SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 7. junija 2006(*)
„Ničnostna tožba – Konkurenca – Uredba št. 17 – Uredba (ES) št. 2842/98 – Sklep 2001/462/ES/ESPJ – Pooblaščenec za zaslišanje – Akt, ki ustvarja pravne učinke – Dopustnost – Pravno utemeljeni interes – Lastnost vlagatelja ali pritožnika – Končni kupec blaga ali storitev – Vpogled v obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Zaupne informacije – Zadosten interes“
V združenih zadevah T-213/01 in T-214/01,
Österreichische Postsparkasse AG, s sedežem na Dunaju (Avstrija), ki so jo najprej zastopali M. Klusmann, F. Wiemer in A. Reidlinger, nato H.-J. Niemeyer, avocats, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
Bank für Arbeit und Wirtschaft AG, s sedežem na Dunaju, ki jo zastopa H.‑J. Niemeyer, avocat, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeči stranki,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa S. Rating, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi razglasitve ničnosti odločb pooblaščenca za zaslišanje z dne 9. avgusta 2001 in z dne 25. julija 2001, da se avstrijski politični stranki (Freiheitliche Partei Österreichs) posredujeta različici obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerih ni zaupnih podatkov, v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES glede določitve bančnih tarif (COMP/36.571-Österreische Banken),
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi P. Lindh, predsednica, R. García-Valdecasas in J. D. Cooke, sodnika,
sodni tajnik: I. Natsinas, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 21. oktobra 2004
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
Uredba št. 17
1 Člen 3(1) in (2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), določa:
„1. Kadar Komisija na zahtevo ali na lastno pobudo odkrije kršitve člena [81] ali člena [82] Pogodbe, lahko z odločbo od vpletenih podjetij ali podjetniških združenj zahteva, da odpravijo takšno kršitev.
2. Zahtevo imajo pravico dati:
[…]
(b) fizične ali pravne osebe, ki uveljavljajo pravno utemeljen interes.“
2 Člen 19(2) Uredbe št. 17 določa, da se „zahtevam takšnih oseb za zaslišanje ugodi, kadar te izkažejo zadosten interes“.
3 Člen 20 Uredbe št. 17 glede poklicne tajnosti v odstavku 1 določa, da se informacije, pridobljene na podlagi uporabe različnih določb te uredbe „[…] uporabijo samo za namene ustrezne zahteve ali preiskave“ in, v odstavku 2, da „brez poseganja v določbe členov 19 in 21 Komisija in pristojni organi držav članic, njihovi uradniki in drugi uslužbenci ne razkrijejo informacij, ki so jih pridobili zaradi uporabe te uredbe, in informacij, za katere velja zavezanost k poklicni tajnosti“.
Uredba št. 2842/98
4 Komisija je 22. decembra 1998 sprejela Uredbo (ES) št. 2842/98 o zaslišanju pogodbenic v nekaterih postopkih na podlagi člena [81] in [82] Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (UL L 354, str. 18), ki je nadomestila Uredbo Komisije št. 99/63/EGS z dne 25. julija 1963 o zaslišanju, opredeljenem v členu 19(1) in (2) Uredbe št. 17 (UL 127, str. 2268). Uredba št. 2842/98 glede sodelovanja pri kršitvi drugih strank, na katere Komisija ni naslovila ugovorov, razlikuje med „vlagatelji ali pritožniki“, „tretjimi, ki imajo zadosten interes“ in „drugimi tretjimi stranmi“.
5 Glede vlagateljev ali pritožnikov členi 6, 7 in 8 Uredbe št. 2842/98 določajo:
„Člen 6
Kadar Komisija po prejemu vloge na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 17 […] meni, da na podlagi podatkov, ki jih ima, ni zadostne podlage za odobritev vloge ali za ukrepanje na pritožbo, obvesti vlagatelja ali pritožnika o svojih razlogih in določi datum, do katerega lahko vlagatelj ali pritožnik pisno predloži svoja stališča.
