SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 14. aprila 2021(*)
„Model Skupnosti – Združena prijava modelov Skupnosti, ki predstavljajo gimnastične oziroma športne naprave in opremo – Prednostna pravica – Člen 41 Uredbe (ES) št. 6/2002 – Prijava na podlagi pogodbe o sodelovanju na področju patentov – Člen 4 Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine – Rok za uveljavljanje prednostne pravice“
V zadevi T‑579/19,
The KaiKai Company Jaeger Wichmann GbR s sedežem v Münchnu (Nemčija), ki jo zastopa J. Hellmann-Cordner, odvetnica,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa D. Walicka, agentka,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo tretjega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 13. junija 2019 (zadeva R 573/2019-3) v zvezi z zahtevo za registracijo gimnastičnih oziroma športnih naprav in opreme kot modelov Skupnosti, s katero se uveljavlja prednostna pravica na podlagi mednarodne prijave patenta, ki je bila vložena na podlagi Pogodbe o sodelovanju na področju patentov,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. M. Collins, predsednik, G. De Baere, sodnik, in G. Steinfatt (poročevalka), sodnica,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. avgusta 2019,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. novembra 2019,
ker stranki v treh tednih od obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga za razpis obravnave in je Splošno sodišče v skladu s členom 106(3) Poslovnika odločilo, da ne bo opravilo ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
Mednarodno pravo
1 Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine je bila podpisana v Parizu (Francija) 20. marca 1883, nazadnje je bila revidirana v Stockholmu 14. julija 1967 in spremenjena 28. septembra 1979 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 828, št. 11851, str. 305) (v nadaljevanju: Pariška konvencija). Vse države članice Evropske unije so pogodbenice Pariške konvencije.
2 Člen 4(A)(1) Pariške konvencije določa:
„Kdor pravilno vloži prijavo patenta, uporabnega modela, industrijskega vzorca ali modela, tovarniške ali trgovske znamke v posamezni državi [pogodbenici Pariške konvencije], ali njegov upravičenec, ima ob vložitvi ustrezne prijave v drugih državah prednostno pravico v spodaj določenih rokih.“
3 Člen 4(C)(1) Pariške konvencije določa:
„Zgoraj navedeni roki prednostne pravice znašajo za patente in uporabne modele 12 mesecev, za industrijske vzorce in modele ter za tovarniške in trgovske znamke pa 6 mesecev.“
4 Člen 4(E) Pariške konvencije določa:
„1. Če je kakšen industrijski vzorec ali model prijavljen v posamezni državi s prednostno pravico na podlagi prijave uporabnega modela, je prednostni rok tisti [prednostni rok ni drug kot tisti], ki je določen za industrijske vzorce ali modele.
2. Razen tega je dovoljeno, da se v posamezni državi prijavi uporabni model s prednostno pravico po naslovu vložene prijave patenta in obratno.“
5 Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) iz Aneksa 1C k Marakeškemu sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) je bil 15. aprila 1994 podpisan v Marakešu (Maroko) in odobren s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80) (v nadaljevanju: sporazum TRIPS). Članice Sporazuma TRIPS so članice STO, med katerimi so vse države članice Evropske unije in tudi sama Evropska unija.
6 Člen 2 sporazuma TRIPS, naslovljen „Konvencije o intelektualni lastnini“, določa:
„1. V zvezi z II., III. in IV. delom tega sporazuma se članice ravnajo po členih od 1 do 12 in po 19. členu Pariške konvencije [za varstvo industrijske lastnine, kakor je bila revidirana v Stockholmu 14. julija 1967].
2. Nič v I. do IV. delu tega sporazuma ne sme zmanjšati obstoječih obveznosti, ki jih utegnejo imeti članice med seboj po Pariški konvenciji […]“.
7 Pogodba o sodelovanju na področju patentov je bila sklenjena v Washingtonu 19. junija 1970 in nazadnje spremenjena 3. oktobra 2001 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 1160, št. 18336, str. 231, Patent Cooperation Treaty, v nadaljevanju: PCT). Vse države članice Unije so pogodbenice PCT.
8 Člen 1(2) PCT določa:
„Nobena določba te pogodbe se ne sme razlagati tako, da se z njo zmanjšujejo pravice, ki so s Pariško konvencijo o varstvu industrijske lastnine priznane pripadnikom držav, ki so pogodbenice, ali osebam, ki imajo stalno prebivališče v teh državah.“
9 Člen 2(I) in (II) PCT določa:
„Za namene te pogodbe in pravilnika in če ni izrecno drugače navedeno:
(I) ‚prijava‘ pomeni prijavo za varstvo izuma; vsako sklicevanje na ,prijavo‘ se šteje za sklicevanje na prijave patentov za izume, izumiteljska spričevala, spričevala o koristnosti, uporabne modele, dopolnilne patente ali spričevala, dopolnilna izumiteljska spričevala in dopolnilna spričevala o koristnosti;
(II) se vsako sklicevanje na ,patent‘ šteje za sklicevanje na patente za izume, izumiteljska spričevala, spričevala o koristnosti, uporabne modele, dopolnilne patente ali spričevala, dopolnilna izumiteljska spričevala in dopolnilna spričevala o koristnosti […]“.
10 Člen 3(1) PCT določa:
„Prijave za varstvo izumov se lahko v vsaki državi pogodbenici vložijo kot mednarodne prijave po tej pogodbi.“
Pravo Unije
11 Člen 41(1) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) določa:
„Oseba, ki je pravilno vložila prijavo modela ali uporabnega modela v ali za katerokoli državo podpisnico Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine ali Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, ali njeni pravni nasledniki za namen vložitve prijave registriranega modela Skupnosti za isti model ali uporabni model uživa prednostno pravico v šestih mesecih od datuma vložitve prve prijave.“
Dejansko stanje
12 Tožeča stranka, družba The KaiKai Company Jaeger Wichmann GbR, je 24. oktobra 2018 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) na podlagi Uredbe št. 6/2002 vložila združeno zahtevo za registracijo dvanajstih modelov Skupnosti. Izdelki, v katere naj bi bili videzi izdelkov vgrajeni, spadajo v razred 21–02 v smislu Locarnskega aranžmaja z dne 8. oktobra 1968 o ustanovitvi mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in modele, kakor je bil spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Gimnastične in športne naprave in oprema“. Tožeča stranka je za vse te modele uveljavljala prednostno pravico, ki je temeljila na mednarodni prijavi patenta PCT/EP2017/077469, ki je bila 26. oktobra 2017 vložena pri Evropskem patentnem uradu.
