SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NILSA WAHLA,
predstavljeni 4. maja 2016(1)
Zadeva C‑110/15
Microsoft Mobile Sales International Oy, nekdanja Nokia Italia SpA,
Hewlett-Packard Italiana Srl,
Telecom Italia SpA,
Samsung Electronics Italia SpA,
Dell SpA,
Fastweb SpA,
Sony Mobile Communications Italy SpA,
Wind Telecomunicazioni SpA
Proti
Ministero per i beni e le attività culturali (MiBAC)
Società italiana degli autori ed editori (SIAE),
Istituto per la tutela dei diritti degli artisti interpreti esecutori (IMAIE), v likvidaciji,
Associazione nazionale industrie cinematografiche audiovisive e multimediali (ANICA),
in
Associazione produttori televisivi (Apt)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Consiglio di Stato (vrhovno upravno sodišče) (Italija))
„Intelektualna lastnina – Direktiva 2001/29/ES – Avtorska in sorodne pravice – Člen 5 – Izključna pravica reproduciranja – Izjeme in omejitve – Pravično nadomestilo – Obseg – Določitev meril za vnaprejšnjo oprostitev plačila pristojbine z zasebnopravnim pogajanjem – Zahteva za povračilo, omejena na končnega uporabnika“
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Consiglio di Stato (vrhovno upravno sodišče, Italija), se nanaša na pravilno razlago člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES(2). V skladu z navedeno določbo lahko države članice določijo izjemo od izključne „pravice reproduciranja“ imetnikov pravic, povezano z zasebnim razmnoževanjem. Kadar se država članica odloči tako omejiti izključne pravice imetnikov pravic, mora v skladu z Direktivo vzpostaviti sistem, ki imetnikom pravic zagotavlja pravično nadomestilo za uporabo avtorsko zaščitenega gradiva.
2. V Italiji, kjer je zasebno razmnoževanje dovoljeno, je navedeno nadomestilo v obliki pristojbine za zasebno razmnoževanje za opremo, naprave in nosilce, ki so primerni za razmnoževanje zaščitenih del in drugega gradiva. Predloženi vprašanji se nanašata na skladnost italijanskega sistema nadomestila z Direktivo 2001/29. Natančneje, zadeva Sodišču omogoča, da opredeli meje diskrecijske pravice države članice pri oblikovanju podrobnosti sistema nadomestila za zasebno razmnoževanje in zagotovi nadaljnje smernice za razlago člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
3. Direktiva 2001/29 se nanaša na usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic.
4. V uvodni izjavi 31 Direktive 2001/29 je pojasnjeno, da je eden od ciljev Direktive zagotoviti pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov zaščitenega gradiva.
5. Uvodna izjava 35 se nanaša na izjeme in omejitve. V skladu z navedeno uvodno izjavo bi morali imetniki pravic v nekaterih primerih prejeti pravično nadomestilo, ki jim bo ustrezno nadomestilo uporabo njihovih zaščitenih del ali drugega gradiva. Pri določanju oblike, podrobne ureditve in mogoče ravni takšnega pravičnega nadomestila bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine vsakega primera. Pri presoji navedenih okoliščin se za posebno pomembno šteje morebitna škoda, ki jo zadevno dejanje povzroči imetnikom pravic.
6. Člen 2 Direktive 2001/29 se nanaša na pravico reproduciranja. Navedeni člen določa:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela;
(b) izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;
(c) proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;
(d) producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;
(e) RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.“
7. Člen 5 Direktive se nanaša na izjeme in omejitve pravice reproduciranja. V njem je med drugim navedeno:
„[…]
2. Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:
[…]
(b) v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu;
[…]“
B – Italijansko pravo
8. Upoštevne določbe zakona št. 633 o varstvu avtorske pravice in drugih sorodnih pravic (v nadaljevanju: zakon o avtorski pravici)(3) so naslednje.
9. Člen 71e določa:
„Dovoljeno je zasebno reproduciranje fonogramov in videogramov na katerem koli nosilcu, ki ga izvede fizična oseba samo za zasebno uporabo, če ta uporaba ni pridobitna in njen namen ni neposredno ali posredno komercialen, ob upoštevanju tehničnih ukrepov iz člena 102c.
[…]“
10. Člen 71f določa:
„1. Avtorji in proizvajalci fonogramov ter izvorni proizvajalci avdiovizualnih del, izvajalci in proizvajalci videogramov ter njihovi pravni nasledniki imajo pravico do nadomestila za zasebno reproduciranje fonogramov in videogramov iz člena 71e. Navedeno nadomestilo pri napravah, ki so namenjene samo analognim ali digitalnim fonografskim ali videogramskim posnetkom, zajema delež cene, ki jo končni kupec plača prodajalcu in se pri večnamenskih napravah in nosilcih izračuna glede na ceno naprav in nosilcev, ki imajo enake značilnosti kot notranji sestavni del, namenjen snemanju, ali pa je, če to ni izvedljivo, kot nadomestilo določen stalni znesek za vsako napravo in nosilec. Pri nosilcih za snemanje zvoka in slike, kot so digitalni nosilci, analogni nosilci, trajni ali prenosni spomini, namenjeni snemanju fonogramov ali videogramov, je znesek nadomestila določen glede na snemalno zmogljivost navedenih nosilcev. Pri sistemih videoposnetkov na daljavo mora nadomestilo iz tega odstavka plačati subjekt, ki zagotavlja storitev, in je določeno glede na plačilo, prejeto za zagotavljanje same storitve.
