SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 17. decembra 2014(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti zoper nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu – Zamrznitev sredstev – Dejanska podlaga sklepov o zamrznitvi sredstev – Sklicevanje na teroristična dejanja – Nujnost odločitve pristojnega organa v smislu Skupnega stališča 2001/93 – Obveznost obrazložitve – Sprememba učinkov razglasitve ničnosti s potekom časa“
V zadevi T‑400/10,
Hamas s sedežem v Dohi (Katar), ki ga zastopa L. Glock, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki sta ga sprva zastopala B. Driessen in R. Szostak, nato pa B. Driessen in G. Étienne, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki sta jo sprva zastopala M. Konstantinidis, zastopnik, in É. Cujo, zastopnica, nato pa M. Konstantinidis in F. Castillo de la Torre, zastopnika,
intervenientka,
prvotno zaradi predloga za razglasitev ničnosti Obvestila Sveta osebam, skupinam in subjektom s seznama iz člena 2(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL 2010, C 188, str. 13), Sklepa Sveta 2010/386/SZVP z dne 12. julija 2010 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL L 178, str. 28), ter Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 610/2010 z dne 12. julija 2010 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1285/2009 (UL L 178, str. 1) v delih, v katerih ti akti zadevajo tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi N. J. Forwood, predsednik, F. Dehousse (poročevalec) in J. Schwarcz, sodnika,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi obravnave z dne 28. februarja 2014 in po koncu ustnega postopka 9. aprila 2014,
na podlagi sklepa z dne 15. oktobra 2014 o ponovnem odprtju ustnega postopka, potem ko je bil 20. novembra 2014 končan,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Svet Evropske unije je 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 217), Uredbo (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 207) ter Sklep 2001/927/ES o sestavi seznama iz čelna 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL L 344, str. 83).
2 „Hamas-Izz al-Din al-Qassem (teroristično krilo Hamasa)“ je bil vpisan na seznama, priložena Skupnemu stališču 2001/931 in Sklepu 2001/927.
3 Navedena akta sta se na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 in člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 redno posodabljala, pri čemer je „Hamas-Izz al-Din al-Qassem (teroristično krilo Hamasa)“ ostal na seznamih. Od 12. septembra 2003 je na sezname vpisan subjekt „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“.
4 Svet je 12. julija 2010 sprejel Sklep 2010/386/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931 (UL L 178, str. 28), ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 610/2010 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1285/2009 (UL L 178, str. 1) (v nadaljevanju: oba skupaj: akta Sveta iz julija 2010).
5 „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostal vpisan na seznama iz navedenih aktov.
6 Svet je 13. julija 2010 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, skupinam in subjektom s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL C 188, str. 13, v nadaljevanju: obvestilo iz julija 2010).
Postopek in nova dejstva med postopkom
7 Tožeča stranka, Hamas, je 12. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
8 Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– obvestilo iz julija 2010 in akta Sveta iz julija 2010 razglasi za nične;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
9 Evropska komisija je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. decembra 2010, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta. S sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 7. februarja 2011 je bilo temu predlogu ugodeno.
10 Svet je 31. januarja 2011 sprejel Sklep 2011/70/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931 (UL L 28, str. 57), v katerem je odločil, da tožeča stranka ostane na seznamu, ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 83/2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe št. 610/2010 (UL L 28, str. 14) (v nadaljevanju: oba skupaj: akta Sveta iz januarja 2011).
11 Svet je 2. februarja 2011 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, skupinam in subjektom s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL C 33, str. 14).
12 Svet je z dopisom z dne 2. februarja 2011, ki je bil tožeči stranki vročen 7. februarja 2011, tej predložil obrazložitev odločitve, da jo pusti na seznamu.
13 Tožeča stranka se je v dopisu z dne 17. februarja 2011, ki je bil istega dne vložen v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, sklicevala na akta Sveta iz januarja 2011 in dopis z dne 2. februarja 2011. Navedla je, da vztraja pri tožbenih razlogih iz svoje tožbe zoper ta akta in da bo pojasnila, zakaj nasprotuje obrazložitvi odločitve, da ostane na seznamu, ki ji je bila vročena z dopisom z dne 2. februarja 2011.
14 Svet je z dopisom z dne 30. maja 2011 tožečo stranko obvestil, da jo namerava ob prihodnjem pregledu omejevalnih ukrepov pustiti na seznamu oseb, skupin in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni z Uredbo št. 2580/2001.
15 Po opredelitvi drugih strank je Splošno sodišče z dopisom sodnega tajništva z dne 15. junija 2011 tožeči stranki dovolilo, da v repliki spremeni tožbene razloge in predloge iz svoje tožbe, kar zadeva akta Sveta iz januarja 2011, če je to primerno ob upoštevanju obrazložitve iz dopisa z dne 2. februarja 2011. Nasprotno pa tožeči stranki ni dovolilo, da prilagodi svoje predloge v zvezi z dopisom z dne 2. februarja 2011.
16 Kot končni datum za vložitev replike je bil določen 27. julij 2011.
17 Svet je 18. julija 2011 sprejel Sklep 2011/430/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP (UL L 188, str. 47), v katerem je odločil, da tožeča stranka ostane na seznamu, ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 687/2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 ter razveljavitvi izvedbenih uredb št. 610/2010 in št. 83/2011 (UL L 188, str. 2) (v nadaljevanju: oba skupaj: akta Sveta iz julija 2011).
18 Svet je 19. julija 2011 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, skupinam in subjektom s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL C 212, str. 20).
19 Svet je z dopisom z dne 19. julija 2011 tožeči stranki predložil obrazložitev odločitve, da ostane na seznamu.
20 Tožeča stranka se je v dopisu z dne 27. julija 2011 sklicevala na akta Sveta iz julija 2011 in na dopis z dne 19. julija 2011 kot na ukrepe, s katerimi naj bi bila nadomeščena prvotno izpodbijana akta. Navedla je, da zaradi objave oziroma vročitve teh aktov začne teči nov dvomesečni rok za vložitev tožbe. Pojasnila je, zakaj ni bila vložena replika.
21 Dopis z dne 27. julija 2011 je bil vložen v spis kot prošnja za podaljšanje roka za vložitev replike.
22 Splošno sodišče je z dopisoma z dne 16. septembra 2011 stranki obvestilo o svoji odločitvi, da navedeni prošnji za podaljšanje roka ne ugodi, in je kot skrajni rok za to, da Komisija vloži intervencijsko vlogo, določilo 2. november 2011.
23 Tožeča stranka je 28. septembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dopolnilno vlogo. V tej vlogi je navedla, da „želi svoje predloge za razglasitev ničnosti razširiti na [akta Sveta iz julija 2011]“.
24 Ob tem je še navedla, da je treba to tožbo ob upoštevanju prvotne tožbe, dopisa z dne 17. februarja 2011 in dopolnilne vloge šteti kot tožbo zoper akte Sveta iz julija 2010, januarja 2011 in julija 2011. Tožeča stranka je dodala, da prav tako vztraja pri predlogih zoper obvestilo iz julija 2010, in pojasnila, da se njeni predlogi za razglasitev ničnosti na zadevne akte nanašajo samo v delu, ki jo zadeva.
25 Komisija je 28. oktobra 2011 vložila intervencijsko vlogo.
26 Svet je z dopisom z dne 15. novembra 2011 svetovalca tožeče stranke obvestil, da namerava tožečo stranko ob prihodnjem pregledu omejevalnih ukrepov pustiti na seznamu oseb, skupin in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni z Uredbo št. 2580/2001.
