SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 6. februarja 2014(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trga kositrnih toplotnih stabilizatorjev in toplotnih stabilizatorjev ESBO/estri – Odločba o ugotovitvi dveh kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Svetovalno podjetje, ki ne deluje na zadevnih trgih – Globi – Predlog za razglasitev ničnosti – Pojem podjetje – Načelo zakonitosti kaznivih dejanj in kazni – Trajanje kršitve – Zastaranje – Trajanje upravnega postopka – Razumni rok – Pravica do obrambe – Prepozno obvestilo o preiskovalnem postopku – Zgornja meja 10 % prometa – Sankcioniranje dveh kršitev v eni sami odločbi – Pojem enotna kršitev – Predlog za spremembo – Znesek glob – Trajanje kršitev – Trajanje upravnega postopka – Smernice o načinu določanja zneska glob iz leta 2006 – Vrednost prodaje – Simbolična globa – Neomejena sodna pristojnost“

V zadevi T‑27/10,

AC‑Treuhand AG s sedežem v Zürichu (Švica), ki jo zastopata C. Steinle in I. Bodenstein, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata F. Ronkes Agerbeek in R. Sauer, zastopnika, skupaj z A. Böhlkejem, odvetnikom,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 8682 final z dne 11. novembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.589 – Toplotni stabilizatorji) ali, podredno, predloga za znižanje zneska naloženih glob,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi O. Czúcz, predsednik, I. Labucka (poročevalka), sodnica, in D. Gratsias, sodnik,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. septembra 2012

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Obravnavana zadeva se nanaša na Odločbo Komisije C(2009) 8682 final z dne 11. novembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.589 – Toplotni stabilizatorji) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba, povzetek v UL 2010, C 307, str. 9).

2        Komisija Evropskih skupnosti je z izpodbijano odločbo ugotovila, da so nekatera podjetja kršila člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) s tem, da so bila udeležena pri dveh skupinah protikonkurenčnih sporazumov in usklajenih ravnanj, ki so zajemali ozemlje EGP, in sicer, prvič, v sektorju kositrnih stabilizatorjev, in drugič, v sektorju epoksidiranega sojinega olja in estrov (v nadaljevanju: sektor ESBO/estri).

3        V izpodbijani odločbi sta ugotovljeni kršitvi glede dveh kategorij toplotnih stabilizatorjev, ki so proizvodi, dodani proizvodom iz polivinilklorida (PVC) zaradi izboljšanja njihove toplotne upornosti (točka 3 obrazložitve izpodbijane odločbe).

4        V skladu s členom 1 izpodbijane odločbe sta obe kršitvi zajemali določanje cen, razdelitev trgov s prodajnimi kvotami, razdelitev strank in izmenjevanje občutljivih poslovnih informacij, zlasti o strankah, proizvodnji in prodaji.

5        V izpodbijani odločbi je navedeno, da so bila zadevna podjetja v teh kršitvah udeležena v različnih obdobjih, in sicer med 24. februarjem 1987 in 21. marcem 2000 na področju kositrnih stabilizatorjev ter med 11. septembrom 1991 in 26. septembrom 2000 v sektorju ESBO/estri.

6        Tožeča stranka, družba AC‑Treuhand AG, ki ima glavni sedež v Zürichu (Švica), je svetovalna družba, ki ponuja „celovit izbor posebej prilagojenih storitev nacionalnim in mednarodnim združenjem ter interesnim skupinam“, pri čemer tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, da ta družba svoje dejavnosti opredeljuje kot „upravljanje in poslovodstvo švicarskih in mednarodnih poklicnih združenj, zvez in neprofitnih organizacij; zbiranje, obdelava in uporaba tržnih podatkov; predstavljanje tržne statistike; preverjanje predloženih številčnih podatkov pri udeležencih“ (točka 66 obrazložitve izpodbijane odločbe).

7        Tožeča stranka je bila ustanovljena novembra 1993 in registrirana 28. decembra 1993 po managerskem odkupu oddelka družbe Fides Trust AG (v nadaljevanju: Fides). Pred tem je dejavnosti tožeče stranke opravljala družba Fides. Tožeča stranka je nadaljevala z dejavnostmi z istim osebjem, za svoje člane je še naprej opravljala iste storitve, zavezovale pa so jo iste obveznosti (točka 67 obrazložitve izpodbijane odločbe).

8        Družba Fides in tožeča stranka sta v obdobju od leta 1987 do 2000 organizirali več sestankov (približno 160) v zvezi z omejevalnima sporazumoma, ki sta predmet izpodbijane odločbe (v nadaljevanju: sestanki Fides in sestanki AC‑Treuhand) (točki 68 in 111 obrazložitve izpodbijane odločbe).

9        Oseba, ki je za družbo Fides in nato za tožečo stranko „vodila“ zadevne sestanke v celotnih obdobjih kršitve, je bila S. (točka 68 obrazložitve izpodbijane odločbe).

10      Z izpodbijano odločbo se tožeči stranki pripisuje odgovornost za ključno vlogo, ki jo je – podobno pri obeh zadevnih kršitvah – imela s tem, da je proti plačilu organizirala sestanke za udeležence pri sporazumih, na katerih je bila prisotna in dejavno udeležena, zbirala podatke o prodaji na zadevnih trgih in jih dajala na voljo udeležencem, ponudila, da v primeru napetih odnosov med zadevnimi podjetji ravna kot posrednica, in spodbujala stranke k sprejemanju kompromisov (točke od 108 do 129, od 356 do 359, od 380 do 387, 668, 669 in od 744 do 753 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Preiskava, ki je privedla do sprejetja izpodbijane odločbe, je bila uvedena, potem ko je družba Chemtura 26. novembra 2002 vložila zahtevo za imuniteto na podlagi Obvestila o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155) (točki 79 in 80 obrazložitve izpodbijane odločbe).

12      Komisija je 12. in 13 februarja 2003 na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve Uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3) opravila preglede v prostorih družb CECA (Francija), Baerlocher (Nemčija, Francija, Italija in Združeno kraljestvo), Reagens (Italija), Akcros (Združeno kraljestvo) in Rohm & Haas (Francija).

13      Med pregledom pri družbi Akcros so zastopniki te družbe uradnike Komisije obvestili, da so nekateri dokumenti varovani z zaupnostjo komunikacije med odvetniki in strankami (točka 81 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zaradi zahteve za to varstvo sta se nato 11. aprila in 4. julija 2003 pred Splošnim sodiščem začela sodna postopka, v katerih je bila izdana sodba Splošnega sodišča z dne 17. septembra 2007 v združenih zadevah Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji (T‑125/03 in T‑253/03, ZOdl., str. II‑3523), s katero sta bili tožbi zavrnjeni (točke od 84 do 90 obrazložitve izpodbijane odločbe) (v nadaljevanju: sodni postopek Akzo).

14      Komisija je 8. oktobra 2007 in ponovno večkrat v letu 2008 na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) vpletenim podjetjem poslala zahteve po informacijah (točki 91 in 92 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Tožeča stranka je bila 8. oktobra 2007 prejemnica prve zahteve po informacijah (v nadaljevanju: zahteva z dne 8. oktobra 2007).

16      Tožeča stranka je zavrnila odgovor na zahtevo Komisije z dne 5. junija 2008 v zvezi z njenim svetovnim prometom in je v odgovor na zahtevo po dodatnih informacijah napotila na svoj odgovor Komisiji v zadevi, v kateri je bila izdana Odločba Komisije 2005/349/ES z dne 10. decembra 2003 o postopku iz člena 81 [ES] in iz člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E-2/37.857 – organski peroksidi) (UL 2005, L 110, str. 44, v nadaljevanju: zadeva organski peroksidi).

17      Komisija je 17. marca 2009 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je 18. marca 2009 poslala več družbam, med drugim tudi tožeči stranki (točka 95 obrazložitve izpodbijane odločbe).

18      Tožeča stranka je na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah odgovorila z dopisom z dne 25. maja 2009.

19      Komisija je 11. novembra 2009 sprejela izpodbijano odločbo.

20      V členu 1 izpodbijane odločbe se tožeči stranki pripisuje odgovornost za udeležbo pri kršitvi v zvezi s kositrnimi stabilizatorji, in sicer od 1. decembra 1993 do 21. marca 2000, ter pri kršitvi v zvezi s sektorjem ESBO/estri, in sicer od 1. decembra 1993 do 26. septembra 2000.

21      Komisija je v zvezi s pristojnostjo, ki jo ima glede naložitve glob tožeči stranki za zgoraj navedene kršitve, zavrnila trditve zadevnih podjetij, da pretrganje zastaralnega roka zaradi sodnega postopka Akzo v skladu s členom 25(6) Uredbe št. 1/2003 velja le za stranke v navedenem postopku, torej za družbi Akzo Nobel Chemicals Ltd in AkcrosChemicals Ltd. Komisija je namreč štela, da ima navedeno pretrganje učinek erga omnes, tako da je bil zastaralni rok pretrgan za vsa podjetja, na katera se je nanašala preiskava, vključno s tožečo stranko (točke od 672 do 682 obrazložitve izpodbijane odločbe).

22      Komisija je navedla tudi, da je Splošno sodišče potrdilo, da se svetovalna družba, ki je namerno sodelovala pri omejevalnem sporazumu, lahko šteje za odgovorno kot sostorilka kršitve (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi AC‑Treuhand proti Komisiji, T‑99/04, ZOdl., str. II‑1501, v nadaljevanju: sodba AC‑Treuhand I).

23      Za določitev zneska glob je Komisija uporabila Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006).

24      V členu 2 izpodbijane odločbe je navedeno:

„Za kršitev oziroma kršitve v sektorju kositrnih stabilizatorjev […] se naložijo naslednje globe:

[…]

17. družba AC‑Treuhand je odgovorna za 174.000 EUR;

[…]

Za kršitev oziroma kršitve v sektorju ESBO/estri […] se naložijo naslednje globe:

[…]

38. družba AC‑Treuhand je odgovorna za 174.000 EUR;

[…]“

 Postopek in predlogi strank

25      Tožeča stranka je 27. januarja 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

26      Komisija je v dopisih, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. julija 2011, navedla, da glede na sodbo Sodišča z dne 29. marca 2011 v združenih zadevah ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim (C‑201/09 P in C‑216/09 P, ZOdl., str. I‑2239) umika stališče, da ima pretrganje zastaralnega roka na podlagi člena 25(6) Uredbe št. 1/2003 zaradi sodnega postopka Akzo učinek erga omnes, vključno za tožečo stranko, kar je Splošno sodišče upoštevalo.

27      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (tretji senat) odločilo, da začne ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva stranke pozove, naj odgovorijo na vprašanja. Stranki sta se na to zahtevo odzvali v določenem roku.

28      Stranki sta na obravnavi 18. septembra 2012 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

29      Splošno sodišče je na obravnavi tožečo stranko pozvalo, naj predloži podatke o prometu za leto 2011. Tožeča stranka je v določenem roku to zahtevo izpolnila, Splošno sodišče pa je Komisijo pozvalo, naj glede tega dokumenta predloži morebitna stališča. Ta stališča so bila predložena v določenem roku.

30      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, ki se nanaša nanjo;

–        podredno, zniža znesek glob, ki sta ji bili naloženi;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

31      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v celoti zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

32      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja devet tožbenih razlogov, od tega nekatere predvsem v utemeljitev predloga za razglasitev izpodbijane odločbe za nično, druge pa v utemeljitev subsidiarnega predloga za spremembo izpodbijane odločbe glede zneska glob.

33      V okviru devetega tožbenega razloga je tožeča stranka trdila, da o odločbi ni bila pravilno obveščena (deveti tožbeni razlog).

34      Vendar je tožeča stranka na obravnavi potrdila, da se, kot je bilo navedeno v njenem pisnem odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča v zvezi s tem, odpoveduje tožbenemu razlogu, ki se nanaša na nepravilnost obvestila o izpodbijani odločbi, kar je Splošno sodišče upoštevalo.

35      Zato o devetem tožbenem razlogu, ki ga navaja tožeča stranka, ni treba odločiti.

 Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na razglasitev izpodbijane odločbe za nično.

36      Tožeča stranka v zvezi z razglasitvijo izpodbijane odločbe za nično navaja štiri tožbene razloge in prvi del še enega tožbenega razloga, ki se nanašajo na, prvič, kršitev člena 81 ES in načela zakonitosti kaznivih dejanj in kazni (tretji tožbeni razlog), drugič, zastaranje pooblastila Komisije za naložitev glob na podlagi člena 25(5) Uredbe št. 1/2003 (drugi tožbeni razlog), tretjič, kršitev pravice do obrambe zaradi prepoznega obvestila o preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njo (osmi tožbeni razlog), četrtič, kršitev načela odločanja v razumnem roku zaradi dolžine upravnega postopka (sedmi tožbeni razlog), in petič, kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 (prvi del šestega tožbenega razloga).

 Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES in načela zakonitosti kaznivih dejanj in kazni

37      Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga, ki ga je treba obravnavati najprej, trdi, da je Komisija kršila člen 81 ES, saj sama ni bila udeležena pri sporazumu v smislu te določbe, ki se nanaša zgolj na podjetja, ki so sklenila sporazum, s katerim se omejuje konkurenco, ali so bila udeležena pri usklajenih ravnanjih, ne pa tudi na podjetja, ki so le organizirala sestanke ali opravljala storitve v okviru protikonkurenčnih sporazumov.

38      Tožeča stranka naj bi sklenila sporazum, katerega namen ni bil izkrivljanje konkurence, temveč opravljanje storitev, zato naj ta sporazum ne bi spadal na področje uporabe člena 81 ES.