2. Nadomestilo iz odstavka 1 se določi glede na zakonodajo Skupnosti, vendar ob upoštevanju pravic reproduciranja, z uredbo ministra za kulturne dobrine in dejavnosti [MiBAC], ki jo je treba sprejeti do 31. decembra 2009, potem ko […] predložijo stališča najbolj reprezentativna združenja proizvajalcev naprav in nosilcev iz odstavka 1. Pri določitvi nadomestila je treba upoštevati dodatno sprejetje ali nesprejetje tehničnih ukrepov iz člena 102c in drugačen učinek digitalne kopije glede na analogno. Navedena uredba se posodablja na tri leta.
3. Nadomestilo mora plačati tisti, ki za pridobitne namene proizvaja naprave in nosilce, navedene v odstavku 1, ali jih uvaža na ozemlje države. […] Če se nadomestilo ne plača, je za plačilo solidarno odgovoren distributer naprav ali nosilcev za snemanje.“
11. Člen 71g določa:
„1. Nadomestilo iz člena 71f za naprave, namenjene za snemanje fonogramov, se plača Società italiana degli autori ed editori (SIAE), ki po odštetju svojih stroškov zagotovi plačilo v enakih deležih avtorjem in proizvajalcem fonogramov, tudi s posredovanjem najbolj reprezentativnih poslovnih in poklicnih združenj.
2. Proizvajalec fonogramov nemudoma in vsekakor v šestih mesecih plača 50 % prejetega nadomestila zadevnim izvajalcem.
3. Nadomestilo iz člena 71f za naprave, namenjene za snemanje videogramov, se plača [SIAE], ki po odštetju svojih stroškov zagotovi plačilo 30‑odstotnega deleža nadomestila avtorjem, preostalih 70 % pa v enakih deležih izvirnim proizvajalcem avdiovizualnih del, proizvajalcu videogramov in izvajalcem. S 50 % nadomestila, plačanega izvajalcem, se financirajo dejavnosti in cilji iz člena 7(2) zakona št. 93 z dne 5. februarja 1992.
[…]“
12. MiBAC je 30. decembra 2009 sprejel uredbo iz člena 71f(2) zakona o avtorski pravici (v nadaljevanju: izpodbijana uredba).
13. Člen 4 tehnične priloge k navedeni uredbi določa:
„1. [SIAE] spodbuja protokole za učinkovitejše izvajanje navedenih določb, tudi za izvajanje objektivnih in subjektivnih oprostitev, na primer pri poklicni uporabi naprav ali nosilcev ali pri nekaterih video igralnih avtomatih. Izvedbeni protokoli se sprejmejo s soglasjem subjektov, ki morajo plačati nadomestilo za zasebno razmnoževanje, ali njihovih združenj.
[…]“
II – Dejansko stanje, postopek in predloženi vprašanji za predhodno odločanje
14. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so proizvajalci in prodajalci osebnih računalnikov, zgoščenk, snemalnih naprav, mobilnih telefonov in fotoaparatov.
15. MiBAC je na podlagi člena 71f(2) zakona o avtorski pravici sprejel izpodbijano uredbo in tehnično prilogo k njej. V navedeni prilogi so določena pravila za izračun nadomestila za zasebno razmnoževanje fonogramov in videogramov, ki ga je treba plačati imetnikom pravic. Natančneje je bilo za te namene z izpodbijano uredbo razširjeno področje uporabe pravičnega nadomestila. Posledično so zdaj s pristojbino za zasebno razmnoževanje zajete tudi naprave in nosilci, kot so mobilni telefoni, računalniki in druga oprema, čeprav navedene naprave niso zasnovane posebej za reproduciranje, snemanje in shranjevanje vsebine. Nasprotno je pred sprejetjem izpodbijane uredbe zadevna pristojbina veljala samo za naprave, ki so bile zasnovane predvsem ali izključno za snemanje fonogramov in videogramov.
16. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so po sprejetju izpodbijane uredbe vložile tožbo pri Tribunale amministrativo aegionale del Lazio (deželno upravno sodišče Lacija, Italija), s katero so predlagale razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe. Trdile so, da je izpodbijana uredba v nasprotju s pravom Unije. Tako so menile zlasti zato, ker so tudi fizične ali pravne osebe, ki očitno ne izvajajo zasebnega razmnoževanja, zavezane plačilu zadevne pristojbine. V tem okviru so tožeče stranke grajale tudi pristojnosti, ki so z izpodbijano uredbo podeljene združenju SIAE: glede na diskrecijsko pravico združenja SIAE pri upravljanju pristojbine po njihovem mnenju ni mogoče zagotoviti enakega obravnavanja oseb, zavezanih plačilu pristojbine.
17. Tribunale amministrativo regionale del Lazio (deželno upravno sodišče Lacija) je zavrnilo trditve pritožnic.
18. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so nato pri Consiglio di Stato (vrhovno upravno sodišče) vložile pritožbo zoper navedeno odločbo. Navedeno sodišče, ki je imelo dvome glede pravilne razlage člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali pravni red Unije – zlasti uvodna izjava 31 in člen 5(2)(b) [Direktive 2001/29] – nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je člen 71e [zakona o avtorski pravici] v povezavi s členom 4 izpodbijane uredbe, ki določa, da se pri nosilcih in napravah, kupljenih za namen, ki očitno ni zasebno razmnoževanje – to je samo za poklicno uporabo – merila za vnaprejšnjo oprostitev plačila [pristojbine za zasebno razmnoževanje] določijo z zasebnopravnim pogajanjem – ali ,prostim dogovorom‘ – zlasti ob upoštevanju ,izvedbenih protokolov‘ iz člena 4 [priloge k] izpodbijan[i] uredb[i], brez splošnih določb in brez zagotovitve enakega obravnavanja italijanskega združenja za zaščito avtorskih pravic SIAE in subjektov, ki morajo plačati nadomestilo, ali njihovih združenj?