Člen 7
Kadar Komisija ugovarja glede vprašanja, v zvezi s katerim je prejela vlogo ali pritožbo, kakor navaja člen 6, zagotovi vlagatelju ali pritožniku kopijo različice ugovorov, v katerih ni zaupnih podatkov, in določi datum, do katerega lahko vlagatelj ali pritožnik pisno predloži svoja stališča.
Člen 8
Komisija lahko, kadar je primerno, vlagateljem ali pritožnikom zagotovi priložnost, da ustno izrazijo svoja stališča, če tako zahtevajo v svojih pisnih pripombah.“
6 Člen 9(1) in (2) Uredbe št. 2842/98 določa:
„1. Če zaprosijo za zaslišanje druge osebe kakor tiste, imenovane v poglavjih II [stranke, na katere Komisija naslavlja očitke] in III [vlagatelji in pritožniki], in izkažejo zadosten interes, jih Komisija o naravi in vsebini postopka pisno obvesti in določi datum, do katerega lahko svoja stališča izrazijo pisno.
2. Komisija lahko, kadar je primerno, povabi osebe, navedene v odstavku 1, da pojasnijo svoje razloge na ustnem zaslišanju tistih strani, proti katerim so bili ugovori vloženi, če so tako zahtevale v svojih pisnih pripombah.“
7 Nazadnje, člen 9(3) Uredbe št. 2842/98 določa, da lahko Komisija katerim koli tretjim stranem zagotovi priložnost, da ustno izrazijo svoja stališča.
8 Glede zaupnosti podatkov, pridobljenih v okviru postopka ugotavljanja kršitve,, člen 13(1) te uredbe določa, da se podatki ne posredujejo, če vsebujejo poslovne tajnosti ali druge zaupne podatke, Komisija pa mora ukreniti vse potrebno, da omogoči dostop do spisa, pri čemer ustrezno upošteva potrebo po varstvu podatkov.
Sklep 2001/462
9 Komisija je 23. maja 2001 sprejela Sklep 2001/462/ES, ESPJ o mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (UL L 162, str. 21), ki je razveljavil Sklep Komisije št. 94/810/ESPJ, ES z dne 12. decembra 1994 o pristojnostih pooblaščencev za zaslišanje v postopkih o konkurenci pred Komisijo (UL L 330, str. 67, v nadaljevanju: Sklep 94/810).
10 Člen 1 Sklepa 2001/462 določa, da pooblaščenec za zaslišanje „zagotovi, da se v postopkih o konkurenci pred Komisijo spoštuje učinkovito uveljavljanje pravice do zaslišanja po členih 81 [ES] in 82 [ES]“.
11 Poleg tega člen 9, prvi in drugi pododstavek, Sklepa 2001/462, ki je nadomestil člen 5(3) in (4) Sklepa 94/810, katerega besedilo je bilo praktično identično, določa:
„Če se načrtuje razkritje podatkov, ki lahko pomenijo poslovno tajnost podjetja, podjetje o takšnem namenu in razlogih zanj pisno obvestijo. Določi se rok, v katerem lahko zadevno podjetje predloži pisne pripombe.
Če zadevno podjetje nasprotuje razkritju podatkov, vendar se ugotovi, da podatki niso varovani in jih je zato mogoče razkriti, se ta ugotovitev navede v obrazloženi odločbi, o kateri obvestijo zadevno podjetje. V odločbi se določi datum, po katerem se bodo podatki razkrili. Ta datum se določi vsaj teden dni od dneva uradnega obvestila.“
Dejansko stanje tožbe
Dejansko stanje
12 Tožeči stranki, Österreichische Postsparkasse AG (zadeva T‑213/01) in Bank für Arbeit und Wirtschaft AG (v nadaljevanju: BAWAG, zadeva T‑214/01), sta avstrijski kreditni ustanovi.
13 Komisija se je 6. maja 1997 seznanila z dokumentom z naslovom „Lombard 8.5“ in je v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 17 zaradi tega dokumenta po uradni dolžnosti začela postopek ugotavljanja kršitve člena 81 ES proti tožečima strankama in šestim drugim avstrijskim bankam.