27 Dopolnilna vloga je bila s sklepom Splošnega sodišča z dne 8. decembra 2011 vložena v spis.
28 Splošno sodišče je z dopisom z dne 20. decembra 2011 stranke obvestilo, da bo – ker se je rok za vložitev ničnostne tožbe zoper akta Sveta iz januarja 2011 iztekel, preden je bila vložena dopolnilna vloga – prilagoditev tožbenih razlogov zoper ta akta, ki je kot taka dopustna, ker je bilo zanjo zaprošeno in je bila pravno zadostno izvedena že z dopisom tožeče stranke z dne 17. februarja 2011, preučena le z vidika tožbenih razlogov in trditev, ki jih je ta stranka podala pred iztekom roka za vložitev ničnostne tožbe zoper ta akta, torej tožbenih razlogov in trditev iz tožbe, s katero se je začel postopek.
29 Splošno sodišče je Svetu in Komisiji kot skrajni rok za predložitev stališč o prilagoditvi predlogov zoper akta Sveta iz januarja 2011 določilo 17. februar 2012, kot skrajni rok za predložitev njunih stališč o dopolnilni vlogi pa 5. marec 2012 s podaljšanjem do 3. aprila 2012.
30 Svet je 22. decembra 2011 sprejel Sklep 2011/872/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in o razveljavitvi Sklepa 2011/430 (UL L 343, str. 54), v katerem je odločil, da tožeča stranka ostane na seznamu, ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 1375/2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe št. 687/2011 (UL L 343, str. 10) (v nadaljevanju: oba skupaj: akta Sveta iz decembra 2011).
31 Svet je 23. decembra 2011 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, skupinam in subjektom s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL C 377, str. 17).
32 Tožeča stranka je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. februarja 2012, prilagodila svoje predloge zoper akta Sveta iz decembra 2011.
33 Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. in 16. februarja 2012, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta Sveta iz januarja 2011.
34 Svet in Komisija sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. aprila 2012, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o dopolnilni vlogi.
35 Svet je 25. junija 2012 sprejel Sklep 2012/333/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in o razveljavitvi Sklepa 2011/872 (UL L 165, str. 72), v katerem je odločil, da tožeča stranka ostane na seznamu, ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 542/2012 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe št. 1375/2011 (UL L 165, str. 12) (v nadaljevanju: oba skupaj: akta Sveta iz junija 2012).
36 Svet je 26. julija 2012 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, skupinam in organizacijam s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL C 186, str. 1).
37 Tožeča stranka je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. junija 2012 na poziv Splošnega sodišča predložila stališča v odgovor na stališča Sveta in Komisije z dne 3. aprila 2012.
38 Tožeča stranka je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. julija 2012, prilagodila svoje predloge zoper akta Sveta iz junija 2012.
39 Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. in 23. julija 2012, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta Sveta iz junija 2012.
40 Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. in 6. septembra 2012, na poziv Splošnega sodišča odgovorila na stališča tožeče stranke z dne 28. junija 2012.
41 Svet je 10. decembra 2012 sprejel Sklep 2012/765/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in o razveljavitvi Sklepa 2012/333 (UL L 337, str. 50), v katerem je odločil, da tožeča stranka ostane na seznamu, ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 1169/2012 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe št. 542/2012 (UL L 337, str. 2) (v nadaljevanju: oba skupaj: akta Sveta iz decembra 2012).
42 Svet je 11. decembra 2012 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, skupinam in organizacijam s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL C 380, str. 6).
43 Tožeča stranka je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. februarja 2013, prilagodila svoje predloge zoper akta Sveta iz decembra 2012.
44 Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. in 13. marca 2013, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta Sveta iz decembra 2012.
45 Svet je 25. julija 2013 sprejel Sklep 2013/395/SZVP o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in razveljavitvi Sklepa 2012/765 (UL L 201, str. 57), v katerem je odločil, da tožeča stranka ostane na seznamu, ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 714/2013 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 ter razveljavitvi Izvedbene uredbe št. 1169/2012 (UL L 201, str. 10) (v nadaljevanju: oba skupaj: akta Sveta iz julija 2013).
46 Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. septembra 2013 prilagodila svoje predloge zoper akta Sveta iz julija 2013.
47 Splošno sodišče je z dopisom z dne 4. oktobra 2013 pozvalo Svet – ki je tej zahtevi ugodil z aktom z dne 28. oktobra 2013, naj predloži nekatere dokumente, in strankam postavilo nekaj vprašanj za obravnavo.
48 Svet in Komisija sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. in 30. oktobra 2013, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta Sveta iz julija 2013.
49 Svet je 10. februarja 2014 sprejel Sklep 2014/72/SZVP o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in razveljavitvi Sklepa 2013/395 (UL L 40, str. 56), v katerem je odločil, da tožeča stranka ostane na seznamu, ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 125/2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 ter razveljavitvi Izvedbene uredbe št. 714/2013 (UL L 40, str. 9) (v nadaljevanju: oba skupaj: akta Sveta iz februarja 2014).
50 Tožeča stranka je 28. februarja 2014 prilagodila svoje predloge zoper akta Sveta iz februarja 2014.
51 Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. in 5. marca 2014, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta Sveta iz februarja 2014.
52 Svet je 22. julija 2014 sprejel Sklep 2014/483/SZVP o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in razveljavitvi Sklepa 2014/72 (UL L 217, str. 35), v katerem je odločil, da tožeča stranka ostane na seznamu, ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 790/2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 ter razveljavitvi Izvedbene uredbe št. 125/2014 (UL L 217, str. 1) (v nadaljevanju: oba skupaj: akta Sveta iz julija 2014; akti Sveta iz julija 2010, januarja, julija in decembra 2011, junija in decembra 2012, julija 2013 ter februarja in julija 2014 v nadaljevanju vsi skupaj: akti Sveta od julija 2010 do julija 2014).
53 Tožeča stranka je 21. septembra 2014 prilagodila svoje predloge zoper akta Sveta iz julija 2014.
54 Svet in Komisija sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. oktobra in 4. novembra 2014, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta Sveta iz julija 2014.
Predlogi strank
55 Iz zgoraj navedenega dejanskega stanja izhaja, da tožeča stranka s to tožbo Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– obvestilo iz julija 2010 in akte Sveta od julija 2010 do julija 2014 (v nadaljevanju: izpodbijani akti) razglasi za nične v delu, ki jo zadevajo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
56 Svet, ki ga podpira Komisija, Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Uvodne ugotovitve o predmetu tožbe ter obsegu in dopustnosti stališč tožeče stranke z dne 28. junija 2012
Predmet tožbe
57 Kot izhaja iz predstavitve dejanskega stanja, so bili akta Sveta iz julija 2010 zaporedoma razveljavljeni in nadomeščeni z akti Sveta iz januarja, julija in decembra 2011, junija in decembra 2012, julija 2013 ter februarja in julija 2014.
58 Tožeča stranka je zaporedoma prilagajala prvotne predloge tako, da je s tožbo predlagala razglasitev ničnosti teh različnih aktov v delu, ki jo zadeva. Poleg tega je izrecno vztrajala pri predlogih za razglasitev ničnosti razveljavljenih aktov.
59 V skladu z ustaljeno sodno prakso s področja tožb zoper zaporedne ukrepe zamrznitve sredstev, sprejete na podlagi Uredbe št. 2580/2001, ima tožeča stranka še naprej interes za razglasitev ničnosti sklepa, s katerim so naloženi omejevalni ukrepi ter je bil razveljavljen in nadomeščen z nadaljnjim omejevalnim sklepom, če razveljavitev akta institucije ne pomeni priznanja njegove nezakonitosti in povzroči učinek ex nunc, drugače kakor ničnostna sodba, na podlagi katere je akt, ki je bil razglašen za ničen, retroaktivno izločen iz pravnega reda in se zanj šteje, da sploh ni obstajal (sodba z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d'Iran/Svet, T‑228/02, v nadaljevanju: sodba OMPI T‑228/02, ZOdl., EU:T:2006:384, točka 35; glej tudi sodbi z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, v nadaljevanju: sodba PMOI T‑256/07, ZOdl., EU:T:2008:461, točke od 45 do 48 in navedena sodna praksa, ter z dne 30. septembra 2009, Sison/Svet, T‑341/07, v nadaljevanju: sodba Sison T‑341/07, ZOdl., EU:T:2009:372, točki 47 in 48).
