SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)
z dne 8. novembra 2007
Zadeva F-40/05
Marta Andreasen
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Javni uslužbenci – Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Sankcija odstavitve z delovnega mesta – Disciplinska komisija – Sestava – Časovna veljavnost novih določb – Člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic – Upoštevanje rokov za disciplinski postopek – Ne bis in idem – Sorazmernost – Obrazložitev“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero M. Andreasen predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 13. oktobra 2004 o njeni odstavitvi z delovnega mesta brez zmanjšanja njenih pokojninskih pravic.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Zakonitost – Sodni nadzor – Meje
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX)
2. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
3. Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Neupoštevnost tožbenega razloga, ki se nanaša na člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX)
4. Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Začetek veljavnosti novih pravil, ki se uporabljajo za disciplinsko komisijo
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člena 5(1) in (4) ter 6(5))
5. Uradniki – Disciplinska ureditev – Načelo ne bis in idem – Začasna odstranitev z delovnega mesta
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, členi 9(3), 23(1) in 24(2))
6. Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Rok za odločanje o položaju uradnika, začasno odstranjenega z delovnega mesta
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 24(2))
7. Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Roki
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člena 18 in 22(1))
8. Uradniki – Disciplinska ureditev – Sankcija – Odstavitev z delovnega mesta
9. Uradniki – Pravice in obveznosti – Svoboda izražanja – Izvajanje – Meje – Dostojanstvo urada – Dolžnost lojalnosti
(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 11, 12, prvi odstavek, in 21)
10. Uradniki – Pravice in obveznosti – Uradna udeležba na znanstvenih prireditvah
11. Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Svoboda izražanja – Omejitve, utemeljene s splošnim interesom
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 17, drugi odstavek)
12. Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Disciplinska sankcija – Obveznost obrazložitve – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)
1. S Kadrovskimi predpisi je organu za imenovanja in disciplinski komisiji podeljena izključna odgovornost za izvedbo disciplinskega postopka. Nobena določba disciplinske ureditve, določene s Kadrovskimi predpisi, ne dovoljuje, da Sodišče za uslužbence na svojo pobudo in ne glede na tožbene razloge, ki jih tožeča stranka primerno navede, znova izvede tak postopek. Nadzor zakonitosti, ki ga sodišče Skupnosti izvaja v okviru postopka za razglasitev ničnosti, je torej celo na disciplinskem področju omejen na to, da samo z vidika navedenih tožbenih razlogov preveri zakonitost poteka disciplinskega postopka ter resničnost, obseg in resnost dejstev, ki jih je organ za imenovanja upošteval za izrek izpodbijane disciplinske sankcije.
(Glej točko 111.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 4. maj 1999, Z proti Parlamentu, T-242/97, RecFP, str. I‑A‑77 in II‑401, točka 19.
2. Temeljne pravice so del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti. V ta namen se zgleduje po ustavnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, in po podatkih iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic ima pri tem poseben pomen.
Pravica do neodvisnega in nepristranskega sodstva je taka temeljna pravica. Posamezniki morajo namreč imeti možnost učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo po pravnem redu Skupnosti. Ta pravica je bila potrjena tudi s členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
(Glej točki 122 in 124.)
Napotitev na:
Sodišče: 15. maj 1986, Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 18; 25. julij 2002, Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točka 39; 12. junij 2003, Schmidberger, C‑112/00, Recueil, str. 5659, točka 71; 1. april 2004, Komisija proti Jégo‑Quéré, C‑263/02 P, Recueil, str. I‑3425, točka 29; 27. junij 2006, Parlament proti Svetu, C‑540/03, ZOdl., str. I‑5769, točka 35; 18. januar 2007, PKK in KNK proti Svetu, C‑229/05 P, ZOdl., str. I‑439, točka 76; 13. maj 2007, Unibet, C‑432/05, ZOdl., str. I‑2271, točka 37.
3. V skladu s členom 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.
Tožbeni razlog, ki se nanaša na člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, zoper sankcijo iz Kadrovskih predpisov, sprejeto po disciplinskem postopku, začetem proti uradniku, je treba zavrniti.
