SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 13. decembra 2007

Zadeva F-73/06

Kris Van Neyghem

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Splošni natečaj – Ocenitev pisnega preizkusa – Pritožbeni rok – Dopustnost – Obveznost obrazložitve“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero K. Van Neyghem v bistvu predlaga, naj se za nično razglasi odločba natečajne komisije splošnega natečaja EPSO/A/19/04 z dne 1. junija 2005, s katero se mu ni dovolil pristop k ustnemu preizkusu na navedenem natečaju, in naj se Komisiji naloži, naj mu plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpel.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Odločba natečajne komisije – Predhodna upravna pritožba – Fakultativnost – Vložitev – Posledice

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Odločba, sprejeta po ponovnem preizkusu prejšnje odločbe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(1))

3.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Datum vložitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2); Uredba Sveta št. 1182/71, člen 3(4))

4.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Zavrnitev kandidature – Obveznost obrazložitve

(člen 253 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek, Priloga III, člen 6)

5.      Uradniki – Natečaj – Ocena sposobnosti kandidatov – Diskrecijska pravica natečajne komisije

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)

1.      Odločba natečajne komisije se lahko izpodbija neposredno pred sodiščem Skupnosti, ne da bi bilo treba predhodno vložiti pritožbo v smislu člena 90 Kadrovskih predpisov.

Vendar, če se zadevna oseba, namesto da bi zadevo neposredno predložila sodišču Skupnosti, sklicuje na določbe Kadrovskih predpisov in se z upravno pritožbo obrne na organ za imenovanja, bo dopustnost pozneje vloženega pravnega sredstva odvisna od tega, ali je zadevna oseba upoštevala vse postopkovne zahteve, povezane z upravno pritožbo.

(Glej točki 36 in 37.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. maj 1986, Rihoux in drugi proti Komisiji, 52/85, Recueil, str. 1555, točka 9;

Sodišče prve stopnje: 23. januar 2002, Gonçalves proti Parlamentu, T‑386/00, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑55, točka 35; 21. oktober 2004, Schumann proti Komisiji, T‑49/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑301 in II‑1371, točka 25.

2.      Kadar kandidat, čigar prošnja za pristop k natečaju Skupnosti je bila zavrnjena, predlaga ponovni preizkus te odločbe na podlagi točno določene določbe, ki zavezuje upravo, je odločba, ki jo natečajna komisija sprejme po ponovnem preizkusu, akt, ki posega v položaj, v smislu člena 90(2) ali člena 91(1) Kadrovskih predpisov. Od te odločbe, sprejete po ponovnem preizkusu, začne teči tudi rok za pritožbo in tožbo, ne da bi bilo treba preveriti, ali je v takem primeru mogoče navedeno odločbo šteti za izključno potrditveni akt.

(Glej točko 39.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Gonçalves proti Parlamentu, točka 39; 7. junij 2005, Cavallaro proti Komisiji, T‑375/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑151 in II‑673, točka 58; 31. januar 2006, Giulietti proti Komisiji, T‑293/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑5 in II‑A‑2‑19, točka 28.

3.      Kar zadeva določitev datuma vložitve predhodne upravne pritožbe, je treba člen 90(2) Kadrovskih predpisov razlagati tako, da pritožba ni „vložena“, ko je poslana instituciji, ampak takrat, ko jo institucija prejme.

Trimesečni rok iz te določbe se izteče z iztekom tistega dne v tretjem mesecu, ki se po številki ujema z dnem, ko se je zgodil dogodek ali dejanje, s katerim začne teči rok. V skladu s členom 3(4) Uredbe št. 1182/71 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov se ta rok, kadar se izteče na soboto, konča z iztekom zadnje ure naslednjega delovnega dne.

