SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 8. februarja 2023(*)

„Energetika – Vseevropska energetska infrastruktura – Uredba (EU) št. 347/2013 – Delegirana uredba o spremembi seznama projektov skupnega interesa – Člen 172, drugi odstavek, PDEU – Zavrnitev države članice, da bi odobrila projekt za medsebojno povezovanje na področju električne energije za predvideno dodelitev statusa projekta skupnega interesa – Neuvrstitev projekta na spremenjeni seznam s strani Komisije – Obveznost obrazložitve – Načelo dobrega upravljanja – Enako obravnavanje – Pravna varnost – Legitimno pričakovanje – Sorazmernost – Člen 10 Pogodbe o energetski listini“

V zadevi T‑295/20,

Aquind Ltd s sedežem v Wallsendu (Združeno kraljestvo),

Aquind SAS s sedežem v Rouenu (Francija),

Aquind Energy Sàrl s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg),

ki jih zastopajo S. Goldberg, C. Davis, J. Bille, solicitors, in E. White, odvetnik,

tožeče stranke,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata O. Beynet in B. De Meester, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata J. Möller in S. Costanzo, agenta,

in

Kraljevine Španije, ki jo zastopa M. Ruiz Sánchez, agentka,

ter

Francoske republike, ki jo zastopajo A.‑L. Desjonquères, A. Daniel, W. Zemamta in R. Bénard, agenti,

intervenientke,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

ob posvetovanju v sestavi V. Tomljenović, predsednica, P. Škvařilová‑Pelzl, sodnica, in I. Nõmm (poročevalec), sodnik,

sodna tajnica: I. Kurme, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 6. septembra 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeče stranke, Aquind Ltd, Aquind SAS in Aquind Energy Sàrl, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlagajo razglasitev ničnosti Delegirane uredbe Komisije (EU) 2020/389 z dne 31. oktobra 2019 o spremembi Uredbe (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s seznamom projektov skupnega interesa Unije (UL 2020, L 74, str. 1; v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

 Dejansko stanje

2        Tožeče stranke so predlagateljice projekta elektroenergetske medomrežne povezave prenosnih omrežij električne energije v Združenem kraljestvu in Franciji (v nadaljevanju: projekt medomrežne povezave Aquind).

3        Projekt medomrežne povezave Aquind je bil vključen na seznam „projektov skupnega interesa“ Evropske unije z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2018/540 z dne 23. novembra 2017 o spremembi Uredbe (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s seznamom projektov skupnega interesa Unije (UL 2018, L 90, str. 38), zaradi česar se je štel za bistven projekt v infrastrukturi, potrebni za dokončno vzpostavitev notranjega energetskega trga. Status projekta skupnega interesa Unije predlagatelju projektov omogoča, prvič, da izkoristi poenostavljen, usklajen in pospešen postopek dodelitve dovoljenj, drugič, da pri pristojnih nacionalnih regulativnih organih vloži zahtevek za naložbe in čezmejno razporeditev stroškov, tako da se lahko učinkovito nastali naložbeni stroški povrnejo od uporabnikov omrežja, in tretjič, da zaprosi za financiranje na podlagi instrumenta za povezovanje Evrope.

4        Seznam, določen z Delegirano uredbo 2018/540, je bil nadomeščen s seznamom, določenim z izpodbijano uredbo. Na novem seznamu v Prilogi k izpodbijani uredbi je projekt medomrežne povezave Aquind vključen v preglednico s projekti, ki se ne štejejo več za projekte skupnega interesa Unije.

 Predlogi strank

5        Tožeče stranke Splošnemu sodišču v bistvu predlagajo, naj:

–        izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem je medomrežna povezava Aquind odstranjena s seznama projektov skupnega interesa Unije;

–        podredno, izpodbijano uredbo v celoti razglasi za nično;

–        Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.

6        Komisija in Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

7        Francoska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

8        Zvezna republika Nemčija Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne vsaj v delu, v katerem se nanaša na člen 10(1) Pogodbe o energetski listini, podpisane 17. decembra 1994 v Lizboni (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 1, str. 199), in pojasni vprašanje neuporabe člena 26 navedene listine v odnosih znotraj Unije.

 Pravo

9        Tožeče stranke v utemeljitev svoje tožbe navajajo sedem tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi na kršitev postopkovnih in materialnih zahtev iz Uredbe (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo in razveljavitvi Odločbe št. 1364/2006/ES in spremembi uredb (ES) št. 713/2009, (ES) št. 714/2009 in (ES) št. 715/2009 (UL 2013, L 115, str. 39), zlasti člena 5(8) te uredbe, tretji na kršitev člena 10(1) Pogodbe o energetski listini, četrti na kršitev pravice do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), peti na kršitev načela enakega obravnavanja, šesti na kršitev načela sorazmernosti ter sedmi na kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

10      Splošno sodišče meni, da je primerno, da se četrti in peti tožbeni razlog, ki se nanašata na kršitev pravice do dobrega upravljanja oziroma načela enakega obravnavanja, preučita skupaj, in da se šele nazadnje preuči tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 10(1) Pogodbe o energetski listini.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

11      Tožeče stranke se v okviru prvega tožbenega razlog sklicujejo na kršitev obveznosti obrazložitve. Odstranitev projekta medomrežne povezave Aquind naj namreč ne bi bila pojasnjena ne v izpodbijani uredbi, ne v z njo povezanem obrazložitvenem memorandumu in niti v delovnem dokumentu služb Komisije, ki je priložen izpodbijani uredbi.

12      Komisija ob podpori Kraljevine Španije in Francoske republike zavrača ta tožbeni razlog.

13      Najprej, v skladu s sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se akt nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, da prejmejo pojasnila. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodba z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 150; glej tudi sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 53 in navedena sodna praksa; sodba z dne 10. junija 2020, Spliethoff’s Bevrachtingskantoor/Komisija, T‑564/15 RENV, neobjavljena, EU:T:2020:252, točka 108). Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ki ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (sodba z dne 18. oktobra 2018, Terna/Komisija, T‑387/16, EU:T:2018:699, točka 53).

14      Dalje, pri presoji obsega obveznosti obrazložitve zadevnih odločb je treba upoštevati interes, ki ga lahko imajo tožeče stranke, da prejmejo pojasnila (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2019, Portigon/EOR, T‑365/16, EU:T:2019:824, točka 164). Obveznost obrazložitve je namreč posledica načela spoštovanja pravice do obrambe. Tako je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, po eni strani, dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt utemeljen oziroma ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in, po drugi strani, zadnjenavedenemu omogočiti izvedbo nadzora nad zakonitostjo tega akta (sodba z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 462).

15      Nazadnje, obrazložitev je lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih so bili sprejeti zadevni ukrepi, Splošnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za izvedbo nadzora (sodba z dne 13. julija 2011, General Technic-Otis in drugi/Komisija, T‑141/07, T‑142/07, T‑145/07 in T‑146/07, EU:T:2011:363, točka 302).

16      Prvi tožbeni razlog je treba preučiti ob upoštevanju teh elementov.

17      Na prvem mestu je treba ugotoviti, po eni strani, razloge, zaradi katerih Komisija projekta medomrežne povezave Aquind ni vključila v izpodbijano uredbo kot projekta skupnega interesa Unije, in, po drugi strani, kje so ti razlogi navedeni.

18      Prvič, uvodne izjave izpodbijane uredbe vsebujejo kratek povzetek vsebine Uredbe št. 347/2013, v njih je navedeno pooblastilo Komisije za sprejemanje delegiranih aktov za sestavo seznama projektov skupnega interesa Unije, opozorjeno na obveznost priprave novega seznama vsaki dve leti in poudarjeno, da so projekte, predlagane za vključitev na seznam projektov skupnega interesa Unije, ocenile regionalne skupine in da so te potrdile, da zadevni projekti izpolnjujejo merila iz člena 4 Uredbe št. 347/2013.

19      Izpodbijana uredba se v dveh sklicevanjih na splošno sklicuje na Pogodbo DEU in na Uredbo št. 347/2013.

20      V uvodni izjavi 5 izpodbijane uredbe je pojasnjeno, da so se „[o] osnutkih regionalnih seznamov projektov skupnega interesa […] sporazumele regionalne skupine na srečanjih na tehnični ravni“ in da so „[p]o mnenjih [Agencije Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER)] o doslednosti uporabe meril ocenjevanja ter analizi stroškov in koristi po regijah […] organi odločanja regionalnih skupin 4. oktobra 2019 sprejeli regionalne sezname“. Navedeno je tudi, da so „[n]a podlagi člena 3(3)(a) Uredbe […] št. 347/2013 […] pred sprejetjem regionalnih seznamov vse predlagane projekte odobrile države članice, katerih ozemlja projekti zadevajo“.

21      V delu A Priloge VII k Uredbi št. 347/2013 (kakor je bila spremenjena z izpodbijano uredbo), naslovljenem „Načela, ki se uporabljajo pri pripravi seznama [projektov skupnega interesa] Unije“, je točka 3, naslovljena „Projekti, ki ne štejejo več za projekte skupnega interesa […]“. V tej točki 3 je Komisija navedla:

„Več projektov, vključenih v seznam Unije iz Uredbe (EU) št. 1391/2013 in Uredbe (EU) 2016/89, ne šteje več za projekte skupnega interesa zaradi enega ali več naslednjih razlogov:

–        projekt se že izvaja ali se bo izvajal v bližnji prihodnosti, zato določb Uredbe (EU) št. 347/2013 zanj ne bi bilo mogoče uporabljati;

–        v skladu z novimi podatki projekt ne izpolnjuje splošnih meril;

–        predlagatelj projekta ga ni ponovno predložil v izbirni postopek za ta seznam [projektov skupnega interesa] Unije ali

–        projekt je bil v izbirnem postopku razvrščen nižje kot drugi predlagani projekti skupnega interesa.

[…]“

22      Tožeče stranke upravičeno poudarjajo, da je od teh štirih razlogov drugi – v skladu s katerim „v skladu z novimi podatki projekt ne izpolnjuje splošnih meril“ – edini, ki bi lahko morebiti upravičil nevključitev projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije.

23      Vendar je pojem „splošna merila“ v zadevnem drugem razlogu precej nejasen. Ni mogoče jasno ugotoviti, ali je ta pojem omejen na pojem iz člena 4(1) Uredbe št. 347/2013 in torej na pogoje, navedene v tej določbi, ki jih morajo izpolnjevati projekti skupnega interesa, ali pa se izraz „splošna merila“ poleg na pogoje iz navedene določbe nanaša na vse pogoje, ki jih mora projekt izpolnjevati, da bi bil vključen na seznam projektov skupnega interesa Unije.

