SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 3. junija 2021(*)
„Predhodno odločanje – Pravno varstvo baz podatkov – Direktiva 96/9/ES – Člen 7 – Pravica sui generis izdelovalcev baz podatkov – Prepoved vsem tretjim osebam, da ‚jemljejo izvlečke‘ ali ‚ponovno uporabijo‘ celotno vsebino baze podatkov ali njenega bistvenega dela brez dovoljenja izdelovalca – Baza podatkov, ki je prosto dostopna na spletu – Metaiskalnik, specializiran za iskanje objav prostih delovnih mest – Jemanje izvlečkov in/ali ponovna uporaba vsebine baze podatkov – Škoda za znatno naložbo v pridobivanje, preverjanje ali predstavljanje vsebine baze podatkov“
V zadevi C‑762/19,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Rīgas apgabaltiesas Civillietu tiesas kolēģija (regionalno sodišče v Rigi, civilni oddelek, Latvija) z odločbo z dne 14. oktobra 2019, ki je na Sodišče prispela 17. oktobra 2019, v postopku
„CV‑Online Latvia“ SIA
proti
„Melons“ SIA,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, M. Ilešič (poročevalec), E. Juhász, C. Lycourgos in I. Jarukaitis, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: M. Aleksejev, vodja oddelka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. oktobra 2020,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za „CV‑Online Latvia“ SIA L. Fjodorova, in U. Zeltiņš, advokāti,
– za „Melons“ SIA A. Upenieks,
– za latvijsko vlado sprva V. Soņeca, K. Pommere in L. Juškeviča, nato K. Pommere, agentke,
– za Evropsko komisijo J. Samnadda in E. Kalniņš, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 14. januarja 2021
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7(2) Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 459).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama „CV‑Online Latvia“ SIA (v nadaljevanju: CV‑Online) in „Melons“ SIA v zvezi s tem, da je zadnjenavedena družba na seznamu rezultatov, ki ga je ustvaril njen iskalnik, prikazovala hiperpovezavo, ki je preusmerjala na spletno mesto družbe CV‑Online, in metaoznake, ki jih je zadnjenavedena družba vstavila v programsko kodo tega spletnega mesta.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 7, od 39 do 42 in 47 Direktive 96/9 je navedeno:
„(7) ker so za izdelavo baz podatkov potrebne znatne človeške, tehnične in finančne naložbe, medtem ko se te baze lahko kopira ali se dobi dostop do njih le za majhen del stroškov, potrebnih za njihovo neodvisno stvaritev;
[…]
(39) ker si poleg tega, da ima namen varovati avtorsko pravico pri prvotnem izboru ali razporeditvi vsebine baze podatkov, ta direktiva prizadeva zavarovati položaj izdelovalcev baz podatkov proti poneverbi rezultatov finančnih in strokovnih naložb v pridobivanje in zbiranje vsebine tako, da varuje celotno bazo podatkov ali njene bistvene dele pred določenimi dejanji uporabnika ali konkurenta;
(40) ker je namen te pravice sui generis zagotoviti varstvo vseh naložb v pridobivanje, preverjanje in predstavljanje vsebine baze podatkov za omejeno trajanje pravice; ker takšna naložba lahko pomeni zagotovitev finančnih sredstev in/ali porabo časa, truda in energije;
(41) ker je cilj pravice sui generis dati izdelovalcu baze podatkov možnost preprečitve neupravičenega jemanja izvlečkov in/ali ponovne uporabe celotne vsebine te baze podatkov ali njenega bistvenega dela; ker je izdelovalec baze podatkov oseba, ki prevzame pobudo in tveganje investiranja; ker to izključuje zlasti podpogodbenike iz opredelitve izdelovalca;
(42) ker se posebna pravica do preprečitve neupravičenega jemanja izvlečkov in/ali ponovne uporabe nanaša na dejanja uporabnika, ki presegajo njegove zakonite pravice in s tem škodujejo naložbam; ker se pravica do prepovedi jemanja in/ali ponovne uporabe celotne vsebine ali njenega bistvenega dela ne nanaša le na izdelavo parazitskega konkurenčnega izdelka, temveč tudi na vsakega uporabnika, ki s svojimi dejanji kakovostno ali količinsko občutno škoduje naložbi;
[…]
(47) ker se v interesu konkurence med ponudniki informacijskih izdelkov in storitev pravice sui generis ne sme varovati tako, da bi omogočala zlorabo prevladujočega položaja, zlasti kar zadeva izdelavo in distribuiranje novih proizvodov in storitev, ki imajo intelektualno, dokumentarno, tehnično, ekonomsko ali komercialno dodano vrednost; ker določbe te direktive torej ne vplivajo na uporabo konkurenčnih pravil [Unije] ali nacionalnih konkurenčnih pravil“.