60 Zato je ta ničnostna tožba ohranila predmet v zvezi z izpodbijanimi akti, sprejetimi pred aktoma Sveta iz julija 2014.
Obseg in dopustnost stališč tožeče stranke z dne 28. junija 2012
61 Tožeča stranka je 28. junija 2012 na poziv Splošnega sodišča predložila stališča v zvezi s stališči Sveta in Komisije z dne 3. aprila 2012 o dopolnilni vlogi.
62 Ker je tožeča stranka svoja stališča naslovila „replika“, je Svet v stališčih z dne 6. septembra 2012 ugovarjal, da ji ni mogoče dovoliti vložitve replike, ki bi se nanašala na celotno zadevo, kot je bila sprva predložena z vložitvijo tožbe.
63 Svet je menil, da bi se morala izmenjava vlog o vsebini zadeve končati, ko je tožeča stranka vložila dopolnilno vlogo in Svet stališča o tej vlogi.
64 Ugotoviti je treba, da stališča z dne 28. junija 2012, ki jih je tožeča stranka vložila na poziv Splošnega sodišča, v tej zadevi dejansko ne morejo biti replika v smislu člena 47(1) Poslovnika Splošnega sodišča.
65 Kot je bilo navedeno v točkah od 20 do 22 zgoraj, tožeča stranka v obravnavani zadevi namreč ni vložila replike v predpisanih rokih, prošnja za podaljšanje roka za vložitev replike, ki jo je Splošno sodišče izpeljalo iz dopisa tožeče stranke z dne 27. julija 2011, pa je bila zavrnjena.
66 Vendar je treba ugotoviti, da stališč z dne 28. junija 2012 v tej tožbi sicer res ni mogoče upoštevati, kot da se z njimi predlaga razglasitev ničnosti aktov Sveta iz julija 2010 in januarja 2011 (glede tega glej točko 28 zgoraj), so pa dopustna v okviru predloga za razglasitev ničnosti aktov Sveta iz julija 2011 (ki je bil vložen z dopolnilno vlogo) v delu, v katerem odgovarjajo na stališča Sveta o novih tožbenih razlogih zoper akta iz junija 2011 iz dopolnilne vloge, in v okviru predlogov za razglasitev ničnosti nadaljnjih aktov Sveta.
67 Splošno sodišče je tožečo stranko prav zato, ker je menilo, da ji mora v tem okviru omogočiti odgovor na stališča Sveta z dne 3. aprila 2012 o dopolnilni vlogi, pozvalo, naj predloži stališča.
68 Nazadnje, iz samega besedila teh stališč z dne 28. junija 2012 (glej točko 1 teh stališč) izhaja, da je njihov namen le odgovoriti na stališča Sveta z dne 3. aprila 2012 o dopolnilni vlogi.
69 Ob upoštevanju navedenih pojasnil o obsegu stališč z dne 28. junija 2012 je treba ugovore Sveta glede njihove dopustnosti zavrniti.
Dopustnost tožbe, kar zadeva razglasitev ničnosti obvestila iz julija 2010
70 Svet, ki ga podpira Komisija, ugovarja, da tožba, kar zadeva obvestilo iz julija 2010, ni dopustna, saj ta akt ni izpodbojen.
71 Člen 263, prvi odstavek, PDEU določa, da je mogoče s tožbo izpodbijati akte „s pravnim učinkom za tretje osebe“.
72 Iz ustaljene sodne prakse sicer res izhaja, da je treba za opredelitev, ali so izpodbijani ukrepi akti v smislu člena 263 PDEU, upoštevati njihovo vsebino, vendar kljub temu velja, da so akti ali odločbe, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba, zgolj ukrepi, ki ustvarjajo take zavezujoče pravne učinke, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej sklep z dne 14. maja 2012, Sepracor Pharmaceuticals (Ireland)/Komisija, C‑477/11 P, EU:C:2012:292, točki 50 in 51 ter navedena sodna praksa).
73 V obravnavani zadevi je bila odločitev, da tožeča stranka ostane na seznamu Evropske unije za zamrznitev sredstev (v nadaljevanju: seznam za zamrznitev sredstev), sprejeta z aktoma Sveta iz julija 2010.
74 Obvestilo iz julija 2010 je bilo dan po sprejetju teh aktov objavljeno v Uradnem listu Evropske unije le zato, da bi osebe, skupine in subjekte, katerih sredstva so na podlagi teh aktov ostala zamrznjena, obvestili o možnostih, ki so jim bile na voljo za to, da pristojne nacionalne organe zaprosijo za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe, da Svet zaprosijo za obrazložitev odločitve, da ostanejo na seznamu za zamrznitev sredstev, da Svet zaprosijo, naj ponovno preuči odločitev, da ostanejo na tem seznamu, in, nazadnje, da vložijo tožbo pred sodiščem Unije.
75 Obvestilo iz julija 2010 s tem ni ustvarilo takih zavezujočih pravnih učinkov, ki bi vplivali na interese tožeče stranke tako, da bi bistveno spremenili njen pravni položaj.
76 Ker to mnenje torej ni izpodbojen akt, je treba to tožbo v delu, ki se nanaša na razglasitev njegove ničnosti, zavreči kot nedopustno.
Predlog za razglasitev ničnosti aktov Sveta od julija 2010 do julija 2014
77 Tožeča stranka se v podporo predlogu za razglasitev ničnosti aktov Sveta iz julija 2010 in januarja 2011 sklicuje na štiri tožbene razloge, ki se v bistvu nanašajo, prvič, na kršitev njenih pravic do obrambe, drugič, na očitno napako pri presoji, tretjič, na kršitev lastninske pravice in, četrtič, na kršitev obveznosti obrazložitve.
78 Tožeča stranka se v podporo predlogu za razglasitev ničnost aktov Sveta iz julija in decembra 2011, junija in decembra 2012, julija 2013 ter februarja in julija 2014 (v nadaljevanju: vsi skupaj: akti Sveta od julija 2011 do julija 2014) v dopolnilni vlogi in nadaljnjih prilagoditvah predlogov sklicuje na osem tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, drugič, na napake glede resničnosti dejstev, tretjič, na napako pri presoji teroristične narave tožeče stranke, četrtič, na nezadostno upoštevanje razvoja položaja „zaradi preteka časa“, petič, na kršitev načela nevmešavanja, šestič, na kršitev obveznosti obrazložitve, sedmič, na kršitev njenih pravic do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega varstva ter osmič, na kršitev lastninske pravice.
79 Najprej je treba skupaj preučiti četrti in šesti tožbeni razlog za razglasitev ničnosti aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014, ki se nanašata na nezadostno upoštevanje razvoja položaja „zaradi preteka časa“ in na kršitev obveznosti obrazložitve.