2. Ali pravni red Unije – zlasti uvodna izjava 31 in člen 5(2)(b) [Direktive 2001/29] – nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je člen 71e [zakona o avtorski pravici] v povezavi z [izpodbijano uredbo] in navodili SIAE v zvezi s povračili, ki določa, da pri nosilcih in napravah, kupljenih za namen, ki očitno ni zasebno razmnoževanje – to je samo za poklicno uporabo – lahko povračilo zahteva samo končni uporabnik, ne pa tudi proizvajalec nosilcev in naprav?“
19. Pisna stališča so predložile družbe Assotelecommunicazioni-ASSTEL, Hewlett-Packard Italiana Srl (v nadaljevanju: HP), Microsoft Mobile Sales International (nekdanja Nokia Italia SpA)), Samsung Electronics Italia SpA, Sony Mobile Communications SpA, Telecom Italia SpA, Wind Telecomunicazioni SpA in združenje SIAE ter italijanska vlada in Komisija. Ustna stališča so na obravnavi 24. februarja 2016 predstavili združenje Altroconsumo, družbe Hewlett-Packard Italiana, Microsoft Mobile Sales International, Sony Mobile Communications, Telecom Italia, Samsung Electronics Italia, Dell in združenje SIAE, italijanska in francoska vlada ter Komisija.
III – Analiza
A – Uvodne opombe
20. Najprej, cilj Direktive 2001/29 je med drugim zagotoviti pravično ravnotežje med nasprotujočimi si interesi imetnikov pravic in uporabnikov avtorsko zaščitenih del in drugega gradiva. Po eni strani je za dosego zadevnega cilja in zaščito pravic imetnikov pravic v členu 2 Direktive 2001/29 določeno, da morajo države članice imetnikom pravic iz navedene določbe dodeliti izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo reproduciranje svojih del. Navedena pravica obsega neposredno in posredno, začasno in stalno razmnoževanje, ki ga je mogoče izvesti s kakršnimi koli sredstvi in v vsaki obliki. Pravica reproduciranja zagotavlja enako obsežno varstvo, ne glede na to, ali gre za celotno avtorsko zaščiteno delo ali le njegov del.
21. Vendar lahko po drugi strani države članice za to, da poskrbijo tudi za legitimne interese uporabnikov avtorsko zaščitenega gradiva, na podlagi člena 5(2) Direktive 2001/29 omejijo izključno pravico reproduciranja, ki izhaja iz člena 2 iste direktive. V skladu z navedeno določbo se lahko izjema od navedene pravice med drugim določi v zvezi z razmnoževanjem na katerem koli mediju, ki ga izvede fizična oseba, če se navedeno razmnoževanje izvede za zasebno uporabo. Na podlagi navedene izjeme je torej dovoljeno samo razmnoževanje, ki ni niti neposredno niti posredno komercialno („izjema zasebnega razmnoževanja“). Poleg tega morajo imetniki pravic prejeti pravično nadomestilo za škodo, povzročeno s takim razmnoževanjem. Navedeno nadomestilo je tako kot v Italiji običajno v obliki pristojbine za zasebno razmnoževanje.
22. Kot jasno ponazarja sodna praksa Sodišča, je vprašanje pravičnega nadomestila – zlasti oblika in ureditev, povezana z njegovim pobiranjem – zapleteno vprašanje v današnjem digitaliziranem svetu.(4) To ni presenetljivo: sistem pristojbin je bil vzpostavljen, ker so bile v „nespletnem svetu“ pristojbine edini način za zagotovitev, da so imetniki pravic prejeli nadomestilo za kopije, ki so jih naredili končni uporabniki.(5) To se ne ujema povsem z digitaliziranim spletnim okoljem, v katerem se avtorsko zaščiteno gradivo uporablja danes.
23. V skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 se namreč pravično nadomestilo običajno pobira za naprave in nosilce, primerne za zasebno razmnoževanje, ki vključujejo med drugim zgoščenke, različne vrste računalnikov, mobilne telefone, spominske kartice in ključke USB. Vendar tak sistem pravičnega nadomestila nujno temelji na fictio juris: predpostavlja, da bo oseba, ki pridobi naprave in nosilce, ki so načeloma primerni za zasebno razmnoževanje, uporabila vse mogoče funkcije, ki jih vključujejo, tudi tiste, ki omogočajo zasebno razmnoževanje.(6) Zagotovo je bilo v času, ko je bila Direktiva 2001/29 sprejeta, še vedno običajno, da so se take naprave in nosilci uporabljali za zasebno razmnoževanje. Vendar se danes zdi, da so, kot je dobro znano, zasebno razmnoževanje vsaj delno (če ne večinoma) nadomestile različne vrste internetnih storitev, ki imetnikom pravic omogočajo, da uporabo avtorsko zaščitenega gradiva nadzorujejo z licenčnimi ureditvami.(7)
24. Kljub navedenemu tehnološkemu razvoju in domnevno vedno manjšemu praktičnemu pomenu zasebnega razmnoževanja se izjema zasebnega razmnoževanja v Evropski uniji še vedno obširno uporablja. Države članice so v več pogledih sprejele različne pristope k izjemi zasebnega razmnoževanja: med drugim se razlikujejo ne samo metode za določitev pristojbin za zasebno razmnoževanje, ampak tudi proizvodi, za katere se take pristojbine plačujejo.(8) V tej zadevi je Sodišče znova soočeno z obsegom diskrecijske pravice, ki jo imajo države članice pri oblikovanju takega sistema pravičnega nadomestila.
