SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 15. septembra 2016(*)
„Damping – Uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije – Dokončna protidampinška dajatev – Člen 2(5) Uredbe (ES) št. 1225/2009 – Normalna vrednost – Proizvodni stroški“
V zadevi T‑120/14,
PT Ciliandra Perkasa s sedežem v Džakarti (Indonezija), ki jo zastopata F. Graafsma in J. Cornelis, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga je sprva zastopala S. Boelaert, nato H. Marcos Fraile, agentki, skupaj z R. Bierwagnom in C. Hippom, odvetnikoma,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopajo J.-F. Brakeland, M. França in A. Stobiecka-Kuik, agenti,
in
European Biodiesel Board (EBB) s sedežem v Bruslju (Belgija), ki ga zastopata O. Prost in M.-S. Dibling, odvetnika,
intervenienta,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1194/2013 z dne 19. novembra 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL 2013, L 315, str. 2) v delu, v katerem je z njo tožeči stranki naložena protidampinška dajatev,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi G. Berardis, predsednik, O. Czúcz (poročevalec) in A. Popescu, sodnika,
sodna tajnica: M. Junius, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. aprila 2016,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Upravni postopek
1 Tožeča stranka, PT Ciliandra Perkasa, je indonezijska družba, ki proizvaja in izvaža biodizel v Evropsko unijo.
2 Biodizel je nadomestno gorivo, ki je podobno dizlu in se proizvaja v Uniji, vendar se v Unijo v velikih količinah tudi uvaža. V Indoneziji se proizvaja predvsem iz surovega palmovega olja (v nadaljevanju: SPO), poglavitne surovine za proizvodnjo biodizla.
3 Evropska komisija je po pritožbi, ki jo je 17. julija 2012 vložil European Biodiesel Board (EBB) v imenu proizvajalcev, ki zajemajo več kot 60 % skupne proizvodnje biodizla v Uniji, 29. avgusta 2012 v skladu s členom 5 Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51, v nadaljevanju: osnovna uredba) objavila Obvestilo o začetku protidampinškega postopka za uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL 2012, C 260, str. 8).
4 Preiskava dampinga in povzročene škode je zajemala obdobje od 1. julija 2011 do 30. junija 2012 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Preučitev gibanj, upoštevnih za oceno škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2009 do konca obdobja preiskave.
5 Tožeča stranka je bila izbrana v vzorec indonezijskih proizvajalcev-izvoznikov, uporabljen v okviru zadevne preiskave, in je v zvezi s tem odgovorila na vprašalnike Komisije.
6 Komisija je 27. maja 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 490/2013 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL 2013, L 141, str. 6, v nadaljevanju: začasna uredba). V tej uredbi je med drugim navedla podrobnosti, na katerih temeljijo bistvena dejstva in preudarki, na osnovi katerih so bili uvedeni začasni protidampinški ukrepi. Začasna dajatev, ki se je uporabljala za tožečo stranko, je bila nič, saj je bila normalna vrednost podobnega izdelka izračunana na podlagi podatkov iz njenih odgovorov na vprašalnike iz točke 5 zgoraj brez prilagoditve za stroške v zvezi s SPO.
7 Komisija je v skladu z uvodno izjavo 63 začasne uredbe normalno vrednost podobnega izdelka izračunala v skladu s postopkom iz člena 2(3) in (6) osnovne uredbe, pri čemer je izhajala iz proizvodnih stroškov proizvajalcev-izvoznikov v obdobju preiskave, ki so se jim prišteli prodajni, administrativni in drugi splošni stroški ter razumna stopnja dobička. Pojasnila je tudi, da bo vprašanje, ali navedeni stroški primerno odražajo stroške za proizvodnjo zadevnega izdelka, obravnavano v končni fazi preiskave, saj nima na voljo dovolj informacij o tem, ali sistem diferencialnega izvoznega davka v Indoneziji (v nadaljevanju: DID) znižuje ceno palmovega olja, kar bi izkrivljalo stroške proizvajalcev biodizla.
8 V uvodnih izjavah 64 in 65 začasne uredbe je Komisija navedla, da je preiskava pokazala, da indonezijski notranji trg biodizla močno ureja država, tako da znesek dobička ni mogel temeljiti na dejanskih podatkih vzorčenih družb, saj se ne šteje, da notranja prodaja spada v običajni potek trgovanja. Pojasnila je tudi, da je bil znesek dobička, uporabljen pri izračunu normalne vrednosti, določen v skladu s členom 2(6)(c) osnovne uredbe.
