da se želita v okviru ustnega dela postopka izjaviti.
16 Splošno sodišče (pritožbeni senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca predlogoma, vloženima na podlagi člena 146 Poslovnika, ugodilo in opravilo ustni postopek.
17 Predsednik pritožbenega senata je s sklepom z dne 13. oktobra 2011 ugodil predlogu Komisije za prednostno obravnavanje te pritožbe na podlagi člena 55(2), prvi pododstavek, Poslovnika.
18 Stranke so na obravnavi 9. novembra 2011 podale navedbe in odgovorile na ustno zastavljena vprašanja Splošnega sodišča.
19 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo;
– zadevo vrne Sodišču za uslužbence v ponovno odločanje, da bo to lahko preučilo druge tožbene razloge za razglasitev ničnosti;
– D. Pachtitisu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka in postopka na prvi stopnji.
20 D. Pachtitis Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– pritožbo v celoti zavrne;
– Komisiji naloži plačilo vseh stroškov na obeh stopnjah.
Pritožba
21 Komisija v utemeljitev pritožbe navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev členov 1, 5 in 7 Priloge III h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), Sklepa 2002/620/ES Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij in Evropskega varuha človekovih pravic z dne 25. julija 2002 o ustanovitvi EPSO (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 46), Sklepa 2002/621/ES generalnih sekretarjev Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, sodnega tajnika Evropskega sodišča, generalnih sekretarjev Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij ter predstavnika Evropskega varuha človekovih pravic z dne 25. julija 2002 o organizaciji in delovanju EPSO (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 48) in kršitev obveznosti obrazložitve.
22 Komisija v bistvu trdi, da je Sodišče za uslužbence napačno ugotovilo, da EPSO ni bil pristojen za izločitev D. Pachtitisa iz drugega dela zadevnega javnega natečaja, ki je bil pisni preizkus. Po mnenju Komisije je bil namreč v okviru prvega dela navedenega natečaja, ki je bil sestavljen iz dveh pristopnih testov, EPSO pristojen za določitev vsebine predizbornih preizkusov, ki so omogočali pristop k drugemu delu tega natečaja. Drugi del natečaja in tretji del, ki je ustni preizkus, naj bi bila natečaj v pravem pomenu. Obstajala naj ne bi nobena določba, ki bi prepovedovala EPSO, da organizira prvi del navedenega natečaja, kadar ta natečaj od drugega dela naprej dejansko nadzira komisija za izbiro kandidatov.
23 Pred obravnavo očitkov, navedenih v točki 22 zgoraj, je treba preučiti domnevno kršitev obveznosti obrazložitve izpodbijane sodbe.
Obveznost obrazložitve izpodbijane sodbe
24 Komisija v utemeljitev svoje trditve, da je Sodišče za uslužbence kršilo svojo obveznost obrazložitve izpodbijane sodbe, poudarja, da Sodišče za uslužbence ni obrazložilo svoje ugotovitve, da natečaj ne more biti organiziran v „dveh fazah“, pri čemer so prva predizborni preizkusi, druga pa natečaj v pravem pomenu. Poleg tega naj ne bi navedlo nobene določbe, ki prepoveduje, da pri natečajih, organiziranih v „dveh fazah“, prvo organizira EPSO. Sodišče za uslužbence naj bi storilo napako tudi s tem, da ni upoštevalo sklepov 2002/620 in 2002/621.
25 Navesti je treba, da obveznost obrazložitve Sodišču za uslužbence ne nalaga, naj poda natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in enemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, pod pogojem da zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, pristojnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za nadzor (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 372, in z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točka 46).
26 Prvič, glede trditve Komisije, da Sodišče za uslužbence ni obrazložilo svoje ugotovitve, da natečaj ne more biti organiziran v „dveh fazah“, je treba navesti, da Sodišče za uslužbence ni navedlo take ugotovitve. V točki 64 izpodbijane sodbe je namreč navedlo, da razlogovanje iz izpodbijane sodbe v ničemer ne izpodbija pooblastila organa, pristojnega za imenovanje (v nadaljevanju: OPI), da organizira natečaj z dvema ločenima deloma, in sicer s predizbornim delom, ki temelji na vprašanjih z več ponujenimi odgovori, in drugim delom, ki je natečaj v pravem pomenu, ki je pogojen z uspehom na preizkusu v prvem delu in h kateremu lahko pristopi le omejeno število kandidatov.