25. Kot bom opisal v nadaljevanju, je treba jasno razlikovati med dvema različnima položajema: po eni strani okoliščinami, v katerih morajo države članice zagotoviti, da so oprema, naprave in nosilci vnaprej oproščeni pristojbine za zasebno razmnoževanje, in po drugi strani okoliščinami, v katerih morajo države članice zagotoviti, da obstaja učinkovit sistem naknadnega povračila za neupravičeno plačane pristojbine za zasebno razmnoževanje.
B – Prvo vprašanje: zahteva po vnaprejšnji oprostitvi plačila pristojbine za zasebno razmnoževanje
26. Prvo predloženo vprašanje se nanaša na vnaprejšnjo oprostitev plačila pristojbine za zasebno razmnoževanje (ali njen neobstoj) in pogoje za odobritev take oprostitve na podlagi italijanske zakonodaje. Predložitveno sodišče v zvezi s tem dvomi o združljivosti italijanskega sistema pravičnega nadomestila s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 in načelom enakega obravnavanja.
27. Dvome predložitvenega sodišča pojasnjuje dejstvo, da se, prvič, zadevna pristojbina načeloma brez razlikovanja uporablja za vso opremo, naprave in nosilce, zajete z izpodbijano uredbo. Z nobeno zakonodajno določbo ni določena oprostitev navedene pristojbine za nakup take opreme za poklicno uporabo. Drugič, še ena posebnost italijanskega sistema je način, kako so lahko proizvajalci in uvozniki opreme, naprav in nosilcev, primernih za zasebno razmnoževanje (ki so zavezani plačilu pristojbine za zasebno razmnoževanje), oproščeni plačila zadevne pristojbine.
28. Natančneje, čeprav se pristojbina za zasebno razmnoževanje uporablja brez razlikovanja za nekatere kategorije opreme, naprav in nosilcev, primernih za zasebno razmnoževanje, se lahko združenje SIAE ter proizvajalci in uvozniki naprav in nosilcev, zavezani plačilu pristojbine (ali njihova združenja), s pogajanji dogovorijo o oprostitvi obveznosti plačila navedene pristojbine. V zvezi s tem se zdi, da ima združenje SIAE precejšnjo diskrecijsko pravico pri pogajanjih in nazadnje pri določitvi parametrov v zvezi z morebitno oprostitvijo pristojbine.
29. Najprej bi poudaril, da je najpomembnejša lastnost sistemov pravičnega nadomestila, ki jih je Sodišče preučilo do zdaj, ta, da se obveznost plačila pristojbine načeloma uporablja brez razlikovanja za nekatere vrste opreme, naprav in nosilcev, primernih za reproduciranje.(9) To velja tudi v tej zadevi.
30. V besedilu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 ni ničesar, kar bi kazalo, da je taka uporaba pristojbine brez razlikovanja v nasprotju s pravom Unije. V zadevni določbi je namreč navedeno, da lahko države članice dovolijo, da se izjema zasebnega razmnoževanja uporablja za reprodukcije v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za zasebno uporabo, če je zagotovljeno pravično nadomestilo za imetnike pravic.
31. Vendar je Sodišče, nedvomno za zagotovitev pravičnega ravnotežja med nasprotujočimi si zadevnimi interesi, kot se zahteva z uvodno izjavo 31 Direktive, v sodni praksi oblikovalo nekatere pogoje v zvezi s področjem uporabe člena 5(2)(b) Direktive 2001/29. Navedeni pogoji so v tej zadevi zelo pomembni.
32. Sodišče je v sodbi Padawan razsodilo, da uporaba pristojbine za zasebno razmnoževanje brez razlikovanja za naprave in nosilce za digitalno reproduciranje, kupljene za namene, ki očitno niso povezani z zasebnim razmnoževanjem, ni v skladu s členom 5(2) Direktive 2001/29.(10) Po mojem mnenju ta navedba že takoj s področja uporabe izjeme zasebnega razmnoževanja izključuje opremo, naprave in nosilce, ki so očitno namenjeni za poklicno uporabo.
33. Sodišče je v sodbi Copydan Båndkopi dodatno pojasnilo področje uporabe člena 5(2)(b) Direktive 2001/29. Razsodilo je, da se pristojbina za zasebno razmnoževanje nikakor ne more zakonito uporabljati za dobavo naprav in nosilcev, če je mogoče dokazati, da je oseba, ki je zavezana plačilu nadomestila, navedene naprave in nosilce dobavila osebam, ki niso fizične osebe, za namene, ki očitno niso povezani z razmnoževanjem za zasebno uporabo.(11) Po mojem mnenju je na podlagi te navedbe jasno, da neposredna dobava opreme, naprav in nosilcev, ki so a priori primerni za zasebno razmnoževanje, poslovnim strankam in javnim subjektom ne sme spadati na področje uporabe člena 5(2)(b) Direktive.(12) Ali če uporabim jezik Sodišča, navedena oprema mora biti (vnaprej) oproščena plačila pristojbine za zasebno razmnoževanje.