80 Tožeča stranka navaja, da mora zamrznitev sredstev temeljiti na posebnih in konkretnih razlogih, ki dokazujejo, da je ta ukrep še naprej potreben. Svet bi moral biti še posebej pozoren na nadaljevanje začetih postopkov na nacionalni ravni. Vendar naj bi v obravnavani zadevi le navedel niz dejanj in zatrdil, da nacionalne odločbe še veljajo. Iz obrazložitve aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014 naj ne bi bilo razvidno, da bi se ta institucija dejansko zanimala za nadaljevanje postopkov v zvezi z nacionalnimi ukrepi, sprejetimi zoper tožečo stranko. Zato mu tožeča stranka očita, da ni dovolj upošteval razvoja položaja „zaradi preteka časa“.
81 Svet bi moral v obrazložitvi svojih aktov navesti elemente, ki bi kazali na obstoj resnih dokazov in indicev na podlagi nacionalnih odločb. Vendar naj obrazložitve, ki so bile poslane tožeči stranki, ne bi vključevale nobenega pojasnila v zvezi s tem. Obrazložitve aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014 naj ne bi bilo mogoče omejiti le na sklicevanje na obstoj nacionalnih odločb, temveč bi morala poleg tega vključevati tudi upoštevne podatke, ki jih je Svet izpeljal iz teh odločb za utemeljitev svojega sklepa. Vendar naj ne bi Svet navedel ničesar o dejanjih, ki se tožeči stranki očitajo v navedenih nacionalnih odločbah.
82 Svet izpodbija trditev, da ni dovolj upošteval razvoja položaja „zaradi preteka časa“. Od prvega vpisa tožeče stranke na seznam za zamrznitev sredstev leta 2003 naj bi tožeča stranka ostajala na tem seznamu na podlagi rednih pregledov, ki jih je Svet opravljal na podlagi ukrepov, ki so jih sprejeli organi ZDA in Združenega kraljestva.
83 Svet meni, da obrazložitve v povezavi z akti Sveta od julija 2011 do julija 2014 vsebujejo prepričljive razloge, s katerimi je izpolnjena obveznost obrazložitve.
84 Na prvem mestu je treba opozoriti, da se mora Svet, potem ko na podlagi odločb pristojnih nacionalnih organov sprejme sklep o vpisu osebe ali skupine na seznam za zamrznitev sredstev, redno – vsaj enkrat na pol leta – prepričati, da je to, da zadevna oseba ali skupina ostane na spornem seznamu, še upravičeno.
85 Preverjanje obstoja odločbe nekega nacionalnega organa, ki je skladna z opredelitvijo iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, pomeni bistven predhodni pogoj za to, da Svet sprejme prvotni sklep o zamrznitvi sredstev, medtem ko je preverjanje nadaljevanja postopka v zvezi s to odločbo na nacionalni ravni nujno potrebno v okviru sprejetja poznejšega sklepa o zamrznitvi sredstev (zgoraj v točki 59 navedena sodba OMPI T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 117, in sodba z dne 11. julija 2007, Sison/Svet, T‑47/03, EU:T:2007:207, točka 164). Pri preverjanju, ali je treba neko osebo pustiti na spornem seznamu, je treba preizkusiti, ali se je dejanski položaj od vpisa te osebe na ta seznam ali od prejšnjega preverjanja spremenil do te mere, da na njegovi podlagi ni več mogoče sprejeti enakega sklepa glede vpletenosti te osebe v teroristične dejavnosti (sodba z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, ZOdl., EU:C:2012:711, točka 82).
86 Na drugem mestu je treba opozoriti, da mora v skladu s sodno prakso iz obrazložitve, določene v členu 296 PDEU, ki jo je treba prilagoditi naravi zadevnega pravnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet, jasno in nedvoumno izhajati utemeljitev institucije, ki je zadevni akt sprejela, tako da se zadevne osebe lahko seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep in da se pristojnemu sodišču omogoči izvajanje nadzora nad zakonitostjo. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva (glej zgoraj v točki 59 navedeno sodbo OMPI T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 141 in navedena sodna praksa).
87 V okviru sprejetja sklepa o zamrznitvi sredstev na podlagi Uredbe št. 2580/2001 je treba obrazložitev tega sklepa presojati predvsem ob upoštevanju zakonitih pogojev za uporabo te uredbe v posameznem primeru, kot so navedeni v členu 2(3) te uredbe in – z napotitvijo – v členu 1(4) ali (6) Skupnega stališča 2001/931, odvisno od tega, ali gre za prvotni ali poznejši sklep o zamrznitvi sredstev (zgoraj v točki 59 navedena sodba OMPI T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 142).
88 V zvezi s tem Splošno sodišče ne more sprejeti, da je obrazložitev lahko le splošna in stereotipna formulacija, ki temelji na besedilu člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(4) ali (6) Skupnega stališča 2001/931. V skladu z načeli, na katera je bilo opozorjeno zgoraj, je Svet dolžan navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna zakonita utemeljitev njegovega sklepa, in ugotovitve, ki so ga privedle do njegovega sprejetja. V obrazložitvi takega ukrepa je treba torej navesti specifične in konkretne razloge, zakaj Svet meni, da za zadevno osebo velja upoštevna ureditev (glej zgoraj v točki 59 navedeno sodbo OMPI T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 143 in navedena sodna praksa).
89 Torej se morata obrazložitev prvotnega sklepa o zamrznitvi sredstev in obrazložitev poznejših sklepov sklicevati ne le na zakonite pogoje za uporabo Uredbe št. 2580/2001, zlasti na obstoj odločbe pristojnega nacionalnega organa, temveč tudi na specifične in konkretne razloge, zaradi katerih Svet pri izvajanju svoje diskrecijske pravice za presojo meni, da se mora za zadevno osebo uporabljati ukrep zamrznitve sredstev (zgoraj v točki 59 navedena sodba Sison T‑341/07, EU:T:2009:372, točka 60).
90 Na tretjem mestu, v zvezi z nadzorom, ki ga izvaja Splošno sodišče, je to priznalo, da ima Svet na voljo široko polje proste presoje v zvezi z okoliščinami, ki jih je treba upoštevati pri sprejetju ekonomskih in finančnih sankcij na podlagi členov 75 PDEU, 215 PDEU in 352 PDEU v skladu s skupnim stališčem, sprejetim na področju skupne zunanje in varnostne politike. To polje proste presoje se nanaša zlasti na preudarke glede smotrnosti, na katerih taki sklepi temeljijo (glej zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Sison T‑341/07, EU:T:2009:372, točka 97 in navedena sodna praksa). A čeprav Splošno sodišče Svetu priznava polje proste presoje na tem področju, to še ne pomeni, da ne sme preveriti, kako je ta institucija razlagala upoštevne podatke. Sodišče Unije mora namreč zlasti preveriti ne le vsebinsko točnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi to, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji položaja, in ali se lahko z njimi utemeljijo iz njih izvedeni sklepi. V okviru tega nadzora pa presoje smotrnosti, ki jo je opravil Svet, ne more nadomestiti s svojo presojo (glej zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Sison T‑341/07, EU:T:2009:372, točka 98 in navedena sodna praksa).
91 Na četrtem mestu, glede pravne in dejanske podlage sklepa o zamrznitvi sredstev na področju terorizma je treba opozoriti, da je v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 seznam za zamrznitev sredstev sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz spisa, ki izkazujejo, da je odločitev glede te osebe, skupine ali subjekta sprejel pristojni organ, pa naj gre za začetek preiskave ali kazenskega pregona zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali za obsodbo za taka dejanja.
