SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (tretji senat)
z dne 10. septembra 2014(*)i
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Zaposleni na agenciji – Zmanjšanje števila zaposlenih – Večletni finančni okvir ERA – Ukinitev dveh delovnih mest s seznama delovnih mest – Spoštovanje bistvenih formalnosti – Pravica do izjave – Notranje smernice – Interes službe“
V zadevi F‑120/13,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU,
KE, nekdanja začasna uslužbenka Evropske železniške agencije, stanujoča v Bruslju (Belgija), ki jo zastopa S. A. Pappas, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski železniški agenciji (ERA), ki jo zastopa G. Stärkle, zastopnik, skupaj z B. Wägenbaurjem, odvetnikom,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(tretji senat),
v sestavi S. Van Raepenbusch, predsednik, E. Perillo in J. Svenningsen (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: X. Lopez Bancalari, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. junija 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 KE je 12. decembra 2013 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila tožbo, s katero predlaga razglasitev ničnosti odločbe izvršnega direktorja Evropske železniške agencije (v nadaljevanju: ERA ali Agencija) z dne 22. marca 2013, s katero je ta tožeči stranki potrdil, da se njena pogodba začasnega uslužbenca izteče na datum, določen v tej pogodbi, to je 30. septembra 2013.
Pravni okvir
Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije
2 V skladu s členom 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije v različici, ki se uporablja v tej zadevi (v nadaljevanju: PZDU), se kot začasni uslužbenec v smislu teh pogojev obravnava „uslužben[ec], ki se zaposli na delovno mesto, ki je na seznamu delovnih mest, priloženem delu proračuna za posamezno institucijo, in ki ga je proračunski organ opredelil kot začasno“.
3 Člen 8, prvi odstavek, PZDU določa:
„Začasni uslužbenci, za katere se uporablja člen 2(a), se lahko zaposlijo za določen ali nedoločen čas. Pogodbe takih uslužbencev, ki so zaposleni za določen čas, se lahko obnovijo samo enkrat za določen čas. Vsaka naslednja obnovitev je za nedoločen čas.“
4 Člen 47(b)(i) PZDU v poglavju o „prenehanju delovnega razmerja“ določa, da delovno razmerje začasnega uslužbenca preneha zaradi smrti in „pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas […] na datum, naveden v pogodbi“.
Uredba št. 881/2004
5 V skladu s členom 22 Uredbe (ES) št. 881/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o ustanovitvi Evropske železniške agencije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 214), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1335/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008, je ERA organ Evropske unije, ki ima status pravne osebe in ga zastopa njen izvršni direktor.
6 Člen 24 Uredbe št. 881/2004, naslovljen „Osebje“, določa:
„1. Kadrovski predpisi za uradnike [Evropske unije], [PZDU] in predpisi, ki so jih institucije [Unije] skupno sprejele za namene uporabe teh kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev, se uporabljajo za osebje Agencije.
2. Ne glede na člen 26 Agencija izvaja pooblastila, ki so bila na podlagi navedenih kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev dodeljena organu za imenovanja in pogodbenemu organu v zvezi z njenim osebjem.
3. Ne glede na člen 26(1) osebje Agencije sestavljajo:
[…]
– drugi uslužbenci, kakor so opredeljeni v [PZDU], za opravljanje izvedbenih ali tajniških nalog.
[…]“
Odločba ERA z dne 2. oktobra 2008
7 Izvršni direktor ERA je 2. oktobra 2008 sprejel Odločbo 150/09.08 o politiki podaljševanja pogodb začasnih uslužbencev Agencije (v nadaljevanju: odločba z dne 2. oktobra 2008). Uvodne izjave te odločbe napotujejo med drugim na člen 8, prvi odstavek, PZDU, večletni načrt kadrovske politike, ki ga je sprejel upravni odbor Agencije, in člen 24(3) Uredbe št. 881/2004.
8 Člen 1 odločbe z dne 2. oktobra 2008 med drugim določa, da se „[p]ogodbe za začasne uslužbence, kot so opredeljeni v členu 24(3) Uredbe […] št. 881/2004, […] za dolgoročna delovna mesta podaljšajo za dve leti v primeru prvega podaljšanja[;] v primeru drugega podaljšanja pogodba postane pogodba za nedoločen čas“.
9 V skladu s členom 2 odločbe z dne 2. oktobra 2008 bo, „[če] se pogodba lahko podaljša, […] izvršni direktor uslužbenca obvestil o podaljšanju oziroma nepodaljšanju njegove pogodbe načeloma šest mesecev pred iztekom pogodbe“.
Smernice o podaljševanju pogodb
10 Vodja oddelka ERA, imenovanega „Uprava“, je 26. novembra 2008 sprejel smernice o podaljševanju pogodb (v nadaljevanju: smernice). V njih je navedeno, da bodo na podlagi odločbe z dne 2. oktobra 2008 člani osebja Agencije načeloma s šestmesečnim odpovednim rokom obveščeni, ali bo njihova pogodba podaljšana ali ne. Cilj smernic je natančno določiti postopek, ki se uporablja na tem področju.
11 Tako je v smernicah navedeno, da bo kadrovska služba oddelka „Uprava“ (v nadaljevanju: kadrovska služba) vodjo zadevnega oddelka z „obrazcem št. 1“ obvestila najpozneje osem mesecev pred iztekom pogodbe zadevnega uslužbenca. Vodja oddelka bo nato zaposlenega opozoril na datum izteka njegove pogodbe in mu ponudil možnost, da se z ocenjevalcem, zadolženim za pripravo kariernega ocenjevalnega poročila, pogovori v petih delovnih dneh od tega obvestila.
12 Vodja oddelka bo nato pripravil zaznamek za spis, tako da bo na „obrazcu št. 2“, ki se nanaša na oceno razvoja delovnega mesta in z njim povezanih nalog, zapisal zlasti mnenje, temelječe predvsem na zadnjem razpoložljivem kariernem ocenjevalnem poročilu, o tem, ali oseba na delovnem mestu lahko še naprej dela na tem delovnem mestu.
13 Vodja oddelka bo na podlagi teh informacij izpolnil tudi predlog, priložen zaznamku za kadrovsko službo (priloga k „obrazcu št. 1“), ki zadeva podaljšanje oziroma nepodaljšanje pogodbe. Predlog in spremni zaznamek bo nato za vložitev v spis kadrovski službi predložil najpozneje sedem mesecev pred iztekom pogodbe. Kadrovska služba bo lahko zaznamku v spisu („obrazec št. 2“) dodala kakršno koli opombo, med drugim o proračunskih učinkih predloga in skladnosti predloga z obstoječimi praksami na področju podaljševanja pogodb v Agenciji.
14 Kadrovska služba bo predlog skupaj z obema obrazcema predložila izvršnemu direktorju za odobritev, ta pa bo kadrovsko službo nato o svoji odločitvi obvestil tako, da bo izpolnil prilogo k „obrazcu št. 1“. Po prejemu odločbe izvršnega direktorja – če bo v njej priporočeno, da se pogodba izteče – bo kadrovska služba pripravila dopis, ki ga bo podpisal izvršni direktor in v katerem bo zadevni začasni uslužbenec obveščen o datumu izteka pogodbe.
