SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne15. julija 2015(*)
„Približevanje zakonodaj – Direktiva 2006/42/ES – Stroji z oznako ‚CE‘ – Bistvene varnostne zahteve – Tveganja za varnost ljudi – Zaščitna klavzula – Sklep Komisije o upravičenosti ukrepa prepovedi dajanja na trg – Pogoji za uporabo zaščitne klavzule – Očitna napaka pri presoji – Enako obravnavanje“
V zadevi T‑337/13,
CSF Srl s sedežem v Grumolo delle Abbadesse (Italija), ki jo zastopajo R. Santoro, S. Armellini in R. Bugaro, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopa G. Zavvos, agent, skupaj z M. Pappalardom, odvetnikom,
tožena stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Danske, ki sta jo sprva zastopali V. Pasternak Jørgensen in M. Wolff, nato M. Wolff, C. Thorning, U. Melgaard in N. Lyshøj, agenti,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2013/173/EU z dne 8. aprila 2013 o ukrepu Danske v skladu s členom 11 Direktive 2006/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta o prepovedi vrste večnamenskih strojev za zemeljska dela (UL L 101, str. 29),
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, N. J. Forwood (poročevalec) in E. Bieliūnas, sodnika,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. aprila 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, CSF Srl, je družba s sedežem v Italiji, ki deluje v sektorju proizvodnje strojev. Med drugim proizvaja stroj, imenovan „Multione S630“ (v nadaljevanju: Multione S630). Glavna značilnost tega stroja je, da je večnamenski in da se lahko zaradi 58 dodatkov, s katerimi ga je mogoče opremiti, uporablja za različne dejavnosti. Ti dodatki, ki jih prav tako proizvaja tožeča stranka, omogočajo, da se ta stroj spremeni v prekucnik, snežni plug, viličarja, dvigalo, hidravlično kladivo, klešče, prekopalnik ali kosilnico, zato se lahko uporablja pri dejavnostih, kot so vrtnarstvo, kmetijstvo, gradbeništvo, vzdrževanje cest ali gozdarska dela. Zadevni stroj je bil dan na trg v različnih državah članicah Evropske unije. Od leta 2009 je bilo deset primerkov tega stroja prodanih na Dansko, kjer se uporabljajo za prevoz krme in čiščenje kletk pri vzreji kanadskih kun zlatic.
2 Danski organi so 31. januarja 2012 v zvezi z Multione S630 sprejeli ukrepe na podlagi člena 11(1) Direktive 2006/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o strojih in spremembah Direktive 95/16/ES (UL L 157, str. 24). S temi ukrepi se je, prvič, prepovedalo na danski trg dati nove primerke tega stroja, ki nimajo primerne varovalne konstrukcije pred padajočimi predmeti, in drugič, tožeči stranki naložilo, naj sprejme ukrepe za popravilo primerkov omenjenega stroja, ki so se na Danskem že uporabljali.
3 Danski organi so sprejetje teh ukrepov utemeljili z neskladnostjo Multione S630 z nekaterimi bistvenimi varnostnimi zahtevami, določenimi v Direktivi 2006/42. V zvezi s tem so ugotovili, da primerki navedenega stroja, ki so bili dani na danski trg, niso imeli primerne varovalne konstrukcije, čeprav je bil voznik tega stroja pri več načinih njegove uporabe izpostavljen tveganju padajočih predmetov ali materiala. Ugotovili so tudi, da tak položaj ni v skladu s točko 3.4.4 Priloge I k Direktivi 2006/42. V skladu s to določbo velja, da kadar obstaja pri strojih z lastnim pogonom, na katerih se vozi voznik, tveganje zaradi padajočih predmetov ali materiala, morajo biti ti načrtovani in izdelani ob upoštevanju tega tveganja in opremljeni s primerno varovalno konstrukcijo, če to dopušča njihova velikost.
4 Danski organi so v skladu s členom 11(2) Direktive 2006/42 o sprejetih ukrepih obvestili Evropsko komisijo. Ta je s Sklepom 2013/173/EU z dne 8. aprila 2013 o ukrepu Danske v skladu s členom 11 Direktive 2006/42 o prepovedi vrste večnamenskih strojev za zemeljska dela (UL L 101, str. 29) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v skladu z odstavkom 3 tega člena ugotovila, da so bili ti upravičeni.
Postopek in predlogi strank
5 Tožeča stranka je 19. junija 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
6 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča z ločeno vlogo 30. avgusta 2013 vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 11. novembra 2013 ta predlog zavrnil, ker tožeča stranka ni izkazala, da je treba nujno sprejeti odločitev, odločitev o stroških pa je pridržal.
7 Kraljevina Danska je 1. oktobra 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije. Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 13. novembra 2013 to intervencijo dovolil.
8 Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
9 Stranke so na obravnavi 28. aprila 2015 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
10 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– po potrebi odredi dokazovanje z izvedencem;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
11 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
12 Kraljevina Danska Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.
Pravo
13 Komisija se, ne da bi formalno zatrjevala nedopustnost tožbe, sprašuje o njeni dopustnosti. Kar zadeva utemeljenost, tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa navaja dva tožbena razloga. Navaja tudi očitek glede škode, ki naj bi ji nastala zaradi navedenega sklepa, vendar pa v zvezi s tem ne podaja predlogov.
Dopustnost
14 Komisija v bistvu trdi, da se izpodbijani sklep ne nanaša neposredno na tožečo stranko v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Čeprav je v izpodbijanem sklepu odločeno o upravičenosti ukrepov, ki so jih proti tožeči stranki sprejeli danski organi, so v skladu z delitvijo pristojnosti, določeno v členu 11 Direktive 2006/42, ti ukrepi tisti, ki neposredno vplivajo na njen pravni položaj. Poleg tega, čeprav so bile o tem sklepu poleg Kraljevine Danske obveščene tudi druge države članice Unije, morajo vseeno pristojni nacionalni organi preveriti, ali stroji, ki jih je na danski trg dala tožeča stranka, izpolnjujejo zahteve iz navedene direktive, in glede na to odločiti o posledicah.
15 Tožeča stranka to argumentacijo izpodbija.
16 V zvezi s tem je treba spomniti zlasti, da je iz člena 263, četrti odstavek, PDEU razvidno, da lahko fizične ali pravne osebe vložijo tožbo zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo.
17 V skladu z ustaljeno sodno prakso se akt na fizično ali pravno osebo neposredno nanaša, kadar neposredno vpliva na njen pravni položaj in njegovim naslovnikom ne dopušča nobene diskrecijske pravice, ker je njegova izvedba povsem samodejna in temelji izključno na predpisu Unije, ne da bi bilo treba uporabiti druga izvedbena pravila (sodbi z dne 5. maja 1998, Dreyfus/Komisija, C‑386/96 P, Recueil, EU:C:1998:193, točka 43, in z dne 13. marca 2008, Komisija/Infront WM, C‑125/06 P, ZOdl., EU:C:2008:159, točka 47).
18 V obravnavanem primeru želi tožeča stranka s tožbo doseči razglasitev ničnosti sklepa Komisije, v katerem je bila glede na okoliščine, v katerih je bil Multione S630 dan na danski trgi, ugotovljena upravičenost ukrepov danskih organov.
19 Ukrepi danskih organov temeljijo na določbah danskega prava, ki so bili sprejeti zaradi zagotovitve izvajanja Direktive 2006/42 in zlasti njenega člena 11(1). Ta med drugim določa, da kadar država članica ugotovi, da lahko stroj, ki ga ureja ta direktiva, z oznako CE in spremljajočo izjavo ES o skladnosti in ki se uporablja v skladu s predvidenim namenom ali v razmerah, ki jih je mogoče razumno predvideti, ogroža varnost oseb, sprejme vse ustrezne ukrepe za umik takšnega stroja s trga, njegovo prepoved dajanja na trg in/ali v obratovanje ali omejitev njegovega prostega pretoka.
20 Izpodbijani sklep temelji na členu 11(3) Direktive 2006/42. Ta določa, da se Komisija po tem, ko jo država članica obvesti o ukrepih, sprejetih na podlagi člena 11(1) navedene direktive, in preden odloči o upravičenosti teh ukrepov, začne posvetovati z zadevnimi strankami, potem pa svojo odločitev sporoči državi članici, ki je prevzela pobudo, drugim državam članicam in proizvajalcu oziroma njegovemu pooblaščenemu zastopniku.
21 Kot pravilno ugotavlja Komisija, je na podlagi dopisa, ki so ga danski organi 31. januarja 2012 naslovili na tožečo stranko, mogoče ugotoviti, da je bil cilj ukrepov, ki so jih sprejeli danski organi, neposredno vplivati na pravni položaj tožeče stranke. Ti organi so po ugotovitvi, da stroj Multione S630 ne izpolnjuje nekaterih bistvenih varnostnih zahtev, določenih z Direktivo 2006/42, ker nima primerne varovalne konstrukcije pred padajočimi predmeti ali materialom, prvič, prepovedali njegovo dajanje na danski trg, drugič, tožeči stranki naložili, naj spremeni njegovo zasnovo in zgradbo tako, da doda tako konstrukcijo, in tretjič, od tožeče stranke zahtevali, naj primerke, ki so se na Danskem že uporabljali, popravi tako, da bodo ti v skladu z zahtevami iz direktive, ali pa naj jih umakne z omenjenega trga.
22 Vendar Komisija napačno sklepa, da se izpodbijani sklep ne nanaša neposredno na tožečo stranko.
23 Nasprotno, na prvem mestu je treba ugotoviti, da ima izpodbijani sklep neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke, ki so drugačni od učinkov ukrepov, ki so jih sprejeli danski organi.