9 Komisija je 1. oktobra 2013 vse zadevne osebe obvestila o bistvenih dejstvih in preudarkih, na podlagi katerih je nameravala priporočiti uvedbo dokončne protidampinške dajatve na uvoz zadevnega izdelka (v nadaljevanju: dokončno razkritje), in vsem je bil določen rok, v katerem lahko predložijo stališča o dokončnem razkritju.
10 Komisija je v dokončnem razkritju predlagala, naj se za tožečo stranko uporabi protidampinška dajatev, ki ustreza razliki med stopnjo dampinga in stopnjo, določeno v začasni fazi, ki jo je mogoče pojasniti s prilagoditvijo stroškov za SPO. V spremnem dopisu je Komisija tožečo stranko obvestila o možnosti, da predlaga zavezo.
11 Tožeča stranka se je 15. oktobra 2013 udeležila uradnega zaslišanja, med katerim je nasprotovala prilagoditvi stroškov, ki jo je opravila Komisija, in izračunu razumne stopnje dobička za izračun normalne vrednosti podobnega izdelka.
12 Tožeča stranka je 17. oktobra 2013 predložila stališča o dokončnem razkritju in predlog zaveze.
13 Komisija je 8. novembra 2013 tožečo stranko obvestila, da njenega predloga zaveze ni mogoče sprejeti.
14 Svet Evropske unije je 19. novembra 2013 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 1194/2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL 2013, L 315, str. 2, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).
Izpodbijana uredba
15 Prvič, Svet je v uvodni izjavi 28 izpodbijane uredbe potrdil ugotovitve iz začasne uredbe, v skladu s katerimi je bila normalna vrednost podobnega izdelka izračunana v skladu s členom 2(3) in (6) osnovne uredbe. Glede tega je Svet navedel, da ni mogoče šteti, da je bila notranja prodaja opravljena v okviru običajnega poteka trgovanja, saj indonezijski trg biodizla močno ureja država.
16 Vendar glede izračuna stroškov za proizvodnjo izdelka, ki je predmet preiskave, iz uvodnih izjav 30, 34 in od 66 do 74 izpodbijane uredbe izhaja, da je Svet po dodatni preiskavi sprejel predlog Komisije za spremembo ugotovitev iz točke 63 začasne uredbe. Med drugim je potrdil analizo, v skladu s katero je sistem DID zniževal ceno SPO, glavne surovine, na notranjem trgu, ki se je vzpostavila na umetno nizki ravni, kar je vplivalo na stroške proizvajalcev biodizla. Ker se torej stroški za proizvodnjo in prodajo zadevnega izdelka niso primerno odražali v evidencah indonezijskih proizvajalcev, ki so bili predmet preiskave, se je Svet v skladu s členom 2(5) osnovne uredbe odločil, da ne bo upošteval dejanskih stroškov za SPO, kakor so navedeni v računovodskih evidencah zadevnih družb, in jih bo nadomestil s ceno, po kateri bi ga te kupile brez izkrivljanja, torej referenčno izvozno ceno, ki so jo navedli indonezijski organi in ki temelji na mednarodnih objavljenih cenah (Rotterdam, Malezija, Indonezija) (v nadaljevanju: cena HPE).
17 Svet je glede izračuna prodajnih in upravnih stroškov ter drugih splošnih stroškov v uvodnih izjavah od 77 do 84 izpodbijane uredbe med drugim upošteval, da se uporabi 15‑odstotna stopnja dobička, s čimer je v bistvu potrdil analizo iz uvodne izjave 65 začasne uredbe.
18 Drugič, Svet je v uvodnih izjavah od 105 do 142 izpodbijane uredbe potrdil ugotovitve iz začasne uredbe glede obstoja znatne škode v smislu člena 3(5) osnovne uredbe.
19 Tretjič, Svet je v uvodnih izjavah od 144 do 189 izpodbijane uredbe potrdil ugotovitev iz začasne uredbe glede obstoja vzročne zveze med uvozom in škodo, nastalo industriji Unije.
20 Četrtič, Svet je v uvodnih izjavah od 190 do 201 izpodbijane uredbe potrdil, da je uvedba zadevnih protidampinških ukrepov še vedno v interesu Unije.
21 Nazadnje je Svet glede na ugotovljene stopnje dampinga in glede na raven škode, nastale industriji Unije, med drugim odločil, da morajo biti zneski, dani kot varščina z začasnimi protidampinškimi dajatvami, uvedenimi z začasno uredbo, dokončno pobrani (uvodna izjava 228 in člen 2 izpodbijane uredbe) in da mora biti uvedena dokončna protidampinška dajatev na uvoz biodizla s poreklom iz Indonezije (člen 1(1)).
22 V členu 1(2) izpodbijane uredbe je bila v zvezi s tožečo stranko stopnja dokončne protidampinške dajatve, ki se uporablja za zadevni izdelek, glede indonezijskega uvoza določena na 76,94 EUR na neto tono.