13 Preizkuševalec EUIPO je z dopisom z dne 31. oktobra 2018 tožečo stranko obvestil, da je bilo združeni prijavi v celoti ugodeno, da pa je bila zahtevana prednostna pravica za vse modele zavrnjena, ker je od datuma vložitve prejšnje prijave do datuma vložitve združene prijave preteklo več kot šest mesecev.
14 Ker je tožeča stranka vztrajala pri zahtevi za priznanje prednostne pravice in zahtevala izdajo odločbe, zoper katero je mogoče vložiti pritožbo, je preizkuševalec z odločbo z dne 16. januarja 2019 zavrnil priznanje prednostne pravice za vse modele Skupnosti.
15 Preizkuševalec je v utemeljitev svoje odločbe navedel, pri čemer se je oprl na točko 6.2.1.1 Smernic Urada Evropske unije za intelektualno lastnino za preizkušanje registriranih modelov Skupnosti z dne 1. oktobra 2018 (v nadaljevanju: Smernice EUIPO), da bi prijava na podlagi PCT sicer načeloma lahko bila podlaga za priznanje prednostne pravice na podlagi člena 41 Uredbe št. 6/2002, glede na široko opredelitev pojma „patent“ v členu 2 PCT, ki vključuje tudi uporabne modele, vendar tudi za to prijavo velja šestmesečni rok za uveljavljanje prednostne pravice, ki pa v tem primeru ni bil spoštovan.
16 Tožeča stranka je 14. marca 2019 na podlagi členov od 55 do 60 Uredbe št. 6/2002 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo preizkuševalca.
17 Tretji odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 13. junija 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo preizkuševalca. V bistvu je menil, da je preizkuševalec pravilno uporabil člen 41(1) Uredbe št. 6/2002, ki dosledno odraža določbe Pariške konvencije.
18 V zvezi s tem je ugotovil, da lahko v skladu s členom 4(A)(1) in členom 4(C)(1) Pariške konvencije oseba, ki na nacionalni ravni pravilno vloži prijavo uporabnega modela, prednostno pravico uveljavlja v roku dvanajstih mesecev za patente in uporabne modele ter v roku šest mesecev za modele in znamke. Poleg tega naj bi iz člena 4(E)(1) te konvencije izhajalo, da se v primeru poznejše prijave modela prednostna pravica na podlagi prijave uporabnega modela lahko uveljavlja le v šestmesečnem roku za uveljavljanje prednostne pravice, ki velja za modele. Nasprotno pa naj bi se bilo v skladu s členom 4(E)(2) navedene konvencije na prednostno pravico na podlagi prijave patenta pri poznejši prijavi uporabnega modela mogoče sklicevati v dvanajstmesečnem roku za uveljavljanje prednostne pravice, ki velja za uporabne modele in patente, in obratno. Odbor za pritožbe je tako menil, da Pariška konvencija ne vsebuje nobene določbe, v skladu s katero bi prijava patenta povzročila nastanek prednostne pravice za prijavo modela.
19 Ugotovil je tudi, da se člen 4 Pariške konvencije v skladu s členom 2(1) Sporazuma TRIPS mutatis mutandis uporablja za Evropsko unijo, ki je članica STO. Ob tem je menil, da Pariška konvencija ne prevlada nad določbami Uredbe št. 6/2002, saj ta ni poseben sporazum v smislu člena 19 te konvencije. Tako naj bi bilo treba možnost uveljavljanja prednostne pravice presojati le glede na to uredbo.
20 Odbor za pritožbe je poleg tega menil, da je besedilo člena 41 Uredbe št. 6/2002 nedvoumno, da je v skladu s tem členom rok za uveljavljanje prednostne pravice šest mesecev od datuma vložitve prejšnje prijave in da prednostna pravica nastane izključno s pravilno vložitvijo prijave za registracijo modela ali uporabnega modela, ne pa s prijavo patenta. Odbor za pritožbe je na podlagi točke 6.2.1.1 Smernic EUIPO dopustil široko razlago pojma uporabni model, tako da vključuje mednarodne prijave patentov, vložene na podlagi PCT, saj te v skladu z opredelitvijo iz člena 2(II) PCT zajemajo uporabne modele. Vendar po mnenju odbora za pritožbe ta široka razlaga nikakor ne more vplivati na trajanje predpisanega šestmesečnega roka za uveljavljanje prednostne pravice, tako da bi bilo treba tudi prednost prijave za patent, ki je bila vložena na podlagi PCT, uveljavljati v tem roku.
21 Poleg tega je odbor za pritožbe menil, da ni nobenega protislovja med sklepoma Bundespatentgericht (zvezno patentno sodišče, Nemčija) z dne 10. novembra 1967, na katera se sklicuje tožeča stranka, in členom 41 Uredbe št. 6/2002, saj se ta sklepa nanašata na uveljavljanje prednostne pravice pri poznejših prijavah uporabnih modelov, in ne pri prijavah modelov.
22 Zato je odbor za pritožbe menil, da bi lahko tožeča stranka prednost mednarodne patentne prijave, ki je bila na podlagi PCT vložena 26. oktobra 2017, uveljavljala le v šestmesečnem roku od tega datuma, to je do 26. aprila 2018.
Predlogi strank
23 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– odločbo preizkuševalca z dne 16. januarja 2019 razveljavi v delu, v katerem prednost modelov Skupnosti št. 5807179–0001–0012 ni bila priznana, prizna prednost z dne 26. oktobra 2017 in popravi objavo modelov Skupnosti, tako da navede obstoj prednosti;
– EUIPO naloži, naj ji povrne pristojbino za pritožbo;
– EUIPO naloži stroške postopka;
– podredno, opravi obravnavo.
