SODBA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 9. marca 2023(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Pristojnost za potrošniške pogodbe – Pojem ,potrošnik‘ – Ravnanje osebe, ki uveljavlja status potrošnika, ki lahko pri drugi pogodbeni stranki vzbudi vtis, da ta oseba deluje v poklicne ali pridobitne namene“
V zadevi C‑177/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Landesgericht Salzburg (deželno sodišče v Salzburgu, Avstrija) z odločbo z dne 24. februarja 2022, ki je na Sodišče prispela 8. marca 2022, v postopku
JA
proti
Wurth Automotive GmbH,
SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi L. S. Rossi, predsednica senata, J.-C. Bonichot, sodnik, in O. Spineanu‑Matei (poročevalka), sodnica,
generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez-Bordona,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za JA B. Heim, Rechtsanwalt,
– za Evropsko komisijo S. Noë in M. Wasmeier, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 17 in 18 Uredbe (EU) št. 1215/2012 z dne 15. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med JA, avstrijsko državljanko, in nemško družbo Wurth Automotive GmbH glede pristojnosti avstrijskih sodišč za odločanje o zahtevku za povrnitev škode zaradi skritih napak avtomobila, ki je bil predmet prodajne pogodbe.
Pravni okvir
3 Člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012, ki je v oddelku 4, naslovljenem „Pristojnost za potrošniške pogodbe“, iz poglavja II te uredbe, naslovljenega „Pristojnost“, določa:
„V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 in točko 5 člena 7:
(a) če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke ali
(b) če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga; ali
(c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti.“
4 Člen 18(1) te uredbe določa:
„Potrošnik lahko začne postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči države članice, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ne glede na stalno prebivališče druge stranke, bodisi pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
5 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, katere partner je trgovec z avtomobili in direktor spletne platforme za prodajo motornih vozil (v nadaljevanju: partner), je bila na domači strani te platforme navedena kot grafična in spletna oblikovalka, ne da bi v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari to dejavnost dejansko opravljala.
6 Na prošnjo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ki je izrazila željo po nakupu avtomobila, je njen partner opravil poizvedbe in navezal stik s toženo stranko v postopku v glavni stvari, tako da ji je 11. marca 2019 poslal elektronski dopis s svojega službenega elektronskega naslova, v katerem je podal ponudbo za nakup avtomobila z obdavčitvijo po maržni ureditvi, s prvo registracijo v Nemčiji in plačilom v gotovini. V tej ponudbi je bilo navedeno, da mora biti prodajna pogodba sklenjena v imenu tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Med partnerjem in zaposlenim tožene stranke v postopku v glavni stvari je prišlo tudi do telefonskega pogovora, vendar ni bilo mogoče pravno zadostno dokazati njegove vsebine.
7 Tožena stranka v postopku v glavni stvari je partnerju po elektronski pošti poslala prodajno pogodbo, v kateri je bila kot kupec navedena „družba JA“ in je vsebovala rubriko z naslovom „Posebni dogovori: posel med trgovcema/brez možnosti vračila, brez garancije/dobava izključno po prejemu plačila […]“.
8 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je to pogodbo podpisala, ne da bi nasprotovala njenim določilom. Partner je nato pogodbo po elektronski pošti poslal toženi stranki v postopku v glavni stvari, 13. marca 2019 pa je od nje prevzel vozilo.
9 Na računu, ki je bil izdan ob tej priložnosti, je bilo navedeno, da „[davka na dodano vrednost (DDV)] ni mogoče izkazati – člen 25a [Umsatzsteuergesetz (zakon o DDV)]“. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, v informacijskem sistemu tožene stranke v postopku v glavni stvari posebni dogovori niso ponujeni samodejno, ampak jih mora v prodajni pogodbi navesti prodajalec. V pogodbah, sklenjenih s posamezniki, se uporabljata naziva „gospod/gospa“. Te pogodbe vsebujejo tudi klavzulo o enoletni garanciji.