15 Nazadnje, v smernicah je natančno določeno, da je treba roke izračunati le od datuma, ko je zadevna oseba prejela obvestilo, ali najpozneje takrat, ko se lahko šteje, da je bila ta oseba kot skrben uslužbenec seznanjena z vsebino dokumentov, ki so ji bili predloženi, ne glede na to, za kakšne dokumente gre.
Proračunski dokumenti
16 Upravni odbor ERA je s sklepom z dne 27. novembra 2012 sprejel proračun Agencije in kadrovski načrt za leto 2013. V zvezi s tem je v kadrovskem načrtu za leto 2013 navedeno, da je imela ERA 31. decembra 2011 v funkcionalni skupini asistentov (AST) deset začasnih uslužbencev v nazivu AST 1, da je proračun Unije dovoljeval le sedem delovnih mest v tem nazivu in da se je Agencija odločila to število zmanjšati na štiri.
17 Iz večletnega načrta kadrovske politike, ki ga je upravni odbor ERA 20. marca 2013 sprejel za obdobje 2014–2016 („Multi-annual Staff Policy Plan 2014‑2016 for the European Railway Agency“), je razvidno, da je bilo v funkcionalni skupini AST 31. decembra 2012 42 delovnih mest, na katerih so bili zaposleni začasni uslužbenci, da je bilo v tej funkcionalni skupini v proračunu Unije, izglasovanem za proračunsko leto 2013, navedenih 40 delovnih mest, da je bilo v predlogu proračuna Unije za proračunsko leto 2014 navedenih 39 delovnih mest in da je bilo za leti 2015 in 2016 predvidenih 37 in 36 delovnih mest.
Dejansko stanje
18 Tožeča stranka se je v ERA zaposlila kot asistentka v nazivu AST 3 na podlagi štiriletne pogodbe za obdobje od 1. septembra 2007 do 31. avgusta 2011. Iz dopisa z dne 7. maja 2007, ki ji ga je poslal izvršni direktor Agencije kot organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), je razvidno, da ji je bila ta pogodba ponujena v skladu s členi 2(a) in od 8 do 50 PZDU.
19 Ta pogodba je bila 5. maja 2011 podaljšana do 30. septembra 2013, in sicer z dodatkom, ki sta ga podpisala ERA in tožeča stranka.
20 Tožeča stranka je bila na svojo prošnjo iz službe „Finance“ oddelka „Uprava“ premeščena v službo „Komuniciranje“ v „uradu izvršnega direktorja“ („Executive Director’s Office“) ERA, kjer je med drugim opravljala komunikacijske naloge. Ta prerazporeditev je začela veljati 16. februarja 2012 skupaj s prenosom delovnega mesta tožeče stranke v službe direktorata (Directorate) Agencije. V odločbi o prerazporeditvi z istega dne je bilo navedeno še, da gre za prerazporeditev v interesu službe in da bo vodja oddelka tožeče stranke kot njen novi neposredni nadrejeni posodobil opis delovnega mesta tožeče stranke, da bodo v njem navedene funkcije in naloge, za katere bo odslej zadolžena.
Postopek, ki je privedel do sprejetja izpodbijane odločbe
21 Vodja kadrovske službe je 22. februarja 2013 vodji oddelka tožeče stranke poslal obvestilo, v katerem ga je v skladu z odločbo z dne 2. oktobra 2008 zaprosil, naj mu pošlje svoje mnenje, tako da izpolni zadevni del na priloženem obrazcu, naslovljen „Zaznamek v spisu“, najpozneje do 15. marca 2013, da bo lahko zainteresirane strani obvestil o podaljšanju oziroma nepodaljšanju pogodbe tožeče stranke, ki se bo iztekla 30. septembra istega leta.
22 Vodja oddelka je tožečo stranko na pogovoru 14. marca 2013 ustno obvestil o svojem namenu, da ne bo zaprosil za podaljšanje njene pogodbe. Po trditvah tožeče stranke ji je vodja oddelka pojasnil, da je bila na delovno mesto v službah direktorata Agencije premeščena le za opravljanje komunikacijskih nalog, da pa se je izkazalo, da nima niti izobrazbe niti tehničnih sposobnosti, da bi lahko napredovala na tem delovnem mestu, ki je zdaj del direktorata Agencije. Tako naj nepodaljšanja njene pogodbe v tem okviru ne bi utemeljevale omenjene proračunske zahteve, ki so vključevale ukinitev njenega delovnega mesta.
23 Tožeča stranka je v odgovoru na ukrep procesnega vodstva pojasnila, da je med tem pogovorom, ki je trajal okrog 20 minut, trdila, da bi moral vodja oddelka po njeni premestitvi v direktorat Agencije prilagoditi opis njenega delovnega mesta, česar ni storil. Tožeča stranka je zato v zgoraj navedenem odgovoru izjavila, da „ne razume[…], zakaj se ji zdaj očita, da ni imela potrebnih sposobnosti za delovno mesto na področju komunikacij, saj je bilo njeno delovno mesto na področju finančne in upravne podpore“. V istem odgovoru je vodji oddelka glede tega očitala, da je ni dovolj vključil v finančna vprašanja služb direktorata Agencije.
24 Agencija pa je na obravnavi pojasnila, da bi se moralo vprašanje podaljšanja pogodbe prvotno obravnavati na pogovoru, predvidenem za 13. marec 2013, vendar tega pogovora nazadnje ni bilo zaradi odsotnosti tožeče stranke. Tožeča stranka in vodja oddelka naj bi se nato srečala 14. marca 2013 zjutraj, da bi se pogovorila o tem vprašanju, dogovorila pa naj bi se, da se bosta o tem znova pogovorila med dnevom, kar sta storila zvečer, med pogovorom, ki je po mnenju Agencije trajal okrog pol ure.
25 Vodja oddelka je 14. marca 2013 v zaznamku v spisu, predloženem kadrovski službi, in sicer v rubriki „Ocena razvoja delovnega mesta in z njim povezanih nalog“, navedel, da je bilo „delovno mesto, na katerem je zaposlena uslužbenka, […] ustvarjeno za izpolnitev njene želje po pridobitvi izkušenj zunaj finančnega sektorja“. Pojasnil je še, da je bila „[z]aradi zmanjšanja števila delovnih mest [v funkcionalni skupini] AST v okviru proračuna [Evropske unije] za leto 2013 in naslednja leta ter v splošnem interesu Agencije […] sprejeta odločitev o nepodaljšanju tega delovnega mesta“. V rubriki glede „mnenja o sposobnostih zaposlenega za nadaljevanje dela na delovnem mestu“ je navedel, da „[z]aradi ukinitve delovnega mesta to ni upoštevno“.
26 Izvršni direktor ERA je v dopisu z dne 22. marca 2013, ki ga je tožeča stranka sopodpisala 25. marca 2013, tej potrdil, da se bo njena pogodba o zaposlitvi, „ki je začela veljati [1. oktobra] 2007, […] iztekla 30. [septembra] 2013“ (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Tožeča stranka je na prošnjo, izraženo v elektronskem dopisu z dne 27. marca 2013, prejela kopijo zaznamka v spisu, priloženega predlogu za nepodaljšanje njene pogodbe.
27 Vodja kadrovske službe je 2. aprila 2013 podpisal del obrazca, namenjenega tej službi, tako da je prečrtal rubriko „Proračunske posledice predloga, skladnost z obstoječo prakso v organizaciji in vse druge potrebne informacije“ in posledično v tej rubriki ni zapisal opombe.