Postopek in predlogi strank
23 Tožeča stranka je 18. februarja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
24 Komisija in EBB sta 13. maja in 2. junija 2014 vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta.
25 S sklepom z dne 17. julija 2014 je bilo ugodeno predlogu Komisije za intervencijo.
26 Tožeča stranka je z dopisoma, ki sta bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 9. julija in 8. avgusta 2014, predlagala, naj se nekateri dokumenti in informacije iz njenih pisnih vlog obravnavajo zaupno glede EBB, če bi bila njegova intervencija dovoljena.
27 S sklepom z dne 22. septembra 2014 je bilo ugodeno predlogu EBB za intervencijo, odločitev o utemeljenosti zahteve po zaupnosti, ki jo je vložila tožeča stranka, pa je bila pridržana.
28 Komisija je 1. oktobra 2014 vložila svojo intervencijsko vlogo.
29 EBB je z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 17. oktobra 2014, nasprotoval zahtevi tožeče stranke po zaupnosti.
30 Svet je z dopisoma, ki sta bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 22. oktobra in 3. novembra 2014, predlagal, naj se nekateri dokumenti in informacije iz njegovih pisnih vlog obravnavajo zaupno v razmerju do EBB.
31 Tožeča stranka in Svet sta 28. novembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila stališča glede intervencijske vloge Komisije.
32 EBB je 12. decembra 2014 vložil svojo intervencijsko vlogo. Tožeča stranka je 18. februarja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila svoja stališča o tej vlogi.
33 S sklepom z dne 18. maja 2015 je bilo zahtevama po zaupnosti, ki ju je vložila tožeča stranka, delno ugodeno, tistima, ki ju je vložil Svet, pa je bilo ugodeno.
34 Splošno sodišče (deveti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca začelo ustno fazo postopka in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča postavilo pisna vprašanja strankam, ki so nanje pravočasno odgovorile.
35 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– razglasi izpodbijano uredbo za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
36 Svet ob podpori Komisije in EBB Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
37 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov. Prvi se nanaša na očitno napako pri presoji pri ugotovitvi, da so njene nabavne cene izkrivljene, drugi se v bistvu nanaša na kršitev Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189, v nadaljevanju: protidampinški sporazum) iz Priloge 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) glede prilagoditve stroškov za proizvodnjo SPO, tretji na kršitev člena 2(5) osnovne uredbe, četrti na nezakonitost določitve razumne stopnje dobička in peti na neobstoj obrazložitve ter kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja.
38 Splošno sodišče meni, da je treba najprej preizkusiti tretji tožbeni razlog.
39 Ta tožbeni razlog je v bistvu razdeljen na tri dele. V okviru prvega dela tožeča stranka navaja, da Svet in Komisija (v nadaljevanju: skupaj: instituciji) nista zadostila dokaznemu bremenu, da bi pravno zadostno dokazala obstoj izkrivljanja cene SPO s sistemom DID z namenom, da bi se v njenih evidencah zanemarile cene SPO v smislu člena 2(5) osnovne uredbe, in da izpodbijana uredba glede tega ni obrazložena. Drugi del se nanaša na to, da naj cena HPE ne bi pomenila razumne podlage za prilagoditev stroškov za SPO v evidencah, ker naj bi tudi na to ceno vplivalo zatrjevano izkrivljanje, ki ga povzroča sistem DID. Tretji del se nanaša na razlago člena 2(5) osnovne uredbe, ki je bil uporabljen v obravnavanem primeru, in zlasti na uporabo sodbe z dne 7. februarja 2013, Acron in Dorogobuzh/Svet (T‑235/08, neobjavljena, EU:T:2013:65), po analogiji s strani institucij.
40 Prvi in tretji del je treba preučiti skupaj.
41 Tožeča stranka v bistvu trdi, da podlaga, na kateri sta instituciji ugotovili, da je bila cena SPO, ki se je prodajalo na indonezijskem notranjem trgu, umetno nizka, ni jasno razvidna iz izpodbijane uredbe, saj naj ravni „mednarodnih“ cen, na katere se sklicuje, med drugim ne bi bile pojasnjene. V tem kontekstu tudi poudarja, da je trditev iz uvodne izjave 68 izpodbijane uredbe, v skladu s katero sistem DID omejuje možnosti izvoza SPO, mogoče izpodbijati s tem, da Indonezija izvaža približno 70 % svoje skupne proizvodnje SPO. Prav tako naj cene HPE ne bi bile primerno referenčno merilo za ugotovitev, da so bile indonezijske cene SPO izkrivljene. Tožeča stranka izpodbija tudi dopustnost študij, ki jih instituciji navajata v utemeljitev svoje teze, da so bile cene SPO v Indoneziji izkrivljene zaradi izkrivljanja, ki ga je povzročil navedeni sistem. Poleg tega naj člen 2(5) osnovne uredbe ne bi omogočal prilagoditve stroškov le zato, kar naj bi bili nizki. Nazadnje naj sodba z dne 7. februarja 2013, Acron in Dorogobuzh/Svet (T‑235/08, neobjavljena, EU:T:2013:65), ne bi mogla biti precedenčna v delu, v katerem bi zahtevala obliko neposrednega vladnega posega, saj je možnost prilagoditve stroškov, izraženih v evidencah, izjema od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati ozko.
