SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 27. aprila 2022(*)
„Model Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Registriran model Skupnosti, ki predstavlja odtočno kanaleto za prho – Prejšnji model, predložen po vložitvi zahteve za razglasitev ničnosti – Člen 28(1)(b)(v) Uredbe (ES) št. 2245/2002 – Diskrecijska pravica odbora za pritožbe – Področje uporabe – Člen 63(2) Uredbe (ES) št. 6/2002 – Ustni postopek in sredstva za izvajanje ali pridobivanje dokazov – Člena 64 in 65 Uredbe št. 6/2002 – Razlog za ničnost – Individualna narava – Člen 6 in člen 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 – Opredelitev prejšnjega modela – Kompakten predhodni model – Določitev značilnosti izpodbijanega modela – Splošna primerjava“
V zadevi T‑327/20,
Group Nivelles NV s sedežem v Gingelomu (Belgija), ki jo zastopa J. Jonkhout, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata A. Folliard‑Monguiral in G. Predonzani, agenta,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Easy Sanitary Solutions BV s sedežem v Oldenzaalu (Nizozemska), ki jo zastopa F. Eijsvogels, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo tretjega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 17. marca 2020 (zadeva R 2664/2017‑3) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Group Nivelles in Easy Sanitary Solutions,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi M. J. Costeira, predsednica, M. Kancheva (poročevalka) in T. Perišin, sodnici,
sodna tajnica: A. Juhász‑Tóth, administratorka,
na podlagi tožbe, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložene 28. maja 2020,
na podlagi odgovora EUIPO na tožbo, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženega 29. septembra 2020,
na podlagi odgovora intervenientke na tožbo, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženega 2. oktobra 2020,
po določitvi druge sodnice za dopolnitev senata zaradi zadržanosti enega od članov senata,
na podlagi obravnave z dne 13. oktobra 2021
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Intervenientka, družba Easy Sanitairy Solutions BV, je 28. novembra 2003 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila prijavo za registracijo modela Skupnosti.
2 Model Skupnosti, katerega registracija je bila prijavljena in ki se izpodbija v obravnavani zadevi, je predstavljen s temi podobami:
25.1
25.2
25.3
3 Izdelki, v katere naj bi bil izpodbijani model vgrajen, spadajo v razred 23‑02 v smislu Locarnskega aranžmaja z dne 8. oktobra 1968 o ustanovitvi mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in modele, kakor je bil spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Odtočne kanalete za prho“ (shower drains).
4 Izpodbijani model je bil kot model Skupnosti registriran 9. marca 2004 pod številko 107834‑0025 in objavljen istega dne v Biltenu modelov Skupnosti št. 19/2004. Večkrat je bil podaljšan, tudi 16. junija 2018.
5 Družba I‑Drain BVBA, pravna predhodnica tožeče stranke, družbe Group Nivelles NV, je 3. septembra 2009 v skladu s členom 52 Uredbe št. 6/2002 vložila zahtevo za razglasitev ničnosti izpodbijanega modela.
6 V utemeljitev zahteve za razglasitev ničnosti so bili navedeni razlogi iz člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členi od 4 do 9 iste uredbe.
7 Družba I‑Drain je zahtevi za razglasitev ničnosti priložila kopijo mednarodne registracije DM/059828 (v nadaljevanju: registracija DM/059828 ali model DM/059828), za katero je intervenientka vložila prijavo in je bila registrirana 2. aprila 2002, objavljena pa je bila 30. junija 2002 v tej obliki:
8 Družba I‑Drain je 2. aprila 2010 v odgovoru na pripombe intervenientke, to je po vložitvi zahteve za razglasitev ničnosti, predložila nove dokumente v zvezi z drugimi modeli, med katerimi sta bila med drugim izrezka iz dveh katalogov družbe Blücher iz leta 1998 in leta 2000, ki sta vsak na strani 33 vsebovala to sliko, na kateri je bila na sredini pokrivna plošča (v nadaljevanju: pokrivna plošča iz katalogov Blücher):
9 Tožeča stranka je po združitvi s prevzemom 30. avgusta 2010 prevzela pravice in obveznosti družbe I‑Drain, ki je prenehala obstajati kot pravna oseba.
10 Oddelek za ničnost je z odločbo z dne 23. septembra 2010 ugodil zahtevi za razglasitev ničnosti in je izpodbijani model razglasil za ničen na podlagi člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002, ker je menil, da ob upoštevanju pokrivne plošče iz katalogov Blücher ni nov v smislu člena 5 iste uredbe.
11 Intervenientka je 15. oktobra 2010 na podlagi členov od 55 do 60 Uredbe št. 6/2002 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ničnost.
12 Tretji odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 4. oktobra 2012 (v nadaljevanju: prva odločba) ugodil pritožbi in razveljavil odločbo oddelka za ničnost v delu, v katerem je temeljila na členu 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 4(1) in členom 5 iste uredbe, torej ker je ugotovil, da izpodbijani model ni nov. Zadevo je vrnil oddelku za ničnost, da znova preuči zahtevo za razglasitev ničnosti v delu, v katerem je temeljila na členu 25(1)(b) te uredbe v povezavi s členom 4(1) in členom 6 navedene uredbe, torej ker naj izpodbijani model ne bi imel individualne narave.
13 Tožeča stranka je 7. januarja 2013 na podlagi člena 61 Uredbe št. 6/2002 pri Splošnem sodišču vložila tožbo zoper prvo odločbo.
14 Splošno sodišče je s sodbo z dne 13. maja 2015, Group Nivelles/UUNT – Easy Sanitary Solutions (Odtočna kanaleta za prho) (T‑15/13, EU:T:2015:281; v nadaljevanju: prva sodba Splošnega sodišča), prvo odločbo razveljavilo, v preostalem pa je tožbo zavrnilo. Splošno sodišče je enako kot doslej EUIPO kot prejšnji model (ali njegov del) upoštevalo pokrivno ploščo iz katalogov Blücher, ne pa model DM/059828.
15 Intervenientka in EUIPO sta 11. julija oziroma 24. julija 2015 pri Sodišču vložili vsaka svojo pritožbo zoper prvo sodbo Splošnega sodišča.
16 Sodišče je s sodbo z dne 21. septembra 2017, Easy Sanitary Solutions in EUIPO/Group Nivelles (C‑361/15 P in C‑405/15 P, EU:C:2017:720; v nadaljevanju: sodba o pritožbi), pritožbi zavrnilo, vendar je pred tem v točkah 72 in 134 te sodbe kljub vsemu ugotovilo dve napaki pri uporabi prava, ki ju je storilo Splošno sodišče. Na prvem mestu je Sodišče razsodilo, da je Splošno sodišče v točkah od 77 do 79 in 84 svoje prve sodbe napačno uporabilo pravo, ker je za presojo novosti izpodbijanega modela od EUIPO zahtevalo, da sestavi različne elemente enega ali več prejšnjih modelov iz različnih izrezkov iz katalogov družbe Blücher, priloženih zahtevi za razglasitev ničnosti, čeprav vložnik te zahteve ni priložil prikaza modela, za katerega je uveljavljal predhodnost, kot celote. Na drugem mestu je Sodišče razsodilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točki 132 svoje prve sodbe v okviru presoje individualne narave izpodbijanega modela zahtevalo, da seznanjeni uporabnik tega modela pozna izdelek, v katerega je prejšnji model vgrajen ali za katerega je uporabljen. Ker sta bili pritožbi kljub temu zavrnjeni, je postala razveljavitev prve odločbe z izrekom prve sodbe Splošnega sodišča pravnomočna, zadeva pa je bila vrnjena EUIPO.
17 Stranki pred EUIPO sta bili 19. decembra 2017 obveščeni o tem, da je bila pritožba zoper odločbo oddelka za ničnost dodeljena tretjemu odboru za pritožbe, ki bo odločil v novi sestavi, zadeva pa nosi številko R 2664/2017‑3.
18 Poročevalec odbora za pritožbe je 24. julija 2018 strankama pred EUIPO poslal sporočilo, s katerim ju je obvestil, da bo prejšnji model, predložen odboru za pritožbe, model DM/059828, ki je bil – v nasprotju s pokrivno ploščo iz katalogov Blücher – edini naveden v zahtevi za razglasitev ničnosti. Poročevalec, ki je po tem, ko je Sodišče vrnilo zadevo, ponovno preučil spis, je namreč ugotovil, da prejšnji model, ki so ga preučili organi, ki so odločali pred tem, ni bil vključen v zahtevo za razglasitev ničnosti in da ni bil v tej zahtevi naveden noben drug model. Strankama sta bila na voljo dva meseca za predložitev pripomb.