24      Drugič, poudariti je treba, da je Komisija v svojih pisanjih navedla, da je razlog, zaradi katerega projekta medomrežne povezave Aquind v izpodbijani uredbi ni vključila kot projekta skupnega interesa Unije, povezan z zavrnitvijo Francoske republike, da odobri vključitev navedenega projekta na seznam projektov skupnega interesa Unije. Pojasnila je, da je Francoska republika svojo zavrnitev utemeljila z obstojem tveganja presežne zmogljivosti zaradi obstoja več projektov v isti regiji in z dejstvom, da se je projekt medomrežne povezave Aquind štel za najbolj negotov projekt. Vendar Komisija priznava, da izpodbijana uredba ne vsebuje nobene navedbe zavrnitve Francoske republike niti, a fortiori, razlogov, zaradi katerih je ta zavrnila odobritev.

25      Na drugem mestu je zato treba preučiti, ali so tožeče stranke, čeprav v izpodbijani uredbi ni izrecno naveden razlog, vezan na zavrnitev Francoske republike, lahko vedele, zakaj njihov projekt medomrežne povezave Aquind ni bil vključen na seznam projektov skupnega interesa Unije. To pomeni, da je treba ugotoviti, ali je v smislu sodne prakse, navedene v točki 13 zgoraj, do nevključitve navedenega projekta prišlo v okviru, ki je bil tožečim strankam znan in jim je omogočal razumevanje obsega ukrepa, sprejetega v zvezi z njimi, in ali je mogoče šteti, da je v izpodbijani uredbi obstajala implicitna obrazložitev.

26      Prvič, tožeče stranke ne morejo prezreti regulativnega okvira, v katerem je bila sprejeta izpodbijana uredba. Za navedeni regulativni okvir je značilen člen 172, drugi odstavek, PDEU, ki določa, da mora smernice in projekte skupnega interesa, ki se nanašajo na ozemlje ene od držav članic, odobriti ta država članica. Za regulativni okvir sta značilna tudi člen 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013, ki določa, da je, kadar skupina pripravi svoj regionalni seznam, za vsak predlagani projekt skupnega interesa potrebna odobritev zadevnih držav članic, in člen 3(4), prvi pododstavek, Uredbe št. 347/2013, ki v bistvu določa, da je Komisija pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov, s katerimi se določi seznam projektov skupnega interesa Unije, pod pogojem odobritve države članice, na katere ozemlje se projekt skupnega interesa nanaša.

27      Drugič, v zvezi z dejanskim okvirom, v katerem je bila sprejeta izpodbijana uredba, je treba opozoriti, da je bila navedena uredba objavljena v Uradnem listu Evropske unije 11. marca 2020. Vendar je na podlagi več elementov mogoče ugotoviti, da so bile tožeče stranke pred navedeno objavo seznanjene z zadržki, ki jih je Francoska republika izrazila v zvezi s projektom medomrežne povezave Aquind, in, in fine, z zavrnitvijo zadnjenavedene, da bi odobrila ta projekt.

28      Najprej, Komisija je v elektronskem sporočilu z dne 11. julija 2019, poslanem tožečim strankam, te obvestila, da je Francoska republika na sestanku regionalne skupine na tehnični ravni 5. julija 2019 izrazila zadržke glede projekta medomrežne povezave Aquind in da jim predlaga, naj se za dodatne informacije obrnejo na zadevno ministrstvo.

29      Dalje, na seji Odbora Evropskega parlamenta za industrijo, raziskave in energetiko 5. decembra 2019 je komisar za energijo odgovoril na vprašanje dveh poslancev Evropskega parlamenta iz Združenega kraljestva o razlogih za odstranitev projekta medomrežne povezave Aquind s seznama projektov skupnega interesa Unije. Komisar za energijo je navedel, prvič, da je Francoska republika menila, da bi štirje projekti, ki bi povezovali Združeno kraljestvo in Francijo, povzročili presežno zmogljivost, drugič, da je ta država članica menila, da je projekt medomrežne povezave Aquind veljal za najbolj negotov projekt, in tretjič, da je zato ta država članica zahtevala, da se zadevni projekt ne vključi na novi seznam projektov skupnega interesa. Komisar za energijo je pojasnil, da imajo države članice pravico odobriti projekte, ki se nanašajo na njihovo ozemlje, in da mora Komisija to pravico spoštovati.

30      Tožeče stranke v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča priznavajo, da so se z odgovorom komisarja za energijo seznanile na dan seje, to je 5. decembra 2019.

31      Nazadnje, tožeče stranke so v odgovor na drugo pisno vprašanje Splošnega sodišča navedle, da jih je namestnik generalnega direktorja Generalnega direktorata Komisije za energetiko v odgovoru na njihov dopis z dne 24. oktobra 2019 z dopisom z dne 20. februarja 2020 obvestil, da Komisija ni pooblaščena za vključitev projektov na seznam projektov skupnega interesa Unije po tem, ko so bile sprejete odločitve regionalnih skupin, in navedel, da je Francoska republika nasprotovala projektu medomrežne povezave Aquind.

32      Iz vsega navedenega izhaja, da so bile tožeče stranke seznanjene z razlogom, zaradi katerega Komisija projekta medomrežne povezave Aquind v izpodbijani uredbi ni vključila na seznam projektov skupnega interesa Unije, in sicer je bil ta razlog povezan z dejstvom, da Francoska republika ni odobrila navedenega projekta. Poleg tega so lahko vedele, da je po mnenju te države članice obstajalo tveganje presežne zmogljivosti zaradi obstoja več projektov in da je bil projekt medomrežne povezave Aquind najbolj negotov.

33      Na tretjem mestu je treba preučiti trditev tožečih strank, v skladu s katero so obrazložitev v zvezi z zavrnitvijo Francoske republike, da odobri vključitev projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije, in pojasnila te države članice glede tveganja presežne zmogljivosti in glede dejstva, da je bil zadevni projekt najbolj negotov, nezadostni. Tožeče stranke v bistvu trdijo, da se Komisija ne bi smela omejiti na takšno obrazložitev, temveč bi morala od zadevne države članice zahtevati, da bolje utemelji svojo zavrnitev.

34      Za ugotovitev, ali je bila obrazložitev, navedena v točki 32 zgoraj, zadostna, je treba najprej izvedeti, kakšna raven obrazložitve se zahteva pri odločanju o tem, ali naj se projekt medomrežne povezave vključi na seznam projektov skupnega interesa Unije ali ne.

35      Pri preučitvi tega vprašanja se je treba vprašati o razdelitvi in obsegu zadevnih pooblastil držav članic in Komisije v okviru postopka sprejemanja seznamov projektov skupnega interesa Unije. Tožeče stranke namreč trdijo, da člen 172, drugi odstavek, PDEU državam članicam ne podeljuje popolnoma diskrecijske pravice veta glede vključitve projektov skupnega interesa na seznam Unije in da ima Komisija na podlagi Uredbe št. 347/2013 diskrecijsko pravico, da sprejme seznam projektov skupnega interesa Unije. Komisija pa trdi, da projekta medomrežne povezave Aquind ni mogla vključiti na seznam projektov skupnega interesa Unije, saj meni, da ne more spregledati zavrnitve odobritve države članice.

36      V zvezi s tem je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo in cilje, ki se z njo uresničujejo, ampak tudi njen okvir in celoto določb prava Unije (glej sodbo z dne 8. julija 2019, Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih hitrosti), C‑543/17, EU:C:2019:573, točka 49 in navedena sodna praksa; sklep z dne 24. oktobra 2019, Liaño Reig/EOR, T‑557/17, neobjavljen, EU:T:2019:771, točka 59).

37      V zvezi z besedilom člena 172, drugi odstavek, PDEU je treba poudariti, da dobesedna razlaga tega člena jasno podpira stališče Komisije. Besedilo te določbe namreč nikakor ne dopušča več razlag in zato ne predstavlja nobene težave pri razlagi.

38      Glede na jasno besedilo člena 172, drugi odstavek, PDEU je treba ugotoviti, da ta zadevni državi članici podeljuje diskrecijsko pravico, to je široko polje proste presoje, da vključitev projekta na seznam projektov skupnega interesa Unije odobri ali tako odobritev zavrne.

39      To potrjujeta teleološka in sobesedilna razlaga člena 172, drugi odstavek, PDEU. Odločitev zakonodajalca, da uvede neko obliko pravice veta v korist zadevne države članice, je namreč mogoče pojasniti s tem, da politika vseevropskih omrežij vključuje teritorialne vidike in se zato nekako nanaša na prostorsko načrtovanje, ki je področje, ki je tradicionalno v pristojnosti držav članic (sklepni predlogi generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Združeno kraljestvo/Parlament in Svet, C‑121/14, EU:C:2015:526, točki 157 in 158).

40      Poleg tega je to tudi pomen določb Uredbe št. 347/2013, navedenih v točki 26 zgoraj. Zato Komisija v nasprotju s trditvami tožečih strank ni bila pooblaščena, da spregleda to zavrnitev odobritve.

41      Ob upoštevanju diskrecijske pravice države članice je treba ugotoviti, v kolikšni meri mora biti zavrnitev države članice obrazložena. V zvezi s tem je v členu 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013 in Prilogi III, del 2, točka 10, k tej uredbi navedeno, da mora zadevna država članica, ki zavrne odobritev projekta, kadar skupina pripravi svoj regionalni seznam, navedeni regionalni skupini sporočiti razloge za to zavrnitev. V teh določbah je podrobno navedeno, da lahko organ odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine preuči navedene razloge za zavrnitev „na zahtevo države članice“ iz te regionalne skupine. Zakonodajalec je tako izrazil svojo voljo, da je v skladu s členom 172, drugi odstavek, PDEU vprašanje zavrnitve odobritve projekta, ki preprečuje, da bi mu bil dodeljen status projekta skupnega interesa Unije, v pristojnosti zadevnih držav članic.

42      V obravnavanem primeru je v zapisniku sestanka organov za tehnične odločitve in zapisniku sestanka organa odločanja na visoki ravni navedeno, da je Francoska republika obrazložila svojo zavrnitev odobritve vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na četrti seznam projektov skupnega interesa in da nobena država članica iz zadevne regionalne skupine ni zahtevala preučitve teh razlogov.

