Zadeva C‑260/22
Seven.One Entertainment Group GmbH
proti
Corint Media GmbH
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Erfurt (deželno sodišče v Erfurtu, Nemčija))
Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 23. novembra 2023
„Predhodno odločanje – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Direktiva 2001/29/ES – Člen 2(e) – RTV‑organizacije – Pravica do reproduciranja posnetkov oddaj – Člen 5(2)(b) – Izjema za zasebno kopiranje – Pravično nadomestilo – Škoda, povzročena RTV‑organizacijam – Enako obravnavanje – Nacionalna ureditev, ki RTV‑organizacije izključuje iz pravice do pravičnega nadomestila“
1. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravica do reproduciranja – Izjema za zasebno kopiranje – Pravično nadomestilo – RTV‑organizacije – Vključitev
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, člena 2(e) in 5(2)(b))
(Glej točke od 23 do 34.)
2. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravica do reproduciranja – Izjema za zasebno kopiranje – Pravično nadomestilo – Možnost držav članic, da določijo izjemo od obveznosti plačila za reprodukcije, ki RTV‑organizacijam povzročijo le minimalno škodo – Pristojnost držav članic za določitev mejne vrednosti škode – Meje – Spoštovanje načela enakega obravnavanja – Preverjanje, ki je naloga nacionalnega sodišča
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 20; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, uvodna izjava 31 ter člena 2(d) in 5(2)(b))
(Glej točke od 38 do 50 in 53 ter izrek.)
Povzetek
Corint Media je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki upravlja z avtorskimi in sorodnimi pravicami zasebnih televizijskih in radijskih postaj, med drugim na nemškem trgu. Prihodke, ustvarjene s pobiranjem dajatve za prazne nosilce, nakazuje RTV‑organizacijam, s Seven.One, RTV‑organizacijo, ki izdaja in po vsem nemškem zveznem ozemlju predvaja zasebni televizijski program, ki se financira z oglaševanjem, pa je sklenila izključno pogodbo za upravljanje avtorskih pravic.
RTV‑organizacija Seven.One je tako od organizacije Corint Media zahtevala, naj ji plača nadomestilo iz naslova te dajatve. Vendar organizacija Corint Media tej zahtevi ni mogla ugoditi, ker nacionalna ureditev(1) RTV‑organizacije izključuje iz pravice do pravičnega nadomestila.
Landgericht Erfurt (deželno sodišče v Erfurtu, Nemčija), na katero se je obrnila RTV‑organizacija Seven.One, je Sodišče vprašalo, ali so lahko RTV‑organizacije, katerih posnetke oddaj reproducirajo fizične osebe za privatno in nekomercialno uporabo, izključene iz pravice do pravičnega nadomestila iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.(2)
Predložitveno sodišče je navedlo, da omejitev pravičnega nadomestila v škodo nekaterih imetnikov pravic v tej določbi ni določena. Zato to sodišče dvomi o združljivosti nacionalne ureditve z Direktivo 2001/29 in načelom enakega obravnavanja iz člena 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
Sodišče se v tej sodbi osredotoča na vprašanje, ali lahko država članica, ki je uvedla izjemo za zasebno kopiranje v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 od izključne pravice do reproduciranja, kategorijo RTV‑organizacij v celoti izključi iz pravice do pravičnega nadomestila, ki je določena v istem členu.
Presoja Sodišča
Na prvem mestu, Sodišče je menilo, prvič, da lahko države članice v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 določijo izjeme in omejitve izključne pravice reproduciranja v zvezi z reprodukcijami na katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo. Drugič, iz člena 2(e) te direktive izrecno izhaja, da imajo RTV‑organizacije tako kot drugi imetniki pravic iz drugih točk tega člena izključno pravico, „da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma“ posnetkov njihovih oddaj, ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.
Zato je treba RTV‑organizacijam(3) v državah članicah, ki so uvedle izjemo za zasebno kopiranje, načeloma priznati pravico do pravičnega nadomestila, tako kot jo imajo drugi imetniki pravic.
Ta razlaga ne izhaja le iz besedila člena 2(e) Direktive 2001/29 v povezavi s členom 5(2)(b) te direktive, ampak tudi iz konteksta, v katerega se ta člena umeščata, ciljev, ki se želijo z njima doseči, in zgodovine nastanka te direktive.
Na drugem mestu, Sodišče je ugotovilo, prvič, da ni upoštevna okoliščina, da nekatere RTV‑organizacije, ki so tudi producenti filmov, iz tega naslova že prejemajo pravično nadomestilo. Po eni strani namreč predmet izključne pravice reproduciranja pri teh različnih imetnikih pravic ni enak. Natančneje, producenti prvega posnetka filmov(4) imajo izključno pravico dovoljevati reproduciranje izvirnika in primerkov njihovih filmov, varuje se njihova organizacijska in ekonomska storitev. RTV‑organizacije pa imajo izključno pravico glede reproduciranja posnetkov oddaj, ki jih oddajajo, varuje pa se tehnična storitev, ki se uresničuje z oddajanjem. Iz tega sledi, da tudi škoda, ki tem imetnikom nastane zaradi zasebnega kopiranja, ni enaka. Po drugi strani pa je lahko status producenta filmov pri RTV‑organizacijah različno intenziven, odvisno od tega, ali same izdelajo svoje oddaje z lastnimi materialnimi in kadrovskimi sredstvi, ali oddajajo programske vsebine, ki jih na podlagi naročila izdelajo pogodbeni partnerji, ali pa na podlagi licence oddajajo vsebine, ki jih ustvarijo tretje osebe.
Drugič, Sodišče je navedlo, da morata biti sistem, na katerem temelji pravično nadomestilo, in višina tega nadomestila povezana s škodo, ki imetnikom pravic nastane zaradi izdelave zasebnih kopij, in morata spoštovati načelo enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 20 Listine. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da neobstoj ali „minimalna“ raven škode, ki je RTV‑organizacijam nastala zaradi zasebnega kopiranja posnetkov njihovih oddaj, pomeni tako objektivno in razumno merilo, ki ne presega tega, kar je nujno za ohranitev pravičnega ravnotežja med imetniki pravic in uporabniki varovanih del. Vendar se mora nacionalno sodišče po eni strani na podlagi objektivnih meril prepričati, da RTV‑organizacijam drugače kakor drugim kategorijam imetnikov pravic zaradi nedovoljenega reproduciranja posnetkov njihovih oddaj nastane le škoda, ki jo je mogoče opredeliti kot „minimalno“. Po drugi strani mora prav tako glede na objektivna merila preveriti, ali so med RTV‑organizacijami vse RTV‑organizacije v primerljivem položaju, zlasti glede škode, ki jim nastaja, zaradi česar je izključitev vseh teh organizacij iz pravice do pravičnega nadomestila upravičena.