Zadeva T‑415/21
Banca Popolare di Bari SpA
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 20. decembra 2023
„Nepogodbena odgovornost – Državne pomoči – Pomoč, ki so jo italijanski organi dodelili Banca Tercas – Sklep o razglasitvi pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom – Zastaranje – Nadaljevana škoda – Delna nedopustnost – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je posameznikom podeliti pravice – Vzročna zveza“
1. Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Začetek teka – Neprekinjeno nastajajoča škoda – Pretrganje zastaranja – Zastaranje, ki se uporablja za obdobje pred petimi leti od datuma dejanja, ki je pretrgalo zastaranje
(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člena 46 in 53, prvi odstavek)
(Glej točke od 28 do 54 in 67.)
2. Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Začetek teka – Nenadaljevana škoda – Datum, ki ga je treba upoštevati – Datum, ko so se za zadevno osebo pojavili škodljivi učinki akta
(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člena 46 in 53, prvi odstavek)
(Glej točke od 57 do 66.)
3. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Kumulativni pogoji – Neizpolnitev enega od pogojev – Zavrnitev odškodninske tožbe v celoti
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točke od 70 do 72.)
4. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pojem – Člen 107(1) PDEU – Vključitev – Načelo dobrega upravljanja – Vključitev
(členi 107(1), 108(3) in 340, drugi odstavek, PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41)
(Glej točke 75 in od 80 do 100.)
5. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Dovolj resna kršitev prava Unije – Zahteva, da institucije očitno in resno kršijo meje svoje diskrecijske pravice – Sklep Komisije, v katerem je napačno ugotovljen obstoj pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, in odrejena njena izterjava – Posebej zapleten pravni in dejanski okvir – Neobstoj dovolj resne kršitve
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točke od 103 do 125.)
6. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Vzročna zveza – Dokazno breme – Sklep Komisije, v katerem je napačno ugotovljen obstoj pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, in odrejena njena izterjava – Škoda, ki izhaja iz izgube zaupanja strank podjetja, ki je prejelo pomoč – Izguba zaupanja, ki jo je povzročilo več dejavnikov – Neobstoj neposredne vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem Komisije
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točke od 132 do 153 in od 155 do 161.)
Povzetek
Italijanska banka Banca Popolare di Bari SpA (BPB) je leta 2013 izrazila zanimanje za vpis povečanja kapitala druge italijanske banke, Banca Tercas (v nadaljevanju: banka Tercas), ki je bila od leta 2012 pod izredno upravo. To zanimanje pa je bilo pogojeno s tem, da medbančni sklad za zaščito vlog (v nadaljevanju: FITD) v celoti krije primanjkljaj v premoženju banke Tercas.
Sklad FITD je leta 2014 s potrditvijo centralne banke Italijanske republike posredoval v korist banke Tercas s kritjem njenega negativnega lastniškega kapitala in z zagotovitvijo dveh poroštev. Nato je banka BPB vpisala dve povečanji kapitala banke Tercas.
Evropska komisija je s sklepom z dne 23. decembra 2015(1) (v nadaljevanju: sklep Tercas) menila, da zgoraj navedeno posredovanje sklada FITD v korist banke Tercas, ki je bila od 1. oktobra 2014 v celoti v lasti banke BPB, pomeni državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom v smislu člena 107(1) PDEU in ki jo mora Italijanska republika od prejemnice te pomoči izterjati.
Vendar je bil sklep Tercas s sodbo Splošnega sodišča z dne 19. marca 2019(2), potrjeno v pritožbenem postopku(3), razglašen za ničen zaradi kršitve člena 107(1) PDEU.
Banka BPB je z dopisom z dne 28. aprila 2021 od Komisije zahtevala povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sklepa Tercas, pri čemer je to škodo ocenila na 228 milijonov EUR. Ker je Komisija ta zahtevek zavrnila, je banka BPB vložila tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Unije na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU.
Banka BPB je v utemeljitev te tožbe navedla, da je sklep Tercas povzročil poslabšanje zaupanja strank vanjo, kar naj bi povzročilo izgubo depozitov in strank (izguba dobička), okrnitev njenega ugleda (nepremoženjska škoda) ter stroške ukrepov za zmanjšanje negativnih učinkov navedenega sklepa (dejansko zmanjšanje premoženja).
Splošno sodišče je z zavrnitvijo te tožbe pojasnilo pogoje za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, ker je Komisija napačno uporabila pravila na področju državnih pomoči.
Presoja Splošnega sodišča
Ker se je Komisija sklicevala na iztek petletnega zastaralnega roka iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Statut Sodišča) za vložitev tožb proti Uniji na področju nepogodbene odgovornosti,(4) je Splošno sodišče opozorilo, da ta rok začne teči šele, ko je škoda, ki jo je treba povrniti, dejansko nastala.
Splošno sodišče je ob navedbi, da odškodninski zahtevek, ki je bil z dopisom z dne 28. aprila 2021 naslovljen na Komisijo, pomeni dejanje, ki pretrga zastaranje, poleg tega poudarilo, da kadar gre za nadaljevano škodo, zastaranje velja za obdobje več kot petih let pred dejanjem, ki pretrga zastaranje, ne da bi to vplivalo na pravice, nastale v poznejših obdobjih.