43      Komisija je torej s tem, da je navedla, da je Francoska republika zavrnila odobritev vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije, izpolnila obveznost obrazložitve. Prav tako Komisiji ni mogoče očitati, da od Francoske republike ni zahtevala pojasnil glede podrobnih razlogov za navedeno zavrnitev. V zvezi s tem ji člen 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013 in Priloga III, del 2, točka 10, k tej uredbi nista dovoljevala, da bi kakor koli posegla v razloge, ki jih je navedla Francoska republika. Dodati je treba, da se tožeče stranke niso sklicevale na nezakonitost teh določb in da zato Komisiji ne morejo očitati, da je kršila svojo obveznost obrazložitve, čeprav je ravnala v skladu z njimi (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 26. septembra 2014, Raffinerie Heide/Komisija, T‑631/13, neobjavljena, EU:T:2014:830, točke od 41 do 44, in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevah DK Recycling und Roheisen/Komisija, Arctic Paper Mochenwangen/Komisija, Raffinerie Heide/Komisija in Romonta/Komisija, C‑540/14 P, C‑551/14 P, C‑564/14 P in C‑565/14 P, EU:C:2016:147, točki 90 in 91).

44      V tem okviru člena 3(1) Uredbe št. 347/2013, ki določa, da se „[p]ooblastila za odločanje v skupinah […] omejijo na države članice in Komisijo, za katere se za te namene uporablja izraz organ odločanja [zadevnih regionalnih] skupin,“ ter člena 3(4) in člena 16 Uredbe št. 347/2013, s katerima je Komisija pooblaščena za sprejetje izpodbijane uredbe, ni mogoče razlagati tako, da je Komisija odgovorna za morebitno nezakonitost, ki jo stori država članica, ko ta zavrne odobritev projekta, in da bi zato morala odgovarjati za morebitno kršitev obveznosti obrazložitve, ki jo je storila navedena država članica. Tak pristop bi bil namreč v nasprotju s pravili, ki urejajo razdelitev pristojnosti med državami članicami in Komisijo, kot je določena v členu 172 PDEU in ponovno navedena v Uredbi št. 347/2013.

45      Zato je treba ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno obrazložila izpodbijano uredbo, in torej prvi tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev postopkovnih in materialnih zahtev iz Uredbe št. 347/2013, zlasti člena 5(8) Uredbe

46      Tožeče stranke v okviru drugega tožbenega razloga zatrjujejo, da so bila kršena postopkovna in materialna pravila. Ta tožbeni razlog je v bistvu sestavljen iz petih očitkov.

47      Komisija, ki jo pri tem podpirata Kraljevina Španija in Francoska republika, zavrača te očitke in tožbeni razlog v celoti.

48      Tožeče stranke v okviru prvega očitka trdijo, da bi morala Komisija kot organ, pristojen za sprejetje izpodbijane uredbe, zagotoviti, da je seznam projektov skupnega interesa Unije sestavljen v skladu z vsemi upoštevnimi pravnimi zahtevami. Po njihovem mnenju pa je Komisija kršila člen 3(3) Uredbe št. 347/2013, ker postopek iz Priloge III.2 k tej uredbi iz več razlogov ni bil upoštevan.

49      Prvič, tožeče stranke se sklicujejo na dejstvo, da je agencija ACER navedla, da zaradi številnih vrzeli v informacijah, ki so ji bile predložene, ni mogla oblikovati mnenja o dosledni uporabi meril ter analizi stroškov in koristi po regijah. Vendar tožeče stranke ne navajajo, kako naj bi premisleki iz mnenja agencije ACER dejansko vplivali na zakonitost izpodbijane uredbe, kar zadeva projekt medomrežne povezave Aquind.

50      Komisija namreč projekta medomrežne povezave Aquind ni mogla vključiti na novi seznam projektov skupnega interesa Unije, ker ga Francoska republika ni odobrila, saj je ta država članica menila, da je obstajalo tveganje presežne zmogljivosti in da je projekt medomrežne povezave Aquind veljal za najbolj negotovega. Vprašanje dosledne uporabe meril ter analize stroškov in koristi po regijah zato ni nikakor vplivalo na odločitev, da se navedeni projekt ne vključi na seznam projektov skupnega interesa Unije.

51      Drugič, trditev tožečih strank, da sta organ odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine in Komisija kršila zahteve iz Priloge III, del 2, točka 13, k Uredbi št. 347/2013, ker nista upoštevala mnenja agencije ACER o dosledni uporabi meril ocenjevanja ter analize stroškov in koristi po regijah, ni niti jasna niti utemeljena.

52      Najprej, na splošno je v uvodni izjavi 5 izpodbijane uredbe navedeno, da je organ odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine pri sprejetju končnega regionalnega seznama dejansko upošteval mnenje agencije ACER. Dalje, mnenje agencije ACER vključuje oddelek A.4.1.3, ki je posebej namenjen projektu medomrežne povezave Aquind in v katerem so poudarjena razhajanja med regulativnimi organi Francoske republike in Združenega kraljestva ter razlogi, zaradi katerih je francoski regulativni organ, to je Commission de régulation de l’énergie (CRE), nasprotoval vključitvi navedenega projekta na končni regionalni seznam. Nazadnje in vsekakor je treba opozoriti, da je Francoska republika zavrnila odobritev navedenega projekta iz razlogov, povezanih s tveganjem presežne zmogljivosti in dejstvom, da je projekt medomrežne povezave Aquind veljal za najbolj negotovega, da sta bila organ odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine in Komisija vezana na to zavrnitev in da jima v teh okoliščinah ni mogoče očitati, da nista upoštevala mnenja agencije ACER.

53      Tretjič, tožeče stranke Komisiji očitajo, da ni zagotovila skladnosti med regijami v skladu s členom 3(5)(b) Uredbe št. 347/2013, pri čemer v bistvu trdijo, da je bilo na seznam projektov skupnega interesa Unije vključenih veliko projektov, ki so slabo napredovali ali so bili redno reprogramirani, in da zato izjava, da je bil projekt medomrežne povezave Aquind najbolj negotov, ni bila ovira za njegovo upravičenost kot projekt skupnega interesa Unije.

54      Te trditve ni mogoče sprejeti. Tožeče stranke zgolj ponavljajo vsebino mnenja agencije ACER v zvezi s tem, vendar ne dokažejo, da bi se s tem lahko podvomilo o zakonitosti izpodbijane uredbe, kar zadeva projekt medomrežne povezave Aquind.

55      Poudariti je namreč treba, da je Komisija morala upoštevati, da je Francoska republika zavrnila odobritev vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije, in da ni mogla dvomiti o razlogih, zaradi katerih je bil navedeni projekt najbolj negotov. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013 določa, da „[s]kupina pri pripravi svojega regionalnega seznama […] za vsak predlagani projekt skupnega interesa pridobi odobritev držav članic, katerih ozemlje projekt zadeva“, in da „če se država članica odloči, da ne odobri projekta, mora [regionalni] skupini sporočiti utemeljene razloge za njeno odločitev“. V Prilogi III, del 2, točka 10, k isti uredbi je pojasnjeno, da mora organ odločanja na visoki ravni regionalne skupine na zahtevo države članice iz te skupine preučiti navedene razloge. Komisija torej ni bila pooblaščena zahtevati, naj se preučijo razlogi, ki jih je navedla Francoska republika, in torej v zvezi s tem ni storila nobene napake. V obravnavanem primeru ni nobena država članica od Francoske republike zahtevala, naj pojasni razloge za svojo zavrnitev.

56      Tudi če je bila, kot trdijo tožeče stranke, ugotovitev Francoske republike, da je bil projekt medomrežne povezave Aquind najbolj negotov, posledica napake pri presoji, Komisija ni imela pristojnosti, da bi jo popravila, tako kot Splošno sodišče ni pristojno, da bi samo preučilo to vprašanje. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je Francoska republika na obravnavi in ne da bi tožeče stranke to oporekale, navedla, da je bila njena zavrnitev odobritve vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije izpodbijana pri Tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu, Francija).

57      Tožeče stranke v okviru drugega očitka regionalni skupini očitajo, da je kršila člen 3(2) Uredbe št. 347/2013, ker ni sprejela poslovnika.

58      Člen 3(2) Uredbe št. 347/2013 določa, da vsaka regionalna skupina sprejme svoj poslovnik ob upoštevanju določb iz Priloge III. Vendar pa iz listin, ki so jih v spis vložile same tožeče stranke, izhaja, da je bil poslovnik sprejet v obliki pooblastila več regionalnih skupin za plin in električno energijo, med katerimi je skupina za „omrežje v severnih morjih“, to je prednostni koridor in območje ter geografsko območje, v katere spada projekt medomrežne povezave Aquind. Tožeče stranke same navajajo, da so se s tem poslovnikom lahko seznanile prek portala projektov skupnega interesa Unije in da so ga lahko prenesle.

59      Dejstvo, da je poslovnik vseboval navedbo „Draft“, je v zvezi s tem nepomembno. Kot so namreč tožeče stranke same priznale v svojih pisanjih, so se popolnoma zavedale, da je kljub tej navedbi šlo za končno različico poslovnika, kar poleg tega potrjuje dejstvo, da je ime elektronske datoteke vključevalo besedo „Final“. V teh okoliščinah ne morejo zgolj nejasno in neutemeljeno trditi, da regionalna skupina za „omrežje v severnih morjih“ ni sprejela poslovnika ter da zato postopek ni bil pregleden ter jim ni zagotavljal minimalnih jamstev.

60      Tretji očitek temelji na dejstvu, da zamude pri začetku izvajanja projekta medomrežne povezave Aquind ne morejo biti razlog, ki bi upravičil nevključitev tega projekta na seznam projektov skupnega interesa Unije. Tožeče stranke trdijo, da je regionalna skupina že preučila to vprašanje, da ni ugotovila nobenih težav, povezanih z navedenimi zamudami, in da jih poleg tega ni pozvala, naj v zvezi s tem podajo utemeljitev.

61      Ta očitek ni upošteven. Francoska republika namreč zamud pri začetku izvajanja projekta medomrežne povezave Aquind ni navedla kot razloge za zavrnitev odobritve projekta medomrežne povezave Aquind v okviru organa odločanja na visoki ravni regionalne skupine za „omrežje v severnih morjih“.

