Zadeva T-224/10
Association belge des consommateurs test-achats ASBL
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Koncentracije – Belgijski trg energije – Odločba o združljivosti koncentracije s skupnim trgom – Obveznosti med prvo fazo pregleda – Odločba o zavrnitvi delne predložitve koncentracije v presojo nacionalnim organom – Ničnostna tožba – Združenje potrošnikov – Pravni interes – Nesprožitev postopka podrobnega nadzora – Procesne pravice – Nedopustnost“
Povzetek sodbe
1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Procesno upravičenje – Odločba o združljivosti koncentracije s skupnim trgom – Tretje osebe, ki imajo interes v zvezi z zadevno koncentracijo (člena 108(2) PDEU in 263, četrti odstavek, PDEU)
2. Konkurenca – Koncentracije – Upravni postopek – Pravica tretjih oseb do izjave – Združenja potrošnikov
(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 6; Uredba Komisije št. 802/2004, člen 11(c))
3. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Procesno upravičenje – Odločba o zavrnitvi predložitve koncentracije v presojo pristojnim organom države članice – Tretje osebe, ki imajo interes v zvezi z zadevno koncentracijo – Neobstoj
(člena 108(2) PDEU in 263, četrti odstavek, PDEU; Uredba Sveta št. 139/2004, člen 9)
4. Konkurenca – Koncentracije – Odločba o zavrnitvi predložitve koncentracije v presojo pristojnim organom države članice – Pravica države članice, da vloži tožbo za uporabo nacionalnega konkurenčnega prava – Tožba zainteresiranih tretjih oseb z enakim namenom – Nedopustnost
(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 9(9))
1. Iz člena 263, četrti odstavek, PDEU je razvidno, da fizična ali pravna oseba lahko vloži tožbo zoper odločbo, naslovljeno na drugo osebo, če se ta odločba nanjo neposredno in posamično nanaša. Vendar je treba glede odločb Komisije o združljivosti koncentracij s skupnim trgom pravni interes zainteresiranih tretjih oseb presojati drugače glede na to, ali te uveljavljajo kršitve, ki vplivajo na vsebino teh odločb (v nadaljevanju: prva kategorija), ali pa trdijo, da je Komisija kršila procesne pravice, ki jim jih zagotavljajo pravni akti Unije, ki urejajo nadzor koncentracij (v nadaljevanju: druga kategorija).
Glede prve kategorije sama okoliščina, da lahko odločba vpliva na pravno stanje tožeče stranke, ne zadošča za ugotovitev, da vzpostavlja njen pravni interes. Kar zadeva posamično zadevanje, mora zadevna odločba vplivati na tožečo stranko zaradi njenih posebnih lastnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jo razlikuje od vseh drugih oseb in jo individualizira podobno kot naslovnika tega akta.
Glede druge kategorije velja splošno pravilo, da morajo imeti tretje osebe, če jim uredba daje procesne pravice, na voljo pravno sredstvo za zaščito svojih legitimnih interesov. V zvezi s spori, ki jih sprožijo fizične ali pravne osebe, lahko sodišče Unije pravico določenih tretjih oseb, da so pravilno zaslišane v upravnem postopku pred Komisijo, če to zahtevajo, načeloma prizna le med nadzorom zakonitosti končne odločbe, ki jo je sprejela Komisija. Zato je treba, tudi če se vsebina te odločbe posamično in/ali neposredno ne nanaša na tožečo stranko, kljub temu šteti, da ima ta pravni interes za izpodbijanje navedene odločbe, zato da se preizkusi, ali so bila upoštevana procesna jamstva, do katerih je bila upravičena. Le če bi Splošno sodišče ugotovilo kršitev teh jamstev, kot je kršenje pravice tožeče stranke do učinkovitega uveljavljanja stališč med navedenim upravnim postopkom, pod pogojem, da je izrazila željo uveljavljati ta stališča, bi moralo razglasiti to odločbo za nično zaradi bistvene kršitve postopka. Če takih bistvenih kršitev procesnih pravic tožeče stranke ni bilo, samo dejstvo, da se tožeča stranka pred sodiščem Unije sklicuje na kršitev teh pravic med upravnim postopkom, ne more pomeniti, da je tožba dopustna v delu, ki temelji na tožbenem razlogu kršitve materialnega prava.
Iz tega je razvidno, da je tožba, ki jo vloži tožeča stranka, ki ne spada v prvo kategorijo, lahko razglašena za dopustno, le če je njen namen zagotoviti varstvo procesnih jamstev, ki so tožeči stranki zagotovljena med upravnim postopkom, pri čemer mora Splošno sodišče vsebinsko preveriti, ali se z odločbo, glede katere se zahteva razglasitev ničnosti, ta jamstva upoštevajo.
(Glej točke od 27 do 30.)
2. Združenje potrošnikov, ustanovljeno za spodbujanje skupnih interesov teh potrošnikov, ima v okviru upravnega postopka Komisije v zvezi s presojo koncentracije lahko procesno pravico, to je pravico do izjave, pod dvema pogojema: prvi pogoj je, da se mora zadevna koncentracija nanašati na proizvode ali storitve, namenjene končnim potrošnikom; drugi pogoj pa je, da je treba med navedenim postopkom preiskave vložiti pisno prošnjo za zaslišanje, ki ga opravi Komisija. Tako združenje lahko izpodbija odločbo o odobritvi koncentracije zaradi kršitve procesne pravice, če sta pogoja izpolnjena.