14 Avstrijska politična stranka Freiheitliche Partei Österreichs (v nadaljevanju: FPÖ) je z dopisom z dne 24. junija 1997 Komisiji poslala dokument „Lombard 8.5“ in ji predlagala, naj začne postopek preiskave pri osmih avstrijskih bankah − med katerimi je tožeča stranka v zadevi T‑214/01, ne pa tožeča stranka v zadevi T‑213/01 −, da bi ugotovila kršitev členov 81 ES in 82 ES. Zahtevo je utemeljila s tem, da je kot politična stranka pristojna za nadzor prostega dostopa do skupnega trga in izvrševanja neomejene konkurence.
15 Komisija je z dopisom z dne 26. februarja 1998 v skladu s členom 6 Uredbe št. 99/63 (ki je postal člen 6 Uredbe št. 2842/98) obvestila FPÖ, da namerava zavrniti njeno zahtevo. Komisija je navedla, da imajo le osebe ali združenja osebe s pravno utemeljenim interesom v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17 pravico dati zahtevo in da je zato vlagatelj „[moral] biti [prizadet] oziroma je kot gospodarski subjekt lahko bil prizadet zaradi omejevanja konkurence“. Splošni interes v zvezi z varstvom pravnega reda pri tem ne bi zadostoval za utemeljitev pravno utemeljenega interesa.
16 FPÖ je z dopisom z dne 2. junija 1998 odgovorila, da je kot politična stranka in posredno po številnih članih udeležena v vsakdanjem gospodarskem življenju, da dnevno izvaja številne bančne posle in da je zaradi navedenih ravnanj utrpela gospodarsko škodo. Zato ima pravno utemeljen interes v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17. Iz teh razlogov je ponovno zaprosila, da bi sodelovala v postopku ugotavljanja kršitve in se seznanila z očitki.
17 Junija 1998 je Komisija pri več avstrijskih kreditnih ustanovah, med katerimi sta bili tudi tožeči stranki, opravila preiskave.
18 Banke, na katere se je nanašal postopek COMP/36.571, so 16. decembra 1998 Komisiji posredovale skupno poročilo o dejanskem stanju, skupaj s 40.000 stranmi dokazov. V uvodni pripombi so Komisijo zaprosile, naj to poročilo obravnava zaupno na naslednji način: „Komisijo naprošamo, naj ga na podlagi člena 20 Uredbe št. 17/62 ne razkrije tretjim“.
19 Z dopisoma z dne 13. septembra 1999 je Komisija tožečima strankama poslala prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999, v katerem jima je očitala, da sta z drugimi avstrijskimi bankami sklenili protikonkurenčne sporazume glede pristojbin in poslovnih pogojev za zasebnike in podjetja ter s tem kršili člen 81 ES.
20 Komisija je v začetku oktobra 1999 tožeči stranki ustno obvestila o tem, da namerava FPÖ poslati obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999, v skladu s členom 7 Uredbe št. 2842/98.
21 Z dopisoma z dne 6. in 12. oktobra 1999, naslovljenima na Komisijo, sta tožeči stranki nasprotovali temu prenosu. Navedli sta, da FPÖ nima pravno utemeljenega interesa v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17 in da je zato ni mogoče šteti za vlagatelja v smislu te določbe. Med drugim sta izrazili bojazen, da bi FPÖ ugovore izrabila v politične namene.
22 Z dopisoma z dne 5. novembra 1999 so službe generalnega direktorata (GD) „Konkurenca“ tožečima strankama odgovorile, da je FPÖ stranka banke in da zato iz člena 7 Uredbe št. 2842/98 izhaja obveznost, da se ji pošlje kopija različice očitkov, v katerih ni zaupnih podatkov. S tema dopisoma je bil tožečima strankama poslan seznam odlomkov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999, ki naj jih FPÖ ne bi videla, ki je določal izbris določenih imen in položajev fizičnih oseb ter njihovo nadomestilo s splošnim opisom njihovih funkcij (v nadaljevanju: seznam 1). V preostalem je bilo v teh dopisih navedeno, da naj bi se posredovala le priloga A k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah s seznamom napotil na njegove priloge, ne pa sami dokumenti teh prilog. Nazadnje, v dopisih je bilo navedeno, da se tožeči stranki ob morebitnem nestrinjanju lahko obrneta na pooblaščenca za zaslišanje.