27 Drugič, glede trditve Komisije, da Sodišče za uslužbence ni navedlo nobene določbe, ki prepoveduje, da pri natečajih, organiziranih v „dveh fazah“, prvo organizira EPSO, je treba navesti, da Sodišče za uslužbence ni ugotovilo, da EPSO ne sme organizirati te prve faze. Nasprotno, v točkah 57 in 58 izpodbijane sodbe je ugotovilo, da niti izbira niti presoja vsebine vprašanj, postavljenih na nekem natečaju, nista v pristojnosti EPSO in da je njegova vloga, ki je sicer pomembna, ker pomaga komisiji za izbiro kandidatov, v vsakem primeru drugotnega pomena v primerjavi z vlogo te komisije, ki je EPSO poleg tega tudi ne more nadomestiti. Sodišče za uslužbence je svoje razlogovanje glede tega pravno zadostno obrazložilo s tem, da je v točkah od 50 do 56 izpodbijane sodbe preučilo delitev pristojnosti med EPSO in natečajno komisijo v zvezi z zaposlovanjem uradnikov. Glede tega je najprej opravilo primerjavo med pristojnostmi OPI in komisije za izbiro kandidatov ter v točkah od 50 do 55 izpodbijane sodbe zlasti preučilo člen 30, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim OPI za vsak natečaj imenuje komisijo za izbiro kandidatov, ki pripravi seznam primernih kandidatov in postopek natečaja, določen v Prilogi III h Kadrovskim predpisom. V točki 56 izpodbijane sodbe je tudi navedlo, da na delitev pristojnosti med OPI in komisijo za izbiro kandidatov, ki je opisana v prejšnjih točkah, ustanovitev EPSO – katerega akt o ustanovitvi v členu 2 izrecno določa, da ima na področju natečajev pristojnost izbiranja, dodeljeno OPI – leta 2002 ni vplivala. Argumentacijo Komisije je zato treba zavrniti.
28 Tretjič, glede trditve Komisije, da je Sodišče za uslužbence kršilo obveznost obrazložitve, ker napačno ni upoštevalo sklepov 2002/620 in 2002/621, zadošča navesti, da je Sodišče za uslužbence v točki 56 izpodbijane sodbe navedlo svoje razlogovanje, v skladu s katerim navedena sklepa ne nasprotujeta njegovi ugotovitvi o delitvi pristojnosti med EPSO in komisijo za izbiro kandidatov. Po njegovem mnenju sta namreč ta sklepa v hierarhiji predpisov v vsakem primeru na ravni, ki je nižja od določb Kadrovskih predpisov.
29 Zato je argumentacijo Komisije glede domnevne kršitve obveznosti obrazložitve treba zavrniti.
Pristojnost EPSO, da izloči D. Pachtitisa iz drugega dela zadevnega natečaja
30 Komisija v bistvu trdi, da je Sodišče za uslužbence v točki 65 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da EPSO ni bil pristojen za izločitev D. Pachtitisa iz drugega dela natečaja. V zvezi s tem poudarja, da je Sodišče za uslužbence napačno razlagalo določbe o natečajnem postopku, urejenem v Prilogi III k Kadrovskim predpisom. Tako naj to ne bi upoštevalo vseh pristojnosti, ki so EPSO podeljene v navedeni prilogi, zlasti v členih 1(1)(e) in 7(1) in (2), ter v sklepih 2002/620 in 2002/621.