19 Tožeča stranka je pripombe predložila 21. septembra 2018.
20 Tretji odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 17. marca 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugodil pritožbi intervenientke, razveljavil odločbo oddelka za ničnost in zavrnil zahtevo za razglasitev ničnosti. Uvodoma je ugotovil, da je tožeča stranka v zahtevi za razglasitev ničnosti kot prejšnji model navedla izključno model DM/059828 in da je bilo na druge modele, na primer tistega iz katalogov Blücher, napoteno pozneje v dopolnilnih pripombah. Opozoril je, da člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 vložniku zahteve ne dovoljuje, da predmet postopka razširi tako, da zahtevo opre na nove prejšnje modele.
21 Glede izpodbijanega modela in njegovih vidnih značilnosti je odbor za pritožbe menil, da je bil registriran za odtočne kanalete za prho, sestavljene iz sifona, posode in pokrivne plošče, ter da je bil, natančneje, izdelek, predstavljen na izpodbijanem modelu, opremljen s stranskima utoroma na obeh straneh in zaključnimi zunanjimi robovi, medtem ko je bila pokrivna plošča po vsej površini okrašena s pikami. Odbor za pritožbe je opozoril, da po navedbah iz točke 49 prve sodbe Splošnega sodišča po namestitvi „[kanalete] za prho (shower drain)“, na katero se nanaša izpodbijani model, torej po njeni vgraditvi v tla prhe, ni vidna samo zgornja stran plošče, ampak so vidni tudi oba stranska utora in zgornji del obrobe posode.
22 Glede prejšnjega modela je odbor za pritožbe menil, da mora opraviti celovito presojo predloženih dokazov, da bi ugotovil, na kaj točno se nanaša, saj ob upoštevanju sodbe o pritožbi in prve sodbe Splošnega sodišča to ni mogla biti pokrivna plošča na sredini slike na strani 33 katalogov Blücher, na kateri ni bil predstavljen celoten odtočni sistem za tekočine. Odbor za pritožbe je, potem ko je opozoril, da zahteva za razglasitev ničnosti opredeljuje predmet postopka, ki po eni strani izhaja iz izpodbijanega modela, po drugi strani pa iz prejšnjih modelov, na katere je napoteno, menil, da se je v obravnavani zadevi tožeča stranka pri vložitvi zahteve za razglasitev ničnosti oprla na model DM/059828 (prikazan v točki 7 zgoraj).
23 V zvezi s tehnično funkcijo izpodbijanega modela je odbor za pritožbe menil, da nobene od njegovih značilnosti ne narekuje izključno njegova tehnična funkcija in zato se nobena od teh značilnosti ne bi smela izključiti iz varstva niti se ji ne bi smela dodeliti bistveno zmanjšana vloga ob upoštevanju njenega vpliva na splošno primerjavo. Navedel je še, da oblikovanje na tem področju vključuje močno estetsko sestavino.
24 V zvezi z individualno naravo izpodbijanega modela je odbor za pritožbe menil, prvič, da je seznanjeni uporabnik oseba, ki pozna osnovne značilnosti in konfiguracije odtočnih kanalet, ki so na voljo v običajnem poslovnem življenju, ter spada hkrati v strokovni krog področja (ki ga sestavljajo na primer prodajalci na drobno, ki prodajajo odtočne kanalete tretjim osebam, vodovodarji, ki jih vgrajujejo, ali notranji oblikovalci, ki iščejo in izbirajo kanalete za svoje stranke, pri čemer upoštevajo njihov estetski videz) in v nestrokovni krog, ki torej vključuje končne uporabnike, ki jih sami izberejo in kupijo za vgradnjo in uporabo v nekem sektorju ali okolju. Drugič, odbor za pritožbe je menil, da je svoboda oblikovalca sorazmerno široka, saj se lahko – tudi če seznanjeni uporabnik ve, da morajo biti odtočne kanalete, če naj opravljajo svojo odtočno funkcijo, opremljene s posodo s stranicami in zaključkom, sifonom, povezanim s cevmi, in rešetkami ali rešetko oziroma zaprto ploščo z režami ali odprtinami, skozi katere odteka voda – poseben videz teh značilnosti zlasti glede oblike, materiala, velikosti in razmerij kljub vsemu spreminja, saj ni posebnih omejitev razen tistih, ki omogočajo, da se zagotovi odtekanje vode. Tretjič, odbor za pritožbe je, potem ko je najprej ugotovil značilnosti izpodbijanega modela in razkritih prejšnjih modelov, če se obravnavajo posamično, ter nato primerjal celoten vtis vsakega od njih (glej točke od 117 do 127 v nadaljevanju), ugotovil, da ima izpodbijani model individualno naravo in da še toliko bolj ni mogoče šteti, da ni nov, zato je veljaven.
Predlogi strank
25 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– ponovno odloči in izpodbijani model s popravkom obrazložitve razglasi za ničen;
– EUIPO naloži plačilo stroškov.
26 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
27 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne očitke, navedene v podporo prvemu, drugemu, četrtemu, petemu in šestemu tožbenemu razlogu;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
28 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov, ki se v bistvu nanašajo na napake pri presoji, ki naj bi jih storil odbor za pritožbe, prvič, v točki 24 izpodbijane odločbe (in v prvih dveh odstavkih na drugi strani sporočila poročevalca z dne 24. julija 2018, na katera je v tej točki napoteno), drugič, v točki 26 iste odločbe, tretjič, v točkah 38 in 39 te odločbe v povezavi s točkami 58 in od 62 do 65 navedene odločbe, četrtič, v točkah od 98 do 110 in 112 izpodbijane odločbe, petič, v točki 111 iste odločbe v povezavi s točkama 29 in 30 te odločbe, in šestič, v točkah od 114 do 117 navedene odločbe.
29 Splošno sodišče meni, da je primerno najprej preučiti tretji in prvi tožbeni razlog, ki se nanašata na opredelitev prejšnjega modela, nato drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na določitev značilnosti izpodbijanega modela, ter, nazadnje, četrti, peti in šesti tožbeni razlog, ki se nanašajo na primerjavo modelov v koliziji in presojo individualne narave izpodbijanega modela.
Prvi in tretji tožbeni razlog: opredelitev prejšnjega modela
Tretji tožbeni razlog
30 Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da je odbor za pritožbe v točkah 38 in 39 izpodbijane odločbe v povezavi s točkami 58 in od 62 do 65 iste odločbe storil napako in kršil člen 63(2) Uredbe št. 6/2002, ker je menil, da je mogoče pri presoji ničnosti dopustiti in upoštevati le posamezne dokaze, predložene v okviru zahteve za razglasitev ničnosti pri oddelku za ničnost, v obravnavani zadevi zahtevo pravne predhodnice tožeče stranke z dne 3. septembra 2009. S pravnega vidika meni, da je taka pristojnost EUIPO priznana v okviru presoje dejstev in dokazov, predloženih v postopku za ugotovitev ničnosti, če mora ta urad v istem postopku sprejeti odločitev. Nasprotno pa se po njenem mnenju na to pristojnost ni mogoče sklicevati v zvezi z dejstvi in dokazi, predloženimi v postopku, v katerem je EUIPO že odločil in v katerem je že sprejel predhodno dokončno odločbo.
31 V obravnavani zadevi tožeča stranka meni, da so postopki že pripeljali do predhodne dokončne odločbe, saj je bila v postopku pred oddelkom za ničnost pri EUIPO sprejeta odločba oddelka za ničnost z dne 23. septembra 2010, v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO pa prva odločba z dne 4. oktobra 2012. V teh dveh postopkih naj bi bilo ugotovljeno, da je mogoče upoštevati vsa dejstva in vse dokaze. V poznejših postopkih pred Splošnim sodiščem in Sodiščem naj se vprašanje dopustnosti dejstev in dokazov, ki sta jih predložili stranki v okviru predhodnih postopkov pred oddelkom za ničnost in odborom za pritožbe, ne bi uveljavljalo niti naj se o tem ne bi podvomilo, in sicer niti po uradni dolžnosti niti kako drugače. Natančneje, ugotovitev, za katero naj bi poročevalec v sporočilu z dne 24. julija 2018 menil, da jo lahko izpelje iz sodbe o pritožbi, to je, da naj ne bi bilo mogoče predložiti fotografije s strani 33 katalogov Blücher, naj prav tako ne bi bila točna. Intervenientka in EUIPO naj ne bi niti pred Splošnim sodiščem niti pred Sodiščem nikoli izpodbijala ugotovitev oddelka za ničnost in odbora za pritožbe v zvezi s tem.