42 Svet ob podpori Komisije in EBB v bistvu trdi, da sta instituciji zadostili svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja izkrivljanja cen SPO in da sta pravilno uporabili člen 2(5) osnovne uredbe. V izpodbijani uredbi naj bi pojasnili sistem DID in dokazali, da je ta sistem povzročil izkrivljanje, na podlagi katerega so bile cene SPO na notranjem trgu umetno nižje od cene HPE za SPO, ki so jo navedli indonezijski organi in temelji na objavljenih mednarodnih cenah. Poleg tega naj bi bil učinek indonezijske regulacije z vidika ugodnosti za industrije, ki so nižje v proizvodni verigi, priznan in izračunan v več študijah. Dejanske razlike, opažene v primerjavi z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. februarja 2013, Acron in Dorogobuzh/Svet (T‑235/08, neobjavljena, EU:T:2013:65), naj ne bi bile odločilne, saj je Splošno sodišče v navedeni sodbi potrdilo splošno načelo, po katerem stroški za proizvodnjo izdelka, ki je predmet preiskave, ne morejo biti podlaga za izračun normalne vrednosti, ki bi se uporabila v obravnavanem primeru, če niso primerno izraženi v evidencah zadevnih podjetij. Glede različnih oblik domnevno mogočega državnega posega naj ta argument prav tako ne bi bil upošteven, saj naj bi šlo v obravnavanem primeru za neposreden poseg indonezijske države, s katerim so bile določene stopnje izvoznih dajatev in ki je vplival na dražbe. Instituciji naj torej stroškov ne bi prilagodili le zato, ker so bili nizki, temveč zato, ker so bili izkrivljeni, kar naj bi močno vplivalo na notranje cene SPO in posledično na evidence družb, ki ga proizvajajo.
43 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da instituciji v izpodbijani uredbi pri določitvi normalne cene podobnega proizvoda nista izračunali stroškov za proizvodnjo biodizla na podlagi cene SPO, razvidne iz računovodskih evidenc tožeče stranke, temveč kot izhaja zlasti iz uvodne izjave 29 in naslednjih navedenih uredb, te cene nista upoštevali in sta jo nadomestili s ceno HPE, pri čemer sta se oprli na člen 2(5) osnovne uredbe.
44 Glede tega je treba opozoriti, da se v skladu s členom 2(3) osnovne uredbe, če ni – ali pa ni dovolj – prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali če zaradi posebnih razmer na trgu taka prodaja ne omogoča veljavne primerjave, normalna vrednost navedenega izdelka izračuna na podlagi proizvodnih stroškov v državi porekla, ki se jim prištejeta razumen znesek za prodajne, upravne in druge splošne stroške ter razumna stopnja dobička, ali pa na podlagi cen izvoza v primerno tretjo državo pri običajnem poteku trgovanja, če so te cene reprezentativne. Ta določba tudi pojasnjuje, da se lahko šteje, da obstajajo posebne tržne razmere v smislu prejšnjega stavka za zadevni izdelek, med drugim kadar so cene umetno nizke, kadar obstajajo pomembni barter posli ali kadar obstajajo netrgovinski dogovori o oplemenitenju.
45 Iz člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe izhaja tudi, da kadar se normalna vrednost podobnega izdelka izračunava v skladu s členom 2(3) navedene uredbe, se proizvodni stroški običajno izračunavajo na podlagi evidenc stranke v preiskavi, če so te evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v zadevni državi in če primerno odražajo stroške, povezane s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka.
46 Člen 2(5), drugi pododstavek, osnovne uredbe določa, da se stroški, ki so povezani s proizvodnjo in prodajo izdelka, ki se preiskuje, če niso ustrezno izraženi v evidencah zadevne stranke, prilagodijo ali določijo na podlagi stroškov drugih proizvajalcev ali izvoznikov v isti državi, kadar pa takšnih informacij ni na voljo oziroma jih ni mogoče uporabiti, pa na kateri koli drugi razumni podlagi, vključno z informacijami iz drugih reprezentativnih trgov.