4 V poglavju I te direktive, naslovljenem „Področje uporabe“, člen 1 v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Ta direktiva zadeva pravno varstvo baz podatkov v vseh oblikah.
2. Za namene te direktive izraz ‚baza podatkov‘ pomeni zbirko neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva, ki je sistematično in metodično razporejeno in individualno dostopno z elektronskimi in drugimi sredstvi.“
5 V poglavju III navedene direktive, naslovljenem „Pravica sui generis“, člen 7 v odstavkih 1, 2 in 5 določa:
„1. Države članice predvidijo pravico izdelovalca baze podatkov, pri katerem je prišlo do kakovostno in/ali količinsko znatne naložbe v pridobivanje, preverjanje ali predstavitev vsebine, da prepreči neupravičeno jemanje izvlečkov in/ali ponovno uporabo celotne vsebine te baze podatkov ali njenega bistvenega dela, ocenjenega kakovostno in/ali količinsko.
2. V tem poglavju:
(a) ‚jemanje izvlečkov‘ pomeni stalni ali začasni prenos celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela na drug nosilec na katerikoli način in v katerikoli obliki;
(b) ‚ponovna uporaba‘ pomeni vsako obliko dajanja na voljo javnosti celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela z distribuiranjem primerkov, z dajanjem v najem, s sprotnim prenosom (on-line) ali drugimi oblikami prenosa. Prva prodaja primerka baze podatkov s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem v [Evropski uniji] izčrpa pravico do nadzora ponovne prodaje tega primerka v [Uniji].
Javno posojanje ni dejanje jemanja izvlečka ali ponovne uporabe.
[…]
5. Ponavljajoče se in sistematično jemanje izvlečkov in/ali ponovna uporaba nebistvenih delov vsebine baze podatkov, če so to dejanja, ki nasprotujejo normalni uporabi te baze podatkov ali neupravičeno škodijo zakonitim interesom izdelovalca baze podatkov, ni dovoljeno.“
6 Nazadnje, člen 13 navedene direktive določa:
„Ta direktiva ne vpliva na določbe, ki zadevajo zlasti […] pravo o omejevalnih ravnanjih in nelojalni konkurenci […].“
Latvijsko pravo
7 Določbe Direktive 96/9 o pravici sui generis so bile prenesene v latvijsko pravo v člene od 57 do 62 Autortiesību likums (zakon o avtorski pravici) z dne 6. aprila 2000 (Latvijas Vēstnesis, 2000, št. 148/150), kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 22. aprila 2004 (Latvijas Vēstnesis, 2004, št. 69).
8 Člen 57(1) in (2) tega zakona določa, da je treba za izdelovalca baze podatkov, katere pridobivanje, preverjanje ali predstavljanje pomeni kakovostno ali količinsko znatno naložbo (člen 5(2)), šteti fizično ali pravno osebo, ki je dala pobudo za vzpostavitev baze podatkov in je prevzela naložbeno tveganje. Izdelovalec baze podatkov ima pravico preprečiti, da se izvajajo naslednje dejavnosti v zvezi s celotno vsebino baze podatkov ali njenim bistvenim delom (ocenjenim kakovostno ali količinsko):
– jemanje izvlečkov, to je stalni ali začasni prenos celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela na drug nosilec na kateri koli način in v kateri koli obliki;
– ponovna uporaba, to je dajanje na voljo javnosti celotne vsebine baze podatkov v kakršni koli obliki ali njenega bistvenega dela, vključno z distribuiranjem primerkov, z dajanjem v najem, s sprotnim prenosom (on‑line) ali drugimi oblikami prenosa.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
9 CV‑Online, družba latvijskega prava, upravlja spletno mesto www.cv.lv. To spletno mesto obsega bazo podatkov, ki jo je družba CV‑Online razvila in ki jo ta redno posodablja ter v kateri so vsebovane objave delovnih mest, ki jih objavljajo delodajalci.
