SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 6. septembra 2013(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu zaradi preprečitve širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Očitna napaka pri presoji – Lastninska pravica – Sorazmernost“
V zadevi T‑434/11,
Europäisch-Iranische Handelsbank AG s sedežem v Hamburgu (Nemčija), ki so jo najprej zastopali S. Ashley, S. Gadhia, solicitors, H. Hohmann, odvetnik, D. Wyatt, QC, in R. Blakeley, barrister, nato S. Ashley, H. Hohmann, D. Wyatt, R. Blakeley, S. Jeffrey in A. Irvine, solicitors,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata F. Naert in R. Liudvinaviciute-Cordeiro, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki so jo sprva zastopali E. Paasivirta in S. Boelaert, nato E. Paasivirta in M. Konstantinidis, zastopniki,
in
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopajo S. Behzadi-Spencer, A. Robinson in C. Murrell, zastopniki, skupaj z J. Swiftom, QC, in R. Palmerjem, barrister,
intervenientki,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta 2011/299/SZVP z dne 23. maja 2011 o spremembah Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 136, str. 65), drugič, Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 503/2011 z dne 23. maja 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 136, str. 26), tretjič, Sklepa Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 319, str. 71), četrtič, Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 319, str. 11) in, petič, Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1) v delu, v katerem se ti akti nanašajo na tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, K. Jürimäe (poročevalka), sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. februarja 2013
izreka naslednjo
Sodbo(1)
Dejansko stanje
[…] (ni prevedeno)
Postopek in predlogi strank
18 Tožeča stranka je 3. avgusta 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
19 Z ločeno vlogo, vloženo istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, je tožeča stranka vložila predlog, naj se zadeva obravnava po hitrem postopku v skladu s členom 76a Poslovnika Splošnega sodišča. Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 12. septembra 2011 ta predlog zavrnil.
20 Z vlogama, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. oktobra 2011 in 14. novembra 2011, sta Evropska komisija in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska predlagala, naj se jima dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta. Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 23. januarja 2012 ugodil tem predlogom.
21 Tožeča stranka je v dopisu, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. januarja 2012, predlagala, naj se ji dovoli, da prilagodi svoje predloge ob upoštevanju sprejetja aktov z dne 1. decembra 2011. Četrti senat Splošnega sodišča je s sklepom z dne 12. marca 2012 dovolil vložitev vloge s spremembami predlogov in tožbenih razlogov ter v ta namen tožeči stranki določil rok, ki se je iztekel 23. aprila 2012.
22 Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. aprila 2012, prilagodila svoje predloge in tožbene razloge ob upoštevanju sprejetja aktov z dne 1. decembra 2011 (v nadaljevanju: prva prilagoditev predlogov).
23 V dopisu, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. aprila 2012, je tožeča stranka vnovič prilagodila svoje predloge in tožbene razloge ob upoštevanju sprejetja Uredbe št. 267/2012 (v nadaljevanju: druga prilagoditev predlogov).
24 Svet in Združeno kraljestvo sta z vlogama, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. junija 2012 in 25. junija 2012, predstavila svoja stališča v zvezi s prvo in drugo prilagoditvijo predlogov.
25 Splošno sodišče (četrti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika strankam postavilo pisna vprašanja, na katera so te odgovorile v predpisanem roku.
26 Stranke so podale ustne navedbe in odgovore na ustna vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 20. februarja 2013.
27 Tožeča stranka v tožbi ter v prvi in drugi prilagoditvi predlogov Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijane akte v delu, v katerem se nanašajo nanjo, razglasi za nične s takojšnjim učinkom;
– ugotovi, da se člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člen 16(2) Uredbe št. 961/2010 in člen 23(2) Uredbe št. 267/2012 zanjo ne uporabljajo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
28 Svet ob podpori Komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– podredno, v primeru razglasitve ničnosti, ugotovi, da se učinki sklepov 2011/299 in 2011/783 ohranijo do začetka učinkovanja razglasitve ničnosti Izvedbene uredbe št. 503/2011, Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012 ter naj te uredbe ne razglasi za nične s takojšnjim učinkom;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