Po eni strani taka sankcija očitno nima značilnosti odločbe o kazenski obtožbi v smislu člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.
Po drugi strani pa iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da ni nujno, da za disciplinski sklep, ki ga izda upravni organ, veljajo zahteve, določene v navedeni določbi, v kateri se zahteva samo možnost, da se tak sklep predloži v nadzor sodišču, ki izpolnjuje pogoje, postavljene v tej določbi.
(Glej točke od 125 do 127.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 17. oktober 1991, De Compte proti Parlamentu, T‑26/89, Recueil, str. II‑781, točka 94.
4. S členi od 5 do 8 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki so začeli veljati 1. maja 2004, so bile uvedene nekatere spremembe glede imenovanja in sestave disciplinske komisije. Njihova uporaba za disciplinsko komisijo, ki je bila pred tem datumom imenovana za odločanje o primeru uradnika, proti kateremu poteka disciplinski postopek, ne bi zadevala samo prihodnjih učinkov položaja, nastalega na podlagi prejšnje zakonodaje, ampak bi nujno povzročila, da bi ti členi imeli retroaktiven učinek.
Ob upoštevanju načel, ki v skladu z ustaljeno sodno prakso urejajo časovne učinke določb prava Skupnosti, in ker v novih določbah ni nobene, niti implicitne navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da se te določbe lahko uporabljajo retroaktivno, je treba sklepati, da nikakor ne nalagajo ponovne preučitve imenovanja in sestave disciplinske komisije, imenovane pred začetkom njihove veljavnosti.
(Glej točki 159 in 171.)
5. Ukrep začasne odstranitve z delovnega mesta, ki se lahko uporabi za uradnika, proti kateremu poteka disciplinski postopek, je po svoji naravi začasen in kot tak ni disciplinski ukrep, tako da se ne upošteva pri uporabi načela ne bis in idem, izrecno potrjenega v določbah Kadrovskih predpisov glede disciplinske ureditve za uradnike.
(Glej točke od 181 do 183.)
Napotitev na:
Sodišče: 29. junij 2006, SGL Carbon proti Komisiji, C‑308/04 P, ZOdl., str. I‑5977, točka 26;
Sodišče prve stopnje: 18. oktober 2001, X proti ECB, T‑333/99, Recueil, str. II‑3021, točki 149 in 151.
6. S tem ko člen 24(2) Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki so začeli veljati 1. maja 2004, določa, da je treba položaj uradnika, ki je bil začasno odstranjen z delovnega mesta, dokončno rešiti v šestih mesecih od dneva, ko je odločba o začasni odstranitvi začela učinkovati, in da ima zadevna oseba pravico znova dobivati celotne osebne prejemke, če se v tem času ne sprejme nobena odločitev, je njegov namen preprečiti, da bi bil lahko uradnik, proti kateremu poteka disciplinski postopek, več kot šest mesecev prikrajšan za osebne prejemke, ne da bi se odločilo o njegovem primeru. Iz tega sledi, da je tako predviden rok prekluziven samo v tem pomenu, da ima uradnik po njegovem izteku spet pravico dobivati celotne osebne prejemke. Nasprotno, dejstvo, da organ za imenovanja ni dokončno odločil o primeru zadevnega uradnika v navedenem roku, kot tako ne more privesti do sklepa, da je odločba, s katero je bil končan disciplinski postopek proti temu uradniku, nezakonita.
(Glej točki 189 in 190.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 26. januar 1995, D proti Komisiji, T‑549/93, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑43, točki 32 in 33; 16. maj 2000, Irving proti Komisiji, T‑121/99, RecFP, str. I‑A‑85 in II‑357, točka 49.
7. Čeprav roki, določeni za potek disciplinskega postopka, niso prekluzivni, kljub temu pomenijo pravila dobrega upravljanja, katerih namen je v interesu uprave in uradnikov preprečiti neupravičeno zavlačevanje s sklepom, ki se sprejme na koncu postopka. Zato so disciplinski organi zavezani, da disciplinski postopek vodijo preudarno in da vsak ukrep v postopku izvedejo v primernem časovnem razmiku od prejšnjega ukrepa. Neupoštevanje teh rokov, ki ga je mogoče presojati le na podlagi vsakega posameznega primera, lahko povzroči ničnost prepozno sprejetih ukrepov, in to na podlagi tako prejšnje različice Kadrovskih predpisov kot različice, ki velja od 1. maja 2004.