32 Tožeča stranka torej trdi, da je odbor za pritožbe s to ugotovitvijo v zadevnih točkah izpodbijane odločbe spremenil predhodne dokončne odločbe. To naj bi bilo v nasprotju s splošnima načeloma dobrega upravljanja in reševanja sporov, ki sta določeni v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ter z načeli pravne varnosti, varstva legitimnih pričakovanj in skrbnosti pri vodenju postopkov. Zato ugotavlja, da odbor za pritožbe ni mogel z retroaktivnim učinkom izvajati pristojnosti, podeljene s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002.
33 EUIPO izpodbija trditve tožeče stranke.
34 Intervenientka presojo v zvezi s pravnim očitkom, ki ga je navedla tožeča stranka v tem tožbenem razlogu, prepušča Splošnemu sodišču.
35 Odbor za pritožbe je v točkah 38 in 39 izpodbijane odločbe menil, da je treba – ker je Sodišče v sodbi o pritožbi menilo, da je v prvi odločbi upošteval neustrezen prejšnji model – preučiti druge prejšnje modele, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Ta je v zahtevi za razglasitev ničnosti kot prejšnji model navedla model DM/059828 in nobenega drugega. Na druge modele se je pravna predhodnica tožeče stranke sklicevala pozneje v dopolnilnih pripombah. V zvezi s tem je odbor za pritožbe dodal, da je treba upoštevati dejstvo, da člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 vložniku zahteve ne dovoljuje, da predmet postopka razširi tako, da zahtevo opre na nove prejšnje modele, saj bi se s takim pristopom podaljšal postopek in spremenil njegov predmet. Vendar naj novi prejšnji modeli, ki jih je predložila pravna predhodnica tožeče stranke v poznejših pripombah, torej tisti iz katalogov Blücher, ne bi bili navedeni kot prejšnji modeli v zahtevi za razglasitev ničnosti.
36 Odbor za pritožbe je v točki 58 izpodbijane odločbe opozoril, da zahteva za razglasitev ničnosti – kot je že odločil v več prejšnjih odločbah – opredeljuje predmet postopka, ki po eni strani izhaja iz izpodbijanega modela, po drugi strani pa iz prejšnjih modelov, na katere je bilo napoteno, zato ni mogoče po vložitvi zahteve v postopek vključiti drugih prejšnjih modelov, ki bi lahko pomenili oviro za to, da se ugotovi novost ali individualna narava izpodbijanega modela.
37 Odbor za pritožbe je v točki 62 izpodbijane odločbe ugotovil, da je bila pokrivna plošča na sredini slike na strani 33 katalogov Blücher, ki jo je pravna predhodnica tožeče stranke navedla kot prejšnji model ali enega od prejšnjih modelov, ki naj bi dokazovali, da izpodbijani model ni nov in nima individualne narave, predložena šele v odgovor na pripombe intervenientke. Pojasnil je, da je dejstvo, da so organi, ki so odločali pred tem, menili, da je navedena plošča dopusten prejšnji model, v nasprotju z zgoraj navedenima načeloma, v skladu s katerima je predmet postopka za ugotovitev ničnosti opredeljen v zahtevi za razglasitev ničnosti in po vložitvi te zahteve v navedeni postopek ni dovoljeno vključiti drugih prejšnjih modelov.
38 Odbor za pritožbe je v točki 63 izpodbijane odločbe zaradi izčrpnosti še dodal, da se za dopustnost dopolnilnih dejstev, dokazov in dokumentov v zvezi s prejšnjimi modeli ali pravicami, že navedenimi v zahtevi za razglasitev ničnosti, v skladu s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002 uporabljajo diskrecijska pooblastila, podeljena oddelku za ničnost. Vendar ta določba vložniku zahteve za razglasitev ničnosti ni dovoljevala, da predmet postopka razširi tako, da zahtevo opre na nove prejšnje modele, saj bi se s takim pristopom podaljšal postopek in spremenil njegov predmet. Ker tako modeli, navedeni zlasti v prilogah 3a in 3b, torej v katalogih Blücher, niso bili navedeni v zahtevi za razglasitev ničnosti, niti oddelek za ničnost niti odbor za pritožbe nista imela diskrecijske pravice v zvezi s tem. Zato modelov iz teh dokumentov ni mogoče obravnavati kot prejšnjo stvaritev, ki bi bila za ta postopek za ugotovitev ničnosti dopustna. Odbor za pritožbe je v točki 64 iste odločbe ugotovil, da iz istih razlogov ne morejo dopustne prejšnje stvaritve predstavljati dokumenti in fotografije, ki jih je tožeča stranka navedla v pripombah v odgovor na sporočilo poročevalca in so se nanašale na druge modele razen tistih, zajetih z modelom DM/059828.
39 Odbor za pritožbe je v točki 65 izpodbijane odločbe zato ugotovil, da je v skladu s sporočilom poročevalca edini prejšnji model v obravnavani zadevi model DM/059828.
40 Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom v bistvu meni, da je odbor za pritožbe storil napako in kršil člen 63(2) Uredbe št. 6/2002, ker je svojo odločbo oprl zgolj na prejšnje modele, predstavljene v zahtevi za razglasitev ničnosti, ne da bi upošteval dokaze, kot so katalogi Blücher, ki so bili predloženi po vložitvi te zahteve in na katere se je odbor za pritožbe oprl zgolj v prvi odločbi, ki je postala dokončna.
41 V zvezi s tem je treba uvodoma ugotoviti, da ni bilo v prejšnjih postopkih pred EUIPO, Splošnim sodiščem in Sodiščem nikoli dokončno odločeno o vprašanju opredelitve prejšnjih modelov, ki jih je treba primerjati z izpodbijanim modelom.
42 Po eni strani je bila namreč prva odločba odbora za pritožbe, v kateri pa ni bilo izrecno odločeno o dopustnosti dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila po vložitvi zahteve za razglasitev ničnosti, razveljavljena s prvo sodbo Splošnega sodišča, katere izrek je postal pravnomočen (glej točki 14 in 16 zgoraj). Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso razveljavitvena sodba učinkuje ex tunc in zato retroaktivno iz pravnega reda odpravi akt, ki je bil razveljavljen (glej sodbi z dne 27. junija 2013, Beifa Group/UUNT – Schwan‑Stabilo Schwanhäußer (Pripomočki za pisanje), T‑608/11, neobjavljena, EU:T:2013:334, točka 32 in navedena sodna praksa, in z dne 23. septembra 2020, CEDC International/EUIPO – Underberg (Oblika travne bilke v steklenici), T‑796/16, EU:T:2020:439, točka 72 (neobjavljena) in navedena sodna praksa). Torej je bila prva odločba iz pravnega reda Evropske unije odpravljena in nikakor ni postala dokončna.
43 Po drugi strani Splošno sodišče v svoji prvi sodbi (glej točko 14 zgoraj) prav tako ni odločilo o dopustnosti navedenih dokumentov, še manj pa o predmetu prejšnjih modelov, ki jih je treba primerjati z izpodbijanim modelom. Tega vprašanja namreč niso navedle niti stranke niti po uradni dolžnosti Splošno sodišče. Poleg tega je bila sodba o pritožbi (glej točko 16 zgoraj) omejena zgolj na pravna vprašanja, na katera sta se nanašali pritožbi. Torej vprašanje opredelitve prejšnjih modelov, na katerih je temeljila zahteva za razglasitev ničnosti, in vprašanje upoštevnosti pozneje predloženih dokumentov za opredelitev, kateri so prejšnji modeli, nista bili niti navedeni niti razrešeni, in sicer niti v prvi sodbi Splošnega sodišča niti v sodbi o pritožbi.
44 Dalje, ugotoviti je treba, da ta tožbeni razlog temelji na predpostavki, da bi se člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 uporabljal v okoliščinah, kot so te iz obravnavane zadeve. Preučiti je torej treba, ali se ta določba uporablja v obravnavani zadevi, in sicer vsaj za odgovor na vprašanje opredelitve prejšnjega modela ob upoštevanju zlasti člena 28(1)(b)(v) in (vi) Uredbe Komisije (ES) št. 2245/2002 z dne 21. oktobra 2002 o izvajanju Uredbe Sveta št. 6/2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 31, str. 14).
45 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 določa, da EUIPO ni treba upoštevati dejstev ali dokazov, ki jih zadevne stranke ne predložijo pravočasno. S to določbo je tako podeljena diskrecijska pravica tako oddelku za ničnost kot tudi odboru za pritožbe pri EUIPO.