28 Tožeča stranka je 7. maja 2013 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), vložila pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V utemeljitev te pritožbe se je sklicevala na neupoštevanje postopka s strani OPSP, ker je njen vodja oddelka „ni obvestil o začetku postopka podaljšanja niti o možnosti pogovora“, obstoj očitne napake pri presoji glede potrebe po ukinitvi delovnega mesta tožeče stranke in splošnega interesa Agencije, da se njena pogodba ne podaljša, in neupoštevanje interesov tožeče stranke v izpodbijani odločbi, zlasti dejstva, da bi bila njena pogodba v primeru podaljšanja preoblikovana v pogodbo za nedoločen čas.
Odločba o zavrnitvi pritožbe
29 OPSP je pritožbo zavrnil z odločbo z dne 5. septembra 2013 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).
30 V zvezi s tem je OPSP navedel, da želi tožečo stranko, preden bo v odgovor predstavil argumente, opozoriti na okoliščine, v katerih je bila izpodbijana odločba sprejeta. Tako je poudaril, da je bila tožeča stranka na svojo prošnjo premeščena z učinkom od 16. februarja 2012 in da je bila soglasno sprejeta odločitev, da se njene naloge spremenijo v bolj komunikacijske naloge, da se ji omogoči nadaljevanje kariere v ERA. Vendar naj bi se OPSP zaradi napovedane reforme in zmanjševanja proračunskih sredstev, zlasti na ravni zaposlenih, spopadal z negativnimi pričakovanji in bil prisiljen na zahtevo Evropske komisije zmanjšati število svojih zaposlenih z ukinitvijo treh delovnih mest v funkcionalni skupini AST.
31 V odločbi o zavrnitvi pritožbe je bilo navedeno, da se bo to zmanjševanje števila zaposlenih nadaljevalo pod nadzorom in pritiskom Komisije, ki je v mnenju z dne 6. marca 2013 o večletnem načrtu kadrovske politike ERA za obdobje 2014–2016 od Agencije znova zahtevala, naj sledi splošni politiki zmanjševanja števila zaposlenih v institucijah Unije, določenega na 2 % na leto. V teh okoliščinah naj bi se uprava odločila ukiniti dve delovni mesti v funkcionalni skupini AST in ti mesti izbrati med petimi delovnimi mesti, na katerih so zaposlenih začasni uslužbenci funkcionalne skupine AST, katerih pogodbe o zaposlitvi so se iztekle leta 2013. Pri tej izbiri naj bi uporabila merilo, ki je zajemalo opredelitev delovnih mest, katerih ukinitev bi imela najmanjši možni učinek na operativno delovanje Agencije, in na podlagi tega merila naj bi ERA izbrala delovno mesto v funkcionalni skupini AST v oddelku „Viri in podpora“ in delovno mesto na ravni služb direktorata, in sicer delovno mesto tožeče stranke.
32 OPSP je v odločbi o zavrnitvi pritožbe navedel še, da se je odločil ukiniti delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožeča stranka, in ne podaljšati njene pogodbe o zaposlitvi, ker je bil njen vodja oddelka prepričan, da raven uspešnosti tožeče stranke pri opravljanju osnovnih nalog na področju komunikacij v predvidljivi prihodnosti ne bo dosegala ravni zahtev, povezanih s to vrsto delovnega mesta. OPSP je navedel, da je bilo to tožeči stranki ustno pojasnjeno na pogovoru, ki ga je imela 14. marca 2013 z nadrejenim.
33 OPSP je dodal, da je iz teh razlogov menil, da pogodbe tožeče stranke ne bo mogoče podaljšati, ker je ne bo mogoče financirati iz proračuna Agencije za leto 2014, da ni mogoče ustvarjati novih delovnih mest v funkcionalni skupini AST in da poleg tega nobeno drugo delovno mesto v tej funkcionalni skupini ni ali ne bo prosto v bližnji prihodnosti, tako da ni mogoče predvideti premestitve tožeče stranke v drug oddelek.
34 OPSP je v odgovoru na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pritožbi, trdil, da je nepodaljšanje pogodbe tožeče stranke v skladu z odločbo z dne 2. oktobra 2008, ker je bila ustrezno obveščena o tem v šestih mesecih pred iztekom pogodbe. Kar zadeva dvom tožeče stranke o resničnosti proračunskih zahtev, naloženih Agenciji, in priložnosti za ukinitev njenega delovnega mesta, kot sta predstavljeni v zaznamku v spisu v zvezi s podaljšanjem njene pogodbe, je OPSP trdil, da sklicevanje na zmanjšanje števila delovnih mest v funkcionalni skupini AST v splošnem proračunu Unije za proračunsko leto 2013 in poznejših proračunih zadostuje za obrazložitev takega zaznamka ter da so bili podrobnejši razlogi navedeni v dokumentih, na katere napotuje ta zaznamek.
35 Kar zadeva upoštevanje interesov tožeče stranke, je OPSP opozoril, da mora imeti interes službe prednost pred interesom uslužbenca in da v vsakem primeru interes uslužbenca upravi ne more preprečiti, da izvede racionalizacijo svojih služb, če se ji to zdi potrebno. OPSP je nazadnje opozoril, da je Sodišče za uslužbence v točki 167 sodbe AI/Sodišče (F‑85/10, EU:F:2012:97) presodilo, da „upravi ne more biti naložena obveznost, da podaljša pogodbo začasnega uslužbenca, katerega delo je bilo ocenjeno kot nezadovoljivo“.
Predlogi strank
36 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj izpodbijano odločbo razglasi za nično in ERA naloži plačilo stroškov.
37 Agencija predlaga, naj se tožba zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
38 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo na bistveno kršitev postopka, očitne napake pri presoji in kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, ki jo ima ERA.
Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka
Trditve strank
39 Prvi tožbeni nalog ima dva dela, ki se nanašata na, prvič, kršitev pravice do obrambe in, drugič, kršitev bistvene formalne obveznosti, ki zajema kršitev načela enakega obravnavanja.
40 V zvezi s tem tožeča stranka, ki se opira na sodbo Lux/Računsko sodišče (129/82 in 274/82, EU:C:1984:391, točka 20), trdi, da tudi če notranjih smernic, kot so odločba z dne 2. oktobra 2008 in smernice, ni mogoče opredeliti kot pravna pravila, ki jih mora uprava upoštevati v vseh okoliščinah, uprava vseeno ne more odstopati od njih, ne da bi za to navedla tehtne razloge. OPSP pa naj bi v obravnavani zadevi to načelo kršil, ker ni skrbno upošteval postopka, ki ga je sam določil. To naj bi pomenilo ne le kršitev načela enakega obravnavanja, ampak tudi kršitev pravice do obrambe.
41 Tožeča stranka trdi tudi, da je kadrovska služba vodjo oddelka zaprosila za mnenje o podaljšanju njene pogodbe šele 22. februarja 2013, kar je dvajset dni pozneje, kot je predvideno v smernicah, ki določajo, da se mora ta postopek posvetovanja začeti najpozneje osem mesecev pred datumom izteka zadevne pogodbe. Tožeča stranka OPSP očita še, da je v nasprotju z določbami smernic ni obvestil o začetku postopka podaljšanja in možnosti pogovora v petih delovnih dneh po začetku tega postopka.