10 Zadevno vozilo je bilo registrirano na ime tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Nekaj tednov zatem je partner toženo stranko v postopku v glavni stvari prosil, ali bi bilo na izdanem računu mogoče navesti znesek DDV, vendar je bila ta prošnja zavrnjena.
11 Ker je tožeča stranka v postopku v glavni stvari ugotovila, da ima to vozilo skrite napake, je pri Bezirksgericht Salzburg (okrožno sodišče v Salzburgu, Avstrija) vložila zahtevo, naj se toženi stranki v postopku v glavni stvari naloži plačilo zneska 3257,52 EUR iz naslova pravic iz garancije, pri čemer je pristojnost tega sodišča utemeljila s členom 17 Uredbe št. 1215/2012. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je v utemeljitev svoje zahteve navedla, da je v obravnavanem primeru sklenila prodajno pogodbo kot potrošnica in da je tožena stranka v postopku v glavni stvari svojo gospodarsko ali poklicno dejavnost usmerjala v Avstrijo v smislu člena 17(1)(c) Uredbe št. 1215/2012.
12 Tožena stranka v postopku v glavni stvari je podala ugovor nepristojnosti tega sodišča, poleg tega pa je izpodbijala utemeljenost te zahteve. Po njenih navedbah gre pri prodajni pogodbi v postopku v glavni stvari za poslovanje med trgovci, kar naj bi bilo razvidno iz navedb v rubriki „Posebni dogovori“, prodajne cene, katere znesek je bil določen ob upoštevanju obdavčitve po maržni ureditvi, in predvidene uporabe odbitka vstopnega DDV s strani tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Zato so po mnenju tožene stranke v postopku v glavni stvari za odločanje o sporu o glavni stvari pristojna nemška sodišča.
13 Bezirksgericht Salzburg (okrožno sodišče v Salzburgu) je s sklepom z dne 19. oktobra 2021 ugotovilo, da ni mednarodno pristojno za odločanje o sporu o glavni stvari. Po mnenju navedenega sodišča je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, čeprav dejansko ni podjetnica, pri toženi stranki v postopku v glavni stvari s podpisom prodajne pogodbe in s tem, da je partnerja vključila v pogodbeno razmerje z njo, vzbudila vtis, da nastopa kot podjetnica. Tožena stranka v postopku v glavni stvari naj bi zato upravičeno pričakovala, da sklepa pogodbo med trgovcema, zaradi česar naj pogoji za uporabo člena 17 Uredbe št. 1215/2012 ne bi bili izpolnjeni.
14 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper ta sklep vložila tožbo pri Landesgericht Salzburg (deželno sodišče v Salzburgu, Avstrija), ki je predložitveno sodišče.
15 Navedeno sodišče navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožena stranka v postopku v glavni stvari s sedežem v Nemčiji svoje gospodarske dejavnosti usmerila tudi v Avstrijo v smislu člena 17(1)(c) Uredbe št. 1215/2012, sporno je le to, ali je tožeča stranka v postopku v glavni stvari ob sklenitvi prodajne pogodbe s toženo stranko v postopku v glavni stvari nastopala kot potrošnica.
16 V zvezi s tem navedeno sodišče poudarja, da čeprav tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da je to pogodbo sklenila kot posameznica, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe, iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da ni izključeno, da je opravljala poklic grafične in spletne oblikovalke kot samozaposlena oseba. V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, ali bi tak položaj, v katerem nekega dejstva ni mogoče pravno zadostno dokazati, lahko tožeči stranki v postopku v glavni stvari škodil.
17 To sodišče meni, da tudi če bi bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari kupila zadevno vozilo za zasebne namene, ostaja vprašanje, ali je to okoliščino lahko prepoznala tudi tožena stranka iz postopka v glavni stvari.