24 V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da je izpodbijani sklep – v skladu z obveznostjo sporočanja in obveščanja, ki jo Komisiji nalaga člen 11(3) in (6) Direktive 2006/42 – naslovljen na vse države članice Unije, in ne samo na Kraljevino Dansko. Zato je ta sklep v skladu s členom 288 PDEU za vse države članice v celoti zavezujoč.
25 Drugič, Direktiva 2006/42 je bila sprejeta na podlagi člena 95 ES (postal člen 114 PDEU), ki Evropski parlament in Svet Evropske unije pooblašča, da sprejmeta ukrepe za odpravo ovir pri trgovini, ki so posledica razlik v zakonodajnih, regulativnih in upravnih določbah držav članic (glej sodbi z dne 17. maja 1994, Francija/Komisija, C‑41/93, Recueil, EU:C:1994:196, točka 22, in z dne 9. avgusta 1994, Nemčija/Svet, C‑359/92, Recueil, EU:C:1994:306, točka 22). Z njo se želi uskladiti pogoje, pod katerimi se da stroje z oznako „CE“ in izjavo ES o skladnosti na notranji trg, in zagotoviti njihov prosti pretok v Uniji, ob hkratni zagotovitvi spoštovanja vseh zahtev, namenjenih varstvu zdravja in varnosti oseb v zvezi s tveganji, povezanimi z uporabo teh strojev (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2005, Yonemoto, C‑40/04, ZOdl., EU:C:2005:519, točki 31 in 45, in z dne 17. aprila 2007, AGM-COS.MET, C‑470/03, ZOdl., EU:C:2007:213, točki 52 in 53), tako kot se je to storilo z Direktivo Sveta 89/392/EGS z dne 14. junija 1989 o približevanju zakonov držav članic o strojih (UL L 183, str. 9) in Direktivo 98/37/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o približevanju zakonov držav članic o strojih (UL L 207, str. 1), ki sta bili sprejeti pred njo.
26 V ta namen Direktiva 2006/42 državam članicam zlasti prepoveduje poseganje v prosti pretok strojev v Uniji, če ti izpolnjujejo pogoje, zaradi katerih se šteje, da so v skladu z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami, navedenimi v tej direktivi (člena 6 in 7 Direktive 2006/42). Pristojne nacionalne organe poleg tega zavezuje, da zagotovijo nadzor na njihovem trgu, zlasti s sprejetjem ustreznih ukrepov za zagotovitev, da se stroji lahko dajo na trg in/ali v obratovanje le, če so v skladu z ustreznimi določbami te direktive ter ne ogrožajo zdravja in varnosti oseb (člen 4 Direktive 2006/42). Državam članicam nazadnje nalaga sprejetje vseh ustreznih ukrepov, s katerimi se stroji, ki lahko pomenijo tveganje za ogrožanje zdravja ali varnost oseb, umaknejo s trga, se prepove njihovo dajanje na trg in/ali v obratovanje ali omeji njihov prosti pretok (člen 11 Direktive 2006/42).
27 Tretjič, iz členov 14(7) in 19 Direktive 2006/42, v povezavi z uvodnima izjavama 9 in 10, izhaja, da so države članice v okviru tržnega nadzora, vzpostavljenega s to direktivo, in zlasti izvajanja zaščitne klavzule iz njenega člena 11 zavezane, da z usklajevanjem in upoštevanjem smernic, ki jih je sprejela Komisija, zagotovijo pravilno in enotno uporabo te direktive.
28 Ob upoštevanju ciljev, splošne sistematike in vsebine določb, navedenih v točkah 26 in 27 zgoraj, je treba ugotoviti, da morajo zaradi izpodbijanega sklepa tudi vse druge države članice – poleg Kraljevine Danske – sprejeti učinkovite ukrepe v zvezi z dajanjem stroja Multione S630 na svoj trg oziroma v zvezi z njegovo ohranitvijo na trgu in tako – ob upoštevanju ukrepov, ki so jih sprejeli danski organi in ki jih je Komisija razglasila za upravičene – zagotoviti pravilno in enotno uporabo Direktive 2006/42, kar v bistvu trdi tožeča stranka. Z drugimi besedami, zaradi izpodbijanega sklepa morajo poleg Kraljevine Danske tudi druge države preveriti, vsaka v delu, ki jo zadeva, ali imajo primerki navedenega stroja, ki jih je tožeča stranka lahko dala na njihove trge, primerno varnostno konstrukcijo pred padajočimi predmeti in materialom, in torej ali se ti stroji smejo ohraniti na navedenem trgu. V teh okoliščinah je neposredni učinek izpodbijanega sklepa uvedba nacionalnih postopkov v vsej Uniji, s katerimi postane vprašljiva pravica do prodaje stroja, za katerega je veljala domneva skladnosti, določena s členom 7 navedene direktive, ker je imel oznako „CE“ in ker je bil opremljen s izjavo ES o skladnosti, ki jo je tožeča stranka uživala vse do zdaj (glej po analogiji zgoraj v točki 17 navedeno sodbo Komisija/Infront WM, EU:C:2008:159, točke od 50 do 52).
29 Poleg tega Komisija v obravnavanem primeru ne izpodbija dejstva, da so finski in litvanski organi po prejemu obvestila o izpodbijanem sklepu v zvezi s tem že uvedli postopke.
30 Na drugem mestu, izpodbijani sklep glede cilja, ki ga je treba doseči, njegovim naslovnikom ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je v zvezi s tem njegovo izvajanje povsem samodejno in temelji zgolj na ureditvi Unije, ki ne potrebuje drugih izvedbenih pravil.
31 Verjetno je sicer, kakor ugotavlja Komisija, da morajo pristojni nacionalni organi za ugotovitev, ali je tožeča stranka dala oziroma namerava dati primerke stroja Multione S630 na njihov trg in ali so nekateri od teh primerkov brez varnostne konstrukcije pred padajočimi predmeti in materialom, najprej sprejeti nadzorne ukrepe. Vendar pa bodo morali ti organi – če se ugotovi, da gre za tak primer – šteti, da v takem položaju obstaja tveganje za ogrožanje varnosti oseb, in sprejeti vse ustrezne ukrepe za odvrnitev tega tveganja ter s tem v tem okviru zagotoviti pravilno in enotno uporabo Direktive 2006/42, ob upoštevanju izpodbijanega sklepa in danskih ukrepov, ki jih je Komisija razglasila za upravičene, in torej odrediti prepoved, umik ali spremembo zadevnega stroja oziroma sprejeti drug primeren ukrep. Zato se s sklepom Komisije o upravičenosti danskih ukrepov določa cilj, ki ga morajo ti nacionalni organi izpolniti, pri čemer ti nimajo nobene diskrecijske pravice (glej v tem smislu sklep z dne 7. junija 2007, IMS/Komisija, T‑346/06 R, ZOdl., EU:T:2007:164, točke od 51 do 54; glej tudi po analogiji zgoraj v točki 17 navedeno sodbo Komisija/Infront WM, EU:C:2008:159, točke od 59 do 63).
32 Poleg tega Komisija v obravnavanem primeru tehtno ne prereka niti argumentov tožeče stranke, da naj bi postopki, ki so jih začeli finski in litvanski organi po seznanitvi s izpodbijanim sklepom, potrjevali, da ti organi niso dvomili o obsegu tega sklepa in posledicah, ki jih je treba iz njega izpeljati, niti o dokazih, ki so bili v zvezi s tem predloženi.
33 Teh ugotovitev ne omaja niti člen 9 Direktive 2006/42. Ta člen, s katerim se uvajajo „Posebni ukrepi za potencialno nevarne stroje“, med drugim določa, da lahko Komisija – kadar v skladu s postopkom iz člena 11 navedene direktive meni, da je ukrep, ki ga je sprejela država članica, upravičen – sprejeme ukrepe, s katerimi se od držav članic zahteva, da prepovejo ali omejijo dajanje na trg strojev, ki zaradi tehničnih lastnosti pomenijo enako tveganje kot stroj, na katerega se nanašajo nacionalni ukrepi, ali pa za te stroje določi posebne pogoje. Poleg tega je v uvodni izjavi 13 navedene direktive pojasnjeno, da bi morale države članice, ker se takšni ukrepi, sprejeti na ravni Unije, za gospodarske subjekte ne uporabljajo neposredno, sprejeti vse potrebne ukrepe za njihovo izvajanje.
34 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav morajo države članice zagotoviti pravilno in enotno uporabo Direktive 2006/42 s tem, da na podlagi nacionalnega ukrepa, ki je bil sprejet v zvezi z nekim strojem in ki ga je Komisija razglasila za upravičenega, sprejmejo potrebne ukrepe, ne da bi pri tem imele diskrecijsko pravico glede rezultata, ki ga morajo doseči, pa očitno same na lastno pobudo in zunaj postopkovnega in vsebinskega okvira, določenega v členu 11 te direktive, ne smejo razširiti področja uporabe tega ukrepa na druge stroje, zato ker naj bi ti pomenili enako tveganje, saj bi sicer kršile načelo prostega pretoka iz člena 6(1) navedene direktive in domnevo skladnosti, določeno v členu 7 te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 25. marca 1999, Komisija/Italija, C‑112/97, Recueil, EU:C:1999:168, točka 54, in zgoraj v točki 25 navedeno sodbo AGM-COS.MET, EU:C:2007:213, točke od 61 do 64 in od 68 do 70). Zato je zakonodajalec Unije za tako razširitev izvajanja predpisal izvedbo posebnega postopka, ki zlasti zajema sprejetje, prvič, izrecnega sklepa Komisije v zvezi s tem, in drugič, nacionalne ukrepe za izvajanje tega sklepa. Nasprotno pa ti akti niso niti določeni niti nujni za izvajanje člena 11 te direktive, ob upoštevanju njegovega obsega (glej točki 28 in 31 zgoraj).