47 Cilj člena 2(5), prvi in drugi pododstavek, osnovne uredbe je zagotoviti, da stroški, ki so povezani s proizvodnjo in prodajo podobnega izdelka in se uporabijo pri izračunu normalne vrednosti navedenega izdelka, odražajo stroške, ki bi nastali proizvajalcu na notranjem trgu države izvoznice.
48 Poleg tega iz besedila člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe izhaja, da so računovodske evidence stranke, ki je predmet preiskave, prednostni vir informacij za določitev proizvodnih stroškov podobnega izdelka in da uporaba podatkov iz navedenih evidenc pomeni načelo, njihova prilagoditev ali nadomestitev z drugo razumno podlago pa izjemo.
49 Ob upoštevanju načela, da je treba odstopanje ali izjemo od splošnega pravila razlagati ozko (glej sodbo z dne 19. septembra 2013, Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials/Svet, C‑15/12 P, EU:C:2013:572, točka 17 in navedena sodna praksa), je treba – tako kot tožeča stranka – ugotoviti, da je treba izjemno ureditev, ki izhaja iz člena 2(5) osnovne uredbe, razlagati ozko.
50 V obravnavanem primeru tožeča stranka sicer ne izpodbija razlogov, iz katerih sta instituciji v skladu s členom 2(3) osnovne uredbe izračunali normalno vrednost podobnega izdelka, izpodbija pa to, kako je bil uporabljen člen 2(5) iste uredbe, na podlagi katerega se instituciji pri navedenem izračunu nista oprli na ceno SPO, razvidno iz evidenc.
51 V izpodbijani uredbi instituciji nista trdili, da evidence tožeče stranke niso bile v skladu z računovodskimi načeli, ki so v Indoneziji splošno sprejeta. Trdili pa sta, da njene evidence ne odražajo primerno stroškov, povezanih s SPO in potrebnih za proizvodnjo biodizla.
52 Kot je namreč razvidno iz uvodnih izjav od 29 do 34 in od 66 do 70 izpodbijane uredbe, sta instituciji menili, da je sistem DID s tem, da je zajemal diferencialne izvozne davke na SPO in biodizel, izkrivljal ceno SPO, ker je navedeni sistem zniževal ceno SPO na notranjem trgu, ki se je vzpostavila na umetno nizki ravni.
53 Instituciji sta se oprli na sodbo z dne 7. februarja 2013, Acron in Dorogobuzh/Svet (T‑235/08, neobjavljena, EU:T:2013:65), in tako v uvodni izjavi 31 izpodbijane uredbe navedli, da je, če regulacija cen surovin povzroča umetno nizko ceno na notranjem trgu, mogoče domnevati, da so stroški proizvodnje zadevnega izdelka izkrivljeni. V takih okoliščinah ni mogoče šteti, da so podatki, ki se nanje nanašajo in so vsebovani v evidencah proizvajalcev-izvoznikov, razumni, in jih je zato treba prilagoditi.
54 Glede tega je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 44 sodbe z dne 7. februarja 2013, Acron in Dorogobuzh/Svet (T‑235/08, neobjavljena, EU:T:2013:65), menilo, da je na ceno proizvodnje zadevnega izdelka, ker je bil zemeljski plin v skladu z rusko ureditvijo zadevnim proizvajalcem-izvoznikom nujno dobavljen po zelo nizki ceni, v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, vplivalo izkrivljanje na ruskem notranjem trgu glede cene plina, saj ta cena ni bila posledica tržnih sil. Menilo je torej, da sta instituciji lahko pravilno ugotovili, da ni bilo mogoče šteti, da je eden od elementov v evidencah tožečih strank v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, razumen, in da ga je bilo zato treba prilagoditi z uporabo drugih virov iz trgov, ki so po njunem mnenju bolj reprezentativni.
55 Vendar kot tožeči stranki pravilno trdita, drugače kot v okoliščinah, obravnavanih v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. februarja 2013, Acron in Dorogobuzh/Svet (T‑235/08, neobjavljena, EU:T:2013:65), iz spisa ni razvidno, da je bila cena SPO v Indoneziji neposredno regulirana. Sistem DID, ki ga obravnavata instituciji, je namreč zgolj določal izvozne davke z različnimi stopnjami za SPO in biodizel.
56 To, da se s sistemom DID ne regulirajo neposredno cene SPO v Indoneziji, vseeno ne izključuje uporabe izjeme iz člena 2(5) osnovne uredbe.
57 Opozoriti je namreč treba, kot menita instituciji, da je bila določba, ki ustreza členu 2(5), drugi pododstavek, osnovne uredbe, v prejšnjo osnovno uredbo, in sicer Uredbo Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), vstavljena z Uredbo Sveta (ES) št. 1972/2002 z dne 5. novembra 2002 o spremembah Uredbe št. 384/96 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 132).