42 OPSP naj bi s tem, da tožeče stranke ni obvestil o možnosti pogovora z vodjo oddelka, pri katerem bi po potrebi sodeloval ocenjevalec, ki je bil v obravnavani zadevi isti vodja oddelka, kršil pravico tožeče stranke do izjave in predstavitve argumentov v zvezi z nepodaljšanjem njene pogodbe.
43 Poleg tega naj bi OPSP v obravnavani zadevi storil tudi „bistveno kršitev postopka“, ker posvetovanje s kadrovsko službo, ki je zaznamek v spisu zaključila s podpisom 2. aprila 2013, ni bilo opravljeno pred sprejetjem izpodbijane odločbe 22. marca 2013. To naj bi pomenilo kršitev postopka z vidika smernic, ker mora izvršni direktor sprejeti odločbo o podaljšanju ali nepodaljšanju pogodbe med drugim ob upoštevanju opomb kadrovske službe, ki pa jih ni bilo. Ta kršitev pa naj bi v obravnavani zadevi imela poseben pomen, ker je izpodbijana odločba temeljila predvsem na proračunskih razlogih, ki so vključevali potrebo po ukinitvi delovnih mest. Tožeča stranka trdi tudi, da če bi se postopek upošteval, bi lahko bila izpodbijana odločba vsebinsko drugačna.
44 ERA predlaga, naj se tožbeni razlog zavrne, pri čemer v bistvu trdi, prvič, da je bila tožeča stranka v obravnavani zadevi vsekakor seznanjena z odločitvijo o nepodaljšanju njene pogodbe šest mesecev pred iztekom te pogodbe, kar je skladno z odločbo z dne 2. oktobra 2008. Drugič, glede smernic v bistvu trdi, da se te uporabljajo le v primerih, da obstaja možnost podaljšanja zadevne pogodbe, kar pa ni mogoče, ko je treba zadevno delovno mesto – kot v tej zadevi – ukiniti iz proračunskih razlogov.
Presoja Sodišča za uslužbence
– Splošne ugotovitve
45 Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga Agenciji v bistvu očita, da je kršila njeno pravico do izjave pred sprejetjem izpodbijane odločbe in ni upoštevala postopka, ki ga je sama določila za zagotavljanje spoštovanja take pravice.
46 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da PZDU, zlasti člen 47 teh pogojev, ne določajo posebnega postopka, katerega namen bi bil začasnemu uslužbencu, zaposlenemu za določen čas, omogočiti, da se ustrezno izjasni, preden se v zvezi z njim sprejme odločitev, da njegova pogodba ne bo podaljšana, odločitev, ki zaradi svoje vsebine lahko neugodno vpliva na poklicni in osebni položaj zadevne osebe.
47 Vendar lahko institucija ali agencija – ker kadrovski predpisi v zvezi s tem ne vsebujejo nobene določbe – določi notranje postopke in pravila, ki omogočajo, da se začasni uslužbenec izjasni, preden se odloči o njegovi zaposlitvi, zlasti s sprejetjem notranjih smernic, če taka možnost ne povzroči odstopanja od izrecnega pravila Kadrovskih predpisov ali PZDU (glej v tem smislu sodbi Schneider/Komisija, T‑54/92, EU:T:1994:283, točka 19, in Petrilli/Komisija, F‑98/07, EU:F:2009:7, točka 55 in navedena sodna praksa).
48 V zvezi s tem lahko take smernice na področju, na katerem ima institucija ali agencija na podlagi kadrovskih predpisov široko polje prostega preudarka, postanejo oblika sklepa, ki se predloži vsem zaposlenim in katerega namen je zadevnim uradnikom in uslužbencem zagotoviti enako obravnavanje. Če institucija ali agencija sprejme tak sklep, ga mora kot takega šteti za okvirni kodeks ravnanja, ki ga je uprava sprejela zase in od katerega ne more odstopiti, ne da bi za to navedla razloge, saj bi sicer kršila načelo enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbe Louwage/Komisija, 148/73, EU:C:1974:7, točka 12; Lux/Računsko sodišče, EU:C:1984:391, točka 20, in Monaco/Parlament, T‑92/96, EU:T:1997:105, točka 46; v zvezi z ocenjevanjem zaposlenih glej sodbo Bernard/Europol, F‑99/07 in F‑45/08, EU:F:2009:84, točka 79 in navedena sodna praksa).
49 V obravnavani zadevi so smernice, ki podrobno določajo postopek, ki se mora uporabljati na področju podaljševanja pogodb začasnih uslužbencev v ERA, notranje smernice v smislu zgoraj navedene sodne prakse, tako da je treba ugotoviti, da je ERA, ko je določila, da bodo zadevne osebe načeloma obveščene šest mesecev pred iztekom svoje pogodbe, in podrobno opredelila postopek, ki ga morajo uporabiti službe Agencije in v katerem je predvidena možnost, da zadevne osebe predstavijo svoje stališče, s sprejetjem odločbe z dne 2. oktobra 2008 in smernic za svoje uslužbence uredila pravico do izjave o možnosti podaljšanja njihove pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
50 Vsekakor Listina Evropske unije o temeljnih pravicah od začetka veljavnosti 1. decembra 2009 kot akt, ki ima na podlagi člena 6 PEU enako pravno veljavnost kot Pogodbi, v členu 41 izrecno določa temeljno pravico vsake osebe, „da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene“. V skladu s členom 51 Listine pa se navedeni člen 41 neposredno uporablja za institucije, organe, urade in agencije Unije, ki ga morajo tako uporabljati in upoštevati v mejah, navedenih v členu 52 Listine.
51 Prvi tožbeni razlog je treba preučiti z vidika vsega navedenega.
– Prvi del: kršitev pravice do obrambe
52 Uvodoma je treba spomniti, da je bila tožeča stranka, kot je priznala zlasti na obravnavi, seznanjena z vsebino odločbe z dne 2. oktobra 2008 in smernic, na podlagi katerih je potekal postopek za podaljšanje njene pogodbe, ki je bila podaljšana 5. maja 2011.
53 Glede vprašanja, ali je Agencija v obravnavani zadevi v celoti upoštevala smernice, ki urejajo med drugim pogovor med Agencijo in zadevnim uslužbencem glede možnosti podaljšanja njegove pogodbe, je iz spisa in razprave na obravnavi razvidno, da je bila tožeča stranka na pogovoru, ki ga je imela 14. marca 2013 s svojim vodjo oddelka, seznanjena z razlogi, iz katerih ta OPSP ni nameraval predlagati podaljšanja njene pogodbe začasnega uslužbenca, to je –vsaj po navedbah tožeče stranke – neustreznost njenega dela glede na zahteve delovnega mesta, na katerem je bila zaposlena (glej v tem smislu sodbo Bianchi/ETF, F‑38/06, EU:F:2007:117, točka 66).
54 Kar zadeva razloge, ki jih je vodja oddelka prvotno upošteval kot podlago za svoj predlog, predložen OPSP, tudi če je ta organ nazadnje v izpodbijani odločbi in odločbi o zavrnitvi pritožbe upošteval dodatne razloge, tožeča stranka priznava, da se je 14. marca 2013 o tem pogovarjala z vodjo oddelka ter tako imela priložnost nasprotovati njegovemu dojemanju kakovosti njenega dela in verjetnosti, da bi se njeno delo lahko v prihodnje razvijalo tako, da bi zadovoljilo potrebe Agencije. Posledično je dejansko imela priložnost predstaviti svoje stališče pri nadrejenem, preden je OPSP na predlog nadrejenega sprejel izpodbijano odločbo.
