Zadeva T‑219/10

Autogrill España, SA

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Določbe o davku od dohodkov pravnih oseb, ki podjetjem, ki imajo davčni domicil v Španiji, omogočajo amortizacijo dobrega imena, ki izhaja iz pridobitve deleža v podjetjih, ki imajo davčni domicil v tujini – Odločba, s katero je bila ta shema opredeljena kot državna pomoč, ta pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in naložena izterjava te pomoči – Pojem državne pomoči – Selektivnost – Opredelitev skupine podjetij, ki jim ukrep daje prednost – Neobstoj – Kršitev člena 87(1) ES“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (drugi razširjeni senat) z dne 7. novembra 2014

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost ukrepa – Ukrep davčne olajšave – Merila presoje

(člen 87(1) ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost ukrepa – Odstopanje od splošne davčne ureditve – Razlikovanje med podjetji, ki so v primerljivem dejanskem in pravnem položaju – Obseg dokaznega bremena

(člen 87(1) ES)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost ukrepa – Presoja, ki temelji na selektivnosti sprejete pravne ureditve, brez upoštevanja učinkov ukrepa – Izključitev

(člen 87(1) ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost ukrepa – Odstopanje od splošnega davčnega režima – Presoja s primerjavo z drugimi podjetji iz iste države članice in ne s podjetji iz drugih držav članic

(člen 87(1) ES)

5.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije o ugotovitvi nezdružljivosti sistema pomoči s skupnim trgom – Tožba podjetja, ki je bilo upravičeno do individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova te ureditve in ki jo je treba izterjati – Dopustnost – Vpliv neobstoja predloga za razveljavitev pravne podlage odločbe – Neobstoj

(člen 230, četrti odstavek, ES)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 33.)

2.      Merilo glede selektivnosti ukrepa omogoča razlikovanje med državnimi pomočmi in splošnimi ukrepi davčne ali gospodarske politike, ki jih uporabljajo države članice. Tako je za izpolnjenost merila selektivnosti potrebno, da se skupina podjetij, ki so zaradi zadevnega ukrepa edina v ugodnejšem položaju, v vsakem primeru opredeli.

V zvezi s tem člen 87(1) ES nalaga, naj se ugotovi, ali je nacionalni ukrep v okviru določene pravne ureditve take vrste, da daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v primerjavi z drugimi podjetji in proizvodnjo drugega blaga, ki bi bila glede na cilj, ki si ga prizadeva doseči zadevna ureditev, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Če pa je zadevni ukrep, četudi bi pomenil odstopanje od skupne ali običajne davčne ureditve, potencialno dostopen vsem podjetjem, se z vidika doseganja ciljev skupne ali običajne ureditve pravni in dejanski položaj podjetij, ki lahko pridobijo ugodnosti od ukrepa, ne sme primerjati s položajem podjetij, ki tega ne morejo. Iz navedenega izhaja, da v takem primeru selektivnost tega ukrepa ne more biti posledica zgolj ugotovitve, da je bilo vzpostavljeno odstopanje od skupnega ali običajnega davčnega sistema.

Poleg tega mora Komisija dokazati, da ukrep uvaja razlikovanja med podjetji, ki so glede na cilj zadevnega ukrepa v primerljivem dejanskem in pravnem položaju.

(Glej točke 34 in od 43 do 46.)

3.      Navedba, da je zadevni ukrep selektiven, ker daje prednost le nekaterim skupinam podjetij, ki izvajajo nekatere naložbe v tujini ne izkazuje selektivnosti spornega ukrepa. Člen 87(1) ES namreč razlikuje med državnimi intervencijami glede na njihove učinke. Ali zadevni ukrep pomeni državno pomoč, zlasti zato ker je selektiven, je treba torej presojati na podlagi učinkov tega ukrepa. V zvezi s tem bi potrditev, da je davčni ukrep selektiven brez preučitve njegovih učinkov, lahko vodila k ugotovitvi obstoja selektivnosti za vse davčne ukrepe, katerih dostopnost je odvisna od izpolnjevanja nekaterih pogojev, čeprav podjetja, ki so upravičena do teh ukrepov, ne bi imela skupne nobene lastnosti, ki bi jih ločevala od drugih podjetij, razen tega, da bi lahko izpolnjevala pogoje, od katerih je odvisna dodelitev ukrepa.

(Glej točke od 63 do 65 in 68.)

4.      Pogoj v zvezi s selektivnostjo iz člena 87(1) ES je mogoče presojati le na ravni ene same države članice in le na podlagi ugotavljanja različnega obravnavanja zgolj med podjetji oziroma proizvodnjami blaga iz te države.

Zato okoliščina, da ukrep daje prednost podjetjem, obdavčljivim v eni državi članici, v primerjavi s podjetji, ki so obdavčljiva v drugih državah članicah, zlasti ker olajšuje, da podjetja s sedežem v državi članici prevzamejo deleže podjetij, s sedežem v tujini, ne vpliva na presojo v okviru merila selektivnosti.

(Glej točki 71 in 72.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 86 do 88.)