35 Iz teh ugotovitev sledi, da Komisija neutemeljeno izpodbija dopustnost tožbe z razlogom, da se izpodbijani sklep ne nanaša neposredno na tožečo stranko.
Predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa
36 Tožeča stranka v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata, prvi, na kršitev Direktive 2006/42, in drugi, na kršitev načela enakega obravnavanja.
Prvi tožbeni razlog: kršitev Direktive 2006/42
37 Tožeča stranka v bistvu trdi, da izpodbijani sklep temelji na napačni razlagi in uporabi določb Direktive 2006/42 o bistvenih varnostnih zahtevah, ki jih morajo spoštovati proizvajalci strojev, namenjenih za dajanje na trg v Uniji.
38 Prvič, v izpodbijanem sklepu naj bi bila potrjena upravičenost ukrepov, ki so jih danski organi sprejeli v zvezi s strojem Multione S630, čeprav se tožeči stranki z njimi nalaga izpolnjevanje obveznosti, ki presegajo obveznosti, določene v členu 5(1)(a) Direktive 2006/42 ter v točkah 1.1.2 in 3.4.4 priloge I k tej direktivi.
39 Drugič, zaradi napačnega obsega, ki so ga tem določbam pripisali danski organi in nato Komisija, naj bi se z izpodbijanim sklepom odobrili nacionalni ukrepi, sprejeti v nasprotju z zahtevami, določenimi za izvajanje zaščitne klavzule iz člena 11 Direktive 2006/42, s prepovedjo kršitve prostega pretoka strojev, izdelanih v državah članicah, iz člena 6(1) navedene direktive in z domnevo skladnosti, ki je za stroj Multione S630 veljala na podlagi člena 7(1) te direktive.
40 Tretjič, Komisija naj bi sprejela stališča danskih organov, ne da bi pri tem upoštevala očitke, ki ji jih je tem organom predložila tožeča stranka in ki jih je nato podala v okviru posvetovanja, opravljenega v skladu s členom 11(3) Direktive 2006/42.
41 Četrtič in zadnjič, tožeča stranka trdi, da je – ne glede na napačno razlago Direktive 2006/42, na kateri temelji izpodbijani sklep – presoja dejstev, ki so jo opravili danski organi in ki jo je Komisija potrdila kot upravičeno, napačna.
42 Komisija, ki jo podpira Kraljevina Danska, izpodbija te različne očitke.
43 Ob upoštevanju argumentacije strank je treba najprej preveriti upoštevnost tega tožbenega razloga, nato prvih dveh očitkov, ki ju je v zvezi s tem navedla tožeča stranka in ki se nanašata na napačno uporabo prava, na koncu pa še zadnjih dveh očitkov, s katerima tožeča stranka Komisiji v bistvu očita napačno presojo.
– Upoštevnost tožbenega razloga
44 Najprej je treba spomniti, da člen 11 Direktive 2006/42, naslovljen „Zaščitna klavzula“ – ob tem, da države članice zavezuje k sprejetju vseh ukrepov, potrebnih za omejitev prostega pretoka strojev, za katere obstaja nevarnost, da ogrožajo zdravje in varnost oseb, na njihovem nacionalnem trgu – določa, da Komisija „presodi“, ali so ti ukrepi „upravičeni“ (glej točki 19 in 20 zgoraj).
45 Kakor Komisija sama poudarja, je pravna podlaga Direktive 2006/42 člen 95 ES (postal člen 114 PDEU), katerega odstavek 10 določa, da harmonizacijski ukrepi, sprejeti na tej podlagi, v ustreznih primerih vključujejo zaščitno klavzulo, ki državam članicam dovoljuje, da zaradi enega ali več neekonomskih razlogov iz člena 36 PDEU sprejmejo „začasne ukrepe, ki so predmet nadzornega postopka Unije“.
46 Iz tega izhaja, da čeprav so dejansko države članice tiste, ki morajo pravilno izvajati Direktivo 2006/42 in paziti, da so stroji, dani na trg ali v obratovanje na njihovem ozemlju v skladu s temi določbami, po potrebi s sprejetjem takih ukrepov, kot so določeni v njenem členu 11, pa – kakor poudarja Komisija – mora tudi ta institucija nadzirati upravičenost teh ukrepov, da se prepriča zlasti o utemeljenosti pravnih in dejanskih razlogov, ki so bili podlaga za njihovo sprejetje (glej po analogiji zgoraj v točki 25 navedeno sodbo Francija/Komisija, EU:C:1994:196, točki 27 in 28; glej tudi v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 14. junija 2007, Medipac-Kazantzidis, C‑6/05, ZOdl., EU:C:2007:337, točka 46, in z dne 22. aprila 2015, Klein/Komisija, C‑120/14 P, EU:C:2015:252, točki 64 in 76). Od rezultata tega nadzora je odvisno, ali se bo zadevni nacionalni ukrep dokončno ohranil, in sicer v tem smislu, da ga lahko država članica ohrani le, če ga Komisija razglasi za upravičenega, sicer ga mora odpraviti.
47 Iz tega sledi, da lahko – v nasprotju s trditvami Komisije – vsaka oseba, ki lahko predlaga razglasitev ničnosti sklepa, s katerim se potrdi upravičenost takih ukrepov, v podporo svojim predlogom navaja, da navedeni sklep temelji na napačni razlagi določb Direktive 2006/42, čeprav so to razlago, ki jo morajo skrbno upoštevati vse države članice (glej točke 28, 30 in 31 zgoraj), najprej opravili pristojni nacionalni organi, nato pa jo je uporabila Komisija. V takem primeru je namreč napačno uporabo prava, zaradi katere bi lahko bil sklep, s katerim je Komisija ugotovila, da so zadevni nacionalni ukrepi upravičeni, nezakonit, mogoče uveljavljati pred sodiščem Unije, sicer bi se zmanjšal obseg člena 263 PDEU in načela učinkovitega sodnega varstva.
48 Poleg tega je lahko sodni nadzor utemeljenosti pravnih razlogov, na podlagi katerih je Komisija sklenila, da so zadevni nacionalni ukrepi upravičeni – glede na to, da gre za pravno vprašanje – le celovit.
49 V obravnavanem primeru ima torej tožeča stranka prav, ko trdi, da lahko veljavno uveljavlja napačno uporabo prava v zvezi z izpodbijanim sklepom, glede na to, da je Komisija, prvič, uporabila napačno razlago Direktive 2006/42, ki so jo podali danski organi, in drugič, razglasila nacionalne ukrepe, ki so bili med drugim sprejeti v nasprotju s členi 6(1), 7, 11 in Prilogo I k tej direktivi, za upravičene.
– Očitki glede napačne uporabe prava
50 Na drugem mestu je zato treba preveriti utemeljenost teh očitkov. Tožeča stranka v bistvu izpodbija razlago nekaterih pogojev glede uporabe zaščitne klavzule, določenih v členu 11(1) Direktive 2006/42, ki so jo podali danski organi in ki jo je Komisija z izpodbijanim sklepom potrdila kot pravilno. V zvezi s tem ni sporno, prvič, da je Multione S630 stroj, za katerega se uporablja ta direktiva, drugič, da imajo primerki tega stroja, ki jih je na danski trg dala tožeča stranka, oznako „CE“, in tretjič, da so opremljeni z izjavo „ES“ o skladnosti. Tožeča stranka in Komisija pa nista soglasni glede obsega, v obravnavanem primeru, pogoja, v skladu s katerim mora pristojna država članica ugotoviti, da „lahko [zadevni stroj], ki se uporablja skladno s predvidenim namenom ali v razmerah, ki jih je mogoče razumno predvideti, ogroža […] varnost oseb“, zato da lahko omeji prosti pretok tega stroja na svojem ozemlju. Zlasti ne soglašata, prvič, glede načinov ocenjevanja tveganja, ki ga stroj lahko pomeni za varnost njegovih uporabnikov, in drugič, glede obsega in opredelitve različnih obveznosti, ki so proizvajalcem naložene, da bi se preprečilo to tveganje.
51 V zvezi s tem je iz člena 11(1) Direktive 2006/42 jasno razvidno, da morda država članica, kadar ugotovi, da lahko „stroj“, ki spada na področje uporabe te direktive, „ki se uporablja skladno s predvidenim namenom ali v razmerah, ki jih je mogoče razumno predvideti, ogroža […] varnost oseb“, sprejeti vse ustrezne ukrepe za umik „takšnega stroja“ s trga, „njegovo“ prepoved dajanja na trg in/ali v obratovanje ali omejitev „njegovega“ prostega pretoka.
52 Dalje, člen 2, drugi odstavek, točka (a), prva alinea, Direktive 2006/42 opredeljuje stroj kot „sklop, opremljen ali namenjen za opremljanje s pogonskim sistemom, ki ne izkorišča neposredno človeške ali živalske sile, sestavljen iz povezanih delov ali komponent, med katerimi je vsaj eden gibljiv in ki so povezani za določeno uporabo“. Opredelitve v preostalih alineah te določbe se ali sklicujejo na opredelitev iz prve alinee ali pa se nanjo ne sklicujejo, ampak stroje opisujejo – poleg drugih meril – z dejstvom, da so sestavljeni iz delov „zaradi doseganja istega cilja“ ali „so združeni z namenom“ določenega cilja. Poleg tega člen 1(1)(g) in člen 2(g) enačita stroje z delno dokončanimi stroji, ki so opredeljeni kot stroji, ki se sami po sebi ne morejo uporabljati za določen namen in ki so namenjeni le vgradnji ali sestavitvi z drugimi stroji ali opremo, da tako postanejo del stroja v pravem pomenu besede.