29 Združeno kraljestvo Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.
[…] (ni prevedeno)
Pravo
[…] (ni prevedeno)
Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve, pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva
[…] (ni prevedeno)
Prvi del: kršitev obveznosti obrazložitve
[…] (ni prevedeno)
Drugi del: kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva
[…] (ni prevedeno)
– Možnost tožeče stranke, da se sklicuje na načelo spoštovanja pravice do obrambe
[…] (ni prevedeno)
– Neobstoj ustrezne obrazložitve in neobstoj posredovanja zadostnih informacij tožeči stranki
[…] (ni prevedeno)
– Neobstoj predhodnega obvestila pred prvim vpisom imena tožeče stranke na sezname
[…] (ni prevedeno)
– Nezadostnost uradnega pregleda, ker ni bilo sestanka med tožečo stranko in predstavniki Sveta ali zaslišanja tožeče stranke
[…] (ni prevedeno)
Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji
[…] (ni prevedeno)
Očitek, da Svet ni dokazal transakcij, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov
[…] (ni prevedeno)
Očitek, da niso izpolnjeni pogoji za vpis in ohranitev vpisa imena tožeče stranke na seznam
[…] (ni prevedeno)
[omissis]
123 Ob upoštevanju trditev, ki so jih navedle stranke, je treba preučiti, ali so, kot zatrjuje Svet, transakcije, navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov, dovoljevale vpis tožeče stranke na sezname. Ker so bile navedene transakcije opravljene „[v] letu 2009“, „[n]ekaj časa po [začetku avgusta 2010]“, „[v] avgustu 2010“ in „[v] oktobru 2010“, to je – z izjemo transakcij, opravljenih med 27. in 31. oktobrom 2010 – pred tem, ko je v skladu z njenim členom 41, prvi odstavek, začela veljati Uredba št. 961/2010, to je 27. oktobra 2010, je treba preizkusiti, po eni strani, ali so bile transakcije pred 27. oktobrom 2010 opravljene v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1) in, po drugi strani, ali so bile transakcije po tem datumu opravljene v skladu z Uredbo št. 961/2010.
124 Splošno sodišče bo zato najprej razložilo člene od 7 do 10 Uredbe št. 423/2007, o uporabi katere so bile stranke zaslišane s pisnimi vprašanji Splošnega sodišča, ter člene od 16 do 19 in 21 Uredbe št. 961/2010 za določitev pravne veljave dovoljenja ali odobritve, ki bi jo dal pristojni nacionalni organ, kakršen je v tem primeru Bundesbank. V zvezi s tem je treba pojasniti, da členi od 7 do 10 Uredbe št. 423/2007 v bistvu ustrezajo členom od 16 do 19 Uredbe št. 961/2010 in bodo zato preizkušeni skupaj. Zadnjenavedena uredba v členu 21 med drugim vsebuje določbo, ki posebej obravnava prenos sredstev na iranske organe ali z njih. Drugič, Splošno sodišče bo preizkusilo, ali so bile v obravnavanem primeru transakcije, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov, kot navaja tožeča stranka, opravljene v skladu z navedenimi določbami.
125 Najprej je treba glede razlage členov od 7 do 10 Uredbe št. 423/2007 ter členov od 16 do 19 in 21 Uredbe št. 961/2010 spomniti, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in namene, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodba Sodišča z dne 17. novembra 1983 v zadevi Merck, 292/82, Recueil, str. 3781, točka 12).
126 Na prvem mestu, po eni strani je treba ugotoviti, da člen 7(1) in (2) Uredbe št. 423/2007 in člen 16(1) in (2) Uredbe št. 961/2010 določata, da se zamrznejo vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo osebe, subjekti ali organi, navedeni v prilogah IV in V kot tudi v prilogah VII in VIII k navedenima uredbama (v nadaljevanju: načelo zamrznitve sredstev).