39      Po mnenju tožeče stranke je Komisija ne bi smela kaznovati za ravnanje, ki ne spada na področje uporabe člena 81 ES, zato naj bi, s tem ko je to storila, kršila načelo zakonitosti kaznivih dejanj in kazni, določeno v členu 7(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in členu 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1).

40      Tožeča stranka poleg tega trdi, da bi se z izpodbijano odločbo načelo zakonitosti kaznivih dejanj in kazni kršilo tudi, če bi se štelo, da njeno ravnanje spada na področje člena 81 ES, saj v času očitanih ravnanj glede na sodno prakso Sodišča in prakso Komisije ni mogla predvideti široke razlage člena 81 ES, ki jo je uporabila Komisija.

41      Tožeča stranka še zatrjuje, da je nepredvidljivost uporabe člena 81 ES v obravnavani zadevi še toliko pomembnejša, saj Komisija ni naložila simbolične globe kot v zadevi organski peroksidi, temveč dvakrat najvišjo mogočo globo.

42      Komisija predlaga, naj se tretji tožbeni razlog zavrne, zlasti na podlagi sodbe AC‑Treuhand I.

43      V zvezi s tem zadošča opozoriti, da je Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila udeležena tudi tožeča stranka, že razsodilo, da se člen 81 ES lahko uporablja za ravnanje podjetja, kot je tožeča stranka v okoliščinah obravnavane zadeve (sodba AC‑Treuhand I, točke od 112 do 138).

44      Splošno sodišče je v sodbi AC‑Treuhand I razsodilo tudi, da je vsako podjetje, ki se je odločilo za prikrito ravnanje, vključno s svetovalnimi podjetji, ki ne delujejo na zadevnem trgu, ki ga je prizadelo omejevanje konkurence, kakršno je tožeča stranka v obravnavani zadevi, lahko razumno predvidelo, da prepoved, določena v členu 81(1) ES, načeloma velja zanj, saj to podjetje ni moglo prezreti ali pa je lahko razumelo, da predhodna praksa odločanja Komisije in sodna praksa Skupnosti dovolj jasno in natančno vsebujeta temelj izrecnega priznavanja odgovornosti svetovalnega podjetja za kršitev člena 81(1) ES, kadar to dejavno in namerno pripomore h kartelu proizvajalcev, ki delujejo na trgu, ki je ločen od trga, na katerem deluje samo (sodba AC‑Treuhand I, točka 150).

45      Tako tožeča stranka s trditvama, da je po eni strani uporaba člena 81 ES v obravnavani zadevi v nasprotju z načelom zakonitosti kaznivih dejanj in kazni, po drugi pa, da je Komisijina razlaga te določbe v izpodbijani odločbi nepredvidljiva, ne more uspeti.

46      Trditev tožeče stranke, da ji Komisija z izpodbijano odločbo ni naložila simbolične globe, temveč dvakrat najvišjo mogočo globo, te ugotovitve ne more izpodbiti, saj se s to trditvijo ne izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe, temveč znesek naložene globe, tako da za utemeljevanje predloga za razglasitev ničnosti ni upoštevna in jo je treba preučiti v okviru analize četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na spremembo.

47      Zato je treba tretji tožbeni razlog, ki ga tožeča stranka navaja v utemeljitev razglasitvi izpodbijane odločbe za nično, zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: zastaranje pooblastila Komisije za naložitev glob

48      Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga v utemeljitev razglasitvi izpodbijane odločbe za nično trdi, da Komisija ni dokazala, da sta kršitvi trajali do 11. novembra 1999.

49      Ker je bila izpodbijana odločba sprejeta 11. novembra 2009, naj bi pooblastilo Komisije za naložitev glob takrat že zastaralo na podlagi člena 25(5) Uredbe št. 1/2003.

50      V skladu s trditvami tožeče stranke so se protipravni elementi začeli zmanjševati leta 1996 in prenehali obstajati „sredi leta 1999“ oziroma, kot je navedeno v vlogah tožeče stranke, „poleti leta 1999“.

51      Tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga izpodbija dokazno vrednost elementov, ki jih je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi.

52      Sklicuje se tudi na izjavo svojega nekdanjega sodelavca S., ki je „vodil“ sestanke Fides in nato sestanke AC‑Treuhand, podano 20. maja 2009 in ponovljeno pod prisego 17. januarja 2010 (v nadaljevanju: izjava S.), ki jo je poslala Komisiji v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in ki sta jo stranki v obravnavani zadevi vložili v spis.

53      Elementi, ki izhajajo iz te izjave in dokazujejo konec protipravnega ravnanja „najpozneje sredi leta 1999“, naj bi bili potrjeni z izjavami in dokazi drugih podjetij, ki so vloženi v spis.

54      Ker meni, da je zastaranje nastopilo 11. novembra 2009, tožeča stranka trdi, da Komisija ni imela niti pravnega interesa za ugotovitev kršitev. Komisija to trditev tožeče stranke zavrača in trdi, da je pravno zadostno dokazala, da sta kršitvi trajali dlje kot do 11. novembra 1999, tako da njeno pooblastilo za naložitev glob ni zastaralo in da ji torej ni bilo treba izkazati pravnega interesa za ugotovitev kršitev.

–       Povzetek upoštevne sodne prakse

55      V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Komisija, kar zadeva izvedbo dokazov glede kršitve člena 81(1) ES, dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (sodbe Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58; z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 86, in z dne 6. januarja 2004 v združenih zadevah BAI in Komisija proti Bayer, C‑2/01 P ter C‑3/01 P, Recueil, str. I‑23, točka 62).

56      Tako se mora Komisija sklicevati na natančne in skladne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila storjena kršitev (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 179 in navedena sodna praksa).

57      Res je, da mora, če Komisija kršitev pravil o konkurenci ugotovi na podlagi premise, da ugotovljenih dejstev ni mogoče pojasniti drugače kot z obstojem protikonkurenčnega ravnanja zadevnih podjetij, sodišče Unije zadevno odločbo razglasiti za nično, kadar zadevna podjetja podajo trditve, s katerimi je mogoče drugače pojasniti dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, in tako omogočajo drugačno verjetno razlago zanje od tiste, na podlagi katere je Komisija sklepala na obstoj kršitve. V takem primeru namreč ni mogoče šteti, da je Komisija dokazala kršitev pravil o konkurenci (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 28. marca 1984 v združenih zadevah Compagnie royale asturienne des mines in Rheinzink proti Komisiji, 29/83 in 30/83, Recueil, str. 1679, točka 16, in z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C‑89/85, C‑104/85, C‑114/85, C‑116/85, C‑117/85 in od C‑125/85 do C‑129/85, Recueil, str. I‑1307, točki 126 in 127).

58      Vendar iz sodne prakse izhaja tudi, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve, saj je gledano na splošno dovolj, da to zahtevo izpolnjuje sklop indicev, na katerega se sklicuje institucija (zgoraj navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 180, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji, T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točki 56 in 271).

59      Upoštevati je treba tudi, da je – glede na to, da so prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih ter kazni, ki lahko doletijo kršitelje, znane – običajno, da so dejavnosti v okviru protikonkurenčnih ravnanj in sporazumov tajne, sestanki, ki so večinoma v tretjih državah, skrivni, dokumentacija o tem pa karseda omejena (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 55).

60      Poleg tega tudi v primeru, da Komisija pridobi listine, kot je na primer zapisnik s sestanka, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 56).

61      Tako je v večini primerov treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj, v primeru, da ni druge skladne razlage, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 57).

62      Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija, kadar ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče neposredno ugotoviti celotno trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, da je na podlagi njih mogoče razumno sklepati o neprekinjenem trajanju te kršitve med natančno določenima datumoma (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 79, in z dne 5. oktobra 2011 v zadevi Romana Tabacchi proti Komisiji, T‑11/06, ZOdl., str. II‑6681, točka 132).

63      Sodišče je tudi razsodilo, da je Splošno sodišče, kadar je Komisija lahko dokazala, da je podjetje sodelovalo na očitno protikonkurenčnih sestankih med podjetji, lahko upravičeno presodilo, da mora to podjetje podati trditve, s katerimi je mogoče drugače pojasniti vsebino teh sestankov. Splošno sodišče s tem ni niti neupravičeno prevalilo dokaznega bremena niti kršilo domneve nedolžnosti (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Montecatini proti Komisiji, C‑235/92 P, Recueil, str. I‑4539, točka 181).

64      Tudi v primeru, da se Komisija opira na dokaze, ki načeloma zadostujejo za to, da se dokaže obstoj kršitve, ne zadostuje, da se zadevno podjetje sklicuje na možnost, da je nastala okoliščina, ki bi lahko vplivala na dokazno vrednost teh dokazov, da bi morala zato Komisija dokazati, da ta okoliščina ni mogla vplivati na njihovo dokazno vrednost. Nasprotno, zadevno podjetje mora po eni strani pravno zadostno dokazati obstoj okoliščine, na katero se sklicuje, in po drugi to, da je zaradi te okoliščine omajana dokazna vrednost dokazov, na katere se opira Komisija, razen če takega dokaza ne bi moglo predložiti zaradi ravnanja Komisije (sodba Splošnega sodišča z dne 15. decembra 2010 v zadevi E.ON Energie proti Komisiji, T‑141/08, ZOdl., str. II‑5761, točka 56).

65      Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preveriti, ali je Komisija v izpodbijani odločbi pravno zadostno dokazala, da sta kršitvi trajali najmanj do 11. novembra 1999.

–       Trajanje kršitev

66      V obravnavani zadevi je treba najprej opozoriti, da je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da sta kršitvi zlasti v obliki sestankov vpletenih podjetij v Švici trajali do 21. marca 2000, kar zadeva kršitev v zvezi s kositrnimi stabilizatorji, oziroma do 26. septembra 2000, kar zadeva kršitev v sektorju ESBO/estri (točka 100 obrazložitve izpodbijane odločbe).

67      Komisija je ugotovila tudi, da „za večje število sestankov […] obstajajo neposredni dokazi iz obdobja nastanka dejanskega stanja, da so udeleženci […] redno sodelovali pri razpravah, ki so imele protikonkurenčen namen“ (točka 137 obrazložitve izpodbijane odločbe).

68      Tožeča stranka pa v bistvu trdi, da Komisija protipravnih ravnanj, torej tega, da so imeli po 11. novembru 1999 izvedeni sestanki AC‑Treuhand protikonkurenčen namen, ni dokazala z zadostnimi materialnimi dokazi in da so protipravna ravnanja prenehala „sredi leta 1999“ oziroma, kot se je tožeča stranka izrazila v pisnih stališčih, „poleti leta 1999“.

69      Vendar pa tožeča stranka ne izpodbija tega, da so imeli sestanki AC‑Treuhand kot neposredno nadaljevanje sestankov Fides najmanj do „sredine leta 1999“ očiten protikonkurenčni namen.

70      Tožeča stranka prav tako v vlogah izrecno priznava, da je vse te sestanke vodil S., čigar ravnanje obžaluje, in opozarja, da je stranke o tem obvestila z dopisom z dne 17. novembra 2009 in se jim tudi opravičila.

71      Čeprav tožeča stranka zatrjuje zmanjševanje protipravnih ravnanj od leta 1996, pa ne izpodbija trajajoče narave protipravnih ravnanj.

72      Tožeča stranka torej priznava kršitvi in njuno trajajočo naravo od 1. decembra 1993 do najmanj sredine leta 1999.

73      Tožeča stranka ne izpodbija niti obstoja sestankov AC‑Treuhand v drugem polletju leta 1999 in prvem polletju leta 2000.

74      Tožeča stranka v vlogah izrecno priznava tudi, da je te sestanke „vodil“ S.

75      Zato za presojo drugega tožbenega razloga tožeče stranke zadošča preveriti, ali je Komisija v obravnavani zadevi pravno zadostno dokazala, da so imeli po 11. novembru 1999 izvedeni sestanki AC‑Treuhand, tako kot predhodni, protikonkurenčen namen (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, ZOdl., str. I‑4287, točka 155; ter zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 96, in Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81).

–       Nadaljevanje kršitve v sektorju kositrnih stabilizatorjev po 11. novembru 1999

76      Komisija je v izpodbijani odločbi v zvezi s sektorjem kositrnih stabilizatorjev na podlagi raznega dokaznega gradiva, navedenega v točkah od 299 do 304 obrazložitve za leto 1999 in v točkah od 316 do 323 ter 420 za leto 2000, ugotovila, da so protipravna ravnanja trajala do 21. marca 2000, torej dlje kot do 11. novembra 1999.

77      Prvič, leta 1999 je bilo v Švici izvedenih devet sestankov AC‑Treuhand, in sicer dva februarja, dva aprila, dva julija, en septembra in še po en 29. in 30. novembra, na katerih so bile zastopane družbe Akcros, Baerlocher, CECA, Reagens in Chemtura (točka 299 obrazložitve izpodbijane odločbe), pri tem pa tožeča stranka priznava obstoj vseh teh sestankov, razen enega v mesecu juliju.

78      Drugič, Komisija je trdila, da je bilo v mesečnem poročilu družbe Chemtura za avgust 1999 z dne 16. septembra 1999, ki ga je ta družba predložila v okviru sodelovanja s Komisijo med upravnim postopkom, navedeno, da „[njeni] konkurenti sledijo [njeni] cenovni politiki in [so] prav tako zviš[ali] svoje cene“ ter da se eno podjetje, A, „s težavo drži cenovne discipline“ (točka 303 obrazložitve izpodbijane odločbe).