62      Res je, da iz mnenja agencije ACER z dne 25. septembra 2019 izhaja, da je organ CRE navedel zamudo pri začetku izvajanja projekta medomrežne povezave Aquind in da je to eden od razlogov, zaradi katerih je navedeni organ CRE nasprotoval vključitvi navedenega projekta na seznam projektov skupnega interesa Unije. Vendar, kot pravilno poudarja Komisija, stališča nacionalnega regulativnega organa ni mogoče razlagati kot stališče države članice v organu odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine. Poleg tega iz nobenega dokumenta ni razvidno, da bi Francoska republika sprejela razloge, ki jih je navedel zadevni nacionalni regulativni organ.

63      Zaradi tega tudi trditev tožečih strank, da na sestanku regionalne skupine za „omrežje v severnih morjih“ 28. maja 2019 ni bilo pripomb glede zamude pri izvajanju projekta medomrežne povezave Aquind in da tožeče stranke niso bile pozvane, naj podajo utemeljitev v zvezi s tem, ni upoštevna.

64      Četrti očitek, ki se nanaša na nedoslednosti in netočnosti v študiji družbe Artelys v zvezi z analizo stroškov in koristi, tako kot tretji očitek ni upošteven.

65      Razlog, zaradi katerega Komisija projekta medomrežne povezave Aquind ni vključila v izpodbijano uredbo, namreč temelji na nasprotovanju Francoske republike navedenemu projektu, ki temelji na razlogih, ki niso povezani s študijo družbe Artelys. V zvezi s tem iz točke A.4.1.3 mnenja agencije ACER z dne 25. septembra 2019 izhaja, da se je na to študijo oprl zlasti organ CRE, da bi upravičil svoje nasprotovanje projektu medomrežne povezave Aquind, in ne Francoska republika.

66      Tožeče stranke v okviru petega očitka trdijo, da bi se projekt Aquind lahko odstranil s seznama projektov skupnega interesa Unije le v primeru iz člena 5(8) Uredbe št. 347/2013. Trdijo, da člen 3(3)(a) Uredbe št. 347/2013 državi članici, ki zavrne posamezni predlagani projekt skupnega interesa, nalaga, da sporoči „utemeljene razloge“ za to zavrnitev, tako da njena odločitev ne more biti povsem samovoljna. Vendar ugotavljajo, da Francoska republika ni obrazložila svoje zavrnitve odobritve projekta medomrežne povezave Aquind in da je Komisija tako očitno menila, da je odstranitev projekta mogoča iz razloga, ki ni določen v členu 5(8) Uredbe št. 347/2013, in sicer, da država članica, na ozemlju katere naj bi se projekt izvajal, tega projekta ne podpira več.

67      Prvič, Uredba št. 347/2013 se v svojem členu 5(8) nanaša le na primere, v katerih se projekt, ki je že vključen na seznam projektov skupnega interesa Unije, odstrani s tega seznama, in sicer če je bil projekt na ta seznam vključen na podlagi nepravilnih informacij, ki so bile odločilni dejavnik za to vključitev, ali če projekt ni v skladu s pravom Unije. Ta določba torej ne obravnava vključevanja projektov na nov seznam vsaki dve leti.

68      V zvezi s tem je treba poudariti, da projekt medomrežne povezave Aquind ni bil „odstranjen“ s seznama projektov skupnega interesa Unije, temveč ni bil vključen na novi seznam ob koncu postopka sestave tega seznama. Člen 5(8) Uredbe št. 347/2013 zato v obravnavani zadevi ni upošteven.

69      To ugotovitev potrjuje tudi uvodna izjava 24 Uredbe št. 347/2013. V njej je nedvoumno navedeno, da se vsaki dve leti pripravi „nov“ seznam projektov skupnega interesa Unije, da se za obstoječe projekte skupnega interesa, ki bodo uvrščeni na nov seznam projektov skupnega interesa Unije, uporabi enak izbirni postopek kot za projekte, predlagane pri pripravi seznamov projektov skupnega interesa Unije, in da projekti, ki ne izpolnjujejo več ustreznih meril in zahtev iz navedene uredbe, ne bi smeli biti uvrščeni na nov seznam projektov skupnega interesa Unije. Projekti, ki so že bili vključeni na prejšnji seznam projektov skupnega interesa Unije, torej nimajo nobene prednosti pred novimi projekti. Uredba št. 347/2013 v uvodni izjavi 24 vsebuje zgolj pragmatičen premislek z navedbo, da je treba za zagotovitev čim manjše možne upravne obremenitve za prejšnje projekte v največji možni meri uporabiti predhodno posredovane informacije in upoštevati letna poročila predlagateljev teh prejšnjih projektov.

70      Drugič, tožeče stranke se zaman sklicujejo na člen 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013, da bi trdile, da je uveljavljanje pravice veta države članice na vključitev projekta na seznam projektov skupnega interesa Unije omejeno le na prvo vključitev navedenega projekta na ta seznam.

71      Člen 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013 namreč določa, da „[s]kupina pri pripravi svojega regionalnega seznama […] za vsak predlagani projekt skupnega interesa pridobi odobritev držav članic, katerih ozemlje projekt zadeva“, in da „če se država članica odloči, da ne odobri projekta, mora [regionalni] skupini sporočiti utemeljene razloge za njeno odločitev“. V Prilogi III, del 2, točka 10, k isti uredbi je pojasnjeno, da mora organ odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine na zahtevo države članice iz te skupine preučiti navedene razloge.

72      Te določbe Uredbe št. 347/2013 ne razlikujejo med tem, ali je projekt prvič predmet vloge za vključitev na seznam ali pa je bil že vključen na prejšnji seznam. Zato se uporabljajo za vsako pripravo novega seznama in se tako nanašajo na vsak projekt, ki bi mu država članica nasprotovala.

73      Dejstvo, da mora država članica sporočiti razloge za zavrnitev odobritve projekta in da mora organ odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine te razloge preučiti na zahtevo druge države članice iz navedene skupine, vseeno ne pomeni, da se lahko pravica države članice do veta izvaja le na podlagi merila iz Uredbe št. 347/2013. Po eni strani ima namreč država članica na podlagi člena 172, drugi odstavek, PDEU diskrecijsko pravico, da zavrne odobritev za namene vključitve projekta na seznam projektov skupnega interesa Unije. Po drugi strani in v tem smislu iz člena 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013 ali drugih določb te uredbe ne izhaja, da so „utemeljeni razlogi“, na podlagi katerih lahko država članica zavrne svojo odobritev, omejeni na primere, v katerih je ugotovljena neskladnost konkretno z Uredbo št. 347/2013 ali na splošno s pravom Unije.

74      Poleg tega v nasprotju s trditvami tožečih strank člen 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013 ni bil kršen, saj je Komisija v obravnavani zadevi pravilno ugotovila, da je Francoska republika sporočila razloge za zavrnitev odobritve vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije. V zadevnih zapisnikih sestanka organov za tehnične odločitve in sestanka organa odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine je namreč navedeno, da je Francoska republika menila, da bi štirje projekti medomrežne povezave, ki povezujejo Francijo in Združeno kraljestvo, povzročili presežno zmogljivost in da je bil projekt medomrežne povezave Aquind najbolj negotov med njimi.

75      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Četrti in peti tožbeni razlog: kršitev pravice do dobrega upravljanja oziroma kršitev načela enakega obravnavanja

76      Četrti in peti tožbeni razlog se nanašata na kršitev pravice do dobrega upravljanja oziroma kršitev načela enakega obravnavanja. Tožeče stranke trdijo, da je Komisija pristojna za spremembo seznama projektov skupnega interesa Unije ter ima zato pravico in dolžnost zagotoviti spoštovanje načel dobrega upravljanja in enakega obravnavanja ter drugih splošnih načel prava Unije. Poudarjajo, da niso imele možnosti, da bi se izjasnile na sestankih organa za tehnične odločitve ali organa odločanja na visoki ravni. Prav tako trdijo, da mora Komisija kot članica vseh „organov odločanja“ sprejeti seznam projektov skupnega interesa Unije na podlagi prenosa zakonodajnega pooblastila in da bi zato lahko spremenila regionalne sezname, ki so jih predlagali organi.

77      Komisija ob podpori Kraljevine Španije in Francoske republike četrti in peti tožbeni razlog zavrača.

78      Na prvem mestu je treba opozoriti, da je pravica do dobrega upravljanja eno od jamstev, ki jih pravni red Unije zagotavlja v upravnih postopkih, in je zapisana v členu 41 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2017, Alfamicro/Komisija, T‑831/14, neobjavljena, EU:T:2017:804, točka 165 in navedena sodna praksa). Člen 41(1) Listine določa, da ima „[v]sakdo […] pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“. Člen 41(2) Listine določa, da pravica do dobrega upravljanja vključuje predvsem pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

79      Poleg tega mora Komisija spoštovati načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije, ki zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je takšna obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 15. aprila 2010, Gualtieri/Komisija, C‑485/08 P, EU:C:2010:188, točka 70). Vendar mora biti spoštovanje načela enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti (sodba z dne 17. januarja 2013, Gollnisch/Parlament, T‑346/11 in T‑347/11, EU:T:2013:23, točka 109).

80      Na drugem mestu je treba pri preučitvi četrtega in petega tožbenega razloga ugotoviti, kakšne vloge so z Uredbo št. 347/2013 dodeljene vsakemu od udeležencev v postopku za vključitev predlaganih projektov na seznam projektov skupnega interesa Unije in kako poteka ta postopek.

81      Prvič, kot je določeno v členu 3(3) Uredbe št. 347/2013, mora zadevna regionalna skupina pripraviti regionalni seznam predlaganih projektov skupnega interesa. V zvezi s tem je treba opozoriti, da zadevno skupino sestavljajo predstavniki držav članic, nacionalnih regulativnih organov, operaterjev prenosnih sistemov ter predstavniki Komisije, agencije ACER in Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (glej Prilogo III, del 1, točka 1, k Uredbi št. 347/2013).

82      Predlagatelji projekta, ki bi bil lahko upravičen do uvrstitve med projekte skupnega interesa, ki želijo pridobiti status takega projekta, predložijo skupini vlogo za izbiro projekta skupnega interesa (glej Prilogo III, del 2, točka 1, k Uredbi št. 347/2013). Pri predlaganih projektih, kot je projekt medomrežne električne povezave, nacionalni regulativni organi in po potrebi agencija ACER preverijo doslednost uporabe meril in metodologije za analizo stroškov in koristi, ocenijo njihov čezmejni pomen in svojo oceno predstavijo skupini (glej Prilogo III, del 2, točka 7, k Uredbi št. 347/2013).