34. V zvezi s tem zadostuje navesti, da v Italiji ni zakonske oprostitve za opremo, naprave in nosilce, ki jih kupijo pravne osebe za namene, ki očitno niso povezani z zasebnim razmnoževanjem. Namesto tega je odločitev o vnaprejšnji odobritvi (ali zavrnitvi) oprostitev prepuščena diskrecijski presoji združenja SIAE v skladu s členom 71e zakona o avtorski pravici v povezavi s členom 4 tehnične priloge k izpodbijani uredbi. Na obravnavi je bilo dodatno pojasnjeno, da oprostitve, ki jih odobri združenje SIAE, niso le maloštevilne in omejene po obsegu, ampak jih spremljajo tudi strogi pogoji, ki so med drugim povezani s tem, ali subjekt, ki kupi zadevne naprave in nosilce, ravna v skladu s kodeksom ravnanja. Preprosto povedano, italijanski sistem omogoča, da združenje SIAE po lastni presoji uporablja oprostitve za osebe, ki morajo plačati nadomestilo.
35. Vendar kot je že bilo pojasnjeno, morajo biti proizvajalci in uvozniki vnaprej oproščeni plačila pristojbine, kadar lahko dokažejo, da so naprave in nosilce dobavili za uporabo, ki očitno ni povezana z zasebnim razmnoževanjem.(13) To bi veljalo za neposredno prodajo s strani oseb, zavezanih plačilu nadomestila, poslovnim strankam ali javnim subjektom ne glede na to, ali so navedeni subjekti registrirani pri organizaciji, odgovorni za upravljanje pristojbine.(14)
36. Vsekakor vnaprejšnja oprostitev ne bi smela biti odvisna od uspešnega pogajanja in sklenitve dogovora z organizacijo, ki upravlja pristojbino. Da bi bila pravica do vnaprejšnje oprostitve učinkovita, se mora uporabljati splošno in brez razlikovanja za proizvajalce in uvoznike naprav in nosilcev, primernih za zasebno razmnoževanje, ki lahko dokažejo, da so zadevne naprave in nosilce dobavili osebam, ki niso fizične osebe, za namene, ki niso povezani z zasebnim razmnoževanjem. V nasprotnem primeru se čezmernemu nadomestilu skoraj ni mogoče izogniti. To bi bilo v nasprotju z zahtevo po pravičnem ravnotežju, navedeno v uvodni izjavi 31 Direktive.
37. V zvezi s tem mi je jasno, da so italijanska pravila v nasprotju s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29.
38. Vendar je predložitveno sodišče poleg tega opredelilo nadaljnje težave z italijanskimi pravili v zvezi z vnaprejšnjo oprostitvijo (neobstojem vnaprejšnje oprostitve, ki se splošno uporablja).
39. Kot je že bilo navedeno, se v italijanskem sistemu merila za zagotovitev (morebitne) vnaprejšnje oprostitve plačila pristojbine določijo z zasebnopravnim pogajanjem (ali tako imenovanim prostim dogovorom). Pogajanja potekajo med proizvajalci in uvozniki opreme, naprav in nosilcev, zavezanimi pristojbini (ali njihovimi združenji), na eni strani ter združenjem SIAE na drugi strani. V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje, ali je to združljivo z zahtevo po pravičnem nadomestilu iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, načelom enakega obravnavanja in načelom pravičnega ravnotežja iz uvodne izjave 31 Direktive.
40. Na začetku ne gre spregledati, da je Sodišče pri uporabi izjem iz člena 5 Direktive 2001/29 poseben pomen pripisalo načelu enakega obravnavanja.(15) V okviru pravičnega nadomestila to pomeni, da države članice ne smejo – brez utemeljitve – razlikovati med različnimi kategorijami proizvajalcev in uvoznikov primerljivih naprav in nosilcev, zajetih z izjemo zasebnega razmnoževanja.
41. Ta navedba očitno vpliva na to zadevo.
42. Res je, da se stranke ne strinjajo glede obsega diskrecijske pravice združenja SIAE pri pogajanjih o oprostitvah pristojbine za zasebno razmnoževanje. Vendar pa iz predložitvene odločbe dovolj jasno izhaja, da se merila in izvedbeni protokoli za oprostitev pristojbine dejansko določijo s pogajanji med združenjem SIAE ter proizvajalci in uvozniki zadevnih naprav in nosilcev (ali združenji, ki jih zastopajo). Že samo to dejstvo vzbuja dvome o združljivosti italijanskih pravil z načelom enakega obravnavanja. Razlog za to je, da člen 4 tehnične priloge k izpodbijani uredbi združenju SIAE omogoča, da dogovore o oprostitvi sklene ločeno z določenimi subjekti in združenji, s čimer ne zagotavlja, da se pravica do oprostitve dosledno in splošno uporablja za dobavo naprav in nosilcev, primernih za zasebno razmnoževanje, za poklicno uporabo. Po mojem mnenju bo sklepanje individualnih in ločenih dogovorov nujno privedlo do različnega obravnavanja proizvajalcev in uvoznikov, ki bi sicer lahko bili v primerljivem položaju.
43. Nazadnje, v zvezi z zahtevo po pravičnem nadomestilu iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 želim najprej opozoriti, da je pojem „pravično nadomestilo“ samostojen pojem prava Unije. Čeprav natančnega pomena pravičnega nadomestila ni mogoče opredeliti brez težav, ga je treba vseeno enotno razlagati v vseh državah članicah, ki so se odločile uporabiti izjemo zasebnega razmnoževanja.(16)
44. Pojem pravičnega nadomestila temelji na zamisli, da zasebno razmnoževanje imetniku avtorske pravice povzroči škodo, za nadomestitev katere mora prejeti pravično nadomestilo.(17) Predpostavlja se torej, da obstaja nujna povezava med plačanim nadomestilom in škodo ali morebitno škodo, povzročeno imetniku pravic zaradi zasebnega razmnoževanja.(18) V primeru naprav in nosilcev, dobavljenih potrošnikom, je sprejeto, da je ta povezava dovolj močna, da upravičuje plačilo nadomestila.