24 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.
Pravo
Dopustnost
25 Drugi tožbeni predlog tožeče stranke ima dva dela. Tožeča stranka s prvim delom predlaga razveljavitev odločbe preizkuševalca z dne 16. januarja 2019 v delu, v katerem za zadevne modele Skupnosti ni bila priznana prednost prejšnje mednarodne patentne prijave.
26 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je mogoče na podlagi člena 61(1) in (3) Uredbe št. 6/2002 na Splošno sodišče, ki je pristojno za razveljavitev in spremembo izpodbijane odločbe, vložiti tožbo le zoper izpodbijano odločbo, ne pa tudi zoper odločbo preizkuševalca.
27 Poleg tega iz člena 61(6) iste uredbe izhaja, da mora EUIPO storiti vse, kar je treba, da izvrši sodbo Splošnega sodišča. Ker je bila odločba preizkuševalca z dne 16. januarja 2019 predmet pritožbe, na podlagi katere je bila sprejeta izpodbijana odločba, bo moral odbor za pritožbe v primeru razveljavitve te odločbe to odločbo ponovno preizkusiti ob upoštevanju te sodbe.
28 Prvi del drugega tožbenega predloga je treba torej zavreči kot nedopusten.
29 V zvezi z drugim delom drugega tožbenega predloga, v katerem tožeča stranka predlaga, naj Splošno sodišče prizna vtoževano prednost in popravi objavo zadevnih modelov Skupnosti, je treba spomniti, da v zvezi s tožbami, ki se na sodišča Unije vložijo zoper odločbe odborov za pritožbe pri EUIPO, iz člena 61(6) Uredbe št. 6/2002 izhaja, da Splošno sodišče ni pristojno, da bi EUIPO naložilo, kako naj odloči; ta mora namreč odločiti na podlagi izreka in obrazložitve sodb Splošnega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2018, Gramberg/EUIPO – Mahdavi Sabet (Etui za mobilnik), T‑166/15, EU:T:2018:100, točka 96; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 25. novembra 2015, Jaguar Land Rover/EUIPO (oblika osebnega vozila), T‑629/14, neobjavljena, EU:T:2015:878, točka 10).
30 Zato je drugi del drugega tožbenega predloga tožeče stranke prav tako nedopusten in posledično ta tožbeni predlog v celoti.
31 Glede petega tožbenega predloga tožeče stranke, ki je bil naveden podredno, je treba ugotoviti, da je bil predlog za izvedbo obravnave, naveden v tožbi, glede na določbe Poslovnika Splošnega sodišča preuranjen. Iz sodne prakse namreč izhaja, da se lahko predlogi za izvedbo obravnave vložijo in lahko Splošno sodišče opravi presojo koristnosti take obravnave šele po koncu pisnega postopka, ko stranke in Splošno sodišče razpolagajo z vsemi elementi spisa in trditvami vseh strank, na podlagi katerih se je mogoče izreči o tej koristnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2017, Erdinger Weißbräu Werner Brombach/EUIPO (Oblika velikega kozarca), T‑857/16, neobjavljena, EU:T:2017:754, točka 13; glej po analogiji tudi sodbo z dne 3. marca 2015, Schmidt Spiele/EUIPO (Predstavitev igralne plošče), T‑492/13 in T‑493/13, EU:T:2015:128, točka 10).
32 Sodno tajništvo Splošnega sodišča je v dopisu z dne 18. novembra 2019, s katerim je tožeči stranki vročilo odgovor na tožbo in jo obvestilo o zaključku pisnega postopka, tožečo stranko opozorilo na določbe člena 106 Poslovnika in navedlo, da rok za vložitev predloga, naj se opravi obravnava, teče samo enkrat, in sicer od dne te vročitve. Vendar tožeča stranka v tritedenskem roku iz te določbe ni vložila novega predloga, naj se opravi obravnava.
33 Splošno sodišče je v teh okoliščinah na podlagi člena 106(3) Poslovnika odločilo, da ne bo opravilo ustnega dela postopka.
Utemeljenost
34 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na bistveno kršitev postopka, drugi pa na kršitev Uredbe št. 6/2002 v povezavi s pravnim pravilom iz člena 61(2) navedene uredbe, ki se nanaša na njeno uporabo.
35 Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti drugi tožbeni razlog tožeče stranke. Ta tožbeni razlog je treba razumeti tako, da se nanaša na napačno razlago in uporabo člena 41(1) Uredbe št. 6/2002. Čeprav se naslov II tožbe sicer glasi „Neuporaba člena 41 [Uredbe št. 6/2002]“, tožeča stranka v točkah 12 in 21 tožbe pojasnjuje, da „uveljavlja zlasti […] kršitev Uredbe [št. 6/2002], v povezavi s pravnim pravilom iz člena 61(2) [Uredbe št. 6/2002], ki se nanaša na njeno uporabo“ in da „meni, da je v tej zadevi pri razlagi [te uredbe] še posebej pomembno upoštevati vse upoštevne določbe Pariške konvencije“.
36 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da je bila zahteva za priznanje prednosti za dvanajst modelov Skupnosti, na katere se nanaša združena zahteva za registracijo z dne 24. oktobra 2018, ki je temeljila na mednarodni prijavi patenta z dne 26. oktobra 2017, vložena po izteku roka. V zvezi s tem se tožeča stranka opira na dvanajstmesečni rok za uveljavljanje prednostne pravice za patente, ki ga določa Pariška konvencija, in trdi, da se šestmesečni rok iz Uredbe št. 6/2002 za uporabne modele v obravnavanem primeru ne uporabi.
37 Drugi tožbeni razlog ima dva dela. Prvič, tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je storil napako s tem, da je štel, da vse prijave, vložene na podlagi PCT, spadajo pod pojem „uporabni model“ v smislu člena 41(1) Uredbe št. 6/2002.