18 Nazadnje, navedeno sodišče se sprašuje, ali lahko imajo v okviru celovite presoje, ki jo mora opraviti, da bi ugotovilo, ali je tožeča stranka v postopku v glavni stvari v obravnavanem primeru pogodbo iz postopka v glavni stvari sklenila kot potrošnica, določen pomen še druge posebne okoliščine zadeve, in sicer dejstvo, da se je tožeča stranka v postopku v glavni stvari za izvedbo potrebnih ukrepov za sklenitev pogodbe obrnila na trgovca z avtomobili, okoliščina, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari avgusta 2019 vozilo prodala dalje z dobičkom, in neizkazanost DDV na računu. Predložitveno sodišče v zvezi s tem zadnjim vidikom pojasnjuje, da lahko v skladu z nemškim pravom o DDV do tega, da se DDV na računu ne navede ločeno, pride tako pri prodaji podjetniku kot pri prodaji posamezniku.
19 V teh okoliščinah je Landesgericht Salzburg (deželno sodišče v Salzburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je pri presoji, ali je tožeča stranka potrošnica v smislu členov 17 in 18 Uredbe [št. 1215/2012], pomembno,
(a) ali je tožeča stranka dejavnost grafične in spletne oblikovalke, ki jo je navedla v postopku, ob sklenitvi prodajne pogodbe in takoj po tem opravljala le kot zaposlena oseba ali vsaj deloma tudi v okviru samostojne poklicne dejavnosti in
(b) za kakšen namen je vozilo pridobila, torej, ali zgolj za zasebno uporabo zaradi zadovoljitve lastnih potreb ali pa tudi v povezavi s sedanjo ali prihodnjo poklicno ali gospodarsko dejavnostjo ali ciljem?
2. Ali se tožeča stranka na status potrošnice ne bi mogla več sklicevati že, če bi avgusta 2019 avtomobil prodala naprej, in ali bi bil za to upošteven dobiček, ki bi ga pri tem ustvarila?
3. Ali tožeče stranke ni mogoče šteti za potrošnico že zato, ker je prodajno pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila tožena stranka in na vzorcu katere je kupec označen kot ‚podjetje‘ ter v kateri je bilo pod naslovom ‚Posebni dogovori‘, izpisanim v majhnih črkah, navedeno ‚posel med trgovcema/brez možnosti vračila, brez garancije/dobava po prejetju plačila‘, podpisala, ne da bi to prerekala in ne da bi se sklicevala na status potrošnice?
4. Ali se mora tožeči stranki pripisati ravnanje njenega [partnerja], ki je pri nakupu posredoval kot trgovec z avtomobili, na podlagi katerega bi tožena stranka lahko sklepala, da je tožeča stranka podjetnica?
5. Ali je pri presoji, ali ima tožeča stranka status potrošnice, njej v breme, če sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, zakaj pisna prodajna pogodba od predhodne ponudbe, ki jo je podal [partner] tožeče stranke, odstopa v delu, ki se nanaša na označitev kupca, in kaj je bilo v zvezi s tem rečeno v okviru telefonskih pogovorov med [partnerjem] tožeče stranke in prodajalcem tožene stranke?
6. Ali je za status tožeče stranke kot potrošnice upoštevno, da je njen [partner] nekaj tednov po prevzemu vozila pri toženi stranki telefonsko poizvedel, ali obstaja možnost, da se na računu izkaže DDV?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
20 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je treba za ugotovitev, ali je mogoče osebo, ki je sklenila pogodbo, ki spada v točko (c) te določbe, opredeliti za „potrošnika“ v smislu navedene določbe, upoštevati trenutne ali prihodnje cilje, ki se jim sledi s sklenitvijo te pogodbe, in to, ali ta oseba opravlja dejavnost kot zaposlena oseba ali samostojno poklicno dejavnost.