45. Take povezave ni, kadar so naprave in nosilci namenjeni za uporabo, ki očitno ni povezana z zasebnim razmnoževanjem. Če so namreč zadevne naprave in nosilci dobavljeni za poklicno uporabo, škoda (povezana z zasebnim razmnoževanjem) ne nastane. Čeprav se lahko zdi paradoksno, je tako tudi takrat, kadar lahko fizične osebe uporabljajo opremo, naprave in nosilce, dobavljene poslovnim strankam ali javnim subjektom, za razmnoževanje za zasebne namene.
46. Kot je bilo pojasnjeno, so z razlago člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, ki jo je zagotovilo Sodišče, nosilci, ki jih kupijo podjetja in javni subjekti, ostali zunaj področja uporabe navedene določbe. Zato dejstvo, da fizična oseba (kot je uslužbenec) na takih nosilcih izdeluje kopije za zasebne namene, ni upoštevno. Ker je bila oprema kupljena za poklicno uporabo, nismo več na področju zasebnega razmnoževanja. Povsem preprosto, navedeni položaji ne spadajo na področje uporabe izjeme zasebnega razmnoževanja. Namesto tega so zajeti s splošnim pravilom podeljevanja licenc. Vsaka kopija, izdelana brez izrecnega dovoljenja v takem okviru, bi bila nezakonita.(19)
47. V italijanskem sistemu je možnost, da so lahko osebe, zavezane plačilu nadomestila, upravičene do vnaprejšnje oprostitve, odvisna od zasebnopravnih pogajanj tudi, kadar je mogoče dokazati, da so zadevna oprema, naprave in nosilci namenjeni za poklicno uporabo. Težko sprejmem, da bi bil lahko tak sistem skladen z zahtevo po pravičnem nadomestilu, ki temelji na škodi, povzročeni imetniku pravic. Nadomestilo je namreč tako ločeno od škode, domnevno povzročene z zasebnim razmnoževanjem. Preprosto rečeno, tu ne gre več za razmnoževanje, ki spada na področje uporabe izjeme zasebnega razmnoževanja.
48. Na tej podlagi je treba na prvo predloženo vprašanje odgovoriti, da člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 nasprotuje sistemu pravičnega nadomestila, na podlagi katerega se pristojbina za zasebno razmnoževanje zaračunava tudi za opremo, naprave in nosilce, kupljene za namene, ki očitno niso povezani z zasebnim razmnoževanjem, ter pri katerem je morebitna oprostitev plačila navedene pristojbine prepuščena pogajanjem med organizacijo, ki upravlja pristojbino, in osebami, ki morajo plačati nadomestilo.
49. Ne glede na to pa obstajajo okoliščine, v katerih se lahko pristojbina zaračuna brez razlikovanja, ne glede na to, ali je končna uporaba zadevnih naprav in nosilcev zasebna ali poklicna. Kot bom dodatno pojasnil pri drugem vprašanju, pa to velja samo, kadar tak pristop upravičujejo praktične težave, povezane z opredelitvijo končnega uporabnika. V sistemih, v katerih so proizvajalci in uvozniki zavezani plačilu nadomestila, se zdi, da je sistem naknadnega povračila skoraj obvezna sestavina sistema pravičnega nadomestila.
C – Drugo vprašanje: naknadno povračilo pristojbine za zasebno razmnoževanje
50. Drugo predloženo vprašanje se nanaša na naknadno povračilo neupravičeno plačanih pristojbin za zasebno razmnoževanje. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je italijanski sistem pravičnega nadomestila združljiv s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29, glede na to, da je – kot pri zgoraj opisanem položaju v zvezi z neobstojem zakonodajnih določb o vnaprejšnji oprostitvi – tudi naknadno povračilo prepuščeno diskrecijski presoji združenja SIAE, ne da bi obstajale izrecne zakonodajne določbe o tem vprašanju. V skladu z navodili in smernicami navedene organizacije lahko povračilo pristojbine – ki je bila neupravičeno plačana za opremo, naprave in nosilce, kupljene za poklicno uporabo – zahteva samo končni uporabnik.
51. Takoj na začetku moram poudariti, da se pristojbina sploh ne bi smela zaračunati, kadar lahko oseba, zavezana plačilu nadomestila, vnaprej opredeli poklicno uporabo opreme, naprav in nosilcev. Navedeni položaji bi morali biti zajeti z vnaprejšnjo oprostitvijo plačila pristojbine, kot je pojasnjeno zgoraj.
52. Če se upošteva navedeno dejstvo, v katerih okoliščinah bi morala država članica določiti sistem naknadnega povračila?
1. Pogoji za uporabo pristojbine za zasebno razmnoževanje brez razlikovanja
53. Kot poudarjata združenje SIAE in italijanska vlada, imajo države članice precejšnjo diskrecijsko pravico pri oblikovanju podrobnosti sistema pristojbine za zasebno razmnoževanje na nacionalni ravni. Glede na ta manevrski prostor je Sodišče v sodbi Amazon.com International Sales in drugi sprejelo, da lahko države članice za izhodišče vzamejo izpodbojno domnevo, da so naprave in nosilci namenjeni za zasebno uporabo.(20) Vendar je taka domneva z Direktivo 2001/29 združljiva le pod strogimi pogoji. Prvič, obstajati morajo praktične težave pri ugotavljanju, ali je končna uporaba zadevnih nosilcev zasebna ali poklicna. Drugič, taka domneva je sprejemljiva samo v zvezi s proizvodi, ki se prodajajo fizičnim osebam.(21)
54. Pri tem je koristno navesti, da se zdi, da je bilo v zadevah, ki jih je Sodišče obravnavalo do zdaj, izhodišče to, da se pristojbina zaračuna, ko so naprave in nosilci, ki so predmet pristojbine za zasebno razmnoževanje, dani na trg.(22) Glede na pojasnila strank na obravnavi je to tudi moje izhodišče v tej zadevi.