(Glej točki 194 in 195.)
Napotitev na:
Sodišče: 4. februar 1970, Van Eick proti Komisiji, 13/69, Recueil, str. 3, točka 4; 29. januar 1985, F. proti Komisiji, 228/83, Recueil, str. 275, točka 30; 19. april 1988, M. proti Svetu, združeni zadevi 175/86 in 209/86, Recueil, str. 1891, točka 16;
Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba De Compte proti Parlamentu, točka 88; zgoraj navedena sodba D proti Komisiji, točka 25; 30. maj 2002, Onidi proti Komisiji, T‑197/00, RecFP, str. I‑A‑69 in II‑325, točka 91; 10. junij 2004, François proti Komisiji, T‑307/01, ZOdl., str. II‑1669, točka 47.
8. Odločba o naložitvi sankcije odstavitve z delovnega mesta od institucije nujno zahteva skrben premislek ob upoštevanju resnih in nepreklicnih posledic, ki izhajajo iz take odločbe. Institucija ima v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico, sodni nadzor pa je omejen na preverjanje vsebinske pravilnosti upoštevanega ugotovljenega dejanskega stanja in neobstoja očitne napake pri presoji dejstev.
(Glej točko 220.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 28. september 1999, Yasse proti EIB, T-141/97, RecFP, str. I‑A‑177 in II‑929, točka 63.
9. Cilj člena 12, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov (v različici, ki je veljala do 30. aprila 2004) je zagotoviti, da uradniki Skupnosti pri svojem ravnanju kažejo dostojanstveno podobo, ki je v skladu s posebno spodobnim in spoštljivim vedenjem, ki se ga upravičeno pričakuje od mednarodnih javnih uslužbencev. Iz tega sledi, da so klevete, ki jih uradnik izrazi javno in škodijo časti oseb, na katere se nanašajo, same po sebi kratenje dostojanstva funkcije v smislu te določbe. Člen 12, prvi odstavek, navedenih predpisov je enako kot člena 11 in 21 eden od posebnih izrazov dolžnosti lojalnosti, ki uradniku nalaga ne samo, da se vzdrži ravnanja, ki krati dostojanstvo funkcije in škodi spoštovanju, ki ga je treba izkazovati do institucije in njenih organov, ampak tudi, da izkazuje, zlasti če ima višji naziv, ravnanje, ki je brez vsakega suma, zato da se ohranja obstoječe zaupanje med institucijo in tem uradnikom. Navedeni člen 12 ne ovira svobode izražanja, ki je temeljna pravica, ki jo uživajo uradniki Skupnosti, vendar nalaga razumne meje pri izvajanju te pravice v interesu službe.
Na podlagi člena 12, prvi odstavek, navedenih predpisov se za hude klevete, ki škodijo časti oseb, na katere se nanašajo, ne štejejo samo obtožbe, ki lahko škodijo dostojanstvu teh oseb, kot take, ampak tudi trditve, ki lahko očrnijo poklicno poštenost teh oseb. Oblika navedenih trditev ni pomembna: zajeti so tako neposredni napadi kot trditve, izrečene v obliki dvoma, posredno, prikrito, z namigovanjem ali usmerjene proti osebi, ki ni izrecno omenjena, vendar pa jo je mogoče identificirati.
V zvezi s tem dejstvo, da je uradnik poslal obvestila, ki zaradi svoje narave kratijo dostojanstvo njegove funkcije, samo po sebi pomeni kršitev obveznosti iz člena 12, prvi odstavek, navedenih predpisov, ne glede na morebitno objavo takih obvestil.
(Glej točke od 233 do 235.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 26. november 1991, Williams proti Računskemu sodišču, T‑146/89, Recueil, str. II‑1293, točka 76; 15. maj 1997, N proti Komisiji, T‑273/94, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑289, točke od 126 do 129; 17. februar 1998, E proti ESO, T‑183/96, RecFP, str. I‑A‑67 in II‑159, točke 38, 39 in 41; 19. maj 1999, Connolly proti Komisiji, združeni zadevi T‑34/96 in T‑163/96, RecFP, str. I‑A‑87 in II‑463, točke 123, 124 in 129; 12. september 2000, Teixeira Neves proti Sodišču, T‑259/97, RecFP, str. I‑A‑169 in II‑773, točke 29, 30 in 47.
