SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)

z dne 7. maja 2013(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Invalidska pokojnina – Člen 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov – Zavrnitev priznanja poklicnega izvora invalidnosti“

V zadevi F‑86/11,

zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a,

Robert McCoy, nekdanji uradnik Odbora regij Evropske unije, stanujoč v Bruslju (Belgija), ki ga zastopa L. Levi, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Odboru regij Evropske unije, ki ga zastopa J. C. Cañoto Argüelles, zastopnik, skupaj z B. Wägenbaurom, odvetnikom,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(prvi senat),

v sestavi H. Kreppel, predsednik, E. Perillo (poročevalec) in R. Barents, sodnika,

sodni tajnik: J. Tomac, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. oktobra 2012

izreka naslednjo

Sodbo

1        R. McCoy je 8. septembra 2011 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložil tožbo, s katero predlaga, naj se sklep predsedstva Odbora regij Evropske unije z dne 10. septembra 2010 v delu, v katerem je predsedstvo Odbora regij zavrnilo priznanje poklicnega izvora bolezni, katere posledica je invalidnost tožeče stranke v smislu člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), razglasi za ničen ter naj se Odboru regij naložita plačilo 10.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, in povračilo vseh stroškov, povezanih s postopkom za ugotavljanje invalidnosti.

 Pravni okvir

2        Člen 53 Kadrovskih predpisov določa:

„Če invalidska komisija ugotovi, da za uradnika veljajo določbe člena 78, se samodejno upokoji zadnji dan meseca, v katerem organ za imenovanja prizna njegovo trajno nezmožnost za delo.“

3        Člen 59(4) Kadrovskih predpisov določa:

„Organ za imenovanja lahko seznani invalidsko komisijo s primerom vsakega uradnika, ki je bil v zaporednih treh letih več kot dvanajst mesecev na bolniškem dopustu.“

4        Člen 73 Kadrovskih predpisov določa:

„1.      Uradnik je zavarovan od datuma začetka dela za primer poklicne bolezni in nesreče po pogojih iz pravil, ki jih sporazumno pripravijo institucije [Evropske unije] po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise. […]

2.      Izplačujejo se naslednje denarne dajatve:

[…]

(b)      [v] primeru popolne trajne invalidnosti:

[u]radniku se izplača pavšalni znesek v osemkratni višini njegove letne osnovne plače, ki se izračuna na podlagi mesečnih zneskov plač, prejetih v 12‑ih mesecih pred nesrečo.

(c)      V primeru delne trajne invalidnosti:

[u]radniku se izplača del zneska iz [točke] (b), ki se izračuna glede na lestvico iz pravil, navedenih v odstavku 1.

Kakor predvidevajo ta pravila, se zgoraj našteta izplačila lahko zamenjajo z rento.

Zgoraj navedene dajatve se lahko izplačujejo poleg dajatev, predvidenih v poglavju 3.

3.      Tako, kakor je predvideno v pravilih iz odstavka 1, se pokrijejo tudi: zdravstveni, farmacevtski, bolnišnični, kirurški, protetični, radiološki, ortopedski in klinični stroški ter stroški za masaže in prevoz, pa tudi vsi drugi podobni stroški, ki nastanejo zaradi nesreče ali poklicne bolezni.

Vendar pa se povračilo izplača, le če znesek, ki je bil plačan uradniku na podlagi člena 72, ne pokriva celotnih stroškov.“

5        Člen 78 Kadrovskih predpisov določa:

„Uradnik ima, tako kakor je predvideno v členih 13 do 16 Priloge VIII, pravico do invalidnine v primeru popolne trajne invalidnosti, zaradi katere ne more opravljati nalog delovnega mesta v svoji funkcionalni skupini.

[…]

Invalidnina znaša 70 % uradnikove zadnje osnovne plače. Vendar ne sme biti nižja od zneska življenjskega minimuma.

Od invalidnine se plačujejo prispevki v pokojninski sistem, ki se izračunajo na njeni podlagi.

Če je invalidnost posledica nesreče pri delu ali je povezana z opravljanjem uradnikovega dela, če je posledica poklicne bolezni, dejanja v splošno dobro ali tveganja njegovega življenja za rešitev drugega človeka, znaša invalidnina najmanj 120 % zneska življenjskega minimuma. Poleg tega se v takem primeru prispevki v pokojninski sistem v celoti plačajo iz proračuna institucije ali organa iz člena 1b [Kadrovskih predpisov].“

6        Člen 7 Priloge II h Kadrovskim predpisom določa:

„Invalidsko komisijo sestavljajo trije zdravniki:

–        enega imenuje institucija, v kateri je zaposlen zadevni uradnik;

–        enega imenuje zadevni uradnik; in

–        enega, ki ga sporazumno imenujeta prva dva zdravnika.

Če zadevni uradnik zdravnika ne imenuje, ga imenuje predsednik Sodišča [Evropske unije].

Če se o imenovanju tretjega zdravnika ni mogoče dogovoriti v dveh mesecih po imenovanju drugega zdravnika, imenuje tretjega predsednik Sodišča [Evropske unije] na zahtevo ene od zadevnih strani.“

7        Člen 8 Priloge II h Kadrovskim predpisom določa:

„Stroške, nastale v zvezi z delom invalidske komisije, poravna institucija, v kateri je zaposlen zadevni uradnik.

Če uradnikov izbrani zdravnik ne prebiva v kraju zaposlitve uradnika, nosi dodatne stroške uradnik, razen stroškov potovanja v prvem razredu, ki jih povrne institucija.“

8        Člen 9 Priloge II h Kadrovskim predpisom določa:

„Uradnik lahko invalidski komisiji predloži katero koli poročilo ali spričevalo svojega rednega zdravnika ali katerega koli zdravnika, ki ga je pregledal.

Invalidska komisija pošlje sklepe organu za imenovanja in zadevnemu uradniku.

Delo invalidske komisije je tajno.“

9        Člen 3 Skupnih pravil o zavarovanju za primer nezgode ali poklicne bolezni iz člena 73(1) Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: pravila o zavarovanju), naslovljen „Poklicne bolezni“, določa:

„1.      Za poklicne bolezni se štejejo bolezni, ki so navedene na ,evropskem seznamu poklicnih bolezni‘, priloženem Priporočilu [Evropske] [k]omisije [2003/670/ES] z dne 19. septembra 2003 [(UL L 238, str. 28)], in v morebitnih dopolnitvah tega seznama, če je bil zavarovanec pri opravljanju poklicne dejavnosti za [Evropsko unijo] izpostavljen tveganjem za nastanek teh bolezni.

2.      Za poklicno bolezen se šteje tudi vsaka bolezen ali poslabšanje prej obstoječe bolezni, ki nista navedena na seznamu iz odstavka 1, če je zadostno dokazano, da izvirata iz opravljanja nalog v službi [Evropske unije] ali sta povezana z njim.“

10      Člen 16 pravil o zavarovanju, naslovljen „Prijava poklicne bolezni“, določa:

„1.      Zavarovanec, ki zahteva uporabo [pravil o zavarovanju] zaradi poklicne bolezni, mora upravi institucije, ki ji pripada, v razumnem roku po nastopu bolezni ali datumu, ko je bila prvič zdravniško ugotovljena, predložiti prijavo. […]

V prijavi je treba navesti vrsto bolezni in priložiti zdravniška potrdila ali druge dokumente.

Če se poklicna bolezen prizna, se dajatve, zagotovljene s členom 73(2) Kadrovskih predpisov, izračunajo na podlagi mesečnih plač, prejetih v 12 mesecih pred datumom, ko je bila bolezen prvič diagnosticirana, ali, če ta ni na voljo, datumom, ko je zaradi bolezni prvič nastopila nezmožnost za delo, ali, če ta ni na voljo, datumom predložitve prijave.

Za zavarovance, ki niso več aktivno zaposleni v institucijah, se dajatve izračunajo na podlagi plače, ki so jo prejemali v zadnjem letu aktivne zaposlitve. Navedena plača se ažurira na datum iz tretjega pododstavka.

2.      Uprava izvede preiskavo, s katero pridobi vse potrebne podatke, na podlagi katerih določi vrsto bolezni, ugotovi, ali je ta poklicnega izvora, in določi okoliščine, v katerih se je pojavila.

[…]

Zdravnik ali zdravniki, ki jih imenujejo institucije, ob upoštevanju poročila o preiskavi oblikujejo sklepe iz člena 18.“

11      Člen 18 pravil o zavarovanju določa:

„Organ, pristojen za imenovanja, v skladu s postopkom iz člena 20 sprejme sklepe o priznanju nezgodnega izvora dogodka, naj ta izhaja iz tveganj pri delu ali v zasebnem življenju, ter s tem povezane sklepe o priznanju poklicnega izvora bolezni in določitvi stopnje trajne invalidnosti:

–        na podlagi sklepov zdravnika ali zdravnikov, ki jih imenujejo institucije,

in

–        kadar zavarovanec tako zahteva, po posvetovanju z zdravniško komisijo iz člena 22.“

12      Člen 22 pravil o zavarovanju, ki se nanaša na zdravniško komisijo, v odstavku 3 določa:

„Zdravniška komisija kolegijsko pregleda vse razpoložljive dokumente in tiste, ki bi ji lahko koristili pri presoji, ter vsako odločitev sprejme z večinskim odločanjem. […] Tretji zdravnik je zadolžen za sekretarske naloge in pripravo poročila. Zdravniška komisija lahko zaradi dopolnitve spisa ali pridobitve koristnih mnenj za dobro opravljanje svojih nalog zahteva dodatne preglede in se posvetuje s strokovnjaki.

Zdravniška komisija lahko daje zdravniška mnenja samo o dejanskem stanju, ki ji je predloženo v analizo ali s katerim se seznani.

Če zdravniška komisija, katere naloge so omejene izključno na zdravstveni vidik spisa, ocenjuje, da gre za pravni spor, se razglasi za nepristojno.

Zdravniška komisija po koncu svojega dela svoje sklepe oblikuje v poročilu, ki ga pošlje organu, pristojnemu za imenovanja.

Organ, pristojen za imenovanja, na podlagi navedenega poročila zavarovancu ali po njem upravičenim osebam vroči svoj sklep, ki mu priloži sklepe zdravniške komisije. Zavarovanec ali po njem upravičene osebe lahko zahtevajo, da se njim ali zdravniku, ki ga izberejo sami, posreduje popolno poročilo komisije.“

13      Člen 25 pravil o zavarovanju, naslovljen „Neodvisnost člena 73“, določa:

„Priznanje popolne ali delne trajne invalidnosti na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in [pravil o zavarovanju] nikakor ne vpliva na uporabo člena 78 Kadrovskih predpisov in obratno.“

 Dejansko stanje

14      Tožeča stranka je v Odboru regij najprej opravljala naloge finančnega nadzornika – to je od 1. januarja 2000 do 31. decembra 2002 – nato pa je od 1. januarja 2003 delala kot notranji revizor.