53 Nazadnje, iz členov 1(1) in 2, prvi odstavek, Direktive 2006/42 izhaja, da je treba izraz „stroj“ razumeti tako, da se ne nanaša samo na stroje v smislu določb, navedenih v prejšnji točki, ampak tudi na skupek drugih proizvodov, med katerimi je tudi zamenljiva oprema. V členu 2, drugi odstavek, točka (b), te direktive je zamenljiva oprema opredeljena kot „naprava, ki jo po začetku obratovanja stroja ali traktorja s tem strojem ali traktorjem sestavi sam upravljavec, da bi spremenil njegovo delovanje ali dodal novo funkcijo, če ta oprema ni orodje“. V drugi izdaji „Priročnika za uporabo Direktive o strojih 2006/42“, ki jo je junija 2010 objavila Komisija in ki je priloga k spisu, je v točki 41 zlasti pojasnjeno, da v nasprotju z orodji, „zaradi katerih se ne spremeni delovanje osnovnega stroja ali se mu doda nova funkcija“ in ki niso zajeti s to direktivo, pa je „zamenljiva oprema […] med drugim oprema, nameščena na kmetijske ali gozdarske traktorje za oranje, pobiranje pridelka, dvigovanje ali nalaganje, in oprema, nameščena na stroje za zemeljska dela za, na primer, vrtanje ali rušenje.“
54 Na podlagi teh določb in opredelitev je treba, prvič, šteti, da se lahko država članica odloči za uporabo zaščitne klavzule iz člena 11 Direktive 2006/42 v zvezi s konkretnim strojem ali zamenljivo opremo, namenjeno za eno ali več določenih funkcij, in da mora v tem okviru oceniti tveganje za ogrožanje zdravja ali varnosti oseb, kar je določeno kot pogoj za uporabo te klavzule (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Komisija/Italija, EU:C:1999:168, točki 10 in 39). Ta ocena in nacionalni ukrep, sprejeta na podlagi tega, morata biti torej upravičena, kar zadeva navedeni stroj – kakršen se prodaja – in po potrebi zamenljivo opremo, s katero je bil opremljen, ko je bil dan na trg ali v obratovanje. V nasprotnem primeru lahko država članica stori kršitev načela prostega pretoka, ki ni upravičena z obstojem dejanskega tveganja za zdravje ali varnost oseb (glej točko 57 spodaj).
55 V obravnavanem primeru tožeča stranka torej pravilno trdi, da bi morali danski organi oceniti tveganje, od katerega je odvisna uporaba zaščitne klavzule iz Direktive 2006/42 in določb danskega prava, sprejetih za njeno uporabo, kar zadeva stroj Multione S630, kakršen je bil dejansko dan na danski trg. V zvezi s tem navaja – česar niti Komisija niti Kraljevina Danska ne prerekata – da so bili vsi primerki tega stroja, ki se je prodajal na danskem trgu, kupljeni skupaj s tako opremo, da je bila njihova uporaba namenjena vzreji kanadskih kun na eni strani in da ob predvideni uporabi strojev s tako opremo ni bilo nevarnosti padajočega materiala ali predmetov na drugi strani.
56 Drugič, ocena tveganja, ki so jo morali pod nadzorom Komisije opraviti zadevni nacionalni organi, ne more biti omejena samo na tveganje, ki nastane, kadar se zadevni stroj uporablja „skladno s predvidenim namenom“ ali „v razmerah, ki jih je predvidel proizvajalec“. Nasprotno, več določb Direktive 2006/42, med njimi člena 4(1) in 11(1) ter „Splošna načela“ iz naslova njene Priloge I in točka 1.1.2 navedene priloge, naslovljena „Načela vključevanja varnosti“, zahtevajo, širše, upoštevanje obstoječih tveganj „v razmerah, ki jih je mogoče razumno predvideti“ ali povezanih z njihovo „razumno predvidljivo napačno uporabo“, ki je v točki 1.1.1 te priloge opredeljena kot „uporab[a] stroja na način, ki ni predviden v navodilih za uporabo, lahko pa izvira iz predvidljivega človeškega vedenja“.
57 Poleg tega je treba ob upoštevanju pojmov iz točke 1.1.2(a) Priloge I k Direktivi 2006/42 šteti, da „vsa tveganja“, povezana z namestitvijo, vzdrževanjem ali obratovanjem zadevnega stroja, bodisi pri predvideni uporabi bodisi pri razumno predvidljivi napačni uporabi, upravičujejo uporabo zaščitne klavzule iz člena 11 navedene direktive. Vendar ta člen zahteva, da se tveganje, na katero se opira njegova uporaba, „ugotovi“, torej da država članica, ki ta člen uporabi, pravno zadostno utemelji obstoj takega tveganja. Brez take utemeljitve se poseg v prosti pretok, ki je posledica nacionalnega ukrepa, sprejetega na podlagi zaščitne klavzule iz te določbe, ne more šteti za „upravičen“ v smislu te določbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 5. marca 2009, Komisija/Španija, C‑88/07, ZOdl., EU:C:2009:123, točka 89 in navedena sodna praksa).
58 Nazadnje je mogoče ugotoviti, da se obstoj tveganja za zdravje ali varnost oseb v smislu člena 11(1) Direktive 2006/42 lahko – poleg drugih meril – oceni z bistvenimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami, ki jih proizvajalcem strojev nalagata člen 5(1)(a) in Priloga I k navedeni direktivi (glej po analogiji zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Klein/Komisija, EU:C:2015:252, točka 71). Od spoštovanja teh zahtev, ki so določene zato, da se pri načrtovanju in izdelavi teh strojev upoštevajo tveganja, povezana z njimi, („Splošna načela“ iz naslova Priloge I k tej direktive in točka 1.1.2 navedene priloge) je namreč odvisno, ali se bodo ti stroji dali na trg (člena 4(1) in 5(1) te direktive). Zato je mogoče ukrep umika ali prepovedi utemeljiti z nespoštovanjem teh zahtev (člen 11(2) zadevne direktive).
59 V obravnavanem primeru je Komisija torej tako kot danski organi, in ne da bi pri tem napačno uporabila pravo, menila, da je bilo treba pri oceni tveganja, povezanega s strojem Multione S630, poleg predvidene uporabe, za katero je namenjen ta stroj, upoštevati tudi vsako razumno predvidljivo napačno uporabo. Prav tako ni napačno uporabila prava, ko je presodila, da je bilo to oceno tveganja mogoče izvesti ob upoštevanju bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev, navedenih v točkah 1.1.2 in 3.4.4 Priloge I k Direktivi 2006/42 (točke obrazložitve 3, 6 in 7 izpodbijanega sklepa).
60 Natančneje, čeprav je bilo treba to oceno opraviti konkretno za tak stroj Multione S630, kot je bil opremljen in dan na danski trg (glej točki 54 in 55 zgoraj), to pristojnim organom ni preprečevalo upoštevanja tveganja, povezanega z dejstvom, da se je ta stroj, ki se je prodajal brez varovalne konstrukcije pred padajočimi predmeti in materialom, lahko pozneje opremil z drugo opremo, zaradi katere bi bila taka konstrukcija potrebna. Tako upoštevanje je, nasprotno, dopustno, če se je dokazalo, da je šlo za razumno predvidljivo napačno uporabo in da je pri taki uporabi obstajalo dejansko tveganje za varnost oseb (glej točki 56 in 57 zgoraj).
61 Tretjič, stranki nista soglasni glede obsega bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev iz točke 3.4.4 Priloge I k Direktivi 2006/42.
62 Točka 3 Priloge I k Direktivi 2006/42 določa več bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev, ki dopolnjujejo splošne zahteve, določene v točki 1 navedene priloge in ki zadevajo stroje, ki pomenijo nevarnost zaradi njihovega gibanja. Te zahteve in splošne zahteve iz točke 1 te priloge so komplementarne. Iz točk 3 in 4 „Splošnih načel“ iz naslova te priloge je razvidno, da morajo ti stroji načeloma ustrezati vsem splošnim in posebnim zahtevam.
63 Točka 3.4.4 Priloge I k Direktivi 2006/42 med drugim določa, da „[k]adar obstaja pri strojih z lastnim pogonom, na katerih se vozi(‑jo) voznik, upravljavec(‑ci) ali druga(‑e) oseba(‑e), tveganje zaradi padajočih predmetov ali materiala, morajo biti stroji načrtovani in izdelani ob upoštevanju tega tveganja in opremljeni s primerno varovalno konstrukcijo, če to dopušča njihova velikost“.