38 Drugič, tožeča stranka trdi, da bi moral odbor za pritožbe, ker v Uredbi št. 6/2002 ni jasnega pravila v zvezi s prednostjo, ki izhaja iz mednarodne patentne prijave, upoštevati upoštevne določbe Pariške konvencije, na katerih temelji navedena uredba. Ker pa člen 4(C)(1) te konvencije določa dvanajstmesečni rok za uveljavljanje prednostne pravice za patente in ker naj bi navedena konvencija temeljila na načelu, da je, če prednost temelji na drugačni pravici, za določitev roka za uveljavljanje prednostne pravice odločilna prejšnja prijava, in to ne glede na vrsto pravice, na katero se nanaša poznejša prijava, naj odbor za pritožbe ne bi smel šteti, da je rok, ki ga je treba uporabiti, šestmesečni rok.
39 Najprej je treba poudariti, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi priznal, da prednostna pravica izhaja iz mednarodne patentne prijave, vložene na podlagi PCT. V zvezi s tem se je oprl na točko 6.2.1.1 Smernic EUIPO, v kateri je navedeno, da se v okviru presoje registriranih modelov Skupnosti „prednost mednarodne prijave, vložene na podlagi [PCT], lahko uveljavlja na podlagi člena 2 te pogodbe, v katerem je izraz ,patent‘ opredeljen široko, tako da zajema uporabne modele“.
40 Zato je odbor za pritožbe priznal, da je zaradi mednarodne prijave patenta PCT/EP2017/077469, ki jo je tožeča stranka vložila 26. oktobra 2017, nastala prednostna pravica v okviru poznejše prijave modelov Skupnosti. Ta ugotovitev se v obravnavani zadevi ne izpodbija.
Prvi del drugega tožbenega razloga: napačna razlaga pojma „uporabni model“ iz člena 41(1) Uredbe št. 6/2002
41 Tožeča stranka v prvem delu drugega tožbenega razloga trdi, da je odbor za pritožbe naredil napako s tem, da je pojem „uporabni model“ iz člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 razlagal široko, in sicer na podlagi napačnega razumevanja člena 2 PCT.
42 Tožeča stranka izpodbija razlago EUIPO, da je prijava, vložena na podlagi PCT, lahko le prijava uporabnega modela, ali vsaj, da je enakovredna prijavi uporabnega modela. Člen 2(II) PCT, na katerega se sklicuje EUIPO, naj ne bi opredeljeval pojma prijave, vložene na podlagi PCT, kot take. Mednarodna patentna prijava naj bi bila hkrati patentna prijava in prijava uporabnega modela.
43 EUIPO izpodbija trditve tožeče stranke.
44 Najprej je treba ugotoviti, da je argumentacija tožeče stranke dvoumna. Izpodbija namreč to, da je odbor za pritožbe v zvezi s pojmom „uporabni model“ uporabil široko razlago, medtem ko je, kot je razvidno iz točke 39 zgoraj, ta razlaga odboru za pritožbe omogočila, da je ugotovil, da mednarodna patentna prijava lahko povzroči nastanek prednostne pravice v smislu člena 41(1) Uredbe št. 6/2002. Kot je odbor za pritožbe navedel v točki 16 izpodbijane odločbe, v besedilu navedene določbe ni izrecno navedeno, da zaradi vložitve mednarodne patentne prijave nastane prednostna pravica. Torej je bila šele na podlagi široke razlage navedenega pojma, ki jo je uporabil EUIPO, obravnavana prednostna pravica, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v okviru poznejše prijave modelov. Zato, kot poudarja EUIPO v odgovoru na tožbo, trditve tožeče stranke tej stranki nikakor ne koristijo in jih je treba zavrniti.
45 Vsekakor je treba poudariti, da se v skladu z opredelitvijo iz člena 2(II) PCT „vsako sklicevanje na ,patent‘ šteje za sklicevanje na patente za izume, izumiteljska spričevala, spričevala o koristnosti, uporabne modele […]“. Iz tega sledi, da patentne prijave, vložene na podlagi PCT, zajemajo uporabne modele, kot je odbor za pritožbe navedel v točki 16 izpodbijane odločbe.
46 Res je, kot pravilno trdi tožeča stranka, da ta ugotovitev ne pomeni, da imata pojma „patent“ in „uporabni model“ enak pomen, in tudi ne, da pojem „uporabni model“ zajema pojem „patent“.
47 V zvezi s tem je treba poudariti, da se v skladu s členom 3(1) PCT prijave za varstvo izumov lahko v vsaki državi pogodbenici vložijo kot mednarodne prijave po tej pogodbi. Poleg tega se v skladu s členom 2(I) te pogodbe „vsako sklicevanje na ,prijavo‘ […] šteje za sklicevanje na prijave patentov za izume, izumiteljska spričevala, spričevala o koristnosti, uporabne modele, dopolnilne patente ali spričevala, dopolnilna izumiteljska spričevala in dopolnilna spričevala o koristnosti“. Tako je očitno, da se v PCT ne razlikuje med različnimi pravicami, s katerimi različne zadevne države zagotavljajo varstvo izuma.
48 V teh okoliščinah široka razlaga EUIPO omogoča, da se zaradi tega, da del prijav za uporabne modele ne bi bil neupravičeno izključen, vse mednarodne patentne prijave, vložene na podlagi PCT, sprejmejo kot podlaga za prednostno pravico, s čimer se izogne temu, da bi bilo onemogočeno zakonito varstvo pravic industrijske lastnine, ki se zagotavlja s PCT. Čeprav lahko mednarodne patentne prijave tako povzročijo nastanek prednostne pravice za modele na podlagi člena 41 Uredbe št. 6/2002, pa s tem prijave za patente niso spremenjene v prijave za uporabne modele niti se za njih samodejno ne uporabijo pravila, oblikovana za zadnjenavedene prijave.
49 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe kljub temu, da se besedilo člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 ne nanaša izrecno na uveljavljanje prednostne pravice na podlagi patenta, v okviru navedenega člena pravilno upošteval mednarodne patentne prijave. Ta široka razlaga navedene določbe je v skladu s sistematiko PCT, iz katere izhaja, da je treba v primeru vložitve mednarodne prijave zagotoviti enakovredno varstvo uporabnih modelov in patentov.