21 V zvezi s tem je treba opozoriti, da pravila o pristojnosti iz oddelka 4 poglavja II Uredbe št. 1215/2012 pomenijo odstopanje od splošnega pravila o pristojnosti iz člena 4(1) te uredbe, v skladu s katerim so pristojna sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče, in od pravila o posebni pristojnosti za pogodbe iz člena 7, točka 1, iste uredbe, v skladu s katerim je pristojno sodišče kraja, v katerem je bila ali bi morala biti zadevna obveznost izpolnjena (glej po analogiji sodbo z dne 25. januarja 2018, Schrems, C‑498/16, EU:C:2018:37, točka 43 in navedena sodna praksa).
22 Pojem „potrošnik“ v smislu členov 17 in 18 Uredbe št. 1215/2012 je treba zato razlagati ozko in se sklicevati na položaj te osebe v okviru dane pogodbe v povezavi z naravo in namenom te pogodbe, ne pa na subjektivni položaj te osebe, saj je isto osebo mogoče šteti za potrošnika v okviru nekaterih transakcij in za gospodarski subjekt v okviru drugih (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2019, Milivojević, C‑630/17, EU:C:2019:123, točka 87 in navedena sodna praksa).
23 Posebna ureditev, ki jo navedena uredba določa na področju varstva potrošnikov, ki se štejejo za šibkejšo stranko, velja samo za pogodbe, ki so sklenjene zunaj in neodvisno od kakršne koli poklicne ali pridobitne dejavnosti ali namena, z edinim ciljem, da se zadovoljijo potrebe zasebne potrošnje posameznika, medtem ko takšno varstvo ni upravičeno v primeru pogodbe, ki je namenjena poklicni ali pridobitni dejavnosti, tudi če je ta predvidena za prihodnost (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2019, Milivojević, C‑630/17, EU:C:2019:123, točki 88 in 89 ter navedena sodna praksa).
24 Iz tega izhaja, da se pravila o posebni pristojnosti iz členov od 17 do 19 Uredbe št. 1215/2012 načeloma uporabljajo samo v primeru, v katerem je med strankama sklenjena pogodba za uporabo zadevnega blaga ali storitve za namen, ki ni poklicni ali pridobitni (sodba z dne 3. oktobra 2019, Petruchová, C‑208/18, EU:C:2019:825, točka 44 in navedena sodna praksa).
25 Natančneje v zvezi z osebo, ki sklene pogodbo z dvojnim namenom, delno za namen opravljanja svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, delno pa za zasebne namene, je Sodišče ugotovilo, da se lahko taka oseba na te določbe sklicuje zgolj v primeru, v katerem bi bila vez med navedeno pogodbo in poklicno ali pridobitno dejavnostjo te osebe tako rahla, da bi ta postala postranskega pomena, in bi imela v okviru posla, za katerega je bila sklenjena pogodba in ki se presoja v celoti, le zanemarljivo vlogo (sodba z dne 14. februarja 2019, Milivojević, C‑630/17, EU:C:2019:123, točka 91 in navedena sodna praksa).
26 V zvezi z naravo poklicne dejavnosti, ki jo opravlja oseba, ki zahteva status potrošnika, je Sodišče razsodilo, da iz njegove sodne prakse, v skladu s katero je treba ugotoviti le, ali je pogodba sklenjena zunaj in neodvisno od kakršne koli poklicne ali pridobitne dejavnosti ali namena, ne izhaja nikakršno razlikovanje glede na to, ali je ta dejavnost samostojna dejavnost ali dejavnost zaposlene osebe, tako da tudi dejavnost zaposlene osebe spada pod pojem „poklicna ali pridobitna dejavnost“ v smislu člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012 (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2022, ROI Land Investments (C‑604/20, EU:C:2021:807, točki 54 in 55).