58 Iz uvodne izjave 4 Uredbe št. 1972/2002 pa izhaja, da je bila vključitev določbe, ki ustreza členu 2(5), drugi pododstavek, osnovne uredbe, namenjena temu, da so udeleženi poučeni, kaj storiti, če evidence niso primeren odraz stroškov, povezanih s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka, zlasti v situacijah, ko zaradi posebnih tržnih razmer prodaje podobnega izdelka ne omogočajo ustrezne primerjave. V podobnih primerih je treba v skladu s to uvodno izjavo upoštevne podatke pridobiti iz virov, na katere „takšna izkrivljanja“ ne vplivajo.
59 V uvodni izjavi 4 Uredbe št. 1972/2002 je torej navedena možnost uporabe člena 2(5) osnovne uredbe, zlasti če prodaje podobnega izdelka zaradi izkrivljanja ne omogočajo ustrezne primerjave. Iz tega je razvidno tudi, da do takega položaja med drugim lahko pride, če so na trgu posebne razmere, kakršne so navedene v členu 2(3), drugi pododstavek, osnovne uredbe in ki se nanašajo na umetno nizke cene zadevnega izdelka, vendar ne da bi bile tovrstne razmere omejene na primere, v katerih cene podobnega izdelka ali njegovih surovin neposredno regulira država izvoznica.
60 Ni pa mogoče razumno meniti, da lahko vsak ukrep javnih organov države izvoznice, ki lahko vpliva na cene surovin in s tem na cene zadevnega proizvoda, povzroči izkrivljanje, ki omogoča, da se pri izračunu normalne vrednosti podobnega izdelka ne upoštevajo cene iz računovodskih evidenc stranke, ki je predmet preiskave. Kot namreč pravilno navaja tožeča stranka, če bi bilo mogoče upoštevati vsakršen ukrep javnih organov države izvoznice, ki vsaj minimalno vpliva na cene surovin, bi utegnilo načelo iz člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe, v skladu s katerim so navedene evidence prednostni vir informacij za določitev stroškov proizvodnje podobnega proizvoda, izgubiti polni učinek.
61 Zaradi ukrepa javnih organov države izvoznice lahko tako instituciji pri izračunu normalne vrednosti podobnega izdelka ne upoštevata cene surovin, navedene v računovodskih evidencah stranke, ki je predmet preiskave, le če ta povzroči znatno izkrivljanje cen navedenih surovin. Drugačna razlaga izjemne ureditve iz člena 2(5) osnovne uredbe, kakršno predlagata instituciji in ki v primeru, kot je obravnavani, omogoča, da se ti podatki nadomestijo z zneskom stroškov, ki temelji na drugi razumni podlagi, bi utegnila prekomerno ogroziti načelo, po katerem pomenijo navedene evidence prednostni vir informacij za določitev proizvodne cene navedenega izdelka.
62 Poleg tega je treba glede dokaznega bremena za obstoj elementov, ki upravičujejo uporabo člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe, šteti, da se morata instituciji, če menita, da ne smeta upoštevati proizvodnih stroškov iz računovodskih evidenc stranke, ki je predmet preiskave, da bi se nadomestili z drugo ceno, ki se šteje za razumno, opirati na dokaze ali vsaj na indice, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj dejavnika, zaradi katerega je opravljena prilagoditev (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP/Svet, T‑249/06, EU:T:2009:62, točka 180 in navedena sodna praksa).
63 Tako morata ob upoštevanju tega, da spada to, da se pri izračunu normalne vrednosti podobnega izdelka ne upoštevajo stroški proizvodnje navedenega izdelka, navedeni v računovodskih evidencah stranke, ki je predmet preiskave, v izjemno ureditev (glej točko 49 zgoraj) – če izkrivljanje, na katero se sklicujeta instituciji, ni neposredna posledica državnega ukrepa, ki je to izkrivljanje povzročil, kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. februarja 2013, Acron in Dorogobuzh/Svet (T‑235/08, neobjavljena, EU:T:2013:65), temveč učinkov, ki naj bi jih ta ukrep imel na trg – zagotoviti, da se pojasni delovanje zadevnega trga, in dokazati konkretne učinke tega ukrepa nanj, ne da bi se glede tega oprli zgolj na domneve.
64 Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preučiti, ali sta instituciji pravno zadostno dokazali, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za to, da se pri izračunu normalne vrednosti podobnega izdelka ne upoštevajo cene SPO, navedene v evidencah tožeče stranke.