31 Kar na prvem mestu zadeva organizacijo zadevnega natečaja, Sodišče za uslužbence, drugače kot trdi Komisija, ni ugotovilo, da EPSO ni pristojen za organizacijo natečaja v „dveh fazah“. V točki 64 izpodbijane sodbe se je namreč sklicevalo na sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2004 v zadevi Falcone proti Komisiji (T‑207/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑305 in II‑1393) in navedlo, da razlogovanje iz izpodbijane sodbe v ničemer ne spreminja diskrecijskega pooblastila OPI, da organizira natečaj z dvema ločenima deloma, in sicer s predizbornim delom, ki temelji na vprašanjih z več ponujenimi odgovori, in drugim delom, ki je natečaj v pravem pomenu, ki je pogojen z uspehom na preizkusih v prvem delu in h kateremu lahko pristopi le omejeno število kandidatov. Po mnenju Sodišča za uslužbence je vprašanje, o katerem se razpravlja v izpodbijani sodbi, ali lahko EPSO prvi del natečaja, kot je tisti v zgoraj navedeni sodbi Falcone proti Komisiji ali v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana sodba, organizira in konča sam brez kakršnega koli sodelovanja komisije za izbor kandidatov.
32 Kar na drugem mestu zadeva naravo prvega del navedenega natečaja, Komisija poudarja, da ta del sestavljajo predizborni preizkusi, ki omogočajo pristop k „drugi fazi“, ki naj bi bila natečaj v pravem pomenu.
33 Glede prvega dela natečaja je treba ponoviti, da je v skladu s točko 18 izpodbijane sodbe prvi del vseboval dva pristopna testa, vsak od njiju pa 30 vprašanj z več ponujenimi odgovori, pri čemer se je v prvem ocenjevalo poznavanje Evropske unije, njenih institucij in politik, v drugem pa se je ocenjevala splošna sposobnost verbalnega in numeričnega razumevanja.
34 Sodišče za uslužbence je v točki 61 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo od 1772 kandidatov, ki so rezervirali datum za pristopni test na spornem natečaju, mogoče povabiti le 140 kandidatov, naj predložijo popolno kandidaturo za pristop k drugemu delu natečaja. V točki 62 izpodbijane sodbe se je Sodišče za uslužbence sklicevalo – čemur Komisija ni izrecno nasprotovala – na primerjalno naravo testov v prvem delu, ki je lastna samemu pojmu natečaja, saj na zadevnih testih ni zadostovala pridobitev povprečne ocene, temveč se je bilo treba za pristop k drugemu delu natečaja uvrstiti med vnaprej določeno število kandidatov, ki so na pristopnih testih dosegli najboljši rezultat. Glede na te ugotovitve je Sodišče za uslužbence lahko pravilno sklepalo o naravi natečaja v navedenem prvem delu. Ta del torej ni bil zgolj formalni element zadevnega natečajnega postopka, temveč je imel tudi značilnosti natečaja.
35 Kar na tretjem mestu zadeva delitev pristojnosti med OPI in komisijo za izbiro kandidatov v zvezi z zaposlovanjem uradnikov, Komisija trdi, da je bil OPI na podlagi člena 1 Priloge III h Kadrovskim predpisom vedno pristojen za določanje vsebine predizbornih preizkusov in da je bila edina posledica ustanovitve EPSO, da se je to posebno pooblastilo preneslo nanj.
36 V zvezi s tem je treba preučiti, ali je Sodišče za uslužbence v točkah od 51 do 55 izpodbijane sodbe pri presoji delitve pristojnosti med OPI in komisijo za izbiro kandidatov v zvezi z zaposlovanjem uradnikov napačno uporabilo pravo.
37 Sodišče za uslužbence je v točki 51 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je naloga OPI, kot je razvidno iz člena 1(1), prvi odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom in člena 4 te priloge, da po posvetovanju s skupnim odborom pripravi obvestilo o natečaju in da sestavi seznam kandidatov, ki izpolnjujejo prve tri pogoje iz člena 28 Kadrovskih predpisov, da bi bili lahko imenovani za uradnike, in sicer pogoj glede državljanstva ene od držav članic ter pogoja v zvezi z obveznostmi glede služenja vojaškega roka in spričevali, ki dokazujejo primernost za opravljanje dela.