Splošno sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da je zatrjevana premoženjska škoda, ki izhaja tako iz izgube neposrednih depozitov kot iz izgube strank banke BPB, nadaljevana, ker se je nakopičila in ponovno nastajala od sprejetja sklepa Tercas. Tudi domnevna nepremoženjska škoda, ki izhaja iz okrnitve ugleda banke BPB, je nadaljevana, ker naj bi ta škoda izhajala iz sklepa Tercas, ki je bil najprej sprejet in objavljen v sporočilu za medije ter je bil nato objavljen v Uradnem listu Evropske unije.
Iz tega sledi, da odškodninski zahtevek banke BPB ni zastaral v delu, v katerem se nanaša na povrnitev škode, ki izhaja iz izgube neposrednih vlog in strank ter okrnitve ugleda te banke, nastale po 28. aprilu 2016, to je v obdobju petih let pred vložitvijo odškodninskega zahtevka 28. aprila 2021.
Kar zadeva domnevno dejansko zmanjšanje premoženja, ki naj bi obsegalo dodatne stroške, ki so banki BPB nastali zaradi ukrepov za zmanjšanje negativnih učinkov sklepa Tercas, je Splošno sodišče zavrnilo nadaljevano naravo več zatrjevanih škod iz tega naslova, ker so dejansko nastale na točno določen datum in se njihovi zneski niso povečali sorazmerno s tekom časa.
Glede utemeljenosti je Splošno sodišče najprej opozorilo, da morajo biti za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije izpolnjeni trije kumulativni pogoji, in sicer dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, dejanskost škode ter obstoj neposredne vzročne zveze med kršitvijo in nastalo škodo.
Splošno sodišče je v zvezi s prvim od teh pogojev po eni strani poudarilo, da napaka Komisije pri uporabi člena 107(1) PDEU v sklepu Tercas pomeni kršitev pravila, katerega namen je podeliti pravice posameznikom, kot je banka BPB. Namen člena 107(1) PDEU – v delu, ki vsebuje opredelitev pojma državne pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom, da bi se zagotovila poštena konkurenca med podjetji držav članic – je namreč varstvo interesov posameznikov, zlasti podjetij. Poleg tega je uporaba pojma pomoči iz člena 107(1) PDEU tesno povezana z uporabo člena 108(3) PDEU, ki določa obveznost priglasitve ukrepov pomoči in prepoved njihovega izvajanja pred koncem postopka predhodnega nadzora s strani Komisije. Ker ima zadnjenavedena določba neposredni učinek, se posamezniki lahko sklicujejo nanjo, da bi uveljavljali svoje pravice, ki izhajajo iz njene uporabe. Za namene uporabe pojma pomoči iz člena 107(1) PDEU pa člen 108 PDEU Komisiji podeljuje pristojnost, da odloči o združljivosti državnih pomoči z notranjim trgom. Poleg tega lahko upravičenci do pomoči, njihovi konkurenti in države članice pred sodišči Unije izpodbijajo uporabo člena 107(1) PDEU.
Glede obstoja dovolj resne kršitve je Splošno sodišče po drugi strani navedlo, da se v sodni praksi med drugim upošteva zapletenost situacij, ki jih je treba urediti, težave pri uporabi ali razlagi besedil in zlasti obseg diskrecijske pravice avtorja izpodbijanega akta. Kadar ima zadevna institucija široko diskrecijsko pravico, je odločilno merilo za ugotovitev take kršitve to, ali je ta institucija očitno in resno prekoračila meje svoje diskrecijske pravice.
Splošno sodišče je glede na ta merila poudarilo, da kršitev člena 107(1) PDEU, ki jo je Komisija storila v sklepu Tercas, čeprav je bila ugotovljena v sodbah Splošnega sodišča in Sodišča, zaradi tega ni samodejno dovolj resna. Splošno sodišče je opozorilo, da se je napaka, ki jo je storila Komisija, nanašala na analizo elementov, uporabljenih za ugotovitev vpletenosti italijanskih javnih organov v posredovanje sklada FITD, ter poleg tega poudarilo, da je morala Komisija pojem državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU uporabiti v posebej zapletenem pravnem in dejanskem okviru. To, da Komisija v teh okoliščinah ni pravno zadostno dokazala pripisljivosti posredovanja sklada FITD državi, pa ne zadostuje za opredelitev te napake kot očitne in resne kršitve meja diskrecijske pravice Komisije. Zato Komisija v zvezi s kršitvijo člena 107(1) PDEU ni storila dovolj resne kršitve.
Splošno sodišče je nato preučilo pogoj v zvezi z obstojem neposredne vzročne zveze med kršitvijo člena 107(1) PDEU s strani Komisije in škodo, ki jo zatrjuje banka BPB. V zvezi s tem je poudarilo, da čeprav je sklep Tercas lahko imel določeno vlogo v postopku izgube zaupanja strank banke BPB, so to izgubo povzročili tudi drugi dejavniki, tako da navedenega sklepa ni mogoče šteti za odločilni in neposredni vzrok zatrjevane škode. Zato banka BPB ni dokazala obstoja vzročne zveze med domnevno nezakonitim ravnanjem Komisije in zatrjevano škodo.
Zato je Splošno sodišče ugotovilo, da kar zadeva nezastarano škodo, katere povračilo zahteva banka BPB, pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije v zvezi z obstojem dovolj resne kršitve ter obstojem vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo nista izpolnjena.
Zato je bila tožba banke BPB zavrnjena, ne da bi bilo treba preučiti pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, ki se nanaša na dejanskost škode.