55 V okviru izvajanja smernic si mora Agencija vseeno prizadevati za to, da je zadevni uslužbenec jasno obveščen o namenu pogovora z nadrejenimi, da lahko tako ustrezno predstavi svoje stališče, preden je sprejeta odločitev, ki ga prizadene v zvezi z iztekom njegove pogodbe o zaposlitvi. Čeprav torej smernice ne nalagajo pisne oblike za predvideno komunikacijo med nadrejenim in zadevnim uslužbencem ter je zato lahko obveščanje o predmetu pogovora ustno in izhaja iz konteksta, v katerem je ta potekal, se lahko pisno povabilo zadevni osebi kljub temu izkaže za primernejše.
56 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da po koncu pogovora 14. marca 2013, ki je potekal šele pozno zvečer in samo na njeno pobudo, ni bila obveščena o tem, da se je začel postopek v zvezi s podaljšanjem njene pogodbe.
57 V zvezi s tem je treba spomniti, da je tožeča stranka priznala, da je bila med zgoraj navedenim pogovorom seznanjena z odločbo z dne 2. oktobra 2008 in smernicami, zlasti ker je bila njena pogodba 5. maja 2011 že podaljšana na podlagi teh smernic. V teh okoliščinah je malo verjetno, da po koncu pogovora 14. marca 2013 ni vedela, da se je začel postopek v zvezi s podaljšanjem njene pogodbe. Poleg tega okoliščina, da je pogovor potekal pozno, ne more ovreči dejstva, da je dejansko imela priložnost učinkovito predstaviti stališča svojemu vodji oddelka, med drugim glede ravni svoje poklicne uspešnosti in nalog, ki so del njenega delovnega mesta, preden je ta vodja oddelka OPSP poslal priporočilo glede podaljšanja njene pogodbe.
58 Tožeča stranka prav tako ni mogla prezreti, da je imela – če bi želela – možnost, izrecno predvideno v smernicah, da po pogovoru 14. marca 2013 zahteva nadaljevanje pogovora z vodjo oddelka kot ocenjevalcem, in če bi bilo primerno, z nadrejenim tega vodje. Čeprav ni sporno, da je vodja oddelka 15. marca 2013 odšel na dopust, tožeči stranki ni nič preprečevalo, da po seznanitvi s stališčem tega vodje glede ukrepov v zvezi z njeno pogodbo znova zagovarja svoje interese, med drugim tako, da izvršnemu direktorju kot OPSP, ki je sprejel izpodbijano odločbo, predloži pisna ali ustna stališča, da bi ga prepričala, naj predloga vodje oddelka ne upošteva.
59 V zvezi s tem je treba dodati, da je med pogovorom tožeče stranke z vodjo oddelka in sprejetjem izpodbijane odločbe minilo osem dni. V takem obdobju je imela tožeča stranka še vedno možnost pisno dopolniti svoje stališče (glej po analogiji sodbi Sopropé, C‑349/07, EU:C:2008:746, točke od 49 do 52, in Kamino International Logistics, C‑129/13, EU:C:2014:2041, točka 33).
60 Poleg tega vsebina pritožbe tožeče stranke potrjuje njeno dobro razumevanje izpodbijane odločbe kljub jedrnati obrazložitvi razlogov, ki so utemeljevali njeno sprejetje, kar potrjuje, da je bila ustrezno seznanjena z razlogi, iz katerih se je njen vodja oddelka odločil, da ne bo zaprosil za podaljšanje njene pogodbe (glej v tem smislu sodbo Solberg/EMCDDA, F‑124/12, EU:F:2013:157, točka 34).
61 Iz vsega navedenega izhaja, da Agencija v obravnavani zadevi ni kršila pravice tožeče stranke do izjave pred sprejetjem izpodbijane odločbe, zlasti ker se ta ne nanaša na odpoved pogodbe za določen čas, ampak na neobvezno podaljšanje take pogodbe (glej v zvezi z obsegom pravice do izjave glede na naravo akta, ki posega v položaj, sodbo Bui Van/Komisija, T‑491/08 P, EU:T:2010:191, točke od 75 do 77).
62 Vsekakor je v skladu s sodno prakso tudi v primeru, da je pravica do obrambe kršena, za to, da bi bil lahko tožbeni razlog sprejet, poleg tega potrebno, da bi bil lahko ob neobstoju te nepravilnosti izid postopka drugačen (sodba Wunenburger/Komisija, T‑246/04 in T‑71/05, EU:T:2007:34, točka 149 in navedena sodna praksa).
63 V zvezi s tem pa Sodišče za uslužbence dodatno opozarja, da je tožeča stranka v pritožbi navedla dodatne trditve, na katere je OPSP odgovoril tako, da je izpodbijano odločbo potrdil iz razlogov, ki so povezani predvsem s proračunskimi zahtevami. Zato, tudi če bi tožeča stranka dejansko uporabila možnost, ki ji je bila ponujena, da zahteva temeljitejši pogovor z nadrejenimi, in tako imela možnost predstaviti te iste trditve pred sprejetjem izpodbijane odločbe, izid postopka ne bi bil drugačen.
64 Ob upoštevanju navedenega je zato treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
– Drugi del: kršitev bistvene formalne obveznosti, ki zajema kršitev načela enakega obravnavanja
65 Uvodoma je treba ugotoviti, da je namen rokov, določenih v smernicah, predvsem uresničiti glavni cilj, določen v odločbi z dne 2. oktobra 2008, da se zagotovi skrbno ravnanje Agencije, zato da bi bil začasni uslužbenec, čigar pogodba se izteka, šest mesecev pred iztekom te pogodbe obveščen o tem, ali bo ta podaljšana ali ne, in da bi bila posledično pravočasno sprejeta odločitev v zvezi s tem, predvsem da zadevna oseba ne bi bila presenečena in da bi lahko, če je primerno, začela iskati zaposlitev in organizirala morebitno selitev iz kraja zaposlitve v državo članico, ki ni država sedeža Agencije.
66 Poleg tega je iz naslova rubrik, ki jih mora izpolniti vodja oddelka, razvidno, da je namen postopka, določenega v smernicah, predvsem pridobiti njegovo mnenje o tem, ali se lahko naloge, povezane z zadevnim delovnim mestom, spremenijo in ali si začasni uslužbenec na tem delovnem mestu, med drugim ob upoštevanju načina, kako je pred tem opravljal svoje naloge, kar je predmet kariernega ocenjevalnega poročila, zasluži, da ga ERA še naprej zaposluje na tem delovnem mestu, kar upravičuje podaljšanje njegove pogodbe. Kot pravilno poudarja ERA, je namen informacij, zbranih v tem postopku, ugotoviti, ali uslužbenec, čigar pogodba se izteka, lahko ostane ali mora ostati zaposlen na tem delovnem mestu, kar vseeno nujno predpostavlja, da je to delovno mesto s proračunom v prihodnje predvideno na seznamu delovnih mest v Agenciji.