38 V točki 52 izpodbijane sodbe je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da ko OPI ta seznam pošlje predsedniku komisije za izbiro kandidatov, je naloga te komisije, kot je navedeno v členu 5 Priloge III h Kadrovskim predpisom, da najprej določi seznam kandidatov, ki ustrezajo pogojem, določenim v obvestilu o natečaju, da nato izvede preizkuse ter nazadnje določi seznam primernih kandidatov in ga pošlje OPI.
39 Sodišče za uslužbence je v točkah od 53 do 55 izpodbijane sodbe poudarilo, da je glede na ključno vlogo natečajne komisije zakonodajalec določil nekatere varovalke tako glede imenovanja te komisije in njene sestave kot glede njenega delovanja. V zvezi s tem se je skliceval zlasti na člen 30, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim OPI za vsak natečaj imenuje komisijo za izbiro kandidatov, ki pripravi seznam primernih kandidatov.
40 Po mnenju Komisije je Sodišče za uslužbence s tem, da pri presoji delitve pristojnosti med OPI in komisijo za izbiro kandidatov ni upoštevalo niti člena 1(1)(b) in (e) Priloge III h Kadrovskim predpisom niti tega, da ta priloga ne vsebuje nobene določbe, ki OPI prepoveduje določanje vsebine predizbornih preizkusov, napačno uporabilo pravo.
41 Glede člena 1(1)(b) in (e) Priloge III h Kadrovskim predpisom, v skladu s katerim mora OPI v obvestilu o natečaju podrobno navesti vrsto natečaja (bodisi na podlagi kvalifikacij ali preizkusov bodisi na podlagi obojih) in – kadar natečaj temelji na preizkusih – njihovo vrsto in način ocenjevanja, je treba ugotoviti, da v teh določbah ni omenjena nikakršna pristojnost OPI v zvezi z izbiro in presojo vsebine vprašanj, postavljenih na natečaju. Ker so namreč vrste natečaja v skladu s členom 1(1)(b) Priloge III h Kadrovskim predpisom natečaj na podlagi kvalifikacij, natečaj na podlagi preizkusov ali natečaj na podlagi obojih, se ta določba ne nanaša na določanje vsebine preizkusov. Glede člena 1(1)(e) navedene priloge je treba navesti, da čeprav določanje spodnje meje za uspeh na preizkusih spada na področje uporabe pojma „vrsta in način ocenjevanja [preizkusov]“, to ne drži za določanje vsebine vprašanj, ki so zastavljena v okviru natečaja (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 5. marca 2003 v zadevi Staelen proti Parlamentu, T‑24/01, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑423, točka 51).
42 Kar zadeva argument Komisije, da Priloga III h Kadrovskim predpisom ne vsebuje nobene določbe, ki OPI prepoveduje določanje vsebine predizbornih preizkusov, je treba navesti, da ta priloga ne ureja izrecno, kdo določa vsebino predizbornih preizkusov in kdo nadzira ta del natečaja. Taka pristojnost ni izrecno podeljena niti OPI niti natečajni komisiji.
43 Vendar se je Sodišče za uslužbence pri presoji delitve pristojnosti med OPI in komisijo za izbiro kandidatov v zvezi s tem pravilno sklicevalo na člen 30, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in na člen 5, prvi odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom. Ta člena določata, da komisija za izbiro kandidatov pripravi seznam primernih kandidatov in da sestavi seznam kandidatov, ki izpolnjujejo zahteve, določene v obvestilu o natečaju. Glede na ti pristojnosti je Sodišče za uslužbence lahko v točki 53 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da ima komisija za izbiro kandidatov ključno vlogo v postopku.