10 Spletno mesto www.cv.lv poleg tega vsebuje metaoznake (meta tags) tipa „mikropodatki“ (microdata). Te oznake, ki ob odprtju spletnega mesta CV‑Online niso vidne, spletnim iskalnikom omogočajo, da bolje prepoznajo vsebino vsake strani, da jo pravilno indeksirajo. V primeru spletnega mesta CV‑Online te metaoznake za vsako objavo prostega delovnega mesta v bazi podatkov vsebujejo te ključne besede: „naziv delovnega mesta“, „ime podjetja“, „kraj dela“ in „datum objave“.
11 Melons, ki je prav tako družba latvijskega prava, upravlja spletno mesto www.kurdarbs.lv, ki je iskalnik, specializiran za objave prostih delovnih mest. Ta iskalnik omogoča iskanje po več spletnih mestih, ki vsebujejo objave prostih delovnih mest, glede na različna merila, med drugim glede na vrsto zaposlitve in kraj dela. Spletno mesto www.kurdarbs.lv s hiperpovezavami preusmeri uporabnike na spletna mesta, na katerih so bile iskane informacije prvotno objavljene, med drugim na spletno mesto družbe CV‑Online. Uporabnik lahko s klikom na tako povezavo med drugim pride na spletno mesto www.cv.lv, da se seznani s tem spletnim mestom in njegovo vsebino. Podatki, vsebovani v metaoznakah, ki jih je družba CV‑Online vstavila v programsko kodo svojega spletnega mesta, so prav tako prikazani na seznamu rezultatov, pridobljenem z uporabo specializiranega iskalnika družbe Melons.
12 Ker je Družba CV‑Online menila, da je kršena njena pravica sui generis, določena v členu 7 Direktive 96/9, je proti družbi Melons vložila tožbo. Trdi, da družba Melons „jemlje izvlečke“ in „ponovno uporablja“ bistveni del vsebine baze podatkov, ki so na spletnem mestu www.cv.lv.
13 Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila ta pravica kršena, ker je bila baza podatkov družbe CV‑Online „ponovno uporabljena“.
14 Družba Melons je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo pri Rīgas apgabaltiesas Civillietu tiesas kolēģija (regionalno sodišče v Rigi, civilni oddelek, Latvija). Poudarja, da njeno spletno mesto ne zagotavlja sprotnih prenosov, torej da ne deluje „v realnem času“. Poleg tega trdi, da je treba razlikovati med spletnim mestom www.cv.lv in bazo podatkov, ki jo to mesto vsebuje. V zvezi s tem pojasnjuje, da metaoznake, ki jih uporablja družba CV‑Online, povzročijo prikaz informacij o ponudbah prostih delovnih mest v rezultatih, pridobljenih z iskalnikom www.kurdarbs.lv. Te metaoznake pa naj ne bi bile del baze podatkov. Družba CV‑Online naj bi navedene metaoznake vstavila v programsko kodo svojega spletnega mesta prav zato, ker želi, da iskalniki prikazujejo te informacije.
15 V teh okoliščinah je Rīgas apgabaltiesas Civillietu tiesas kolēģija (regionalno sodišče v Rigi, civilni oddelek) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba dejavnost tožene stranke, ki je v tem, da končnega uporabnika prek hiperpovezave preusmeri na spletno mesto tožeče stranke, kjer ima možnost vpogleda v bazo podatkov ponudb prostih delovnih mest, razlagati tako, da spada v opredelitev ,ponovne uporabe‘ iz člena 7(2)(b) [Direktive 96/9], in sicer v ponovno uporabo baze podatkov z drugo obliko prenosa?