15      Tožeča stranka je v okviru svojih nalog odkrila nepravilnosti v upravljanju proračuna Odbora regij. O tem je najprej obvestila upravo in generalnega sekretarja Odbora regij, nato pa še Odbor Evropskega parlamenta za proračunski nadzor (v nadaljevanju: COCOBU), pred katerim je nastopila 19. marca 2003.

16      Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je na opozorilo člana Parlamenta in člana odbora COCOBU izvedel preiskavo nepravilnosti, ki jih je prijavila tožeča stranka, in 8. oktobra 2003 izdal poročilo o preiskavi (v nadaljevanju: poročilo urada OLAF). Urad OLAF je tožečo stranko med preiskavo zaslišal.

17      Urad OLAF je v poročilu ugotovil, da so bile v upravljanju proračuna Odbora regij storjene različne nepravilnosti, in priporočil predvsem, naj se uvede disciplinska preiskava zoper nekatere člane osebja, zlasti zoper g. X in go. Y. Urad OLAF je tudi navedel, da je g. X tožečo stranko opozoril, da bo, če ne bo prenehala delovati tako, kot da je še vedno finančni nadzornik Odbora regij, zahteval uvedbo upravne preiskave zoper njo, in da je bila tožeča stranka deležna vse večje sovražnosti svojih nadrejenih.

18      V sklepnih ugotovitvah poročila urada OLAF je poudarjeno, da je Odbor regij na splošno poskušal „odvrniti“ tožečo stranko od opravljanja njenih nalog finančnega nadzornika in nato notranjega revizorja oziroma jo v zvezi s temi nalogami „demoralizirati“ ter da se zdi, da Odbor regij ni upošteval tretjega odstavka člena 2 Sklepa predsedstva Odbora regij št. 294/99 z dne 17. novembra 1999 o pogojih za izvajanje notranjih preiskav v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in kakršnega koli nezakonitega ravnanja, ki škoduje interesom Skupnosti, v skladu s katerim se „[z] uradniki in uslužbenci generalnega sekretariata ne sme na noben način ravnati nepravično ali jih zapostavljati zaradi tega, ker so poslali informacije iz prvega in drugega odstavka“.

19      Tožeča stranka je 6. novembra 2003 predsedstvu Odbora regij kot organu, pristojnemu za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), predložila prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, v kateri je zlasti navedla, da je bila zaradi opravljanja nadzornih nalog, ki so ji bile zaupane, od svojih nadrejenih deležna psihičnega nadlegovanja, pritiskov, poskusov ustrahovanja in groženj z disciplinskimi postopki. V tej prošnji je zahtevala sprejetje „ustreznih ukrepov [za hitro] odpravo napadov“, katerih žrtev naj bi bila, ter uvedbo upravne preiskave in povračilo škode, ki naj bi jo utrpela.

20      Odbor COCOBU je 22. decembra 2003 predstavil svoje poročilo o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2001, katerega oddelek VII se nanaša prav na Odbor regij (v nadaljevanju: poročilo odbora COCOBU). Ob opiranju zlasti na poročilo urada OLAF je odbor COCOBU ne le „obso[dil] uradno oviranje, ki sta ga bila deležna finančni nadzornik/notranji revizor in njegovo osebje od uprave Odbora [regij]“, ampak tudi navedel, da „pričakuje, da bodo reformni ukrepi[, ki jih je predvidel Odbor regij,] omogočili razkrivanje goljufij in nepravilnosti brez tveganja individualnega ali institucionalnega nadlegovanja, kakršno se je dogajalo v preteklosti“.

21      Parlament je ob upoštevanju poročila urada OLAF in poročila odbora COCOBU 29. januarja 2004 v okviru pristojnosti, ki so mu bile podeljene s členoma 275 ES in 276 ES, da da razrešnico glede izvrševanja splošnega proračuna Unije, sprejel resolucijo „s pripombami k sklepu o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2001 – Oddelek VII – Odbor regij“ (v nadaljevanju: resolucija Parlamenta o razrešnici). Parlament je zlasti v točkah 14, 22 in 24 navedene resolucije „obso[dil] – brez poseganja v izid postopka, ki ga je začel notranji revizor na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov – uradno oviranje, ki sta ga bila deležna [ta revizor] in njegovo osebje“, in „individualno ali institucionalno nadlegovanje“, katerega žrtev je bila tožeča stranka, ter „zahteva[l], naj notranji revizor prejme uradno opravičilo Odbora regij“.

22      Predsedstvo Odbora regij je z dopisoma z dne 17. februarja in 9. marca 2004 zavrnilo prošnjo tožeče stranke za pomoč z obrazložitvijo, da dokumenti, ki jih je zagotovila tožeča stranka, ne dokazujejo resničnosti zatrjevanega nadlegovanja ali ustrahovanja. Tožeča stranka zoper zavrnitev prošnje za pomoč ni vložila pritožbe.

23      Generalni sekretar Odbora regij je z dopisom z dne 26. aprila 2004 obvestil tožečo stranko o odločitvi predsedstva Odbora regij, „da ne začne disciplinskega postopka zoper njo“.

24      Tožeča stranka, ki je trpela za tesnobo in depresijo ter imela simptome posttravmatskega stresa, je bila od 28. aprila 2004 na bolniškem dopustu. Njen bolniški dopust je bil podaljšan do 31. decembra 2006 in nato od 22. februarja 2007 do 30. junija 2007, ko je bila samodejno upokojena zaradi invalidnosti.

25      Tožeča stranka trdi, da je, ko se je med bolniškim dopustom 31. avgusta 2005 odpravila v prostore Odbora regij po osebne predmete, zaradi slabega sprejema, ki ga je bila deležna, omedlela in bila odpeljana v ambulanto.

26      Ker je generalni sekretar Odbora regij ugotovil, da je bila tožeča stranka v zadnjih treh letih več kot dvanajst mesecev na bolniškem dopustu, se je 22. februarja 2006 odločil v skladu s členom 59(4) Kadrovskih predpisov začeti postopek za ugotavljanje invalidnosti tožeče stranke in jo pozval, naj imenuje zdravnika zaradi sklica invalidske komisije.

27      Invalidsko komisijo so najprej sestavljali zdravnik T., ki ga je imenoval Odbor regij, zdravnik Ra., ki ga je imenovala tožeča stranka, in zdravnik Gr., ki sta ga sporazumno imenovala prva dva zdravnika. Tožeča stranka je januarja 2007 preklicala pooblastilo, ki ga je dala zdravniku Ra. Ker ni imenovala drugega zdravnika, je predsednik Sodišča Evropske unije za zastopanje tožeče stranke po uradni dolžnosti imenoval zdravnika Go. Nato je zdravnik Gr. odstopil s funkcije člana invalidske komisije, nadomestil pa ga je zdravnik O., ki sta ga sporazumno imenovala zdravnik T. in zdravnik Go.

28      Tožeča stranka se je 1. januarja 2007 vrnila na delo. Kot zatrjuje, je bila premeščena na novo delovno mesto svetovalca generalnega sekretarja Odbora regij. Njena nova pisarna naj bi bila osamljena, njene naloge neopredeljene in prejela naj bi ocenjevalno poročilo z negativnimi ocenami, ki je zajemalo obdobje, ko je bila na bolniškem dopustu. Tožeča stranka je delala do 21. februarja 2007 ali približno šest tednov, nato pa je ponovno odšla na bolniški dopust.

29      Tožeča stranka je 27. februarja 2007 na generalnega sekretarja Odbora regij naslovila zahtevo na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in člena 16 pravil o zavarovanju z namenom doseči priznanje poklicnega izvora svoje bolezni. Poleg tega je generalnemu sekretarju Odbora regij sporočila, da je, ker je bila invalidska komisija že imenovana, da bi odločila o nezmožnosti tožeče stranke za delo v smislu člena 78 Kadrovskih predpisov, to invalidsko komisijo zaprosila, naj preuči ne le njeno nezmožnost za delo, ampak po potrebi tudi povezavo, ki bi obstajala med to nezmožnostjo in poklicno dejavnostjo tožeče stranke.

30      Generalni sekretar Odbora regij je z dopisom z dne 10. aprila 2007 obvestil tožečo stranko, da je bila njena zahteva na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov posredovana Evropski komisiji kot ad hoc organu, pristojnemu za imenovanja, za uporabo člena 73 Kadrovskih predpisov in da je bila njena prošnja, naj že imenovana invalidska komisija odloči tudi, ali je morebitna invalidnost tožeče stranke poklicnega izvora, ustrezno posredovana tej komisiji.

31      Invalidska komisija je ob koncu sestanka 23. maja 2007, potem ko je dvakrat pregledala tožečo stranko, sklenila, da gre v njenem primeru za popolno trajno invalidnost, zaradi katere tožeča stranka ne more opravljati svojega dela (v nadaljevanju: sklepi z dne 23. maja 2007 o obstoju invalidnosti). Vendar je invalidska komisija glede izvora invalidnosti navedla, da nima dovolj podatkov za odločitev o poklicnem izvoru invalidnosti in da bo počakala, da ji uprava zagotovi „verodostojne podatke“, na podlagi katerih bo lahko o tem odločila.

32      Iz zapisnika sestanka invalidske komisije z dne 23. maja 2007 (v nadaljevanju: zapisnik z dne 23. maja 2007) izhaja, da so bili sklepi z dne 23. maja 2007 o obstoju invalidnosti sicer sprejeti soglasno, vendar se zdravniki nasprotno niso strinjali glede diagnoze, saj sta zdravnik, ki ga je imenoval Odbor regij, to je zdravnik T., in tretji zdravnik, zdravnik O., menila, da tožeča stranka trpi za paranoidno motnjo, medtem ko je zdravnik, ki je bil po uradni dolžnosti imenovan za zastopanje tožeče stranke, to je zdravnik Go., nasprotoval tej diagnozi ob opiranju na poročila bolnišničnega zdravnika, zdravnika V. A., in poročila zdravnika Ra. ter na psihološki test, ki ga je izvedel profesor D. M.

33      Poleg tega je v zapisniku z dne 23. maja 2007 navedeno, da je invalidska komisija nameravala o izvoru invalidnosti odločiti „po prejemu odgovorov na vprašanja, ki jih je vsak [od njenih članov] naslovil na upravo“, in da je komisija „potreb[ovala] tudi informacije o preiskavi službe Evropske komisije, ki jo je zahteval generalni sekretar [Odbora regij] na zahtevo [tožeče stranke]“. Povedano drugače, treba je šteti – kot je bilo potrjeno na obravnavi – da je invalidska komisija čakala na končanje in izid postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, preden bi v okviru člena 78 Kadrovskih predpisov odločila o poklicnem izvoru invalidnosti tožeče stranke.

34      Predsedstvo Odbora regij je s sklepom z dne 11. junija 2007 na podlagi člena 53 Kadrovskih predpisov zaradi invalidnosti samodejno upokojilo tožečo stranko od 30. junija 2007.

35      Urad Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) je januarja 2008 v okviru postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, presodil, da upravna preiskava ni potrebna, „ker dokumenti iz spisa vsebujejo dovolj upravnih podatkov, da lahko zdravnik [urada PMO] opravi analizo“.