64 Kakor pravilno trdi Komisija, je treba obseg te posebne zahteve razlagati ob upoštevanju splošnih zahtev, ki so določene v Direktivi 2006/42, ter zlasti točke 1 „Splošnih pogojev“ iz naslova Priloge I k tej direktivi in „Načel vključevanja varnosti“ iz točke 1.1.2 navedene priloge. Iz zadnjenavedenih določb pa jasno izhaja, najprej, da je treba pri načrtovanju in izdelavi strojev, ki se nameravajo dati na trg v Uniji, zagotoviti, da lahko ti obratujejo „brez izpostavljanja oseb tveganju, kadar se te dejavnosti izvajajo v predvidenih razmerah, vendar tudi ob upoštevanju vsake njihove razumno predvidljive napačne uporabe“, in širše, da se „prepreč[i] nenormalna uporaba, če bi taka uporaba povzročila tveganje“. Druge določbe te priloge, med njimi točka 1.1.7 z naslovom „Upravljalna mesta“, so smiselno podobne. Dalje, „cilj [s tem namenom] sprejetih ukrepov mora biti odprava vseh tveganj“. Nazadnje, proizvajalec mora za izpolnitev te obveznosti – pri čemer lahko „izbir[a] najprimernejš[e] način[e]“ – spoštovati tudi vrstni red, po katerem mora primarno zagotoviti „odpravo ali čim večje zmanjšanje tveganja (varno načrtovanje in izdelava strojev)“, podredno „sprejetje potrebnih varovalnih ukrepov v zvezi s tveganji, ki jih ni mogoče odpraviti“, in dodatno „obveščanje uporabnikov o preostalih tveganjih zaradi pomanjkljivosti sprejetih varovalnih ukrepov“.
65 Ob upoštevanju dejstva, da je pri „načrtovanju in izdelavi strojev“ primarni cilj „odprava ali čim večje zmanjšanje“ tveganj, povezanih z njihovo „predvideno uporabo“ ali njihovo „razumno predvidljivo napačno uporabo“ ter s „prepreč[itvijo] nenormaln[e] uporaba[e]“ in „sprejetje[m] potrebnih varovalnih ukrepov v zvezi s tveganji, ki jih ni mogoče odpraviti“, je treba ugotoviti, da mora imeti stroj – kadar je, tako kot v obravnavanem primeru, namenjen za več različnih uporab, ki je odvisna od tega, s katero zamenljivo opremo se stroj opremi – preden se da na trg ali preden začne obratovati, primerno varovalno konstrukcijo, če se ugotovi, da – čeprav pri predvideni uporabi za kupca v konkretnem primeru ne obstaja nevarnost padajočih predmetov ali materiala – lahko taka nevarnost obstaja pri katerem od preostalih razumno predvidljivih načinov uporabe tega stroja. Tak ukrep namreč spada med ukrepe za „odpravo ali čim večje zmanjšanje tveganja“ z „varnim načrtovanjem in izdelavo strojev“.
66 Poleg argumentov tožeče stranke, ki so že bili obravnavani, ni nobenega drugega, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti to ugotovitev.
67 Natančneje, tožeča stranka argumenta ne more utemeljiti na besedilu člena 2(1)(b) Direktive Sveta 86/296/EGS z dne 26. maja 1986 o približevanju zakonodaj držav članic o varnostnih konstrukcijah proti padajočim predmetom (FOPS) pri nekaterih gradbenih strojih (UL L 186, str. 10), ki določa, da se lahko „gradbeni stroji iz člena 1 dajo na trg le, če so zasnovani tako, da so opremljeni z varnostno konstrukcijo [CE]. Kot stroj, ki je zasnovan tako, da je opremljen z varnostno konstrukcijo [CE][,] se šteje vsak stroj, ki ima varnostno konstrukcijo za primer prevrnitve (ROPS), na katerega se lahko pritrdi navedena varnostna konstrukcija [CE]“. Prvič, ta akt namreč ne velja več. Drugič, čeprav je res, da je bilo besedilo navedene določbe sprva povzeto v točki 3.4.4 Priloge I Direktive 98/37/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o približevanju zakonov držav članic o strojih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 349), pa je bilo spremenjeno v okviru pripravljalnega gradiva, ki je bilo podlaga za sprejetje Direktive 2006/42, ki določa namestitev varovalne konstrukcije pred padajočimi objekti ali materialom (glej točke od 63 do 65 zgoraj).
68 Tožeča stranka se prav tako ne more sklicevati na obveznosti obveščanja iz Direktive 2006/42.
69 Bistvene zdravstvene in varnostne zahteve, ki jih Direktiva 2006/42 predpisuje za proizvajalce strojev, sicer vsebujejo – kakor je razvidno zlasti iz točk 1.7.4.1 in 1.7.4.2 njene Priloge I – obveznost opreme teh vozil z navodili o njihovi predvideni uporabi, pri čemer se mora predvideti tudi vsaka njihova razumna predvidljiva napačna uporaba in opozoriti uporabnika na nedopustne načine uporabe strojev, ki so se izkazali za možne na podlagi izkušenj, in uporabnike obvestiti o varnostnih ukrepih, ki jih morajo sprejeti. V točki 3.6.3.2 te priloge za poseben primer strojev, ki so nevarni zaradi premikanja, je poleg tega navedeno, da „[morajo] [n]avodila za stroje, ki omogočajo večnamensko uporabo glede na uporabljeno opremo, in navodila za zamenljivo opremo […] vsebovati informacije, ki so potrebne za varno sestavljanje in uporabo osnovnih strojev in zamenljive opreme, s katero jih je mogoče opremiti“. V obravnavanem primeru tožeča stranka podrobno navaja razloge, na podlagi katerih meni, da je izpolnila to obveznost, Komisija pa ne prereka niti argumentov, ki jih v zvezi s tem navaja tožeča stranka, niti dokazov, ki jih je ta predložila v podporo svojim argumentom.
70 Vendar pa zaradi spoštovanja te obveznosti ni vprašljiva primarna obveznost proizvajalcev strojev, da morajo pri načrtovanju in izdelavi teh strojev zagotoviti varnost in tako odpraviti ali v čim večjem obsegu zmanjšati tveganja, povezana z njihovo predvideno uporabo ali razumno predvidljivo napačno uporabo, kakor je to razvidno iz točke 1.7.4.2(l) Priloge I k Direktivi 2006/42 in kakor trdi Kraljevina Danska. Z drugimi besedami, direktiva proizvajalcev ne zavezuje le, da morajo opozoriti svoje kupce pred tveganji, povezanimi z razumno predvidljivo napačno uporabo strojev, ki jih prodajajo, kar tožeča stranka trdi, da je storila. Ta direktiva jim nalaga tudi obveznost, da odpravijo ali v čim večji meri zmanjšajo tveganja pri načrtovanju in izdelavi teh strojev, kakor trdi Komisija.
71 V teh okoliščinah je treba skleniti, da Komisija s tem, da je tako kot danski organi ugotovila, da bi moral biti cilj ukrepov proizvajalcev strojev – od faze njihovega načrtovanja do njihove izdelave – odpraviti vsako tveganje, ki bi lahko nastalo pri njihovi predvideni uporabi ali razumno predvidljivi napačni uporabi, ni napačno uporabila prava. Prav tako ni napačno uporabila prava s tem, da je v bistvu presodila, da je treba – kadar se ugotovi, da je pri stroju za večnamensko uporabo, kakršen je zadevni stroj, njegov upravljavec pri njegovi normalni uporabi ali razumno predvidljivi napačni uporabi izpostavljen tveganju padajočih predmetov ali materialov – to tveganje upoštevati tako, da se stroj, preden se da na trg ali v obratovanje, opremi z varovalno konstrukcijo (točke obrazložitve 3 in 4 ter 6 in 7 izpodbijanega sklepa).
72 Komisija zato s tem, da je izpodbijani sklep oprla na to analizo, ni kršila niti pogojev za uporabo zaščitne klavzule iz člena 11 Direktive 2006/42 niti prepovedi poseganja v prosti pretok, ki jo za države članice določa člen 6(1) navedene direktive. Prav tako s tem ni kršila domneve skladnosti, ki velja za stroj Multione S630 na podlagi člena 7(1) te direktive, saj je iz sistematike tega akta jasno razvidno, da taka domneva ne vpliva na možnost uporabe zaščitne klavzule, ki jo imajo države članice na podlagi njenega člena 11, če so izpolnjeni v njem navedeni pogoji (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 46 navedeni sodbi Medipac-Kazantzidis, EU:C:2007:337, točki 44 in 46, in z dne 19. novembra 2009, Nordiska Dental, C‑288/08, ZOdl., EU:C:2009:718, točki 23 in 24).
– Očitki v zvezi z napačno presojo dejstev
73 Na tretjem mestu je torej treba preizkusiti očitke v zvezi z utemeljenostjo presoje Komisije, v skladu s katero so bili ukrepi, ki so jih sprejeli danski organi, upravičeni zaradi tveganja, povezanega s tem strojem.
74 V zvezi s tem je v izpodbijanem sklepu najprej navedeno, da so danski organi utemeljeno sklepali, da je – čeprav je bil stroj Multione S630 primarno namenjen za uporabo v okoliščinah, v katerih ni obstajala nevarnost padajočih predmetov ali materiala – še vedno obstajala možnost uporabe tega stroja v drugačnih okoliščinah, v katerih bi bil njegov upravljavec lahko izpostavljen takemu tveganju (točki obrazložitve 4 in 7). Komisija je nato presodila, da je preizkus pripomb, ki jih je podala tožeča stranka, potrdil tako tveganje (točka obrazložitve 8).
75 Prvič, ugotoviti je treba, kakor v bistvu trdi tožeča stranka, da je treba to strnjeno obrazložitev razlagati v okviru postopka, ki se je končal z izpodbijanim sklepom, in jo razumeti v tem smislu, da je Komisija potrdila analizo, ki so jo prej opravili danski organi, potem ko jo je preizkusila in pri tem upoštevala pripombe, ki jih je tožeča stranka podala na podlagi člena 11(3) Direktive 2006/42 in ki so povzete v točki obrazložitve 5 izpodbijanega sklepa.