79      Tretjič, v mesečnem poročilu družbe Chemtura za oktober 1999 z dne 15. novembra 1999 je navedeno, da je podjetje A v primerjavi z drugimi akterji na trgu znižalo cene, vendar da se „izvajajo ukrepi za prenehanje tega gibanja“ (točka 303 obrazložitve izpodbijane odločbe).

80      Četrtič, v elektronskem sporočilu družbe Chemtura z dne 23. novembra 1999 je navedeno zvišanje cen v letu 1999 na območju zahodne Evrope za 8 % in to, da se je zvišanje cen pričakovalo v četrtem četrtletju leta 1999 (točka 304 obrazložitve izpodbijane odločbe).

81      Petič, v mesečnem poročilu družbe Chemtura za november 1999 z dne 17. decembra 1999 je navedeno zvišanje cen konkurenčnega podjetja ob podpori dveh drugih konkurenčnih podjetij, ki ni začelo „veljati pred prvim četrtletjem leta 2000“ (točka 304 obrazložitve izpodbijane odločbe).

82      Šestič, leta 2000 sta bila v Zürichu izvedena dva sestanka AC‑Treuhand, in sicer 20. in 21. marca, na katerih so bile zastopane družbe Akcros, Baerlocher, CECA, Reagens in Chemtura (točka 316 obrazložitve izpodbijane odločbe), česar tožeča stranka ne izpodbija.

83      Sedmič, Komisija se je v točki 317 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na memorandum z dne 16. februarja 2000, ki ga je sodelavec družbe Akcros poslal enemu od svojih nadrejenih (v nadaljevanju: memorandum Akcros) in katerega besedilo, ki ga tožeča stranka ne izpodbija, je treba v nadaljevanju v celoti navesti:

„Govoril sem z direktorji trženja, ki zelo dobro poznajo trge stabilizatorjev v EU […] Danes tako kot večina naših konkurentov v EU sodelujemo v skupinah podjetij (v eni za ESBO in eni za kositrne stabilizatorje), katerih glavni cilj je združevanje tržnih informacij v obliki mesečne prodaje v tonah. Vsako podjetje, ki je član skupine, svoje podatke pošilja družbi AC‑Treuhand v Švici, ta pa skupne rezultate pošlje nazaj vsem sodelujočim podjetjem […] Informacije o konkurenci niso navedene. Menim, da tu ni ničesar spornega in da je to koristno. Vendar se podjetja, ki so člani skupine, dvakrat do štirikrat letno sestajajo v Švici in razpravljajo o vprašanjih v skupnem interesu, kot so prihodnost trga in gibanja na njem, ravnanja podjetij, ki niso člani, in tako dalje. Čeprav se sestanek, ki mu predseduje družba AC‑Treuhand, ne zdi zloraben, pa sem bil obveščen, da so konkurenti, ko so bili zbrani, razpravljali o ravneh cen in strankah. Zato predlagam, naj se družba AC‑Treuhand obvesti, da tem sestankom ne bomo več prisostvovali, bomo pa pošiljali naše podatke o prodaji, da bi lahko izkoristili to storitev. Pred dvema letoma je bil položaj teh skupin povsem drugačen. Nato pa so se pojavili rdeči listi: vsebovali so zapisnike s sestankov in podrobno opredeljevali odločitve skupin v zvezi z zvišanji cen in razdelitvijo trgov. Omenjalo se je tudi določene stranke. Ti zapisniki se niso razpošiljali, temveč so se ‚varno‘ hranili v dokumentaciji družbe AC‑Treuhand, saj Švica ni bila članica EU. Leta 1996 ali 1997 takih sestankov ni bilo več, verjetno zaradi povečanih pritiskov, da naj se takih ravnanj vzdržuje zaradi strožjega izvajanja zakonov. Več kot le en član skupine za kositer je na našega predstavnika pritiskal, naj se vrnemo na položaj, ko se je na sestankih AC‑Treuhand redno dogovarjalo o določanju cen in razdelitvi trga. Najmočnejši pritisk na nas in na druge člane, ki se ne strinjajo s takim sporazumom, izvaja družba Barloecher. Natančneje, govorijo o ‚zamrznitvi‘ tržnih deležev, če pa bi kateri od članov svoj tržni delež povečal s tem, da bi pridobil stranko, bi se moral zaradi ponovne vzpostavitve ravnotežja odpovedati kateri od drugih strank. To naj bi se potrjevalo z mesečnim preverjanjem kvot. Pri takih zlorabah ne bomo več sodelovali, kar je dodaten razlog, da bi se morali umakniti s teh sestankov […] Na kratko, očitno so potekali zlorabni sestanki/pogovori, pri katerih je družba Akcros sodelovala. Čeprav verjetno še vedno imamo občasne pogovore, ki bi se lahko šteli za neustrezne, pa se teh uradnih sestankov, ki nedvomno niso dopustni, več ne udeležujemo. Predlagam, naj se: 1. družbo AC‑Treuhand obvesti, da sestankom v Švici za skupini za kositer in [ESBO/estre] ne bomo več prisostvovali, čeprav bomo kot doslej pošiljali naše podatke o prodaji; 2. za naše direktorje trženja (in druge) organizira usposabljanje za ozaveščanje […], da bi jasno poznali meje, ki jih v okviru stikov s konkurenti ne smejo prekoračiti. Obvestite me, prosim, o tem, ali se s tema predlogoma strinjate.“

84      Osmič, Komisija v potrditev svoje razlage memoranduma Akcros v točki 318 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da je družba Akzo priznala, da so pred memorandumom Akcros obstajali ročni zapiski avtorja navedenega memoranduma (v nadaljevanju: ročni zapiski Akcros), iz katerih po eni strani izhaja, da so potekali „nezapisani“ pogovori o „ravni cen“, ki jih je bilo „treba povišati“ ali „spodbuditi“, ter o „nekaterih kupcih“, po drugi pa, da so sestanki potekali v „Švici, nečlanici EU“, ker se tako na njih „[niso mogli] pojaviti nenapovedani obiski“, česar tožeča stranka ne izpodbija.

85      Devetič, Komisija je opozorila, da je v dodatku k memorandumu Akcros predstavnik te družbe v okviru sestanka AC‑Treuhand z dne 21. marca 2000 v Zürichu navedel, da se navedena družba ne bo več udeleževala sestankov AC‑Treuhand, „medtem ko bo še naprej izmenjevala podatke o prodaji“ (točka 319 obrazložitve izpodbijane odločbe), česar tožeča stranka ne izpodbija.

86      Desetič, Komisija je poudarila, da je družba Akcros z dopisom z dne 5. junija 2000, naslovljenim na S., ki je bil takrat sodelavec tožeče stranke, potrdila, da se ne bo več udeleževala sestankov AC‑Treuhand (točka 321 obrazložitve izpodbijane odločbe), česar tožeča stranka ne izpodbija.

87      Enajstič, Komisija se je oprla izjave družbe Chemtura, podane v okviru njenega sodelovanja s Komisijo med upravnim postopkom, iz katerih je razvidno nadaljevanje omejevalnega sporazuma na področju kositrnih stabilizatorjev „do leta 2000“ (točka 420(a) obrazložitve izpodbijane odločbe).

88      Ob upoštevanju vsega navedenega Splošno sodišče meni, da je Komisija s tem, da je predložila dokaze, s katerimi se lahko pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev na področju kositrnih stabilizatorjev v obravnavani zadevi, dokazala kršitev, ugotovljeno v izpodbijani odločbi glede kositrnih stabilizatorjev, in da je v izpodbijani odločbi navedla zadostne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila storjena kršitev v zvezi s kositrnimi stabilizatorji.

89      V točkah od 77 do 87 navedeni različni dokazi v zvezi s kositrnimi stabilizatorji skupaj namreč izključujejo to, da sestanki AC‑Treuhand, ki so potekali konec novembra 1999 in marca 2000, glede kositrnih stabilizatorjev niso imeli protikonkurenčnega namena.

90      Ti dokazi – zlasti memorandum Akcros, v katerem se obsoja protikonkurenčna narava sestankov AC‑Treuhand, odločitev navedene družbe, da se jih ne bo več udeleževala, to, da se je od njih leta 2000 dvakrat javno distancirala, in to, da je načrtovala usposabljanje za ozaveščanje svojih delavcev glede pravil o konkurenci, izjave družbe Chemtura, ki pričajo o nadaljevanju omejevalnega sporazuma „do leta 2000“ – in odsotnost kakršnih koli dokazov tožeče stranke o spremembi narave sestankov AC‑Treuhand jasno izkazujejo protikonkurenčni namen sestankov AC‑Treuhand.

91      Iz tega sledi, da sestanki AC‑Treuhand, ki so potekali konec novembra 1999 in marca 2000, niso mogli imeti drugačnega namena od prejšnjih sestankov, saj so se v enakih okoliščinah s S. sestali iste družbe in isti ljudje.

92      Zato je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi navedla sklop indicev, ki kot celota utemeljujejo trdno prepričanje, da so se odločitve o protipravnih ravnanjih na področju kositrnih stabilizatorjev v okviru sestankov AC‑Treuhand sprejemale dlje kot do 11. novembra 1999.

93      Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke.

94      Tožeča stranka trdi, da je protipravno ravnanje, ki bi se ji ga lahko očitalo, „sredi leta 1999“ prenehalo tako v sektorju kositrnih stabilizatorjev kot v sektorju ESBO/estri, kot naj bi bilo razvidno iz izjave S., katere vsebina naj bi bila podprta z dokumenti iz spisa Komisije in zapisniki s sestankov AC‑Treuhand, na katere tožeča stranka v celoti opira svoje stališče glede konca omejevalnega sporazuma, saj nihče drug od njenih sodelavcev ni bil niti najmanj povezan z omejevalnim sporazumom.

95      Tožeča stranka trdi, da so se dejavnosti kartela na sestankih AC‑Treuhand od „leta 1996/1997“ tako v sektorju kositrnih stabilizatorjev kot v sektorju ESBO/estri začele postopoma zmanjševati.

96      Vendar je treba ne glede na to, ali je prišlo do takšnega zmanjševanja, ugotoviti, da tožeča stranka v svojih vlogah izrecno in večkrat priznava protipravna ravnanja, ki se ji pripisujejo tako na področju sektorja kositrnih stabilizatorjev kot sektorja ESBO/estri in vsaj do „sredine leta 1999“.

97      Zato se Splošnemu sodišču pri presoji drugega tožbenega razloga tožeče stranke ni treba opredeliti glede dokazov, ki jih tožeča stranka navaja, da bi prikazala tako zmanjšanje, glede na to, da se s trditvami tožeče stranke v tem smislu ne želi doseči spremembe izpodbijane odločbe glede zneska njej naloženih glob, temveč razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe zaradi zastaranja pristojnosti Komisije za naložitev glob.

98      Tožeča stranka trdi, da dokazi, na katere se je sklicevala Komisija v izpodbijani odločbi in ki so navedeni v točkah od 77 do 87 te sodbe, nikakor ne omogočajo, da bi se ugotovila kršitev tožeče stranke na področju kositrnih stabilizatorjev po 11. novembru 1999.

99      Glede tega navaja argumente, ki veljajo tako za kršitev na področju kositrnih stabilizatorjev kot za kršitev na področju sektorja ESBO/estri.

100    Prvič, tožeča stranka trdi, da se je K., predstavnik ene od članic kartela, in sicer družbe Ciba, ki jo je maja 1998 prevzela družba Chemtura, ki naj bi bil „ustanovitelj“ kartela in ki naj bi sodeloval na vseh sestankih AC‑Treuhand od začetka, teh prenehal udeleževati julija 1999 za sektor kositrnih stabilizatorjev in septembra 1999 za sektor ESBO/estri, saj se je upokojil.

101    Te trditve ni mogoče sprejeti.

102    Iz umika enega od predstavnikov sodelujočih v kartelu, naj je imel še tako osrednjo vlogo, namreč ni mogoče sklepati, da so zadnjenavedeni nujno prenehali s kršitvami, zlasti glede na nadaljevanje sestankov AC‑Treuhand, ki jih je vodil S.

103    Drugič, tožeča stranka navaja izjavo S., da „ob koncu devetdesetih let ni bilo več takih [protikonkurenčnih] pogovorov v okviru [sestankov AC‑Treuhand]“.

104    Glede na to, da je, kot tožeča stranka izrecno priznava, S. zanjo „vodil“ sestanke AC‑Treuhand, za katere tožeča stranka priznava, da so imeli protikonkurenčen namen, na čas te izjave, ki je bila podana in tempore suspecto, in na dejstvo, da je S. dejal, da „ne [more] natančno reči, kdaj je bila ta vrsta pogovorov opuščena“, izjava S. ne more vplivati na dokazno vrednost dokazov, ki jih je uporabila Komisija v izpodbijani odločbi.

105    Iz istih razlogov je treba zavrniti predlog tožeče stranke za zaslišanje S., ne da bi bilo treba ugotavljati njegovo dopustnost.

106    Tretjič, tožeča stranka opozarja, da je družba Arkema predložila zgolj dokaze, da je omejevalni sporazum trajal do 29. septembra 1999, in da je družba Ciba predložila dokaze o protikonkurenčnih pogovorih le do aprila 1999 na področju kositrnih stabilizatorjev in do maja 1999 na področju sektorja ESBO/estri.

107    Te trditve ni mogoče sprejeti.

108    Ni namreč mogoče šteti, da se lahko zgolj s tem, da so nekatera podjetja predložila dokaze o obstoju kršitev le do določenega obdobja, ovrže sicer podprta ugotovitev, da so te kršitve trajale dlje kot do tega obdobja.