50 Iz tega sledi, da odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je štel, da se za zahtevo za priznanje prednostne pravice na podlagi mednarodne patentne prijave, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi PCT, glede vprašanja, ali lahko prednostna pravica temelji na taki mednarodni patentni prijavi, uporablja ureditev iz člena 41(1) Uredbe št. 6/2002.
Drugi del drugega tožbenega razloga: neupoštevanje člena 4(C)(1) Pariške konvencije pri določanju roka za uveljavljanje prednostne pravice
51 Tožeča stranka v drugem delu drugega tožbenega razloga navaja, da bi moral odbor za pritožbe, ker se šestmesečni rok iz člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 v obravnavanem primeru ne uporabi, uporabiti pravila iz Pariške konvencije, ki v členu 4(C)(1) za prednostno pravico na podlagi prijave za patent določa dvanajstmesečni rok.
– Upoštevnost Pariške konvencije za razlago člena 41 Uredbe št. 6/2002
52 Tožeča stranka nasprotuje razlagi Uredbe št. 6/2002, ki jo je sprejel odbor za pritožbe, da so pogoji za uveljavljanje prednostne pravice v tej uredbi izčrpno določeni in odražajo določbe Pariške konvencije, tako da se nanjo ni treba sklicevati.
53 Tožeča stranka meni, da bi bilo treba določbe Pariške konvencije upoštevati v okviru postopka registracije pred EUIPO, ker v Uredbi št. 6/2002 ni jasne določbe glede pogojev za uveljavljanje prednostne pravice na podlagi vložitve mednarodne patentne prijave.
54 EUIPO izpodbija trditve tožeče stranke. Z Uredbo št. 6/2002 naj bi se pravilno izvajala upoštevna pravila Pariške konvencije, ki se nanašajo na modele. Nedvoumno besedilo člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 naj bi jasno izražalo voljo zakonodajalca Unije, da za prijave modelov Skupnosti določi izčrpno ureditev glede roka, v katerem se lahko uveljavlja prednostna pravica. Zato naj neposredna uporaba Pariške konvencije ali uporaba te konvencije po analogiji ne bi bila niti potrebna niti ustrezna.
55 Glede tega je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del je. Zgodovina nastanka določbe prava Unije prav tako lahko vsebuje elemente, ki so upoštevni za njeno razlago (glej sodbo z dne 11. novembra 2020, EUIPO/John Mills, C‑809/18 P, EU:C:2020:902, točka 55 in navedena sodna praksa).
56 V zvezi z besedilom člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 je treba ugotoviti, da ne določa položaja, v katerem se ob prijavi modela uveljavlja prednostna pravica, ki temelji na prijavi patenta, in torej za ta položaj tudi ne določa roka za uveljavljanje prednostne pravice.
57 Zato v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi EUIPO, člen 41(1) Uredbe št. 6/2002 ne ureja izčrpno vprašanja roka, v katerem se lahko v okviru poznejše prijave modela uveljavlja prednostna pravica.
58 V zvezi z zgodovino nastanka člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 je treba ugotoviti, da iz besedila pripravljalnega gradiva izhaja, da je namen določb te uredbe, ki se nanašajo na prednostno pravico, ta, da se ta uredba uskladi s Pariško konvencijo glede prednostne pravice in rokov za njeno uveljavljanje (glej predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o modelih Skupnosti z dne 3. decembra 1993, COM(93) 342 final-COD 463, obrazložitev, del II, naslov IV, oddelek 2).
59 Povezava med prednostno pravico iz člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 in Pariško konvencijo je razvidna tudi iz samega besedila te določbe, ki podeljuje prednostno pravico „[o]seb[i], ki je pravilno vložila prijavo […] v ali za katerokoli državo podpisnico Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine ali Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije […]“. Na podlagi tega sklicevanja je mogoče sklepati, da je cilj člena 41 Uredbe št. 6/2002 ta, da se upošteva obveznost, ki je določena s Pariško konvencijo in naložena članicam STO, da spoštujejo prednosti, ki izhajajo iz vložitve pravilne prijave za varstvo v eni od držav pogodbenic ene od teh mednarodnih pogodb.
60 Ker je namreč Unija kot članica STO pogodbenica sporazuma TRIPS, mora svojo zakonodajo o intelektualni lastnini v največji možni meri razlagati tako, da upošteva besedilo in namen tega sporazuma. Člen 2(1) sporazuma TRIPS pa določa, da se države pogodbenice glede delov II, III in IV tega sporazuma ravnajo po členih od 1 do 12 in 19 Pariške konvencije (glej v zvezi s pravom znamk sodbi z dne 16. novembra 2004, Anheuser-Busch, C‑245/02, EU:C:2004:717, točka 42 in navedena sodna praksa, ter z dne 11. novembra 2020, EUIPO/John Mills, C‑809/18 P, EU:C:2020:902, točka 64). To ugotovitev, ki izhaja iz sodne prakse v zvezi s pravom znamk, je mogoče prenesti na pravo modelov, ker so bila, kot je razvidno iz obrazložitvenega memoranduma k predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o modelih Skupnosti z dne 3. decembra 1993, COM(93) 342 final-COD 463, pravila o prednostni pravici iz Uredbe št. 6/2002 oblikovana zlasti po analogiji s skoraj enakimi določbami iz predloga uredbe o znamki Skupnosti.
61 Poleg tega je treba opozoriti na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je treba – tudi če Unija ni pogodbenica mednarodne konvencije, ki so jo sklenile njene države članice, vendar ima na podlagi mednarodne pogodbe, katere pogodbenica je, obveznost, da ne ovira držav članic pri izvajanju obveznosti, ki jih imajo na podlagi te konvencije – pojme, ki jih vsebuje akt sekundarne zakonodaje Unije, razlagati tako, da ostanejo skladni s to konvencijo in to pogodbo, pri tem pa je treba upoštevati tudi sobesedilo, v katero so taki pojmi umeščeni, in cilj, ki ga imajo upoštevne določbe konvencije, ki se nanašajo na področje intelektualne lastnine, pri čemer se ta sodna praksa ne uporablja samo za pravo znamk, ampak tudi za druga področja prava intelektualne lastnine (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točki 50 in 56, in z dne 15. novembra 2012, Bericap Záródástechnikai, C‑180/11, EU:C:2012:717, točki 69 in 70).