83      Opozoriti je treba, da zakonodaja v bistvu določa, da mora zadevna regionalna skupina pri pripravi regionalnega seznama predlaganih projektov skupnega interesa Unije upoštevati dejstvo, da je treba za vsak predlagani projekt skupnega interesa pridobiti odobritev držav članic, na katerih ozemlje se projekt nanaša. Če se država članica odloči, da ne odobri projekta, mora zadevni skupini sporočiti utemeljene razloge za svojo odločitev (glej člen 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013). V zvezi s tem je določeno, da mora organ odločanja na visoki ravni v skupini na zahtevo države članice iz te skupine preučiti razloge, ki jih je navedla država članica za utemeljitev zavrnitve odobritve projekta skupnega interesa na svojem ozemlju (glej Prilogo III, del 2, točka 10, k Uredbi št. 347/2013).

84      Osnutek regionalnih seznamov predlaganih projektov, ki ga pripravi skupina, se predloži agenciji ACER. Agencija ACER oceni navedeni osnutek seznamov in sprejme mnenje o njem, ki se nanaša zlasti na dosledno uporabo meril ter analizo stroškov in koristi po regijah (glej člen 3(3), drugi pododstavek, točka (a), in Prilogo III, del 2, točka 12, k Uredbi št. 347/2013).

85      Po sprejetju mnenja agencije ACER organ odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine „sprejme“ končni regionalni seznam predlaganih projektov skupnega interesa Unije, ki temelji na predlogu skupine ter upošteva mnenje agencije ACER in oceno pristojnih nacionalnih regulativnih organov. Navedeni organ predloži končni regionalni seznam Komisiji.

86      Komisija je na podlagi prenosa pooblastila pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov, s katerimi se določi seznam projektov skupnega interesa Unije. Vendar je v uvodni izjavi 23 Uredbe št. 347/2013 navedeno, da je treba pri prenosu pooblastila na Komisijo, da sprejme in pregleda ta seznam, v skladu s členom 290 PDEU „spoštovati pravico držav članic, da same odobrijo projekte skupnega interesa [Unije], ki so povezani z njihovim ozemljem“. V tem smislu je v členu 3(4), prvi pododstavek, te uredbe opozorjeno, da se pooblastilo za sprejetje akta, ki določa seznam projektov skupnega interesa Unije, prenese „v skladu z drugim odstavkom člena 172 PDEU“. Člen 172, drugi odstavek, PDEU določa, da mora projekte skupnega interesa Unije, ki se nanašajo na ozemlje ene od držav članic, odobriti ta država članica.

87      Drugič, iz opisa različnih faz postopka iz Uredbe št. 347/2013 je mogoče izpeljati naslednje sklepe.

88      Najprej, niti organ za tehnične odločitve zadevne regionalne skupine (ki sestavi regionalni seznam predlaganih projektov skupnega interesa Unije), niti organ odločanja na visoki ravni te regionalne skupine (ki sprejme regionalni seznam predlaganih projektov skupnega interesa Unije), niti Komisija (ki sprejme delegirani akt, s katerim dokončno določi seznam projektov skupnega interesa Unije) na te sezname ne smejo vključiti posameznega predlaganega projekta, ki ga država članica, na ozemlju katere se bo projekt izvajal, ni odobrila.

89      Dalje in kot izhaja iz zgoraj navedenega, Komisija nima diskrecijske pravice za dokončno sestavo seznama projektov skupnega interesa Unije, v nasprotju s tem, kar v bistvu trdijo tožeče stranke.

90      Komisija mora namreč svoja delegirana pooblastila, ki so ji podeljena s členom 3(4) v povezavi s členom 16 Uredbe št. 347/2013, da dokončno sprejme seznam projektov skupnega interesa Unije, izvajati v mejah določb Pogodbe DEU in Uredbe št. 347/2013. Kot pa je bilo poudarjeno že v točki 86 zgoraj, se pooblastilo Komisije za sprejemanje delegiranih aktov izvaja „v skladu z drugim odstavkom člena 172 PDEU“. Komisija tako ni pooblaščena, da bi na zadevni seznam dodala projekt, ki ga država članica, na ozemlju katere naj bi se navedeni projekt izvajal, ni odobrila.

91      V istem smislu tako iz člena 3(4), drugi pododstavek, kot tudi iz člena 3(5) Uredbe št. 347/2013 izhaja, da se naloga zagotavljanja, da se vsaki dve leti pripravi seznam projektov skupnega interesa Unije, in naloga sprejetja navedenega seznama, za kateri je zadolžena Komisija, izvajata „na podlagi regionalnih seznamov“ predlaganih projektov skupnega interesa Unije.

92      V okviru te naloge so pristojnosti Komisije natančno opredeljene kot pristojnosti, da „zagotovi, da so [na seznam projektov skupnega interesa Unije] vključeni samo tisti projekti, ki izpolnjujejo merila iz člena 4 [Uredbe št. 347/2013]“ (člen 3(5)(a) Uredbe št. 347/2013), „zagotovi skladnost med regijami, ob upoštevanju mnenja [agencije ACER]“ (člen 3(5)(b) Uredbe št. 347/2013) in „si prizadeva za obvladljivo skupno število projektov skupnega interesa na seznamu Unije“ (člen 3(5)(d) Uredbe št. 347/2013).

93      Vendar pa se lahko tri zgoraj navedene pristojnosti, ki so bile podeljene Komisiji, logično izvajajo le za projekte, ki so navedeni na regionalnih seznamih predlaganih projektov skupnega interesa Unije. Komisija lahko namreč upoštevanje meril, ki se uporabljajo za projekte skupnega interesa in so določena v členu 4 Uredbe št. 347/2013, oceni le v zvezi s projekti, vključenimi na te sezname. Preučitev upoštevanja navedenih meril se ne more nanašati na projekt, ki ga zaradi predhodne zavrnitve države članice, na ozemlju katere naj bi se navedeni projekt izvajal, organi odločanja zadevne regionalne skupine sploh ne preučijo z vidika teh meril. Komisija torej po definiciji ne more preučiti upoštevanja teh meril v zvezi s projektom, za katerega ta preučitev nikoli ni bila opravljena.

94      Podobno je mogoče sklepati glede pristojnosti Komisije, da zagotovi skladnost med regijami ob upoštevanju mnenja agencije ACER. Logično je, da lahko Komisija takšno pristojnost izvaja le v zvezi s projekti, vključenimi na sezname, ki so jih pripravili organi odločanja regionalnih skupin. Zato se ta pristojnost ne more nanašati na projekt, ki ni bil vključen na te sezname, ker je država članica, na ozemlju katere naj bi se navedeni projekt izvajal, zavrnila njegovo odobritev.

95      Kar zadeva pristojnost preverjanja, ali je skupno število projektov obvladljivo, je v Prilogi III, del 2, točka 14, k Uredbi št. 347/2013 poudarjeno, da se lahko Komisija odloči, da na seznam projektov skupnega interesa Unije ne bo vključila nekaterih projektov, če meni, da skupno število predlaganih projektov skupnega interesa Unije presega obvladljivo število. Nasprotno pa ji ni z nobeno določbo v Uredbi št. 347/2013 podeljena pristojnost, da doda projekte, ki jih organi odločanja regionalnih skupin niso izbrali, ali posledično projekte, ki jih država članica, na ozemlju katere naj bi se projekt izvajal, ni odobrila.

96      Nazadnje, kar zadeva razloge, ki jih je država članica navedla v utemeljitev zavrnitve odobritve, je zakonodajalec Unije možnost, da zahtevajo preučitev teh razlogov, pridržal le za države članice, ki pripadajo zadevni regionalni skupini, in s tem izključil vse druge strani, ki sestavljajo regionalno skupino, in sicer nacionalne regulativne organe, operaterje prenosnih sistemov ter predstavnike Komisije, agencije ACER in Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo. Zakonodajalec je torej želel, da bi v skladu s členom 172, drugi odstavek, PDEU vprašanje zavrnitve odobritve projekta ostalo v rokah držav članic.

97      Tretjič, kar zadeva dejstva je treba ugotoviti, da je Francoska republika zavrnila vključitev projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije in je zadevni skupini sporočila razloge za to zavrnitev (glej točko 74 zgoraj).

98      Prav tako iz elementov v zadevi izhaja, da ni nobena druga država članica regionalne skupine zahtevala preučitve razlogov, ki jih je navedla Francoska republika. V zvezi s tem se tožeče stranke napačno sklicujejo na elektronsko sporočilo z dne 20. novembra 2019, ki ga je pristojni organ Združenega kraljestva poslal Komisiji, da bi v bistvu trdile, da je ta nekdanja država članica nasprotovala odstranitvi projekta medomrežne povezave Aquind, zaradi česar naj bi skupina morala preučiti razloge. To sporočilo namreč vsebuje zahtevo za nekatere spremembe zapisnika sestanka organa odločanja na visoki ravni z dne 4. oktobra 2019, vendar ne vsebuje nobene zahteve, niti implicitne, da bi zadevna regionalna skupina preučila razloge, ki jih je Francoska republika navedla za zavrnitev vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije. Navedeno sporočilo vsebuje le stališče Združenega kraljestva, v katerem to navaja svoje mnenje glede štirih projektov medomrežne povezave med njim in Francijo.

99      Iz navedenega izhaja, da je Komisija svoje pristojnosti lahko izvajala le v zvezi s seznamom projektov, ki ga je sprejel organ odločanja na visoki ravni zadevne regionalne skupine, da ni mogla zahtevati preučitve razlogov, zaradi katerih je Francoska republika zavrnila odobritev projekta medomrežne povezave Aquind, in da tega projekta ni mogla dodati na seznam projektov skupnega interesa Unije.

100    V tem okviru je treba zavrniti trditev tožečih strank, ki se nanaša na domnevno kršitev njihove pravice do izjave. Iz zgornjih ugotovitev namreč izhaja, da je bila Komisija brez kakršnega koli polja proste presoje obvezana, da projekta medomrežne povezave Aquind ne vključi na seznam projektov skupnega interesa Unije, in da je ravnala v skladu s pravili iz Uredbe št. 347/2013.