127 Po drugi strani členi od 8 do 10 Uredbe št. 423/2007 in členi od 17 do 19 Uredbe št. 961/2010 v bistvu določajo, da „[z] odstopanjem“ od člena 7 Uredbe št. 423/2007 in od člena 16 Uredbe št. 961/2010 „lahko pristojni organi držav članic […] odobrijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, če so izpolnjeni [v zgoraj navedenih členih določeni] pogoji“. Ti pogoji se po eni strani v bistvu nanašajo na naravo predvidene uporabe sredstev in gospodarskih virov ter po drugi strani glede odstopanj, določenih v členih 9 in 10 Uredbe št. 423/2007 in členih 18 in 19 Uredbe št. 961/2010, na to, da se o dovoljenjih predhodno obvesti odbor za sankcije Varnostnega sveta Združenih narodov ali druge države članice in Komisija. Poleg tega člena 9 in 10 Uredbe št. 423/2007 in člena 18 in 19 Uredbe št. 961/2010 določajo, da se ta dovoljenja lahko izdajo „pod pogoji, za katere [pristojni nacionalni organi] menijo, da so ustrezni“. Te formulacije zahtevajo naslednji pojasnili.
128 Prvič, iz teh določb izhaja, da se pristojnim nacionalnim organom podeli pooblastilo, da lahko pod nekaterimi pogoji in z odstopanjem od načela zamrznitve sredstev sprostijo nekatera sredstva. Za to morajo v vsakem primeru posebej presoditi vsako nameravano transakcijo in preveriti, ali so izpolnjeni pogoji, pod katerimi lahko odobrijo sprostitev. V skladu s tem morajo zadevni subjekti zaprositi za dovoljenje glede vsake transakcije, ki spada na področje navedenih določb. Zato določbe členov od 8 do 10 Uredbe št. 423/2007 in členov od 17 do 19 Uredbe št. 961/2010 pristojnim nacionalnim organom ne dovoljujejo izdaje splošne odobritve za neko skupino transakcij, za katere bi morali zadevni subjekti sicer pridobiti dovoljenje v vsakem primeru posebej.
129 Drugič, v nasprotju s trditvami Sveta takšno dovoljenje glede na uredbi št. 423/2007 ali št. 961/2010 potrjuje zakonitost dovoljene transakcije. Zato Svet ne more, razen v izjemnih okoliščinah, ki jih mora dokazati, utemeljiti sprejetja omejevalnih ukrepov, ki se bodo uporabljali v prihodnosti za dovoljene transakcije, s členi od 8 do 10 Uredbe št. 423/2007 ali s členi od 17 do 19 Uredbe št. 961/2010. Ob neobstoju dovoljenja za vsak primer posebej pa le splošna odobritev ne more zavezovati Sveta.
130 Sobesedilo, v katero se umeščajo določbe členov od 8 do 10 Uredbe št. 423/2007 in členov od 17 do 19 Uredbe št. 961/2010 ter zlasti splošna sistematika teh uredb potrjujejo to besedno analizo. Glede na njihovo umestitev v uredbah št. 423/2007 in št. 961/2010 pomenijo namreč členi od 8 do 10 prve uredbe in členi od 17 do 19 druge uredbe načelo omilitve zamrznitve sredstev, ki je predhodno določeno v členu 7 Uredbe št. 423/2007 in členu 16 Uredbe št. 961/2010.
131 Nazadnje, razlaga, ki izhaja iz analize besedila in sobesedila, je združljiva z namenom uredb št. 423/2007 in št. 961/2010, to je z željo, da se zaradi resne nevarnosti, ki jo pomeni širjenje jedrskega orožja, prepreči širjenje jedrskega orožja in, širše, da se ohranita mir in mednarodna varnost.
132 Drugič, glede transakcij, ki so opravljene s posredovanjem neuvrščenega subjekta za izvedbo plačil ali v okviru postopka tretje možnosti za poravnavo dolgov uvrščenih subjektov (v nadaljevanju: „transakcije, ki se opravijo s posredovanjem neuvrščenega subjekta“), je treba ugotoviti, da niti Uredba št. 423/2007 niti Uredba št. 961/2010 ne vsebujeta izrecne določbe, na podlagi katere bi morale biti takšne transakcije dovoljene.