62 V zvezi s prednostno pravico je treba poudariti, da ta pravica izvira iz člena 4 Pariške konvencije (glej v zvezi s prednostno pravico iz člena 29 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146) sodbo z dne 15. novembra 2001, Signal Communications/EUIPO (TELEYE), T‑128/99, EU:T:2001:266, točka 37).
63 Iz tega sledi, da je treba pri razlagi člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 upoštevati določbe Pariške konvencije.
64 Tožeča stranka torej pravilno trdi, da ker rok za uveljavljanje prednostne pravice, ki izhaja iz prejšnje mednarodne patentne prijave, v Uredbi št. 6/2002 ni določen, je treba uporabiti ureditev, na kateri ta uredba temelji, to je Pariško konvencijo, tako da je treba v okviru poznejše prijave modela kot vodilo za razlago te uredbe in dopolnilno upoštevati določbe v zvezi z določitvijo roka za uveljavljanje prednosti na podlagi vložitve prijave patenta.
65 Nazadnje je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe, čeprav je iz istih razlogov kot tožeča stranka ugotovil, da se Pariška konvencija mutatis mutandis uporablja za Evropsko unijo, v zvezi s tem menil, da ta konvencija ne prevlada nad določbami Uredbe št. 6/2002, ker ta uredba ni poseben sporazum v smislu člena 19 te konvencije, in da bi bilo treba možnost uveljavljanja prednostne pravice presojati le glede na to uredbo.
66 Glede vprašanja roka za uveljavljanje prednostne pravice v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, pa ne gre za vprašanje prevlade Pariške konvencije nad Uredbo št. 6/2002. Kot je namreč razvidno iz točk 56 in 57 zgoraj, je namen uporabe te konvencije zapolniti pravno praznino v navedeni uredbi, ki ne vsebuje nobene določbe o roku za uveljavljanje prednostne pravice, ki izhaja iz mednarodne prijave patenta.
– Rok za uveljavljanje prednostne pravice, ki izhaja iz mednarodne prijave patenta, v skladu s členom 4 Pariške konvencije
67 Tožeča stranka se sklicuje na člen 4 Pariške konvencije, zlasti na člen 4(C)(1). Ker se zahteva za priznanje prednostne pravice v obravnavanem primeru nanaša na prijavo, ki je bila vložena na podlagi PCT, in torej na prijavo patenta za izum v smislu člena 4(A)(1) Pariške konvencije, naj bi iz tega izhajalo, da je rok za uveljavljanje prednostne pravice, ki se uporabi v zvezi z vložitvijo njene združene prijave za registracijo modelov, v skladu s členom 4(C)(1) Pariške konvencije dvanajst mesecev.
68 EUIPO v bistvu odgovarja, da tožeča stranka ni dokazala, da Pariška konvencija vsebuje pravila v zvezi s spornim rokom. Na eni strani naj se tožeča stranka ne bi sklicevala na nobeno določbo Pariške konvencije, ki bi posebej urejala zahtevo za priznanje prednostne pravice na podlagi prejšnje prijave patenta v okviru prijave modela, po drugi strani pa naj v tej konvenciji ne bi bilo določeno splošno pravilo, ki bi se uporabljalo za vse mogoče položaje v zvezi s poznejšimi prijavami.
69 Po mnenju EUIPO Pariška konvencija ureja le dva položaja, v katerih je mogoče prednost pravice do varstva uveljavljati v okviru poznejše prijave drugačne pravice do varstva. Ta položaja naj bi urejal člen 4(E) te konvencije, v obeh primerih pa naj bi bil rok odvisen od vrste poznejše prijave.
70 V zvezi s tem ni sporno, da tožeča stranka v okviru prijave modela uveljavlja prednostno pravico, ki temelji na prejšnji mednarodni prijavi patenta.
71 Veljavni roki za uveljavljanje prednostne pravice pa so, kot določa člen 4(C)(1) Pariške konvencije, odvisni od vrste zadevne pravice. Če imata kasnejša prijava in prijava, na podlagi katere se uveljavlja prednostna pravica, enak predmet, je v skladu s to določbo rok za uveljavljanje prednostne pravice dvanajst mesecev za patent in uporabni model, za model pa šest mesecev.
72 Kot EUIPO pravilno ugotavlja, Pariška konvencija ne vsebuje nobenega izrecnega pravila v zvezi z rokom za uveljavljanje prednostne pravice, ki se uporablja v položaju, v katerem se poznejša prijava nanaša na model, zahteva za priznanje prednostne pravice pa temelji na prejšnji mednarodni prijavi patenta.
73 EUIPO prav tako pravilno poudarja, da Pariška konvencija v členu 4(E)(1) vsebuje pravilo, ki določa, da je rok za uveljavljanje prednostne pravice, ki je določen za poznejšo pravico, odločilen, če je ta poznejša pravica model in če je prejšnja pravica uporabni model.
74 Vendar je treba v zvezi s členom 4(E)(2) Pariške konvencije, ki določa, da vložitev prijave za patent lahko služi kot podlaga prednostni pravici in jo upraviči pri poznejši vložitvi prijave za uporabni model, in obratno, ugotoviti, da ta določba, v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi EUIPO, ne vsebuje nobene navedbe glede roka za uveljavljanje prednostne pravice.
75 Zato se postavlja vprašanje, ali člen 4(E)(1) Pariške konvencije kot edino izrecno pravilo, ki velja za primer, ko se zaporedni prijavi nanašata na pravice, za katere veljajo različni roki za uveljavljanje prednostne pravice, odraža splošno pravilo, v skladu s katerim je odločilen rok za uveljavljanje prednostne pravice tisti, ki izhaja iz vrste poznejše pravice, ali pa gre za izjemo od splošnega pravila, v skladu s katero naj bi bilo trajanje roka za uveljavljanje prednostne pravice odvisno od vrste prejšnje pravice.