92 Sodišče je v zgoraj v točki 85 navedeni sodbi Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa (EU:C:2012:711) opozorilo, da je iz sklicevanja v členu 1(4) Skupnega stališča 2001/931 na odločitev „pristojnega organa“ ter iz omembe „točnih podatkov“ in „trdnih in zaupanja vrednih dokazov ali indicev“ razvidno, da je namen te določbe varovati zadevne osebe z zagotovitvijo, da lahko Svet njihovo ime na sporni seznam vpiše le na podlagi dovolj trdnih dejstev, in da navedeno skupno stališče ta cilj poskuša doseči z zahtevo po odločitvi, ki jo sprejme nacionalni organ (točka 68 sodbe). Sodišče je namreč navedlo, da Unija nima sredstev, da bi sama opravila preiskave v zvezi z vpletenostjo neke osebe v teroristična dejanja (točka 69 sodbe).
93 Razloge, na katere se je oprl Svet za utemeljitev aktov od julija 2011 do julija 2014, je treba preučiti ob upoštevanju zgoraj navedenega.
94 Obrazložitev aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014 se začne z odstavkom, v katerem Svet tožečo stranko opisuje kot „skupino, vpleteno v teroristična dejanja, ki je od leta 1988 redno izvajala napade na izraelske cilje in prevzemala odgovornost zanje, zlasti ugrabitve, napade s hladnim in strelnim orožjem na civiliste ter samomorilske bombne napade v javnih prevoznih sredstvih in na javnih krajih“. Svet navaja, da je „Hamas organiziral napade na izraelski strani ,zelene črte‘ in na zasedenih ozemljih“ ter da je „marca 2005 razglasil ,pomiritev‘ (,tahdia‘), kar je privedlo do upada njegovih dejavnosti“. Svet nadaljuje z navedbo, da je „celica Hamasa 21. septembra 2005 kljub temu ugrabila in nato ubila nekega Izraelca [in da] je Hamas v videoposnetku zatrdil, da je tega moškega ugrabil zato, da bi se poskusil pogajati o izpustitvi palestinskih zapornikov, zaprtih v Izraelu“. Dalje navaja, da so „borci Hamasa sodelovali pri izstrelitvah raket, usmerjenih na južni Izrael, z območja Gaze [in da] je v preteklosti Hamas za izvajanje napadov na civiliste v Izraelu novačil kamikaze, tako da je njihovim družinam ponudil pomoč“. Svet še navaja, da je bil „junija 2006 Hamas (vključno s Hamas-lzz al-Din-aI-Qassem) vpleten v operacijo, ki se je končala z ugrabitvijo izraelskega vojaka Gilada Šalita“ (prvi odstavki v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014). Od obrazložitve Izvedbene uredbe št. 1375/2011 z dne 22. decembra 2011 Svet navaja, da je „Hamas 11. oktobra 2011 po petih letih ujetništva osvobodil [vojaka Gilada Šalita] v okviru izmenjave zapornikov z Izraelom“.
95 Nato je Svet sestavil seznam „terorističnih dejavnosti“, ki jih je po njegovem mnenju v zadnjem času, to je od januarja 2010, izvedel Hamas (drugi odstavek v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014).
96 Svet najprej meni, da „ta dejanja spadajo na področje uporabe člena 1(3)(a), (b), (c), (d), (f) in (g) Skupnega stališča 2001/931 in so bila izvedena za uresničitev ciljev, navedenih v členu 1(3)(i), (ii) in (iii) navedenega skupnega stališča“, ter da „se za Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din-al-Qassem) uporablja člen 2(3)(ii) Uredbe št. 2580/2001“ (tretji in četrti odstavek v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014), nato pa se sklicuje na odločbe, ki naj bi jih – kot izhaja iz obrazložitve in spisa – leta 2001 zoper tožečo stranko sprejeli organi ZDA in Združenega kraljestva (peti do sedmi odstavek v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014). Svet se v obrazložitvi Izvedbene uredbe št. 790/2014 z dne 22. julija 2014 prvič sklicuje na odločbo ZDA z dne 18. julija 2012.
97 Odločbe, na katere se sklicuje Svet, so, prvič, odločba ministra za zunanje zadeve Združenega kraljestva (Secretary of State for the Home Departement) z dne 29. marca 2001 ter, drugič, odločbe vlade ZDA, sprejete na podlagi oddelka 219 ameriškega zakona o priseljevanju in državljanstvu (US Immigration and Nationality Act, v nadaljevanju: INA) ter izvedbene odredbe 13224.
98 Svet v zvezi s temi odločbami navaja, da odločbo Združenega kraljestva redno preverja nacionalna vladna komisija, za odločbe ZDA pa velja upravni in sodni nadzor.
99 Svet na podlagi tega meni, da so „odločbe, sprejete v zvezi s Hamasom (vključno s Hamas-Izz al-Din-al-Qassem), torej sprejeli pristojni organi v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931“ (osmi odstavek v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014).
100 Nazadnje Svet še „ugotavlja, da zgoraj navedene odločbe […] še vedno veljajo, in […] meni, da razlogi, ki utemeljujejo vpis Hamasa (vključno s Hamas-Izz al-Din-al-Qassem) na seznam [za zamrznitev sredstev], ostajajo veljavni“ (deveti odstavek v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014). Zato meni, da mora tožeča stranka ostati na tem seznamu (deseti odstavek v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014).
101 Najprej je treba – ne glede na to, ali so izpeljave iz točke 99 zgoraj pravilne – ugotoviti, da je seznam nasilnih dejanj za obdobje po letu 2004, zlasti za leti 2010 in 2011, ki ga je sestavil Svet v prvem in drugem odstavku v obrazložitvah svojih aktov od julija 2011 do julija 2014, odločilen pri presoji smotrnosti odločitve, da sredstva tožeče stranke ostanejo zamrznjena, saj je s tem seznamom utemeljena ugotovitev Sveta o obstoju terorističnih dejanj, ki jih je v tem obdobju storila tožeča stranka, vendar nobeno od teh dejanj ni bilo preučeno v nacionalnih odločbah iz leta 2001, na katere se sklicuje v petem in šestem odstavku navedenih obrazložitev.
102 Vsa ta dejanja so se namreč zgodila po sprejetju navedenih nacionalnih odločb, zato v njih niso mogla biti preučena.
103 Čeprav je Svet v obrazložitvah aktov od julija 2011 do julija 2014 navedel, da nacionalne odločbe, na katere se sklicuje v teh aktih, še vedno veljajo, se ni, nasprotno, skliceval na nobeno poznejšo nacionalno odločbo in še toliko manj na razloge za take odločbe, razen v aktih Sveta iz julija 2014, v katerih je prvič navedena odločba ZDA z dne 18. julija 2012.
104 Svet kljub ugovorom tožeče stranke v zvezi s tem ni predložil nobene poznejše odločbe organov ZDA ali Združenega kraljestva, za katero bi dokazal, da je z njo razpolagal ob sprejetju aktov od julija 2011 do julija 2014 in iz katere bi konkretno izhajalo, da so ti organi dejansko preučili in upoštevali dejanja iz obdobja po letu 2004, navedena v obrazložitvah.
105 Tako ni Svet v zvezi s postopkom v Združenem kraljestvu predložil nobene nadaljnje odločbe, ki bi bila sprejeta po letu 2001.
106 Kar zadeva odločbe ZDA, sprejete na podlagi oddelka 219 INA, ni Svet predložil nobene odločbe iz obdobja po letu 2003. Kar zadeva odločbo z dne 18. julija 2012, sprejeto na podlagi oddelka 219 INA, ki je bila prvič navedena v obrazložitvi aktov Sveta iz julija 2014, ni Svet predložil nobenega elementa, iz katerega bi bila razvidna njena konkretna obrazložitev v povezavi s seznamom nasilnih dejanj iz obrazložitve teh aktov. Splošneje, Svet je v zvezi z razlogi za imenovanje na podlagi oddelka 219 INA predložil le dokument iz leta 1997. Kar zadeva odločbe ZDA, sprejete na podlagi izvedbene odredbe 13224, je Svet pred Splošnim sodiščem predložil le odločbo z dne 31. oktobra 2001. Predložil ni nobene poznejše odločbe vlade ZDA na podlagi tega besedila. Kar zadeva razloge za imenovanje, je Svet predložil nedatiran dokument ministrstva za finance ZDA, v katerem je omenjen Hamas in se v njem sklicuje na dogodke, med katerimi so se zadnji zgodili junija 2003.
