SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 26. februarja 2013

Zadeva F‑124/10

Vassilliki Labiri

proti

Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru (EESO)

„Javni uslužbenci – Obveznost nudenja pomoči – Člen 12a Kadrovskih predpisov – Psihično nadlegovanje – Upravni preiskovalni postopek“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero V. Labiri predlaga razglasitev ničnosti odločbe generalnega sekretarja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) z dne 18. januarja 2010, da ne ugodi nobeni obtožbi zoper vodjo oddelka tožeče stranke, ter da brez nadaljnjih ukrepov ustavi upravni preiskovalni postopek, ki sta ga skupaj začela EESO in Odbor regij Evropske unije zaradi pritožbe glede psihičnega nadlegovanja.

Odločitev: Odločba z dne 18. januarja 2010 se razglasi za nično. EESO nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o zaustavitvi upravnega preiskovalnega postopka, ki sta ga skupaj začela dva različna organa Evropske unije zaradi pritožbe glede psihičnega nadlegovanja – Odločba, ki jo je sprejel organ, pristojen za imenovanja, ki glede tožeče stranke ni bil pristojen – Vključitev

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91; Priloga IX)

2.      Pritožbe uradnikov – Pravni interes – Tožba uradnika, ki naj bi bil žrtev psihičnega nadlegovanja, vložena zoper zavrnitev prošnje za pomoč – Ohranitev pravnega interesa

(Kadrovski predpisi, člen 91)

3.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Ravnanje, katerega namen je diskreditirati zadevno osebo ali poslabšati njene delovne razmere – Zahteva po namernosti ravnanja – Obseg – Neobstoj zahteve po zlonamernosti nadlegovalca

(Kadrovski predpisi, člen 12(3))

1.      Akti ali odločbe, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo, so le ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki bi lahko neposredno in takoj vplivali na interese tožeče stranke, s tem ko bi resno spremenili njen pravni položaj. V zvezi z upravnim preiskovalnim postopkom, ki sta ga skupaj začela dva različna organa Evropske unije zaradi pritožbe glede psihičnega nadlegovanja, je odločba organa, pristojnega za imenovanja, institucije, v katero je vključen domnevni nadlegovalec – ker organ nima pristojnosti glede tožeče stranke kar zadeva njo osebno in zlasti položaje nadlegovanja – s katero se postopek ustavi, akt, ki posega v položaj tožeče stranke.

Iz člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom namreč izhaja, da je organ, pristojen za imenovanja, ki je pristojen za sprejetje odločitve glede morebitnih disciplinskih sankcij, organ zadevnega uradnika, to je tistega, na katerega se nanaša preiskovalno poročilo, ne pa organ tožeče stranke.

Poleg tega lahko organa, pristojna za imenovanja, dveh različnih organov Unije skupaj začneta in vodita upravno preiskavo, kot je določena v Prilogi IX h Kadrovskim predpisom. Če ta dva organa, pristojna za imenovanja, ne sprejmeta skupne odločbe, temveč vsak samostojno in ločeno odločbo, mora zadevni uradnik, ki je v službi pri obeh organih, vložiti svojo pritožbo pri organu, pristojnemu za imenovanja, ki je prvi vročil akt, ki posega v položaj, uradniku, domnevni žrtvi psihičnega nadlegovanja, in če je potrebno, tožbo pri Sodišču za uslužbence zoper odločbo tega organa.

(Glej točke 42 in od 51 do 53.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. januar 1987, Stroghili/Računsko sodišče, 204/85, točka 6;

Sodišče za uslužbence: 13. december 2006, Aimi in drugi/Komisija, F‑47/06, točka 58; 29. november 2007, Pimlott/Europol, F‑52/06, točka 48.

2.      Ničnostna tožba fizične ali pravne osebe je dopustna le takrat, kadar ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Tak interes obstaja, kadar ima lahko sama razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice oziroma, v skladu z drugo opredelitvijo, kadar lahko rezultat pravnega sredstva osebi, ki ga je vložila, prinese korist.

V zvezi s tako pomembnim vprašanjem, kot je psihično nadlegovanje, je treba dopustiti, da uradnik ali uslužbenec, ki zatrjuje, da je žrtev takega nadlegovanja in ki pred sodiščem izpodbija zavrnitev institucije, da bi preučila utemeljenost prošnje za pomoč – preučitev, ki jo je treba opraviti za sprejetje odločitve o začetku preiskave ali odločitve o sprejetju drugega primernega ukrepa – načeloma ohrani pravni interes, ki je v skladu s sodno prakso pogoj za dopustnost tožbe. To velja tudi v primeru, ko izpodbijana odločba ni zadovoljila uradnika, ki se je skliceval na psihično nadlegovanje.

(Glej točki 56 in 57.)

Napotitev na:

Sodišče: 24. junij 1986, AKZO Chemie in AZKO Chemie UK/Komisija, 53/85, točka 21;

Sodišče prve stopnje: 14. september 1995, Antillean Rice Mills in drugi/Komisija, T‑480/93 in T‑483/93, točki 59 in 60 in navedena sodna praksa; 20. junij 2001, Euroalliages/Komisija, T‑188/99, točka 26; 28. september 2004, MCI/Komisija, T‑310/00, točka 44;

Sodišče za uslužbence: 30. september 2010, van Heuckelom/Europol, F‑43/09, točka 31; 8. februar 2011, Skareby/Komisija, F‑95/09, točka 25; 16. maj 2012, Skareby/Komisija, F‑42/10, točka 31.

3.      Člen 12a(3) Kadrovskih predpisov ne določa, da je zlonamernost domnevnega nadlegovalca, element, ki je potreben za opredelitev psihičnega nadlegovanja. Psihično nadlegovanje je namreč v navedeni določbi opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[i]“ in „namern[i]“. Drugi pogoj, ki je od prvega ločen z veznikom „in“, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da „razvrednoti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe“.

Dejstvo, da se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi, in ne na drugi pogoj, pomeni dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar s področja uporabe te določbe izključuje dejanja, ki bi se zgodila naključno. Po drugi strani pa se ne zahteva, da se navedeni fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje, da so njegova dejanja, ker so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice. V zvezi s tem je opredelitev nadlegovanja pogojena s tem, da je mogoče ugotoviti zadostno objektivno resničnost nadlegovanja v tem smislu, da bi ga običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec v enakem položaju štel za pretirano in graje vredno.

Nasprotna razlaga člena 12a(3) Kadrovskih predpisov bi povzročila odvzem vsakršnega polnega učinka tej določbi, ker bi bilo težko dokazati zlonamernost storilca psihičnega nadlegovanja. Čeprav obstajajo primeri, ko tak namen po sami naravi izhaja iz dejanj storilca, je namreč treba opozoriti, da so taki primeri redki in da domnevni nadlegovalec v večini primerov pazi, da ne stori ničesar, kar bi lahko razkrilo, da je njegov namen diskreditirati žrtev ali poslabšati njene delovne razmere.

(Glej točke od 65 do 68.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Q/Komisija, F‑52/05, točke od 133 do 136; zgoraj navedena sodba Skareby/Komisija, točka 65.