101    V zvezi s tem je treba poudariti, da se niso tožeče stranke nikoli sklicevale na nezakonitost upoštevnih določb Uredbe št. 347/2013, zlasti člena 3(3), drugi pododstavek, točka (a), in Priloge III, del 2, točka 10, k tej uredbi. Zato se ne morejo sklicevati na nikakršno kršitev svoje pravice do izjave (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 26. septembra 2014, Raffinerie Heide/Komisija, T‑631/13, neobjavljena, EU:T:2014:830, točke od 41 do 44, in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevah DK Recycling und Roheisen/Komisija, Arctic Paper Mochenwangen/Komisija, Raffinerie Heide/Komisija in Romonta/Komisija, C‑540/14 P, C‑551/14 P, C‑564/14 P in C‑565/14 P, EU:C:2016:147, točki 90 in 91).

102    Poleg tega bi morale tožeče stranke, da bi kršitev pravice do izjave lahko privedla do razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe, dokazati, da bi se ob neobstoju te nepravilnosti lahko sklicevale na elemente, ki bi lahko omajali stališče Komisije in tako kakor koli vplivali na presojo Komisije ob nevključitvi projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2010, Knauf Gips/Komisija, C‑407/08 P, EU:C:2010:389, točka 23 in navedena sodna praksa). Vendar nobeden od elementov ni mogel kakor koli vplivati na stališče Komisije, saj je Francoska republika zavrnila odobritev vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije.

103    V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati kršitve pravice do dobrega upravljanja.

104    Komisiji tudi ni mogoče očitati, da je kršila načelo enakega obravnavanja. V smislu sodne prakse iz točke 79 zgoraj Komisija ni mogla neenako obravnavati projekta medomrežne povezave Aquind v primerjavi s konkurenčnimi projekti, saj ta projekt ni bil vključen na seznam predlaganih projektov skupnega interesa, ki ga je pripravila zadevna regionalna skupina in na podlagi katerega je izvajala svoje delegirane pristojnosti, in zato ni bil v primerljivem položaju s konkurenčnimi projekti, ki so bili vključeni na navedeni seznam.

105    Natančneje, po eni strani tožeče stranke zaman trdijo, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, ker so projekti medomrežne povezave med Francijo in Združenim kraljestvom (vključno s projektom medomrežne povezave Aquind) izpolnjevali enake potrebe istih strank in ker se rezultati študije družbe Artelys – na podlagi katerih naj bi Komisija domnevno zavrnila odobritev navedenega projekta – niso nanašali konkretno na ta projekt, temveč na tri druge projekte, ki so bili v konkurenci.

106    Opozoriti je namreč treba, da se je Komisija lahko le seznanila z zavrnitvijo Francoske republike, da bi odobrila vključitev projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije. Poleg tega iz preučitve prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, izhaja, da rezultati študije družbe Artelys niso razlog za to, da projekt medomrežne povezave Aquind ni bil vključen na seznam predlogov, ki ga je pripravila zadevna skupina odločanja, niti niso razlog za to, da Komisija tega projekta ni vključila na seznam projektov skupnega interesa Unije.

107    Po drugi strani tožeče stranke svoj peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, zaman utemeljujejo z dejstvom, da je bil projekt medomrežne povezave Aquind v okviru razvrstitve predlaganih projektov skupnega interesa, opravljene v skladu z metodo ocenjevanja, ocenjen bolje od dveh konkurenčnih projektov in da kljub temu ni bil vključen na seznam projektov skupnega interesa Unije.

108    Poleg dejstva, da projekt medomrežne povezave Aquind ni bil na regionalnem seznamu, ki ga je sprejela skupina odločanja, in da ga Komisija zato ni mogla upoštevati, je namreč razvrstitev, na katero se sklicujejo tožeče stranke, vsekakor neupoštevna. V Uredbi št. 347/2013 je v členu 4(4) in Prilogi III, del 2, točka 14, nedvoumno navedeno, da je razvrstitev projektov namenjena samo notranji uporabi v skupini, da niti regionalni seznam niti seznam projektov skupnega interesa Unije ne vključujeta razvrstitve in da se razvrstitev ne sme uporabiti za noben drug poznejši namen, razen kadar Komisija izvaja pristojnost iz točke 95 zgoraj, in sicer, da preveri, ali je skupno število projektov obvladljivo.

109    V tem okviru je treba preučiti trditev tožečih strank, ki temelji na sodbi z dne 11. marca 2020, Baltic Cable (C‑454/18, EU:C:2020:189). Tožeče stranke opozarjajo, da je Sodišče v tej sodbi razsodilo, da je treba pooblastila, podeljena nacionalnim regulativnim organom, razlagati in uporabljati ob upoštevanju splošnih načel prava Unije, tudi če uredba zadevnemu organu ne podeljuje izrecnega pooblastila za sprejetje ukrepov, potrebnih za preprečevanje vsakršne diskriminacije. V bistvu trdijo, da je treba tudi pooblastila, ki so Komisiji podeljena za sprejetje seznamov projektov skupnega interesa Unije, razlagati in uporabljati ob upoštevanju splošnih načel prava Unije, v tem primeru načela enakega obravnavanja, čeprav Uredba št. 347/2013 Komisiji ne podeljuje izrecnega pooblastila za sprejetje potrebnih ukrepov v zvezi s tem.

110    Vendar te trditve ni mogoče sprejeti. Po eni strani tožeče stranke izhajajo iz napačne predpostavke, da je položaj nacionalnih regulativnih organov, ki jih zadeva sodba z dne 11. marca 2020, Baltic Cable (C‑454/18, EU:C:2020:189), enak položaju Komisije v tej zadevi. Vendar med obema obravnavanima položaja obstaja bistvena razlika v tem, da je bil nacionalni regulativni organ v skladu s členom 16(6) Uredbe (ES) št. 714/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1228/2003 (UL 2009, L 211, str. 15) pooblaščen za sprejetje odločitve v zvezi z uporabo prihodkov zadevnega operaterja prenosnega sistema. V obravnavanem primeru Komisija ni bila pristojna za vključitev projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije, saj je Francoska republika v skladu s členom 172, drugi odstavek, PDEU in členom 3(3), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 347/2013 uveljavila svojo pravico, da navedenega projekta ne odobri.

111    Po drugi strani je treba poudariti, da če bi Komisija na podlagi načela enakega obravnavanja prevzela pobudo za vključitev projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije, bi s tem ravnala v nasprotju z zakonodajo Unije in zlasti samo Pogodbo DEU.

112    Ob upoštevanju vsega navedenega je treba četrti in peti tožbeni razlog, ki se nanašata na kršitev pravice do dobrega upravljanja oziroma kršitev načela enakega obravnavanja, zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

113    Tožeče stranke v okviru šestega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, najprej trdijo, da bi bilo treba primernost in nujnost odstranitve projekta medomrežne povezave Aquind s seznama projektov skupnega interesa Unije oceniti strožje ter ob ustreznem upoštevanju narave tega projekta in posledic navedene odstranitve. Dalje, menijo, da brez informacij o razlogih za odstranitev projekta s seznama ni mogoče oceniti sorazmernosti izpodbijane uredbe. Poleg tega Komisiji očitajo, da pri razumevanju postopkovnih jamstev in načinu upoštevanja temeljnih načel pri svoji razlagi Uredbe št. 347/2013 ni šla dovolj daleč, da bi dosegla cilje te uredbe. Nazadnje trdijo, da je namen Uredbe št. 347/2013 olajšati izvajanje projektov skupnega interesa in da razlaga te uredbe, ki jo je podala Komisija, ni v skladu z načelom sorazmernosti, saj naj bi bilo obdobje dveh let prekratko, da bi lahko projekt izkoristil postopek za naložbe in čezmejno razporeditev stroškov iz člena 12 navedene uredbe.

114    Komisija ob podpori Kraljevine Španije in Francoske republike temu tožbenemu razlogu nasprotuje.

115    V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo sorazmernosti spada med splošna načela prava Unije. V skladu s tem načelom akti institucij Unije ne smejo prestopiti meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, zastavljenih z zadevnim ukrepom, pri čemer je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodbe z dne 13. novembra 1990, Fedesa in drugi, C‑331/88, EU:C:1990:391, točka 13; z dne 5. maja 1998, Združeno kraljestvo/Komisija, C‑180/96, EU:C:1998:192, točka 96, in z dne 23. septembra 2020, BASF/Komisija, T‑472/19, neobjavljena, EU:T:2020:432, točka 108).

116    Poleg tega je treba presojo sorazmernosti ukrepa uskladiti s spoštovanjem diskrecijske pravice, ki je bila ob njegovem sprejetju morebiti priznana institucijam Unije (sodbi z dne 12. decembra 2006, Nemčija/Parlament in Svet, C‑380/03, EU:C:2006:772, točka 145, in z dne 16. maja 2017, Landeskreditbank Baden-Württemberg/ECB, T‑122/15, EU:T:2017:337, točka 68).

117    Šesti tožbeni razlog je treba preučiti glede na to sodno prakso.

118    Najprej je treba upoštevati, da Komisija ni imela nobene diskrecijske pravice glede nevključitve zadevnega projekta po tem, ko je Francoska republika zavrnila odobritev vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije in da se je zato lahko le seznanila s to zavrnitvijo.

119    Dalje, opozoriti je treba, da v skladu z uvodno izjavo 43 Uredbe št. 347/2013 „[k]er cilja te uredbe, tj. razvoja in interoperabilnosti vseevropskih energetskih omrežij ter povezave s takšnimi omrežji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 [PEU; v] skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja“.

120    Uredba št. 347/2013 ne določa, da predlagatelji projektov prejmejo pojasnila regionalnih skupin in lahko predložijo pripombe, preden navedene skupine sprejmejo regionalne sezname in nato pred sprejetjem delegiranih aktov, s katerimi Komisija dokončno določi seznam projektov skupnega interesa Unije. Vendar tožeče stranke niso predložile nobenega ugovora nezakonitosti določb navedene uredbe, ki se nanašajo na postopek sprejetja seznama projektov skupnega interesa Unije. Zato se tožeče stranke ne morejo sklicevati na te elemente in trditi, da niso mogle oceniti, ali je bila odstranitev projekta medomrežne povezave Aquind s seznama projektov skupnega interesa Unije sorazmerna. V tem okviru Komisiji tudi ne morejo v bistvu očitati, da jim ni zagotovila predhodnega pojasnila ali da ni zagotovila spoštovanja načela sorazmernosti med postopkom priprave seznama. Po eni strani je namreč Komisija pri sprejetju izpodbijane uredbe ravnala v skladu z določbami Uredbe št. 347/2013. Po drugi strani lahko o razlogih, ki jih je navedla država članica za zavrnitev odobritve projekta, podvomijo izključno predstavniki drugih držav članic zadevne regionalne skupine, zato Komisija ni mogla poseči v zvezi s tem.