2. Ali je treba informacije, ki jih vsebujejo metaoznake in ki se prikažejo v iskalniku tožene stranke, razlagati tako, da spadajo v opredelitev ,jemanje izvlečkov‘ iz člena 7(2)(a) [Direktive 96/9], in sicer v stalni ali začasni prenos celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela na drug nosilec na kateri koli način in v kateri koli obliki?“
Vprašanji za predhodno odločanje
16 Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uvedeno s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena (sodba z dne 25. novembra 2020, SABAM, C‑372/19, EU:C:2020:959, točka 20 in navedena sodna praksa).
17 V obravnavanem primeru je iz elementov spisa, ki ga ima Sodišče na voljo, razvidno, da se problematika, ki se pojavlja v postopku v glavni stvari, nanaša na združljivost delovanja specializiranega iskalnika s pravico sui generis iz člena 7 Direktive 96/9. Predložitveno sodišče se z vprašanjema za predhodno odločanje natančneje sprašuje, na eni strani, ali je to, da specializirani iskalnik prikazuje hiperpovezavo, ki uporabnika tega iskalnika preusmeri na spletno mesto, ki ga ponuja tretja oseba in kjer je mogoč vpogled v vsebino baze podatkov ponudb delovnih mest, zajeto z opredelitvijo „ponovne uporabe“ iz člena 7(2)(b) Direktive 96/9, in na drugi strani, ali je treba informacije, ki izhajajo iz metaoznak tega spletnega mesta in ki jih prikaže navedeni iskalnik, razlagati tako, da so zajete z opredelitvijo „jemanja izvlečkov“ iz člena 7(2)(a) te direktive.
18 Predložitveno sodišče meni, da na podlagi sodb, ki jih je Sodišče izdalo v zvezi s členom 7 Direktive 96/9 (glej zlasti sodbo z dne 19. decembra 2013, Innoweb, C‑202/12, EU:C:2013:850), ni mogoče ugotoviti, ali gre za „jemanje izvlečkov“ oziroma „ponovno uporabo“ v smislu tega člena, če upravljavec specializiranega iskalnika – kot v obravnavanem primeru – na seznamu rezultatov, pridobljenih z uporabo tega iskalnika, prikaže, na eni strani, hiperpovezavo, ki preusmeri na spletno mesto, ki ga zagotavlja tretja oseba in ki vsebuje bazo podatkov, ter na drugi strani, informacije, ki izhajajo iz metaoznak, ki jih je izdelovalec te baze podatkov vstavil v programsko kodo svojega spletnega mesta.
19 V zvezi s tem je treba poudariti, da se v obravnavanem primeru izbor ponudb delovnih mest, na katere preusmerjajo hiperpovezave, opravi s pomočjo specializiranega iskalnika, ki ga zagotavlja družba Melons. Ta iskalnik indeksira in na svoj strežnik kopira vsebino spletnih mest, ki vsebujejo ponudbe delovnih mest, kot je spletno mesto „www.cv.lv“, in nato omogoča iskanje po teh indeksiranih vsebinah glede na merila, kot sta narava zaposlitve ali kraj dela.
20 V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s tema vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(1) in (2) Direktive 96/9 razlagati tako, da se s spletnim iskalnikom, specializiranim za iskanje vsebin baz podatkov, s katerim se prekopira in indeksira celotna vsebina baze podatkov, ki je prosto dostopna na spletu, ali njen bistveni del, in nato uporabnikom tega iskalnika omogoči iskanje po tej bazi podatkov na spletnem mestu navedenega iskalnika glede na merila, upoštevna z vidika njene vsebine, izvedeta „jemanje izvlečkov“ in „ponovna uporaba“ vsebine navedene baze podatkov v smislu te določbe in da lahko izdelovalec iste baze podatkov prepreči tako jemanje izvlečkov ali ponovno uporabo te baze podatkov.
21 Za odgovor na ti vprašanji je treba najprej pojasniti obseg in namen varstva pravice sui generis, ki izhaja iz Direktive 96/9.