55. Praktične težave lahko upravičijo uporabo pristojbine za zasebno razmnoževanje brez razlikovanja, kadar – tako kot v sodbi Copydan Båndkopi – proizvajalci in uvozniki, zavezani plačilu pristojbine, za distribucijo svojih proizvodov uporabljajo trgovce na drobno. V takih okoliščinah lahko osebe, zavezane plačilu, končnega uporabnika opredelijo samo s precejšnjimi težavami.(23)
56. Če pa oseba, zavezana plačilu nadomestila, svojo opremo, naprave in nosilce prodaja neposredno poslovnim strankam (ali javnim subjektom, kot so bolnišnice) brez posrednikov, se po mojem mnenju ni mogoče sklicevati na praktične težave za utemeljitev razširitve uporabe pristojbine na take okoliščine. Tudi če formulacija, uporabljena v sodni praksi, dopušča prostor za različne razlage, je treba razumeti, da so taki primeri preprosto zunaj področja uporabe člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.
57. Po mojem mnenju se torej lahko pristojbina za zasebno razmnoževanje uporablja brez razlikovanja za opremo, naprave in nosilce, primerne za zasebno razmnoževanje, v okviru prodaje na drobno ne glede na to, ali je končna uporaba poklicna ali zasebna. To velja ob predpostavki, da morajo proizvajalci in uvozniki plačati nadomestilo. V takem primeru mora biti vzpostavljen sistem naknadnega povračila za neupravičeno plačane pristojbine.
2. Obseg pravice zahtevati povračilo in njena učinkovitost
58. Na prvi pogled bi lahko napačno menili, da se lahko države članice prosto odločijo, da naknadno povračilo omejijo na končne uporabnike. Sodišče je namreč v sodbi Copydan Båndkopi razsodilo, da člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 ne nasprotuje sistemu pravičnega nadomestila, na podlagi katerega lahko povračilo zahtevajo samo končni uporabniki. Vendar pa je, kar je bistveno, Sodišče v zvezi s tem oblikovalo pomemben pogoj. Navedlo je, da je tak sistem združljiv s pravom Unije, če so osebe, zavezane plačilu, oproščene pristojbine, če lahko dokažejo, da so zadevne naprave dobavile osebam, ki niso fizične osebe, za namene, ki očitno niso povezani z zasebnim razmnoževanjem.(24) Potreba po taki vnaprejšnji oprostitvi namreč jasno izhaja iz navedbe Sodišča v sodbi Amazon.com International Sales in drugi, da je uporabo pristojbine za zasebno razmnoževanje brez razlikovanja mogoče upravičiti samo, kadar se zadevni proizvodi prodajajo fizičnim osebam.(25)
59. Drugače rečeno, sistem pravičnega nadomestila, na podlagi katerega lahko naknadno povračilo zahteva le končni uporabnik, je združljiv s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 le, če navedeni sistem vključuje tudi vnaprejšnjo oprostitev za opremo, naprave in nosilce, kupljene za namene, ki očitno niso povezani z zasebnim razmnoževanjem (tj. za poklicno uporabo).
60. Ob upoštevanju navedenega je lahko italijanski sistem naknadnega povračila, s katerim je pravica zahtevati povračilo omejena na končne uporabnike, združljiv s pravom Unije le, če je v upoštevnih določbah nacionalnega prava določena vnaprejšnja oprostitev, povezana s poklicno uporabo.
61. Vendar kot je bilo ugotovljeno zgoraj, v Italiji ne obstaja splošno veljavna vnaprejšnja oprostitev za opremo, naprave in nosilce, dobavljene za poklicno uporabo. V navedenih okoliščinah se zdi približno, čeprav nezadovoljivo ravnotežje med zadevnimi interesi dosegljivo samo, če lahko osebe, ki morajo plačati nadomestilo, zahtevajo tudi povračilo.
62. Kot je poudarila francoska vlada, sicer taka razširitev sistema povračila vključuje tveganje čezmernega nadomestila v drugi smeri: povračilo bi se lahko zahtevalo dvakrat, saj bi ga lahko zahtevala oseba, zavezana plačilu pristojbine, in končni uporabnik. Vendar ker za opremo, naprave in nosilce, kupljene za poklicno uporabo, ne obstaja splošno veljavna vnaprejšnja oprostitev, ne vidim drugega načina za uskladitev zadevnih interesov. Vsekakor glede na to, da proizvajalci in uvozniki, zavezani plačilu, zaradi naknadne prodaje v večini primerov ne morejo vedeti, kdo bo končni uporabnik (ali lahko to ugotovijo le s težavo), navedena rešitev ostaja nezadovoljiva.