(Glej točke 43, 45, 47 in 48.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. november 1981, Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točki 8 in 13; 15. januar 1987, Misset proti Svetu, 152/85, Recueil, str. 223, točki 8 in 9;

Sodišče prve stopnje: 25. september 1991, Lacroix proti Komisiji, T‑54/90, Recueil, str. II‑749, točki 28 in 29; 26. september 1996, Maurissen proti Računskemu sodišču, T‑192/94, RecFP, str. I‑A‑425 in II‑1229, točka 28; 13. marec 1998, Lonuzzo-Murgante proti Parlamentu, T‑247/97, RecFP, str. I‑A‑119 in II‑317, točka 38; 30. maj 2002, Onidi proti Komisiji, T‑197/00, RecFP, str. I‑A‑69 in II‑325, točka 47;

Sodišče za uslužbence: 15. maj 2006, Schmit proti Komisiji, F‑3/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑9 in II‑A‑1‑33, točka 28; 24. maj 2007, Lofaro proti Komisiji, združeni zadevi F‑27/06 in F‑75/06, še neobjavljen v ZOdl. JU, točki 31 in 32, zoper katerega teče pritožbeni postopek pred Sodiščem prve stopnje.

4.      Iz člena 253 ES in člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov izhaja, da mora biti vsaka odločba, sprejeta na podlagi Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na nekega posameznika, obrazložena. Namen obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, je zadevni osebi dati potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena ali ne, in omogočiti sodni nadzor nad to odločbo.

Kar zadeva odločbe, ki jih sprejme natečajna komisija, je treba obveznost obrazložitve uskladiti s spoštovanjem tajnosti dela natečajnih komisij na podlagi člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom, katere namen je zagotavljanje neodvisnosti natečajnih komisij in objektivnosti njihovega dela in s katero se zavarujejo pred vsemi zunanjimi posegi in pritiski uprave Skupnosti, zadevnih kandidatov ali tretjih oseb. Spoštovanje te tajnosti zato preprečuje razkritje stališč posameznih članov komisij in vseh elementov, ki so jih obravnavali pri individualni ali primerjalni presoji kandidatov.

Primerjalne presoje, ki jih opravi natečajna komisija, so izražene v ocenah, ki jih komisija da kandidatom, in so izraz vrednostnih sodb o vsakem kandidatu. Ob upoštevanju te tajnosti je sporočanje ocen, doseženih na različnih preizkusih, zadostna obrazložitev odločb natečajne komisije. Taka obrazložitev ne škodi pravicam kandidatov. Omogoča jim, da se seznanijo z vrednostno sodbo o svojih sposobnostih in, če se to primeri, ugotovijo, da v resnici niso dosegli števila točk, zahtevanega v obvestilu o natečaju za pristop k nekaterim ali vsem preizkusom.

(Glej točke 70 in od 74 do 77.)

Napotitev na:

Sodišče: zgoraj navedena sodba Michel proti Parlamentu, točka 22; 4. julij 1996, Parlament proti Innamoratiju, C‑254/95 P, Recueil, str. I‑3423, točki 23 in 24;

Sodišče prve stopnje: 23. januar 2003, Angioli proti Komisiji, T‑53/00, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑73, točka 67; 27. marec 2003, Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, T‑33/00, RecFP, str. I‑A‑105 in II‑541, točki 43 in 44; 19. februar 2004, Konstantopoulou proti Sodišču, T‑19/03, RecFP, str. I‑A‑25 in II‑107, točke 27 in od 31 do 33.

5.      Ocenjevanje, ki ga opravi natečajna komisija pri oceni znanj in sposobnosti kandidatov, in odločbe, s katerimi ugotovi, da kandidat ni opravil preizkusa, izražajo vrednostno sodbo. Zato spadajo na področje, na katerem ima komisija široko diskrecijsko pravico, vendar se v primeru očitne napake vseeno ne morejo izogniti nadzoru sodišča Skupnosti. Natečajni komisiji zato ni treba navesti odgovorov kandidatov, ki jih je ocenila kot nezadostne, ali pojasniti, zakaj je te odgovore ocenila kot nezadostne.

(Glej točki 78 in 86.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. junij 1987, Kolivas proti Komisiji, 40/86, Recueil, str. 2643, točka 11;

Sodišče prve stopnje: 11. februar 1999, Jiménez proti UUNT, T‑200/97, RecFP, str. I‑A‑19 in II‑73, točka 40; zgoraj navedena sodba Konstantopoulou proti Sodišču, točka 34; 5. april 2005, Christensen proti Komisiji, T‑336/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑75 in II‑341, točka 25.