121    Poleg tega tožeče stranke Komisiji napačno očitajo, da primernosti in nujnosti odstranitve projekta medomrežne povezave Aquind s seznama projektov skupnega interesa Unije ni ocenila strožje in ob upoštevanju narave navedenega projekta. Preučitev predhodnih tožbenih razlogov, zlasti analiza, opravljena v točkah od 87 do 96 zgoraj, je namreč pokazala, da Komisija ni mogla spregledati zavrnitve Francoske republike in da tako na seznam projektov skupnega interesa Unije ni mogla vključiti projekta medomrežne povezave Aquind, ki ni bil na regionalnem seznamu, ki ga je sprejela zadevna regionalna skupina. Glede na sodno prakso iz točke 116 zgoraj je treba upoštevati dejstvo, da Komisija ni imela diskrecijske pravice glede vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije. V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da je kršila načelo sorazmernosti, ker tega projekta ni vključila na seznam projektov skupnega interesa Unije.

122    Nazadnje, tožeče stranke v bistvu trdijo, da je razlaga Uredbe št. 347/2013, ki jo je Komisija podala v izpodbijani uredbi, v nasprotju s ciljem prvonavedene uredbe, to je olajšati izvajanje projektov, saj je očitno, da obdobje dveh let ne zadostuje, da bi projekt lahko izkoristil postopek za naložbe in čezmejno razporeditev stroškov iz člena 12 navedene uredbe. Te trditve ni mogoče sprejeti. Kot pravilno poudarja Komisija, razvoj infrastrukturnih projektov namreč ni odvisen od tega, ali gre za projekte skupnega interesa Unije ali ne.

123    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.

 Sedmi tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj 

124    Tožeče stranke v okviru sedmega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, najprej trdijo, da člena 172 PDEU in Uredbe št. 347/2013 ni mogoče razlagati tako, da bi bil status projekta skupnega interesa Unije popolnoma negotov. Navajajo, da ni nihče mogel predvideti, da je „verjetno“, da bo projektu medomrežne povezave Aquind diskriminatorno odvzet status projekta skupnega interesa Unije. Dalje, trdijo, da so bila s samovoljno odstranitvijo projekta medomrežne povezave Aquind s seznama projektov skupnega interesa Unije po dveh letih kršena njihova legitimna pričakovanja. Po njihovem mnenju so jim namreč cilj spodbujanja naložb v prednostne projekte, določen z Uredbo št. 347/2013, prvotna vključitev projekta medomrežne povezave Aquind kot projekta skupnega interesa Unije, znatna prizadevanja in znatne naložbe, ki so jih izvedle, zagotavljali določeno stabilnost statusa tega projekta. Poleg tega poudarjajo, da je bila zavrnitev agencije ACER leta 2018, da bi odobrila izvzetje na podlagi člena 17 Uredbe št. 714/2009, utemeljena z dejstvom, da je bila medomrežna povezava Aquind vključena na seznam projektov skupnega interesa Unije in je zato uživala ugodnosti iz člena 12 Uredbe št. 347/2013. Po mnenju tožečih strank jim je Unija s to odločitvijo zagotovila, da projekt medomrežne povezave Aquind ne bo samovoljno odstranjen z navedenega seznama. Nazadnje menijo, da je Francoska republika napačno trdila, da niso mogle imeti legitimnih pričakovanj, domnevno zato, ker so bili štirje projekti medomrežne povezave med Francijo in Združenim kraljestvom v medsebojni konkurenci. Trdijo namreč, da je odstranitev projekta medomrežne povezave Aquind s seznama projektov skupnega interesa Unije neposredno zmanjšala konkurenčni pritisk na preostale projekte in jim dala prednost, kar je privedlo do nasprotnega rezultata od tega, da se „trgu prepusti, kateri projekt skupnega interesa se bo izvedel“.

125    Komisija ob podpori Kraljevine Španije in Francoske republike ta tožbeni razlog zavrača.

126    Najprej je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo pravne varnosti, katerega posledica je načelo varstva legitimnih pričakovanj, zahteva, po eni strani, da so pravna pravila jasna in natančna ter, po drugi strani, da je njihova uporaba predvidljiva za posameznike (sodbi z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 80, in z dne 10. septembra 2009, Plantanol, C‑201/08, EU:C:2009:539, točka 46).

127    Prav tako je v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo varstva legitimnih pričakovanj eno od temeljnih načel Unije. Pravico sklicevati se na to načelo ima vsaka zadevna oseba, pri kateri je institucija Unije ustvarila legitimna pričakovanja. Zagotovila, ki lahko – ne glede na obliko, v kateri so bila sporočena – vzbudijo taka pričakovanja, so natančne, brezpogojne in usklajene informacije iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Nihče pa se ne more sklicevati na kršitev navedenega načela, kadar ni natančnih zagotovil, ki bi mu jih dala uprava. Prav tako se razumen in preudaren gospodarski subjekt, kadar lahko predvidi sprejetje ukrepa Unije, ki lahko vpliva na njegove interese, v primeru njegovega sprejetja ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj (sodbi z dne 14. marca 2013, Agrargenossenschaft Neuzelle, C‑545/11, EU:C:2013:169, točke od 23 do 26, in z dne 26. septembra 2014, B&S Europe/Komisija, T‑222/13, neobjavljena, EU:T:2014:837, točka 47).

128    Iz sodne prakse tudi izhaja, da imajo možnost sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj vsi gospodarski subjekti, pri katerih je nacionalni organ vzbudil upravičena pričakovanja. Vendar gospodarski subjekti ne morejo upravičeno zaupati v ohranitev obstoječega položaja, ki ga lahko nacionalni organi spremenijo v okviru svoje diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbi z dne 10. septembra 2009, Plantanol, C‑201/08, EU:C:2009:539, točka 53, in z dne 11. julija 2019, Agrenergy in Fusignano Due, C‑180/18, C‑286/18 in C‑287/18, EU:C:2019:605, točka 31).

129    Glede na to sodno prakso je treba ugotoviti, ali je mogoče Komisiji očitati, da je v okviru sprejetja seznama predlogov, ki ga je pripravila zadevna regionalna skupina, in seznama projektov skupnega interesa Unije kršila načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj tožečih strank, da bo projekt medomrežne povezave Aquind ohranil status projekta skupnega interesa Unije.

130    Prvič, spomniti je treba, da Komisija ni imela nobene diskrecijske pravice glede nevključitve zadevnega projekta po tem, ko je Francoska republika zavrnila odobritev vključitve projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije in da se je zato lahko le seznanila s to zavrnitvijo.

131    Drugič, kot je bilo poudarjeno zlasti v točkah od 69 do 71 zgoraj, iz veljavne zakonodaje jasno izhaja, da se vsaki dve leti pripravi nov seznam projektov skupnega interesa Unije, da se za vse projekte – tudi za tiste, vključene na veljavni seznam projektov skupnega interesa Unije – uporabi enak izbirni postopek, da projekti, ki so že bili vključeni na prejšnji seznam projektov skupnega interesa Unije, nimajo nobene prednosti pred novimi projekti in da je za projekte skupnega interesa Unije, ki se nanašajo na ozemlje države članice, potrebna odobritev te države članice.

132    Zaradi nedvoumne vsebine Uredbe št. 347/2013 ni mogoče šteti, da sta cilj te uredbe – ki je v bistvu spodbujanje naložb v prednostne projekte – in vključitev projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije pomenila zagotovilo za tožeče stranke, da bo ta projekt samodejno vključen na novi seznam projektov skupnega interesa Unije.

133    Tretjič, tožeče stranke trdijo, da je odločba odbora za pritožbe pri agenciji ACER z dne 17. oktobra 2018, s katero je bila zavrnjena njihova zahteva za odobritev izvzetja na podlagi člena 17 Uredbe št. 714/2009 za projekt medomrežne povezave Aquind, pomenila zagotovilo Unije, da projekt medomrežne povezave Aquind s seznama Unije ne bo odstranjen samovoljno oziroma dokler bo izpolnjeval pogoje za vključitev.

134    V zvezi s tem je primerno spomniti, da se lahko v skladu s členom 17(1)(b) Uredbe št. 714/2009 izvzetje iz regulirane ureditve odobri, če je „stopnja tveganja naložbe […] taka, da naložba ne bo izvedena, razen če se odobri izvzetje“. Tožeče stranke poudarjajo, da je bila zavrnitev agencije ACER, da jim odobri izvzetje, obrazložena z dejstvom, da je bil projekt medomrežne povezave Aquind vključen na seznam projektov skupnega interesa Unije in da je zato užival ugodnosti iz člena 12 Uredbe št. 347/2013.

135    Čeprav je res, da se je agencija ACER pri zavrnitvi zahteve za izvzetje na podlagi člena 17(1)(b) Uredbe št. 714/2009 sklicevala na status projekta medomrežne povezave Aquind kot projekta skupnega interesa Unije (in na čezmejno razporeditev stroškov, do katere bi bil zadevni projekt lahko upravičen zaradi tega statusa), to sklicevanje nikakor ni pomenilo zagotovila, ki bi lahko pri tožečih strankah vzbudilo pričakovanje, da bo projekt medomrežne povezave Aquind samodejno vključen na novi seznam projektov skupnega interesa Unije. Pristop agencije ACER je bilo treba razumeti bolj v tem smislu, da če zadevni projekt ne bi bil več vključen na seznam projektov skupnega interesa Unije, bi se s tem odprla možnost, da se znova zahteva izvzetje na podlagi zgoraj navedenega člena.

136    V tem smislu, kot poudarja Komisija, tožeče stranke niso mogle zahtevati „zamrznitve“ svojega pravnega položaja zaradi prvotne vključitve njihovega projekta na sezname projektov skupnega interesa Unije, medtem ko je pravni okvir predvideval možnost sprememb. Zavedale so se tudi, da sta odločitev o izvzetju na podlagi člena 17(1)(b) Uredbe št. 714/2009 in odločitev o sprejetju seznama projektov skupnega interesa Unije sprejela različna organa, neodvisna drug od drugega.