46 V skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 63(2) Uredbe št. 6/2002 izhaja, da je predložitev dejstev in dokazov strank, če ni nasprotne določbe, načeloma mogoča tudi po izteku rokov, ki so predpisani za tako predložitev z določbami Uredbe št. 6/2002, in da EUIPO nikakor ni prepovedano upoštevanje takih prepozno navedenih ali predloženih dejstev in dokazov. Navedena določba s tem, da pojasnjuje, da se EUIPO „lahko“ v takem primeru odloči, da ne bo upošteval takih dokazov, temu namreč daje široko diskrecijsko pravico, pri čemer mora v zvezi s tem obrazložiti svojo odločitev glede tega, ali jih bo upošteval ali ne (glej sodbo z dne 5. julija 2017, Gamet/EUIPO – „Metal‑Bud II“ Robert Gubała (Vratna kljuka), T‑306/16, neobjavljena, EU:T:2017:466, točki 15 in 16 in navedena sodna praksa).
47 Glede izvajanja diskrecijske pravice EUIPO zaradi morebitnega upoštevanja prepozno predloženih dokazov je lahko tako upoštevanje EUIPO, kadar mora odločiti v okviru postopka za ugotovitev ničnosti, upravičeno zlasti takrat, kadar po eni strani meni, da so lahko prepozno predloženi elementi na prvi pogled resnično upoštevni za izid pri njem vložene zahteve za razglasitev ničnosti, po drugi strani pa faza postopka, v kateri je prišlo do navedene prepozne predložitve, in njene okoliščine ne nasprotujejo upoštevanju teh elementov. Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče pristojno za presojo, ali je odbor za pritožbe učinkovito izvajal široko diskrecijsko pravico, ki jo ima, za odločitev – ki je obrazložena in pri kateri se ustrezno upoštevajo vse upoštevne okoliščine – ali je treba za izdajo odločbe, ki jo mora sprejeti, upoštevati dokaze, ki so bili prvič predloženi v postopku pred njim. Poleg tega je v njegovi pristojnosti, da opravi nadzor nad tem, da je odbor za pritožbe ustrezno uporabil diskrecijsko pravico, ki mu jo daje člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 (glej sodbo z dne 5. julija 2017 (Vratna kljuka), T‑306/16, neobjavljena, EU:T:2017:466, točki 17 in 18 in navedena sodna praksa).
48 Iz sodne prakse prav tako izhaja, da predložitev dokazov poleg dokazov, ki so bili predloženi v roku, ki ga je za to določil EUIPO, ostaja mogoča po izteku navedenega roka in da EUIPO nikakor ni prepovedano upoštevanje takih prepozno predloženih dodatnih dokazov (glej sodbo z dne 14. marca 2018, Crocs/EUIPO – Gifi Diffusion (Čevlji), T‑651/16, neobjavljena, EU:T:2018:137, točka 33 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 26. septembra 2013, Centrotherm Systemtechnik/UUNT in centrotherm Clean Solutions, C‑610/11 P, EU:C:2013:593, točka 88).
49 Vendar je pomembno tudi opozoriti, da člen 52(2) Uredbe št. 6/2002 določa, da je treba zahtevo za razglasitev ničnosti vložiti v obliki pisne obrazložene izjave. V členu 28(1)(b)(i) in (vi) Uredbe št. 2245/2002 je še pojasnjeno, da mora taka zahteva vsebovati navedbo razlogov za ničnost ter navedbe dejstev, dokazila in argumente v podporo navedeni zahtevi. Člen 28(1)(b)(v) zadnjenavedene uredbe poleg tega še določa, da mora zahteva za razglasitev ničnosti, če temelji na neobstoju novosti ali individualne narave registriranega modela Skupnosti, vsebovati navedbo in reprodukcijo prejšnjih modelov, ki bi lahko bili ovira za novost ali individualno naravo registriranega modela Skupnosti, ter dokumente, ki dokazujejo obstoj teh prejšnjih modelov.
50 V skladu s sodno prakso mora stranka, ki je vložila zahtevo za razglasitev ničnosti, EUIPO predložiti potrebne informacije, zlasti pa natančno in popolno opredelitev ter reprodukcijo modela, katerega predhodnost se zatrjuje, da dokaže, da izpodbijanega modela ni mogoče veljavno registrirati. Tako ni naloga EUIPO, temveč vložnika zahteve za razglasitev ničnosti, da predloži dokaze o resničnosti tega razloga (sodba o pritožbi, točki 59 in 65; glej tudi sodbo z dne 17. septembra 2019, Aroma Essence/EUIPO – Refan Bulgaria (Goba za prhanje), T‑532/18, neobjavljena, EU:T:2019:609, točka 25 in navedena sodna praksa).
51 Pojasniti je še treba, da je treba dokaz o obstoju in opredelitev prejšnjega modela ali prejšnjih modelov navesti za vsakega od razlogov za ničnost, ki jih uveljavlja vložnik zahteve. V zvezi s tem je Splošno sodišče razsodilo, da se ne moreta niti EUIPO niti vložnik zahteve za razglasitev ničnosti v podporo neobstoju individualne narave (člen 6 Uredbe št. 6/2002) opreti na nekatere navedene prejšnje modele, če je iz zahteve za razglasitev ničnosti razvidno, da so bili ti modeli navedeni samo v podporo drugemu razlogu za ničnost, kot je neobstoj novosti (člen 5 iste uredbe) (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2018, Gifi Diffusion/EUIPO – Crocs (Čevlji), T‑424/16, neobjavljena, EU:T:2018:136, točke od 46 do 48).
52 Poleg tega je v skladu s členom 63(1) Uredbe št. 6/2002 EUIPO v postopku v zvezi z razglasitvijo ničnosti omejen na dejstva, dokaze in argumente, podane od strank, in zahtevani ukrep. Tožeča stranka se mora prepričati, da so vsi prejšnji modeli, na katere se sklicuje, jasno opredeljeni in prikazani, saj je postopek za ugotovitev ničnosti del postopka inter partes. Torej mora EUIPO pri preučitvi zahteve za razglasitev ničnosti upoštevati samo modele, ki jih je tožeča stranka izrecno navedla v zahtevi za razglasitev ničnosti, ne pa v poznejšem dokumentu (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2019, Goba za prhanje, T‑532/18, neobjavljena, EU:T:2019:609, točki 30 in 36).
53 Tako člen 28(1)(b)(v) Uredbe št. 2245/2002 (glej točko 49 zgoraj) predpostavlja, da se opredelitev prejšnjega modela ali prejšnjih modelov opravi že ob vložitvi zahteve za razglasitev ničnosti, saj opredeljuje predmet spora, imetnik izpodbijanega modela pa lahko tako zavzame stališče o utemeljenosti zahteve. Dober potek postopka in ohranitev legitimnega interesa imetnika izpodbijanega modela, da ni izpostavljen sporu, katerega predmet bi se nenehno spreminjal, namreč nasprotujeta možnosti, da bi se vložnik zahteve med postopkom za ugotovitev ničnosti poljubno skliceval še na druge prejšnje modele. Iz tega razloga je v skladu s členom 30(1) iste uredbe spoštovanje te določbe pogoj za dopustnost zahteve za razglasitev ničnosti.
54 Zato je treba podobno kot EUIPO šteti, da logika člena 28(1)(b)(v) Uredbe št. 2245/2002 narekuje določitev „prekluzije“ ali roka, ki povzroči izgubo pravice – torej roka, katerega nespoštovanje pomeni razlog za nedopustnost – za predložitev dokazov v zvezi z bistvenimi elementi zahteve za razglasitev ničnosti, ki določajo in opredeljujejo pravni okvir zahteve. Razen če EUIPO ne zahteva odprave pomanjkljivosti zahteve v skladu s členom 30(1) iste uredbe, novih dokazov v zvezi z navedbo in reprodukcijo prejšnjih modelov ni mogoče več predložiti, saj bi se s tem razširil pravni okvir zahteve za razglasitev ničnosti.
55 Tako iz člena 28(1)(b)(v) Uredbe št. 2245/2002 izhaja, da zahteva za razglasitev ničnosti opredeljuje predmet spora, ki po eni strani izhaja iz izpodbijanega modela, po drugi strani pa iz prejšnjih modelov, na katere je napoteno. Tako ni po vložitvi zahteve za razglasitev ničnosti v postopek več mogoče vključiti drugih prejšnjih modelov, ki bi lahko pomenili oviro za to, da se ugotovi novost ali individualna narava izpodbijanega modela.
56 Ugotoviti je torej treba, da mora EUIPO ob upoštevanju člena 28(1)(b)(v) Uredbe št. 2245/2002 v postopku za ugotovitev ničnosti modela Skupnosti preučiti zgolj prejšnje modele, opredeljene v zahtevi za razglasitev ničnosti, ne pa drugih modelov, na katere je bilo kot na prejšnje modele napoteno pozneje.