36      Urad PMO je s sklepom z dne 9. januarja 2009 priznal poklicni izvor bolezni tožeče stranke na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, pri čemer se je oprl na zdravniška poročila, ki jih je pripravil ali zahteval zdravnik urada PMO, zdravnik J., in sicer na poročilo tega zdravnika z dne 8. maja 2008 in njegove sklepe z dne 20. novembra 2008 ter na poročilo zdravnika Ra. z dne 18. septembra 2008. Poleg tega se je zdravnik urada PMO v poročilu z dne 8. maja 2008 skliceval na šest drugih zdravniških poročil, ki so jih pripravili zdravnik V. A. in drugi bolnišnični zdravniki ter jih je predložila tožeča stranka, in na več nezdravniških dokumentov, med katerimi je resolucija Parlamenta o razrešnici. Zdravnik Ra. se je v poročilu z dne 18. septembra 2008 skliceval tudi na psihološko oceno z dne 3. septembra 2008, ki jo je pripravil profesor D. M.

37      Zdravnik urada PMO v svojem poročilu z dne 8. maja 2008 ob upoštevanju elementov iz spisa navaja, da je urad OLAF ugotovil, prvič, obstoj poneverb v Odboru regij in poskusov izključevanja tožeče stranke, zaradi katerih ta ni mogla ustrezno opravljati dela finančnega nadzornika, ter drugič, obstoj resnih medosebnih sporov med tožečo stranko in njenimi nadrejenimi. Skratka, zdravnik urada PMO je menil, da je treba ob upoštevanju psihiatričnega mnenja, ki je bilo naročeno zdravniku Ra., ugotoviti zlasti „progresiven nastanek sindroma […], povezanega z nedopustnim ravnanjem nekaterih uradnikov Odbora regij na delovnem mestu“.

38      Zdravnik urada PMO v sklepih z dne 20. novembra 2008 ugotavlja, da tožeča stranka „ne more več opravljati nobene poklicne dejavnosti za Evropske skupnosti, posebej ker je njeno kliničnopsihološko stanje povezano s psihičnim nadlegovanjem, ki ga je doživljala na delovnem mestu, in z izgorelostjo, ki je posledica tega nadlegovanja“, ter da „so psihične in čustvene motnje[, ki jih ima,] v neposredni in nesporni vzročni zvezi [z njeno] poklicno dejavnostjo“.

39      Urad PMO je 8. decembra 2008 obvestil invalidsko komisijo o svojem sklepu, s katerim je priznal poklicni izvor bolezni tožeče stranke na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Iz spisa je razvidno, da so bili invalidski komisiji poslani tudi poročilo in sklepi zdravnika urada PMO z dne 8. maja 2008 oziroma 20. novembra 2008 ter poročilo zdravnika Ra. z dne 18. septembra 2008.

40      Zdravnik Go., član invalidske komisije, ki je bil po uradni dolžnosti imenovan za zastopanje tožeče stranke, je z dopisom z dne 13. februarja 2009 zaprosil zdravnika T., ki ga je imenoval Odbor regij, naj invalidska komisija nadaljuje delo.

41      Tretji zdravnik, zdravnik O., ki sta ga sporazumno imenovala zdravnika T. in Go., je 20. aprila 2009 zdravniku T. poslal sklop vprašanj, za katera je želel, da se postavijo Odboru regij, ter ki so zadevala zlasti vsebino poročila urada OLAF in obstoj resolucije Evropskega parlamenta, v kateri je ta zahteval, naj se Odbor regij tožeči stranki opraviči. Zdravnik T. je ta vprašanja posredoval generalnemu sekretarju Odbora regij.

42      Odbor regij je na vprašanja, ki jih je postavila invalidska komisija, odgovoril s sklicevanjem na poročilo urada OLAF in poročilo o upravni preiskavi, ki jo je Odbor regij izvedel po izdaji poročila urada OLAF (v nadaljevanju: poročilo o upravni preiskavi). Poleg tega je potrdil, da je Parlament v resoluciji o razrešnici v resnici zahteval, naj se Odbor regij tožeči stranki uradno opraviči.

43      Urad PMO je 2. marca 2010 na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov sklenil, da stopnjo invalidnosti tožeče stranke, ki je posledica bolezni, za katero se prizna poklicni izvor, določi na 10 %. Ta sklep je bil sprejet na podlagi več dopolnilnih zdravniških poročil, za katera je zaprosil urad PMO, in sicer na podlagi psihološkega izvedenskega poročila, ki ga je 12. avgusta 2009 pripravil zdravnik D., nevropsihološke ocene, ki jo je 17. oktobra 2009 pripravil zdravnik Me., „poročila o psihiatričnem pregledu“, ki ga je 3. novembra 2009 pripravil zdravnik Re., in sklepov zdravnika urada PMO z dne 11. februarja 2010, v katerih je bil ugotovljen tudi obstoj reaktivne motnje, povezane s sporom na delovnem mestu. Potem ko je zdravnik Re. 3. novembra 2009 pripravil svoje poročilo, je zdravnik urada PMO poklicno bolezen tožeče stranke opisal kot „anksiozno-depresivno motnjo, ki jo je mogoče pripisati resnemu sporu upravne narave, enakovrednemu psihičnemu nadlegovanju“, in stopnjo invalidnosti, ki je posledica te motnje, ocenil na 10 %. Vsi ti sklepi in zdravniška poročila so bili poslani invalidski komisiji.

44      Zdravnik T., zdravnik, ki ga je imenoval Odbor regij, je v dopisu z dne 1. junija 2010, naslovljenem na generalnega sekretarja Odbora regij, navedel, da se je tega dne sestala invalidska komisija, ter zaprosil za poročilo urada OLAF in poročilo o upravni preiskavi, pri čemer je pojasnil, da bo komisija nadaljevala delo, ko se seznani s tema dokumentoma.

45      Trojica članov invalidske komisije se je znova sestala 2. julija 2010. Invalidska komisija je z večino glasov članov – te sklepe sta podpisala samo zdravnika T. in O. – sklenila, da invalidnost tožeče stranke ni posledica poklicne bolezni (v nadaljevanju: sklepi z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti). Zdravnik Go., zdravnik, ki je bil po uradni dolžnosti imenovan za zastopanje tožeče stranke, je prav tako 2. julija 2010 podpisal ločene sklepe, v katerih je ugotovil, da je invalidnost tožeče stranke posledica poklicne bolezni.

46      Predsedstvo odbora regij je kot OPI na seji 10. septembra 2010 „potrdilo [sklepe z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti], v skladu s [katerimi] invalidnost [tožeče stranke] ni posledica poklicne bolezni v smislu člena 78, [peti odstavek], Kadrovskih predpisov“. Ta sklep (v nadaljevanju: sklep z dne 10. septembra 2010 ali izpodbijani sklep) je bil tožeči stranki sporočen z dopisom z dne 12. oktobra 2010, ki ga je tožeča stranka prejela 22. oktobra 2010.

47      Zdravnika T. in O. sta v zbirnem zdravniškem poročilu, ki se nanaša na vprašanje izvora bolezni, katere posledica je invalidnost tožeče stranke, in ki ga je zdravnik T. z dopisom z dne 16. septembra 2010 posredoval zdravniku Go. (v nadaljevanju: poročilo invalidske komisije), navedla, da se je invalidska komisija na sestanku 1. junija 2010 seznanila z odgovori na vprašanja, postavljena Odboru regij, ter s sklepi, ki jih je 20. novembra 2008 in 11. februarja 2010 sprejel zdravnik urada PMO, ter da „iz preučitve [navedenih] dokumentov izhaja, da [je] sprejetje poklicnega izvora [urada PMO] temelji[lo] izključno na izjavah pacienta“. Poleg tega je v poročilu invalidske komisije navedeno, da so „pri psihološkem testiranju s testom za objektivizacijo simptomov vse klinične lestvice močno presega[le] normalne rezultate[; da] gre [pri tem] za prekoračitev, zaradi katere se pojavlja sum, da oseba ni iskrena“, pri čemer je pojasnjeno, da je „psihopatološko stanje [tožeče stranke] nastopilo, preden je prevzel[a] delovno mesto notranjega revizorja“. V poročilu invalidske komisije je tudi omenjeno, da je ta komisija na sestanku 2. julija 2010 preučila poročilo urada OLAF in ugotovila, da ne vsebuje „nobenega opisa groženj, ustrahovanja ali nadlegovanja v zvezi s [tožečo stranko]“. Nazadnje, v poročilu invalidske komisije je navedeno, da „med notranjo upravno preiskavo[, ki jo je izvedel Odbor regij, tožeča stranka] ni podal[a] nobenega primera dejanj, katerih žrtev naj bi bil[a]“.

48      V zadnjem odstavku poročila invalidske komisije je pojasnjeno, da, „[m]edtem ko [zdravnik Go.] trdi, da je prepričan o poklicnem izvoru invalidnosti, [zdravnika T. in O.] kljub prizadevanju, da bi odkrila resnico, ne najdeta elementov – s pridržkom tega, kar bi se pokazalo v poznejši razpravi – za enako prepričanje“.

49      Zdravnik Go., ki je bil po uradni dolžnosti imenovan za zastopanje tožeče stranke v invalidski komisiji, je že v poročilu z dne 13. septembra 2010 (v nadaljevanju: poročilo zdravnika Go.), ki je bilo oktobra istega leta poslano zdravnikoma T. in O., menil, da je invalidnost tožeče stranke poklicnega izvora. V tem poročilu je zdravnik Go. zlasti opozoril, da „člen 78 [Kadrovskih predpisov] določa tako imenovano socialno zavarovanje uradnika, [ki mu] ni treba dokazati odgovornosti svojega delodajalca, da bi bil do tega zavarovanja upravičen“, in med drugim citiral odlomke iz poročila urada OLAF in resolucije Parlamenta o razrešnici ter številnih drugih zdravniških poročil iz spisa, pri čemer je presodil, da če ta zdravniška poročila „niso zavezujoča“, so pa „nedvomno informativna“. Po navedbah zdravnika Go. pa je v vseh teh zdravniških mnenjih, ki jih je treba upoštevati, navedeno, da so zdravstvene težave tožeče stranke posledica psihičnega nadlegovanja in pritiskov, ki jih je bila deležna v poklicnih okoliščinah.

50      Tožeča stranka je z dopisom z dne 21. januarja 2011 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper sklep z dne 10. septembra 2010. V pritožbi je na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov zahtevala tudi plačilo 10.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode in povračilo vseh stroškov, povezanih s postopkom za ugotavljanje invalidnosti.

51      OPI je s sklepom z dne 20. maja 2011, ki ga je tožeča stranka prejela 1. junija 2011, pritožbo zavrnil (v nadaljevanju: sklep o zavrnitvi pritožbe).

 Postopek in predlogi strank

52      Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 26. julija 2012 obvestilo tožečo stranko, da ji namerava po uradni dolžnosti zagotoviti anonimnost. Tožeča stranka je 16. avgusta 2012 odgovorila, da anonimnosti ne želi.