107 Kar zadeva nacionalne odločbe, na katere se je Svet prvič skliceval med obravnavo, te pomenijo – ne glede na to, da sploh niso bile predložene – poskus naknadne obrazložitve, ki ni dopusten (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2013, North Drilling/Svet, T‑552/12, EU:T:2013:590, točka 26, in z dne 12. decembra 2013, Nabipour in drugi/Svet, T‑58/12, EU:T:2013:640, točke od 36 do 39). Poleg tega je treba opozoriti, da te odločbe niso vključene v obrazložitev aktov Sveta iz julija 2014, ki so bili sprejeti po obravnavi.
108 Po drugi strani Svet v stališčih o dopolnilni vlogi trdi, da že pregled tiska zadostuje za ugotovitev, da tožeča stranka redno prevzema odgovornost za teroristična dejanja.
109 Ta navedba v povezavi s tem, da obrazložitev aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014 ne vsebuje nobene napotitve na odločbe pristojnih organov, ki bi bile sprejete po tem, ko so se zgodila pripisana dejanja, in bi napotovale na navedena dejanja, jasno kaže na to, da Svet terorističnih dejanj, ki jih je upošteval za obdobje po letu 2004, tožeči stranki ni pripisal na podlagi presoj iz odločb pristojnih organov, temveč na podlagi podatkov, ki jih je pridobil iz tiska.
110 Vendar se, kot izhaja iz elementov, na katere je bilo opozorjeno v točkah 91 in 92 zgoraj, na podlagi Skupnega stališča 2001/931 zaradi varstva zadevnih oseb in glede na to, da Unija nima lastnih preiskovalnih sredstev, zahteva, da dejanska podlaga sklepa Unije o zamrznitvi sredstev na področju terorizma ne temelji na elementih, ki jih Svet pridobi iz tiska ali z interneta, temveč na elementih, ki so bili konkretno preučeni in upoštevani v odločitvah pristojnih nacionalnih organov v smislu Skupnega stališča 2001/931.
111 Svet lahko le na taki zanesljivi dejanski podlagi nato izvaja široko diskrecijsko pravico, ki jo ima pri sprejemanju sklepov o zamrznitvi sredstev na ravni Unije, zlasti kar zadeva preudarke glede smotrnosti, na katerih taki sklepi temeljijo.
112 Iz zgoraj navedenega izhaja, da Svet ni izpolnil zahtev iz Skupnega stališča 2001/931.
113 Poleg tega obrazložitev aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014 razkriva, da je Svet uporabil postopek, obraten od tistega, ki se zahteva na podlagi tega skupnega stališča.
114 Tako je Svet – namesto da bi kot dejansko podlago svoje presoje uporabil odločbe, ki so jih sprejeli pristojni organi, ki so upoštevali točna dejstva in ukrepali na njihovi podlagi, nato preveril, ali so navedena dejstva dejansko „teroristična dejanja“ in ali je zadevna skupina dejansko „skupina“ v smislu opredelitev iz Skupnega stališča 2001/931, ter nazadnje na tej podlagi in ob izvajanju svoje široke diskrecijske pravice sprejel morebitni sklep na ravni Unije – v obrazložitvi svojih aktov od julija 2011 do julija 2014 ravnal ravno obratno.
115 Začel je s presojami, ki so dejansko njegove lastne presoje in s katerimi je tožečo stranko že v prvem stavku obrazložitve opredelil kot teroristko – s čimer je že odgovoril na vprašanje, na katero naj bi odgovorila ta obrazložitev – ter ji pripisal niz nasilnih dejanj, o katerih je podatke pridobil iz tiska in z interneta (prvi in drugi odstavek v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014).
116 V zvezi s tem je treba opozoriti, da okoliščina, da gre za pregled seznama za zamrznitev sredstev, ki torej sledi predhodnim preizkusom, ne utemeljuje vnaprejšnje opredelitve. Ne da bi zanemarili preteklost, pregled ukrepa zamrznitve sredstev že po opredelitvi dopušča možnost, da zadevna oseba ali skupina v času odločanja Sveta ni več teroristična. Torej lahko Svet odločitev sprejme šele po tem pregledu.
117 Svet nato ugotavlja, da je mogoče dejanja, ki jih pripisuje tožeči stranki, opredeliti kot teroristična dejanja v smislu Skupnega stališča 2001/931 in da je tožeča stranka skupina v smislu tega skupnega stališča (tretji in četrti odstavek v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014).
118 Svet se šele po teh navedbah sklicuje na nacionalne odločbe nacionalnih organov, ki pa so bile – vsaj za akte Sveta od julija 2011 do februarja 2014 – sprejete pred pripisanimi dejanji.
119 Svet v obrazložitvah teh aktov ne poskuša utemeljiti, da so bila v morebitnih poznejših nacionalnih odločbah o pregledu ali drugih odločbah pristojnih organov dejansko preučena in upoštevana konkretna dejanja, navedena na začetku teh obrazložitev. V obrazložitvah svojih aktov od julija 2011 do februarja 2014 se le sklicuje na prvotne nacionalne odločbe in brez nadaljnjih pojasnil navaja, da še vedno veljajo. Le v obrazložitvi svojih aktov iz julija 2014 omenja odločbo ZDA, sprejeto po dejanjih, ki so bila konkretno pripisana tožeči stranki, vendar tudi v tem primeru ne utemeljuje, da bi bila v tej odločbi dejansko preučena in upoštevana konkretna dejanja z začetka navedene obrazložitve.
120 Obravnavana zadeva se torej podobno kot zadeva, v kateri je bila izrečena sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet (T‑208/11 in T‑508/11, ZOdl., EU:T:2014:885), jasno razlikuje od preostalih zadev, v katerih je bil pred Splošnim sodiščem sprožen spor v zvezi z zamrznitvijo sredstev na področju terorizma po sprejetju Skupnega stališča 2001/931 (zadeve Al-Aqsa/Svet, Sison/Svet in People's Mojahedin Organization of Iran/Svet).
121 Medtem ko je namreč v navedenih prvih zadevah v sporih Unije na področju terorizma dejanska podlaga uredb Sveta temeljila na odločbah pristojnih nacionalnih organov, se Svet v obravnavani zadevi ne opira več na dejstva, o katerih so najprej presojali nacionalni organi, ampak sam avtonomno pripisuje dejanja na podlagi tiska ali interneta. Svet s tem opravlja naloge „pristojnega organa“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, kar – kot je v bistvu navedlo Sodišče – niti ni v njegovi pristojnosti na podlagi Skupnega stališča niti za to nima sredstev.
122 Tako v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj v točki 59 navedena sodba PMOI T‑256/07 (EU:T:2008:461, točka 90) dejanja, navedena v obrazložitvi zamrznitve sredstev, ki jo je Svet posredoval People's Mojahedin Organization of Iran (v nadaljevanju: PMOI), niso bila predmet avtonomne presoje Sveta, ampak presoje pristojnega nacionalnega organa. Kot je razvidno iz točke 90 zgoraj v točki 59 navedene sodbe PMOI T‑256/07 (EU:T:2008:461), so bila v obrazložitvi z dne 30. januarja 2007, ki je bila posredovana zadevni skupini (PMOI), navedena teroristična dejanja, za katera naj bi bila odgovorna PMOI, v njej pa je bilo še pojasnjeno, da je „pristojni nacionalni organ zaradi teh dejanj sprejel odločbo“. Dejanja, navedena v obrazložitvi Sveta z dne 30. januarja 2007, ki je bila posredovana PMOI, je torej pristojni nacionalni organ preučil in upošteval zoper to skupino. Njihova navedba – drugače kot v obravnavani zadevi – ni bila predmet avtonomne presoje Sveta.