65 Prvič, glede ukrepa indonezijskih javnih organov, opredeljenega kot vir izkrivljanj cen SPO, kot je navedeno med drugim v uvodni izjavi 29 izpodbijane uredbe, gre za sistem DID v delu, v katerem vključuje diferencirane stopnje davkov na SPO in biodizel, kot sta instituciji potrdili na obravnavi. Iz uvodne izjave 69 navedene uredbe je razvidno, da je bil v obdobju preiskave izvoz biodizla obdavčen s skupno stopnjo med 2 in 5 %, medtem ko je bila v istem obdobju stopnja obdavčitve izvoza SPO določena med 15 in 20 %, pri čemer je obstajala stopnja obdavčitve izvoza od 5 do 18,5 % za rafinirano, beljeno in razdišavljeno palmovo olje.
66 Drugič, glede učinkov sistema DID je Svet v točki 30 izpodbijane uredbe med drugim poudaril, da je dodatna preiskava pokazala, da je navedeni sistem zniževal ceno surovin na indonezijskem trgu, ki se je vzpostavila na umetno nizki ravni.
67 Čeprav je v teh okoliščinah Svet v uvodni izjavi 68 izpodbijane uredbe navedel, da je sistem DID omejeval možnosti izvoza SPO, ker so bile na notranjem trgu na voljo večje količine tega olja, in zniževal ceno SPO na navedenem trgu, je treba poudariti, da v navedeni uredbi ni dokazano, koliko je navedeni sistem s tem, da je vseboval diferencirane izvozne davke na SPO in biodizel, povzročal znatno izkrivljanje cen te surovine na indonezijskem trgu.
68 V uvodni izjavi 68 izpodbijane uredbe je Svet tudi pojasnil, da je bila razlika med ceno SPO, ki se je prodajalo na notranjem trgu, in njegovo referenčno mednarodno ceno zelo blizu izvoznemu davku, ki se uporablja za SPO. Vendar s tem ni dokazal učinkov, ki bi jih lahko imela razlika med stopnjo davkov na SPO in stopnjo davkov na biodizel na ceno navedene surovine na indonezijskem trgu. Ugotovitev iz te uvodne izjave namreč omogoča kvečjemu sklepanje o nekaterih učinkih, ki jih je lahko imela uvedba izvoznega davka na SPO na njegovo ceno, ne omogoča pa sklepanja o učinkih, ki jih je lahko imela razlika med stopnjo tega davka in stopnjo davka na biodizel na ceno SPO na indonezijskem trgu.
69 Navedbe Sveta iz uvodnih izjav 67 in 70 izpodbijane uredbe, v skladu s katerimi je bila cena SPO iz računovodskih evidenc zadevnih družb nadomeščena s ceno, po kateri bi te družbe kupovale SPO na notranjem trgu brez izkrivljanja, torej s ceno HPE, prav tako ne omogočajo sklepanja o učinkih, ki jih je lahko imela razlika med stopnjo izvoznega davka na SPO in stopnjo izvoznega davka na biodizel na ceno navedene surovine na navedenem trgu. Če je treba te uvodne izjave razumeti kot ugotovitev Sveta, da bi bila cena SPO brez take razlike v stopnjah na isti ravni kot cena HPE, je dovolj poudariti, da to ni bilo dokazano niti v izpodbijani uredbi niti v okviru postopka pred Splošnim sodiščem.
70 Nazadnje je iz uvodnih izjav 73 in 74 izpodbijane uredbe razvidno, da instituciji ne zanikata, da se SPO še vedno masovno izvaža iz Indonezije. Ob upoštevanju take okoliščine pa ne more zadostovati to, da se v uvodni izjavi 68 sklepa o večji razpoložljivosti SPO na notranjem trgu in o znižanju njegove cene brez drugih pojasnil, ki bi to utemeljevala.
71 Glede ekonomskih študij, na katere sta se instituciji sklicevali med postopkom pred Splošnim sodiščem, je treba – ne da bi bilo treba odločati o njihovi dopustnosti – poudariti, da je na podlagi tega sicer mogoče sklepati, da izvozni davki vodijo do povišanja izvozne cene izdelka, na katerega se davek nanaša, v primerjavi z njegovo ceno na notranjem trgu, do zmanjšanja obsega izvoza navedenega izdelka in do znižanja cene tega izdelka na notranjem trgu. Na podlagi tega je mogoče sklepati tudi, da sistem izvoznih davkov, s katerim so surovine obdavčene bolj kot izdelki na trgu, ki je nižje v proizvodni verigi, ščiti in daje prednost domačim industrijam, ki so nižje v proizvodni verigi, ker se jim s tem surovine dobavljajo v zadostni količini po ugodnih cenah.
72 Vendar je treba ugotoviti, da se s temi študijami analizirajo le učinki izvoznih davkov na cene surovin, in ne učinki diferenciranih stopenj izvoznih davkov na surovine in biodizel.