10. Samo nadrejeni organ lahko popolnoma svobodno odloči o možnosti, da se uradnikom pri opravljanju uradnih dolžnosti dovoli udeležba na znanstvenih prireditvah.
(Glej točko 250.)
Napotitev na:
Sodišče: 17. maj 1984, Albertini in Montagnani proti Komisiji, 338/82, Recueil, str. 2123, točka 32.
11. Pravica do svobodnega izražanja, potrjena s členom 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, je temeljna pravica, katere spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti in ki jo uživajo uradniki Skupnosti. Vendar pa pravica do svobodnega izražanja ni absolutna pravica, ampak lahko vsebuje omejitve, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jim sledi Skupnost, in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi škodil samemu bistvu tako zagotovljene pravice. Za člen 17, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov (v različici, ki je veljala do 30. aprila 2004), ki se nanaša na objavo besedil v zvezi z dejavnostjo Skupnosti s strani uradnikov, ki je bil preučen z vidika teh načel, ni mogoče šteti, da določa neupravičeno omejitev svobode izražanja uradnikov.
Prvič, v tem členu določena zahteva po predhodnem dovoljenju za objavo ustreza legitimnemu cilju, da besedilo, ki se nanaša na dejavnost Skupnosti, ne more škoditi njenim interesom ter zlasti ugledu in podobi ene od institucij. Drugič, navedeni člen 17, drugi odstavek, ni ukrep, ki bi bil nesorazmeren s ciljem v splošnem interesu, ki ga varuje. Po eni strani se predhodno dovoljenje za objavo zahteva samo, kadar se besedilo, ki ga zadevni uradnik namerava objaviti ali dati v objavo, nanaša na dejavnost Skupnosti. Po drugi strani ni določena nobena absolutna prepoved objave. Nasprotno pa je v členu 17, drugi odstavek, zadnji stavek, navedenih predpisov jasno določeno načelo odobritve dovoljenja za objavo, ker se tako dovoljenje lahko zavrne samo, če lahko ta objava škodi interesom Skupnosti.
(Glej točki 251 in 252.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Connolly proti Komisiji, točke 148 in od 149 do 152.
12. Namen obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, je zadevni osebi dati potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena, in omogočiti sodni nadzor nad to odločbo.
Vprašanje, ali obrazložitev odločbe organa za imenovanja, s katero se uradniku naloži sankcijo, izpolnjuje te zahteve, je treba presojati ne samo glede na besedilo te odločbe, ampak tudi glede na njeno sobesedilo in vsa pravna pravila, ki urejajo to področje. V zvezi s tem organu za imenovanja, čeprav mora natančno navesti dejstva, ki jih je uporabil proti uradniku, ter razloge, iz katerih je sprejel izbrano sankcijo, ni treba obravnavati vseh dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih je v postopku postavila zadevna oseba. Če organ za imenovanja izbere isto sankcijo, kot jo je predlagala disciplinska komisija, ni potrebna širša obrazložitev ustreznosti sankcije.
(Glej točki 259 in 260.)
Napotitev na:
Sodišče: 20. november 1997, Komisija proti V, C‑188/96 P, Recueil, str. I‑6561, točke od 26 do 29;
Sodišče prve stopnje: 28. marec 1995, Daffix proti Komisiji, T‑12/94, RecFP, str. I‑A‑71 in II‑233, točka 33; 16. julij 1998, Y proti Parlamentu, T‑144/96, RecFP, str. I‑A‑405 in II‑1153, točka 27; zgoraj navedena sodba Connolly proti Komisiji, točka 93; zgoraj navedena sodba Onidi proti Komisiji, točka 156; 5. december 2002, Stevens proti Komisiji, T‑277/01, RecFP, str. I‑A‑253 in II‑1273, točki 70 in 71.