109    Četrtič, tožeča stranka trdi, da je družba Faci navedla, da se je o cenah razpravljalo le do začetka leta 1999, in da je družba Chemson navedla, da je protipravno ravnanje prenehalo najpozneje septembra 1999.

110    Tudi te trditve ni mogoče sprejeti.

111    Po eni strani je namreč treba poudariti, da se izjave družbe Faci, na katere se sklicuje tožeča stranka, nanašajo le na en sestavni del zadevnih omejevalnih sporazumov, in sicer na nezakonito določanje cen, ne pa tudi na druge sestavne dele, zlasti razdelitev trgov in strank ter izmenjevanje občutljivih poslovnih informacij.

112    Po drugi strani v zvezi z navedbami družbe Chemson na podlagi izjave, ki jo je podalo neko podjetje in tempore suspecto, ni mogoče ugotoviti, da so vsi udeleženci v zadevnih omejevalnih sporazumih nujno prenehali s protipravnimi ravnanji, zlasti glede na nadaljevanje sestankov AC‑Treuhand, ki jih je vodil S. in glede na to, da neka druga družba, kot opozarja tožeča stranka, v obravnavani zadevi družba Ciba, ni izključila, da se je omejevalni sporazum še nadaljeval.

113    Petič, tožeča stranka opozarja, da družba Chemtura v okviru sodelovanja s Komisijo med upravnim postopkom nikakor ni omenila sestankov AC‑Treuhand.

114    Za zavrnitev te trditve zadostuje poudariti, da tožeča stranka trdi, da uprava družbe Chemtura „očitno“ ni poznala vsebine teh sestankov.

115    Šestič, tožeča stranka trdi, da je družba Chemtura od maja 1998 sprejela samostojno cenovno strategijo.

116    Iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 112 te sodbe, ta trditev ni prepričljiva, zlasti ker nespoštovanje določil omejevalnega sporazuma enega od njegovih udeležencev brez njegovega javnega distanciranja tega udeleženca ne more razbremeniti odgovornosti, še toliko bolj pa ne omogoča ugotovitve, da so omejevalni sporazum prenehali izvajati drugi udeleženci (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 19. marca 2009, v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑510/06 P, ZOdl., str. I‑1843, točka 120).

117    Sedmič, tožeča stranka poudarja, da se je družba Akzo, ki ji je bila pripojena družba Akcros, „v poznih 90‑ih letih dvajsetega stoletja“ zavezala k politiki strogega spoštovanja pravil o konkurenci.

118    Iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 112 te sodbe, te trditve ni mogoče sprejeti, zlasti ker ni sporno, da se je družba Akcros od spornih omejevalnih sporazumov uradno distancirala šele marca 2000.

119    Osmič, tožeča stranka posebej glede kršitve, ki se nanaša na področje kositrnih stabilizatorjev, izpodbija obstoj enega od sestankov AC‑Treuhand leta 1999.

120    Vendar tožeča stranka izrecno priznava obstoj drugih sestankov AC‑Treuhand, vključno s sestankom julija 1999 in sestankoma z 29. in 30. novembra 1999, tako da je treba to trditev zavrniti kot nepomembno.

121    Devetič, tožeča stranka v zvezi z mesečnimi poročili družbe Chemtura, ki so bila navedena v točkah 78 in 79 te sodbe, ter elektronskim sporočilom družbe Chemtura z dne 23. novembra 1999 in njenim mesečnim poročilom z dne 17. decembra 1999, ki sta bila navedena v točkah 80 in 81 te sodbe, po eni strani trdi, da je ta poročila ne omenjajo, tako da ne dokazujejo, da so bili morebitni dogovori o cenah sklenjeni z njeno podporo, niti da so bili sklenjeni na sestanku AC‑Treuhand.

122    Po drugi strani pa naj ti dokazi ne bi omogočali ugotovitve obstoja dogovorov o cenah, temveč naj bi bili omejeni na prikazovanje povišanja cen, tako da ne dokazujejo obstoja protikonkurenčnih ravnanj, povezanih s sestanki AC‑Treuhand, od sredine leta 1999 naprej.

123    Te utemeljitve ni mogoče sprejeti.

124    Kot je navedeno v točki 62 te sodbe, iz sodne prakse namreč izhaja, da mora Komisija, kadar ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče neposredno ugotoviti celotno trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, da je na njihovi podlagi mogoče razumno sklepati o neprekinjenem trajanju te kršitve med natančno določenima datumoma.

125    Tožeča stranka pa po eni strani priznava protikonkurenčni namen sestankov AC‑Treuhand v februarju in aprilu ter vsaj enega od sestankov v juliju 1999.

126    Po drugi strani pa iz teh dokazov za trg kositrnih stabilizatorjev vsaj izhaja, da so se podjetja, ki so delovala na tem trgu in se udeleževala sestankov AC‑Treuhand, uskladila vsaj o zvišanju cen v drugem delu leta 1999, torej v času sestankov AC‑Treuhand, katerih obstoja tožeča stranka ne izpodbija.

127    Desetič, tožeča stranka v zvezi s kršitvami na področju kositrnih stabilizatorjev in kršitvami na področju sektorja ESBO/estrov v letu 2000 izpodbija Komisijino razlago memoranduma Akcros.

128    Tožeča stranka trdi, da je memorandum Akcros, katerega besedilo je povzeto v točki 83 te sodbe, „pretežno razbremenilen“. Navedeni memorandum naj ne bi dokazoval, da se je omejevalni sporazum izvajal do leta 2000, temveč naj bi nasprotno izkazoval, da je intenzivnost sporazuma v letih 1996/1997 strmo upadla in da v letih 1999/2000 ni bilo več nobenih protikonkurenčnih ravnanj.

129    To naj bi izhajalo iz nekaterih odlomkov iz memoranduma Akcros, ki navajajo „povsem drugačen [položaj]“ „pred dvema letoma“, to, da „[l]eta 1996 ali 1997 takih sestankov ni bilo več“, da se je tej družbi zdelo, da v pošiljanju informacij, ki niso informacije o konkurenci, „ni nič spornega in da je to koristno“, da „se sestanek, ki mu predseduje družba AC‑Treuhand, sam po sebi ne zdi zloraben“, in to, da se je „na [njenega] predstavnika pritiskal[o], naj se vrne[jo] na položaj, ko se je na sestankih AC‑Treuhand redno dogovarjalo o določanju cen in razdelitvi trga“.

130    Te trditve ni mogoče sprejeti.

131    Ugotoviti je namreč treba, da tožeča stranka v vlogah povzema le očitno okrnjene odlomke memoranduma Akcros, kot je tudi razvidno iz točke 83 te sodbe.

132    Tako iz nekaterih odlomkov iz memoranduma Akcros z dne 16. februarja 2000 izhaja, da je njegov avtor priporočal, naj se teh sestankov več ne udeležuje in naj se zadovolji s pošiljanjem „podatk[ov] o prodaji“. Dvakrat je z uporabo sedanjika – kar je treba poudariti – tudi navedel pritiske glede „zamrznitv[e] tržnih deležev“ in „občasn[ih] pogovor[ov], ki bi se lahko šteli za neustrezne“ in ki „nedvomno niso [bili] dopustni“.

133    Vsekakor memorandum Akcros v celoti pravno zadostno dokazuje obstoj protipravnih ravnanj, ki se tožeči stranki očitajo v izpodbijani odločbi, saj je iz njega tako glede trga kositrnih stabilizatorjev kot glede trga ESBO/estrov razviden dokaz, da je eno od podjetij, ki se je udeleževalo sestankov AC‑Treuhand, ugotovilo, da imajo ti protikonkurenčen namen, in da je to isto podjetje marca 2000 menilo, da je primerno, da se navedenih sestankov več ne udeležuje ter da se odkrito distancira, kar je navedeno dvakrat, od njihovega namena, in sicer v prvem četrtletju leta 2000, torej v obdobju, v katerem so potekali sestanki AC‑Treuhand, katerih obstoja tožeča stranka ne izpodbija.

134    Ni mogoče sprejeti, da se je takšno ravnanje družbe Akcros v prvi polovici leta 2000 nanašalo na protikonkurenčne sestanke s treh ali celo štirih let pred tem.

135    Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala nadaljevanje kršitve na področju kositrnih stabilizatorjev po 11 novembru 1999.

–       Nadaljevanje kršitve v sektorju ESBO/estri po 11. novembru 1999

136    V zvezi s sektorjem ESBO/estri je Komisija v izpodbijani odločbi na podlagi različnih dokazov, navedenih v točkah od 305 do 315 obrazložitve za leto 1999 in v točkah od 316 do 323 obrazložitve za leto 2000, ugotovila, da so se protipravna ravnanja v letu 1999 nadaljevala vse do 26. septembra 2000, torej dlje kot do 11. novembra 1999.

137    Prvič, leta 1999 je bilo osem sestankov AC‑Treuhand, in sicer dva januarja, dva maja in dva septembra ter po en 14. in 15. decembra, na katerih so bile zastopane družbe Akcros, Ceca, Chemson, Faci in Chemtura (točka 305 obrazložitve izpodbijane odločbe), česar tožeča stranka ne izpodbija.

138    Drugič, Komisija je poudarila, da je bilo v mesečnem poročilu družbe Chemtura za mesec avgust z dne 16. septembra 1999 navedeno, da so se podjetja dogovorila za „zvišanje cen za približno 10 % v [sektorju ESBO/estri] z učinkom v oktobru“ (točka 308 obrazložitve izpodbijane odločbe).

139    Tretjič, Komisija se je v točki 315 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na zapisnik s sestanka z dne 15. decembra 1999, ki ga je spisala tožeča stranka in v katerem je navedeno, da „tesnejše sodelovanje“ s podjetjem, ki se še ne udeležuje sestankov AC‑Treuhand, „trenutno“ ni mogoče.

140    Četrtič, leta 2000 je bilo pet sestankov AC‑Treuhand, in sicer dva marca, en junija in dva septembra, na katerih so bile zastopane družbe Akcros, CECA, Chemson, Faci in Chemtura (točka 316 obrazložitve izpodbijane odločbe), česar tožeča stranka ne izpodbija.

141    Petič, Komisija se je oprla na memorandum Akcros, katerega vsebina je povzeta v točki 83 te sodbe.

142    Šestič, Komisija se je oprla tudi ročne zapiske Akcros, ki so opisani v točki 84 te sodbe.

143    Sedmič, Komisija je navedla, da je v dodatku k memorandumu Akcros predstavnik te družbe v okviru sestanka AC‑Treuhand z dne 22. marca 2000 v Zürichu navedel, da se ta družba ne bo več udeleževala sestankov AC‑Treuhand (točka 319 obrazložitve izpodbijane odločbe).

144    Osmič, Komisija je navedla tudi, da je družba Akcros z dopisom z dne 5. junija 2000 potrdila svoj namen, da se sestankov AC‑Treuhand ne bo več udeleževala (točka 320 obrazložitve izpodbijane odločbe), česar tožeča stranka ne izpodbija.

145    Devetič, Komisija se je sklicevala na zapisnik sestanka z dne 26. septembra 2000, ki ga je tožeča stranka organizirala v Italiji, ki ga je pridobila od družbe Chemson med upravnim postopkom in v katerem je omenjena možnost, da se „sodelovanje“ ne bi nadaljevalo „tako kot v preteklosti“ (točka 323 obrazložitve izpodbijane odločbe), kar tožeča stranka izpodbija zgolj s sklicevanjem na izjave S.

146    Desetič, Komisija se je oprla tudi na izjave, ki jih je družba Chemtura podala v okviru sodelovanja s Komisijo med upravnim postopkom in ki izkazujejo nadaljevanje omejevalnega sporazuma na področju sektorja ESBO/estri „do leta 2001“ (točka 420(b) obrazložitve izpodbijane odločbe).

147    Ob upoštevanju vsega navedenega Splošno sodišče meni, da je Komisija s tem, da je predložila dokaze, s katerimi se lahko pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo zadevno kršitev v obravnavani zadevi, dokazala kršitev v sektorju ESBO/estri, ugotovljeno v izpodbijani odločbi, in da je v izpodbijani odločbi navedla zadostne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila storjena kršitev, ki se nanaša na sektor ESBO/estri.

148    V točkah od 137 do 146 te sodbe navedeni različni dokazi v zvezi s sektorjem ESBO/estri namreč izključujejo to, da sestanki AC‑Treuhand, ki so za ta sektor potekali vsaj decembra 1999, ne bi imeli protikonkurenčnega namena.

149    Ti dokazi – zlasti v točki 139 te sodbe navedeni zapisnik AC‑Treuhand z dne 15. decembra 1999, memorandum Akcros, v katerem se obsoja protikonkurenčna narava sestankov AC‑Treuhand, odločitev navedene družbe, da se jih ne bo več udeleževala, to, da se je od njih leta 2000 dvakrat javno distancirala, to, da je načrtovala usposabljanje za ozaveščanje svojih delavcev glede pravil o konkurenci, izjave družbe Chemtura, ki pričajo o nadaljevanju omejevalnega sporazuma „do leta 2001“ – in odsotnost kakršnih koli dokazov tožeče stranke o spremembi narave sestankov AC‑Treuhand jasno izkazujejo protikonkurenčni namen sestankov AC‑Treuhand.

150    Iz tega sledi, da sestanki AC‑Treuhand, ki so potekali decembra 1999 in marca 2000, niso mogli imeti drugačnega namena od prejšnjih sestankov, saj so se v enakih okoliščinah s S. sestali iste družbe in isti ljudje.