27 Iz te sodne prakse izhaja, da je status potrošnika v smislu te določbe odvisen od tega, ali je pogodba sklenjena s poklicnim oziroma pridobitnim ali z zasebnim namenom. Osebo, ki je sklenila pogodbo, je namreč treba opredeliti za potrošnika, če sklenitev te pogodbe ne spada v okvir njene poklicne ali pridobitne dejavnosti oziroma – v primeru pogodbe z dvojnim namenom, ki je delno poklicni ali pridobitni in delno zasebni – če je poklicna ali pridobitna uporaba glede na celotno transakcijo zanemarljiva. Vendar narava poklicne ali pridobitne dejavnosti, ki jo opravlja oseba, ki se sklicuje na status potrošnika, za tako opredelitev ni upoštevna.
28 Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je treba za ugotovitev, ali je osebo, ki je sklenila pogodbo, ki spada v točko (c) te določbe, mogoče opredeliti za „potrošnika“ v smislu navedene določbe, upoštevati trenutne ali prihodnje cilje, ki se jim sledi s sklenitvijo te pogodbe, ne glede na to, ali ta oseba opravlja dejavnost kot zaposlena oseba ali samostojno poklicno dejavnost.
Drugo, tretje, četrto in šesto vprašanje
29 Predložitveno sodišče z drugim, tretjim, četrtim in šestim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se lahko za ugotovitev, ali je osebo, ki je sklenila pogodbo, ki spada v točko (c) te določbe, mogoče opredeliti za „potrošnika“ v smislu navedene določbe, upošteva vtis, ki ga je ta oseba s svojim ravnanjem ustvarila pri sopogodbeniku, in sicer zlasti tako, da se oseba, ki se sklicuje na status potrošnika, ni odzvala na določila pogodbe, v katerih je označena kot podjetnik, tako, da je to pogodbo sklenila prek posrednika, ki opravlja poklicno dejavnost na področju, na katero spada ta pogodba, in ki je po sklenitvi te pogodbe pri drugi stranki poizvedel, ali bi bilo mogoče na zadevnem računu izkazati DDV, ter tako, da je navedena oseba stvar, ki je bila predmet te pogodbe, prodala kmalu po sklenitvi te pogodbe in morda ustvarila dobiček.
30 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz odgovora na prvo vprašanje razvidno, da mora nacionalno sodišče v okviru analize pojma „potrošnik“ v smislu člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012 ugotoviti, kakšne cilje je imela oseba, ki se sklicuje na ta status, pri sklenitvi pogodbe, in če ima ta pogodba dvojni namen, odločiti, ali je namen navedene pogodbe v nezanemarljivem obsegu pokrivati potrebe, ki izhajajo iz poklicne ali pridobitne dejavnosti zadevne osebe, ali zasebne potrebe.
31 V zvezi s tem se mora to sodišče prednostno opreti na dokaze, ki objektivno izhajajo iz spisa, tako da če ti dokazi zadostujejo za to, da lahko sodišče iz njih izpelje namen pogodbe, ni treba raziskati, ali je lahko pogodbena stranka vedela za poklicno oziroma pridobitno uporabo ali zasebno uporabo (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2005, Gruber, C‑464/01, EU:C:2005:32, točki 48 in 49).
32 Vendar lahko navedeno sodišče, če ti dokazi niso zadostni, preveri tudi, ali je domnevni potrošnik s svojim ravnanjem v razmerju do sopogodbenika dejansko dajal vtis, da deluje v poklicne ali pridobitne namene, tako da je sopogodbenik lahko upravičeno spregledal nepoklicni oziroma nepridobitni namen zadevne transakcije (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2005, Gruber, C‑464/01, EU:C:2005:32, točka 51).
33 Za tak primer bi na primer šlo, kadar posameznik brez pojasnil naroči predmete, ki bi dejansko lahko služili za opravljanje njegove poklicne dejavnosti, pri tem uporabi službeni pisemski papir z glavo, naroči dostavo blaga na službeni naslov ali omeni možnost povračila DDV (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2005, Gruber, C‑464/01, EU:C:2005:32, točka 52).