63. Naj kot vmesno pripombo dodam, da je teoretično izhodišče sodne prakse Sodišča to, da lahko zavezanci za plačilo pristojbine znesek navedene pristojbine vključijo v prodajno ceno zadevnih naprav in nosilcev.(26) Čeprav je to lahko pravilna domneva v zvezi z nekaterimi vrstami opreme, naprav in nosilcev, to ne velja sistematično. Obseg, v katerem se izkaže, da se lahko z vključitvijo pristojbine v prodajno ceno poveča dobiček, je odvisen od več spremenljivk, ki se lahko po trgih razlikujejo. Zanimivo je, da neka študija kaže, da je mogoče ne glede na sisteme pristojbine določiti vseevropsko maloprodajno ceno za več potrošniških naprav.(27) Tako se pristojbina ne vključi nujno v prodajno ceno in jo lahko dejansko absorbirajo zavezanci za plačilo nadomestila. Glede na navedeno bi v okoliščinah, kot so v tej zadevi (v katerih ni splošno veljavne vnaprejšnje oprostitve), omejitev sistema naknadnega povračila na končne uporabnike zavezance za plačilo dejansko kaznovala v več pogledih.
64. Vendar tudi če bi v Italiji obstajala splošno veljavna vnaprejšnja oprostitev, bi vseeno dvomil o združljivosti italijanskega sistema povračila s pravom Unije.
65. Sodna praksa Sodišča zahteva učinkovit sistem povračila. V tem okviru morajo države članice zagotoviti zlasti, da ni pretežko pridobiti povračila neupravičeno plačane pristojbine.(28) Pri ocenjevanju učinkovitosti sistema povračila imajo ključno vlogo dejavniki, kot so obseg, dostopnost, razširjenost in enostavnost uporabe pravice do povračila.(29)
66. Menim, da sistem povračila, kot je opisan v predložitveni odločbi, ne upošteva pravičnega ravnotežja, ki si ga prizadeva doseči Direktiva 2001/29, iz najmanj štirih tesno povezanih razlogov, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. Prvič, izvajanje navedenega sistema je prepuščeno diskrecijski presoji združenja SIAE, ne da bi obstajale izrecne zakonodajne določbe, s katerimi bi bila podrobno določena pravila o povračilu. Kot je navedlo združenje Altroconsumo, sta s tem jasno omejeni razpoložljivost in javna ozaveščenost o možnosti pridobitve povračila. Drugič, na podlagi pravil, ki jih uporablja združenje SIAE, fizične osebe niso med tistimi, ki imajo pravico zahtevati povračilo. To velja celo, kadar so navedene osebe sposobne dokazati, da so zadevno opremo, naprave ali nosilce kupile za poklicno uporabo. Ne vidim razloga, zakaj fizične osebe (kot so samozaposleni) ne bi mogle zahtevati povračila, če lahko dokažejo, da so opremo, za katero velja pristojbina za zasebno razmnoževanje, kupile za poklicne namene. Tretjič, za povračilo neupravičeno plačane pristojbine se zahteva, da zadevne pravne osebe uporabljajo kodeks ravnanja v zvezi z uporabo zadevnih naprav in nosilcev, izvajajo posebne preglede za njegovo izvrševanje in zahtevajo povračilo v predpisanem roku (90 dni od datuma računa). Jasno je, da bodo taki dodatni pogoji za povračilo – ki se lahko sčasoma spremenijo glede na diskrecijsko pravico, podeljeno združenju SIAE v zvezi s tem – zadevne osebe odvračali od tega, da bi zahtevale povračilo. Četrtič in splošneje, zdi se zelo problematično, da postopek za pridobitev povračila temelji na navodilih za povračilo, ki jih da združenje SIAE in jih lahko prosto spreminja.
67. V bistvu se mi torej zdi, da sistem povračila, ki se uporablja v Italiji, ne izpolnjuje zahteve po učinkovitosti, zlasti kot je določena v sodni praksi Sodišča. Če je bila pristojbina za opremo, naprave ali nosilce, kupljene za poklicno uporabo, zaračunana prek trgovca na drobno, mora za končnega uporabnika dejansko obstajati možnost za pridobitev povračila. Ta možnost mora biti dejanska in resnična, da se zagotovi, da plačano nadomestilo ne presega tega, kar je potrebno za povrnitev škode, morebiti povzročene z zasebnim razmnoževanjem.
68. Na podlagi navedenega ugotavljam, da je treba na drugo predloženo vprašanje odgovoriti, da v okoliščinah, kot so v tej zadevi, v katerih ni splošno veljavne vnaprejšnje oprostitve za opremo, naprave in nosilce, kupljene za namene, ki očitno niso povezani z zasebnim razmnoževanjem, člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 nasprotuje sistemu pravičnega nadomestila, na podlagi katerega lahko povračilo neupravičeno plačane pristojbine za zasebno razmnoževanje zahteva le končni uporabnik.
IV – Predlog
69. Glede na navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Consiglio di Stato (vrhovno upravno sodišče), odgovori:
1. Člen 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi nasprotuje sistemu pravičnega nadomestila, na podlagi katerega se pristojbina za zasebno razmnoževanje zaračunava tudi za opremo, naprave in nosilce, kupljene za namene, ki očitno niso povezani z zasebnim razmnoževanjem, in pri katerem je morebitna oprostitev plačila navedene pristojbine prepuščena pogajanjem med organizacijo, ki upravlja pristojbino, in osebami, ki morajo plačati nadomestilo.
2. V okoliščinah, kot so v tej zadevi in v katerih ni splošno veljavne vnaprejšnje oprostitve za opremo, naprave in nosilce, kupljene za namene, ki očitno niso povezani z zasebnim razmnoževanjem, člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 nasprotuje sistemu pravičnega nadomestila, na podlagi katerega lahko povračilo neupravičeno plačane pristojbine za zasebno razmnoževanje zahteva le končni uporabnik.