76 Komisija tako ne more trditi, da so argumenti, s katerimi tožeča stranka izpodbija presojo utemeljenosti ukrepov, sprejetih v zvezi s strojem Multione S630, v bistvu neupoštevni, ker se ne nanašajo na izpodbijani sklep, ampak na stališče, ki so ga pred tem sprejeli danski organi. Če bi se tak argument sprejel, bi to med drugim pomenilo, da se zakonitost tega sklepa presoja brez upoštevanja njegovega konteksta, ki omogoča njegovo razumevanje, in da se po uradni dolžnosti ugotovi, da – glede na obrazložitev, navedeno v točki 74 zgoraj – Splošno sodišče ne more preizkusiti utemeljenosti tega akta in ga mora torej zaradi neobstoja obrazložitve razglasiti za ničen.
77 Drugič, iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je Komisija upoštevala pripombe tožeče stranke, katerih vsebino je pravilno povzela v obrazložitvi. Iz obrazložitve je razvidno tudi, da Komisija ni nekritično sprejela stališča danskih organov, ampak so v njej – ob upoštevanju okoliščin, v katerih je sprejela stališče – strnjeno, vendar razumljivo pojasnjeni glavni pravni in dejanski razlogi, ki so jo privedli do sklepa o upravičenosti ukrepov, ki so jih sprejeli ti organi. Argumente tožeče stranke v zvezi s tem je torej treba zavrniti.
78 Tretjič, glede argumentov Komisije in Kraljevine Danske v zvezi s stopnjo sodnega nadzora, ki ga mora izvesti Splošno sodišče v zvezi z utemeljenostjo presoje dejstev v izpodbijanem sklepu ter s tem povezanih očitkov tožeče stranke, je treba najprej spomniti, da je cilj Direktive 2006/42 poenotenje pogojev, pod katerimi se lahko stroji, za katere se ta direktiva uporablja, dajo na notranji trg, in zagotovitev njihovega prostega pretoka znotraj Unije, ob hkratni zagotovitvi spoštovanja vseh zahtev, katerih namen je varovanje zdravja in varnosti oseb pred tveganji, ki izhajajo iz njihove uporabe (točka 25 zgoraj).
79 Za dosego tega cilja Direktiva 2006/42 vzpostavlja sistem nadzora in regulacije notranjega trga, pri čemer morajo primarno pristojni nacionalni organi presoditi, ali stroj ogroža zdravje ali varnost oseb (glej točke 19, 26 in 27 zgoraj), in v primeru ugotovitve takega ogrožanja sprejeti ukrepe za njegov umik ali prepoved. Zaščitno klavzulo, ki je s tem namenom določena v členu 11 Direktive 2006/42, je treba razumeti ob upoštevanju člena 114(10) PDEU, ki državam članicam dovoljuje, da sprejmejo take ukrepe zaradi enega ali več neekonomskih razlogov iz člena 36 PDEU (glej točko 45 zgoraj), med katerimi je tudi varovanje zdravja in življenja ljudi. Tak preizkus lahko od pristojnih nacionalnih organov zahteva kompleksno tehnično ali znanstveno presojo (glej po analogiji sodbo z dne 21. januarja 1999, Upjohn, C‑120/97, Recueil, EU:C:1999:14, točki 33 in 35).
80 Komisija mora v okviru te ureditve preizkusiti pravno in dejansko upravičenost ukrepov, ki so jih sprejele države članice (glej točki 20 in 46 zgoraj). Sodišča Unije pa so v okviru Direktive Sveta z dne 15. julija 1991 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (91/414/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 11, str. 332), s katero je sicer vzpostavljen drugačen institucionalni in postopkovni okvir, kot je ta iz Direktive 2006/42, vendar pa se z njo uresničuje podoben cilj, že razsodila, da se mora Komisiji ob upoštevanju zapletenih tehničnih ocenjevanj, ki jih mora opraviti, priznati široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da lahko učinkovito uresničuje svoj cilj (sodbi z dne 18. julija 2007, Industrias Químicas del Vallés/Komisija, C‑326/05 P, ZOdl., EU:C:2007:443, točka 75, in z dne 9. septembra 2011, Dow AgroSciences in drugi/Komisija, T‑475/07, ZOdl., EU:T:2011:445, točki 86 in 150). Prav tako se Komisiji tako pooblastilo prizna v primerih, ko mora nadzirati ukrepe, ki jih država članica ni sprejela v okviru direktive, ki vsebuje zaščitno klavzulo v smislu člena 114(10) PDEU, za kar je šlo v obravnavanem primeru, ampak v okviru ureditve iz odstavkov od 4 do 6 tega člena (sodba z dne 6. novembra 2008, Nizozemska/Komisija, C‑405/07 P, ZOdl., EU:C:2008:613, točka 54).
81 Kadar mora sodišče Unije opraviti nadzor nad izvajanjem široke diskrecijske pravice, mora glede na razloge ki se pred njim zatrjujejo, preveriti spoštovanje pravil postopka, pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovila Komisija, da niso podane očitne napake pri presoji teh dejstev ali zloraba pooblastil (zgoraj v točki 80 navedeni sodbi Industrias Químicas del Vallés/Komisija, EU:C:2007:443, točka 76, in Dow AgroSciences in drugi/Komisija, EU:T:2011:445, točka 151).
82 Sodišče Unije mora ob upoštevanju argumentov strank preveriti zlasti vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ter preveriti, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletenega položaja, in ali lahko podprejo iz njih izvedene sklepe (zgoraj v točki 80 navedeni sodbi Nizozemska/Komisija, EU:C:2008:613, točka 55, in Dow AgroSciences in drugi/Komisija, EU:T:2011:445, točka 153).
83 Dalje, tožeča stranka v zvezi z oceno tveganja, ki jo mora – pod nadzorom Komisije – opraviti zadevna država članica pred sprejetjem ukrepov iz člena 11 Direktive 2006/42, pravilno trdi, da jo je treba opraviti z vidika povprečnega uporabnika, ki je zmerno pozoren in preudaren, česar Komisija izrecno ne prereka. Pooblastilo, ki je s tem členom dano nacionalnim organom, namreč pomeni odstopanje od načela prostega pretoka, ki ga določa ta direktiva in ga je mogoče uporabiti samo v primeru obstoja tveganja, povezanega s „predvideno“ uporabo ali „razumno predvidljivo“ napačno uporabo zadevnega stroja, ki je v točki 1.1.1(i) Priloge I k tej direktivi opredeljena kot uporaba, ki „lahko […] izvira iz predvidljivega človeškega vedenja“. V teh okoliščinah dejstvo, da nacionalni organi pri oceni verjetnosti tveganja upoštevajo konkretni vidik povprečnega in razumno skrbnega uporabnika, ne pa abstrakten vidik, prispeva k zagotavljanju tega, da se neupravičeno ne posega v prosti pretok strojev v smislu člena 11(1) navedene direktive (glej točki 54 in 57 zgoraj).
84 Vendar, kadar je verjetnost takega tveganja pri povprečnem in razumno skrbnem uporabniku pravno zadostno dokazana, dejstvo, da je bil ta uporabnik o takem tveganju predhodno obveščen – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – ni upoštevno, glede na, prvič, z Direktivo 2006/42 določen vrstni red, kar zadeva obveznosti preprečevanja in obveščanja, ki jih ta direktiva nalaga proizvajalcem strojev (glej točki 64 in 71 zgoraj), in drugič, posledice nespoštovanja teh obveznosti (glej točko 58 zgoraj).
85 Zato je treba pri odločitvi, ali je v obravnavani zadevi Komisija lahko – ne da bi pri tem storila očitno napako pri presoji – štela, da so danski organi z ugotovitvijo tveganja za varnost uporabnikov zaradi neobstoja varovalne konstrukcije pred padajočimi predmeti in materialom upravičili sprejetje ukrepov v zvezi s strojem Multione S630, upoštevati vidik povprečnega in razumno skrbnega uporabnika.
86 V zvezi s tem so danski organi v bistvu ocenili, da je tudi v primeru, ko je bil stroj Multione S630 kupljen s tako opremo, da uporabniki pri predvideni uporabi niso bili izpostavljeni tveganju padajočih predmetov ali materialov, tako tveganje vseeno obstajalo iz treh razlogov. Najprej, razumno predvidljivo naj bi bilo, da bi lahko zadevne osebe pozneje na sekundarnem trgu in brez posredovanja tožeče stranke kupile opremo, ki bi jih izpostavila takemu tveganju. Dalje, razumno predvidljivo naj bi bilo, da bi lahko imela katera od strank tožeče stranke več primerkov tega stroja, ki bi jih uporabljala tako za netvegano uporabo kot tudi za tvegano uporabo in bi jih nato uporabljala brez razlikovanja, tožeča stranka pa ne bi mogla sprejeti nikakršnega ukrepa, da bi to preprečila. Nazadnje, tudi v primeru, ko predvidena uporaba navedenega stroja sama po sebi ni povezana s tveganjem, naj bi bil njegov uporabnik na nekaterih terenih, kot na primer pri kmetijskih ali zemeljskih delih, vseeno izpostavljen razumno predvidljivemu tveganju padajočih predmetov in materiala.
87 Komisija je v bistvu presodila, da so bile te ugotovitve v celoti utemeljene.
88 Ugotoviti pa je mogoče, da tožeča stranka ne prereka tehtno prve od teh ugotovitev. Omejuje se namreč na trditev, da „ta ni odločilna“ iz dveh razlogov. Prvič, v navodilih, ki so bila priložena stroju Multione S630, je bila za njihove lastnike v primeru nakupa opreme, zaradi katere nastane tveganje padajočih predmetov ali materiala, določena obveznost namestitve primerne varovalne konstrukcije in posvetovanja s prodajalcem ali pooblaščenim zastopnikom v zvezi s tem. Drugič, tako kot vsak proizvod s določenim tehnološkim faktorjem, naj bi bila s tem strojem povezana tveganja, če se pri njegovi uporabi ne spoštujejo pogoji, opisani v priloženih navodilih, ki jih uporabnik mora spoštovati. Ne glede na to, da se zdi, da ta argumenta temeljita na predpostavki, da tveganje, ki so ga ugotovili danski organi, zares obstaja, pa tožeča stranka z njimi ne more uspeti, zaradi – kakor opozarja Komisija – z Direktivo 2006/42 določenega vrstnega reda med obveznostma preprečevanja in obveščanja, ki sta naloženi proizvajalcem strojev (glej točko 84 zgoraj).
