Zadeva T‑401/11 P

Livio Missir Mamachi di Lusignano

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Nepogodbena odgovornost – Osebna škoda bližnjih pokojnega uradnika – Škoda, ki jo je pred svojo smrtjo utrpel uradnik – Pristojnosti Splošnega sodišča oziroma Sodišča za uslužbence – Pravilo o skladnosti med zahtevo za odškodnino in pritožbo, ki je bila vložena zoper zavrnitev te zahteve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (pritožbeni senat) z dne 10. julija 2014

1.      Sodni postopek – Razdelitev pristojnosti med različnimi sodišči Unije – Tožba, vložena pri Sodišču za uslužbence zaradi škode, ki je nastala bližnjim pokojnega uradnika, ki jo ti uveljavljajo kot upravičenci po tem uradniku oziroma osebno ter iz naslova lastnih pravic (iure proprio) – Nepristojnost Sodišča za uslužbence za obravnavo odškodninskega zahtevka za osebno škodo – Pristojnost Splošnega sodišča – Možnost tožečih strank, da pri Splošnemu sodišču vložijo le eno tožbo zaradi povrnitve vseh nastalih škod

(členi 257 PDEU, 268 PDEU, 270 PDEU in 340 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 8(3), drugi odstavek; Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.      Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Istovetnost predmeta in podlage – Tožbeni razlogi in trditve, ki jih ni v pritožbi, a se nanjo tesno navezujejo – Dopustnost – Zahtevek za plačilo zamudnih obresti, ki je prvič podan pred Splošnim sodiščem za primer razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe – Dopustnost – Izključno odškodninska narava tožbe – Nevplivanje

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

1.      Na področju razmejitve pristojnosti Splošnega sodišča in Sodišča za uslužbence v sedanjem stanju prava Unije spor med uradnikom in institucijo, ki ji ta pripada ali ji je pripadal, kadar izhaja iz delovnega razmerja, ki povezuje ali je povezovalo zadevno osebo in institucijo, spada v okvir člena 270 PDEU ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov in zato ne spada na področje uporabe členov 268 PDEU in 340 PDEU, s katerima je predpisana splošna ureditev nepogodbene odgovornosti Unije.

V zvezi s tem v sporu med upravičenci po umrlem uradniku in institucijo, ki ji je ta uradnik pripadal, v primeru ko ti upravičenci delujejo z namenom pridobitve odškodnine za škodo, ki je njegova osebna, ne glede na to, ali gre za premoženjsko ali nepremoženjsko, subjektivni osebni pogoj, ki je povezan s statusom uradnika kot imetnika zadevnih pravic, ni izpolnjen, zaradi česar torej Sodišče za uslužbence načeloma ratione personae ni pristojno, da o njem odloča na podlagi člena 270 PDEU ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov. V teh okoliščinah morajo upravičenci, kadar uveljavljajo odškodnino za različne škode, ki so nastale zaradi istega dejanja, vložiti dve tožbi, in sicer eno pred Sodiščem za uslužbence in drugo pred Splošnim sodiščem, glede na to, ali vstopajo v pravice zadevnega uradnika ali zahtevajo povrnitev njihove osebne premoženjske oziroma nepremoženjske škode, saj za ti odškodninski tožbi veljajo različni materialnopravni pogoji.

Vendar glede na preudarke, ki zadevajo pravno varnost, dobro delovanje sodnega sistema, ekonomičnost postopka in preprečitev protislovnih sodnih odločb, ti upravičenci lahko združijo svoje zahtevke z vložitvijo ene tožbe. To eno tožbo je treba vložiti pri Splošnemu sodišču, ne le zato, ker je to sodišče splošno oziroma pristojno za splošno ureditev in ima zato polno jurisdikcijo, v nasprotju z Sodiščem za uslužbence, ki je specializirano sodišče, ampak tudi zato, ker je to hierarhično višje sodišče, ki mu je Sodišče za uslužbence dodano v skladu z besedilom člena 257 PDEU. V skladu s členom 8(3), drugi pododstavek, Priloge I k Statutu Sodišča pa Sodišče za uslužbence odkloni pristojnost, da bi o teh zadevah lahko odločalo Splošno sodišče.

(Glej točke 47, 51, 65, 66 in od 73 do 75.)

2.      V sistemu pravnih sredstev, določenem v členih 90 in 91 Kadrovskih prepisov, je odškodninski zahtevek, ki se prvič uveljavlja pred Splošnim sodiščem, dopusten, četudi je predhodna upravna pritožba zadevala le razglasitev ničnosti domnevno škodne odločitve, saj zahtevek za razglasitev ničnosti lahko implicira odškodninski zahtevek za nastalo škodo. Ravno tako za dopustnost zahtevka za zamudne obresti pred Splošnim sodiščem v primeru razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe ni treba, da je bil izrecno omenjen v prehodni upravni pritožbi. Te rešitve ne veljajo le za spore v zvezi z zakonitostjo temveč tudi za izključno odškodninske spore.

(Glej točke od 92 do 94.)