76 Tožeča stranka ob sklicevanju na sklepa Bundespatentgericht (zvezno patentno sodišče, Nemčija) z dne 10. novembra 1967 in nemške članke iz pravne teorije trdi, da se je treba v zvezi z rokom za uveljavljanje prednostne pravice v primerih, ko se prednostna pravica uveljavlja na podlagi drugačne pravice do varstva, opreti na prejšnjo pravico. Bundespatentgericht (zvezno patentno sodišče) se je v omenjenih sklepih med drugim sklicevalo na memorandum o dodatnem bruseljskem aktu (Denkschrift zur Brüsseler Zusatzakte), pojasnjevalni dokument iz leta 1903 v zvezi z revizijo Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine iz leta 1883 na bruseljski konferenci leta 1900, iz katerega naj bi izhajalo, da je bil namen mednarodne prednostne pravice ta, da se tistim, ki so želeli doseči mednarodno zaščito pravic industrijske lastnine, omogoči, da to dosežejo po etapah, na način da je prijava v drugih državah odvisna od uspeha prve prijave, običajno v domači državi. Iz tega dokumenta izhaja, da je moral biti rok za uveljavljanje prednostne pravice, ki temelji na patentu, zaradi tega podaljšan iz šestih na dvanajst mesecev, ker naj bi, med drugim v Nemčiji, že samo prva faza preizkusa možnosti podelitve patentnega varstva trajala sedem mesecev.
77 Iz logike, na kateri temelji sistem prednosti, izhaja, da je dolžina roka za uveljavljanje prednostne pravice načeloma odvisna od vrste prejšnje pravice. V zvezi s tem je treba poudariti, da je razlog, zaradi katerega člen 4(C)(1) Pariške konvencije določa, da je rok za uveljavljanje prednostne pravice, ki se uporablja za patente in uporabne modele, daljši od roka, ki se uporablja za modele in znamke, večja kompleksnost patentov in uporabnih modelov. Ker namreč rok za uveljavljanje prednostne pravice v skladu s členom 4(C)(2) Pariške konvencije začne teči z vložitvijo prve prijave in ker je postopek registracije patentov ali uporabnih modelov daljši od postopka registracije modelov ali znamk, bi lahko prednostna pravica, ki izhaja iz vložitve prijave patenta ali uporabnega modela, prenehala, če bi se isti, razmeroma kratek šestmesečni rok uporabljal za vse pravice, ki lahko povzročijo nastanek prednostne pravice. Ugodnost, ki naj bi se zagotavljala s prednostno pravico, pa je ta, da se prijavitelju omogoči, da na podlagi prejšnje patentne prijave, ki je bila vložena v neki državi, oceni možnosti za pridobitev varstva za zadevni izum, preden po potrebi s kasnejšo prijavo poskuša pridobiti varstvo v drugi državi, tako da izvede potrebne postopke in pripravljalne ukrepe ter se izpostavi s tem povezanim stroškom in formalnostim. V zvezi s tem je Splošno sodišče v zvezi z znamkami že opozorilo, da so avtorji Pariške konvencije želeli omogočiti, da lahko imetnik pravice iz ene od držav pogodbenic te konvencije, ker znamke ne more hkrati prijaviti v vseh teh državah, zaporedno zahteva njeno registracijo v teh državah, s čimer se varstvu, pridobljenemu v eni od teh držav, zagotavlja mednarodna razsežnost, ne da bi se formalnosti, ki jih je treba izpolniti, podvajale (sodba z dne 15. novembra 2001, TELEYE, T‑128/99, EU:T:2001:266, točka 38).
78 Poleg tega se zdi dosledno, da vrsta prejšnje pravice določa dolžino roka za uveljavljanje prednostne pravice, saj, kot je ugotovilo Splošno sodišče v okviru prava znamk (sodba z dne 15. novembra 2001, TELEYE, T‑128/99, EU:T:2001:266, točka 42), je prijava za registracijo te prejšnje pravice tista, zaradi katere je nastala prednostna pravica. Poleg tega začne rok za uveljavljanje prednostne pravice teči od datuma vložitve navedene prijave. Če sta nastanek prednostne pravice in začetek teka roka za uveljavljanje te pravice odvisna od prejšnje pravice in zahteve za registracijo te pravice, je logično, da je tudi trajanje prednostne pravice odvisno od prejšnje pravice. Nasprotno pa ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da je trajanje prednostne pravice načeloma odvisno od poznejše pravice.
79 To potrjuje pripravljalno gradivo za prvo revizijo Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine iz leta 1883, do katere je prišlo leta 1900. Iz gradiva in zapisnikov konference, ki je v Bruslju zasedala od 1. do 14. decembra 1897 in od 11. do 14. decembra 1900, med drugim iz skupnega stališča iz točke 1 memoranduma, ki ga je nemška delegacija predstavila na pripravljalnem sestanku z dne 1. decembra 1897, iz zapisnika četrte seje z dne 7. decembra 1897 in iz zapisnika druge seje z dne 12. decembra 1900 (glej Actes de la Conférence réunie à Bruxelles du 1 er au 14 décembre 1897 et du 11 au 14 décembre 1900, Mednarodna unija za varstvo industrijske lastnine, Bern, 1901, v nadaljevanju: akti bruseljske konference, strani 169, od 209 do 212 in od 379 do 382) je razvidno, da je bil rok za uveljavljanje prednostne pravice na podlagi patenta s šest na dvanajst mesecev podaljšan zato, ker je predhodni preizkus patentnih prijav, med drugim po nemški, avstrijski in madžarski zakonodaji, zahteval več časa. Zato so zadevne države menile, da ne morejo pristopiti k navedeni konvenciji, saj je po njihovem mnenju rok za uveljavljanje prednostne pravice za patente prekratek, ker predhodni preizkus skoraj vedno traja dlje od roka za uveljavljanje prednostne pravice (glej akte bruseljske konference, str. 37). Podaljšanje roka za uveljavljanje prednostne pravice za patente je predlagal mednarodni urad Mednarodne unije za varstvo industrijske lastnine „da bi upošteval posebne potrebe držav, kjer se opravlja predhodni preizkus“ (glej akte bruseljske konference, str. 144), in je bilo kasneje sprejeto in izvedeno s členom 1(II) Dodatnega akta z dne 14. decembra 1900 o spremembi konvencije z dne 20. marca 1883 (glej akte bruseljske konference, str. 410).