53      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        sklep z dne 10. septembra 2010 razglasi za ničen, ker je OPI zavrnil priznanje na podlagi člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, da je bolezen, katere posledica je invalidnost tožeče stranke, poklicnega izvora;

–        sklep o zavrnitvi pritožbe po potrebi razglasi za ničen;

–        Odboru regij naloži plačilo 10.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode;

–        Odboru regij naloži povračilo vseh njenih stroškov, povezanih s postopkom za ugotavljanje invalidnosti od njegovega začetka, vključno s stroški, povezanimi s pritožbo;

–        Odboru regij naloži plačilo stroškov.

54      Odbor regij Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        zavrne tožbo kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

1.     Predmet tožbe

55      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, točka 8).

56      V obravnavanem primeru se s sklepom o zavrnitvi pritožbe potrjuje izpodbijani sklep ob navedbi razlogov v podporo zadnjenavedenemu sklepu. V takem primeru je treba dejansko preučiti zakonitost prvotnega akta, ki posega v položaj, ob upoštevanju obrazložitve, navedene v sklepu o zavrnitvi pritožbe, pri čemer se šteje, da se ta obrazložitev ujema z navedenim aktom (sodba Sodišča za uslužbence z dne 18. aprila 2012 v zadevi Buxton proti Parlamentu, F‑50/11, točka 21 in navedena sodna praksa).

57      Zato predlogi za razglasitev ničnosti, usmerjeni zoper sklep o zavrnitvi pritožbe, nimajo samostojne vsebine, za tožbo pa je treba šteti, da je usmerjena zoper izpodbijani sklep, katerega obrazložitev je navedena v sklepu o zavrnitvi pritožbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. junija 2004 v zadevi Eveillard proti Komisiji, T‑258/01, točki 31 in 32).

2.     Predloga za razglasitev ničnosti

58      Tožeča stranka v podporo predlogoma za razglasitev ničnosti navaja tri tožbene razloge:

–        prvi se nanaša na neupoštevanje postopka in kršitev načela kolegialnosti;

–        drugi se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, očitno napako pri presoji ter kršitve člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, pooblastil invalidske komisije in pojma poklicna bolezen;

–        tretji se nanaša na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, zlorabo pooblastil in kršitev postopka.

 Prvi tožbeni razlog: neupoštevanje postopka in kršitev načela kolegialnosti

 Trditve strank

59      Tožeča stranka trdi, da je OPI 10. septembra 2010 odločal na podlagi sklepov z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti, ki niso bili dokončni in so bili napačni, ker so bili po eni strani sprejeti pred pripravo poročila invalidske komisije in pred pripravo poročila zdravnika Go po drugi. Zadevni poročili naj bi bili pripravljeni, podpisani, nato pa poslani naprej 16. septembra 2010 oziroma oktobra 2010, to je po sprejetju izpodbijanega sklepa 10. septembra 2010. Iz tega naj bi izhajala kršitev načela kolegialnosti pri delu invalidske komisije.

60      Odbor regij meni, da je invalidska komisija svoje delo opravila kolegialno, pri čemer je imel vsak od njenih članov možnost učinkovito izraziti svoje stališče. V preostalem naj tožeča stranka ne bi izpodbijala resničnosti izmenjave mnenj med trojico zdravnikov na sestankih invalidske komisije 1. junija in 2. julija 2010. Poleg tega naj ne bi nobeno pravno pravilo nasprotovalo temu, da zdravniki po potrebi pripravijo poročilo po predložitvi svojih sklepov organu, pristojnemu za imenovanja.

 Presoja Sodišča za uslužbence

61      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora invalidska komisija svoje delo opravljati kolegialno, pri čemer mora vsak od njenih članov dobiti možnost, da učinkovito izrazi svoje stališče (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 22. novembra 1990 v zadevi V. proti Parlamentu, T‑54/89, točka 34, in z dne 27. februarja 2003 v zadevi Camacho-Fernandes proti Komisiji, T‑20/00, točka 45 in naslednje).

62      V obravnavanem primeru je iz listin iz spisa razvidno, da so se trije člani invalidske komisije, to so zdravniki T., Go. in O., sestali 1. junija in 2. julija 2010 ter da so razpravljali in izmenjali mnenja o izvoru invalidnosti tožeče stranke. Poleg tega je zdravnik Go., ki je zastopal tožečo stranko, v svojem poročilu potrdil, da je na sestankih invalidske komisije lahko izrazil svoje stališče, in sicer z navedbo, da „odločno vztraja pri svojem pritrdilnem mnenju“.

63      Zato so lahko člani invalidske komisije, potem ko so imeli dostop do vseh zdravstvenih in nezdravniških dokumentov iz spisa tožeče stranke, zlasti do poročila urada OLAF in resolucije Parlamenta o razrešnici, učinkovito izrazili svoje stališče do izvora invalidnosti tožeče stranke, tako da je invalidska komisija svoje delo opravila kolegialno.

64      Poleg tega te ugotovitve ni mogoče izpodbijati le zaradi dejstva, da sta bili poročilo invalidske komisije in poročilo zdravnika Go. pripravljeni in izmenjani, potem ko je invalidska komisije sprejela sklepe z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti. Zdravniki invalidske komisije lahko namreč sklepe oblikujejo, potem ko končajo kolegialne ustne razprave, poročilo pa po potrebi pripravijo pozneje, saj to poročilo ni bistven pogoj za veljavnost posvetovanj take komisije (glej po analogiji sodbi Sodišča z dne 10. decembra 1987 v zadevi Jänsch proti Komisiji, 277/84, in z dne 19. junija 1992 v zadevi V. proti Parlamentu, C‑18/91 P, točka 20).

65      Iz člena 9 Priloge II h Kadrovskim predpisom tudi izhaja, da morajo biti sklepi invalidske komisije poslani OPI in zadevnemu uradniku. Nasprotno pa je delo invalidske komisije zaradi svoje narave, vsebine in zdravstvenih posledic tajno, z njim pa ne smeta biti seznanjena niti OPI niti zadevni uradnik (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 3. junija 1997 v zadevi H proti Komisiji, T‑196/95, točka 95, in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 6. novembra 2012 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, F‑41/06 RENV, točka 151, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑20/13 P). Zbirno zdravniško poročilo, ki ga invalidska komisija pripravi v podporo svojim sklepom, pa spada v okvir njenega „dela“, zato se ne pošlje niti OPI niti neposredno zadevnemu uradniku. To zdravniško poročilo je del zdravstvene kartoteke zadevnega uradnika, ki ima dostop do nje v skladu s členom 26a Kadrovskih predpisov.

66      Zato je treba razlikovati med sklepi invalidske komisije, ki morajo biti nujno poslani OPI, preden ta sprejme sklep, ter zdravniškimi analizami in ugotovitvami, po potrebi vključenimi v eno ali več zbirnih zdravniških poročil, ki jih pripravijo invalidska komisija ali nekateri člani te komisije ter ki so del zdravstvene kartoteke zadevnega uradnika, vendar se ne pošljejo OPI.

67      Iz zgoraj navedenega izhaja, da invalidski komisiji v okviru postopka na podlagi člena 78, peti odstavek, Kadrovskih podpisov, katerega namen je priznanje poklicnega izvora invalidnosti, ki naj bi prizadela zadevno osebo, ni treba pripraviti – za OPI in preden ta sprejme upravno odločbo – zbirnega zdravniškega poročila o svojem delu, ker OPI v nobenem primeru ne more dostopati do navedenega poročila, za katero dejansko velja tajnost dela invalidske komisije.

68      V obravnavanem primeru sta sklepe z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti po koncu drugega sestanka, ki je ob udeležbi trojice članov invalidske komisije potekal tega dne v Bruslju (Belgija), podpisala samo zdravnika T. in O., pri čemer je bilo v teh sklepih navedeno, da invalidnost tožeče stranke ni posledica poklicne bolezni. Zato je zdravnik Go., ki je zastopal tožečo stranko in se ni strinjal s temi sklepi, prav tako 2. julija 2010 podpisal ločene sklepe (glej točko 45 te sodbe). Nesporno je, da so bili sklepi z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti poslani OPI, ki jih je potrdil s sklepom z dne 10. septembra 2010. To, da sta bili zatem poročilo invalidske komisije in poročilo zdravnika Go. pripravljeni in poslani – prvo zdravniku Go. in drugo preostalima članoma invalidske komisije – po sprejetju sklepa z dne 10. septembra 2010, ne pomeni, da je ta sklep nepravilen zaradi nespoštovanja načela kolegialnosti. Kot je bilo ugotovljeno v točki 63 te sodbe, so imeli člani invalidske komisije možnost izraziti svoje stališče med celotnim postopkom te komisije, vsekakor pa na njenem zadnjem sestanku 2. julija 2010, ob koncu katerega sta zdravnika T. in O. z dvema glasovoma od treh sprejela sklepe z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti, pri čemer je bilo treba OPI poslati samo ta dokument.

69      Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve, očitna napaka pri presoji, kršitev člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, kršitev pooblastil invalidske komisije in kršitev pojma poklicna bolezen

70      Drugi tožbeni razlog v bistvu vsebuje štiri ločene dele. V okviru prvega dela tega tožbenega razloga tožeča stranka navaja kršitev obveznosti obrazložitve. V drugem delu zdravniški komisiji očita očitno neupoštevanje elementov iz upravnega spisa in zdravstvene kartoteke. S tretjim delom se sklicuje na kršitev pooblastil invalidske komisije. V četrtem delu invalidski komisiji očita, da je napačno razlagala pojem poklicna bolezen.

 Prvi del drugega tožbenega razloga: kršitev obveznosti obrazložitve

–       Trditve strank

71      Tožeča stranka trdi, da mora invalidska komisija v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima na zdravstvenem področju, svoje mnenje obrazložiti tako, da je mogoče preveriti obstoj razumljive povezave med njenimi zdravniškimi ugotovitvami in njenimi sklepi. Ta obveznost obrazložitve naj bi bila posebej pomembna, kadar se mnenje invalidske komisije razlikuje od nekaterih predhodnih zdravniških poročil.

72      V obravnavanem primeru naj bi morala invalidska komisija pojasniti razloge, iz katerih se je želela oddaljiti od zdravniških ugotovitev zdravstvenih izvedencev, vprašanih za mnenje na zahtevo urada PMO v okviru postopka, ki ga je ta urad začel na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, kar naj bi veljalo toliko bolj, ker je invalidska komisija čakala na končanje tega postopka, preden je odločila prav o izvoru invalidnosti tožeče stranke.

73      Tožeča stranka navaja, da poročilo invalidske komisije ne vsebuje niti obrazložitve niti pojasnila razlogov, iz katerih se je navedena komisija oddaljila – a fortiori brez izvedbe kakršne koli prave klinične študije primera tožeče stranke – od sklepa urada PMO z dne 9. januarja 2009, s katerim je bil priznan poklicni izvor bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, in od vseh drugih zdravniških poročil, ki kažejo, da so bili zdravniki soglasni glede poklicnega izvora invalidnosti tožeče stranke.