67 Opozoriti je treba še, da mora na podlagi sodne prakse v primeru, da se okvirni roki, določeni v smernicah, ne upoštevajo, obstajati še možnost, da je taka nepravilnost vplivala na vsebino izpodbijane odločbe (sodba Wunenburger/Komisija, EU:T:2007:34, točka 149 in navedena sodna praksa).
68 V zvezi s tem, kar zadeva, prvič, okoliščino, da se je postopek za podaljšanje pogodbe tožeče stranke začel šele 22. februarja 2013 oziroma z dvajsetdnevno zamudo glede na časovni načrt, določen v smernicah, ta stranka ni dokazala, kako bi ta zamuda lahko vplivala na vsebino izpodbijane odločbe.
69 Drugič, kar zadeva dejstvo, da je bila kadrovska služba zaprošena za mnenje šele po sprejetju izpodbijane odločbe, je iz smernic razvidno, da namen posvetovanja s to službo ni oceniti delovno uspešnost zadevnega uslužbenca ali možnost podaljšanja pogodbe zadevne osebe v interesu Agencije. V smernicah je namreč navedeno le, da „bo lahko“ kadrovska služba zaznamku v spisu dodala kakršno koli opombo, med drugim o proračunskih učinkih predloga vodje oddelka in skladnosti tega predloga z obstoječimi praksami na področju podaljševanja pogodb v Agenciji. Kadrovska služba v primeru, kot se obravnava v tej zadevi, lahko tako ni zapisala nobene opombe na rob predloga odločbe, ki ni mogla imeti nobene proračunske posledice v postavki „Izdatki“ proračuna Agencije v prihajajočem letu in je poleg tega ustrezala ukinitvi delovnega mesta s strani proračunskega organa. Poleg tega nič ne kaže, da bi kadrovska služba, če bi izpolnila del obrazca, ki ji je namenjen, pred sprejetjem izpodbijane odločbe, imela kako opombo, ki bi jo želela izraziti.
70 Če se to zgodi v okoliščinah, kot se obravnavajo v tej zadevi, v katerih bo zadevno delovno mesto ukinjeno, so proračunski učinki – predvideni na strani izdatkov za proračun za delovanje Agencije – predloga o tem, da se pogodba začasnega uslužbenca, sklenjena z uslužbencem na tem delovnem mestu, ne podaljša, dejansko nevtralni, kot trdi ERA, saj taka odločitev le potrjuje neuporabo sredstev, ki so bila za naslednje proračunsko leto ukinjena. Zato morebitna predložitev zadeve kadrovski službi, tudi če bi bila opravljena v okvirnih rokih, predpisanih v navedenih smernicah, ne bi mogla imeti posledic za vsebino in s tem tudi za zakonitost izpodbijane odločbe.
71 Tretjič, trditev, da je OPSP kršil načelo enakega obravnavanja, je treba zavrniti, ker je OPSP, prvič, pojasnil razloge – v tem primeru proračunske narave in povezane z ukinitvijo delovnega mesta – iz katerih ni strogo upošteval postopka in okvirnih rokov, določenih v smernicah, in drugič, ker se je pogodba začasnega uslužbenca, ki jo je sklenil uslužbenec v primerljivem položaju kot tožeča stranka, iztekla na predvideni datum.
72 Iz navedenega izhaja, da je treba drugi del in posledično prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji
Trditve strank
73 Tožeča stranka najprej trdi, da je OPSP s tem, da je trdil, da je bilo delovno mesto, na katerem je bila zaposlena, ustvarjeno le z namenom, da bi pridobila izkušnje zunaj finančnega področja, storil očitno napako pri presoji, ker je bil cilj premestitve tožeče stranke, opravljene na njeno prošnjo, tudi in predvsem oddelku, v katerega je bila nazadnje razporejena, omogočiti, da uporabi njene sposobnosti na finančnem področju. Tožeča stranka tako zanika, da je bila ukinitev njenega delovnega mesta odločitev, ki je imela najmanjši operativni učinek na delovanje Agencije.
74 Tožeča stranka zanika tudi, da je ERA morala ukiniti njeno delovno mesto, da bi lahko izpolnila cilje, določene v proračunskih in finančnih perspektivah. V zvezi s tem opozarja, da je Agencija v proračunu za leto 2013 predvidela oblikovanje dveh delovnih mest administratorjev, in graja dejstvo, da je prizadevanje za ukinitev treh delovnih mest prizadelo le delovna mesta v funkcionalni skupini AST. Nato opozarja, da je Komisija v mnenju o večletnem načrtu kadrovske politike za obdobje 2014–2016 seveda priporočila 2‑odstotno zmanjšanje števila zaposlenih, vendar je tudi kritizirala zmanjšanje stopnje zasedenosti delovnih mest, predvidenih v kadrovskem načrtu, ker je bilo v Agenciji zasedenih le 139 delovnih mest od 144. Ker naj bi imela ERA od leta 2010 od štiri do šest nezasedenih delovnih mest, bi OPSP lahko ukinil eno od teh namesto delovnega mesta tožeče stranke. Nazadnje, tožeča stranka trdi, da je ukinitev zaradi proračunskih zahtev zadevala delovna mesta v nazivih AST 1 in AST 2. Ker je bila zaposlena na delovnem mestu v nazivu AST 3, 6. septembra 2013 pa celo v nazivu AST 4, ta ukinitev ne bi smela zadevati njenega delovnega mesta.
75 Poleg tega trdi, da izvršni direktor ni mogel na lastno pobudo spremeniti kadrovskega načrta Agencije, v katerem je določeno število dovoljenih delovnih mest na funkcionalno skupino in na naziv za vsako proračunsko leto. To pristojnost naj bi imel samo upravni odbor Agencije.
76 Agencija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.
Presoja Sodišča za uslužbence
77 Opozoriti je treba, da je odločba o podaljšanju ali nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca, sklenjene za določen čas, predmet široke diskrecijske pravice, ki jo ima OPSP na tem področju, tako da mora biti nadzor sodišča Unije glede zakonitosti take odločbe omejen – neodvisno od nadzora upoštevanja obveznosti obrazložitve – na preverjanje neobstoja očitne napake pri upoštevanju interesa službe ali zlorabe pooblastil s strani OPSP (glej sodbo Bianchi/ETF, EU:F:2007:117, točki 92 in 93 ter navedena sodna praksa).
78 V zvezi s tem je lahko napaka opredeljena kot očitna le, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati izvajanje diskrecijske pravice s strani uprave. Ugotovitev, da je uprava storila očitno napako pri presoji dejstev, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi te presoje, torej predpostavlja, da so dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi verjetna. Povedano drugače, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je kljub dokazom, ki jih predloži tožeča stranka, zadevno presojo še vedno mogoče sprejeti kot utemeljeno ali dosledno (glej sodbo AI/Sodišče, EU:F:2012:97, točka 153 in navedena sodna praksa).