57 Poleg tega je treba pojasniti področje uporabe člena 28(1)(b)(vi) Uredbe št. 2245/2002, ki določa, da mora zahteva za razglasitev ničnosti vsebovati „navedbe dejstev, dokazila in argumente v podporo navedenih razlogov“, ter s tem področje uporabe diskrecijske pravice, ki je EUIPO podeljena s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002.
58 V zvezi s tem je treba podobno kot EUIPO poudariti, da člen 28(1)(b)(v) in (vi) Uredbe št. 2245/2002 vsebuje bistveno razlikovanje med dokazi, ki se nanašajo na „navedbo ali reprodukcijo prejšnjih modelov“, zahtevanimi s členom 28(1)(b)(v) navedene uredbe, ter preostalimi „navedbami dejstev in dokazili“ iz člena 28(1)(b)(vi) iste uredbe, na primer dejstvi in dokazi v zvezi z razkritjem prejšnjega modela (člen 7 Uredbe št. 6/2002) ali dokazi v zvezi s funkcijo izpodbijanega modela (člen 8 Uredbe št. 6/2002).
59 Iz tega sledi, da se lahko diskrecijska pravica, ki je EUIPO podeljena s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002, da „upošteva dejst[va] ali dokaz[e], ki jih zadevne stranke ne predložijo pravočasno“, uporablja le za „dejstva in dokazila“ iz člena 28(1)(b)(vi) Uredbe št. 2245/2002, ne pa tudi za „navedbo in reprodukcijo prejšnjih modelov“, ki se zahtevata s členom 28(1)(b)(v) iste uredbe. Natančneje, člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 se ne uporablja za vprašanje opredelitve prejšnjega modela.
60 Tako člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 sicer omogoča upoštevanje dodatnih dokazov (glej točko 48 zgoraj), na primer natančnejšo predstavitev ali dokaz o objavi modela, na katerega je že bilo napoteno v zahtevi za razglasitev ničnosti, ne omogoča pa, nasprotno, razširitve pravnega okvira te zahteve s predložitvijo popolnoma novih dokazov, tako da bi bilo vložniku dovoljeno, da navedeno zahtevo opre na druge prejšnje modele, saj bi se s takim ravnanjem spremenil predmet spora in bi se poleg tega tudi podaljšalo trajanje postopka.
61 Torej je odbor za pritožbe v točki 39 izpodbijane odločbe upravičeno med drugim navedel, da člen 63(2) Uredbe št. 6/2002 vložniku zahteve za razglasitev ničnosti ne dovoljuje, da predmet postopka razširi tako, da svojo zahtevo opre na nove prejšnje modele.
62 V obravnavani zadevi ni sporno – kot je odbor za pritožbe v bistvu ugotovil v točki 61 izpodbijane odločbe, potem ko je stranki pozval, naj predložita pripombe – da na model iz katalogov Blücher ni bilo napoteno niti ni bil predstavljen v okviru zahteve za razglasitev ničnosti z dne 3. septembra 2009, ampak šele v odgovoru na pripombe intervenientke z dne 2. aprila 2010 (glej točki 7 in 8 zgoraj).
63 Vendar ta model ni enak modelu, na katerega je bilo prvotno napoteno v zahtevi za razglasitev ničnosti, saj se pokrivna plošča, prikazana na njem, razlikuje od prejšnjih modelov, na katere se je nanašala registracija DM/059828. Torej nikakor ne gre za „predstavitve istega prejšnjega modela“ v smislu sodne prakse Splošnega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2010, Shenzhen Taiden/UUNT – Bosch Security Systems (Komunikacijska naprava), T‑153/08, EU:T:2010:248, točka 25). Poleg tega ni bila potrebna nikakršna odprava pomanjkljivosti zahteve v skladu s členom 30(1) Uredbe št. 2245/2002, saj je pravna predhodnica tožeče stranke pravilno opredelila prejšnje modele, na katere je bilo napoteno v podporo zahtevi za razglasitev ničnosti, to je tiste iz registracije DM/059828.
64 V teh okoliščinah je treba podobno kot EUIPO šteti, da je morebitno upoštevanje dokazov, predloženih po vložitvi zahteve za razglasitev ničnosti, v skladu s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002 lahko dovoljeno le za ponazoritev načinov uporabe konkretnih izdelkov, v katerih so modeli, ki se primerjajo, vgrajeni, ali v podporo kateremu koli drugemu dejstvu ali trditvi, že navedenih v zahtevi za razglasitev ničnosti. V tem smislu sicer drži, da odbor za pritožbe ni strogo zavrnil dopustnosti navedenih dokazov, če so namenjeni dopolnitvi že predstavljenih trditev v zvezi s prejšnjim modelom, opredeljenim v zahtevi za razglasitev ničnosti.
65 Vendar formalna dopustnost takih dokazov še ne pomeni, da je ob upoštevanju člena 28(1)(b)(v) Uredbe št. 2245/2002 dovoljeno dodati nov prejšnji model k tistim, na katere je bilo prvotno napoteno v zahtevi za razglasitev ničnosti. S tega vidika se namreč predložitev katalogov Blücher po vložitvi zahteve za razglasitev ničnosti ujema s predložitvijo povsem „novega“ dokaza – kot nasprotje „dodatnega“ dokaza – v smislu sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča v zvezi s členom 63(2) Uredbe št. 6/2002 (glej točko 48 zgoraj).
66 Torej je odbor za pritožbe v točki 63 izpodbijane odločbe upravičeno menil, da v bistvu upoštevanje dodatnih dokazov, ki se dodajo drugim dokazom v zvezi s prejšnjimi modeli, na katere je bilo pred tem že napoteno, sicer lahko pripelje do razširitve dejanskega okvira zahteve za razglasitev ničnosti, ni pa mogoče tako razširiti pravnega okvira te zahteve na prejšnje modele, na katere se napoti na novo, saj je obseg navedene zahteve za razglasitev ničnosti dokončno določila pravna predhodnica tožeče stranke na datum njene vložitve z opredelitvijo prejšnjih modelov, na katere je napotila v podporo zadevni zahtevi.
67 Odbor za pritožbe je prav tako upravičeno v točkah 65 in 66 izpodbijane odločbe ugotovil, da je edini prejšnji model, na katerega je bilo v obravnavani zadevi pravilno napoteno, model DM/059828, ki je bil razkrit javnosti v smislu člena 7 Uredbe št. 6/2002 pred datumom vložitve izpodbijanega modela. Poleg tega se obstoj in predhodnost tega razkritja ne izpodbijata.
68 Torej je treba v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ugotoviti, da, najprej, odbor za pritožbe nikakor ni spremenil prejšnjih dokončnih odločb in ni kršil nobenega od splošnih načel, navedenih v točki 32 zgoraj, ter da, dalje, ta odbor za pritožbe ni kršil člena 63(2) Uredbe št. 6/2002, ampak je pravilno uporabil člen 28(1)(b)(v) Uredbe št. 2245/2002.
69 Tretji tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
Prvi tožbeni razlog
70 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom, ki je razdeljen na tri dele, trdi, da je odbor za pritožbe v točki 24 izpodbijane odločbe v povezavi s sporočilom poročevalca z dne 24. julija 2018 storil več napak pri presoji.
71 Tožeča stranka v prvem delu tega tožbenega razloga odboru za pritožbe očita, da je napačno ugotovil, da je poročevalec v svojem sporočilu menil, da je prejšnji model, ki ga je treba upoštevati, samo model DM/059828, saj je bil ta edini naveden v zahtevi za razglasitev ničnosti. Vendar naj razloga iz navedene točke, to je, da je bil samo ta model priložen zahtevi za razglasitev ničnosti, ne bi bilo mogoče izpeljati iz sporočila poročevalca in naj ne bi bil dodatno obrazložen niti v izpodbijani odločbi.
72 Tožeča stranka z drugim delom tega tožbenega razloga odboru za pritožbe očita, da je napačno menil, da fotografije s strani 33 katalogov Blücher ni mogoče upoštevati, ker naj bi sodba o pritožbi preprečevala njeno predložitev kot prejšnjega modela v postopku za ugotovitev ničnosti. Po njenem mnenju naj bi odbor za pritožbe iz te sodbe izpeljal ugotovitev, ki naj ne bi bila podprta. Poleg tega naj EUIPO v nasprotju s točko 71 sodbe o pritožbi ne bi sprejel sredstev za izvajanje ali pridobivanje dokazov.