Glede prvega pogoja člen 11(c), druga alinea, Uredbe št. 802/2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij določa, da imajo združenja potrošnikov pravico do izjave, le kadar nameravana koncentracija zadeva proizvode ali storitve, namenjene končnim potrošnikom, ne določa pa, da se mora nameravana koncentracija takoj nanašati na navedene proizvode in storitve. Morebitna sekundarnost učinkov zadevne koncentracije na potrošnike ne pomeni, da navedeno združenje nima pravice do izjave. Komisija namreč nima pravice zavrniti prošnjo združenja potrošnikov, ki izkaže zadosten interes glede koncentracije in ki želi biti zaslišano kot tretja oseba, ne da bi mu dala možnost, da pojasni, kako bi lahko bili potrošniki zainteresirani.
Glede drugega pogoja niti Uredba št. 139/2004 niti Uredba št. 802/2004, čeprav določata, da mora Komisija določene tretje osebe zaslišati, če za to zaprosijo, ne navajata natančnega roka, v katerem je treba to prošnjo vložiti. V teh uredbah zlasti ni izrecno pojasnjeno, ali mora biti ta prošnja vložena po priglasitvi koncentracije, na katero se nanaša, ali po objavi obvestila o priglasitvi. Vendar ker Komisija sprejme odločitev iz člena 6 Uredbe št. 139/2004 le glede priglašenih koncentracij, je treba v skladu z logiko ureditve Unije o nadzoru koncentracij šteti, da morajo biti dejanja, ki jih morajo tretje osebe opraviti, da bi bile vključene v postopek, opravljena po formalni priglasitvi koncentracije. Zahteva, da tretje osebe, ki želijo biti zaslišane, s tem namenom vložijo prošnjo po priglasitvi zadevne koncentracije, je namreč v skladu z zahtevo po hitrosti, ki je značilna za splošno sistematiko ureditve Unije na področju nadzora koncentracij in ki nalaga Komisiji, da spoštuje stroge roke za sprejetje končne odločbe.
(Glej točke 37, 38, 40, 43, 44, 49, 53 in 56.)
3. Tretja oseba, zainteresirana v zvezi s koncentracijo, lahko pred Splošnim sodiščem izpodbija odločbo, s katero je Komisija ugodila predlogu za predložitev, ki ga je vložil nacionalni organ, pristojen za konkurenco, če pravo Unije tej tretji osebi priznava procesne pravice med presojo koncentracije, ki jo opravi Komisija, in sodno varstvo za izpodbijanje morebitnih kršitev teh pravic. Neposredna posledica take odločbe o predložitvi je namreč ta, da se koncentracija v celoti ali deloma predloži v izključni nadzor nacionalnemu organu, pristojnemu za konkurenco, ki odloča na podlagi nacionalnega konkurenčnega prava, s čimer je tretjim osebam odvzeta možnost, da zakonitost zadevne transakcije obravnava Komisija na podlagi uporabe prava Unije in da presojo, ki jo opravijo nacionalni organi, izpodbijajo pred Splošnim sodiščem, medtem ko bi v primeru nepredložitve presoja, ki jo opravi Komisija, lahko bila predmet takega izpodbijanja.
Vendar procesne pravice in sodno varstvo nikakor niso ogroženi z odločbo o zavrnitvi predložitve, ki, ravno nasprotno, tretjim osebam, ki imajo interes v zvezi s koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti, zagotavlja, da Komisija to koncentracijo pregleda z vidika prava Unije in da je za razsojanje morebitnih tožb zoper odločbo Komisije, s katero se konča postopek, pristojno Splošno sodišče. V teh okoliščinah pravni interes zainteresirane tretje osebe ne more po analogiji izhajati iz uporabe sodne prakse, ki se nanaša na pravni interes navedenih tretjih oseb zoper odločbo o predložitvi.
(Glej točke 75, 77 in od 79 do 81.)
4. Člen 9(9) Uredbe št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij določa, da ima država članica možnost vložiti tožbo, da bi dosegla uporabo svojega nacionalnega prava o konkurenci. Vendar nič v sistemu nadzora koncentracij z razsežnostjo Skupnosti, ki ga ureja navedena uredba, ne omogoča ugotovitve, da lahko zainteresirana tretja oseba izpodbija odločbo o zavrnitvi predložitve, ker ta ne omogoča pregleda zadevne koncentracije in pravnih sredstev zoper odločbo, s katero se ta pregled konča, na podlagi prava države članice, in ne prava Unije. Dopustnost tožbe zoper odločbo o zavrnitvi predložitve ne more izhajati iz dejstva, da zadevno nacionalno pravo navedenim tretjim osebam daje širše procesne pravice in/ali sodno varstvo, kot je določeno s pravom Unije. Zaradi pravne varnosti namreč ni mogoče, da bi bila dopustnost tožbe pred sodiščem Unije odvisna od vprašanja, ali pravni red države članice, katere nacionalni organ, pristojen za konkurenco, je neuspešno predlagal predložitev presoje koncentracije, ponuja zainteresiranim tretjim osebam širše procesne pravice in/ali sodno varstvo, kot je določeno s pravom Unije. Obseg navedenih procesnih pravic in sodnega varstva je odvisen od vrste dejavnikov, ki so težko primerljivi in ki so predmet zakonodajnih sprememb in razvoja sodne prakse, ki jih je težko nadzirati.
Namen ničnostne tožbe pred sodiščem Unije je zagotoviti spoštovanje prava Unije ne glede na obseg procesnih pravic in sodnega varstva, ki ga zagotavlja, in ne uveljavljanje morebitnega najširšega varstva, ki izhaja iz nacionalnega prava.
(Glej točke od 82 do 84.)