151    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi navedla sklop indicev, ki kot celota utemeljuje trdno prepričanje, da so se odločitve o protipravnih ravnanjih na področju sektorja ESBO/estri v okviru sestankov AC‑Treuhand sprejemale dlje kot vsaj do 11. novembra 1999.

152    Vsega zgoraj navedenega ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke.

153    Prvič, tožeča stranka iz razlogov, navedenih v točkah od 124 do 126 te sodbe, ne more učinkovito izpodbijati dokazne vrednosti mesečnega poročila družbe Chemtura, navedenega v točki 138 te sodbe.

154    Drugič, tožeča stranka ne more resno trditi, da se zapisnik s sestanka AC‑Treuhand z dne 15. decembra 1999, ki je naveden v točki 139 te sodbe in v katerem je navedeno, da „tesnejše sodelovanje“ s podjetjem, ki se še ne udeležuje sestankov AC‑Treuhand, „trenutno“ ni mogoče, nanaša na sodelovanje navedenega podjetja pri predložitvi tržne statistike.

155    Tožeča stranka namreč le ponavlja svoje trditve o domnevni vsebini sestankov AC‑Treuhand, kar ne more vplivati na dokazno vrednost dokazov, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi.

156    Sicer pa načrtovanje „tesnejšega sodelovanja“ pomeni, da je takrat obstajalo neko minimalno sodelovanje, ki ni moglo biti nič drugega kot sodelovanje navedenega podjetja pri tržni statistiki, tako da je „tesnejše sodelovanje“ izključevalo zgolj sodelovanje pri tržni statistiki.

157    Tretjič, tožeča stranka se iz razlogov, navedenih v točki 104 te sodbe, ne more upoštevno opreti na izjavo S.

158    Četrtič, iz razlogov, navedenih v točkah od 131 do 133 te sodbe, prav tako ne more prepričati z izpodbijanjem dokazne vrednosti memoranduma Akcros.

159    Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala nadaljevanje kršitve na področju sektorja ESBO/estri po 11. novembru 1999.

160    Zato ni treba presojati trditev tožeče stranke v zvezi z drugimi dokazi, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi, da bi dokazala obstoj kršitve na področju sektorja ESBO/estri do septembra 2000.

161    Tudi če bi bile te trditve utemeljene, namreč ne bi mogle biti upoštevne v utemeljitev drugega razloga tožeče stranke za razglasitev ničnosti.

162    Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi pravno zadostno dokazala, da so se protipravna ravnanja nadaljevala po 11. novembru 1999, tako da njena pooblastila za naložitev sankcij 11. novembra 2009 niso zastarala.

163    Nazadnje je treba razsoditi, da so trditve tožeče stranke glede neobstoja pravnega interesa za ugotovitev kršitve tako izgubile izhodišče in jih je zato treba zavrniti.

164    Zato je treba drugi tožbeni razlog, ki ga tožeča stranka navaja za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, zavrniti.

 Osmi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe zaradi prepoznega obvestila o preiskovalnem postopku

165    Tožeča stranka z osmim tožbenim razlogom, ki ga navaja za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, trdi, da je to, da jo je Komisija prepozno obvestila o preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njo, škodljivo vplivalo na izvrševanje njene pravice do obrambe.

166    Tožeča stranka trdi, da bi jo morala Komisija v skladu s splošno obveznostjo, ki jo ima, izrecno obvestiti o preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njo, kmalu po začetku preiskave, najpozneje pa z zahtevo z dne 8. oktobra 2007.

167    Tožeča stranka pa naj bi bila o tem obveščena šele z dopisom Komisije z dne 9. februarja 2009, torej leto in pol pozneje, le nekaj tednov pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 18. marca 2009.

168    To prepozno obvestilo o preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njo, naj bi škodljivo vplivalo na izvrševanje pravice tožeče stranke do obrambe.

169    Tožeča stranka glede tega trdi, da je med letoma 2007 in 2009 spomin S. začel pešati, tako da njegova izjava z dne 20. maja 2009 ni bila zelo podrobna in je z vidika Komisije še dodatno izgubila verodostojnost.

170    V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso, in kot je potrjeno v členu 6(3) PEU, temeljne pravice del splošnih načel prava, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče. Sodišče je tako večkrat razsodilo, da pomeni spoštovanje pravice do obrambe pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike splošno načelo prava Unije (glej sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točka 26 in navedena sodna praksa).

171    Glede postopka za uporabo člena 81 ES je iz sodne prakse razvidno, da je upravni postopek pred Komisijo razdeljen na dve ločeni in zaporedni fazi, od katerih ima vsaka svojo notranjo logiko, in sicer na predhodno preiskovalno fazo na eni strani in kontradiktorno fazo na drugi. Namen predhodne preiskovalne faze, ki traja tudi po sprejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, je Komisiji omogočiti, da zbere vse upoštevne informacije, ki potrdijo ali ovržejo obstoj kršitve pravil o konkurenci, in sprejme prvo stališče o usmeritvi in tudi nadaljevanju postopka. Kontradiktorna faza, ki traja od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja končne odločbe, pa mora Komisiji omogočiti, da se dokončno opredeli do očitane kršitve (glej sodbo Sodišča z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C‑521/09 P, ZOdl., str. I‑8947, točka 113 in navedena sodna praksa).

172    Sodišče je glede predhodne preiskovalne faze pojasnilo, da se ta faza začne, ko Komisija pri izvajanju pooblastil, ki ji jih je podelil zakonodajalec Unije, sprejme ukrepe, ki zajemajo očitek storitve kršitve in pomembno vplivajo na položaj osumljenih subjektov (glej zgoraj navedeno sodbo Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 114 in navedena sodna praksa).

173    Zadevni subjekt je šele na začetku upravne kontradiktorne faze z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah obveščen o vseh bistvenih elementih, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka. Zato lahko zadevno podjetje šele po prejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah uveljavlja svojo pravico do obrambe (glej zgoraj navedeno sodbo Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 115 in navedena sodna praksa).

174    Vendar pa je Sodišče glede tega tudi razsodilo, da lahko pripravljalni ukrepi, ki jih Komisija sprejme v predhodni preiskovalni fazi, zlasti ukrepi preiskave in zahteve za informacije, v nekaterih primerih po svoji naravi vključujejo očitek kršitve predpisov Unije na področju konkurence in imajo lahko pomembne vplivajo na položaj zadevnih subjektov (zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 116).

175    Zato je treba preprečiti, da bi bila pravica do obrambe nepopravljivo kršena v tej fazi upravnega postopka, ker so odrejeni pripravljalni ukrepi lahko odločilni za zagotovitev dokazov o nezakonitosti ravnanja podjetij, za katero lahko odgovarjajo (zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 117).

176    Sodišče je tako glede spoštovanja razumnega roka v bistvu presodilo, da preizkus vira morebitnega oviranja učinkovitega izvrševanja pravice do obrambe ne more biti omejen samo na kontradiktorno fazo upravnega postopka, ampak se mora raztezati na ves postopek in se nanašati na njegovo celotno trajanje (sodbi Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, C‑105/04 P, ZOdl., str. I‑8725, točki 49 in 50, in Technische Unie proti Komisiji, C‑113/04 P, ZOdl., str. I‑8831, točki 54 in 55).

177    Kot navaja Sodišče, pa se podobne ugotovitve uporabljajo za vprašanje, ali in koliko informacij o predmetu in cilju preiskave mora Komisija zadevnemu subjektu posredovati že v predhodni preiskovalni fazi preiskave, na podlagi katerih bi se ta lahko učinkovito branil v kontradiktornem postopku (zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 119).

178    To pa ne pomeni, da mora Komisija že pred sprejetjem prvega ukrepa glede nekega subjekta tega v vsakem primeru obvestiti o sami možnosti pripravljalnih ukrepov ali ukrepov pregona na podlagi konkurenčnega prava Unije, zlasti če to utegne neprimerno zmanjšati učinkovitost preiskave Komisije (glej zgoraj navedeno sodbo Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 120 in navedena sodna praksa).

179    Utemeljenost osmega tožbenega razloga, ki ga tožeča stranka navaja za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in ki se nanaša na domnevno prepozno obvestilo o preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njo, je treba torej presojati na podlagi teh ugotovitev.

180    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da v okviru osmega tožbenega razloga tožeča stranka ne zatrjuje, da je na izvrševanje njene pravice do obrambe škodljivo vplivalo trajanje celotnega upravnega postopka, ta trditev se namreč navaja v okviru sedmega tožbenega razloga in se bo s tega vidika vsekakor obravnavala v točkah od 198 do 221 te sodbe.

181    Tožeča stranka v okviru osmega tožbenega razloga trdi, da je na njeno izvrševanje pravice do obrambe škodljivo vplival čas, ki je pretekel med zahtevo z dne 8. oktobra 2007 in datumom, na katerega je bila, kot priznava, z dopisom Komisije obveščena o preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njo, torej 9. februarjem 2009, kar je leto in pol pozneje in le nekaj tednov pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 18. marca 2009.

182    Tožeča stranka v svoji trditvi v utemeljitev osmega tožbenega razloga ocenjuje, da bi jo Komisija morala o preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njo, obvestiti že ob začetku preiskave ali „najpozneje“ z datumom zahteve z dne 8. oktobra 2007.

183    Tako pri presoji utemeljenosti osmega tožbenega razloga tožeče stranke ni treba preverjati, ali bi jo morala Komisija o tem obvestiti v kateri od faz upravnega postopka pred 8. oktobrom 2007.

184    Glede na v točkah od 169 do 177 te sodbe navedeno sodno prakso zadostuje preveriti, ali je Komisija v zahtevi z dne 8. oktobra 2007 tožeči stranki poslala zadostne informacije o predmetu in cilju preiskave, na podlagi katerih bi se ta lahko učinkovito branila v kontradiktorni fazi postopka.

185    Komisija je v zahtevi z dne 8. oktobra 2007 navedla „obtožbe o protikonkurenčnem ravnanju v sektorju toplotnih stabilizatorjev“, ki so zadevale določeno „število strank, udeleženih na trgu toplotnih stabilizatorjev“.

186    Kar zadeva vsebino zahtevanih informacij, je Komisija zahtevala podatke o kontaktni osebi ali „pravniku [lawyer], ki je ustrezno pooblaščen za odgovor“ na zadevno zahtevo.

187    Iz točk 3 in 5 zahteve z dne 8. oktobra 2007 je tudi razvidno, da je želela Komisija prejeti informacije o obdobjih udeležbe strank na trgu toplotnih stabilizatorjev in o tem, ali je tožeča stranka organizirala sestanke za industrijo toplotnih stabilizatorjev.

188    Zato se lahko upravičeno šteje, da je Komisija z vsebino zahteve z dne 8. oktobra 2007 tožeči stranki dala informacije o predmetu in cilju zadevne preiskave, na podlagi katerih bi se tožeča stranka lahko učinkovito branila v kontradiktorni fazi postopka.

189    Res je, da Komisija v zahtevi z dne 8. oktobra 2007 ni izrecno navedla obtožb, ki so tožečo stranko posebej bremenile.

190    Vendar Komisiji v zahtevi z dne 8. oktobra 2007 tožeče stranke ni bilo treba izrecno šteti za odgovorne glede določenih obtožb, zato je v tisti fazi ni bilo treba obvestiti, da je obdolžena. Tako je za to, da se šteje, da je bila pravica tožeče stranke do obrambe zagotovljena, zadostovalo, da je Komisija jasno navedla pravno podlago za svojo zahtevo in njen namen (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, ZOdl., str. II‑1255, točka 334).

191    Poleg tega je treba šteti, tudi če bi Komisija morala tožečo stranko obvestiti vsaj o domnevah kršitev in o tem, da je lahko izpostavljena očitkom, povezanim s temi morebitnimi kršitvami, da je Komisija glede na vsebino zahteve z dne 8. oktobra 2007, kot je navedena v točkah od 185 do 187 te sodbe, tako obveznost izpolnila.

192    Zato osmi tožbeni razlog tožeče stranke ni utemeljen.

193    Tudi če je bila tožeča stranka o preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njo, obveščena prepozno, torej šele 9. februarja 2009, pa ni nikakor dokazala, da je ta zamuda škodljivo vplivala na izvrševanje njene pravice do obrambe.

194    Ugotoviti je namreč treba, da tožeča stranka v zvezi s tem navaja le pešanje spomina S. med letoma 2007 in 2009.

195    Na tako trditev pa se tožeča stranka ne more učinkovito sklicevati.

196    Ne glede na zanesljivosti izjav S. na fiziološki ravni in na osrednjo vlogo, ki jo je imel v omejevalnih sporazumih, česar tožeča stranka ne izpodbija in zaradi česar je resničnost njegovih izjav ne glede na njihovo vsebino več kot le dvomljiva, tožeča stranka namreč ni nikakor prikazala, kako bi ji deset let po koncu spornih dejstev le eno leto in pol zgodnejše obvestilo o preiskovalnem postopku omogočilo, da bi se lahko učinkovito branila v kontradiktornem postopku.

197    Zato je treba osmi tožbeni razlog, ki ga tožeča stranka navaja za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, zavrniti.

 Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela odločanja v razumnem roku zaradi dolžine upravnega postopka

198    Tožeča stranka se v okviru sedmega tožbenega razloga, ki ga navaja v utemeljitev razglasitvi ničnosti izpodbijane odločbe, sklicuje na kršitev načela odločanja v razumnem roku zaradi dolžine upravnega postopka. Od začetka preiskav 12. februarja 2003 do obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 18. marca 2009 naj bi preteklo predolgo obdobje, in sicer več kot šest let.