80 Vsa ta dejstva potrjujejo, da je v skladu z izvornim konceptom sistema rokov za uveljavljanje prednostne pravice prejšnja pravica tista, ki je odločilna za dolžino roka za uveljavljanje prednostne pravice.
81 Poleg tega je mogoče to, da je člen 4(E)(1) Pariške konvencije posebno pravilo, ki je izjema od splošnega pravila, da je za določitev dolžine roka za uveljavljanje prednostne pravice odločilna vrsta prejšnje pravice, razbrati iz samega besedila te določbe. Beseda „če“, ki v kontekstu navedene določbe pomeni „v primeru“, kaže na to, da se to pravilo uporablja le v primeru, ki je izrecno naveden. Prav tako negativna formulacija v francoski jezikovni različici, ki je verodostojna, z uporabo izraza „ni drug kot tisti“, kaže na to, da je določitev dolžine roka za uveljavljanje prednostne pravice glede na poznejšo pravico, to je na modele, izjema, ki odstopa od splošnega pravila.
82 To, da je člen 4(E)(1) Pariške konvencije izjema, izhaja tudi iz zgodovinske analize, iz katere je razvidno, da je bil člen 4(E) navedene konvencije zasnovan tako, da se uporablja izključno za uporabne modele. Člen 4(E) Pariške konvencije je bil sprejet leta 1925. Vključitev tega pravila o uporabnih modelih se je izkazala za primerno po tem, ko je bilo leta 1911 področje uporabe Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine iz leta 1883 razširjeno z vključitvijo teh uporabnih modelov v to konvencijo, tako da so bili dodani med pravice industrijske lastnine, katerih varstvo ta konvencija zagotavlja na podlagi njenega člena 2 (postal člen 1(2) Pariške konvencije). S tem, da je bil leta 1925 k členu 4 dodan oddelek E, se je bilo mogoče izogniti temu, da bi bilo treba uporabni model, ki je bil objavljen že dolgo in za katerega bi se sicer uporabljal dvanajstmesečni rok, kot je določen v členu 4C(1) Pariške konvencije, ponovno prijaviti kot model.
83 Tožeča stranka torej pravilno trdi, da je različno obravnavanje, določeno za posebni primer iz člena 4(E)(1) Pariške konvencije, med patenti in uporabnimi modeli, med drugim mogoče pojasniti z različnim trajanjem postopkov njihove registracije, saj so uporabni modeli registrirani in objavljeni po skrajšani formalni preučitvi, medtem ko se patentne prijave na splošno ne objavijo pred iztekom dvanajstmesečnega roka za uveljavljanje prednostne pravice. Tako ta oddelek ni bil namenjen temu, da bi učinkoval zunaj primerov, ki se nanašajo na uporabne modele, kar je v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi EUIPO, ki predlaga, naj se v primeru vložitve mednarodne patentne prijave uporabi šestmesečni rok, ki je v členu 41 Uredbe št. 6/2002 določen za vložitev prijave za uporabni model, pri čemer naj bi ta člen natančno odražal člen 4(E) Pariške konvencije.
84 Tožeča stranka glede zaporedja – kot v obravnavanem primeru – prejšnje prijave za patent in poznejše prijave modela pravilno navaja, da namen, na katerem temelji člen 4(E)(1) Pariške konvencije, ni povezan s patentnimi prijavami. Tveganje, da bi bilo treba patent, ki je bil objavljen že dolgo, ponovno prijaviti kot model, namreč skoraj ne obstaja, kar potrjuje obravnavana zadeva, v kateri je tožeča stranka patentno prijavo PCT/EP2017/077469 pri Evropskem patentnem uradu vložila 26. oktobra 2017, člen 93(1) Konvencije o podeljevanju evropskih patentov z dne 5. oktobra 1973 pa določa objavo šele po 18 mesecih od dne vložitve.
85 Ugotoviti je treba, da s trditvami, ki jih EUIPO navaja v podporo nasprotnemu stališču, ni mogoče izpodbiti ugotovitve, da je splošno pravilo, na katerem temelji Pariška konvencija, to, da je vrsta prejšnje pravice odločilna za določitev dolžine roka za uveljavljanje prednostne pravice. EUIPO zlasti ne navaja nobene trditve, s katero bi bilo mogoče dokazati, da bi se posebno pravilo, uvedeno za uporabne modele, moralo uporabljati tudi za patente.
86 Zato je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe storil napako s tem, da je štel, da je rok, ki se uporablja za zahtevo tožeče stranke za priznanje prednosti mednarodne patentne prijave PCT/EP2017/077469 za vseh 12 modelov, za katere je zahtevala registracijo, šest mesecev.
87 Zato je treba drugemu tožbenemu razlogu ugoditi.
88 Iz vseh zgornjih ugotovitev in ne da bi bilo treba preučiti prvi tožbeni razlog tožeče stranke izhaja, da je treba tožbi ugoditi v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev izpodbijane odločbe, v preostalem delu pa jo je treba zavrniti.
Stroški
89 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Nujni stroški, ki jih imajo stranke zaradi postopka pred odborom za pritožbe, se na podlagi člena 190(2) navedenega poslovnika štejejo za stroške, ki se lahko povrnejo. Ker EUIPO v tej zadevi v bistvenem delu ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Odločba tretjega odbora za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 13. junija 2019 (zadeva R 573/2019-3) se razveljavi.
2. V preostalem delu se tožba zavrne.
3. EUIPO se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. aprila 2021.
Podpisi