73 Tožeča stranka s tretjim delom tega tožbenega razloga trdi, da je odbor za pritožbe napačno menil, da je mogoče kot prejšnji model preučiti samo model DM/059828, kot ga je tožeča stranka predložila v zahtevi za razglasitev ničnosti, saj je poročevalec ugotovil, da „prejšnji model, ki so ga preučili organi, ki so odločali pred tem“, ni bil vključen v zahtevo za razglasitev ničnosti pravne predhodnice tožeče stranke z dne 3. septembra 2009. Ta ugotovitev naj bi bila širša od tiste iz sporočila poročevalca, v katerem naj ne bi bilo nikjer navedeno, da prejšnji model, ki so ga preučili organi, ki so odločali pred tem, ni bil naveden v zahtevi za razglasitev ničnosti.
74 EUIPO in intervenientka izpodbijata trditve tožeče stranke.
75 Odbor za pritožbe je v točki 24 izpodbijane odločbe opozoril, da je poročevalec 24. julija 2018 strankama poslal sporočilo, s katerim ju je obvestil, da bo prejšnji model, ki mu je bil predložen, model DM/059828, ki je bil edini naveden v zahtevi za razglasitev ničnosti. Navedel je, da je poročevalec, ki je po tem, ko je Sodišče vrnilo zadevo, ponovno preučil spis, ugotovil, da prejšnji model, ki so ga preučili organi, ki so odločali pred tem, ni bil vključen v zahtevo za razglasitev ničnosti in da ni bil v tej zahtevi naveden noben drug model.
76 Tožeča stranka s prvim delom tega tožbenega razloga poročevalcu v sporočilu z dne 24. julija 2018 in odboru za pritožbe v točki 24 izpodbijane odločbe v bistvu očita, da nista obrazložila, zakaj je treba upoštevati samo modele, na katere se je nanašala registracija DM/059828 (glej točko 7 zgoraj), ne pa tudi predstavitve, katere prikaz je vključen v točko 8 zgoraj.
77 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba na podlagi člena 62, prvi stavek, Uredbe št. 6/2002 odločbe EUIPO obrazložiti. Ta obveznost obrazložitve ima enak obseg kot tista iz člena 296 PDEU, v skladu s katero je treba jasno in nedvoumno navesti razlogovanje avtorja akta. Namen te obveznosti je dvojen, in sicer, da se zadevnim osebam na eni strani omogoči, da se zaradi varstva svojih pravic seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa, in sodišču Unije na drugi strani, da opravi nadzor nad zakonitostjo odločbe. Vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje te zahteve, je treba presoditi ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njeno sobesedilo in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 13. junija 2019, Visi/one/EUIPO – EasyFix (Držalo lepakov za vozila), T‑74/18, EU:T:2019:417, točka 57 in navedena sodna praksa).
78 V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da se obveznost obrazložitve nanaša zgolj na izpodbijano odločbo, ne pa na sporočilo poročevalca v zadevi, ki ni akt, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo. Iz sodne prakse namreč izhaja, da je mogoče zoper odločbo odbora za pritožbe vložiti tožbo pred sodiščem Unije, če je za stranko v postopku pred EUIPO „pravno zavezujoča“ (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 17. marca 2009, Laytoncrest/UUNT – Erico (TRENTON), T‑171/06, EU:T:2009:70, točka 21). To za sporočilo poročevalca pri odboru za pritožbe ne velja.
79 Dalje, iz preučitve tretjega tožbenega razloga (glej točke od 30 do 69 zgoraj) izhaja, da je odbor za pritožbe v točkah 38 in 39 ter od 53 do 67 izpodbijane odločbe jasno obrazložil, zakaj je mogoče za preučitev zahtev iz členov 5 in 6 Uredbe št. 6/2002 upoštevati samo prejšnji model, katerega predstavitev je bila priložena v podporo zahtevi za razglasitev ničnosti. Natančneje, kot je bilo ugotovljeno med preučitvijo tretjega tožbenega razloga, se je odbor za pritožbe oprl na razlago člena 63(2) Uredbe št. 6/2002 ob upoštevanju člena 28(1)(b)(i)(v) in (vi) Uredbe št. 2245/2002, ki poleg tega ne vsebuje nobene napake. To razdelano razlogovanje v celoti izpolnjuje obveznost obrazložitve iz člena 62, prvi stavek, Uredbe št. 6/2002.
80 Prvi del tega tožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
81 Tožeča stranka z drugim delom tega tožbenega razloga odboru za pritožbe v bistvu očita, da ni upošteval predstavitev iz katalogov Blücher, še zlasti tiste, katere prikaz je vključen v točko 8 zgoraj, čeprav naj bi bili dopustnost in upoštevnost zadnjenavedene predstavitve po izreku sodbe o pritožbi zajeti s pravnomočnostjo.
82 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora EUIPO v skladu s členom 61(6) Uredbe št. 6/2002 storiti vse, kar je potrebno, da izvrši sodbo Sodišča Evropske unije.
83 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora institucija, ki je izdala akt, ki je bil razglašen za ničen, za uskladitev z razveljavitveno sodbo in njeno polno izvršitev upoštevati ne le izrek sodbe, pač pa tudi njeno obrazložitev, ki predstavlja njeno bistveno podlago, saj je potrebna za določitev točnega pomena tega, kar je bilo razsojeno v izreku. Prav v obrazložitvi je namreč po eni strani natančno opredeljena določba, ki se šteje za nezakonito, po drugi strani pa so v njej navedeni natančni razlogi za nezakonitost, ki je ugotovljena v izreku in jo mora zadevna institucija upoštevati, ko nadomesti akt, ki je bil razveljavljen (glej sodbo z dne 27. junija 2013, Pripomočki za pisanje, T‑608/11, neobjavljena, EU:T:2013:334, točka 33 in navedena sodna praksa).
84 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Sodišče v točkah od 69 do 71 svoje sodbe o pritožbi razsodilo:
„69. Vendar od EUIPO ni mogoče zahtevati, da zlasti v okviru presoje novosti izpodbijanega modela združi različne sestavne dele predhodnega modela [torej odtočno posodo in pokrivno ploščo, katere prikaz je vključen v točko 8 zgoraj], saj bi vložnik zahteve za razglasitev ničnosti moral predložiti popoln prikaz tega predhodnega modela. Poleg tega bo vsaka morebitna kombinacija, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 152 sklepnih predlogov, vključevala pomanjkljivosti, saj bo nujno zajemala približke.
70. Zato – kot upravičeno zatrjuje EUIPO in v nasprotju z razsodbo Splošnega sodišča v točki 78 izpodbijane sodbe – okoliščina, da izpodbijani model obstaja samo v eni kombinaciji modelov, ki so javnosti že postali dostopni in v zvezi s katerimi je že bilo navedeno, da so bili namenjeni skupni uporabi, ne more biti upoštevna za presojo novosti v smislu člena 5 Uredbe št. 6/2002, če ni popolnih podatkov in prikaza modela, katerega predhodnost se zatrjuje.
71. V zvezi s tem je treba dodati, da okoliščina – na katero je opozorilo Splošno sodišče v točki 68 izpodbijane sodbe – da je družba ESS kot intervenientka pred Splošnim sodiščem priložila izrezke iz kataloga družbe Blücher, ki so drugačni od tistih, ki jih je predstavila družba Group Nivelles v zahtevi za razglasitev ničnosti, na katerih je slika pokrivne plošče, kakršna je tista, ki je prikazana v središču slike, povzete v točki 23 te sodbe, in ki je nameščena na posodo, pod katero je odtok, ne more odpraviti pomanjkljivosti, da ni natančnih podatkov in reprodukcije predhodnega modela, na katerega se sklicuje družba Group Nivelles. Tudi če bi EUIPO lahko upošteval takšno okoliščino, da bi v skladu s členom 65(1) Uredbe št. 6/2002 odredil sredstva za izvajanje ali pridobivanje dokazov, pa ni dolžan združiti različnih sestavnih delov enega ali več modelov, ki so javnosti postali dostopni ločeno, na podlagi različnih izvlečkov iz katalogov, ki so bili priloženi k zahtevi za razglasitev ničnosti, da bi dobil celotni videz navedenega predhodnega modela. Ne da bi bilo treba preučiti trditve EUIPO, da so v točkah 68 in 76 izpodbijane sodbe izkrivljena dejstva, zadošča ugotovitev, da Splošno sodišče v sodbi nikakor ne trdi, da slika, ki jo je predložila družba ESS, pomeni celotni videz točno določenega predhodnega modela, na predhodnost katerega se je sklicevala družba Group Nivelles.“
85 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je bilo v okviru preučitve tretjega tožbenega razloga že ugotovljeno, da ni bilo v predhodnih postopkih pred EUIPO, Splošnim sodiščem in Sodiščem nikoli dokončno odločeno o vprašanju opredelitve prejšnjih modelov, ki jih je treba primerjati z izpodbijanim modelom (glej točke od 41 do 43 zgoraj). Torej se za to konkretno vprašanje pravnomočnost ne uporablja.