89 Tožeča stranka prav tako ne prereka druge ugotovitve danskih organov, ki jo je potrdila Komisija, pri kateri navaja ista argumenta.
90 Ker ta argumenta ne razkrivata nobene očitne napake pri presoji, ni treba preizkusiti argumentov, podanih v zvezi s tretjo ugotovitvijo, na kateri temeljijo ukrepi, ki so jih sprejeli danski organi in ki jih je Komisija razglasila za upravičene. Čeprav bi bili ti utemeljeni, pa izpodbijani sklep ne bi bil nič manj utemeljen iz pravkar navedenih razlogov. Zato ni treba odrediti dokazovanja z izvedencem, ki ga je v zvezi s tem predlagala tožeča stranka.
91 Na podlagi teh ugotovitev je treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja
92 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je bilo z izpodbijanim sklepom kršeno načelo enakega obravnavanja, ker je bila v njem potrjena upravičenost ukrepov, ki so jih sprejeli danski organi, čeprav so se ti ukrepi nanašali izključno na primerke stroja Multione S630, ki so bili dani na danski trg, ne pa na tisoče podobnih večnamenskih strojev, ki obratujejo na tem trgu.
93 Komisija ob podpori Kraljevine Danske te argumente prereka.
94 V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da načelo enakega obravnavanja nasprotuje temu, da se primerljivi položaji obravnavajo različno in da se različni položaji obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodbe z dne 13. decembra 1984, Sermide, 106/83, Recueil, EU:C:1984:394, točka 28; z dne 11. julija 2006, Franz Egenberger, C‑313/04, ZOdl., EU:C:2006:454, točka 33, in z dne 3. septembra 2009, Cheminova in drugi/Komisija, T‑326/07, ZOdl., EU:T:2009:299, točka 214).
95 V obravnavanem primeru temelji kršitev načela enakega obravnavanja, ki jo tožeča stranka očita Komisiji, v bistvu na dejstvu, da naj bi Komisija ukrepe, ki so jih danski organi sprejeli v zvezi s strojem Multione S630, razglasila za upravičene, ne da bi se prej prepričala, da niso diskriminatorni, čeprav se ti nanašajo izključno na ta stroj, in ne na tisoče podobnih strojev, ki obratujejo na danskem trgu.
96 Komisija, ki jo je v tej točki podprla Kraljevina Danska, je podala dejanske razloge, na podlagi katerih je sklenila, da so stroji, ki so bili predmet preiskave, ki so jo danski organi izvedli, preden so v zvezi s strojem Multione S630 sprejeli ukrepe, v različnih položajih, zaradi česar so jih morali ti organi obravnavati različno. Tožeča stranka v repliki ni prerekala teh dejanskih okoliščin, je pa navedla, da te okoliščine ne omajajo utemeljenosti njene argumentacije. Iz tega sledi, da ni dokazano, da bi Komisija v okviru te preiskave kršila načelo enakega obravnavanja.
97 Nasprotno, kakor ugotavlja tožeča stranka, nista niti Komisija v svojem odgovoru na tožbo ali v dupliki niti Kraljevina Danska v svoji intervencijski vlogi izpodbijali dejstva, da se na tisoče strojev, podobnih stroju Multione S630, ki so jih tržili drugi proizvajalci in ne ti, ki so bili predmet preiskave, ki so jo izvedli danski organi, že dlje časa uporablja na danskem trgu. Zato je mogoče tudi to dejstvo šteti za dokazano in ni treba opraviti dokazovanja z izvedencem, ki ga predlaga tožeča stranka v primeru izpodbijanja tega dejstva, saj Komisija v zvezi z njim trdi le, da je neupoštevno in da ji zato ni bilo treba izvesti preizkusa, katerega opustitev ji očita tožeča stranka. Zato je treba določiti obseg preizkusa, ki ga je morala v obravnavani zadevi opraviti Komisija.
98 V zvezi s tem je treba na prvem mestu spomniti, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je treba vsak nacionalni ukrep na področju, ki je predmet izčrpnega usklajevanja na ravni Unije, presojati glede na določbe akta, s katerim se to usklajevanje izvaja, in ne glede na določbe primarnega prava (sodbi z dne 12. oktobra 1993, Vanacker in Lesage, C‑37/92, Recueil, EU:C:1993:836, točka 9, in z dne 16. oktobra 2014, Komisija/Nemčija, C‑100/13, EU:C:2014:2293, točka 62). To velja tudi v primeru, ko zadevni ukrep ni zakonodajni ali regulativni, ampak individualni ukrep (glej v tem smislu zgoraj v točki 25 navedeno sodbo AGM-COS.MET, EU:C:2007:213, točke od 49 do 51), kakor v tem primeru.
99 Na drugem mestu, z Direktivo 2006/42 je na ravni Unije prišlo do izčrpnega poenotenja pravil, s katerimi niso določene le bistvene varnostne zahteve za stroje in potrjevanje skladnosti teh strojev z navedenimi zahtevami, ampak tudi postopanje držav članic v zvezi s stroji, za katere se šteje, da izpolnjujejo te zahteve (zgoraj v točki 25 navedena sodba AGM-COS.MET, EU:C:2007:213, točka 53). Tako je treba ob upoštevanju določb Direktive 2006/42 ugotoviti, ali Komisija s tem, da ni preizkusila, ali so ukrepi, ki so jih v tej zadevi sprejeli danski organi, v skladu z načelom spoštovanja enakega obravnavanja ni izpolnila svojih obveznosti, kar v bistvu trdi tožeča stranka, oziroma ali Komisija ni bila dolžna izvesti takega preizkusa, kar zatrjuje ta institucija.
100 Na tretjem mestu, cilj člena 11 Direktive 2006/42 ni obvezati Komisijo, da z vseh teh vidikov preizkusi zakonitost ukrepov, ki so jih nacionalni organi sprejeli, ker so menili, da stroji ogrožajo zdravje ali varnost oseb. Tak preizkus morajo namreč opraviti nacionalna sodišča, kakor to izhaja iz uvodne izjave 25 in člena 20 navedene direktive.
101 Na četrtem mestu, čeprav odstavek 3 člena 11 Direktive 2006/42 določa le, da Komisija presodi, ali so ukrepi, ki jih je sprejela država članica, „upravičeni“, je iz splošne sistematike navedenega člena razvidno, da je treba to obveznost razumeti v povezavi z obveznostmi, ki so nacionalnim organom predhodno naložene z odstavkoma 1 in 2 tega člena. V tem okviru se preizkus, ki ga mora opraviti Komisija, nanaša primarno na vprašanje, ali je – ob upoštevanju razlogov, ki jih je država članica, ki je sprejela ukrep, navedla ob njegovem posredovanju Komisiji, ki se lahko med drugim nanašajo na „neizpolnjevanje bistvenih zahtev“, določenih v tej direktivi (odstavek 2) – s pravnega in dejanskega vidika upravičeno šteti, da stroj „ogroža zdravje in varnost oseb“ (odstavek 1).
102 Poleg tega je iz člena 114(10) PDEU razvidno, da lahko zakonodajalec Unije določi zaščitne klavzule, kakršna je ta iz člena 11 Direktive 2006/42, in da se s temi klavzulami državam članicam dovoljuje, da „zaradi enega ali več neekonomskih razlogov iz člena 36“ sprejmejo začasne ukrepe, ki so predmet nadzornega postopka Unije (glej točki 45 in 79 zgoraj).
103 Čeprav se odstavek 10 člena 114 PDEU sklicuje tudi na „razloge“ iz prvega stavka člena 36 PDEU, pa se ne sklicuje na drugi stavek tega člena, ki določa, da prepovedi ali omejitve, ki so lahko na podlagi teh razlogov upravičene, „ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami“. Zato se razlikuje od odstavkov od 4 do 6 tega člena, ki se nanašajo na določbe, ki jih lahko država članica po sprejetju usklajevalnega ukrepa na podlagi odstavka 1, sprejme ali ohrani. Samo zadnjenavedeni odstavki Komisijo obvezujejo, da – ne glede na to, ali so ukrepi, ki jih je sprejela država članica, v konkretnem primeru upravičeni „zaradi pomembnih potreb iz člena 36 [PDEU]“ ali iz „razlogov“, ki zadevajo „varstvo okolja ali delovnega okolja“ – preizkusi, ali ti ukrepi med drugim niso „sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikrite omejitve trgovine med državami članicami“ (sodbi z dne 20. marca 2003, Danska/Komisija, C‑3/00, Recueil, EU:C:2003:167, točke 57, 118 in od 123 do 126, in z dne 9. decembra 2010, Poljska/Komisija, T‑69/08, ZOdl., EU:T:2010:504, točka 59, v zvezi s členom 95 ES; glej tudi zgoraj v točki 25 navedeno sodbo Francija/Komisija, EU:C:1994:196, točka 27, in z dne 21. januarja 2003, Nemčija/Komisija, C‑512/99, Recueil, EU:C:2003:40, točke od 38 do 41, 44, 86 in 89, v zvezi s členom 100 A ES).