22 V zvezi s tem je zlasti iz uvodnih izjav 40 in 41 Direktive 96/9 razvidno, da je namen te pravice sui generis zagotoviti varstvo znatne naložbe v pridobivanje, preverjanje in predstavljanje vsebine baze podatkov za omejeno trajanje pravice s tem, da se izdelovalcu baze podatkov prizna možnost preprečitve neupravičenega jemanja izvlečkov in/ali ponovne uporabe celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela. Sodišče je namreč pojasnilo, da je namen pravice iz člena 7 Direktive 96/9, da se osebi, ki je dala pobudo in je prevzela tveganje za znatno naložbo v vzpostavitev in delovanje baze podatkov v smislu človeških, tehničnih in/ali finančnih sredstev, plačilo za njeno naložbo zagotovi s tem, da se jo varuje pred nedovoljeno prilastitvijo rezultatov te naložbe (sodba z dne 19. decembra 2013, Innoweb, C‑202/12, EU:C:2013:850, točka 36 in navedena sodna praksa).
23 Kot je Sodišče ob opori zlasti na uvodne izjave 39, 42 in 48 Direktive 96/9 prav tako ugotovilo, je torej cilj, ki ga uresničuje zakonodajalec Unije z uvedbo pravice sui generis, spodbujanje uvedbe sistemov shranjevanja in obdelave podatkov za prispevek k razvoju informacijskega trga v kontekstu eksponentnega povečevanja količine letno proizvedenih in obdelanih podatkov na vseh področjih dejavnosti (sodba z dne 19. decembra 2013, Innoweb, C‑202/12, EU:C:2013:850, točka 35 in navedena sodna praksa).
24 Na prvem mestu je treba v zvezi s pogoji, pod katerimi je lahko baza podatkov varovana s pravico sui generis na podlagi člena 7 Direktive 96/9, navesti, da je v skladu s tem členom varstvo baze podatkov s to pravico utemeljeno le, če je prišlo do kakovostno ali količinsko znatne naložbe v pridobivanje, preverjanje ali predstavljanje vsebine te baze (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Innoweb, C‑202/12, EU:C:2013:850, točka 22).
25 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se naložba v pridobivanje vsebine baze podatkov nanaša na sredstva, namenjena pridobivanju obstoječih gradiv in njihovemu zbiranju v omenjeni bazi, razen na sredstva, uporabljena prav za ustvarjanje gradiv (sodbi z dne 9. novembra 2004, The British Horseracing Board in drugi, C‑203/02, EU:C:2004:695, točka 31, in Fixtures Marketing, C‑338/02, EU:C:2004:696, točka 24).
26 Dalje, izraz naložba v preverjanje vsebine baze podatkov je treba razumeti tako, da zajema sredstva, ki so zaradi zagotavljanja zanesljivosti informacije v tej bazi namenjena nadzoru nad pravilnostjo pridobljenih gradiv ob vzpostavitvi te baze in v obdobju njenega delovanja (sodba z dne 9. novembra 2004 The British Horseracing Board in drugi, C‑203/02, EU:C:2004:695, točka 34).
27 Nazadnje, naložba v predstavljanje vsebine baze podatkov obsega sredstva, namenjena temu, da se navedeni bazi doda funkcija obdelave podatkov, torej sredstva, ki so namenjena sistematični ali metodični razvrstitvi gradiv, vsebovanih v tej bazi, in tudi za organiziranje njihove individualne dostopnosti (sodbe z dne 9. novembra 2004, Fixtures Marketing, C‑338/02, EU:C:2004:696, točka 27; Fixtures Marketing, C‑444/02, EU:C:2004:697, točka 43, in Fixtures Marketing, C‑46/02, EU:C:2004:694, točka 37).
28 Ker vprašanji za predhodno odločanje temeljita na premisi, da baza podatkov družbe CV‑Online izpolnjuje pogoj, naveden v točki 24 te sodbe, mora predložitveno sodišče po potrebi preučiti, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 7 Direktive 96/9 za pridobitev varstva na podlagi pravice sui generis, in sicer tudi če bi bilo mogoče že za metaoznake, ki jih zagotavlja družba CV‑Online, šteti, da pomenijo bistveni del varovane baze podatkov.