199    Takega trajanja pa naj ne bi bilo mogoče upravičiti z zapletenostjo zadeve. Poleg tega tožeča stranka trdi, da Komisiji v zvezi z njo ni bilo treba prekiniti upravnega postopka med čakanjem na izid sodnega postopka Akzo.

200    S tem naj bi se škodljivo vplivalo na pravico tožeče stranke do obrambe, saj naj bi po eni strani leta 2009 spomini S., ki je „vodil“ sestanke AC‑Treuhand, že močno zbledeli, po drugi pa naj več ne bi razpolagala z nekaterimi dokumenti v zvezi z obdobjem kršitve, ker je v skladu s trditvami tožeče stranke zakonski rok za obvezno hrambo dokumentov, ki je v švicarskem pravu deset let, že potekel, tako da se je le stežka branila pred očitki Komisije.

201    Komisija ob opozarjanju, da je v točki 771 obrazložitve izpodbijane odločbe priznala, da je faza preiskave zaradi posebnih okoliščin trajala dlje kot običajno, s čimer je bilo utemeljeno izredno 1‑odstotno znižanje naloženih glob, med drugim tudi tožeči stranki, navaja, da je morala počakati na izid sodnega postopka Akzo, tako da trajanja postopka ni mogoče pripisati njej.

202    Komisija prav tako trdi, da to trajanje še ne bi moglo povzročiti razglasitve ničnosti odločbe, tudi če bi se ji lahko pripisalo, saj ni imelo škodljivega vpliva na pravico tožeče stranke do obrambe.

203    V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je upoštevanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike splošno načelo prava, katerega spoštovanje zagotavljajo sodišča Unije (glej zgoraj navedeno sodbo Technische Unie proti Komisiji, točka 40 in navedena sodna praksa), pri čemer to načelo sledi členu 6(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določeno pa je v členu 41 Listine o temeljnih pravicah.

204    Vendar iz sodne prakse prav tako izhaja, da razglasitev odločbe Komisije za nično tudi ob predolgem trajanju postopka pravno ni potrebna, če otežitev možnosti obrambe udeleženih podjetij ni prepričljivo prikazana in torej ni nobenih indicev za to, da bi lahko predolgo trajanje postopka vplivalo na vsebino odločbe Komisije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 49, in sodbo Splošnega sodišča z dne 1. julija 2008 v zadevi Compagnie maritime belge proti Komisiji, T‑276/04, ZOdl., str. II‑1277, točka 45).

205    Nespoštovanje načela odločanja v razumnem roku, razen v tem primeru, ne vpliva na veljavnost upravnega postopka in ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijane odločbe.

206    Opozoriti je treba tudi, da preizkus vira morebitnega oviranja učinkovitega izvrševanja pravice do obrambe ne more biti omejen samo na kontradiktorno fazo upravnega postopka, ampak se mora raztezati na ves postopek in se nanašati na njegovo celotno trajanje (zgoraj navedeni sodbi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, točki 49 in 50, in Technische Unie proti Komisiji, točki 54 in 55).

207    Sedmi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela odločanja v razumnem roku in ga tožeča stranka navaja za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, je treba torej presojati na podlagi teh ugotovitev.

208    Kot je navedeno v točkah od 11 do 19 te sodbe, v obravnavani zadevi ni sporno, da je Komisija preiskavo v tej zadevi začela s pregledi v prostorih 12. in 13. februarja 2003, jo 8. oktobra 2007 nadaljevala z zahtevami za informacije, naslovljenimi na vpletena podjetja, med drugim na tožečo stranko, in da je tem podjetjem 18. marca 2009 poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, nato pa je 11. novembra 2009 sprejela izpodbijano odločbo.

209    Prav tako ni sporno, da je bila tožeča stranka formalno vključena v upravni postopek v obravnavani zadevi šele z zahtevo Komisije z dne 8. oktobra 2007.

210    Zato je v zvezi s tožečo stranko upravni postopek trajal od 8. oktobra 2007 do 11. novembra 2009, torej nekaj več kot dve leti.

211    Tako trajanje pa v okoliščinah obravnavane zadeve po mnenju Splošnega sodišča ne more pomeniti predolgega trajanja glede na načelo odločanja v razumnem roku, tako da bi zgolj ta ugotovitev lahko zadostovala za zavrnitev sedmega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela odločanja v razumnem roku in ga tožeča stranka navaja za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

212    Vendar tožeča stranka zatrjuje kršitev načela odločanja v razumnem roku ob tem, da navedenega roka ne šteje od zahteve z dne 8. oktobra 2007, ki jo neposredno zadeva, temveč od začetka preiskave, ki se na splošno nanaša na sporne sporazume, torej od 12. in 13. februarja 2003, ne da bi bila na začetku sama vključena v preiskavo.

213    Ne glede na to, ali čas med začetkom preiskave, ki se na splošno nanaša na sporne sporazume, in vključitvijo tožeče stranke v postopek pomeni kršitev odločanja v razumnem roku in ali se taka kršitev lahko pripiše Komisiji, sedmega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela odločanja v razumnem roku in ga tožeča stranka navaja za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, ni mogoče sprejeti.

214    Kot je bilo poudarjeno v točki 206 te sodbe, je Sodišče namreč za namene preverjanja skladnosti z načelom odločanja v razumnem roku razširilo upoštevno obdobje ter upoštevalo tudi predhodno fazo Komisijine preiskave.

215    Tudi če bi bilo treba, kot trdi tožeča stranka, ne da bi ji Komisija v tem oporekala, spoštovanje načela odločanja v razumnem roku preverjati od začetka preiskave, ki se nanaša na splošno na zadevne kršitve, in ne od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ali prvega preiskovalnega ukrepa, ki vključuje tožečo stranko, bi morala ta za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe še vedno dokazati, da je trajanje upravnega postopka škodljivo vplivalo na izvrševanje njene pravice do obrambe in da je vsebina izpodbijane odločbe zato drugačna.

216    Vendar je treba razsoditi, da tožeča stranka glede tega ni predložila nobenega dokaza.

217    Tožeča stranka ni namreč nikakor dokazala, da bi S., če bi jo Komisija prej vključila v preiskavo, verjetno podal povsem drugačno izjavo, ki bi tožeči stranki omogočala, da bi lahko bolje izvrševala svojo pravico do obrambe, tako da bi bila vsebina izpodbijane odločbe drugačna.

218    Dalje, ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni predložila nobenega podatka o naravi in vsebini dokumentov, ki bi jih lahko predložila, če bi jih hranila.

219    Nazadnje, tožeča stranka ne more utemeljeno uveljavljati trajanja obvezne hrambe dokumentov, ki je v skladu s švicarsko zakonodajo za podjetja po potrebi obvezno, saj bi lahko v obravnavani zadevi namreč predvidela potrebo po hrambi nekaterih dokumentov z vidika očitkov, ki jih zoper njo uveljavlja Komisija, saj je v zadevi organski peroksidi 27. marca 2003 prejela obvestilo o možnih kršitvah, 10. decembra 2003 pa odločbo o ugotovitvi kršitve, ki se ji pripisuje.

220    Tožeča stranka vsekakor ne izpodbija protikonkurenčne narave sestankov AC‑Treuhand, ki jih je vodil S., do „sredine leta 1999“, ključno obdobje za njeno obrambo v zvezi s tem pa je bila druga polovica tega leta. Vendar se v trenutku, ko je bila vključena v preiskavo Komisije, torej 8. oktobra 2007, in na dan obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, torej 18. marca 2009, rok za hrambo dokumentov, na katerega se sklicuje, za dokumente, ki se nanašajo na drugo polovico leta 1999, še ni iztekel. Zato je morala tudi ob obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah še razpolagati z vsemi upoštevnimi dokumenti in bi jih lahko ohranila za izvrševanje svoje pravice do obrambe. Tako pa ne more trditi, da je domnevno predolgo trajanje upravnega postopka škodljivo vplivalo na izvrševanje njene pravice do obrambe v zvezi s tem.

221    Zato je treba sedmi tožbeni razlog, ki ga tožeča stranka navaja za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, zavrniti.

 Prvi del šestega tožbenega razloga: kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003

222    Tožeča stranka v prvem delu šestega tožbenega razloga navaja kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, saj naj bi skupni znesek obeh naloženih glob, in sicer 348.000 EUR (dvakrat 174.000 EUR), presegal 10 % njenega celotnega prometa v poslovnem letu pred letom sprejetja izpodbijane odločbe, ki je v obravnavani zadevi 1.763.917 EUR v letu 2008.

223    Tožeča stranka trdi, da je obstajala le enotna kršitev, tako da se globi nanašata na isto kršitev, vsota obeh glob pa ne bi smela presegati 10 % celotnega prometa.

224    Čeprav naj bi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah dolgo zatrjevala enotno kršitev, naj bi Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila „obstoj dveh vzporednih, vendar podobnih kršitev“ (točka 395 obrazložitve izpodbijane odločbe), ne da bi pojasnila to spremembo analize, s čimer naj bi bila v izpodbijani odločbi kršena obveznost obrazložitve.

225    Vsebinsko naj bi Komisija napačno uporabila merilo dopolnjevanja med dogovori s tem, da ga je v izpodbijani odločbi nadomestila z zahtevo za dokaz o medsebojni gospodarski odvisnosti obeh sporazumov, medtem ko naj bi enotna zapletena kršitev predpostavljala sledenje skupnemu protikonkurenčnemu cilju.

226    Kot naj bi izhajalo iz same izpodbijane odločbe, pa naj bi bili dogovori, ki predstavljajo domnevni kršitvi, zelo tesno povezani z vidika proizvodov, ki se za PVC uporabljajo dopolnjujoče in se prodajajo isti skupini strank, vsebine dogovorov, cilja, ki mu sledijo, oseb, vloge S. ter časovnega in geografskega obsega.

227    Tožeča stranka se podredno sklicuje na načelo in dubio pro reo, ki naj bi se uporabljalo pri ugotavljanju, ali je storila eno ali več kršitev. V obravnavani zadevi naj bi bilo treba ob dvomu o obstoju dveh kršitev odločiti ugodneje za tožečo stranko.

228    Komisija ob priznavanju, da je v izpodbijani odločbi svoje stališče o enotnosti kršitve glede na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah spremenila, trdi, da je tako ravnala po ponovnem pregledu ob upoštevanju nasprotnega stališča različnih zadevnih strank, med njimi tudi tožeče stranke, navedenih zlasti v njihovih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

229    Komisija v zvezi s tem opozarja, da je v izpodbijani odločbi navedla, da so bili za kršitvi sestanki ločeni, da je bilo njuno trajanje različno, različni so bili tudi zadevni proizvodi, in sicer v kemičnih in fizikalnih lastnostih, ceni, uporabi in odjemalcih, pri čemer so bila nekatera podjetja udeležena le pri eni kršitvi, na trgu, ki ga zadeva druga kršitev, pa so bila stranke.

–       Uvodne ugotovitve

230    Najprej je treba opozoriti, da opredelitev določenih protipravnih ravnanj za eno kršitev ali več različnih kršitev načeloma vpliva na sankcijo, ki se lahko izreče, saj lahko ugotovitev več različnih kršitev pomeni naložitev več različnih glob, vsakič v okviru zgornjih mej iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, torej ob spoštovanju zgornje meje 10 % prometa v poslovnem letu pred sprejetjem odločbe (sodbi Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 118, in z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točki 70 in 158, ter zgoraj navedena sodba Amann & Söhne in drugi proti Komisiji, točka 94).

231    Tako lahko Komisija v eni sami odločbi ugotovi dve ločeni kršitvi in naloži dve globi v skupnem znesku, ki presega zgornjo mejo 10 % iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, če znesek posamezne globe ne presega navedene zgornje meje.

232    Za uporabo navedene zgornje meje 10 % namreč ni pomembno, ali se različne kršitve pravil Unije o konkurenci kaznujejo v enem samem postopku ali v različnih, časovno zamaknjenih postopkih, saj zgornja meja 10 % velja za vsako kršitev člena 81 ES (sodba Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, T‑68/04, ZOdl., str. II‑2511, točka 132).

233    V obravnavani zadevi za presojo utemeljenosti prvega dela šestega tožbenega razloga zadostuje preveriti, ali je Komisija dokazala obstoj dveh ločenih kršitev in ne le obstoj enotne kršitve, kot zatrjuje tožeča stranka.

–       Dvojnost kršitev

234    Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija na podlagi vseh ugotovitev, navedenih v točkah od 3 do 8 obrazložitve v zvezi z zadevnimi trgi, točkah od 75 do 77 obrazložitve v zvezi z zadevnimi proizvodi, točkah od 388 do 394 obrazložitve v zvezi z načeli, ki se glede tega po njenem mnenju uporabljajo, in točkah od 395 do 404 obrazložitve v zvezi z njihovo uporabo v obravnavani zadevi, v tem primeru ugotovila obstoj dveh ločenih kršitev.

235    Zato je treba takoj zavrniti trditev tožeče stranke – ki razen s sklicevanjem na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah nikakor ni podprta in ob kateri se tožeča stranka ne sklicuje na kršitev svoje pravice do obrambe v zvezi s tem – da izpodbijana odločba glede obstoja dveh kršitev ni obrazložena.