133 Vendar iz določb, splošne sistematike in namena uredb št. 423/2007 in št. 961/2010 izhaja, da transakcije, ki so opravljene s posredovanjem neuvrščenega subjekta, niso samodejno zakonite in da se morajo zaradi zagotavljanja polnega učinka člena 7 Uredbe št. 423/2007 in člena 16 Uredbe št. 961/2010 zadevni subjekti prepričati o zakonitosti takšnih transakcij in po potrebi zahtevati dovoljenje njihovih pristojnih nacionalnih organov.
134 Prvič, po eni strani je namreč na podlagi člena 7(4) Uredbe št. 423/2007 in člena 16(4) Uredbe št. 961/2010 prepovedano zavestno ali namerno sodelovati pri dejavnostih, katerih namen ali učinek je neposredno ali posredno izogibanje, med drugim, ukrepom prepovedi iz odstavkov od 1 do 3 teh določb. Te pomenijo ukrep prepovedi, katerega kršitev je lahko samostojna podlaga, da se v skladu s členom 16(1) Uredbe št. 423/2007 in členom 37(1) Uredbe št. 961/2010 naložijo sankcije, tudi kazenske, na podlagi veljavnega nacionalnega prava (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. decembra 2011 v zadevi Afrasiabi in drugi, C‑72/11, ZOdl., str. I‑14285, točki 34 in 35).
135 Poleg tega, ker člen 7(4) Uredbe št. 423/2007 in člen 16(4) Uredbe št. 961/2010 omenjata dejavnosti, katerih namen ali posledica je neposredno ali posredno „izogibanje“ med drugim prepovedi iz odstavkov 1 in 3 tega člena, zakonodajalec Unije cilja na dejavnosti, katerih namen ali posledica je omogočiti njihovemu avtorju, da se izogne uporabi tega ukrepa prepovedi (glej v tem smislu zgoraj v točki 134 navedeno sodbo Afrasiabi in drugi, točka 60). Kumulativna pogoja zavedanja in namere, ki sta določena v členu 7(4) Uredbe št. 423/2007 in členu 16(4) Uredbe št. 961/2010, sta izpolnjena, če oseba, ki sodeluje pri dejavnosti iz teh določb, namerno uresničuje namen ali posledico neposrednega ali posrednega izogibanja v zvezi z njo. Ta pogoja sta izpolnjena tudi, če zadevna oseba ve, da bi njeno sodelovanje pri tej dejavnosti lahko pripeljalo do takega namena ali takih posledic in v to možnost privoli (glej v tem smislu zgoraj v točki 134 navedeno sodbo Afrasiabi in drugi, točka 67).
136 Zato lahko transakcije, ki so opravljene s posredovanjem neuvrščenega subjekta, pomenijo kršitev prepovedi, ki je določena v členu 7(4) Uredbe št. 423/2007 in členu 16(4) Uredbe št. 961/2010, ker je njihov namen izvedba finančnih transakcij v interesu uvrščenega subjekta in ker subjekti, ki so vpleteni v takšno transakcijo, dejansko skušajo uresničiti ta namen ali se zavedajo, da ima njihovo sodelovanje pri njej lahko takšen namen ali takšno posledico in to možnost sprejmejo. V teh okoliščinah mora subjekt, ki se sklicuje na skladnost opravljenih transakcij z Uredbo št. 423/2007 ali Uredbo št. 961/2010, dokazati, da pogoji za prepoved iz člena 7(4) Uredbe št. 423/2007 ali člena 16(4) Uredbe št. 961/2010 niso izpolnjeni.
