Tožba, vložena 6. julija 2012 - Zweckverband Tierkörperbeseitigung proti Komisiji
(Zadeva T-309/12)
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Tožeča stranka: Zweckverband Tierkörperbeseitigung in Rheinland-Pfalz, im Saarland, im Rheingau-Taunus-Kreis und im Landkreis Limburg-Weilburg (Rivenich, Nemčija) (zastopnica: A. Kerkmann, odvetnica)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlogi
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga:
- razglasitev ničnosti sklepa Evropske komisije z dne 25. aprila 2012 o državni pomoči SA.25051 (C-19/2010) (ex NN 23/2010), ki jo je Nemčija dodelila v korist Zweckverband Tierkörperbeseitigung in Rheinland-Pfalz, im Saarland, im Rheingau-Taunus-Kreis und im Landkreis Limburg-Weilburg (dokumentarna številka C(2012) 2557 final);
naložitev stroškov toženi stranki.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja devet tožbenih razlogov.
1. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 107(1) PDEU, ker je bilo ugotovljeno, da je treba tožečo stranko šteti za podjetje.
Namen plačila članarin je izvrševanje dejavnosti javne storitve neodvisno od trga. Tožeča stranka pri izvrševanju te dejavnosti ne deluje kot podjetje v smislu člena 107(1) PDEU.
2. Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 107(1) in 106(2) PDEU, ker je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka s plačili prejema gospodarsko korist in da ne gre za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena.
S plačilom članarin tožeča stranka ne prejema gospodarske koristi, ker to plačilo določi javni organ in ne pomeni navzkrižne subvencije dejavnosti, ki jih tožeča stranka nudi na trgu. Podredno gre za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, kar Komisija zanika in s tem grobo krši merila za preizkus, ki so priznana s sodno prakso. Izpolnjena so tudi štiri merila iz sodbe Altmark.
3. Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 107(1) PDEU, ker je bilo napačno ugotovljeno, da so bila izpolnjena merila izkrivljanja konkurence in prizadetosti menjav med državami članicami.
Odstranjevanje živalskih stranskih proizvodov kategorije 1 in 2 v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009 v Nemčiji ni dejavnost, odprta trgu, zato izključna pravica, ki je bila zakonito priznana tožeči stranki, ne izkrivlja konkurence in ne prizadene menjav.
4. Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 106(2) PDEU zaradi napačne presoje pogojev za potrditev iz te določbe.
Komisija je pri preizkusu napačno uporabila merilo gospodarske učinkovitosti in prekršila svoja pooblastila, ker se ni omejila na dokazovanje morebitnega presežka plačila.
5. Peti tožbeni razlog: nespoštovanje delitve pristojnosti med Unijo in državami članicami iz člena 14 PDEU; hkrati kršitev načela subsidiarnosti (člen 5(3) PEU).
Komisija ni spoštovala pooblastila organov držav članic pri opredelitvi storitev splošnega gospodarskega pomena.
6. Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 108(1) PDEU in členov 1(b)(v) in 14 Uredbe (ES) št. 659/1999, ker je bilo ugotovljeno, da od leta 1998 plačila članarin pomenijo novo pomoč.
Ugotovitve Komisije temeljijo na pomanjkljivi presoji dejstev.
7. Sedmi tožbeni razlog: kršitev člena 2 PDEU, člena 52 Listine o temeljnih pravicah in člena 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 zaradi nespoštovanja zahtev glede varstva legitimnih pričakovanj in načela pravne varnosti.
Komisija je nepravilno izhajala iz tega, da se tožeča stranka zaradi sodbe Sodišča z dne 16. decembra 2010 (dok. št. 3 C 44.09) ne more sklicevati na varstvo legitimnih pričakovanj, čeprav je v sodbi ugotovljeno, da plačila članarin tožeči stranki ne pomenijo pomoči. Ker je sodba pravnomočna, je Komisija hkrati kršila načelo pravne varnosti.
8. Osmi tožbeni razlog: kršitev člena 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 zaradi navodila, danega državi članici, naj zahteva vračilo vseh plačil od leta 1998 - kršitev načel nujnosti in sorazmernosti.
Zahteva Komisije, naslovljena na Nemčijo, da od tožeče stranke zahteva vračilo vseh plačil, dodeljenih od leta 1998, se zdi nesorazmerna, ne upošteva namreč dejstva, da je imela tožeča stranka zaradi pridržanja prostorskih zmogljivosti za odločitev njenih članov dejanske stroške, ki niso bili pokriti.
9. Deveti tožbeni razlog: kršitev člena 107(1) PDEU zaradi ugotovitve, da je treba sredstva, uporabljena za sanacijo v preteklosti onesnaženih območij, opredeliti kot državno pomoč.
S sredstvi, uporabljenimi za sanacijo v preteklosti onesnaženih območij, se izravna strukturna pomanjkljivost, ki jo je trpela tožeča stranka, ker ji je Land Rheinland-Pfalz zakonsko dodelil dele v preteklosti onesnaženih območij, zato ta sredstva ne pomenijo pomoči.
____________