236    Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je Komisija navedla različne razloge, katerih bistvo je povzeto v točkah od 396 do 401 obrazložitve, za ugotovitev, da je bila kršitev, ki se nanaša na trg kositrnih stabilizatorjev, vzporedna in podobna kršitvi, ki se nanaša na trg ESBO/estrov, vendar je bila od nje v bistvu ločena z vidika neobstoja celostnega načrta, katerega cilj bi bil izkrivljanje konkurence, razlik med zadevnimi trgi in proizvodi ter neobstoja medsebojne odvisnosti omejevalnih sporazumov, zlasti glede trajanja kršitev, udeležencev in datumov raznih tajnih sestankov.

237    Vsebinsko tožeča stranka v bistvu trdi, da sta bili domnevni kršitvi tesno povezani, tako da sta potekali po celostnem načrtu, in da sta torej dejansko pomenili zgolj eno enotno kršitev.

238    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da se pojem enotne kršitve nanaša na položaj, ko je bilo več podjetij udeleženih pri kršitvi, sestavljeni iz trajajočega ravnanja z enim samim gospodarskim ciljem, to je izkriviti konkurenco, ali iz posameznih kršitev, ki so med seboj povezane z enotnostjo cilja (isti cilj za vse elemente) in gospodarskih subjektov (kršitve zadevajo ista podjetja, ki se zavedajo, da sodelujejo z namenom doseči isti cilj) (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 257, in zgoraj navedena sodba Amann & Söhne in Cousin Filtrerie proti Komisiji, točka 89).

239    Dalje je treba poudariti, da je lahko kršitev člena 81(1) ES posledica ne le ločenega dejanja, ampak niza dejanj ali tudi trajajočega ravnanja. Tej razlagi ni mogoče oporekati s trditvijo, da bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe. Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki je izkriviti konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v „celostni načrt“, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258).

240    Nazadnje je treba navesti, da pojem enotnega cilja ne more biti določen s splošnim sklicevanjem na izkrivljanje konkurence na trgu, ki ga zadeva kršitev, ker škodovanje konkurenci kot cilj ali učinek pomeni sestavni del vsakega ravnanja, za katero se uporablja člen 81(1) ES. Taka opredelitev pojma enotnega cilja bi lahko pojmu enotne in trajajoče kršitve odvzela del njegovega smisla, ker bi moralo biti posledično več ravnanj, ki se nanašajo na gospodarski sektor in so prepovedana s členom 81(1) ES, sistematično opredeljenih kot sestavni deli enotne kršitve (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 30. novembra 2011 v zadevi Quinn Barlo in drugi proti Komisiji, T‑208/06, ZOdl., str. II‑7953, točka 149 in navedena sodna praksa).

241    Za opredelitev različnih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve je treba preveriti, ali se medsebojno dopolnjujejo, tako da je vsako od njih namenjeno spopadanju z eno ali več posledicami običajne konkurence, in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k uresničitvi vseh protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru enotnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. V zvezi s tem je treba upoštevati vsako okoliščino, na podlagi katere je mogoče ugotoviti ali omajati navedeno zvezo, kot je obdobje uporabe, vsebina (vključno z uporabljenimi metodami) in ustrezno tudi cilj različnih zadevnih ravnanj (glej zgoraj navedeno sodbo Amann & Söhne in Cousin Filtrerie proti Komisiji, točka 92 in navedena sodna praksa).

242    Komisija lahko torej iz objektivnih razlogov začne ločene postopke, ugotovi ločene kršitve in naloži več ločenih glob (glej zgoraj navedeno sodbo Amann & Söhne in Cousin Filtrerie proti Komisiji, točka 93 in navedena sodna praksa).

243    Trditev tožeče stranke, s katero ta oporeka obstoju dveh ločenih kršitev in zatrjuje obstoj enotne kršitve na podlagi „celostnega načrta“, je treba torej presojati ob upoštevanju teh ugotovitev.

244    V zvezi s tem je, prvič, treba navesti, da se tožeča stranka ne more veljavno sklicevati na to, da omejevalna sporazuma spadata v okvir trajajočega ravnanja z enim gospodarskim ciljem, to je izkriviti konkurenco. Kot je bilo namreč že navedeno v točki 240 te sodbe, pojem enotnega cilja ne more biti določen s splošnim sklicevanjem na izkrivljanje konkurence na trgih, ki jih zadeva kršitev, ker škodovanje konkurenci kot cilj ali učinek pomeni sestavni del vsakega ravnanja, za katero se uporablja člen 81(1) ES. Taka opredelitev pojma enotnega cilja bi lahko pojmu enotne in trajajoče kršitve odvzela del njegovega smisla, ker bi moralo biti posledično v obravnavani zadevi več ravnanj, ki se nanašajo na isti gospodarski sektor – v obravnavani zadevi torej na sektor kositrnih stabilizatorjev – in so prepovedana s členom 81(1) ES, sistematično opredeljenih kot sestavni deli enotne kršitve.

245    Dalje, res je, da ni sporno niti to, da so se na sestankih AC‑Treuhand sestajali predstavniki istih podjetij, tako kadar je šlo za trg kositrnih stabilizatorjev, kot kadar je šlo za trg ESBO/estrov. Nekatere družbe, ki so bile zastopane na sestankih, ki so se nanašali na trg kositrnih stabilizatorjev, so bile namreč zastopane tudi na sestankih, ki so se nanašali na sektor ESBO/estri, in sicer gre za družbe, ki so pripadale skupinam Akzo, Elf Aquitaine, Chemtura in BASF.

246    Vendar pa je bila enotnost gospodarskih subjektov, kar zadeva glavne storilce sankcioniranih kršitev, le delna. Opozoriti je namreč treba, da so bila nekatera podjetja udeležena le pri enem od obeh omejevalnih sporazumov. Tako so bila podjetja MRF Michael Rosenthal, Reagens in podjetja, ki so pripadala skupini Baerlocher, udeležena le pri omejevalnem sporazumu na področju kositrnih stabilizatorjev, podjetje Faci in podjetja, ki so pripadala skupini GEA, pa le pri omejevalnem sporazumu na področju sektorja ESBO/estri.

247    V zvezi s podjetji, ki so se sestankov AC‑Treuhand udeleževala tako na področju kositrnih stabilizatorjev kot na področju sektorja ESBO/estri, je treba poudariti tudi, da nekaterih med njimi glede na to, ali je šlo za en ali drugi omejevalni sporazum, v istih obdobjih niso nujno zastopale iste fizične osebe, kot je razvidno iz razpredelnic iz priloge I k izpodbijani odločbi.

248    Zato je kljub delni enotnosti zadevnih podjetij izključeno, da bi vsa upoštevna podjetja in njihovi predstavniki zavestno sodelovali pri skupnem cilju, kar je značilno za obstoj enotne kršitve.

249    Drugič, poudariti je treba, da je obstoj različnih, čeprav sosednjih trgov proizvodov upoštevno merilo za ugotavljanje obsega in zato tudi enotnosti kršitev člena 81 ES (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi Wieland‑Werke in drugi proti Komisiji, T‑11/05, neobjavljena v ZOdl., točka 83 in navedena sodna praksa).

250    Čeprav ni sporno, da so trgi zadevnih proizvodov najmanj sosednji, pa v obravnavani zadevi, zato da bi se ugotovila enotna kršitev, ni mogoče šteti, da se zadevni proizvodi, in sicer kositrni stabilizatorji, ESBO in estri, nanašajo na isti trg.

251    Najprej, ne glede na njihove kemične in fizikalne lastnosti ter uporabo je jasno, kot je razvidno iz točke 245 te sodbe, da so samo velike evropske skupine iz sektorja hkrati dobavljale kositrne stabilizatorje, ESBO in estre.

252    Dalje, iz različnih dokumentov iz spisa in same dvojnosti različnih sestankov v zvezi z zadevnimi proizvodi izhaja, da so se cene, ki so se uporabljale in o katerih so se v obravnavani zadevi konkurenti protipravno dogovarjali, občutno razlikovale glede na to, ali je šlo za kositrne stabilizatorje ali za sektor ESBO/estri.

253    Nazadnje je treba poudariti, kot pravilno trdi Komisija in česar tožeča stranka vsebinsko ne izpodbija, da so bila nekatera podjetja kot Baerlocher in Reagens hkrati dobavitelji kositrnih stabilizatorjev in kupci ESBO in estrov.

254    Zato je Komisija pravilno ugotovila – na podlagi česar je izključila obstoj enotne kršitve in ugotovila obstoj dveh ločenih kršitev, ene na področju kositrnih stabilizatorjev in druge na področju sektorja ESBO/estri – da se ta trga proizvodov razlikujeta.

255    Tretjič, opozoriti je treba, da to, da sta se omejevalna sporazuma nanašala na različna trga proizvodov, še ne izključuje nujno tudi tega, da bi izhajala iz istega celostnega načrta, če bi se med njima lahko potrdilo dopolnjevanje v smislu pogojenosti ali usklajevanja.

256    Zadevnih različnih ravnanj pa ni mogoče opredeliti kot enotno kršitev, saj se medsebojno ne dopolnjujejo, saj vsako od njih ni bilo namenjeno spopadanju z eno ali več posledicami običajne konkurence in z medsebojnim vplivanjem ni prispevalo k uresničitvi vseh protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru enotnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja.

257    Najprej je treba spomniti, kot je bilo poudarjeno v točki 253 te sodbe in česar tožeča stranka ne izpodbija, da so se nekateri udeleženci enega od zadevnih omejevalnih sporazumov oskrbovali pri podjetjih, ki so bila udeležena pri drugem.

258    Absurdno pa bi bilo, kot je tožeča stranka trdila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, če bi bila podjetja, ki so bila udeležena pri omejevalnem sporazumu na področju kositrnih stabilizatorjev, kot sta Baerlocher in Reagens, udeležena pri celostnem omejevalnem sporazumu, ki bi pomenil enotno kršitev, saj so bila stranke v sektorju ESBO/estri in bi posledično trpela škodljive učinke, razen če bi bila izvzeta iz učinkov omejevalnega sporazuma na področju zadnjenavedenega sektorja, česar pa tožeča stranka v dokaz obstoja celostnega načrta ne navaja in kar nikakor ne izhaja iz nobenega dokumenta v spisu.

259    Dalje, poudariti je treba, da omejevalna sporazuma nista trajala enako dolgo. Ne glede na to, kdaj natančno sta prenehala, in to, da se ju tožeči stranki lahko pripiše šele od 1. decembra 1993, ko je nasledila družbo Fides, tožeča stranka ne oporeka ugotovitvi, da se je omejevalni sporazum na področju kositrnih stabilizatorjev začel februarja 1987, na področju sektorja ESBO/estri pa se je začel šele septembra 1991.

260    Iz tega je razvidno, da člani obeh omejevalnih sporazumov niso mogli imeti ne skupnega načrta ne skupnega cilja, da usklajeno in celovito odpravijo konkurenco na obeh zadevnih trgih (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435, točka 312).

261    Nazadnje je treba opozoriti – kot je razvidno iz razpredelnic iz Priloge I k izpodbijani odločbi in kar tožeča stranka sama posredno, vendar neizogibno, priznava v tožbi – da ne le, da skoraj noben sestanek s področja kositrnih stabilizatorjev ni potekal isti dan kot kateri od sestankov s področja sektorja ESBO/estri, temveč da so ti sestanki, čeprav so si bili pogosto časovno blizu, potekali tudi in predvsem v razmiku več dni ali celo več kot enega tedna.

262    Iz tega jasno izhaja, da člani obeh omejevalnih sporazumov niso mogli imeti ne skupnega načrta ne skupnega cilja, da usklajeno in celovito odpravijo konkurenco na obeh zadevnih trgih.

263    Ob upoštevanju teh elementov je treba presoditi, da je Komisija z zadostno gotovostjo dokazala obstoj dveh ločenih kršitev, tako da je treba trditev tožeče stranke glede dvoma, v primeru katerega bi zanjo moralo biti o tem ugodneje odločeno, zavrniti, in torej tudi, da Komisija v točki 401 obrazložitve izpodbijane odločbe ni napačno ugotovila obstoja ene enotne ter trajajoče kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP na področju kositrnih stabilizatorjev in druge, ločene, enotne ter trajajoče kršitve na področju sektorja ESBO/estri.

264    Nazadnje je treba poudariti, da z drugimi trditvami tožeče stranke vsega zgoraj navedenega ni mogoče ovreči.

265    Glede na posebno vlogo tožeče stranke pri storitvi kršitev, katerih dvojnost je Komisija pravno zadostno dokazala, v teh okoliščinah namreč niso upoštevni niti enotnost cilja protipravnih ravnanj, ki se jih lahko pripiše tožeči stranki, niti to, da je oba omejevalna sporazuma „vodila“ samo ena oseba, in sicer S., in niti to, da tožeča stranka ni bila udeležena na nobenemu od zadevnih trgov.

266    Poleg tega bi nasprotna rešitev omogočala svetovalnim podjetjem, kot je tožeča stranka, da bi množila tajne dejavnosti z istim ciljem in isto osebo na različnih ali celo sosednjih trgih, pri čemer bi tvegala le izpostavljenost eni sami sankciji, kar pa nikakor ne bi bilo ustrezno z vidika učinkovitosti pravil o konkurenci in zahtev glede odvračilnosti.

267    Zato je treba prvi del šestega tožbenega razloga in vse tožbene razloge, ki jih tožeča stranka navaja za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, zavrniti.

