SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 7. februarja 2007

Zadeva T-339/03

Gabrielle Clotuche

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Premestitev direktorja na delovno mesto glavnega svetovalca – Interes službe – Enakovrednost delovnih mest – Reorganizacija Eurostata – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba“

Predmet: Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 9. julija 2003 o premestitvi tožeče stranke z delovnega mesta direktorja na delovno mesto glavnega svetovalca in odločbe Komisije z dne 1. oktobra 2003 o reorganizaciji Eurostata, ker ne zajema nobenega ukrepa premestitve tožeče stranke kot direktorja, in zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode.

Odločitev: Komisiji se naloži, da tožeči stranki plača znesek 1 EUR kot odškodnino zaradi napake pri izvrševanju javnih nalog. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi svoje stroške, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe pred Sodiščem prve stopnje, in petino stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe pred Sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka nosi štiri petine svojih stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe pred Sodiščem prve stopnje.

Povzetek

1.      Uradniki – Premestitev – Prerazporeditev – Merilo za razlikovanje

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 4, 7(1) in 29)

2.      Uradniki – Tožba – Pravni interes

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 38, 90 in 91)

3.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

4.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 5(4) in 7(1))

5.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

6.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

7.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

8.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Reorganizacija služb generalnega direktorata po končanih preiskavah o nepravilnostih, storjenih v tem direktoratu

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 7(1), 90 in 91)

9.      Uradniki – Načela – Varstvo zaupanja v pravo

10.    Uradniki – Nepogodbena obveznost institucij – Napaka pri izvrševanju javnih nalog

1.      Iz sistema Kadrovskih predpisov izhaja, da se premestitev v pravem pomenu besede izvede samo v primeru premestitve uradnika na prosto delovno mesto. Iz tega sledi, da za vsako premestitev v pravem pomenu besede veljajo formalnosti iz členov 4 in 29 Kadrovskih predpisov. Nasprotno pa se te formalnosti ne uporabljajo v primeru prerazporeditve uradnika, ker taka premestitev ne ustvari prostega delovnega mesta.

Vendar za odločbe o prerazporeditvi enako kot za odločbe o premestitvi veljajo, kar zadeva varstvo pravic in legitimnih interesov zadevnih uradnikov, pravila iz člena 7(1) Kadrovskih predpisov, predvsem zato, ker se prerazporeditev uradnikov lahko izvede samo v interesu službe in ob upoštevanju enakovrednosti delovnih mest.

(Glej točke 31, 35 in 47.)

Napotitev na: Sodišče, 24. februar 1981, Carbognani in Coda Zabetta proti Komisiji, 161/80 in 162/80, Recueil, str. 543, točka 21; Sodišče, 23. marec 1988, Hecq proti Komisiji, 19/87, Recueil, str. 1681, točka 6; Sodišče, 7. marec 1990, Hecq proti Komisiji, združeni zadevi C‑116/88 in C‑149/88, Recueil, str. I‑599, točka 11; Sodišče, 9. avgust 1994, Rasmussen proti Komisiji, C‑398/93 P, Recueil, str. I‑4043, točka 11; Sodišče prve stopnje, 22. januar 1998, Costacurta proti Komisiji, T‑98/96, RecFP, str. I‑A‑21 in II‑49, točka 36; Sodišče prve stopnje, 15. september 1998, De Persio proti Komisiji, T‑23/96, RecFP, str. I‑A‑483 in II‑1413, točka 79; Sodišče prve stopnje, 6. marec 2001, Campoli proti Komisiji, T‑100/00, RecFP, str. I‑A‑71 in II‑347, točka 29; Sodišče prve stopnje, 26. november 2002, Cwik proti Komisiji, T‑103/01, RecFP, str. I‑A‑229 in II‑1137, točka 30.

2.      Uradnik je upravičen zahtevati razglasitev ničnosti odločbe o prerazporeditvi, ki ga zadeva, tudi če je bil nato napoten v interesu službe. Namreč, ker začne uradnik ob koncu take napotitve takoj ponovno delati na svojem prejšnjem delovnem mestu, ohrani osebni interes, da zahteva razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, saj bi se v primeru razglasitve ničnosti štelo, da ni nikoli zapustil delovnega mesta, na katerem je bil pred prerazporeditvijo.

(Glej točke od 40 do 43.)

3.      Kadar se izkaže, da so bile v generalnem direktoratu storjene nepravilnosti, uprava ne stori očitne napake pri presoji s tem, ko meni, da interes službe upravičuje umik vseh direktorjev z njihovih vodstvenih delovnih mest in njihovo prerazporeditev na delovna mesta glavnih svetovalcev, da se zagotovi nepristranskost in nemoten potek preiskav o navedenih nepravilnostih in zlasti preiskav za ocenitev njihove morebitne vloge pri teh nepravilnostih. V zvezi s tem – ob upoštevanju takega cilja, ki ni kaznovati direktorje ali preprečiti nadaljevanje nepravilnosti – niso pomembne okoliščine, da so bili zadevni finančni tokovi pod nadzorom teh vodij enot in da neki direktor, glede na datum nastopa funkcije, ni mogel biti vpleten v nepravilnosti. Poleg tega prerazporeditev tega direktorja ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja, ker je bil v enakem položaju kot drugi direktorji, ki tudi niso bili osumljeni vpletenosti v storjene nepravilnosti.