74      Navedba v poročilu invalidske komisije, da „sprejetje poklicnega izvora [v okviru priznanja poklicne bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov] temelji izključno na izjavah pacienta“, naj ne bi mogla zadoščati za obrazložitev sklepov z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti, s katerimi je bil poklicni izvor invalidnosti tožeče stranke zavrnjen. Nazadnje, mnenje invalidske komisije, v skladu s katerim invalidnost tožeče stranke ni posledica poklicne bolezni, naj bi bilo nerazumljivo.

75      Odbor regij trdi, da ni potrebno, da je poročilo invalidske komisije na formalni ravni vzor pisanja. Zadoščalo naj bi, da se v njem vzpostavlja razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami in sklepi invalidske komisije.

76      Priznanje trajne invalidnosti, tudi popolne, na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov naj nikakor ne bi vplivalo na uporabo člena 78 Kadrovskih predpisov, zato naj ne bi mogli govoriti o kakršnem koli protislovju med sklepi, sprejetimi v okviru postopka iz člena 73 Kadrovskih predpisov, in sklepi, sprejetimi v okviru člena 78 Kadrovskih predpisov.

77      Nazadnje, po mnenju Odbora regij je invalidska komisija vsekakor pojasnila razlog, iz katerega se je oddaljila od sklepa urada PMO z dne 2. januarja 2009, s katerim je bil priznan poklicni izvor bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, in sicer z navedbo, da vzrokov za invalidnost ni mogoče iskati v delovnih pogojih tožeče stranke, temveč drugje. Odbor regij se sklicuje na odlomke iz več zdravniških poročil in na poročilo invalidske komisije, v katerem je omenjena struktura osebnosti tožeče stranke s pojasnilom, da „pri psihološkem testiranju s testom za objektivizacijo simptomov vse klinične lestvice močno presegajo normalne rezultate[; da] gre [pri tem] za prekoračitev, zaradi katere se pojavlja sum, da oseba ni iskrena“. Presoje v teh različnih odlomkih naj bi prikazovale razumljivo povezavo med zdravniškimi ugotovitvami in sklepi invalidske komisije.

–       Presoja Sodišča za uslužbence

78      Na začetku je treba opozoriti, da je cilj, ki se želi doseči z določbami Kadrovskih predpisov v zvezi z invalidsko komisijo, zdravstvenim izvedencem prepustiti dokončno presojo vseh zdravstvenih vprašanj in da tega cilja zaradi svoje notranje upravne sestave ne more uresničiti noben OPI. V tem okviru zdravniške presoje v ožjem pomenu ne morejo biti predmet sodnega nadzora in jih je treba šteti za dokončne, če so opravljene zakonito. Nasprotno se sodni nadzor lahko opravlja nad zakonitostjo sestave in delovanja invalidske komisije ter nad mnenjem, ki ga ta izda. S tega vidika je Sodišče za uslužbence pristojno, da preuči, ali mnenje vsebuje obrazložitev, ki omogoča presojo preudarkov, na katerih temeljijo sklepi tega mnenja, in ali obstaja razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje mnenje, in sklepi zadevne invalidske komisije (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 1992 v zadevi Plug proti Komisiji, T‑165/89, točka 75, in z dne 23. novembra 2004 v zadevi O proti Komisiji, T‑376/02, točka 29 in navedena sodna praksa).

79      Na podlagi te ustaljene sodne prakse je treba glede obravnavanega primera najprej ugotoviti, da sklepi z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti, ki jih je OPI potrdil s sklepom z dne 10. septembra 2010, vsebujejo le trditev, da invalidnost tožeče stranke „ni posledica poklicne bolezni“, ne da bi bila ta trditev utemeljena s kakršnim koli pojasnilom.

80      Vendar bi morali taki razlogi, kadar uprava v odgovoru na pritožbo za utemeljitev svoje odločitve navede natančne razloge v zvezi s posameznim primerom, v skladu s sodno prakso sovpadati z odločitvijo o zavrnitvi in jih je treba šteti za informacije, ki se upoštevajo pri presoji zakonitosti te odločitve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Birkhoffu, T‑377/08 P, točki 55 in 56 ter navedena sodna praksa).

81      V obravnavanem primeru je OPI v sklepu o zavrnitvi pritožbe pojasnil, prvič, da „je zavezan upoštevati zdravniške ugotovitve […], razen če [lahko] odkrije kršitve postopka ali nerazumljivo povezavo med sklepi komisije in zdravstvenimi podatki, ki so pripeljali do teh sklepov“. Drugič, OPI je navedel, da je treba „zadostnost obrazložitve […] presojati glede na okoliščine primera, torej ne le z vidika besedila akta, ampak glede na dejanski in pravni okvir, v katerem je bil akt sprejet, vsebino akta ter naravo navedenih razlogov“. Tretjič, OPI je menil, da „vprašanje, ali bolezen[, katere posledica je invalidnost,] izvira iz neke okoliščine, in ne iz druge, ni upravno ali pravno, temveč znanstveno vprašanje“.

82      Ob tako postavljenih premisah je OPI v sklepu o zavrnitvi pritožbe navedel, da je zdravnika T. prosil, naj „potrdi, da so sklepi invalidske komisije [dejansko] podprti z zdravstvenimi in upravnimi podatki iz zdravstvene kartoteke“. Zato je OPI menil – kot je še naprej razvidno iz sklepa o zavrnitvi pritožbe – da „se je prepričal […], da je invalidska komisija v svojem poročilu res skrbno pojasnila razloge, iz katerih je z zdravstvenega vidika presodila, da ni mogoče priznati niti delnega poklicnega izvora invalidnosti [tožeče stranke] na podlagi člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov“. V sklepu o zavrnitvi pritožbe je še navedeno, da je zdravnik T. na dan, ki ni opredeljen, OPI poslal odgovor, da so „sklepi invalidske komisije, [v skladu s katerimi invalidnost] ni posledica poklicne bolezni, podprti z zdravstvenimi in upravnimi podatki iz zdravstvene kartoteke zadevne osebe, in sicer s: klinično študijo primera in zdravstveno anamnezo [tožeče stranke], osebnimi zdravstvenimi sklepi zdravnikov, študijo zdravniških poročil, rezultati izvedenskih mnenj in specialističnih testov, analizo uradnih upravnih dokumentov“.

83      Kljub odgovoru, ki ga je zdravnik T. poslal OPI, to je odgovoru, ki je, kot je bilo pravkar navedeno, omenjen v sklepu o zavrnitvi pritožbe, pa je treba ugotoviti, da vsi zdravstveni podatki in z izjemo enega vsi upravni dokumenti, ki jih je naštel zdravnik T., glede na vsebino podpirajo nasprotno sklepanje, in sicer da je bolezen, katere posledica je invalidnost tožeče stranke, poklicnega izvora.

84      Táko sklepanje omogočajo tri ugotovitve dejanskega stanja.

85      Najprej je treba opozoriti, da mora invalidska komisija, kadar odloča o zahtevnih zdravstvenih vprašanjih, ki se nanašajo na vzročno zvezo med boleznijo, ki je prizadela zadevno osebo, in njenim opravljanjem poklicne dejavnosti za neko institucijo, med drugim navesti elemente iz spisa, na katere se opira, ter v primeru bistvene razlike pojasniti razloge, iz katerih se je oddaljila od nekaterih predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so za zadevno osebo ugodnejša (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 1999 v zadevi Latino proti Komisiji, T‑300/97, točki 77 in 78, ter sodba Sodišča za uslužbence z dne 11. maja 2011 v zadevi J proti Komisiji, F‑53/09, točka 92 in navedena sodna praksa).

86      Poleg tega, tudi če lahko invalidska komisija, ki odloča v postopku na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov, oblikuje drugačne sklepe od tistih, ki jih sprejme zdravniška komisija, ki odloča v postopku na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov (zgoraj navedena sodba J proti Komisiji, točke od 56 do 61), to ne spremeni dejstva, da mora invalidska komisija, ki ji je bil predložen primer zadevne osebe – če je želela ta komisija, tako kot v obravnavanem primeru, počakati na izid postopka, izvedenega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov –predstaviti razloge, iz katerih se je oddaljila od presoj v zdravniških poročilih, ki so omogočila priznanje poklicnega izvora bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ter te razloge jasno in razumljivo navesti (glej v tem smislu sodbo Sodišča za uslužbence z dne 14. septembra 2010 v zadevi AE proti Komisiji, F‑79/09, točke 66, 67 in 72), bodisi v svojih sklepih, ki jih prejme OPI, bodisi v svojem zbirnem zdravniškem poročilu, ki se lahko pripravi pozneje.

87      V obravnavanem primeru – in to je prva od treh ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi katerih je mogoče trditi, da zdravstveni podatki in upravni dokumenti, ki jih je navedel zdravnik T., podpirajo sklepanje, da je bolezen, katere posledica je invalidnost tožeče stranke, poklicnega izvora – iz spisa, predloženega Sodišču za uslužbence, izhaja, da je bilo v zdravniških poročilih, ki so bila preučena v okviru postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, in ki so bila na voljo invalidski komisiji, ko je sprejela sklepe z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti, in sicer v vsaj desetih zdravniških poročilih (bolnišničnih poročilih z dne 16. januarja 2006, poročilu profesorja D. M. z dne 16. oktobra 2006, poročilu zdravnika Ra. z dne 26. oktobra 2006, poročilu zdravnika urada PMO z dne 8. maja 2008, poročilu zdravnika Ra. z dne 18. septembra 2008, sklepih zdravnika urada PMO z dne 20. novembra 2008, poročilu zdravnika D. z dne 12. avgusta 2009, poročilu zdravnika Me. z dne 17. oktobra 2009, poročilu zdravnika Re. z dne 3. novembra 2009 in sklepih zdravnika urada PMO z dne 11. februarja 2010) poudarjeno – če za primer navedemo le nekaj odlomkov – da je tožeča stranka doživela načrtno in organizirano izključevanje, slabo ravnanje, spor na delovnem mestu, ki je povzročil izgorelost, psihično naporne delovne pogoje, frustracije ter resen spor upravne narave, enakovreden psihičnemu nadlegovanju.

88      V zvezi z ugotovitvami v zdravniških poročilih, naštetih v prejšnji točki, je treba opozoriti, da je invalidska komisija v poročilu po eni strani zatrdila, da „sprejetje poklicnega izvora bolezni“ na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov v sklepih zdravnika urada PMO z dne 20. novembra 2008 in z dne 11. februarja 2010 temelji samo na „izjavah pacienta“, in po drugi, da „pri psihološkem testiranju s testom za objektivizacijo simptomov vse klinične lestvice močno presegajo normalne rezultate[; da] gre [pri tem] za prekoračitev, zaradi katere se pojavlja sum, da oseba ni iskrena“.