44 Kar natančneje zadeva argument Komisije, da je bil OPI vedno pristojen za določanje vsebine predizbornih preizkusov, je treba navesti, da je Sodišče za uslužbence v točki 64 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je bil v skladu s pravno ureditvijo, ki je veljala pred ustanovitvijo EPSO, potek predizbornih testov, ki so podobni pristopnim testom v obravnavani zadevi, zaupan samo natečajni komisiji. Iz ustaljene sodne prakse je namreč razvidno, da čeprav je OPI, preden je bil s sklepom 2002/620 ustanovljen EPSO, imel široko diskrecijsko pravico za določitev pogojev in načinov organizacije natečajev, pa je komisija za izbiro kandidatov imela široko diskrecijsko pravico glede podrobnih pogojev in vsebine preizkusov, predvidenih v okviru natečaja (zgoraj v točki 41 navedena sodba Staelen proti Parlamentu, točka 51; zgoraj v točki 31 navedena sodba Falcone proti Komisiji, točki 31 in 38, in sodba Splošnega sodišča z dne 14. julija 2005 v zadevi Le Voci proti Svetu, T‑371/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑209 in II‑957, točka 41). Pred ustanovitvijo EPSO je bila komisija za izbiro kandidatov pristojna tudi za nadzor morebitnega prvega dela predizbora kandidatov, ki ga je organiziral OPI (sodba Splošnega sodišča z dne 17. septembra 2003 v zadevi Alexandratos in Panagiotou proti Svetu, T‑233/02, RecFP, str. I‑A‑201 in II‑989, točka 26, in zgoraj v točki 31 navedena sodba Falcone proti Komisiji, točka 39). Ta argument Komisije je torej treba zavrniti.
45 Iz tega sledi, da Sodišče za uslužbence pri presoji delitve pristojnosti med OPI in komisijo za izbiro kandidatov v zvezi z zaposlovanjem uradnikov v točkah od 51 do 55 izpodbijane sodbe ni napačno uporabilo prava. Argumentacijo Komisije v zvezi s tem je tako treba zavrniti.
46 Kar na četrtem mestu zadeva ugotovitve Sodišča za uslužbence v točkah od 56 do 58 izpodbijane sodbe, da ustanovitev EPSO leta 2002 ni vplivala na delitev pristojnosti med OPI in komisijo za izbiro kandidatov, se je to sklicevalo na člen 7 Priloge III h Kadrovskim predpisom in na sklepa 2002/620 in 2002/621.
47 Prvič, glede člena 7 Priloge III h Kadrovskim predpisom je Sodišče za uslužbence v točki 56 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je iz te določbe razvidno, da so naloge EPSO v zvezi z izvajanjem natečajev za zaposlovanje uradnikov v bistvu organizacijske narave. Poleg tega je v točki 57 izpodbijane sodbe navedlo, da v členu 7 Priloge III h Kadrovskim predpisom ni navedena nikakršna naloga EPSO, ki bi bila povezana z določitvijo ali opredelitvijo „vsebine preizkusov“ natečajev za izbiro uradnikov. Nasprotno pa so po mnenju Sodišča za uslužbence v istem členu 7 take naloge izrecno naložene EPSO zlasti na področju potrditve uradnikov v odstavku 2(c) ali pri izbiri začasnih ali pogodbenih uslužbencev v odstavku 4. Sodišče za uslužbence meni, da neobstoj takega sklicevanja potrjuje, da niti izbira niti presoja vsebine vprašanj, postavljenih na natečaju, nista v pristojnosti EPSO.
48 Komisija glede tega trdi, da je vlogo EPSO na podlagi člena 7(1) Priloge III h Kadrovskim predpisom, da zagotovi enake standarde v postopkih izbire uradnikov, mogoče izpolniti le, če EPSO sodeluje pri določanju vsebine preizkusov. Vendar so različne naloge EPSO izrecno določene v členu 7(2) Priloge III h Kadrovskim predpisom. Čeprav je te naloge zagotovo treba razlagati ob upoštevanju vloge EPSO glede na člen 7(1), z opredelitvijo vloge kot take EPSO ni mogoče pripisati novih pristojnosti. Poleg tega je treba navesti, da se ta vloga EPSO nanaša na splošno določanje postopkov izbire uradnikov, ne pa vsebine preizkusov posebnih natečajev.
