Language of document : ECLI:EU:C:2021:231

Zadeva C603/20 PPU

SS

proti

MCP

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court of Justice (England & Wales), Family Division)

 Sodba Sodišča (peti senat) z dne 24. marca 2021

„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Območje svobode, varnosti in pravice – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Člen 10 – Pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Odvzem otroka – Pristojnost sodišč države članice – Ozemeljska veljavnost – Premestitev otroka v tretjo državo – Pridobitev običajnega prebivališča v tej tretji državi“

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pogoji – Ločitev in odstranitev majhnega otroka od njegovih staršev – Nevarnost resnega škodovanja njunemu odnosu in razvoju otroka – Nevarnost ogrozitve vživetja otroka v njegovo družinsko in družbeno okolje v primeru vrnitve

(Poslovnik Sodišča, člen 107; Uredba Sveta št. 2201/2003)

(Glej točke od 33 do 35.)

2.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Pristojnost v primerih odvzema otroka – Posebna pristojnost – Ozka razlaga

(Uredba Sveta št. 2201/2003, člena 8(1) in 10)

(Glej točki 43 in 47.)

3.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Pristojnost v primerih odvzema otroka – Pristojnost sodišč države članice otrokovega običajnega prebivališča pred njegovim odvzemom – Obseg – Odvzem otroka in njegova premestitev v tretjo državo – Otrok, ki je na datum vložitve zahtevka v zvezi s starševsko odgovornostjo v tej tretji državi že pridobil običajno prebivališče – Izključitev – Določitev pristojnosti na podlagi mednarodnih konvencij, sporazuma o pristojnosti ali nacionalnih pravil

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 24; Uredba Sveta št. 2201/2003, uvodna izjava 33 ter členi 8(1), 10, 12, 14 in 60, točka (e))

(Glej točke 39, 40, 45, 46, od 49 do 55, od 58 do 64 in izrek.)

Povzetek

Osebi SS in MCP, indijska državljana, ki sta imela dovoljenje za prebivanje v Združenem kraljestvu, sta starša P, ki je britanska državljanka, rojena leta 2017. Mati se je oktobra 2018 z deklico odpravila v Indijo, deklica od takrat živi v Indiji skupaj z babico po materini strani in zato v Združenem kraljestvu nima več običajnega prebivališča. Mati se je na ta razlog oprla pri izpodbijanju pristojnosti sodišč Anglije in Walesa, pri katerih je oče vložil zahtevek za vrnitev otroka v Združeno kraljestvo, podredno pa za pravico do stikov z otrokom, ki ga je podal v tožbi, vloženi pri High Court of Justice (England & Wales), Family Division (višje sodišče (Anglija in Wales), družinski oddelek, Združeno kraljestvo).

To sodišče meni, da je treba o njegovi pristojnosti presojati na podlagi Uredbe Bruselj IIa.(1) V zvezi s tem navaja, da je imela deklica v trenutku, ko je oče pri njem vložil zahtevek, običajno prebivališče v Indiji in da se je povsem vživela v indijsko družbeno in družinsko okolje, z Združenim kraljestvom pa – razen državljanstva – ni imela nikakršnih konkretnih in dejanskih vez.

Višje sodišče ugotavlja, da člen 10 Uredbe Bruselj IIa določa pravila o pristojnosti v primeru neupravičene premestitve ali zadržanja otroka, pri čemer pojasnjuje, da dvomi zlasti o tem, ali se ta določba lahko uporabi v sporu o pristojnosti med sodišči države članice in sodišči tretje države. Sodišče torej sprašuje, ali je treba to določbo razlagati tako, da v primeru, da je otrok pridobil običajno prebivališče v tretji državi po tem, ko je bil odvzet in premeščen v to državo, sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival tik pred odvzemom, obdržijo pristojnost brez časovne omejitve. V teh zadevi se lahko Sodišče izreče o ozemeljski veljavnosti te določbe.

Presoja Sodišča

Sodišče na prvem mestu navaja, da člen 10 Uredbe Bruselj IIa glede pristojnosti v primeru odvzema otroka določa merila za položaj, ki je omejen na ozemlje držav članic. Okoliščina, da je v tem členu uporabljen izraz „država članica“, ne pa izraz „država“ ali „tretja država“, pomeni, da ureja pristojnost le v primeru odvzema otroka med državami članicami.

Sodišče v zvezi s sobesedilom te določbe na drugem mestu ugotavlja, da pomeni člen 10 Uredbe Bruselj IIa glede na splošno pravilo(2) pravilo o posebni pristojnosti, v skladu s katerim so sodišča države članice otrokovega običajnega prebivališča načeloma pristojna v zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo. To pravilo o posebni pristojnosti izniči učinek, ki bi ga uporaba splošnega pravila o pristojnosti imela v primeru odvzema otroka, in sicer prenos pristojnosti v državo članico, v kateri bi otrok pridobil novo običajno prebivališče. Kadar je otrok pridobil običajno prebivališče zunaj Evropske unije, se pravilo o splošni pristojnosti namreč ne uporabi. Zato člen 10 te uredbe izgubi smisel in se torej tudi ne uporablja.

Sodišče poleg tega ugotavlja, da iz pripravljalnega gradiva za Uredbo Bruselj IIa izhaja, da zakonodajalec Unije na področje uporabe navedenega člena 10 ni želel vključiti odvzema otroka in njegove premestitve v tretjo državo, saj so taki odvzemi urejeni z mednarodnimi konvencijami, kot sta Haaški konvenciji iz leta 1980(3) in iz leta 1996(4). Haaška konvencija iz leta 1996 namreč določa, da se pristojnost v nekaterih okoliščinah (kot je privolitev ali pasivnost imetnikov pravice do varstva in vzgoje) prenese na sodišča države otrokovega novega običajnega prebivališča. Tak prenos pristojnosti pa ne bi imel učinka, če bi morala sodišča države članice svojo pristojnost obdržati brez časovne omejitve.

Sodišče na tretjem mestu pojasnjuje, da to, da bi sodišča obdržala pristojnost brez časovne omejitve, ne bi bilo v skladu z enim od temeljnih ciljev Uredbe Bruselj IIa, in sicer upoštevanjem koristi otroka z dajanjem prednosti merilu povezanosti. Taka razlaga člena 10 Uredbe Bruselj IIa bi bila prav tako v nasprotju z logiko mehanizma za takojšnjo vrnitev ali nevrnitev, ki je bil uveden s Haaško konvencijo iz leta 1980.

Sodišče sklene, da se člen 10 Uredbe Bruselj IIa ne uporablja v primeru, v katerem se ugotovi, da je otrok, ki je bil odvzet in premeščen v tretjo državo, na datum vložitve zahtevka v zvezi s starševsko odgovornostjo v tej tretji državi že pridobil običajno prebivališče. V takem primeru je treba o pristojnosti sodišča, pri katerem je bil vložen zahtevek, odločiti v skladu z veljavnimi mednarodnimi konvencijami, če pa takih mednarodnih konvencij ni, v skladu s členom 14 Uredbe Bruselj IIa.


1      Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243; v nadaljevanju: Uredba Bruselj IIa).


2      Določeno v členu 8(1) te uredbe.


3      Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, podpisana 25. oktobra 1980 v okviru Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu.


4      Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, sklenjena 19. oktobra 1996 v Haagu (UL 2008, L 151, str. 39).