137 Po drugi strani je treba opozoriti, da člen 21 Uredbe št. 961/2010, ki nima enakovredne določbe v Uredbi št. 423/2007, določa posebna pravila za prenos sredstev na iransko osebo, subjekt ali organ in prenos sredstev od nje ali njega. Natančneje, ta člen nalaga obveznost pridobitve predhodnega dovoljenja pristojnih nacionalnih organov za vsak prenos, razen prenosov iz odstavka 1(a), 40.000 EUR ali več. Takšno dovoljenje se v skladu s členom 21(4) Uredbe št. 961/2010 izda, razen če bi prenos sredstev prispeval k eni od dejavnosti, navedeni v tej določbi. Prenosi sredstev, ki ne presegajo 40.000 EUR, ne zahtevajo predhodnega dovoljenja, vendar jih je treba priglasiti, kadar znesek presega 10.000 EUR.
138 Iz a contrario razlage člena 21 Uredbe št. 961/2010 izhaja, da so lahko prenosi sredstev na iransko osebo, subjekt ali organ in prenosi sredstev od nje ali njega, skupaj z, kot to izhaja iz člena 1(m) te uredbe, neuvrščenimi iranskimi osebami, subjekti ali organi, opravljeni s pridržkom, če so izpolnjeni pogoji iz tega člena 21. Zato pomeni člen 21 Uredbe št. 961/2010 omilitev načela zamrznitve sredstev iz člena 16 te uredbe, saj iz njenega člena 1(i) izhaja, da pomeni zamrznitev sredstev preprečitev vsakršnega premika, prenosa, spremembe, uporabe sredstev, dostopa do njih ali kakršnega koli ravnanja z njimi, ki bi povzročilo spremembe v njihovi količini, znesku, lokaciji, lastništvu, posedovanju, vrsti, namembnosti.
139 Kot izhaja iz prejšnje točke, člen 21 Uredbe št. 961/2010 pomeni omilitev načela, ki je določeno v členu 16 te uredbe, zato je treba šteti, da je treba navedeni člen 21 Uredbe št. 961/2010 razlagati v skladu s členom 16(4) te uredbe. Člen 16(4) prepoveduje zavestno in namerno sodelovanje v dejavnostih iz odstavkov od 1 do 3. Zato prenosi sredstev, ki so lahko opravljeni v skladu s členom 21, ne morejo omogočati neupoštevanja prepovedi, ki je določena v členu 16(4) Uredbe št. 961/2010.
140 Drugič, spomniti je treba, da glede finančnih in kreditnih institucij, kakršna je tožeča stranka, člen 11a(1)(a) Uredbe št. 423/2007, kakor je bil vključen v navedeno uredbo s členom 1(h) Uredbe Sveta (ES) št. 1110/2008 z dne 10. novembra 2008 o spremembi Uredbe št. 423/2007 (UL L 300, str. 1), navedenim institucijam, ki spadajo na področje uporabe člena 18 Uredbe št. 423/2007, nalaga, da „pozorno spremljajo gibanje na računih“ pri odnosih s finančnimi in kreditnimi institucijami iz člena 11a(2), in sicer zlasti tistimi, ki imajo sedež v Iranu. V skladu s členom 18 Uredbe št. 423/2007 se ta uporablja zlasti za vse pravne osebe, subjekte ali organe, ki so tako kot tožeča stranka vključeni v katero od držav članic ali ustanovljeni po njeni zakonodaji ter za vse pravne osebe, subjekte ali organe v zvezi z vsakim poslom, opravljenim v celoti ali delno znotraj Skupnosti. Člen 23(1)(a) Uredbe št. 961/2010 nalaga kreditnim in finančnim institucijam, za katere se uporablja člen 39, podobno obveznost spremljanja gibanja na računih.
141 Zato bi bil polni učinek povezanih določb členov od 7 do 10 Uredbe št. 423/2007 in členov od 16 do 19 in 21 Uredbe št. 961/2010 ogrožen, če bi neuvrščen subjekt s posredovanjem drugega neuvrščenega subjekta lahko prosto opravil transakcije za poravnavo dolgov ali izvedbo plačil na račun uvrščenega subjekta. Iz tega izhaja, da se mora neuvrščeni subjekt vedno prepričati o zakonitosti takšnih transakcij, pri čemer po potrebi zaprosi za dovoljenje pristojnega nacionalnega organa.