123 Prav tako je Splošno sodišče v zadevi T‑348/07, Al-Aqsa/Svet, razpolagalo z besedilom odločb pristojnih organov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanih uredb, in ga je podrobno analiziralo. Ugotovilo je, da ni Svet storil nobene očitne napake pri presoji, ko je štel, da je tožeča stranka vedela, da bodo sredstva, ki jih zbira, uporabljena za namene terorizma (sodba z dne 9. septembra 2010, Al-Aqsa/Svet, T‑348/07, ZOdl., EU:T:2010:373, točke od 121 do 133). Dejanska podlaga, ki jo je pri svojem delu upošteval Svet, je bila po ugotovitvah Splošnega sodišča torej povsem primerna dejanska podlaga, ki je izhajala neposredno iz ugotovitev pristojnih nacionalnih organov. Iz obrazložitve sodbe z dne 11. julija 2007, Al-Aqsa/Svet (T‑327/03, EU:T:2007:211, točke od 17 do 20) prav tako jasno izhaja, da presoja podlage ukrepa Unije za zamrznitev sredstev ni temeljila na dejanskih ugotovitvah samega Sveta, ampak je izhajala iz odločb pristojnih nacionalnih organov.
124 Prav tako v zadevi T‑341/07, Sison/Svet, presoja podlage ukrepa zamrznitve sredstev ni izhajala iz dejanskih ugotovitev samega Sveta, ampak iz pravnomočnih odločb, ki so jih sprejeli pristojni nacionalni organi (Raad van State (državni svet, Nizozemska) in arrondissementsrechtbank te 's-Gravenhage (okrožno sodišče v Haagu, Nizozemska) (zgoraj v točki 59 navedena sodba Sison T‑341/07, EU:T:2009:372, točke 1, 88 in od 100 do 105).
125 Dodati je treba, da dejanska obrazložitev aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014, torej seznam dejanj, ki jih Svet v obravnavani zadevi pripisuje tožeči stranki, vsekakor ne pomeni pravnomočne sodne presoje. Vendar je imela navedena dejanska obrazložitev zadevnih aktov kljub temu odločilno vlogo pri presoji Sveta o smotrnosti odločitve, da tožeča stranka ostane na seznamu za zamrznitev sredstev, Svet pa – daleč od tega, da bi dokazal, da je to obrazložitev izpeljal iz odločb nacionalnih organov – v resnici potrjuje, da se je oprl na podatke, pridobljene iz tiska.
126 Splošno sodišče meni, da tak pristop nasprotuje dvostopenjskemu sistemu, ki ga uvaja Skupno stališče 2001/931 na področju terorizma.
127 Kot je navedlo Sodišče, je pri pregledu sicer res pomembno vprašanje, ali se je dejanski položaj od vpisa te osebe na seznam za zamrznitev sredstev ali od prejšnjega pregleda spremenil do te mere, da na njegovi podlagi ni več mogoče sprejeti enakega sklepa glede vpletenosti zadevne osebe v teroristične dejavnosti (zgoraj v točki 85 navedena sodba Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, EU:C:2012:711, točka 82), zato lahko Svet po potrebi v okviru širokega polja proste presoje – ob nespremenjenem dejanskem položaju – odloči, da neka oseba ostane na seznamu za zamrznitev sredstev, vendar mora biti kljub temu vsako novo teroristično dejanje, ki ga Svet ob navedenem pregledu vključi v obrazložitev, da bi upravičil to, da je zadevna oseba ostala na seznamu za zamrznitev sredstev, v dvostopenjskem sistemu odločanja iz Skupnega stališča 2001/931 predmet preizkusa in odločbe pristojnega organa v smislu tega skupnega stališča, saj Svet ne razpolaga s preiskovalnimi sredstvi (zgoraj v točki 120 navedena sodba LTTE/Svet, EU:T:2014:885, točka 204).
128 Svet in Komisija neutemeljeno navajata, da je mogoče to, da v obrazložitvi aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014 niso navedene konkretne odločbe pristojnih organov, v katerih bi bila konkretno preučena in upoštevana dejanja, navedena na začetku teh obrazložitev, pripisati tožeči stranki, ki bi po mnenju Sveta in Komisije omejevalne ukrepe, sprejete zoper njo, lahko izpodbijala na nacionalni ravni in bi to tudi morala storiti.
129 Prvič, obveznost Sveta, da sklepe o zamrznitvi sredstev na področju terorizma utemelji z dejansko podlago, kot je razvidna iz odločb pristojnih organov, izhaja neposredno iz dvostopenjskega sistema, določenega s Skupnim stališčem 2001/931, kot je bil potrjen v zgoraj v točki 85 navedeni sodbi Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa (EU:C:2012:711, točki 68 in 69).
130 Ta obveznost torej ni pogojena z ravnanjem zadevne osebe ali skupine. Svet mora v skladu z obveznostjo obrazložitve, ki je bistvena postopkovna zahteva, v obrazložitvi sklepov o zamrznitvi sredstev navesti odločbe pristojnih nacionalnih organov, ki so konkretno preučili in upoštevali teroristična dejanja, ki jih je vzel za dejansko podlago svojih sklepov.
131 Drugič, Svet in Komisija s svojo trditvijo le dokončno potrjujeta ugotovitev iz točke 109 zgoraj, da se Svet v resnici ni oprl na presojo iz odločb pristojnih organov, ampak na podatke, ki jih je pridobil iz tiska in z interneta. V zvezi s tem se zdi paradoksalno, da Svet tožeči stranki očita, da na nacionalni ravni ni izpodbijala pripisanih dejanj, ki jih niti sam ne more povezati s katero koli konkretno odločbo pristojnega organa.
132 Nazadnje je treba še dodati, da zgornje ugotovitve ne presegajo obsega omejenega nadzora, ki je v pristojnosti Splošnega sodišča in vključuje – ne da bi bilo s tem omajano široko polje proste presoje Sveta – nadzor nad upoštevanjem postopka in vsebinsko točnostjo dejstev. Prav zato je moralo Splošno sodišče v zgoraj v točki 59 navedeni sodbi Sison T‑341/07 (EU:T:2009:372) preveriti (in je po preverjanju to tudi ugotovilo), ali so trditve o dejanskem položaju J. M. Sisona, s katerimi je bila obrazložena odločitev, da zadevna oseba ostane na seznamu za zamrznitev sredstev, ustrezno podkrepljene z dejanskimi ugotovitvami, ki so bile samostojno opravljene v odločbah nizozemskih organov (Raad van State et arrondissementsrechtbank te 's-Gravenhage) in na katere se je skliceval Svet v isti obrazložitvi (zgoraj v točki 59 sodba Sison T‑341/07, EU:T:2009:372, točki 87 in 88).
133 Nasprotno pa v obravnavani zadevi Splošnemu sodišču v obrazložitvi aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014 niso na voljo napotitve na nobeno odločbo pristojnega organa, z obrazložitvijo katere bi lahko povezalo elemente dejanskega stanja, ki jih je Svet upošteval zoper tožečo stranko.