89      Vendar trditev, da je priznanje poklicnega izvora bolezni tožeče stranke od urada PMO temeljilo na „izjavah pacienta“, tudi če je utemeljena, ne omogoča razumevanja, zakaj se je invalidska komisija oddaljila od desetih predhodnih zdravniških poročil, niti tega, na katere elemente se je oprla, da je v nasprotju z zdravniškimi in upravnimi poročili, ki jih je imela na voljo, zatrdila, da invalidnost tožeče stranke ni poklicnega izvora (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 1999 v zadevi Nardone proti Komisiji, T‑27/98, točke od 95 do 98, in z dne 27. junija 2000 v zadevi Plug proti Komisiji, T‑47/97, točki 117 in 118).

90      Poleg tega se trditev, da „pri psihološkem testiranju s testom za objektivizacijo simptomov pacienta vse klinične lestvice močno presegajo normalne rezultate“ in da „gre [pri tem] za prekoračitev, zaradi katere se pojavlja sum, da oseba ni iskrena“, zdi dvoumna in težko razumljiva.

91      Če je treba iz nje sklepati, da je tožeča stranka po mnenju avtorjev poročila invalidske komisije lagala o svojih simptomih ali pri njihovem opisu pretiravala ter da ji je torej uspelo zaobiti skrbni nadzor več izvedencev in potvoriti rezultate več psiholoških testov, je treba ugotoviti, da taka trditev še vedno ne pojasni, zakaj je invalidska komisija sklepala, da invalidnost ne more biti poklicnega izvora, in to niti delno (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Plug proti Komisiji z dne 27. februarja 1992, točka 81; O proti Komisiji, točki 70 in 73 , ter J proti Komisiji, točka 93). Če je to pomen tega stavka, je ta vsekakor v nasprotju z zapisnikom z dne 23. maja 2007, v skladu s katerim se „podrobni vidiki [osebnosti tožeče stranke] pokažejo pri [psihološkem testiranju s testom za objektivizacijo simptomov; v]eljavnostne lestvice kažejo na njeno iskreno sodelovanje[; s]imptomatske lestvice, vse z visokim številom točk, se nagibajo zlasti na področje psihoze“.

92      Če je treba iz te trditve nasprotno sklepati, da rezultati psihološkega testa, uporabljenega pri tožeči stranki, po mnenju invalidske komisije niso bili zanesljivi, je treba poudariti, da bi se morala invalidska komisija ob obstoju desetih predhodnih zdravniških poročil in več doslednih uradnih dokumentov, za katere je poleg tega zaprosila sama, da bi nato lahko odločila o poklicnem izvoru invalidnosti tožeče stranke, prepričati, da ima na voljo vse potrebne podatke za izpolnitev svoje naloge, in zlasti zahtevati izvedbo novega psihološkega testa (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Latino proti Komisiji, točka 70). Invalidska komisija pa ni zahtevala nobenega dopolnilnega psihološkega testa.

93      Trditev invalidske komisije, da „gre [pri tem] za prekoračitev, zaradi katere se pojavlja sum, da oseba ni iskrena“, torej ostaja dvoumna, težko razumljiva in protislovna ter zato Sodišču za uslužbence ne omogoča, da bi preverilo obstoj razumljive povezave med zdravniškimi ugotovitvami invalidske komisije in njenimi sklepi, niti tega, da bi presodilo preudarke, na katerih ti sklepi temeljijo.

94      Kar poleg tega zadeva preudarek v poročilu invalidske komisije, da je „psihopatološko stanje [tožeče stranke] nastopilo, preden je prevzel[a] delovno mesto notranjega revizorja“, je treba ugotoviti – in to je druga od treh ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi katerih je mogoče trditi, da zdravstveni podatki in upravni dokumenti, ki jih je navedel zdravnik T. v odgovoru, poslanem OPI, podpirajo sklepanje, da je bolezen, katere posledica je invalidnost tožeče stranke, poklicnega izvora – da je bil ta preudarek podan brez kakršne koli naknadne analize ali sklepa ter da nikakor ne zadošča za pojasnitev razlogov, iz katerih številne zdravniške analize in dejstva v zdravniških in upravnih poročilih niso mogli v celoti ali delno podpreti poklicnega izvora invalidnosti tožeče stranke.

95      Dalje, če je treba ta stavek razumeti tako, da je tožečo stranko bolezen prizadela, preden je prevzela delovno mesto notranjega revizorja, ta ugotovitev sama ne zadošča za to, da se pri preučevanju izvora invalidnosti tožeče stranke ne bi upošteval poklicni izvor bolezni v smislu člena 78 Kadrovskih predpisov, ker je lahko poklicna bolezen tudi poslabšanje prej obstoječe bolezni, ki izvira od drugod (zgoraj navedena sodba O proti Komisiji, točki 67 in 68).

96      Nazadnje, kar zadeva tretjo ugotovitev dejanskega stanja, invalidska komisija navaja odlomek iz resolucije Parlamenta o razrešnici, v katerem se obsoja prav „individualno in institucionalno nadlegovanje“, ki ga je bila deležna tožeča stranka, vendar navedena komisija tega odlomka ne analizira in iz njega ne izpeljuje nobene posledice. V primeru, kot je obravnavani, v katerem se o obstoju spora na delovnem mestu med tožečo stranko in njenimi nadrejenimi ter o delovnem okolju, sovražnem do tožeče stranke, poroča ne le v desetih zdravniških poročilih, ampak tudi v treh uradnih dokumentih, ki so jih izdali institucije ali zunanji nadzorni organi, kot so resolucija Parlamenta o razrešnici, poročilo odbora COCOBU in poročilo urada OLAF – čeprav je na splošno težko zagotoviti pisne dokaze o obstoju slabega ravnanja nadrejenega osebja – bi morala invalidska komisija jasno in natančno obrazložiti svojo odločitev, da ne bo upoštevala zgoraj navedenih dokumentov, česar pa v obravnavanem primeru ni storila.

97      Skratka, iz zgoraj navedenega izhaja, da invalidska komisija po eni strani ni pravno zadostno pojasnila razlogov, iz katerih se je oddaljila od predhodnih zdravniških poročil, ki jasno potrjujejo poklicni izvor bolezni tožeče stranke, in da po drugi prav tako ni zadostno obrazložila, zakaj ni bilo mogoče šteti, da je izvor invalidnosti tožeče stranke poklicen, tudi če samo delno. V zvezi s tem invalidska komisija zlasti ni zagotovila nobenega pojasnila za to, da ni upoštevala resolucije Parlamenta o razrešnici, v kateri sta jasno navedena resen spor na delovnem mestu in „nadlegovanje“, ki ju je doživela tožeča stranka.

98      Ker se torej v poročilu invalidske komisije ne vzpostavlja razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami te komisije in sklepi z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti, to poročilo v zvezi s tem vsebuje nezadostno obrazložitev, ki vpliva na zgoraj navedene sklepe, poslane OPI, in na izpodbijani sklep. Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga sprejeti.

 Drugi del drugega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji

–       Trditve strank

99      Tožeča stranka meni, da je presoja v poročilu invalidske komisije, v skladu s katero „sprejetje poklicnega izvora [v okviru priznanja poklicne bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov] temelji izključno na izjavah pacienta“, očitno napačna. Nasprotno, sklepi zdravnika urada PMO naj bi temeljili na zdravniških poročilih in uradnih dokumentih.

100    Poleg tega naj bi bila navedba invalidske komisije, da tožeča stranka „uradu OLAF ni bil[a] zmož[na] jasno pojasniti, kakšne pritiske je po svojem mnenju doživel[a]“, očitno napačna. Prav tako naj bi šlo pri trditvah invalidske komisije, da „so člani invalidske komisije[, potem ko so] prebrali poročilo urada OLAF[, ugotovili], da ne vsebuje nobenega opisa groženj, ustrahovanja ali nadlegovanja v zvezi s [tožečo stranko]“, ter da „med notranjo upravno preiskavo [tožeča stranka] ni podal[a] nobenega primera dejanj, katerih žrtev naj bi bil[a], čeprav so preiskovalci izrecno vztrajali pri tem“, za očitno neupoštevanje elementov iz upravnega spisa in zdravstvene kartoteke. V poročilu urada OLAF naj ne bile samo ponovljene izjave tožeče stranke, temveč naj bi bili v njem ugotovljeni nadlegovanje in ustrahovanje v zvezi z njo. V resoluciji Evropskega parlamenta o razrešnici, ki je akt, ki ustvarja zavezujoče pravne učinke, je bilo od Odbora regij zahtevano, naj se tožeči stranki opraviči in jo zaščiti pred nadlegovanjem. Parlament naj bi namreč zaradi dejavnosti odbora COCOBU izvedel lastno preiskavo in preučil zadevo. Tožeča stranka poudarja, da je treba táko resolucijo šteti najmanj za enega od elementov, ki dokazujejo nepravilne in močno konfliktne delovne pogoje, ki jim je bila izpostavljena.

101    Odbor regij trdi, da cilj poročila urada OLAF ni bil ugotoviti obstoj psihičnega nadlegovanja, ki naj bi ga bila deležna tožeča stranka, temveč preiskati morebitne finančne nepravilnosti v škodo proračuna Unije. Navedbe iz poročila urada OLAF, na katere se sklicuje tožeča stranka, naj ne bi dokazovale obstoja ustrahovanja in nadlegovanja v zvezi z njo. Šlo naj bi za splošne kritike v zvezi z odnosom Odbora regij do opravljanja nalog finančnega nadzornika in pomanjkanjem podpore Odbora regij tožeči stranki.

102    Odbor regij zatrjuje, da resolucija Evropskega parlamenta o razrešnici ni zavezujoča ter ne more zagotoviti konkretnih, natančnih in doslednih pojasnil glede povezave med poklicno boleznijo in invalidnostjo. Vseeno priznava, da ta resolucija vsebuje izrecne kritike nespoštovanja institucionalne vloge finančnega nadzornika.

–       Presoja Sodišča za uslužbence

103    Najprej je treba opozoriti, da glede na omejen sodni nadzor, ki ga mora opraviti Sodišče za uslužbence, kadar gre za zdravniške presoje v ožjem pomenu, očitka v zvezi z očitno napako pri presoji, ki naj bi jo vsebovalo mnenje invalidske komisije, ni mogoče sprejeti (sodba Sodišča za uslužbence z dne 14. septembra 2011 v zadevi Hecq proti Komisiji, F‑47/10, točka 45 in navedena sodna praksa).

104    Ob upoštevanju tega pravila je iz poročila invalidske komisije razvidno, da je invalidska komisija, ko se je „seznanila [s sklepi zdravnika J., zdravnika] urada PMO[,] z dne 20. [novembra] 2008 in […] z dne 11. [februarja] 2010, v katerih je bil [na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov] ugotovljen obstoj poklicne bolezni z 10‑odstotno trajno invalidnostjo“, presodila, da „iz preučitve [navedenih] dokumentov izhaja, da sprejetje poklicnega izvora temelji izključno na izjavah pacienta“, v katerih „so dejstva predstavljena subjektivno in zanj ugodno“.