34 V takem položaju se posebna pravila o pristojnosti za potrošniške pogodbe iz členov 17 in 18 Uredbe št. 1215/2012 ne bi uporabila, tudi če pogodba sama po sebi ne sledi poklicnemu ali pridobitnemu cilju, ki ni zanemarljiv, saj je treba šteti, da se je posameznik, upoštevajoč vtis, ki ga je ustvaril pri dobrovernem sopogodbeniku, odrekel varstvu iz navedenih členov (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2005, Gruber, C‑464/01, EU:C:2005:32, točka 53).
35 Iz te sodne prakse izhaja, da se vtis, ki ga je oseba, ki uveljavlja status „potrošnika“ v smislu člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012, s svojim ravnanjem ustvarila pri sopogodbeniku, lahko upošteva pri ugotavljanju, ali mora biti ta oseba deležna procesnega varstva iz oddelka 4 te uredbe.
36 V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče sprašuje, ali so za opredelitev tožeče stranke v postopku v glavni stvari za potrošnico pomembne nekatere dejanske okoliščine, in sicer to, da se ta ni odzvala na določila pogodbe, v katerih je označena kot podjetnica, to, da je njen partner, ki je trgovec z avtomobili, posredoval pri pogajanjih za to pogodbo in po podpisu navedene pogodbe pri toženi stranki v postopku v glavni stvari poizvedel o možnosti, da se na pripadajočem računu izkaže DDV, ter to, da je bilo vozilo prodano kmalu po sklenitvi pogodbe in da je bil morda ustvarjen dobiček.
37 V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da je le navedeno sodišče pristojno, da ob upoštevanju vseh informacij, ki jih ima na voljo, vključno z dobro vero tožene stranke v postopku v glavni stvari, ugotovi, ali je tožeča stranka v postopku v glavni stvari s svojim ravnanjem ustvarila vtis, da deluje v poklicne ali pridobitne namene. Navedeno sodišče mora pri preučitvi upoštevati vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, pri čemer se lahko tudi poznejši elementi izkažejo za upoštevne v delu, v katerem to preučitev potrjujejo.
38 Natančneje, glede tega, da se tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni odzvala na določila pogodbe, v katerih je označena kot podjetnica, je treba ugotoviti, da taka okoliščina, ki jo je poleg tega mogoče pojasniti z načinom, kako je tožena stranka v postopku v glavni stvari sestavila pogodbo, sama po sebi ni odločilna za izključitev tožeče stranke v postopku v glavni stvari iz upravičenosti do pravila o pristojnosti iz člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012. Vendar bi lahko tako neukrepanje, podkrepljeno z drugimi informacijami, pomenilo indic v tem smislu, da bi lahko ravnanje tožeče stranke v postopku v glavni stvari pri toženi stranki v postopku v glavni stvari ustvarilo vtis, da je delovala v poklicne ali pridobitne namene.
39 Tako sta lahko posredovanje pri pogajanjih o pogodbi posrednika, ki je trgovec z avtomobili, in dejstvo, da se je ta kmalu po sklenitvi te pogodbe zanimal za možnost izkaza DDV na računu, ki je bil izdan ob tej priložnosti, upoštevni za preučitev, ki jo opravi predložitveno sodišče. V zvezi s tem bi moralo navedeno sodišče upoštevati tudi posebne značilnosti nemške ureditve v zvezi z DDV, saj je iz predložitvene odločbe razvidno, da je to, da DDV na računu ni naveden ločeno, v nemškem pravu mogoče tako pri prodaji podjetniku kot pri prodaji posamezniku.
40 Kar pa zadeva nadaljnjo prodajo blaga, ki je predmet pogodbe, in morebitni dobiček, ki ga je tako pridobila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, se ti okoliščini na prvi pogled ne zdita upoštevni za ugotavljanje vtisa, ki bi ga tožeča stranka lahko ustvarila pri toženi stranki v postopku v glavni stvari. Vendar ni izključeno, da bi lahko predložitveno sodišče pri celoviti presoji informacij, ki so mu na voljo, upoštevalo tudi te okoliščine.