 Predlogi za spremembo izpodbijane odločbe v zvezi z zneskom naloženih glob

268    Tožeča stranka v utemeljitev podrednih predlogov za spremembo izpodbijane odločbe glede zneska glob, ki sta ji bili naloženi, navaja štiri tožbene razloge in drugi del še enega tožbenega razloga, ki se nanašajo na, prvič, napačno presojo trajanja kršitev (prvi tožbeni razlog), drugič, trajanje upravnega postopka (sedmi tožbeni razlog), tretjič, obveznost Komisije, da v okoliščinah obravnavane zadeve naloži zgolj simbolično globo (četrti tožbeni razlog), četrtič, kršitev smernic iz leta 2006 glede izračuna osnovnega zneska globe (peti tožbeni razlog), in petič, kršitev navedenih smernic glede izračuna zmožnosti plačila (drugi del šestega tožbenega razloga).

 Prvi tožbeni razlog: napačna presoja trajanja kršitev

269    Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija napačno presodila trajanje kršitev, saj ti nista trajali do 21. marca 2000 na področju kositrnih stabilizatorjev oziroma do 26. septembra 2000 na področju sektorja ESBO/estri.

270    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bilo v točkah od 48 do 164 te sodbe ugotovljeno, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj kršitev vsaj do 11. novembra 1999.

271    Tako je mogoče prvi tožbeni razlog ob predpostavki, da je utemeljen, sprejeti le za obdobje od 11. novembra 1999 do 21. marca 2000 za področje kositrnih stabilizatorjev oziroma do 26. septembra 2000 za sektor ESBO/estri.

272    Zlasti na podlagi pisnega odgovora, ki ga je tožeča stranka pred obravnavo podala na vprašanje, ki ga je glede tega postavilo Splošno sodišče, in tega, da tožeča stranka ni v ničemer ugovarjala poročilu za obravnavo, napisanemu v tem smislu, je treba ugotoviti tudi, da tožeča stranka prvega tožbenega razloga ne navaja toliko za razglasitev izpodbijane odločbe za nično, kot za zmanjšanje zneska glob, ki sta ji bili naloženi z navedeno odločbo, v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti Splošnega sodišča.

273    Zato tega razloga za spremembo izpodbijane odločbe glede višine glob, naloženih tožeči stranki, v obravnavani zadevi ni mogoče sprejeti.

274    Kot je razvidno iz točk 713 in od 751 do753 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil namreč znesek globe, določen pavšalno glede na resnost in trajanje kršitev, v končni fazi izračunov Komisije bistveno zmanjšan na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.

275    Tako morebitno zmanjšanje na podlagi trajanja za zadnji kratki zadevni obdobji v skladu s smernicami iz leta 2006 ne bi omogočalo nadaljnjega zmanjšanja končnega zneska glob, naloženih z izpodbijano odločbo.

276    Zato je treba prvi tožbeni razlog, ki ga tožeča stranka navaja za spremembo izpodbijane odločbe glede višine glob, ki sta ji bili naloženi, zavrniti kot neupošteven.

 Sedmi tožbeni razlog: trajanje upravnega postopka

277    Tožeča stranka v okviru sedmega tožbenega razloga s sklicevanjem na načelo odločanja v razumnem roku Komisiji očita predolgo trajanje upravnega postopka, primarno za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in podredno za njeno spremembo glede zneska glob, ki sta ji bili naloženi.

278    Ker je bil ta tožbeni razlog za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe zavrnjen, bi lahko bila posledica morebitne kršitve načela odločanja v razumnem roku le sprememba zneska glob, ki sta bili tožeči stranki naloženi z izpodbijano odločbo.

279    Vendar Splošno sodišče v okviru izvrševanja svoje neomejene pristojnosti ugotavlja, da ni treba odobriti zmanjšanja zneska glob, ki sta bili tožeči stranki naloženi z izpodbijano odločbo, ki bi presegalo zmanjšanje, ki ga je odobrila že Komisija, saj kršitev načela odločanja v razumnem roku, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ni nikakor vplivala na izvrševanje njene pravice do obrambe.

280    Zato tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

281    Sicer pa bi morala tožeča stranka, da bi bil ta tožbeni razlog učinkovit glede spremembe, v zvezi s tem še dokazati, da je Komisija kršila načelo odločanja v razumnem roku.

282    Vendar je bilo v tej sodbi razsojeno, da tožeča stranka v zvezi z njo ni dokazala take kršitve.

283    Zato je treba sedmi tožbeni razlog, ki ga tožeča stranka navaja za spremembo izpodbijane odločbe glede višine glob, ki sta ji bili naloženi, zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: obveznost Komisije, da v okoliščinah obravnavane zadeve naloži zgolj simbolično globo

284    Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga trdi, da bi ji morala Komisija naložiti zgolj simbolično globo, ker uporabe člena 81 ES proti njej ni bilo mogoče predvideti, ker so smernice iz leta 2006 Komisiji dajale to možnost in ker ji je ta v zadevi organski peroksidi naložila zgolj simbolično globo.

285    V obravnavani zadevi tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

286    Komisiji namreč ni mogoče očitati, da je kršila domnevno obveznost, da v obravnavani zadevi naloži zgolj simbolično globo.

287    Res je, da lahko v skladu s točko 36 smernic iz leta 2006 „Komisija […] v nekaterih primerih naloži simbolično globo“, pri čemer mora biti „[u]temeljitev za naložitev take globe […] navedena v besedilu odločbe“.

288    Vendar iz samega besedila te določbe jasno izhaja, da naložitev simbolične globe v nobenem primeru ni obveznost Komisije, temveč le možnost na podlagi njene presoje, brez poseganja v nadzor Splošnega sodišča v okviru izvrševanja njegove neomejene pristojnosti.

289    Domnevna obveznost Komisije, da v obravnavani zadevi naloži simbolično kazen, prav tako ne more izhajati iz predhodne prakse Komisije, med drugim iz globe, naložene tožeči stranki v zadevi organski peroksidi.

290    Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da to, da je Komisija v preteklosti za različne vrste kršitev uporabljala globe določene višine, tej ne more odvzeti možnosti, da to višino zviša v okviru omejitev, navedenih v Uredbi št. 1/2003, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja politike konkurence Unije, ampak da se, nasprotno, z učinkovito uporabo pravil o konkurenci Unije zahteva, da lahko Komisija raven glob kadar koli prilagodi potrebam te politike (sodbi Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točki 169 in 227, in z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točka 90).

291    Trditev tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno nepredvidljivost glob, naloženih z izpodbijano odločbo, te ugotovitve ne more ovreči.

292    Ker se je ta trditev namreč izkazala za vsebinsko enako trditvi, navedeni v utemeljitev tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 81 ES in načela zakonitosti kaznivih dejanj in kazni, jo je treba prav tako zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah od 43 do 46 te sodbe.

293    Zato je treba četrti tožbeni razlog, ki ga tožeča stranka navaja za spremembo izpodbijane odločbe glede višine glob, ki sta ji bili naloženi, zavrniti.

 Peti tožbeni razlog in drugi del šestega tožbenega razloga: kršitve smernic iz leta 2006

294    Tožeča stranka s petim tožbenim razlogom in drugim delom šestega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila smernice iz leta 2006, saj naj po eni strani globi, ki sta bili tožeči stranki naloženi v izpodbijani odločbi, ne bi smeli biti določeni pavšalno, temveč na podlagi prejetega plačila za opravljanje storitev, povezanih s kršitvama, v skladu z metodologijo, opisano v smernicah iz leta 2006, po drugi pa naj bi Komisija morala upoštevati njeno zmožnost plačila v smislu točke 35 smernic iz leta 2006.

295    V obravnavani zadevi petega tožbenega razloga in drugega dela šestega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

296    Ugotoviti je namreč treba, prvič, da peti tožbeni razlog tožeče stranke temelji na napačnem izhodišču.

297    Res je, da bo na podlagi smernic iz leta 2006 „[b]rez poseganja v točko 37 [navedenih smernic] […] Komisija za določanje globe, ki se naloži podjetjem ali podjetniškem združenjem, uporabljala naslednjo metodologijo, sestavljeno iz dveh faz“, in sicer, „[p]rvič, Komisija bo določila osnovni znesek za vsako podjetje“, in „[d]rugič, ta osnovni znesek bo lahko prilagodila, in sicer navzgor ali navzdol“, pri čemer je natančneje določeno, da bo moral biti po eni strani osnovni znesek globe „povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve“, in po drugi, da bo„[z]a določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, […] Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP […] običajno […] v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi“ (točke od 9 do 13 smernic iz leta 2006).

298    Smernice izleta 2006 so instrument, namenjen temu, da se ob upoštevanju hierarhično višjih pravnih aktov natančno določijo merila, ki jih Komisija v okviru izvajanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, namerava uporabiti pri določanju glob. Smernice niso pravna podlaga odločbe o naložitvi glob, ker ta temelji na Uredbi št. 1/2003, vendar na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za potrebe določitve glob, naloženih s to odločbo, in zato podjetjem zagotavljajo pravno varnost (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točki 219 in 223 in navedena sodna praksa).

299    Čeprav smernic ni mogoče opredeliti za pravna pravila, ki bi jih uprava vsekakor morala spoštovati, so pravila ravnanja, ki kažejo na prakso, ki ji je treba slediti in od katere uprava v konkretnem primeru ne more odstopiti, ne da bi to utemeljila (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C‑397/03 P, ZOdl., str. I‑4429, točka 91, in zgoraj navedeno sodbo Romana Tabacchi proti Komisiji, točka 72).

300    Vendar prostovoljno omejevanje pooblastila Komisije za odločanje po prostem preudarku, ki je posledica sprejetja smernic, ni nezdružljivo z ohranitvijo njenega širokega polja proste presoje (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren‑Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točke 246, 274 in 275).

301    Komisija je v tem smislu v točki 37 smernic iz leta 2006 določila, da je „[v navedenih] smernicah […] predstavljena splošna metodologija za določanje glob, vendar lahko Komisija zaradi posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi utemeljeno odstopi od te metodologije“.

302    V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni bila udeležena na trgih, ki jih zadeva kršitev, tako da je bila vrednost prodaje njenih storitev, neposredno ali posredno povezanih s kršitvijo, nič oziroma ni predstavljala učinka udeležbe tožeče stranke pri zadevnih kršitvah na upoštevne trge.

303    Zato Komisija ni mogla uporabiti vrednosti prodaje tožeče stranke na upoštevnih trgih, niti zneska plačil, ki jih je prejela tožeča stranka, saj ta nikakor niso predstavljala navedene vrednosti.

304    Te posebne okoliščine obravnavane zadeve so Komisiji omogočile oziroma so od nje zahtevale, da je na podlagi točke 37 smernic iz leta 2006 odstopila od metodologije, opisane v navedenih smernicah (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C‑76/06 P, ZOdl., str. I‑4405, točka 30).

305    Zato je Komisija upravičeno odstopila od metodologije, opisane v smernicah iz leta 2006 s tem, da je višino glob določila pavšalno in nazadnje v okviru zgornje meje iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.

306    Res je, da se Komisija na točko 37 smernic lahko sklicuje le, če v zadevni odločbi navede zadostne razloge in merila, ki jih je uporabila za določitev zneska naložene globe.

307    Vendar v obravnavani zadevi ni sporno, da je Komisija v točkah od 746 do751 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla zadostne razloge za utemeljitev zneska glob, naloženih tožeči stranki.

308    Splošno sodišče ob izvrševanju svoje neomejene pristojnosti vsekakor ocenjuje, da je znesek glob, ki sta bili tožeči stranki naloženi za kršitvi, ugotovljeni v izpodbijani odločbi, ustrezen, zlasti glede na resnost navedenih kršitev.

309    Drugič, ugotoviti je treba, da tudi drugega dela šestega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

310    Res je, da lahko v skladu s točko 35 smernic iz leta 2006 „[v] izjemnih primerih […] Komisija na zahtevo podjetja v posebnih socialnih in ekonomskih okoliščinah upošteva njegovo nezmožnost plačila“.

311    Vendar pa ne glede na dejanski gospodarski položaj tožeče stranke ni sporno, da ta pri Komisiji ni vložila take zahteve.

312    Splošno sodišče je namreč že razsodilo, da morajo biti za zmanjšanje globe na podlagi točke 35 smernic iz leta 2006 hkrati izpolnjeni trije pogoji, in sicer vložitev zahteve v upravnem postopku, obstoj posebnih socialnih in ekonomskih okoliščin ter nezmožnost plačila podjetja, glede katere mora to podjetje predložiti objektivne dokaze, da bi naložitev globe nepopravljivo ogrozila njegovo gospodarsko sposobnost preživetja in povzročila, da bi njegova sredstva izgubila vso vrednost, kar v primeru obstoja ovrednotenih sredstev ne sovpada nujno z začetkom stečajnega postopka (sodbi Splošnega sodišča z dne 16. junija 2011 v združenih zadevah Team Relocations in drugi proti Komisiji, T‑204/08 in T‑212/08, ZOdl., str. II‑3569, točka 171, in v zadevi Ziegler proti Komisiji, T‑199/08, ZOdl., str. II‑3507, točka 165).

313    Zato tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da ji ni odobrila zmanjšanja na tej podlagi.

314    Tako je treba drugi del šestega tožbenega razloga in vse tožbene razloge, ki jih tožeča stranka navaja za spremembo izpodbijane odločbe glede višine glob, ki sta ji bili naloženi, zavrniti.

315    Glede na vse navedeno se tožba v celoti zavrne.

 Stroški

316    V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da poleg lastnih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi AC‑Treuhand AG se naloži plačilo stroškov.

Czúcz Labucka Gratsias

Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 6. februarja 2014.

Podpisi

* Jezik postopka: nemščina.