105    Preudarek, da sprejetje poklicnega izvora bolezni od urada PMO „temelji izključno na izjavah pacienta“, pa ni – v smislu sodne prakse – zdravniška presoja v ožjem pomenu in je torej lahko predmet sodnega nadzora, kar zadeva obseg tega preudarka na upravni ravni (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Hecq proti Komisiji, točke 96, 99 in 112).

106    V zvezi s tem je nesporno, da sprejetje poklicnega izvora bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov v sklepih zdravnika urada PMO z dne 20. novembra 2008 in z dne 11. februarja 2010 ne temelji izključno na navedbah tožeče stranke. Nasprotno, priznanje poklicnega izvora bolezni v teh sklepih po eni strani temelji na celi vrsti zdravniških poročil in na uradnih dokumentih v spisu tožeče stranke po drugi.

107    Tako so bili sklepi zdravnika urada PMO z dne 20. novembra 2008, v katerih se priznava obstoj poklicne bolezni, sprejeti na podlagi poročila istega zdravnika z dne 8. maja 2008 in psihiatričnega mnenja, ki ga je na njegovo zahtevo 18. septembra 2008 pripravil zdravnik Ra. ter katerega namen je bil „objektivizirati […] psihološko stanje“ tožeče stranke in „potrditi, ali je sedanje stanje res v vzročni zvezi s poklicno dejavnostjo“. Poleg tega se zdravnik urada PMO v poročilu z dne 8. maja 2008 sklicuje na šest drugih zdravniških poročil v kartoteki tožeče stranke. Kar zadeva sklepe zdravnika urada PMO z dne 11. februarja 2010, ti temeljijo na psihološkem izvedenskem poročilu, ki ga je 12. avgusta 2009 pripravil zdravnik D., nevropsihološki oceni, ki jo je 17. oktobra 2009 pripravil zdravnik Me., in psihiatričnem poročilu, ki ga je 3. novembra 2009 pripravil zdravnik Re., v katerih je bil ugotovljen obstoj reaktivne motnje, povezane s sporom na delovnem mestu.

108    Glede zadnjenavedenega se zdravnik urada PMO v poročilu z dne 8. maja 2008 sklicuje tudi na resolucijo Parlamenta o razrešnici, iz katere citira številne odlomke, ki se nanašajo prav na resen spor na delovnem mestu in ravnanje Odbora regij v zvezi s tožečo stranko. Tudi zdravnik D. v psihološkem izvedenskem poročilu z dne 12. avgusta 2009 med drugim navaja, da se je za pripravo poročila seznanil z odlomki iz resolucije Parlamenta o razrešnici in poročila urada OLAF.

109    Čeprav je postopek, ki je bil začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in katerega cilj je bila ugotovitev poklicnega izvora bolezni tožeče stranke, pravno ločen od postopka, začetega na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov za ugotavljanje poklicnega izvora invalidnosti tožeče stranke, je kljub temu dejansko stanje v obeh postopkih isto oziroma so dejstva, ki zadevajo izvor bolezni, vsekakor in nujno del dejstev, povezanih z izvorom morebitne invalidnosti.

110    Zato gre pri trditvi, da sprejetje poklicnega izvora bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov dejansko temelji „izključno na izjavah pacienta“ – to je trditvi, na kateri temelji poročilo invalidske komisije – za očitno napako pri presoji.

111    Poleg tega v primerjavi z nezdravniško dokumentacijo v spisu tožeče stranke, in sicer poročilom urada OLAF, resolucijo Parlamenta o razrešnici in poročilom odbora COCOBU, samo poročilo o upravni preiskavi ne vsebuje navedb o konfliktnih odnosih med tožečo stranko in njenimi nadrejenimi ali dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bila tožeča stranka deležna slabega ravnanja oziroma celo psihičnega nadlegovanja. Cilj upravne preiskave, katere poročilo invalidska komisija citira v svojem poročilu, pa je bil – na priporočilo urada OLAF v zvezi s tem – preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za začetek disciplinskega postopka zoper več članov osebja Odbora regij, v prvi vrsti zoper nekdanjega generalnega sekretarja. Cilj take preiskave torej ni bil preveriti, ali je bila tožeča stranka žrtev psihičnega nadlegovanja v smislu Kadrovskih predpisov.

112    Navesti je treba še, da invalidska komisija za izključitev poročila urada OLAF trdi, da „[p]o preučitvi iz tega poročila izhaja, da [tožeča stranka] uradu OLAF ni bil[a] zmož[na] jasno pojasniti, kakšne pritiske je po svojem mnenju doživel[a]“. Ta trditev pa ni navedena v poročilu urada OLAF, temveč – z manjšo razliko – v poročilu o upravni preiskavi, v katerem je omenjeno, da „[tožeča stranka] ni bil[a] zmož[na] jasno pojasniti, kakšne pritiske naj bi doživel[a]“. Zadevna trditev se namreč nanaša na pogovor, ki ga je 28. januarja 2004 s tožečo stranko opravil novi generalni sekretar Odbora regij v okviru upravne preiskave. Tožeča stranka zapisnika tega pogovora sicer ni želela podpisati, ker je menila, da je ničen, in je v zvezi s tem opozorila, da sklepne ugotovitve poročila o upravni preiskavi glede dejstev niso v skladu s sklepnimi ugotovitvami poročila urada OLAF.

113    Posledično invalidska komisija ni mogla trditi – ne da bi s tem v svojem poročilu storila očitno napako pri presoji – da „[tožeča stranka] uradu OLAF ni bil[a] zmož[na] jasno pojasniti, kakšne pritiske je doživel[a]“, in da „med notranjo upravno preiskavo [tožeča stranka] ni podal[a] nobenega primera dejanj, katerih žrtev naj bi bil[a], čeprav so preiskovalci izrecno vztrajali pri tem“, medtem ko ni sporno, da je urad OLAF v svojem poročilu ugotovil, da je poskušal Odbor regij tožečo stranko odvrniti od opravljanja njenih nalog oziroma jo v zvezi z njimi demoralizirati, in da je Parlament v resoluciji o razrešnici celo zahteval, naj se Odbor regij tožeči stranki opraviči prav zaradi svojega ravnanja v zvezi z njo.

114    Zato poročilo invalidske komisije, kar zadeva upoštevanje resolucije Parlamenta o razrešnici in poročila urada OLAF, ki ga je ta komisija sama zahtevala od OPI, da bi nato lahko dokončno odločila o izvoru invalidnosti tožeče stranke, vsebuje očitno napako pri presoji.

115    Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev je torej treba sprejeti tudi drugi del drugega tožbenega razloga.

 Tretji del drugega tožbenega razloga: kršitev pooblastil invalidske komisije

–       Trditve strank

116    Tožeča stranka trdi, da bi morala invalidska komisija preučiti vse njene delovne pogoje, vključno s tistimi, ki bi lahko pripeljali do nadlegovanja v zdravstvenem smislu, ne da bi torej nujno morala ugotoviti obstoj psihičnega nadlegovanja s pravnega vidika in pod pogoji iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov.

117    Tožeča stranka tudi navaja, da se mora invalidska komisija, ker je njeno delo zdravstvene narave, opredeliti do obstoja neposredne povezave med opravljanjem nalog in zdravstvenim stanjem uradnika. Zdravstveni izvedenci naj bi imeli izključno diskrecijsko pravico, ki ne more biti omejena z izidom upravne preiskave na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Poročilo o upravni preiskavi naj bi bilo eden izmed elementov, ki jih zdravniki lahko upoštevajo pri izvajanju svoje diskrecijske pravice, ne da bi bila njihova pristojnost zaradi tega omejena.

118    Odbor regij opozarja, da je sklep o zavrnitvi prošnje za pomoč, vložene na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, postal pravnomočen, ker ni bil izpodbijan. Odbor regij torej zatrjuje, da se tožeča stranka ne more sklicevati na opredelitev nadlegovanja v okviru postopka za priznanje poklicnega izvora invalidnosti na podlagi člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, ker nadlegovanje nikoli ni bil priznano s pravnega vidika.

–       Presoja Sodišča za uslužbence

119    Ker je mogoče tretji del drugega tožbenega razloga razumeti tako, da se nanaša na to, da invalidska komisija ni spoštovala svojih pooblastil glede preučevanja izvora invalidnosti tožeče stranke, je treba najprej opozoriti, da mora invalidska komisija v okviru svojih pooblastil opraviti zdravniške presoje, in ne pravnih, glede poklicnega izvora invalidnosti. Invalidska komisija je morala torej raziskati, ali je invalidnost tožeče stranke z zdravstvenega vidika posledica poklicne bolezni, ki izvira iz delovnih pogojev tožeče stranke, ali ne (sodba Sodišča z dne 21. januarja 1987 v zadevi Rienzi proti Komisiji, 76/84, točki 9 in 12). S tega vidika je torej treba ugotoviti, da je invalidska komisija v strogem pomenu izraza opravila nalogo, ki ji je bila zaupana, saj je v sklepih z dne 2. julija 2010 o izvoru invalidnosti zatrdila – seveda brez navedbe drugih podrobnosti – da invalidnost tožeče stranke „ni posledica poklicne bolezni“ (glej točko 45 te sodbe).

120    Poleg tega noben element iz spisa ne kaže, da se je invalidska komisija lotila pravne presoje dejstev ali okoliščin, povezanih z izvorom invalidnosti tožeče stranke.

121    Zato je treba tretji del drugega tožbenega razloga zavrniti.

 Četrti del drugega tožbenega razloga: napačna razlaga pojma poklicna bolezen in kršitev člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov

–       Trditve strank

122    Tožeča stranka trdi, da se postopka iz členov 73 in 78 Kadrovskih predpisov in cilji teh členov sicer razlikujejo in da lahko zdravstveni izvedenci oblikujejo drugačne sklepe, ker gre za neodvisna postopka, zlasti kar zadeva vprašanje poklicnega izvora bolezni, vendar to ne spremeni dejstva, da je „poklicna bolezen“ v okviru obeh določb enako opredeljena. Iz tega naj bi izhajalo, da mora invalidska komisija to opredelitev upoštevati.

123    Odbor regij pojasnjuje, da ne izpodbija tega, da je opredelitev pojma „poklicna bolezen“ v skladu s sodno prakso ista za namene postopka iz člena 73 Kadrovskih predpisov in postopka iz člena 78 Kadrovskih predpisov. Vendar naj tožeča stranka ne bi dokazala, da je tožena stranka to isto opredelitev razlagala napačno. Poleg tega Odbor regij meni, da lahko postopka, ker sta različna, pripeljeta do različnih odločitev, ki sta medsebojno neodvisni.

–       Presoja Sodišča za uslužbence

124    Opozoriti je treba, da je pojem „poklicna bolezen“, ki je uporabljen v členih 73 in 78 Kadrovskih predpisov, po eni strani opredeljen v členu 3 pravil o zavarovanju in po drugi, da pomen tega pojma ne more biti odvisen od tega, ali gre za uporabo člena 73 ali člena 78 Kadrovskih predpisov, čeprav se vsaka od teh določb nanaša na sistem, ki ima svoje posebnosti. Vendar to ne pomeni, da so za zdravniško komisijo, določeno v pravilih o zavarovanju, zavezujoče presoje invalidske komisije, sestavljene v skladu s členom 78 Kadrovskih predpisov, in obratno. Oba postopka lahko zakonito privedeta do različnih rezultatov za isti dejanski položaj, zlasti glede vprašanja poklicnega izvora bolezni istega uradnika (zgoraj navedena sodba J proti Komisiji, točke od 54 do 56).