73 Instituciji sta torej zgolj pojasnili razmerje med mednarodnimi in notranjimi cenami SPO ter učinek izvoznega davka na SPO na razpoložljivost te surovine na notranjem trgu in njeno ceno, ne da bi konkretno dokazali učinke, ki jih je sistem DID kot tak utegnil imeti na ceno SPO na navedenem trgu, in koliko se ti učinki razlikujejo od učinkov sistema obdavčitve, ki ne vsebuje diferenciranih stopenj izvoznih davkov na SPO in biodizel.
74 Zato je treba ugotoviti, da instituciji nista pravno zadostno dokazali obstoja znatnega izkrivljanja cene SPO v Indoneziji, ki bi ga bilo mogoče pripisati sistemu DID, ker vsebuje diferencirane stopnje izvoznih davkov na SPO in biodizel. Instituciji sta tako z ugotovitvijo, da se cena SPO ni primerno odražala v evidencah preiskovanih indonezijskih proizvajalcev, in s tem, da jih nista upoštevali, kršili člen 2(5) osnovne uredbe.
75 V nasprotju s trditvami institucij tej ugotovitvi ne nasprotuje to, da imata široko diskrecijsko pravico na področju skupne trgovinske politike, zlasti pri zapletenih gospodarskih ocenah glede ukrepov trgovinske zaščite, in da mora v zvezi s tem sodišče Unije svoj nadzor omejiti na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila upoštevana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja oziroma za zlorabo pooblastil (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2002, Since Hardware (Guangzhou)/Svet, T‑156/11, EU:T:2012:431, točke od 134 do 136 in navedena sodna praksa).
76 Nadzor Splošnega sodišča, pri katerem se zgolj ugotavlja, ali elementi, na katere instituciji Unije opirata svoje ugotovitve, potrjujejo njune zaključke na njihovi podlagi, namreč ne posega v njuno široko diskrecijsko pravico na področju trgovinske politike (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 68).
77 V obravnavanem primeru je tako Splošno sodišče zgolj preučilo, ali sta instituciji dokazali, da so bili izpolnjeni pogoji za to, da se pri izračunu normalne vrednosti podobnega proizvoda ne upoštevajo stroški, povezani s proizvodnjo in prodajo navedenega izdelka, kakor se odražajo iz računovodskih evidenc preiskovanih indonezijskih proizvajalcev, v skladu s pravilom iz člena 2(5) osnovne uredbe.
78 Iz tega izhaja, da je treba sprejeti prvi in tretji del tretjega tožbenega razloga, ne da bi bilo treba preučiti drugi del navedenega tožbenega razloga, ki se nanaša na primernost cene HPE kot nadomestne vrednosti.
79 Preučiti je treba še, v kolikšnem obsegu ugotovljena napaka upravičuje razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe v delu, v katerem je z njo tožeči stranki naložena protidampinška dajatev.
80 V nasprotju s trditvami institucij v okoliščinah obravnavanega primera ni mogoče razglasiti delne ničnosti člena 1 izpodbijane uredbe zgolj z vidika napake, ugotovljene glede metode izračuna stopnje protidampinške dajatve.
81 V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča samo takrat, kadar je elemente, katerih ničnost se zahteva, mogoče ločiti od preostalega akta. Ta zahteva po možnosti ločitve ni izpolnjena, če bi razglasitev delne ničnosti povzročila spremembo njegovega bistva (sodba z dne 10. decembra 2002, Komisija/Svet, C‑29/99, EU:C:2002:734, točki 45 in 46).
82 Kot je bilo poudarjeno pri preučitvi tretjega tožbenega razloga, temelji izračun normalne vrednosti podobnega izdelka, ki sta ga opravili instituciji, na napačnih preudarkih. Ker je normalna vrednost bistveni pogoj za določitev stopnje protidampinške dajatve, ki se uporabi, člena 1 izpodbijane uredbe ni mogoče ohraniti v veljavi v delu, v katerem določa individualno protidampinško dajatev za tožečo stranko.
83 Izpodbijano uredbo je torej treba razglasiti za nično v delu, v katerem določa protidampinško dajatev za tožečo stranko, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge.
Stroški
84 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Svet ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi njene stroške.
85 V skladu z določbami člena 138(1) in (3) Poslovnika Komisija in EBB nosita svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)
razsodilo:
1. Člen 1 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1194/2013 z dne 19. novembra 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na družbo PT Ciliandra Perkasa.
2. Svet Evropske unije nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov družbe PT Ciliandra Perkasa.
3. Evropska komisija in European Biodiesel Board (EBB) nosita svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. septembra 2016.
Podpisi