86 Dalje, ugotoviti je treba, da se odlomek sodbe o pritožbi, ki ga je navedla tožeča stranka, nanaša zgolj na obveznost predložitve „popolnega prikaza“ prejšnjega modela. Sodišče pa se ni izreklo o možnosti predložitve takega „popolnega prikaza“ po vložitvi zahteve za razglasitev ničnosti. Torej se za to konkretno vprašanje pravnomočnost ne uporablja.
87 Poleg tega očitek tožeče stranke, ki odboru za pritožbe očita, da ni odredil sredstev za izvajanje ali pridobivanje dokazov na podlagi člena 65 Uredbe št. 6/2002, ni utemeljen. Tožeča stranka je v pripombah z dne 21. septembra 2018 dejansko predlagala zaslišanje prič, vendar ni pojasnila, zakaj bi nesprejetje takih sredstev za izvajanje ali pridobivanje dokazov pomenilo napako pri presoji. Drži sicer, da bi lahko take priče podprle trditev, da so bili na datum vložitve izpodbijanega modela že znani podobni modeli. Vendar bi bil tak doprinos brezpredmeten, saj je bilo mogoče o temeljnem vprašanju, o katerem je odločil odbor za pritožbe, to je opredelitvi prejšnjih modelov, ki jih je bilo treba upoštevati za presojo novosti in individualne narave izpodbijanega modela, razsoditi s pravnega vidika, in sicer na pravni podlagi razlage člena 63(2) Uredbe št. 6/2002 ob upoštevanju člena 28(1)(b)(i)(v) in (vi) Uredbe št. 2245/2002. V takem okviru bi bila torej pričanja strokovnjakov o dejanskem stanju vsekakor povsem neupoštevna.
88 Nazadnje, poudariti je treba, da niti Splošno sodišče niti Sodišče nista zavzela stališča o potrebi po teh predlaganih sredstvih za izvajanje ali pridobivanje dokazov ter da poleg tega niti Splošno sodišče niti Sodišče ne bi bilo pristojno za to, da EUIPO naloži odredbe, med drugim za sprejetje takih sredstev za izvajanje ali pridobivanje dokazov (glej v tem smislu sodbo z dne 9. februarja 2017, Mast-Jägermeister/EUIPO (Kozarci), T‑16/16, EU:T:2017:68, točka 27).
89 Drugi del tega tožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
90 Tožeča stranka s tretjim delom tega tožbenega razloga obravnava različne očitke v zvezi s sporočilom poročevalca z dne 24. julija 2018.
91 V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da navedeni tretji del ni dopusten, saj se lahko razlogi za razveljavitev, navedeni v tožbi, nanašajo zgolj na izpodbijano odločbo, ne pa na predhodni procesni akt, ki sam zase ne povzroči nobenega pravnega učinka in je akt, zoper katerega ni pravnega sredstva (glej točko 77 zgoraj), kar velja za sporočilo poročevalca.
92 Poleg tega tretji del tega tožbenega razloga v delu, v katerem se nanaša na pravnomočnost sodb Sodišča in Splošnega sodišča, ni utemeljen iz razlogov, že navedenih v točkah od 41 do 43 in od 84 do 89 zgoraj.
93 Tretji del tega tožbenega razloga je torej treba zavreči kot nedopusten in ga poleg tega tudi zavrniti kot neutemeljen.
94 Prvi tožbeni razlog je torej treba zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: določitev značilnosti izpodbijanega modela
95 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da je odbor za pritožbe v točki 26 izpodbijane odločbe storil napako pri določitvi značilnosti izpodbijanega modela. Znova se opira na točko 69 sodbe o pritožbi (glej točko 84 zgoraj), na podlagi katere trdi, da od EUIPO ni mogoče zahtevati, da v okviru presoje novosti izpodbijanega modela združi različne sestavne dele (v obravnavani zadevi odtočno posodo in pokrivno ploščo), da dobi popoln prikaz tega modela. Po njenem mnenju je upoštevno vprašanje vprašanje „razlikovalne značilnosti“ izpodbijanega modela. Vendar naj bi bilo iz pripomb intervenientke z dne 8. decembra 2009 razvidno, da ta dejansko ni želela registrirati videza odtočne kanalete za prho, ampak zgolj videz pokrivne plošče, namenjene za uporabo na podolgovatih pravokotnih odtočnih kanaletah. Tudi iz dveh sodb nizozemskih sodišč naj bi izhajalo, da je bila edina „razlikovalna značilnost“ izpodbijanega modela „zaprta pokrivna plošča“ ali tako imenovana „pokrivna rešetka“, torej „rešetka brez lukenj, skozi katero lahko voda odteka prek utorov na obeh straneh rešetke“. Prav tako naj bi oddelek za ničnost pri EUIPO menil, da je edina vidna značilnost izpodbijanega modela pri običajni uporabi zgornja stran plošče.
96 Tožeča stranka meni, da bi bilo povsem dosledno, da bi oddelek za ničnost, ki je prišel do te ugotovitve, svoje razlogovanje oprl na primerjavo med zgolj videzom pokrivne plošče brez lukenj z izpodbijanega modela in videzom vseh drugih prejšnjih pokrivnih plošč, zlasti tiste s strani 33 katalogov Blücher. Okoliščina, da so te pokrivne plošče, če je to primerno, namenjene uporabi v povezavi s podolgovato pravokotno posodo, s čimer tvorijo odtočno kanaleto za prho, naj s tega vidika ne bi bila prav pomembna, saj se njihove značilnosti po mnenju intervenientke naj ne bi smele obravnavati kot razlikovalne, nove ali individualne ter naj podolgovata pravokotna posoda in z njo povezane značilnosti ob običajni uporabi odtočne kanalete ne bi bile vidne.
97 EUIPO in intervenientka izpodbijata trditve tožeče stranke.
98 Odbor za pritožbe je v točki 26 izpodbijane odločbe opozoril, da je tožeča stranka 21. septembra 2018 vložila predlog za zaslišanje in predložila pripombe, ki so v bistvu temeljile na različnih trditvah, ki jih je odbor naštel. Natančneje, tožeča stranka se je sklicevala na izjave, predložene med prejšnjim postopkom, ki po njenem mnenju dokazujejo, da so bili strokovni krogi seznanjeni z obstojem modelov odtočnih kanalet za prho, katerih videz je vključeval pravokotno korito ali posodo podolgovate oblike, opremljeno z enako zaprto pokrivno ploščo. Tožeča stranka je napotila zlasti na priloge od 5 do 7 in odboru predlagala, naj zasliši te priče.
99 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe storil napako pri določitvi značilnosti izpodbijanega modela. Odbor za pritožbe naj bi storil napako, ker je upošteval nekatere značilnosti izpodbijanega modela, kot sta stranska utora, čeprav naj bi intervenientka izključne pravice zahtevala samo za „videz pokrivne plošče odtočne kanalete, namenjene za uporabo s pravokotnimi podolgovatimi odtočnimi kanaletami (za prho)“. Drugače povedano, oblika odtočne kanalete, ki je pravokotna in podolgovata, ter stranska utora naj ne bi bili predmet varstva izpodbijanega modela. Ta model naj bi se od prejšnjih modelov lahko razlikoval zgolj po obliki pokrivne plošče kanalete za prho.
100 Uvodoma je treba ugotoviti, da točka 26 izpodbijane odločbe ne spada v „obrazložitev navedene odločbe“ (točke od 27 do 116), ampak v „povzetek dejstev“ (točke od 1 do 26), saj gre za povzetek trditev tožeče stranke, ne pa za presojo odbora za pritožbe.
101 Vendar je treba v skladu s sodno prakso tožbene razloge, s katerimi se ne izpodbijajo razlogi, iz katerih je odbor za pritožbe zavrnil pritožbo, vloženo pri njem, šteti za brezpredmetne (glej sklep z dne 16. oktobra 2020, L. Oliva Torras/EUIPO – Mecánica del Frío (Priklopna naprava za vozila), T‑629/19, neobjavljen, EU:T:2020:506, točka 26 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi je tako.
102 Poleg tega je treba podobno kot EUIPO opozoriti, da je treba predmet izpodbijanega modela in njegove značilnosti določiti izključno s sklicevanjem na predstavitve, predložene v podporo prijave za registracijo.
103 Pri presoji novosti ali individualne narave izpodbijanega modela je treba namreč ta model primerjati s prejšnjimi modeli v obliki, v kakršni so bili registrirani (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 8. decembra 2005, Castellblanch/UUNT – Champagne Roederer (CRISTAL CASTELLBLANCH), T‑29/04, EU:T:2005:438, točka 57, in z dne 21. aprila 2021, Chanel/EUIPO – Huawei Technologies (Upodobitev kroga, ki vsebuje dve prepleteni krivulji), T‑44/20, neobjavljena, EU:T:2021:207, točka 25).