79 Ker v obravnavani zadevi v izpodbijani odločbi niso izrecno navedeni razlogi, na podlagi katerih se je OPSP odločil, da pogodbe tožeče stranke ne podaljša, je treba opozoriti, da je treba ob upoštevanju stalnega razvoja predhodnega postopka pri preučitvi zakonitosti prvotnega akta, ki posega v položaj, upoštevati obrazložitev iz odločbe o zavrnitvi pritožbe, ker se za to obrazložitev šteje, da dopolnjuje navedeni akt (sodba Mocová/Komisija, F‑41/11, EU:F:2012:82, točka 21), in da lahko OPSP, kar zadeva odločbo o nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca, v fazi pritožbe spremeni ali nadomesti obrazložitev take odločbe, kot je OPSP storil v obravnavani zadevi (glej sodbo Mocová/Komisija, T‑347/12 P, EU:T:2014:268, točke od 33 do 46).
80 Skratka, Sodišče za uslužbence najprej glede proračunskih razlogov, ki jih navaja ERA, ugotavlja, da je – kot je razvidno med drugim iz mnenja z dne 6. marca 2013, ki ga je Komisija poslala Agenciji in je priloženo tožbi – ERA morala ukiniti delovna mesta, da bi dosegla „cilj 2 %“, in da tožeča stranka, ki v utemeljitvi dvomi le o resničnosti tega cilja, s tem, da izpodbija naravo in obseg proračunskih zahtev, ki so bile Agenciji naložene na tem področju, ne dokazuje nobene očitne napake, ki jo je ERA storila pri presoji navedenih zahtev za ukinitev delovnih mest.
81 Poleg tega je treba spomniti, da sta organizacija in delovanje službe v izključni pristojnosti institucije, za organizacijo služb pa je pristojen le nadrejeni organ, kot je v obravnavani zadevi izvršni direktor ERA. Le ta organ je pristojen za to, da oceni potrebe službe in ji na podlagi tega dodeli osebje, ki ga ima na voljo (sodbe Labeyrie/Komisija, 16/67, EU:C:1968:37, str. 445; Geist/Komisija, 61/76, EU:C:1977:127, točka 38; Pitrone/Komisija, T‑46/89, EU:T:1990:62, točka 60, in Cesaratto/Parlament, T‑108/96, EU:T:1997:115, točka 48).
82 Institucije in agencije Unije imajo tudi proste roke pri strukturiranju svojih upravnih enot, pri čemer upoštevajo vse dejavnike, kot so narava in obseg nalog, ki so jim dodeljene, in proračunske možnosti (sodbe Bellardi-Ricci in drugi/Komisija, 178/80, EU:C:1981:310, točka 19; Scheuer/Komisija, T‑108/89, EU:T:1990:45, točka 41; Sebastiani/Parlament, T‑163/89, EU:T:1991:49, točka 33, in Lacruz Bassols/Sodišče, T‑109/92, EU:T:1994:16, točka 88). Ta svoboda pomeni, da lahko za zagotovitev večje učinkovitosti organizacije del ali v odgovor na proračunske zahteve za ukinitev delovnih mest, ki jih postavijo politični organi Unije, ukinjajo delovna mesta in spreminjajo dodeljene naloge, prav tako pa lahko naloge, ki jih je prej izvajala oseba, zaposlena na ukinjenem delovnem mestu, prerazporedijo, ne da bi bila navedena ukinitev nujno pogojena s tem, da mora vse zahtevane naloge opraviti manjše število oseb kot pred reorganizacijo. Poleg tega ukinitev delovnega mesta ne pomeni nujno, da se ukinjajo tudi naloge, ki jih je to vključevalo (sodba Cesaratto/Parlament, EU:T:1997:115, točke od 49 do 51).
83 Zato ERA z odločitvijo, da bo zaradi proračunskih zahtev raje kot delovna mesta administratorjev ukinila delovni mesti asistentov, pri čemer je med petimi delovnimi mesti asistentov, ki so jih zasedali začasni uslužbenci, katerih pogodbe so se iztekle v letu 2013, opredelila in izbrala tisto, na katerem je bila zaposlena tožeča stranka, kot delovno mesto, katerega ukinitev je najmanj vplivala na delovanje, ni prekoračila meja polja prostega preudarka, ki ga ima na tem področju (glej v tem smislu sodbo Karatzoglou/EAR, T‑471/04, EU:T:2008:540, točka 59).
84 Kar zadeva domnevno nepristojnost izvršnega direktorja za spremembo kadrovskega načrta Agencije, kar se sicer ni omenjalo v predhodnem postopku, tožeča stranka ne navaja, kako je izvršni direktor ERA s sprejetjem izpodbijane odločbe storil očitno napako pri presoji.
85 Nazadnje, kar zadeva odločbo o prerazporeditvi z dne 16. februarja 2012, priloženo tožbi, je iz nje izrecno razvidno, da je bila sprejeta v interesu službe. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa interes službe vključuje tudi upoštevanje osebnih želja zadevnih oseb, saj sta interes službe in osebni položaj uslužbenca neločljivo povezana (glej v tem smislu sodbo Ridolfi/Komisija, F‑3/09, EU:F:2009:162, točka 47). ERA je v odločbi o zavrnitvi pritožbe seveda navedla, da je bila ta odločba o prerazporeditvi sprejeta na prošnjo tožeče stranke, kar je verjetno storila zaradi poenostavitve in da bi poudarila, da je bila tožeča stranka zaradi te prerazporeditve, za katero je zaprosila, razporejena na delovno mesto, ki ga je treba ukiniti.
86 Vendar tožeča stranka ni pojasnila, niti zakaj navedba v odločbi o zavrnitvi pritožbe, da je sama zaprosila za prerazporeditev na delovno mesto, ki je zdaj ukinjeno, pomeni očitno napako pri presoji, niti zakaj bi taka napaka, povezana z odločbo o prerazporeditvi z dne 16. februarja 2012, katere zakonitost se v tej zadevi ne izpodbija, lahko povzročila nezakonitost izpodbijane odločbe in odločbe o zavrnitvi pritožbe, katerih predmet je bil drugačen, in sicer nepodaljšanje njene pogodbe začasnega uslužbenca.
87 Vsekakor je iz odločbe o zavrnitvi pritožbe razvidno, da je OPSP odločitev o nepodaljšanju obrazložil predvsem z razlogi proračunske narave in se je šele podredno skliceval na kakovost dela tožeče stranke. Zato tudi če bi tožeča stranka v okviru delovnega mesta v „uradu izvršnega direktorja“ opravljala bolj naloge finančne in upravne podpore, za katere trdi, da jih bolje obvlada, in ki so bile kot take še naprej navedene v opisu delovnega mesta, ki ga vodja oddelka še ni posodobil v bolj komunikacijske naloge, to ne bi vplivalo na možnost, da se OPSP odloči – kot je storil – ukiniti delovno mesto, na katerem je bila tožeča stranka zaposlena, ker je ta ukinitev najmanj vplivala na delovanje Agencije.
88 Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja ERA
Trditve strank
89 Tožeča stranka za dokaz obstoja kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja, ki ga ima OPSP do nje, ob priznavanju, da ima interes službe prednost pred interesom uradnika, trdi, da bi se njen interes moral upoštevati vsaj ob sprejetju odločitve, da se njena pogodba ne podaljša. Omenja tudi svojo osuplost, ker odločba o zavrnitvi njene pritožbe vsebuje sklicevanje na sodbo AI/Sodišče (EU:F:2012:97), saj OPSP ni dala razlogov za nezadovoljstvo, kar potrjuje dejstvo, da je septembra 2013 napredovala. Sklepa, da je OPSP z odločitvijo, da njene pogodbe ne podaljša le zato, ker njenega delovnega mesta ni več, ne da bi analiziral delovno uspešnost, ki jo je dosegla kot začasna uslužbenka, ali preučil možnost, da jo premesti na drugo delovno mesto, kršil svojo dolžnost skrbnega ravnanja, ker ni upošteval njenih interesov.