142 Glede na to razlago uredb št. 423/2007 in št. 961/2010 je treba nato preizkusiti, ali so bila v obravnavanem primeru dejanja, ki so navedena v obrazložitvi izpodbijanih aktov, zakonita.
143 V zvezi s tem je treba spomniti, da tožeča stranka v dokaz, da so bile vse opravljene transakcije zakonite, zatrjuje, da je transakcije po potrebi odobrila Bundesbank ali pa so bile izključene s področja omejevalnih ukrepov ali pa so bile opravljene po postopku, ki ga je odobrila Bundesbank, to je po postopku tretje možnosti.
144 Splošno sodišče bo najprej preizkusilo transakcije, ki so domnevno izključene s področja uporabe, drugič, transakcije, ki so bile domnevno odobrene in tretjič, transakcije, ki so bile domnevno izvedene po postopku tretje možnosti.
145 Na prvem mestu, glede transakcij, ki so domnevno izključene s področja omejevalnih ukrepov, je treba navesti, da po eni strani tožeča stranka le trdi, da so bile nekatere od njenih transakcij izključene s tega področja, ne da bi v zvezi s tem drugače utemeljila svojo trditev, ki je osredotočena na dovoljene ali odobrene transakcije. V teh okoliščinah je treba to trditev, glede na določbe člena 44(1) Poslovnika, zavreči kot nedopustno.
146 Po drugi strani je tožeča stranka na obravnavi pojasnila, da je odobritev postopka tretje možnosti s strani Bundesbank temeljila na stališču, da so bile transakcije, opravljene po tem postopku, izključene s področja člena 7 Uredbe št. 423/2007 ali člena 16 Uredbe št. 961/2010. V teh okoliščinah bo ta trditev preizkušena v okviru preizkusa transakcij, ki so bile domnevno odobrene in opravljene po tem postopku.
147 Na drugem mestu, tožeča stranka je glede transakcij, ki jih je domnevno dovolila Bundesbank, navedla, da so bile te transakcije odvisno od primera dovoljene na podlagi členov 18 ali 21 Uredbe št. 961/2010. V odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča je dodala, da je pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 961/2010 vedno, kadar je bilo treba, zaprosila za dovoljenje v skladu s členi od 8 do 10 Uredbe št. 423/2007. Da bi dokazala, da so bile njene transakcije dejansko zakonite, je tožeča stranka v prilogi k tožbi priložila le seznam domnevno dovoljenih transakcij na podlagi člena 18 Uredbe št. 961/2010, ki so bile opravljene med 2. septembrom 2010 in 21. julijem 2011 in v katere so bile vpletene Bank Mellat, Bank Sepah, Bank Saderat Iran in Bank Saderat Plc (Bank Saderat iz Londona), Future Bank in Postbank of Iran. Predložila je tudi deset „primerov“ dovoljenj, ki so bila glede transakcij po postopku tretje možnosti, za katere je bilo potrebno dovoljenje, na podlagi člena 21(4) Uredbe št. 961/2010 izdana 7. in 24. januarja 2011, 3. februarja 2011, 23. marca 2011, 13. in 19. maja 2011 in 16. junija 2011.
148 Tožeča stranka glede transakcij, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov in ki so bile opravljene pred 2. septembrom 2010, ne more utemeljeno trditi, da pogoji za vpis njenega imena na te sezname, utemeljenega s transakcijami iz let 2009 in 2010, niso bili izpolnjeni, ker so bile transakcije, ki jih je opravila med 2. septembrom 2010 in 21. julijem 2011, dovoljene. Zato je treba to trditev v delu, v katerem se nanaša na transakcije iz obrazložitve izpodbijanih aktov, ki so bile opravljene pred 2. septembrom 2010, kot neupoštevno zavrniti.
149 Po drugi strani je treba glede transakcij, ki so bile opravljene po 2. septembru 2010, ugotoviti, da primeri dovoljenj, navedeni v točki 145 zgoraj, ne zadostujejo za utemeljitev trditve tožeče stranke, da so bile zakonite vse transakcije, ki jih je tožeča stranka opravila v obdobju po 2. septembru 2010 in so navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov. Zato je treba to trditev, kar zadeva navedene transakcije, kot neutemeljeno zavrniti.