104 Poleg tega ugotovitev glede predmeta in značilnosti izpodbijanega modela ni mogoče prepustiti presoji strank in navsezadnje njihovemu prostemu razpolaganju (glej v tem smislu v zvezi s pravno opredelitvijo dejanja razkritja sodbo z dne 23. oktobra 2018, Mamas and Papas/EUIPO – Wall‑Budden (Blažilniki za otroške posteljice), T‑672/17, neobjavljena, EU:T:2018:707, točka 60).
105 Drugi tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot brezpredmeten in neutemeljen.
Četrti, peti in šesti tožbeni razlog: primerjava modelov v koliziji in presoja individualne narave izpodbijanega modela
Zakonodaja in sodna praksa
106 Člen 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 določa, da se model Skupnosti lahko razglasi za ničen, če ne izpolnjuje zahtev iz členov od 4 do 9 navedene uredbe, med katerimi sta zlasti novost in individualna narava.
107 V skladu s členom 6(1)(b) Uredbe št. 6/2002 se šteje, da ima registriran model Skupnosti individualno naravo, če se celoten vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga na takega uporabnika naredi model, ki je bil javnosti dostopen pred datumom vložitve prijave za registracijo, ali – če se zahteva prednostna pravica – pred datumom prednostne pravice. V členu 6(2) iste uredbe je pojasnjeno tudi, da je treba pri presoji navedene individualne narave upoštevati stopnjo svobode oblikovalca pri razvijanju modela.
108 Presoja individualne narave modela Skupnosti v bistvu temelji na štiristopenjskem preizkusu. Pri tem preizkusu se določi, prvič, sektor izdelkov, v katerih naj bi bil model uporabljen ali vgrajen, drugič, seznanjeni uporabnik teh izdelkov glede na njihov namen ter – v zvezi s tem seznanjenim uporabnikom – stopnja poznavanja prejšnjih stvaritev in stopnja pozornosti na podobnosti in razlike pri primerjavi modelov, tretjič, stopnja svobode oblikovalca pri oblikovanju modela, katere vpliv na individualno naravo je obratno sorazmeren, in četrtič, ob upoštevanju te stopnje svobode, rezultat primerjave, ki naj bo po možnosti neposredna, celotnih vtisov, ki jih na seznanjenega uporabnika naredijo izpodbijani model in vsi prejšnji modeli, ki so bili razkriti javnosti, obravnavani posamično (glej sodbo z dne 13. junija 2019 (Držalo lepakov za vozila), T‑74/18, EU:T:2019:417, točka 66 in navedena sodna praksa).
109 V zvezi s prejšnjimi modeli je treba presojo individualne narave modela opraviti glede na enega ali več prejšnjih modelov, gledano posamično, izmed vseh modelov, ki so bili prej razkriti javnosti, ne pa glede na kombinacijo ločenih elementov, zbranih iz več prejšnjih modelov (sodbi z dne 19. junija 2014, Karen Millen Fashions, C‑345/13, EU:C:2014:2013, točki 25 in 35, in z dne 13. junija 2019 (Držalo lepakov za vozila), T‑74/18, EU:T:2019:417, točka 84; glej v tem smislu tudi sodbo o pritožbi, točka 61). Tako mora biti za prejšnji model značilna „kompaktna“ predhodnost ali predhodnost „vseh delov“ in ne sme biti rezultat kombinacije.
110 Za organe EUIPO je bistvenega pomena, da imajo sliko prejšnjega modela, ki omogoča, da se zajame videz izdelka, v katerega je vgrajen model, ter se natančno in zanesljivo opredeli prejšnji model, da bi se lahko v skladu s členi od 5 do 7 Uredbe št. 6/2002 opravila presoja novosti in individualna narava izpodbijanega modela ter primerjava med zadevnima modeloma, ki jo zajema ta presoja. Za presojo, ali izpodbijani model dejansko ni nov oziroma ali dejansko nima individualne narave, je namreč potreben točno določen in ugotovljen prejšnji model. Poleg tega mora stranka, ki je vložila zahtevo za razglasitev ničnosti, EUIPO predložiti potrebne informacije, zlasti pa natančno in popolno opredelitev ter prikaz modela, katerega predhodnost se zatrjuje, da dokaže, da izpodbijanega modela ni mogoče veljavno registrirati. Nasprotno, od EUIPO ni mogoče zahtevati, da zlasti v okviru presoje novosti izpodbijanega modela združi različne sestavne dele prejšnjega modela, saj bi vložnik zahteve za razglasitev ničnosti moral predložiti popoln prikaz tega prejšnjega modela (glej v tem smislu sodbo o pritožbi, točke 64, 65 in 69).
111 Poleg tega je treba poudariti, da ni treba vedeti, na kateri sektor izdelkov se nanaša prijava za registracijo, kar se tiče sklicevanja na prejšnji model v postopku za ugotovitev ničnosti, pri čemer to ob upoštevanju člena 36(6) Uredbe št. 6/2002 velja tudi v zvezi z obsegom varstva modela v postopku za ugotavljanje kršitev. Tako se v skladu s sodno prakso Sodišča ne zahteva, da seznanjeni uporabnik izpodbijanega modela pozna izdelek, v katerega je prejšnji model vgrajen ali za katerega se uporabi (glej v tem smislu sodbo o pritožbi, točka 134). Drugače povedano, prejšnji model, ki je vgrajen v drugem izdelku, kot je tisti, na katerega se nanaša izpodbijani model, načeloma pomeni upošteven prejšnji model pri presoji individualne narave izpodbijanega modela v smislu člena 6 Uredbe št. 6/2002.
112 V zvezi z izpodbijanim modelom je treba navesti, da nevidnih značilnosti izdelka, ki se ne nanašajo na njegov izgled, ni mogoče upoštevati pri opredelitvi, ali je lahko izpodbijani model predmet varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2014, Biscuits Poult/UUNT – Banketbakkerij Merba (Piškot), T‑494/12, EU:T:2014:757, točka 29).
113 V zvezi s primerjavo modelov v koliziji je v skladu z ustaljeno sodno prakso individualna narava modela posledica drugačnega celotnega vtisa ali neobstoja „že videnega“ pri seznanjenem uporabniku glede na vse prej obstoječe modele, ne da bi se upoštevale razlike, ki – čeprav presegajo zgolj nepomembne detajle – niso dovolj izstopajoče, da bi vplivale na navedeni celotni vtis, temveč razlike, ki so dovolj izstopajoče, da ustvarijo različne vtise glede celote (glej sodbo z dne 13. junija 2019 (Držalo lepakov za vozila), T‑74/18, EU:T:2019:417, točka 83 in navedena sodna praksa).
114 Primerjava celotnih vtisov, ki jih naredita modela v koliziji, mora biti sintetična ter ne sme biti omejena na analitično primerjavo naštetih podobnosti in razlik. Pri tej primerjavi je treba kot osnovo vzeti značilnosti, ki so na izpodbijanem modelu vidne, nanašati pa se mora zgolj na zavarovane značilnosti, brez upoštevanja značilnosti, zlasti tistih tehnične narave, ki so iz varstva izključene. Navedena primerjava se mora načeloma nanašati na modele, kot so bili registrirani, ne da bi bilo mogoče od vložnika zahteve za razglasitev ničnosti zahtevati, da predloži grafični prikaz videza izdelka, na katerega se sklicuje, ki je primerljiv s predstavitvijo v prijavi za registracijo izpodbijanega modela (glej sodbo z dne 13. junija 2019 (Držalo lepakov za vozila), T‑74/18, EU:T:2019:417, točka 84 in navedena sodna praksa).
115 Četrti, peti in šesti tožbeni razlog tožeče stranke je treba preučiti ob upoštevanju te sodne prakse, še prej pa je treba predstaviti posamične prikaze modelov v koliziji in opozoriti na presoje, ki jih je opravil odbor za pritožbe v točkah od 98 do 112 izpodbijane odločbe.
Posamičen prikaz modelov v koliziji in izpodbijana odločba
116 Modeli v koliziji so predstavljeni, kot je navedeno v nadaljevanju, pri čemer je treba vseh šest modelov, ki so predmet registracije DM/059828, upoštevati posamično, saj ob pridržku preizkusa četrtega tožbenega razloga (glej točke od 128 do 147 v nadaljevanju) vsak predstavlja kompakten prejšnji model (glej točko 109 zgoraj):
25.1 25.2 25.3 | |