41 Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo, tretje, četrto in šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se lahko za ugotovitev, ali je osebo, ki je sklenila pogodbo, ki spada v točko (c) te določbe, mogoče opredeliti za „potrošnika“ v smislu navedene določbe, upošteva vtis, ki ga je ta oseba s svojim ravnanjem ustvarila pri sopogodbeniku, in sicer zlasti tako, da se oseba, ki se sklicuje na status potrošnika, ni odzvala na določila pogodbe, v katerih je označena kot podjetnik, tako, da je to pogodbo sklenila prek posrednika, ki opravlja poklicno dejavnost na področju, na katero spada ta pogodba, in ki je po sklenitvi te pogodbe pri drugi stranki poizvedel, ali bi bilo mogoče na zadevnem računu izkazati DDV, ter tako, da je navedena oseba stvar, ki je bila predmet te pogodbe, prodala kmalu po sklenitvi te pogodbe in morda ustvarila dobiček.
Peto vprašanje
42 Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da kadar se izkaže, da v okviru celovite presoje informacij, ki so na voljo nacionalnemu sodišču, ni mogoče pravno zadostno ugotoviti nekaterih okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, zlasti glede navedb v tej pogodbi ali posredovanja posrednika ob tej sklenitvi, je treba dvom razlagati v korist osebe, ki se sklicuje na status „potrošnika“ v smislu te določbe.
43 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je to vprašanje postavljeno v okviru preverjanja mednarodne pristojnosti avstrijskih sodišč za odločanje o sporu o glavni stvari na podlagi člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012, ki ga opravi predložitveno sodišče. V tej fazi to sodišče ne presoja niti dopustnosti niti utemeljenosti tožbe, ampak zgolj opredeli navezne okoliščine z državo sodišča, ki utemeljujejo njegovo pristojnost na podlagi te določbe. Navedeno sodišče lahko zato upoštevne trditve tožeče stranke šteje za dokazane zgolj za ugotovitev svoje pristojnosti (glej po analogiji sodbo z dne 28. januarja 2015, Kolassa, C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 62 in navedena sodna praksa).
44 Vendar če tožena stranka trditve tožeče stranke izpodbija, tako cilj učinkovitega izvajanja sodne oblasti, na katerem temelji uporaba Uredbe št. 1215/2012, kot tudi spoštovanje avtonomije sodišč pri opravljanju njihovih nalog zahtevata, da lahko sodišče, ki mu je zadeva predložena, preuči svojo mednarodno pristojnost glede na vse informacije, ki jih ima na voljo, vključno z ugovori tožene stranke, če gre za tak primer (glej po analogiji sodbo z dne 16. junija 2016, Universal Music International Holding, C‑12/15, EU:C:2016:449, točka 45 in navedena sodna praksa).
45 Pri dokazni vrednosti, ki jo je treba pripisati tem informacijam v okviru celovite presoje dokazov, gre izključno za vprašanje nacionalnega prava. Namen Uredbe št. 1215/2012 namreč ni poenotiti postopkovna pravila držav članic, ampak porazdeliti sodne pristojnosti za rešitev sporov v civilnih in gospodarskih zadevah (sodba z dne 6. oktobra 2021, TOTO in Vianini Lavori, C‑581/20, EU:C:2021:808, točka 68 in navedena sodna praksa).
46 V obravnavanem primeru mora torej predložitveno sodišče preučiti informacije, ki jih ima na voljo in ki se nanašajo na okoliščine sklenitve pogodbe iz postopka v glavni stvari, zlasti na razlog, iz katerega je bila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v tej pogodbi označena kot podjetnica, in na vsebino pogovorov, ki so potekali med posrednikom in sodelavci tožene stranke v postopku v glavni stvari med pogajanji o tej pogodbi, ter ob upoštevanju vseh informacij, ki jih ima na voljo, presoditi njihovo dokazno vrednost v skladu s pravili nacionalnega prava, vključno z vprašanjem, v čigavo korist je treba razlagati morebiten dvom, če bi se izkazalo, da nekaterih okoliščin ni mogoče pravno zadostno ugotoviti.