134 Poleg tega je treba še vedno v zvezi z zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Sison T‑341/07 (EU:T:2009:372) opozoriti, da je Splošno sodišče sicer res ugotovilo, da dejstva iz obrazložitve aktov Sveta dejansko temeljijo na dveh nizozemskih odločbah, navedenih v teh obrazložitvah, vendar nato navedenima nizozemskima odločbama kljub temu ni priznalo statusa odločb pristojnih organov, saj njun namen ni bil sprejetje preventivnega ali represivnega ukrepa zoper zadevno osebo zaradi boja proti terorizmu (zgoraj v točki 59 navedena sodba Sison T‑341/07, EU:T:2009:372, točke od 107 do 115).
135 Če je Splošno sodišče lahko tako zavrnilo dejanske ugotovitve, ki so jih sicer podali pristojni organi, ker odločbe teh organov niso bile „obtožbe, začetek preiskave oziroma kazenskega pregona“, to pomeni, da v obravnavani zadevi novinarskim člankom – ki sploh niso navedeni v obrazložitvah aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014 – ni mogoče priznati procesnega in dokaznega statusa, ki je s Skupnim stališčem 2001/931 rezerviran le za odločbe pristojnih organov.
136 Splošno sodišče nazadnje še meni, da je primerno poudariti velik pomen jamstev, ki jih v tem okviru zagotavljajo temeljne pravice (glej sklepne predloge Francija/People's Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, ZOdl., EU:C:2011:482, točke od 235 do 238).
137 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba ugotoviti, da je Svet s sprejetjem aktov od julija 2011 do julija 2014 v zgoraj predstavljenih okoliščinah kršil člen 1 Skupnega stališča 2001/931 in obveznost obrazložitve.
138 Vendar Svet trdi, da je bila vpletenost tožeče stranke v terorizem vsekakor dokazana v obravnavani tožbi. V zvezi s tem napotuje na odlomke iz tožbe, v katerih tožeča stranka navaja, da se je od svoje usmeritve, to je prizanašanja civilnemu prebivalstvu, odmaknila le začasno, in sicer po „pokolu v grobnici patriarhov“, ki ga je izvedel neki Izraelec 25. februarja 1994, ter da je bila uporaba samomorilskih napadov le prehodna. Svet dodaja, da tožeča stranka ne izpodbija odgovornosti za zajetje vojaka Gilada Šalita in smrt izraelskih vojakov.
139 Ugotoviti je treba, da Svet s tem v bistvu pred Splošnim sodiščem nadomešča obrazložitve svojih aktov od julija 2011 do julija 2014, tako da prvotno uporabljeno obrazložitev teh aktov omejuje le na nekaj elementov dejanskega stanja, ki naj bi jih po mnenju Sveta tožeča stranka priznala pred Splošnim sodiščem.
140 Vendar Splošno sodišče v okoliščinah obravnavane zadeve ne more samo opraviti presoje, ki jo mora opraviti Svet s soglasno sprejeto odločitvijo.
141 Ob upoštevanju navedenih ugotovitev, iz katerih je razvidno, da je Svet kršil člen 1 Skupnega stališča 2001/931 in – ker v obrazložitvi ni napotil na odločbe pristojnih organov v zvezi z dejanji, pripisanimi tožeči stranki – tudi obveznost obrazložitve, je treba v delu, ki zadeva tožečo stranko, za nične razglasiti akte Sveta od julija 2011 do julija 2014 ter akte Sveta iz julija 2010 in januarja 2011, za katere ni sporno, da prav tako ne vsebujejo napotitve na odločbe nacionalnih organov v zvezi z dejanji, pripisanimi tožeči stranki, in ki jim je treba očitati enako kršitev obveznosti obrazložitve.
142 Splošno sodišče poudarja, da navedeni razglasitvi ničnosti, ki temeljita na temeljnih procesnih razlogih, ne vključujeta nobene vsebinske presoje vprašanja opredelitve tožeče stranke za teroristično skupino v smislu Skupnega stališča 2001/931.
143 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba tej tožbi ugoditi in izpodbijane akte, razen obvestila iz julija 2010, v zvezi s katerim je treba tožbo zavreči (glej točko 76 zgoraj), razglasiti za nične.
144 Kar zadeva časovne učinke teh razglasitev ničnosti, je treba – ne da bi se bilo treba izreči o naravi izpodbijanih aktov z vidika člena 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije – ugotoviti, da lahko sodišča Unije na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU, če menijo, da je to potrebno, ob razglasitvi ničnosti akta določijo tiste učinke akta, ki jih je treba šteti za dokončne.
145 Splošno sodišče v okoliščinah obravnavane zadeve meni, da je treba – zaradi preprečitve tveganja resnega in nepopravljivega posega v učinkovitost omejevalnih ukrepov in ob upoštevanju pomembnega vpliva zadevnih omejevalnih ukrepov na pravice in svoboščine tožeče stranke – na podlagi člena 264 PDEU zadržati začetek veljavnosti te sodbe v zvezi z aktoma Sveta iz julija 2014 za obdobje treh mesecev od dneva razglasitve te sodbe ali, če bo vložena pritožba v roku iz člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča, do odločitve Sodišča o pritožbi.
Stroški
146 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Svet s predlogi v glavnem ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
147 Na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zato Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Sklepi Sveta 2010/386/SZVP z dne 12. julija 2010, 2011/70/SZVP z dne 31. januarja 2011 in 2011/430/SZVP z dne 18. julija 2011 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, sklepi Sveta 2011/872/SZVP z dne 22. decembra 2011, 2012/333/SZVP z dne 25. junija 2012 in 2012/765/SZVP z dne 10. decembra 2012 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi sklepov 2011/430, 2011/872 oziroma 2012/333, Sklep Sveta 2013/395/SZVP z dne 25. julija 2013 o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in razveljavitvi Sklepa 2012/765 ter sklepa Sveta 2014/72/SZVP z dne 10. februarja 2014 in 2014/483/SZVP z dne 22. julija 2014 o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in razveljavitvi sklepov 2013/395 oziroma 2014/72 se razglasijo za nične v delih, v katerih zadevajo Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem).
2. Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 610/2010 z dne 12. julija 2010, št. 83/2011 z dne 31. januarja 2011, št. 687/2011 z dne 18. julija 2011, št. 1375/2011 z dne 22. decembra 2011, št. 542/2012 z dne 25. junija 2012, št. 1169/2012 z dne 10. decembra 2012, št. 714/2013 z dne 25. julija 2013, št. 125/2014 z dne 10. februarja 2014 in št. 790/2014 z dne 22. julija 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi izvedbenih uredb (EU) št. 1285/2009, št. 610/2010, št. 83/2011, št. 687/2011, št. 1375/2011, št. 542/2012, št. 1169/2012, št. 714/2013 oziroma št. 125/2014 se razveljavijo v delu, v katerem zadevajo Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem).
3. Učinki Sklepa 2014/483 in Izvedbene uredbe 790/2014 se ohranijo tri mesece po izreku te sodbe ali, če bo vložena pritožba v roku iz člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, do odločitve Sodišča o pritožbi.
4. V preostalem se tožba zavrne.
5. Svet Evropske unije poleg svojih stroškov nosi še stroške Hamasa.
6. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. decembra 2014.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanjeII – 2
Postopek in nova dejstva med postopkomII – 3
Predlogi strankII – 8
PravoII – 8
Uvodne ugotovitve o predmetu tožbe ter obsegu in dopustnosti stališč tožeče stranke z dne 28. junija 2012II – 8
Predmet tožbeII – 8
Obseg in dopustnost stališč tožeče stranke z dne 28. junija 2012II – 9
Dopustnost tožbe, kar zadeva razglasitev ničnosti obvestila iz julija 2010II – 10
Predlog za razglasitev ničnosti aktov Sveta od julija 2010 do julija 2014II – 10
StroškiII – 22