29 Na drugem mestu je treba v zvezi z merili, ki omogočajo ugotoviti, da ravnanje uporabnika pomeni „jemanje izvlečkov“ in/ali „ponovno uporabo“ v smislu Direktive 96/9, opozoriti, da je v členu 7(2)(a) te direktive „jemanje izvlečkov“ opredeljeno kot „stalni ali začasni prenos celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela na drug nosilec na katerikoli način in v katerikoli obliki“. V skladu s členom 7(2)(b) te direktive „ponovna uporaba“ zajema „vsako obliko dajanja na voljo javnosti celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela z distribuiranjem primerkov, z dajanjem v najem, s sprotnim prenosom (on‑line) ali drugimi oblikami prenosa“.
30 Sodišče je ob opori na cilj, ki ga zakonodajalec Unije uresničuje z uvedbo pravice sui generis, uporabilo široko razlago tako pojma „ponovna uporaba“ (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Innoweb, C‑202/12, EU:C:2013:850, točki 33 in 34) kot tudi pojma „jemanje izvlečkov“ (glej v tem smislu sodbo z dne 9. oktobra 2008, Directmedia Publishing, C‑304/07, EU:C:2008:552, točki 31 in 32).
31 Iz sodne prakse Sodišča tako izhaja, da je treba ta pojma „jemanje izvlečkov“ in „ponovna uporaba“ razlagati tako, da se nanašata na vsako dejanje, s katerim se rezultati naložb osebe, ki je bazo podatkov izdelala, prilastijo in dajo na voljo javnosti brez privolitve te osebe, s čimer se navedeni osebi odvzamejo dohodki, ki naj bi ji omogočili amortizacijo stroškov te naložbe (sodba z dne 9. novembra 2004, The British Horseracing Board in drugi, C‑203/02, EU:C:2004:695, točka 51).
32 Natančneje, v zvezi z delovanjem specializiranega iskalnika je Sodišče presodilo, da upravljavec namenskega metaiskalnika izvede „ponovno uporabo“ – v smislu člena 7(2)(b) Direktive 96/9 – celotne vsebine baze podatkov, ki jo vsebuje spletno mesto v lasti tretje osebe, ali njenega bistvenega dela, če nedoločenemu številu končnih uporabnikov zagotovi sredstvo, ki omogoča preiskovanje podatkov, ki so v tej bazi podatkov, in tako ponudi dostop do njene vsebine po drugačni poti, kot jo je predvidel njen izdelovalec. Sodišče je poudarilo, da taka dejavnost posega v pravico sui generis izdelovalca baze podatkov, saj temu proizvajalcu odvzame dohodke, ki naj bi mu omogočili amortizacijo stroškov njegove naložbe. V takem primeru namreč uporabniku ni več treba uporabiti domače strani in obrazca za iskanje po bazi podatkov zadevne tretje osebe, ker lahko to bazo podatkov preišče neposredno z uporabo storitve upravljavca metaiskalnika (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Innoweb, C‑202/12, EU:C:2013:850, točke od 40 do 42).
33 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe in stališč strank iz postopka v glavni stvari ter iz informacij, ki so bile pridobljene na obravnavi in ki jih je generalni pravobranilec poudaril v točki 33 sklepnih predlogov, razvidno, da specializirani iskalnik, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ne uporablja obrazcev za iskanje s spletnih mest, na katerih omogoča iskanje, in poizvedb uporabnikov ne prevaja v realnem času v merila, ki jih uporabljajo ti obrazci. Namesto tega redno indeksira ta spletna mesta in njihovo kopijo shrani na lastnih strežnikih. Nato prek lastnega obrazca za iskanje uporabnikom omogoči iskanje glede na merila, ki jih ponuja, pri čemer se ta poizvedba opravi med podatki, ki so bili indeksirani.
34 Delovanje iskalnika, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je sicer drugačno od tistega, ki je bilo obravnavano v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. decembra 2013, Innoweb (C‑202/12, EU:C:2013:850), vendar ta iskalnik omogoča, da se po drugačni poti, kot jo je predvidel izdelovalec zadevne baze podatkov, razišče celotna vsebina več baz podatkov hkrati, vključno z bazo podatkov družbe CV‑Online, in sicer tako, da se da ta vsebina na voljo svojim uporabnikom. Ta specializirani iskalnik z zagotavljanjem možnosti sočasnega iskanja po več bazah podatkov glede na merila, ki so upoštevna z vidika oseb, ki iščejo zaposlitev, uporabnikom na svojem spletnem mestu omogoča dostop do ponudb delovnih mest, ki so vsebovane v teh bazah podatkov.