47 Poleg tega je Sodišče sicer res razsodilo, da je treba dvom načeloma razlagati v korist osebe, ki se sklicuje na status potrošnika, če objektivne okoliščine iz sodnega spisa niso takšne, da bi pravno zadostno dokazovale, da je bil posel, v katerem je prišlo do pogodbe, ki ima dvojni namen, sklenjen s poklicnim ali pridobitnim ciljem, ki ni zanemarljiv (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2005, Gruber, C‑464/01, EU:C:2005:32, točka 50), vendar iz te sodne prakse ni mogoče sklepati, da bi polni učinek določb, ki urejajo pristojnost za potrošniške pogodbe, zahteval, da se taka razlaga uporabi za osebo, ki se sklicuje na status potrošnika, za vse okoliščine sklenitve pogodbe, zlasti za tiste, ki se nanašajo na ravnanje te osebe (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2005, Gruber, C‑464/01, EU:C:2005:32, točka 51).
48 Glede na zgornje preudarke je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da če se izkaže, da v okviru celovite presoje informacij, ki so na voljo nacionalnemu sodišču, ni mogoče pravno zadostno ugotoviti nekaterih okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, zlasti glede navedb v tej pogodbi ali glede posredovanja posrednika ob tej sklenitvi, mora navedeno sodišče presoditi dokazno vrednost teh informacij v skladu s pravili nacionalnega prava, vključno z vprašanjem, ali je treba dvom razlagati v korist osebe, ki se sklicuje na status „potrošnika“ v smislu te določbe.
Stroški
49 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:
1. Člen 17(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
je treba razlagati tako, da
je treba za ugotovitev, ali je mogoče osebo, ki je sklenila pogodbo, ki spada v točko (c) te določbe, opredeliti za „potrošnika“ v smislu navedene določbe, upoštevati trenutne ali prihodnje cilje, ki se jim sledi s sklenitvijo te pogodbe, ne glede na to, ali ta oseba opravlja dejavnost kot zaposlena oseba ali samostojno poklicno dejavnost.
2. Člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012
je treba razlagati tako, da
se lahko za ugotovitev, ali je osebo, ki je sklenila pogodbo iz točke (c) te določbe, mogoče opredeliti za „potrošnika“ v smislu navedene določbe, upošteva vtis, ki ga je ta oseba s svojim ravnanjem ustvarila pri sopogodbeniku, in sicer zlasti tako, da se oseba, ki se sklicuje na status potrošnika, ni odzvala na določila pogodbe, v katerih je označena kot podjetnik, tako, da je to pogodbo sklenila prek posrednika, ki opravlja poklicno dejavnost na področju, na katero spada ta pogodba, in ki je po sklenitvi te pogodbe pri drugi stranki poizvedel, ali bi bilo mogoče na zadevnem računu izkazati davek na dodano vrednost, ter tako, da je navedena oseba stvar, ki je bila predmet te pogodbe, prodala kmalu po sklenitvi te pogodbe in morda ustvarila dobiček.
3. Člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012
je treba razlagati tako, da
če se izkaže, da v okviru celovite presoje informacij, ki so na voljo nacionalnemu sodišču, ni mogoče pravno zadostno ugotoviti nekaterih okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, zlasti glede navedb v tej pogodbi ali glede posredovanja posrednika ob tej sklenitvi, mora navedeno sodišče presoditi dokazno vrednost teh informacij v skladu s pravili nacionalnega prava, vključno z vprašanjem, ali je treba dvom razlagati v korist osebe, ki se sklicuje na status „potrošnika“ v smislu te določbe.
Podpisi