90 ERA predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga in zanika, da ni preučila možnosti premestitve tožeče stranke na drugo delovno mesto, saj je izvršni direktor, nasprotno, preučil tako možnost, vendar je ugotovil, da v bližnji prihodnosti ne bodo ustvarjena delovna mesta v funkcionalni skupini AST in da tožeče stranke ni mogoče prerazporediti na njeno prejšnje delovno mesto. S tem naj bi izvršni direktor presegel obveznosti, ki izhajajo iz sodbe AI/Sodišče (EU:F:2012:97). Vsekakor naj tožeča stranka ne bi dokazala, katere funkcije so bile na voljo v Agenciji, da bi se njena pogodba lahko podaljšala, v tem primeru za nedoločen čas.
Presoja Sodišča za uslužbence
91 Opozoriti je treba, da čeprav je v členu 8 PZDU predvidena možnost podaljšanja pogodbe začasnega uslužbenca, to ni pravica, ampak samo možnost, o kateri presodi pristojni organ. V skladu z zgoraj navedeno ustaljeno sodno prakso imajo institucije Unije široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb glede na naloge, ki so jim zaupane, in – ob upoštevanju teh nalog – pri zaposlovanju osebja, ki jim je na voljo, pod pogojem, da to zaposlovanje poteka v interesu službe (sodbe Nebe/Komisija, 176/82, EU:C:1983:214, točka 18; Lux/Računsko sodišče, 69/83, EU:C:1984:225, točka 17, in Potamianos/Komisija, T‑160/04, EU:T:2008:438, točka 30).
92 Poleg tega – v nasprotju z določbami za uradnike – za začasnega uslužbenca, ki je zaposlen za določen čas in katerega pogodba se izteče, ne obstaja prednostna pravica, na podlagi katere bi bil lahko ob izteku zaposlitve zaposlen na katero koli drugo delovno mesto v isti funkcionalni skupini, ki bi se izpraznilo ali bi bilo na novo odprto v instituciji ali agenciji, ki ga je zaposlila (glej v tem smislu sodbo ETF/Michel, T‑108/11 P, EU:T:2013:625, točka 88).
93 Pristojni organ mora na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja pri presoji interesa službe, ko sprejema odločitev o podaljšanju ali nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca za določen čas, upoštevati vse elemente, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, ne nazadnje interes zadevnega uslužbenca. Vendar upoštevanje osebnega interesa tega uslužbenca ne more iti tako daleč, da bi se pristojnemu organu prepovedalo, da ne podaljša pogodbe o zaposlitvi za določen čas kljub nasprotovanju tega uslužbenca, če je nepodaljšanje v interesu službe (sodba Klug/EMEA, F‑35/07, EU:F:2008:150, točka 79). Poleg tega je treba v primeru agencije upoštevati poseben okvir, v katerem agencije Unije običajno delujejo in za katerega je med drugim značilno, da imajo omejeno število zaposlenih in posebne operativne zahteve (glej v tem smislu sodbo ETF/Schuerings, T‑107/11 P, EU:T:2013:624, točki 97 in 100).
94 V obravnavani zadevi v izpodbijani odločbi formalno niso navedeni razlogi, na podlagi katerih je bila ta odločba sprejeta. Vendar je iz odločbe o zavrnitvi pritožbe razvidno, da je OPSP preučil interes tožeče stranke za podaljšanje njene pogodbe, v tem primeru za nedoločen čas. S tega vidika je pojasnil, da nima možnosti, da bi tožečo stranko prerazporedil na drugo delovno mesto, ki bi bilo prosto ali bi se izpraznilo v bližnji prihodnosti.
95 Torej – in še toliko bolj v kontekstu splošnih političnih zahtev, s katerimi je institucijam in agencijam Unije naloženo, da vsako leto postopoma zmanjšujejo število zaposlenih – OPSP ni mogoče očitati, da ni izpolnil dolžnosti skrbnega ravnanja, ker zaradi ukinitve delovnih mest v svojem proračunu, med katerimi je tudi delovno mesto, na katerem je bila do takrat zaposlena zadevna oseba, zaposlitve tožeče stranke ni podaljšal za nedoločen čas.
96 To še toliko bolj drži, če zadevni uslužbenec ni bil posebej uspešen pri izvajanju pred kratkim dodeljenih delovnih nalog. Iz sodne prakse, na katero se OPSP sklicuje v odločbi o zavrnitvi pritožbe, čeprav podredno, namreč izhaja, da osebnega interesa uslužbenca, čigar delo je bilo ocenjeno kot nezadostno, ni mogoče upoštevati v tolikšni meri, da bi se pristojnemu organu na podlagi tega prepovedalo, da ne podaljša pogodbe o zaposlitvi za določen čas kljub nasprotovanju tega uslužbenca, če je nepodaljšanje v interesu službe (sodbe Klug/EMEA, EU:F:2008:150, točka 79; AI/Sodišče, EU:F:2012:97, točki 167 in 168, in Solberg/EMCDDA, EU:F:2013:157, točka 45).
97 V obravnavani zadevi pa, tudi če ocen v kariernem ocenjevalnem poročilu za tožečo stranko za leto 2012 ni mogoče upoštevati, ker je bilo to pripravljeno po sprejetju izpodbijane odločbe, je iz dokumentov, ki jih je predložila Agencija, razvidno, da delo tožeče stranke ni bilo posebej uspešno oziroma celo ni ustrezalo temu, kar je njen nadrejeni pričakoval od nje. Posledično je lahko – kot je trdila Agencija – okoliščina, da delo tožeče stranke ni bilo med najbolj zadovoljivimi, poleg razloga, navedenega v točki 83 te sodbe, dodaten razlog, da se je delovno mesto, na katerem je bila zaposlena, štelo za eno od dveh, ki ju je bilo treba ukiniti za izpolnitev proračunskih zahtev, in da je bilo s tem utemeljeno nepodaljšanje njene pogodbe.
98 Iz navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
99 Ker ni mogoče sprejeti nobenega od tožbenih razlogov tožeče stranke, je treba tožbo zavrniti.
Stroški
100 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se, ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II Poslovnika, neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar se lahko v skladu s členom 88 Poslovnika stranki, čeprav je uspela, naloži delno ali celotno plačilo stroškov, če naj bi bilo to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka nasprotni stranki povzročila stroške brez razloga ali iz nagajanja.
101 Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je tožeča stranka tista, ki s svojimi predlogi ni uspela. Poleg tega je ERA v predlogih izrecno predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Vendar okoliščine zadeve upravičujejo uporabo določb člena 88 Poslovnika, ker bi lahko Agencija postopek v zvezi s podaljšanjem pogodbe tožeče stranke vodila bolj skrbno in pregledno. Zato je treba odločiti, da ERA nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo polovice stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Evropska železniška agencija nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki jih je priglasila KE.
3. KE nosi polovico svojih stroškov.
Van Raepenbusch | Perillo | Svenningsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. septembra 2014.
W. Hakenberg | | S. Van Raepenbusch |