150 Na tretjem mestu, glede transakcij, domnevno opravljenih po postopku tretje možnosti, ki ga je odobrila Bundesbank, je tožeča stranka na obravnavi navedla, da so bile po mnenju Bundesbank izključene s področja uporabe, odvisno od primera, člena 7 Uredbe št. 423/2007 ali člena 16 Uredbe št. 961/2010. Med drugim bi morala po sprejetju Uredbe št. 961/2010 vedno zaprositi za dovoljenje v skladu s členom 21, kadar je to dovoljenje zahtevano. Poleg tega, da je treba to trditev zavrniti iz razlogov, ki so navedeni v točki 145 zgoraj, je treba v zvezi s tem najprej navesti, da so glede na ugotovitve, navedene v točkah od 135 do 139 zgoraj, transakcije, ki so domnevno opravljene po postopku tretje možnosti, takšne, da kršijo prepoved, ki je določena v členu 7(4) Uredbe št. 423/2007 in členu 16(4) Uredbe št. 961/2010. Namen teh transakcij je namreč glede na opredelitev iz tožbe izvedba finančnih transakcij, ki so v interesu uvrščenih subjektov, ker morajo omogočiti zlasti izpolnitev prejšnjih obveznosti uvrščenih iranskih bank. Tožeča stranka se je zavedala ne le obstoja sistema omejevalnih ukrepov, sprejetih proti Iranu, ampak tudi tega, da je postopek tretje možnosti kljub načelu zamrznitve sredstev omogočal izvedbo transakcij, ki so zanimive za uvrščene banke.
151 Zato lahko izvedba transakcij s strani finančne institucije po postopku tretje možnosti načeloma utemelji sprejetje omejevalnih ukrepov, razen če navedenih transakcij ni dovolil pristojni nacionalni organ v skladu z Uredbo št. 423/2007 ali Uredbo št. 961/2010 in v nasprotju s trditvami tožeče stranke na obravnavi spada na področje uporabe, odvisno od primera, člena 7 Uredbe št. 423/2007 ali člena 16 Uredbe št. 961/2010.
152 Vendar tožeča stranka trdi, da so bile te transakcije zakonite. Da bi to dokazala, je v prilogi k tožbi med drugim predložila:
– elektronski sporočili, ki ju je Bundesbank tožeči stranki poslala 24. maja in 1. julija 2008, iz katerih podatke potrjujejo vsi dopisi in elektronska sporočila, ki jih je v tem istem obdobju Bank Saderat poslala tožeči stranki, tožeča stranka Bundesbank, Bundesbank Bank Saderat in tudi zapisi telefonskih pogovorov v istem obdobju, z izjemo pogovora iz leta 2011, ki so ga sestavili predstavniki tožeče stranke;
– tri dopise, ki jih je Österreichische Nationalbank (Avstrijska narodna banka) poslala Wirtschaftskammer Österreich (avstrijska gospodarska zbornica), od katerih je eden brez datuma, na drugih pa sta datuma 27. junij 2008 in 6. avgust 2010, v katerih so predstavljeni rezultati sestanka Relex/sankcije, ki je bil 13. junija 2007, pravno mnenje Österreichische Nationalbank glede finančnih transakcij in nove zahteve za izdajo dovoljenja po sprejetju Sklepa 2010/413;
– tri revizijska poročila, od katerih so dve, in sicer z dne 16. decembra 2010 in 30. maja 2011, pripravili zastopniki Bundesbank, tretje z datumom 23. december 2010 pa je pripravila svetovalna služba (v nadaljevanju: poročilo z dne 23. decembra 2010).
