Zadeva T-335/08

BNP Paribas in Banca Nazionale del Lavoro SpA (BNL)

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Ukrepi, ki so jih italijanske oblasti sprejele za nekatere prestrukturirane banke – Sistem davčne uskladitve vrednosti sredstev – Odločba, s katero je bil program pomoči razglašen za nezdružljiv s skupnim trgom in s katero je bilo naloženo vračilo izplačanih pomoči – Ničnostna tožba – Posamična prizadetost – Dopustnost – Pojem državne pomoči – Ugodnost – Selektivnost – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, ki prepoveduje sektorski program pomoči – Tožba podjetja, prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova tega sistema in ki jo je treba vrniti – Dopustnost

(člen 230, četrti odstavek, ES)

2.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba Komisije na področju državnih pomoči

(člen 253 ES)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost ukrepa – Odstopanje od splošnega davčnega sistema

(člen 87(1) ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Neobstoj pripomb zainteresiranih strank – Neobstoj učinka na veljavnost odločbe Komisije

(člen 88(2) ES)

1.      Fizična ali pravna oseba, ki ni naslovnik odločbe, lahko trdi, da jo ta odločba posamično zadeva, le če nanjo vpliva zaradi nekaterih njenih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno kot naslovnika te odločbe. Zato podjetje praviloma ne more vložiti tožbe za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorski program pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa potencialnega upravičenca iz navedenega programa. Taka odločba je namreč za to podjetje ukrep splošne narave, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za skupino oseb, ki so določene splošno in abstraktno.

Vendar je v drugačnem položaju podjetje, ki ga ta odločba v tej zadevi ne zadeva samo kot podjetje v zadevnem sektorju, ki je potencialni prejemnik iz sistema pomoči, ampak tudi kot dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova tega sistema, in za katerega je Komisija odredila vračilo. Tako podjetje odločba Komisije posamično zadeva in tožba zoper njo je dopustna.

(Glej točke od 64 do 66.)

2.      Vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, se ne nanaša le na besedilo tega člena, ampak tudi na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

Komisiji se med drugim pri obrazložitvi odločbe, ki jih mora izdati za zagotavljanje uporabe pravil o konkurenci, sicer ni treba spuščati v vsa dejanska in pravna vprašanja ter ugotovitve, ki so bile povod za sprejetje take odločbe. Vendar mora v skladu s členom 253 ES navesti vsaj dejstva in ugotovitve, ki so v sistematiki njene odločbe bistvene, tako da se sodišču Skupnosti in zadevnim osebam omogoči, da se seznanijo z okoliščinami, v katerih je uporabila Pogodbo.

(Glej točki 93 in 94.)

3.      Ena od značilnosti pojma državne pomoči v smislu člena 87(1) ES je pogoj posebnosti, ali tudi selektivnosti. Člen 87(1) ES zahteva, da obravnavani ukrep daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“, ki so v primerjavi z drugimi podjetji, ki so glede na cilj, ki mu sledi zadevni ukrep, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju.

Za uporabo člena 87(1) ES ni pomembno, da se položaj domnevnega upravičenca ukrepa izboljša ali poslabša v primerjavi s položajem, ki ga je imel po prej veljavnem pravu, ali nasprotno, da se ne spremeni sčasoma. Določiti je le treba, ali v okviru danega pravnega reda državni ukrep lahko daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v smislu člena 87(1) ES glede na druga podjetja, ki so v primerljivem dejanskem in pravnem položaju glede cilja zadevnega ukrepa.

Določitev referenčnega okvira za preučitev selektivnosti ukrepa ima poseben pomen pri davčnih ukrepih, ker je sam obstoj prednosti mogoče dokazati le, če se primerja s tako imenovano „običajno“ obdavčitvijo, to je z obdavčitvijo, ki se običajno uporabi za podjetja, ki so glede na cilj, ki mu sledi obravnavani ukrep, v dejanskem in pravnem položaju, primerljivem s položajem podjetij, upravičencev tega sistema. Poleg tega obstoja take ekonomske ugodnosti za podjetja, upravičena do oprostitve običajne obdavčitve, ni mogoče izpodbijati s tem, da so druga podjetja imela na voljo druge oprostitve tega davka. Tako okoliščina, da so obstajale druge izjeme od običajnega davčnega sistema poleg obravnavanega sistema, ne izpodbije ugotovitve, da ima ta sistem dejansko lastnost izjeme.

V okviru presojanja sistema pomoči glede na določbe o državnih pomočeh, mora Komisija izvesti objektivno presojo. Zato da bi namreč določila, ali zadevni sistem objektivno vsebuje ekonomsko ugodnost glede na obdavčitev, od katere odstopa in ki bi se uporabila, če ga ne bi bilo, mora Komisija ta sistem presojati objektivno. Komisiji ni treba ugotavljati subjektivnih odločitev, ki bi jih lahko sprejeli upravičenci iz tega sistema, če tega ne bi bilo.

(Glej točke od 160 do 162, 169, 187 in 204.)

4.      Člen 88(2) ES Komisiji nalaga, da pred sprejetjem odločbe zbere informacije od zainteresiranih strank. Vendar pa ji ne preprečuje ugotovitve, da je pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, če ni bilo pripomb. Komisiji še zlasti ni mogoče očitati, da ni upoštevala morebitnih informacij, ki bi ji lahko bile predložene v upravnem postopku, vendar niso bile, saj Komisija ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi lastne presoje ugotavljati, katere informacije bi ji lahko bile predložene.

(Glej točko 188.)