49 Glede argumenta Komisije – da čeprav zakonodajalec v členu 7 Priloge III h Kadrovskim predpisom ni izrecno navedel pristojnosti EPSO za določanje vsebine preizkusov natečajev za izbiro uradnikov, drugače kot je storil glede izbire začasnih in pogodbenih uslužbencev ter glede postopka v zvezi z razvojem kariere uradnikov iz razredov AST, je to storil zato, ker je menil, da je taka navedba nekoristna, ker je ta pristojnost že obstajala v okviru Priloge III h Kadrovskim predpisom – je treba navesti, da je iz ugotovitev iz točk od 35 do 45 zgoraj razvidno, da OPI ni imel take pristojnosti. Zlasti iz ugotovitve v točki 44 zgoraj izhaja, da je bil v skladu s pravno ureditvijo, ki je veljala pred ustanovitvijo EPSO, potek predizbornih testov zaupan samo natečajni komisiji. Sodišče za uslužbence je tako lahko pravilno ugotovilo, da to, da v členu 7 Priloge III h Kadrovskim predpisom ni navedena nikakršna naloga EPSO, ki bi bila povezana z določitvijo ali opredelitvijo „vsebine preizkusov“ natečajev za izbiro uradnikov, potrjuje njegovo ugotovitev, da niti izbira niti presoja vsebine vprašanj, postavljenih na natečaju, nista v pristojnosti EPSO.
50 Drugič, glede sklepov 2002/620 in 2002/621 je Sodišče za uslužbence v točki 56 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sklep 2002/620 v členu 2 izrecno določa, da ima EPSO na področju natečajev pristojnost izbiranja, dodeljeno OPI. V tej točki izpodbijane sodbe je navedlo tudi, da ugotovitvi, da so naloge EPSO v bistvu organizacijske narave, posamične določbe iz sklepov 2002/620 in 2002/621 ne nasprotujejo – čeprav ta sklepa nekajkrat vsebujeta besedilo, ki bi se ga dalo napačno razlagati, kot so navedbe, da EPSO „sestavi rezervne sezname“, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je za določitev kandidatov na teh seznamih pristojen EPSO – saj sta ta sklepa v hierarhiji predpisov v vsakem primeru na ravni, ki je nižja od določb Kadrovskih predpisov.
51 Po mnenju Komisije je Sodišče za uslužbence s tem, da ni upoštevalo navedenih sklepov zaradi domnevne hierarhije predpisov, napačno uporabilo pravo. Ker naj pristojnost za sestavo vprašanj na natečaju ne bi bila izključno pridržana komisiji za izbiro kandidatov, Komisija trdi, da je EPSO na podlagi člena 1(2)(c) Sklepa 2002/621 pristojen za določanje vsebine teh vprašanj.
52 V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče za uslužbence pravilno ugotovilo, da ima EPSO na podlagi člena 2(1) Sklepa 2002/620 na področju natečajev pristojnost izbiranja, dodeljeno OPI. Iz te določbe je razvidno, da so pristojnosti OPI na podlagi člena 30, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in Priloge III h Kadrovskim predpisom prenesena na EPSO. Ker je bilo že ugotovljeno, da Sodišče za uslužbence pri presoji delitve pristojnosti med OPI in komisijo za izbiro kandidatov v zvezi z zaposlovanjem uradnikov ni napačno uporabilo prava, je lahko iz te ugotovitve v točki 57 izpodbijane sodbe pravilno sklepalo, da niti izbira niti presoja vsebine vprašanj, postavljenih na natečaju, nista v pristojnosti EPSO.
53 Glede Sklepa 2002/621 je treba navesti, da je Sodišče za uslužbence pravilno ugotovilo, da je ta v hierarhiji predpisov na ravni, ki je nižja od določb Kadrovskih predpisov. Ker je bil Sklep 2002/621 sprejet na podlagi člena 5 Sklepa 2002/620, ima tudi hierarhično nižji položaj kot zadnjenavedeni sklep. Iz tega hierarhičnega položaja, ki ga je treba upoštevati zaradi načela zakonitosti, izhaja, da se Sklep 2002/621 ne sme razlagati v nasprotju s Kadrovskimi predpisi in Sklepom 2002/620. Vendar je Sklep 2002/621 lahko element, ki omogoča razlago Kadrovskih predpisov in Sklepa 2002/620 pri njuni uporabi v obravnavani zadevi.