153 Najprej je treba v zvezi s tem navesti, da so se, kot izhaja iz besedila elektronskih sporočil Bundesbank, po eni strani „prenosi sredstev [lahko] vršili med bančnimi računi dveh neuvrščenih subjektov, čeprav [so bili] opravljeni za poravnavo dolgov uvrščenega subjekta“. Po drugi strani iz prvega elektronskega sporočila Bundesbank izhaja, da je bila prošnja za dovoljenje z dne 24. maja 2007 za prejem plačil Banke Sepah „nepotrebna“.
154 Vendar Splošno sodišče meni, da ta elektronska sporočila in elektronska sporočila o potrditvi ter zapisi telefonskih pogovorov ob neobstoju dovoljenj, izdanih v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju točk od 136 do 139 zgoraj ne zadostujejo za dokaz zakonitosti transakcij iz obrazložitve izpodbijanih aktov glede na uredbi št. 423/2007 in št. 961/2010. Po eni strani namreč ne zadošča splošna odobritev, ki pokriva vse brez razlike glede na vrsto transakcij in glede zadevnih uvrščenih subjektov. Po drugi strani se zadevna elektronska sporočila, dopisi in telefonski klici nanašajo na čas enega ali dveh let pred transakcijami, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov, z izjemo klica, ki je bil opravljen po vpisu tožeče stranke na sezname. Vendar bi morala v zvezi z zahtevo po skrbnosti iz točke 138 zgoraj razumno skrbna finančna institucija zahtevati več pojasnil glede prejete „odobritve“.
155 Drugič, glede dopisov Österreichische Nationalbank zadošča navesti, da ta organ ni pristojni nacionalni organ za Nemčijo v smislu uredb št. 423/2007 in št. 961/2010. Tožeča stranka pa ima sedež v Nemčiji.
156 Tretjič, v nasprotju s trditvami tožeče stranke iz revizijskih poročil, omenjenih v točki 152, tretja alinea zgoraj, ne izhaja, da je izpolnila vse zahteve glede omejevalnih ukrepov. Nasprotno, poleg tega, da je v dveh revizijskih poročilih, ki ju je pripravila Bundesbank, in poročilu z dne 23. decembra 2010 analiza finančnih transakcij, ki jih je opravila tožeča stranka, ta analiza pa ni izčrpna, ampak temelji na vzorcu, je v poročilu z dne 23. decembra 2010 izrecno ugotovljeno, da bi transakcije, opravljene leta 2010 v okviru postopka tretje možnosti, lahko ogrozile namene politike sankcij Unije.
157 Iz navedenega izhaja, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke transakcije, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov, ob neobstoju dovoljenj, izdanih za vsak primer posebej, niso zakonite glede na uredbi št. 423/2007 in št. 961/2010, tako da je ob upoštevanju ugotovitev, navedenih v točkah 129 in 139 zgoraj, Svet lahko z navedenimi transakcijami veljavno utemeljil sprejetje omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki.
[…] (ni prevedeno)
Očitek v zvezi s presojo predloga vpisa in preizkus vpisa
[…] (ni prevedeno)
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela varstva zaupanja v pravo, načela pravne varnosti in pravice do dobrega upravljanja
[…] (ni prevedeno)
Ugovor nezakonitosti, ki se nanaša na člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člen 16(2)(b) Uredbe št. 961/2010 in člen 23(2) Uredbe št. 267/2012
[…] (ni prevedeno)
Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, lastninske pravice in svobode gospodarske pobude
[…] (ni prevedeno)
Časovni učinki razglasitve ničnosti aktov z dne 23. maja 2011
[…] (ni prevedeno)
Stroški
[…] (ni prevedeno)
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 503/2011 z dne 23. maja 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in Sklep Sveta 2011/299/SZVP z dne 23. maja 2011 o spremembah Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu se razglasita za nična v delu, v katerem se nanašata na Europäisch-Iranische Handelsbank AG.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Europäisch-Iranische Handelsbank nosi poleg treh petin svojih stroškov tudi tri petine stroškov, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.
4. Svet nosi poleg dveh petin svojih stroškov tudi dve petini stroškov, ki jih je priglasila Europäisch-Iranische Handelsbank.
5. Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Evropska komisija nosita vsak svoje stroške.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. septembra 2013.
Podpisi