Te presoje ne morejo ovreči domnevni politični razlogi ali vpliv medijev na odločbe o prerazporeditvi, saj – ker interes službe sam po sebi upravičuje te odločbe – morebitni dodatni premisleki, ki bi lahko bili razlog za sprejetje teh odločb, v nobenem primeru ne morejo vplivati na njihovo zakonitost.

(Glej točke 70, 76, 77 in 107.)

4.      Odločba o prerazporeditvi uradnika na funkcijo, ki glede na Splošne določbe za izvajanje člena 5(4) Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela institucija, v kateri je uradnik zaposlen, ustreza istemu nazivu in standardnemu delovnemu mestu kot funkcija, ki jo je prej opravljal, ne krši pravil o enakovrednosti delovnih mest ter skladnosti naziva in delovnega mesta. Objektivno se namreč raven take funkcije ne zdi nižja od ravni prejšnje funkcije, dojemanje zainteresirane osebe pa pri tem ni pomembno.

Okoliščina, da odločba o prerazporeditvi, s katero je uradnik v nazivu A 2 z delovnega mesta direktorja premeščen na delovno mesto glavnega svetovalca, ne vsebuje nobenega opisa funkcije, na katero je zainteresirana oseba prerazporejena, in da gre za novo nastalo funkcijo, zaradi te novosti in same narave nalog glavnega svetovalca ne more zadostovati kot dokaz, da se enakovrednost delovnih mest ni upoštevala.

(Glej točke 93, 95, 97, 101 in 102.)

5.      Prerazporeditev vseh direktorjev v generalnem direktoratu na delovna mesta glavnih svetovalcev v interesu službe zaradi zagotovitve nepristranskosti in nemotenega poteka preiskav o nepravilnostih, storjenih v tem generalnem direktoratu, in zlasti preiskav za ocenitev njihove morebitne vloge pri teh nepravilnostih, je splošen in neoseben ukrep, ki izključuje željo uprave po kaznovanju posamičnega ravnanja premeščenih uradnikov. Če so ti na novem delovnem mestu, ki ustreza njihovemu nazivu, niso upravičeni trditi, da so bili kaznovani, in očitati upravi, da je zlorabila pooblastila ali postopek s tem, ko zoper njih ni začela disciplinskega postopka.

(Glej točki 127 in 129.)

6.      Na zakonitost odločbe o prerazporeditvi, sprejete v skladu z interesom službe, ne more vplivati okoliščina, da je bila lahko s tem, ko je uprava obvestila javnost o tej odločbi, napačno potrjena ideja, da je premeščeni uradnik lahko kriv ali vsaj osumljen udeležbe pri nepravilnostih. Ta okoliščina je vseeno lahko upošteven dejavnik pri preučitvi odškodninskega zahtevka, ki ga vloži zainteresirana oseba.

(Glej točki 145 in 146.)

7.      Ker ukrep notranje organizacije, sprejet v interesu službe, kakršen je ukrep o prerazporeditvi, ne posega v položaj uradnika po Kadrovskih predpisih in ne krši načela skladnosti naziva in delovnega mesta, ni treba, da se pred njegovim sprejetjem opravi zaslišanje zainteresirane osebe ali da je obrazložen.

(Glej točke 147, 153 in 195.)

Napotitev na: zgoraj navedena sodba Hecq proti Komisiji, 7. marec 1990, točka 14; zgoraj navedena sodba Cwik proti Komisiji, točka 62.

8.      Kadar uprava po koncu preiskav o nepravilnostih, storjenih v generalnem direktoratu, sprejme odločitev o reorganizaciji služb, ki zajema dva vidika – prvi je zmanjšanje števila direkcij in sprememba njihovih pristojnosti ter objava obvestil o prostih delovnih mestih za zapolnitev novih delovnih mest direktorja s premestitvijo, napredovanjem ali zunanjim imenovanjem, drugi pa zbirka posamičnih odločb o nadaljevanju prerazporeditve prejšnjih direktorjev, sprejete prej zaradi zagotovitve nemotenega poteka preiskav –, prvi vidik ne more posegati v položaj prejšnjih direktorjev, medtem ko lahko drugi vidik posega v njihov položaj, ker nadaljuje njihovo prerazporeditev iz razloga – to je zaradi nujnosti izvedbe reorganizacije služb –, ki se razlikuje od tistega, s katerim je bila utemeljena njihova začasna prerazporeditev, zaradi česar se ne sme šteti le za potrditvenega.

(Glej točko 180.)

9.      Okoliščine, da je bila odločba o prerazporeditvi uradnika začasna in da je njegova vrnitev na prvotno delovno mesto med možnostmi, ki jih uprava lahko predvidi, niso natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki ustvarjajo upravičeno pričakovanje glede take vrnitve na delovno mesto, tako da odločitev o nadaljevanju premestitve uradnika iz razlogov, ki se razlikujejo od tistih, s katerimi je bila utemeljena njegova prvotna prerazporeditev, ne more biti v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo.

(Glej točke 201, 202 in 204.)

10.    Uprava stori napako pri izvrševanju javnih nalog, zaradi katere je lahko odgovorna, kadar z obvestilom za javnost, ki je tej prosto dostopno, daje vtis, da je uradnik, ki je bil premeščen v interesu službe, vpleten v nekatere nepravilnosti, in to celo, kadar odločba o prerazporeditvi sama po sebi ne more biti nezakonita. Taka napaka temu uradniku povzroči nepremoženjsko škodo, ker je v položaju, ko mora stalno dokazovati svojo nedolžnost pred sodelavci in osebami zunaj službe.

(Glej točke od 219 do 221.)