104 V teh okoliščinah in kakor trdi Komisija, je treba šteti, da člen 11 Direktive 2006/42 te institucije ne zavezuje, da v specifičnem okviru preizkusa upravičenosti ukrepov, o katerih jo obvestijo države članice, ugotovi, ali so ti tudi v skladu z načelom enakega obravnavanja.
105 Kadar je tak ukrep upravičen v smislu navedene določbe, kakor to v obravnavanem primeru izhaja iz preizkusa prvega tožbenega razloga tožeče stranke, torej sklepa, s katerim Komisija potrdi njegovo upravičenost, ni mogoče izpodbijati z razlogom, da so na zadevnem nacionalnem trgu stroji, podobni tistim, na katere se nanaša ta ukrep, ki pa v nasprotju z načelom enakega obravnavanja niso bili predmet podobnih ukrepov (glej po analogiji sodbo z dne 11. septembra 2002, Pfizer Animal Health/Svet, T‑13/99, Recueil, EU:T:2002:209, točka 479.
106 Sodišče je poleg tega že razsodilo, da – kadar pristojni organi snovi ob sprejetju navedene direktive niso presojali glede na merila iz te direktive, in kadar ima vsaka snov posebnosti – snov, ki še ni bila presojana z vidika teh meril, ob upoštevanju načela enakega obravnavanja ne more biti obravnavana enako kot tista, ki je že bila predmet take presoje (sodba z dne 12. julija 2005, Alliance for Natural Health in drugi, C‑154/04 in C‑155/04, ZOdl., EU:C:2005:449, točki 116 in 117). Čeprav se okoliščine, v katerih je bil sprejet izpodbijani sklep, razlikujejo od okoliščin, v katerih je bila sprejeta ta sodba, je ob njenem upoštevanju vseeno mogoče ugotoviti, da je stroj Multione S630 – glede na to, da je bil predmet presoje danskih organov in da so ti in v zvezi z njim sprejeli ukrepe na podlagi člena 11(1) Direktive 2006/42 – za namene nadzora, ki ga mora opraviti Komisija na podlagi odstavka 3 tega člena, v drugačnem položaju od podobnih večnamenskih strojev na danskem trgu.
107 Na petem in zadnjem mestu, iz tega ne izhaja, da se lahko nacionalni organi, kadar se na ozemlju države članice prodaja več strojev s podobnimi tehničnimi značilnostmi, ki pomenijo isto tveganje za zdravje ali varnost oseb, samovoljno odločijo, da bodo ukrepe prepovedi dajanja na trg, umika s trga ali omejitve njihovega prostega pretoka sprejeli le v zvezi z nekaterimi stroji.
108 Nasprotno, kakor v bistvu trdita tožeča stranka in Komisija, je treba vsak akt Unije razlagati v skladu z vsem primarnim pravom, vključno z načelom enakega obravnavanja (sodbi z dne 19. novembra 2009, Sturgeon in drugi, C‑402/07 in C‑432/07, ZOdl., EU:C:2009:716, točka 48, in z dne 16. septembra 2010, Chatzi, C‑149/10, ZOdl., EU:C:2010:534, točka 43). Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso za razlago akta Unije ni treba upoštevati le besedila njegovih določb, ampak tudi splošno sistematiko, kontekst in cilj ureditve, katere del so (glej sodbo z dne 23. novembra 2006, Lidl Italia, C‑315/05, ZOdl., EU:C:2006:736, točka 42 in navedena sodna praksa). Nazadnje, spomniti je treba, da države članice, ki morajo izvajati zadevno direktivo, nimajo samo pravice uporabiti zaščitno klavzulo iz njenega člena 11, ampak tudi dolžnost,da to storijo, kadar ugotovijo, da stroji ogrožajo zdravje ali varnost oseb (zgoraj v točki 25 navedena sodba AGM-COS.MET, EU:C:2007:213, točka 62; glej tudi po analogiji zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Klein/Komisija, EU:C:2015:252, točka 63 in navedena sodna praksa).
109 V nasprotju z načelom enakega obravnavanja in tudi s ciljem Direktive 2006/42, s katero se želi zlasti poenotiti pogoje, pod katerimi se dajo stroji na notranji trg in so na njem v prostem pretoku, ter hkrati zavarovati zdravje in varnost oseb v zvezi s tveganji, ki lahko nastanejo ob njihovi uporabi (glej točki 25 in 78 zgoraj), ter splošno sistematiko vzpostavljene ureditve za zagotovitev, da bi nacionalni organi pravilno in enotno uporabljali to direktivo (glej točke od 26 do 28 in 79 zgoraj), pod nadzorom Komisije (glej točki 46 in 80 zgoraj), pa bi bilo, če bi država članica uporabila zaščitno klavzulo iz člena 11 navedene direktive v zvezi s strojem, ki lahko ogroža zdravje ali varnost oseb, ne da bi pri tem, brez objektivnega razloga, enako obravnavala podobne stroje.
110 Poleg tega je zakonodajalec zlasti zaradi enotne uporabe Direktive 2006/42 in v tem okviru zagotovitve enakega varstva zdravja in varnosti oseb v zvezi s stroji, ki se prodajajo v Uniji, s členom 9(1), drugi stavek, te direktive, naslovljenim „Posebni ukrepi za potencialno nevarne stroje“, uvedel poseben postopek, ki Komisiji omogoča, da s sklepom sprejme ukrepe, s katerimi se od držav članic zahteva, da prepovejo ali omejijo dajanje na trg strojev, ki zaradi svojih tehničnih lastnosti pomenijo enako tveganje kot stroji, ki so bili predmet nacionalnega ukrepa, ki je bil razglašen za upravičen (glej točko 33 zgoraj). Ta člen Komisiji omogoča, da ne zahteva le od države članice, ki je sprejela ta ukrep, ampak tudi od vseh preostalih držav članic, da – če je potrebno in ob spoštovanju načela sorazmernosti – enako obravnavajo stroje, ki se že uporabljajo na notranjem trgu in ki zaradi njihovih tehničnih lastnosti pomenijo enako tveganje kot stroj, ki je zajet z navedenim ukrepom.
111 Kakor v bistvu poudarjata Komisija in tožeča stranka, ta poseben postopek ne vpliva na, prvič, možnosti zadevnega proizvajalca stroja, da državo članico, ki je na svojem trgu omejila prosti pretok zadevnega stroja, pozove k sprejetju podobnih ukrepov v zvezi z drugimi podobnimi stroji na svojem trgu, in drugič, možnost Komisije, da uporabi postopek, določen v členu 258 PDEU.
112 V takem okviru ima tožeča stranka možnost, da učinkovito uveljavlja, da so danski organi – kakor je navedla v svojih pisanjih in kot se strinja Komisija – uporabili zaščitno klavzulo iz člena 11 Direktive 2006/42 v zvezi z dvema proizvajalcema večnamenskih strojev, ki imata sedež v Italiji in na Finskem in ki sta nova ponudnika na danskem trgu, ne da bi pri tem enako obravnavali druge proizvajalce, ki so na tem trgu že dlje časa.
113 Na podlagi vseh ugotovitev in zlasti zadostne pravne in dejanske utemeljenosti izpodbijanega sklepa v smislu člena 11 Direktive 2006/42 je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
114 Zato je treba predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o njenem predlogu za odreditev dokazovanja z izvedencem.
Očitek v zvezi s škodo, nastalo zaradi izpodbijanega akta
115 Tožeča stranka trdi, da ji je zaradi izpodbijanega akta nastala premoženjska škoda in da je bil okrnjen njen ugled. Vendar pa je treba ugotoviti, da je iz tožbe razvidno, da je očitek tožeče stranke naveden le v utemeljitev navedbe, s katero si ta v bistvu pridržuje možnost vložitve novega predloga za izdajo začasne odredbe pri Splošnem sodišču.
116 V zvezi s tem je treba spomniti, da je nepogodbena odgovornost Unije odvisna od izpolnitve vseh teh pogojev, in sicer, prvič, nezakonitosti ravnanja, ki ga tožeča stranka očita toženi instituciji, drugič, obstoja dejanske in gotove škode, in tretjič, obstoja neposredne vzročne zveze med zadevnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Iz tega sledi, da kadar eden od teh treh kumulativnih pogojev ni izpolnjen, mora biti odškodninski zahtevek v zvezi s tem zavrnjen, ne da bi bilo treba preverjati izpolnjenost preostalih pogojev (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 10. maja 2006, Galileo International Technology in drugi/Komisija, T‑279/03, ZOdl., EU:T:2006:121, točki 76 in 77 in navedena sodna praksa).
117 V obravnavanem primeru je mogoče ugotoviti, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti tega zahtevka glede na člen 76 Poslovnika Splošnega sodišča, da iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil pogoj v zvezi z nezakonitostjo izpodbijanega sklepa izpolnjen. Zato je treba njen zahtevek zavrniti.
118 Iz tega sledi, da je treba obravnavano tožbo zavrniti v celoti.
Stroški
119 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.
120 Na podlagi člena 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.
121 Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru s svojimi predlogi ni uspela, nosi svoje stroške, v skladu s predlogi Komisije pa se ji naloži tudi plačilo stroškov, ki jih je Komisija priglasila v okviru te tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe (glej točko 6 zgoraj). Kraljevina Danska nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba CSF Srl nosi svoje stroške in stroške, ki jih je Evropska komisija priglasila v okviru te tožbe in postopka za izdajo začasne odredbe.
3. Kraljevina Danska nosi svoje stroške.
Papasavvas | Forwood | Bieliūnas |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. julija 2015.
Podpisi