35 Iskalnik, kot je ta iz postopka v glavni stvari, tako omogoča, da se raziščejo vsi podatki iz baz podatkov, ki so prosto dostopne na spletu, vključno s spletnim mestom družbe CV‑Online, in svojim uporabnikom zagotavlja dostop do celotne vsebine teh baz po drugačni poti, kot jo je predvidel njihov izdelovalec. Poleg tega je dajanje teh podatkov na voljo namenjeno javnosti v smislu člena 7(2)(b) Direktive 96/9, saj lahko tak iskalnik uporablja kdor koli (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Innoweb, C‑202/12, EU:C:2013:850, točka 51).
36 Ta iskalnik prav tako s tem, da vsebino spletnih mest indeksira in presname na svoj strežnik, prenese vsebino baz podatkov, ki jih sestavljajo ta spletna mesta, na drug nosilec.
37 Iz tega izhaja, da sta tak prenos bistvene vsebine zadevnih baz podatkov in tako dajanje na voljo teh podatkov javnosti brez soglasja osebe, ki jih je ustvarila, ukrepa jemanja izvlečkov in ponovne uporabe teh baz podatkov, ki sta s členom 7(1) Direktive 96/9 prepovedana, če povzročita, da so tej osebi odvzeti dohodki, ki bi ji omogočili amortizacijo stroškov te naložbe. Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 36 sklepnih predlogov, sta zagotovitev hiperpovezav do objav na spletnem mestu družbe CV‑Online in reprodukcija informacij iz metaoznak tega spletnega mesta torej zgolj zunanji izraz – ki je drugotnega pomena – tega jemanja izvlečkov in te ponovne uporabe.
38 Zato je treba preučiti še, ali lahko dejanja, navedena v točkah 35 in 36 te sodbe, škodujejo naložbi osebe, ki je izdelala bazo podatkov, ki je bila prenesena na drug nosilec in dana na voljo javnosti.
39 Sodišče je v zvezi s tem že ugotovilo, da je namen pravice sui generis, določene v členu 7 Direktive 96/9, varstvo osebe, ki je izdelala bazo podatkov, pred dejanji uporabnika, ki presegajo njegove zakonite pravice in s tem škodujejo naložbam te osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2004, The British Horseracing Board in drugi, C‑203/02, EU:C:2004:695, točki 45 in 46). V tem okviru je namen člena 7(1) Direktive 96/9 v povezavi z uvodno izjavo 42 te direktive preprečiti, da bi uporabnik s svojimi dejanji kakovostno ali količinsko občutno škodoval naložbi (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2004, The British Horseracing Board in drugi, C‑203/02, EU:C:2004:695, točka 69).
40 Sodišče je tudi presodilo, da je izdelovalec baze podatkov upravičen do varstva pred dejavnostjo lastnika namenskega metaiskalnika, ki je podobna izdelavi parazitskega konkurenčnega izdelka iz uvodne izjave 42 Direktive 96/9 (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Innoweb, C‑202/12, EU:C:2013:850, točka 48). Taka dejavnost bi namreč pomenila tveganje, da navedeni izdelovalci izgubijo prejemke in da se jim tako odvzamejo dohodki, ki naj bi jim omogočili amortizacijo svojih naložb v izdelavo in delovanje baz podatkov (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Innoweb, C‑202/12, EU:C:2013:850, točke od 41 do 43).
41 V zvezi s tem je treba vzpostaviti pravično ravnotežje med legitimnim interesom izdelovalcev baz podatkov, da lahko amortizirajo svoje znatne naložbe, na eni strani ter interesom uporabnikov in konkurentov teh proizvajalcev, da imajo dostop do informacij, vsebovanih v teh bazah podatkov, in možnost ustvarjanja inovativnih izdelkov, ki temeljijo na teh informacijah, na drugi strani.