23 Z dopisoma z dne 17. novembra 1999 (priloga 8 k tožbi) in z dne 18. novembra 1999 sta se tožeči stranki obrnili na pooblaščenca za zaslišanje, da bi protestirali zoper napovedano izročitev obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 FPÖ. Tožeči stranki sta podredno navedli, da je treba iz različice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki bo posredovano, izbrisati vse navedbe v zvezi z identiteto zadevnih podjetij. Tožeča stranka v zadevi T‑213/01 je prav tako zahtevala, naj se prekrijejo vsi podatki o obrestih, pristojbinah in pogojih poslovanja bank.
24 Zaslišanje v zvezi z ravnanji, očitanimi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999, je bilo 18. in 19. januarja 2000. FPÖ se tega zaslišanja ni udeležila.
25 Z dopisoma z dne 21. novembra 2000 je Komisija tožečima strankama poslala dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v kateremu jima je očitala, da sta z drugimi avstrijskimi bankami sklenili protikonkurenčne sporazume v zvezi z bančnimi pristojbinami, ki veljajo za menjavo deviz v evre.
26 Drugo zaslišanje je bilo 27. februarja 2001, na katerem FPÖ ravno tako ni bila navzoča.
27 Z dopisom z dne 13. marca 2001 je FPÖ ponovila svojo zahtevo in navedla, da ji je Komisija z dopisoma z dne 5. oktobra 1999 in z dne 16. marca 2000 sporočila, da ji namerava poslati različice ugovorov, v katerih ni zaupnih podatkov, vendar tega nikoli ni storila. FPÖ je ravno tako navedla, da ni bila obveščena o zaslišanjih in da je bila zato izključena iz bistvenih faz postopka, s čimer je bila kršena njena pravica biti slišan in do udeležbe v postopku. FPÖ je zato ponovno zahtevala izročitev obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah in stališč zadevnih bank v zvezi s tema obvestiloma ter dalje zahtevala, naj se ji omogoči predložitev stališč in sodelovanje pri dodatnem ustnem zaslišanju.
28 Z dopisoma z dne 27. marca 2001 je pooblaščenec za zaslišanje tožeči stranki obvestil, da je FPÖ ponovila zahtevo za pridobitev obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah in da ji namerava ugoditi. V zvezi z zaupnimi informacijami za izbris v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 je pooblaščenec za zaslišanje priložil seznam 1 in med drugim zavrnil zahtevi tožečih strank, navedeni v njunih dopisih z dne 17. in 18. novembra 1999 v zvezi s prekritjem identitete bank. Pooblaščenec za zaslišanje je zavrnil tudi zahtevo tožeče stranke v zadevi T‑213/01 v zvezi z odstranitvijo določenih drugih podatkov. Glede dodatnega obvestila z dne 21. novembra 2000, glede katerega se tožeči stranki še nista opredelili, je pooblaščenec za zaslišanje posredoval seznam odlomkov (v nadaljevanju: seznam 2), ki je predvideval izbris določenih imen in delovnih mest fizičnih oseb in njihovo nadomestitev z opisom funkcij. Tožeči stranki je obvestil o možnosti, da v zvezi s tem predstavita svoja stališča.