54 Člen 1(2)(c) Sklepa 2002/621, na podlagi katerega naj bi bil po mnenju Komisije EPSO pristojen za določanje vsebine zadevnih vprašanj, določa, da je ena od nalog EPSO izdelava metod in tehnik izbiranja na podlagi najboljše prakse in v skladu z opisi znanj, določenih za različne kategorije osebja institucij. Iz besedila te določbe pa ne izhaja, da ima EPSO zatrjevano pristojnost. V kontekstu člena 1(1), prvi stavek, Sklepa 2002/621, ki določa, da EPSO organizira javne razpise, da bi zagotovil uradniške službe pod optimalnimi strokovnimi in finančnimi pogoji za institucije, je z odstavkom 2(c) navedenega člena EPSO dana bolj vloga pomočnika komisije za izbiro kandidatov pri natečaju, saj mora EPSO izdelati metode in tehnike izbiranja. V obravnavani zadevi torej ne gre za razlago člena 1(2)(c) Sklepa 2002/621, ki bi bil v nasprotju s Kadrovskimi predpisi ali s Sklepom 2002/620, na podlagi katerih EPSO prav tako nima zatrjevane pristojnosti.
55 Glede na zgornje navedbe Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah od 56 do 58 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ustanovitev EPSO in predvsem člen 7 Priloge III h Kadrovskim predpisom ter sklepa 2002/620 in 2002/621 niso vplivali na delitev pristojnosti med OPI in komisijo za izbiro kandidatov. Argumentacijo Komisije v zvezi s tem je torej treba zavrniti.
56 Kar zadeva to, da Komisija nasprotuje ugotovitvi Sodišča za uslužbence v točki 71 izpodbijane sodbe – da bi dodatna obremenitev z delom, ki bi ga komisija za izbiro kandidatov imela z nadzorom nad pristopnimi testi v predhodnem delu, čeprav bi na koncu imelo možnost pristopa k tem preizkusom omejeno število kandidatov, pomenila le majhen del v primerjavi z velikim obsegom dela, ki je potrebno za pisne in ustne preizkuse – je treba navesti, da ta ugotovitev pomeni dodatni razlog, ki ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe. Ta očitek je torej brezpredmeten in ga je treba zavrniti.
57 Nazadnje, ker si stranki nasprotujeta v zvezi z zakonitostjo izbire zunanjega izvajalca, ki mu je EPSO zaupal organizacijo in izvedbo uvodnega dela natečaja, je treba navesti, da v izpodbijani sodbi ni nobene ugotovitve Sodišča za uslužbence glede zakonitosti take izbire, niti v okviru dodatnega razloga. Na podlagi člena 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča pa je pritožba na Splošno sodišče omejena na pravna vprašanja. Lahko se vloži zaradi nepristojnosti Sodišča za uslužbence, zaradi kršitve postopka pred tem sodiščem, ki škoduje interesom pritožnika, pa tudi zaradi kršitve zakonodaje Unije s strani Sodišča za uslužbence. V teh okoliščinah se Splošnemu sodišču ni treba izreči o navedeni izbiri zunanjega izvajalca.
58 Zato Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava s tem, da je ugotovilo, da je bil D. Pachtitis iz drugega dela natečaja izločen na podlagi postopka, ki ga je vodil nepristojen organ, z odločbo, ki jo je sprejel isti organ. Argumentacijo Komisije je torej treba zavrniti.
59 Glede na zgornje navedbe je treba pritožbo zavrniti v celoti.
Stroški
60 V skladu s členom 148, prvi odstavek, Poslovnika Splošno sodišče odloči o stroških, kadar pritožba ni utemeljena.
61 V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 144 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
62 Komisija s svojimi predlogi ni uspela, zato v skladu s predlogi D. Pachtitisa nosi svoje stroške in plača stroške, ki jih je ta priglasil v tem postopku.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)
razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Evropska Komisija nosi svoje stroške in plača stroške, ki jih je Dimitrios Pachtitis priglasil v tem postopku.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. decembra 2011.
Podpisi