125    Zato zgolj poudarjanje razlike med sklepi, sprejetimi na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, in sklepi invalidske komisije ne zadošča za dokaz kršitve pojma poklicna bolezen (zgoraj navedena sodba J proti Komisiji, točka 61).

126    Ker se je tožeča stranka v podporo očitku, ki se nanaša na napačno razlago pojma poklicna bolezen, v bistvu sklicevala samo na razliko med sklepi, sprejetimi na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, in sklepi invalidske komisije, je treba četrti del drugega tožbenega razloga zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, obstoj zlorabe pooblastil in kršitev postopka

 Trditve strank

127    Tožeča stranka trdi, da je bil postopek, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, kršen zaradi, prvič, neupoštevanja razumnega roka med sprejetjem sklepov invalidske komisije z dne 23. maja 2007 o obstoju invalidnosti in sprejetjem izpodbijanega sklepa, ki ga je OPI sprejel 10. septembra 2010. Invalidska komisija naj ne bi imela nobenega razloga za čakanje na sklep o stopnji invalidnosti na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ki ga je 2. marca 2010 sprejel urad PMO, če je ta urad že 9. januarja 2009 sprejel sklep o poklicnem izvoru bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

128    Drugič, postopek, ki ga je izvedla invalidska komisija, naj bi bil kršen zaradi posredovanj zdravnika T. v okviru postopka za priznanje poklicnega izvora bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, pri čemer naj bi bil namen teh posredovanj doseči, da poklicni izvor bolezni tožeče stranke ne bi bil priznan. Táko ravnanje naj bi dokazovalo pristranskost zdravnika T. pri delu invalidske komisije.

129    Tretjič, tretji zdravnik, zdravnik O., naj bi zdravniku T. poslal vprašanja, namenjena Odboru regij, o vidikih spisa, ki jih je hotela tožeča stranka že med njunim prvim srečanjem podpreti z dokumenti, s katerimi se zdravnik O. ni želel seznaniti. Poleg tega naj bi bila postavljena vprašanja oblikovana pristransko.

130    Tožeča stranka nazadnje zatrjuje, da OPI v zvezi z njo ni izpolnil dolžnosti skrbnega ravnanja. Čeprav naj bi bil OPI obveščen o kršitvah postopka pred invalidsko komisijo, kot so opisane v točkah od 127 do 129 te sodbe, naj ne bi posredoval in naj bi celo prispeval k tem kršitvam.

131    Iz istih razlogov naj bi OPI zlorabil pooblastila.

132    Odbor regij meni, da je tožeča stranka precej prispevala k trajanju postopka, ki nikakor ni bilo nerazumno. Invalidska komisija je lahko zakonito počakala na končanje postopka, ki je bil začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in katerega namen je bil ugotoviti stopnjo invalidnosti, ki je bila določena marca 2010. Poleg tega naj morebitno predolgo trajanje ne bi moglo vplivati na vsebino mnenja invalidske komisije.

133    Odbor regij prav tako meni, da postopek za priznanje poklicne bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov ni del tega spora in da nič ne dokazuje, da je zdravnik T. v okviru dela invalidske komisije ravnal nepravilno.

134    Nazadnje, zdravnik O. naj bi zgolj uporabil pravico, da zaprosi za dodatne informacije, ki jo ima vsak član invalidske komisije.

 Presoja Sodišča za uslužbence

135    Prvič, opozoriti je treba, da obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Unije, katerega upoštevanje zagotavljajo sodišča in ki je poleg tega v členu 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. aprila 2006 v zadevi Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, točka 162, in sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. decembra 2012 v zadevi Füller-Tomlinson proti Parlamentu, T‑390/10 P, točka 115).

136    Vendar s kršitvijo načela upoštevanja razumnega roka, tudi če bi bila dokazana, ne bi bilo mogoče upravičiti razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa zaradi kršitve postopka. Morebitno zavlačevanje pri obravnavanju zahteve, ki jo je tožeča stranka vložila za priznanje poklicnega izvora bolezni na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov, načeloma ne more vplivati niti na vsebino mnenja invalidske komisije niti na vsebino končnega sklepa, ki ga sprejme OPI. Táko zavlačevanje namreč, razen v izjemnih primerih, ne more vplivati na presojo invalidske komisije o poklicnem izvoru invalidnosti na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov (zgoraj navedena sodba J proti Komisiji, točke od 113 do 116 in navedena sodna praksa). Čeprav drži, da lahko trajanje zdravniškega postopka vpliva na presojo resnosti in posledic bolezni ter oteži preučitev njenih vzrokov (zgoraj navedena sodba AE proti Komisiji, točka 102), ni v obravnavanem primeru niti dokazano niti zatrjevano, da je predolgo trajanje postopka vplivalo na vsebinske elemente, na podlagi katerih je invalidska komisija sprejela svoje sklepe. Predolgo trajanje, tudi če bi bilo ugotovljeno, torej ne bi moglo vplivati na zakonitost sklepov invalidske komisije in s tem prav tako ne na zakonitost izpodbijanega sklepa.

137    Zato je treba očitek v zvezi z neupoštevanjem razumnega roka, ki je bil naveden samo v podporo predlogoma za razglasitev ničnosti, zavrniti.

138    Drugič, noben element iz spisa ne dokazuje, da je bil namen posredovanj zdravnika T. doseči, da poklicni izvor bolezni tožeče stranke ne bi bil priznan na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

139    Tretjič, čeprav iz listin iz spisa res izhaja, da se zdravnik O. med prvim srečanjem s tožečo stranko ni hotel seznaniti z nekaterimi uradnimi dokumenti, ki jih je tožeča stranka nameravala predložiti invalidski komisiji, in sicer zlasti s poročilom urada OLAF in resolucijo Parlamenta o razrešnici, ta okoliščina sama ne more pomeniti kršitve postopka. Zadošča navedba, da se je v skladu s poročilom invalidske komisije ta na koncu seznanila s poročilom urada OLAF in resolucijo Parlamenta o razrešnici. Kar zadeva vprašanja, ki jih je zdravnik O. postavil Odboru regij, ni nobenega dokaza o njihovi pristranskosti.

140    Nazadnje, ugotoviti je treba, da očitka, ki se nanašata na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in obstoj zlorabe pooblastil, temeljita na istih trditvah kot očitki, ki so bili zavrnjeni v okviru preučitve prvega očitka tega tožbenega razloga in preučitve prvega tožbenega razloga, ter da ju je zato treba zavrniti kot neutemeljena.

141    Posledično je treba tretji tožbeni razlog, ki zadeva kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, obstoj zlorabe pooblastil in kršitev postopka, zavrniti kot neutemeljen.

142    Iz zgoraj navedenega izhaja, da sta bila prvi in drugi del drugega tožbenega razloga sprejeta. Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen.

3.     Predlog za povračilo nepremoženjske škode

 Trditve strank

143    Tožeča stranka trdi, da zatrjevane nezakonitosti pomenijo kršitve, ki jih je storil Odbor regij, in da – glede na izjemne okoliščine tega primera – škode, ki je nastala zaradi tega, ne bi bilo mogoče povrniti z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega sklepa. Kariera tožeče stranke naj bi bila namreč nepričakovano prekinjena zaradi delovnih pogojev, ki jih je narekoval Odbor regij, ta pa naj bi kljub temu vztrajal pri zavrnitvi priznanja poklicnega izvora invalidnosti. Poročilo invalidske komisije naj ne bi bilo nepristransko in zdravnik T., ki ga je v invalidsko komisijo imenoval Odbor regij, naj bi ravnal neprimerno.

144    Odbor regij opozarja, da zavrnitev prošnje za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov ni bila izpodbijana v roku in je torej postala pravnomočna. Sicer naj invalidska komisija ne bi izkazovala pristranskosti, njeno delo pa naj bi bilo opravljeno zakonito.

 Presoja Sodišča za uslužbence

145    V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko že razglasitev ničnosti nezakonitega akta šteje za primerno in načeloma zadostno odškodnino za kakršno koli nepremoženjsko škodo, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti sporne odločbe, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti (sodba Sodišča za uslužbence z dne 14. julija 2011 v zadevi Petrilli proti Komisiji, F‑98/07, točka 28 in navedena sodba praksa).

146    Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru ni dokazala, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki bi jo bilo mogoče ločiti od nezakonitosti, na katerih temelji razglasitev ničnosti, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti, je treba njen odškodninski zahtevek zavrniti.

4.     Predlog za povračilo stroškov, povezanih s postopkom za ugotavljanje invalidnosti in s pritožbo

 Trditve strank

147    Tožeča stranka zahteva povračilo stroškov, povezanih s postopkom za ugotavljanje invalidnosti, vključno s stroški, povezanimi s pritožbo, ki niso bili prevzeti na podlagi Kadrovskih predpisov. Šlo naj bi za stroške pisarniškega materiala, kopij, telefonskih klicev, poštnin in telefaksov ter potne stroške zaradi bolnišničnega zdravljenja v Angliji. Tožeča stranka znesek teh stroškov ocenjuje na 5000 EUR.

148    Odbor regij meni, da taki stroški niso povračljivi.

 Presoja Sodišča za uslužbence

149    Navesti je treba, da resničnost zatrjevanih stroškov ni bila dokazana in da ni bilo zatrjevano, še manj pa dokazano, da so taki stroški posledica nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

150    Če se zaradi utemeljitve predpostavlja, da želi tožeča stranka s tem predlogom izpodbijati odločitev, ki jo je OPI sprejel v sklepu o zavrnitvi pritožbe in s katero je bilo zavrnjeno povračilo stroškov, povezanih s postopkom za ugotavljanje invalidnosti in s pritožbo, je treba poudariti, da taka odločitev o zavrnitvi ni bila predmet pritožbe v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

151    Iz tega sledi, da je treba ta predlog zavrniti.

 Stroški

152    V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.

153    Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je Odbor regij v bistvu neuspela stranka. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se Odboru regij naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, Odbor regij nosi svoje stroške, naloži pa se mu tudi plačilo stroškov tožeče stranke.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)

razsodilo:

1.      Sklep predsedstva Odbora regij Evropske unije z dne 10. septembra 2010 o zavrnitvi priznanja, da je invalidnost R. McCoya posledica opravljanja njegovega poklica v smislu člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, se razglasi za ničen.

2.      V preostalem delu se tožba zavrne.

3.      Odbor regij Evropske unije nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je priglasil R. McCoy.

Kreppel Perillo Barents

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. maja 2013.

Sodna tajnica       Predsednik

W. Hakenberg       H. Kreppel

* Jezik postopka: francoščina.