137    Četrtič, tožeče stranke nikakor ne morejo trditi, da so jim bila s podpisom Pogodbe o energetski listini dana natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, da bo projekt medomrežne povezave Aquind, ki je bil prvotno vključen na seznam projektov skupnega interesa Unije, po uradni dolžnosti vključen na novi seznam Unije. Poleg tega, da ta trditev ni nikakor podprta, podpis takšne pogodbe namreč sam po sebi ne more dati zagotovila predlagateljem določenega projekta medomrežne povezave glede statusa njihovega projekta kot projekta skupnega interesa Unije. To še toliko bolj drži, ker zaradi obstoja navedene pogodbe ni bilo mogoče zanemariti zahteve po začetni odobritvi Francoske republike v skladu s členom 172, drugi odstavek, PDEU, da bi bil njihov projekt medomrežne povezave Aquind vključen na novi regionalni seznam regionalne skupine. Tožeče stranke pa so vedele, da v obravnavanem primeru take odobritve ni bilo.

138    Petič, nesporno je, da je bil v okviru sprejetja novega regionalnega seznama predlaganih projektov in novega seznama projektov skupnega interesa Unije projekt medomrežne povezave Aquind v konkurenci z drugimi projekti medomrežnih povezav med Združenim kraljestvom in Francijo. V tem okviru so bile tožeče stranke popolnoma seznanjene z dejstvom, da bi lahko samo en ali več teh projektov zadostovali za izpolnitev ciljev Uredbe št. 347/2013 ter da sta imela tako Združeno kraljestvo kot tudi Francoska republika na podlagi člena 172, drugi odstavek, PDEU in člena 3(3) Uredbe št. 347/2013 široko diskrecijsko pravico pri odločanju, ali bosta posameznega od teh projektov odobrila ali ne.

139    V zvezi s tem tožeče stranke svojih trditev ne morejo opreti na oceno, ki jo je dobil projekt medomrežne povezave Aquind (ki je bila boljša od ocene, dodeljene drugim projektom), da bi dokazale, da njihova legitimna pričakovanja niso bila izpolnjena. Kot je že bilo opozorjeno v točki 108 zgoraj, niti regionalni seznam niti seznam projektov skupnega interesa Unije nista vključevala razvrstitve, Komisija pa je lahko razvrstitev predlaganih projektov skupnega interesa Unije, opravljeno v skladu z metodo ocenjevanja, uporabila le, ko je izvajala pristojnost za preverjanje, ali je skupno število projektov obvladljivo.

140    Glede na navedeno je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 10(1) Pogodbe o energetski listini

141    Tožeče stranke v okviru tretjega tožbenega razloga zatrjujejo kršitev člena 10(1) Pogodbe o energetski listini. Prvič, trdijo, da ima ta določba neposredni učinek, ker naj bi po eni strani narava in struktura Pogodbe o energetski listini, upoštevane v celoti, omogočali, da se z njo podelijo izvršljive pravice, in ker je po drugi strani sama listina dovolj jasna in natančna ter zanjo ni treba sprejeti dodatnih izvedbenih ukrepov. Drugič, trdijo, da ta določba ureja obravnavo, ki jo mora vsaka pogodbenica zagotoviti vlagateljem drugih pogodbenic, da so Unija in vse njene države članice vse pogodbenice Pogodbe o energetski listini in da so vlagatelji države članice vlagatelji pogodbenice, ki ni Unija, tako da se lahko sklicujejo na to določbo zoper Unijo. Tretjič, menijo, da je zaščita iz Pogodbe o energetski listini vsekakor upoštevna za razlago Uredbe št. 347/2013 in uporabo splošnih načel prava Unije, do katerih morajo biti upravičeni vsi vlagatelji v državah članicah.

142    Komisija ob podpori Zvezne republike Nemčije, Kraljevine Španije in Francoske republike ta tožbeni razlog zavrača.

143    Najprej je treba opozoriti, da je Pogodba o energetski listini večstranski sporazum, katerega pogodbenice so večina držav članic in Unija sama.

144    Člen 10 Pogodbe o energetski listini, naslovljen „Pospeševanje, varstvo in obravnavanje naložb“, v odstavku 1 določa:

„Vsaka pogodbenica v skladu z določbami te pogodbe spodbuja in ustvarja ustaljene, nepristranske, ugodne in pregledne razmere za investitorje drugih pogodbenic za uresničevanje naložb na svojem območju. Pri tem se tudi zavezuje, da za naložbe investitorjev drugih pogodbenic vedno zagotovi pošteno in nepristransko obravnavanje. Take naložbe uživajo tudi najtrajnejše varstvo in varnost in nobena pogodbenica na noben način ne sme z nerazumnimi ali diskriminacijskimi ukrepi ovirati njihovega upravljanja, ohranjanja, uporabe, izkoriščanja ali razpolaganja z njimi […]“.

145    Najprej je treba poudariti, da člen 10(1) Pogodbe o energetski listini v bistvu navaja splošna pravna načela, ki obstajajo v pravu Unije, in sicer načela dobrega upravljanja, enakega obravnavanja, pravne varnosti, varstva legitimnih pričakovanj in sorazmernosti. Iz preučitve četrtega do sedmega tožbenega razloga pa izhaja, da Komisiji ni mogoče očitati, da je s tem, da v izpodbijano uredbo ni vključila projekta medomrežne povezave Aquind kot projekta skupnega interesa Unije, kršila ta načela. Zato Komisiji tudi ni mogoče očitati kršitve člena 10(1) Pogodbe o energetski listini.

146    Dalje, tožeče stranke zaman trdijo, da obveznost zagotavljanja preglednih in pravičnih pogojev ni bila izpolnjena zaradi kršitve obveznosti obrazložitve ter kršitve postopkovnih in materialnih zahtev, na kateri se sklicujejo v okviru prvega in drugega tožbenega razloga, ki sta bila zavrnjena. Iz tega sledi, da je treba trditev o kršitvi člena 10(1) Pogodbe o energetski listini v delu, v katerem temelji na razlogih, navedenih v teh tožbenih razlogih, zavrniti.

147    Nazadnje je treba opozoriti, da je bil z ustanovnimi pogodbami, ki pomenijo temeljno ustavno listino Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 1986, Les Verts/Parlament, 294/83, EU:C:1986:166, točka 23), za razliko od navadnih mednarodnih pogodb vzpostavljen nov pravni red z lastnimi institucijami, v korist katerega so države, ki so njegove članice, na vse širšem področju omejile svoje suverene pravice in katerega subjekti so ne le te države, ampak tudi njihovi državljani (glej mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 157 in navedena sodna praksa).

148    V skladu z ustaljeno sodno prakso je avtonomija prava Unije tako glede na pravo držav članic kot tudi glede na mednarodno pravo utemeljena z bistvenimi značilnostmi Unije in njenega prava, ki se nanašajo zlasti na ustavno strukturo Unije in samo naravo navedenega prava. Za pravo Unije so namreč značilni njegov izvor iz avtonomnega vira, ki sta Pogodbi, njegova primarnost glede na pravo držav članic ter neposredni učinek vrste določb, ki se uporabljajo za njihove državljane in za njih same. S temi značilnostmi je nastala strukturirana mreža načel, pravil in vzajemno odvisnih pravnih razmerij, ki medsebojno zavezujejo Unijo in njene države članice ter države članice med seboj (glej v tem smislu mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točke od 165 do 167 in 201; glej tudi sodbo z dne 6. marca 2018, Achmea, C‑284/16, EU:C:2018:158, točka 33 in navedena sodna praksa).

149    Kar zadeva prav pravila, ki medsebojno zavezujejo samo Unijo in njene države članice, člen 172, drugi odstavek, PDEU zadevni državi članici podeljuje diskrecijsko pravico, da odobri ali zavrne odobritev vključitve projekta na seznam projektov skupnega interesa Unije, kot to izhaja iz preučitve zgornjih tožbenih razlogov (glej zlasti točke od 38 do 40, 45, 56, 110 in 111).

150    S Pogodbo DEU so bile torej jasno določene omejitve pristojnosti Unije na področju projektov skupnega interesa Unije, saj Komisija na seznam projektov skupnega interesa ne sme vključiti projekta, ki ga država članica, na ozemlju katere naj bi se projekt izvajal, ni odobrila.

151    V zvezi s tem tožeče stranke zaman poskušajo izpodbijati razdelitev pristojnosti med državami članicami in Unijo na področju projektov skupnega interesa Unije. Komisiji namreč v bistvu očitajo, da ni spregledala zavrnitve Francoske republike, da bi odobrila vključitev projekta medomrežne povezave Aquind na seznam projektov skupnega interesa Unije, in da je zato kršila člen 10 Pogodbe o energetski listini.

152    Vendar je treba ob upoštevanju avtonomije prava Unije in obstoja strukturirane mreže načel, pravil in vzajemno odvisnih pravnih razmerij, ki medsebojno zavezujejo samo Unijo in njene države članice, na eni strani, ter obstoja diskrecijske pravice zadevne države članice, ki jo priznava pravo Unije, na drugi strani, ugotoviti, da člen 10(1) Pogodbe o energetski listini ne more imeti takega področja uporabe, da bi Komisiji nalagal neupoštevanje razdelitve pristojnosti iz člena 172, drugi odstavek, PDEU in s tem kršenje te določbe.

153    Komisija je torej ravnala v skladu s členom 172, drugi odstavek, PDEU. Zato ji ni mogoče očitati, da je kršila člen 10(1) Pogodbe o energetski listini.

154    Tretji tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

155    Glede na vse navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

156    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

157    Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogi Komisije naloži, da nosita svoje stroške in stroške Komisije.

158    Zvezna republika Nemčija, Kraljevina Španija in Francoska republika v skladu s členom 138(1) Poslovnika nosijo vsaka svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbam Aquind Ltd, Aquind SAS in Aquind Energy Sàrl se naloži plačilo stroškov.

3.      Zvezna republika Nemčija, Kraljevina Španija in Francoska republika nosijo vsaka svoje stroške.

Tomljenović Škvařilová-Pelzl Nõmm

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. februarja 2023.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

Drugi tožbeni razlog: kršitev postopkovnih in materialnih zahtev iz Uredbe št. 347/2013, zlasti člena 5(8) Uredbe

Četrti in peti tožbeni razlog: kršitev pravice do dobrega upravljanja oziroma kršitev načela enakega obravnavanja

Šesti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

Sedmi tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj

Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 10(1) Pogodbe o energetski listini

Stroški

*      Jezik postopka: angleščina.