42 Opozoriti je treba namreč, da dejavnosti združevalcev vsebin na spletu, kot je tožena stranka iz postopka v glavni stvari, prav tako omogočajo uresničevanje cilja – na katerega je bilo opozorjeno v točki 23 te sodbe – spodbujanja uvedbe sistemov shranjevanja in obdelave podatkov za prispevek k razvoju informacijskega trga. Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 41 sklepnih predlogov, ti združevalci prispevajo k izdelavi in distribuciji proizvodov in storitev, ki imajo dodano vrednost v informacijskem sektorju. S tem, da svojim uporabnikom ponudijo enoten vmesnik, ki omogoča iskanje po več bazah podatkov glede na merila, upoštevna z vidika njihove vsebine, prispevajo k boljšemu strukturiranju informacij in olajšujejo njihovo iskanje po spletu. Prispevajo tudi k pravilnemu delovanju konkurence ter k preglednosti ponudb in cen.
43 Kot je razvidno iz točke 24 te sodbe, člen 7(1) Direktive 96/9 upravičenost do varstva, ki ga zagotavlja pravica sui generis, pridržuje za baze podatkov, za katerih izdelavo ali delovanje je potrebna kakovostno ali količinsko znatna naložba.
44 Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 43 in 46 sklepnih predlogov, iz tega izhaja, da mora biti glavno merilo pri tehtanju zadevnih legitimnih interesov potencialno škodovanje znatni naložbi osebe, ki je izdelala zadevno bazo podatkov, to je tveganje, da se ta naložba ne more amortizirati.
45 Nazadnje je treba dodati, da določbe Direktive 96/9, kot je določeno v členu 13 te direktive, ne posegajo v pravila o konkurenci, ki izhajajo iz prava Unije ali držav članic.
46 V postopku v glavni stvari mora predložitveno sodišče, da bi odločilo o pravici družbe CV‑Online, da prepreči jemanje izvlečkov oziroma ponovno uporabo celotne vsebine te baze ali njenega bistvenega dela, ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin torej preveriti, prvič, ali pridobivanje, preverjanje ali predstavljanje vsebine zadevne baze podatkov pomeni znatno naložbo, in drugič, ali zadevno jemanje izvlečkov oziroma ponovna uporaba pomeni tveganje za možnosti amortizacije te naložbe.
47 Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 7(1) in (2) Direktive 96/9 razlagati tako, da se s spletnim iskalnikom, specializiranim za iskanje vsebin baz podatkov, s katerim se prekopira in indeksira celotna vsebina baze podatkov, ki je prosto dostopna na spletu, ali njen bistveni del, in nato uporabnikom tega iskalnika omogoči iskanje po tej bazi podatkov na spletnem mestu navedenega iskalnika glede na merila, upoštevna z vidika njene vsebine, izvedeta „jemanje izvlečkov“ in „ponovna uporaba“ te vsebine v smislu te določbe, ki ju lahko izdelovalec take baze podatkov prepreči, če škodujeta njegovi naložbi v pridobivanje, preverjanje ali predstavljanje navedene vsebine, torej če pomenita tveganje za možnosti amortizacije te naložbe z normalno uporabo zadevne baze podatkov, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
Stroški
48 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Člen 7(1) in (2) Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov je treba razlagati tako, da se s spletnim iskalnikom, specializiranim za iskanje vsebin baz podatkov, s katerim se prekopira in indeksira celotna vsebina baze podatkov, ki je prosto dostopna na spletu, ali njen bistveni del, in nato uporabnikom tega iskalnika omogoči iskanje po tej bazi podatkov na spletnem mestu navedenega iskalnika glede na merila, upoštevna z vidika njene vsebine, izvedeta „jemanje izvlečkov“ in „ponovna uporaba“ te vsebine v smislu te določbe, ki ju lahko izdelovalec take baze podatkov prepreči, če škodujeta njegovi naložbi v pridobivanje, preverjanje ali predstavljanje navedene vsebine, torej če pomenita tveganje za možnosti amortizacije te naložbe z normalno uporabo zadevne baze podatkov, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
Podpisi