29 Z dopisom z dne 18. aprila 2001 je tožeča stranka v zadevi T‑214/01 ponovno nasprotovala temu, da se FPÖ pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in Komisijo pozvala, naj pojasni razloge, zakaj se je nenadoma štela zavezana, da ugodi zahtevi FPÖ. Tudi tožeča stranka v zadevi T‑213/01 je z dopisom z dne 24. aprila 2001 nasprotovala tej izročitvi in, podredno, navedla, da bi moralo biti obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999, če bi obstajala obveznost posredovanja očitkov, popolnoma anonimno. Nasprotno je navedla, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 21. novembra 2000 ni vsebovalo poslovnih skrivnosti in drugih zaupnih informacij, razen tistih, ki jih je pooblaščenec za zaslišanje nameraval izbrisati s seznama 2.
30 Z dopisoma z dne 5. junija 2001 je pooblaščenec za zaslišanje potrdil obveznost, da se FPÖ posredujejo ugovori. Glede zaupnih informacij, ki jih je treba zaščititi, je pooblaščenec za zaslišanje tožečo stranko v zadevi T‑214/01 opozoril na dejstvo, da v predhodnem dopisu ni podala nobene navedbe v zvezi z informacijami s seznamov 1 in 2 in da je zato na podlagi tega sklepal, da ni navedla nobenega odločilnega pravnega ugovora proti temu, da se FPÖ pošlje različice ugovorov, v katerih ni zaupnih podatkov. Tožeči stranki v zadevi T‑213/01 je sporočil, da je iz njenega zadnjega dopisa sklepal, da se strinja z vsebino seznamov 1 in 2, razen vprašanja anonimnosti obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999. Pooblaščenec za zaslišanje jo je med drugim pozval, naj predstavi svoja stališča in jo obvestil, da bi ob zavrnitvi tega predloga sprejel odločbo na podlagi člena 5(4) Sklepa 94/810 (ki je postal člen 9, drugi pododstavek, Sklepa 2001/462).
31 Z dopisom z dne 25. junija 2001 je tožeča stranka v zadevi T‑214/01 pooblaščenca za zaslišanje ponovno pozvala, naj se odreče tej izročitvi in ga prosila, da jo obvešča o nadaljnjem postopku.
32 Z dopisom z dne 25. junija 2001 je tožeča stranka v zadevi T‑213/01 Komisijo pozvala, naj pojasni stanje zadeve in sprejme odločbo, zoper katero bo lahko vložila pravno sredstvo.
Sporna odločba v zadevi T‑214/01
33 Z dopisom z dne 25. julija 2001 je pooblaščenec za zaslišanje sprejel odločbo, s katero se je za tožečo stranko v zadevi T‑214/01 zaključil postopek v zvezi z izročitvijo obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 in z dne 21. novembra 2000 FPÖ (v nadaljevanju: sporna odločba v zadevi T‑214/01). V tem dopisu piše:
„Na podlagi vašega dopisa [z dne 25. junija 2001] sem ponovno preučil zadevo in njene možne pravne posledice. Rezultate tega preizkusa povzemam:
1. Glede pravice FPÖ, da poda zahtevo, vztrajam pri prejšnji trditvi. O tem vprašanju sta že dokončno odločila g. Van Miert in g. Monti leta 1999. Njuna odločba – ki je ukrep procesnega vodstva – po mojem mnenju ne more biti predmet izolirane tožbe, temveč kvečjemu izpodbojna v okviru tožbe zoper odločbo, s katero Komisija zaključi postopek v glavni stvari.
2. Sklep 2001/462 […] ne omogoča drugačne rešitve. Na podlagi člena 9 tega sklepa je pooblaščenec za zaslišanje pooblaščen za odločanje v imenu Komisije, če določene informacije iz pisnih vlog pomenijo poslovne skrivnosti in so zato varovane pred razkritjem. Nasprotno, pooblaščenec za zaslišanje ni pristojen za odločanje o vprašanju, ali fizična ali pravna oseba v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17 lahko poda zahtevo za odpravo kršitev. Take pristojnost tudi ni mogoče utemeljiti po analogni uporabi člena 9 Sklepa 2001/462 […]
Na podlagi navedenih preudarkov moram vašo zahtevo, ki ste jo vložili v imenu BAWAG, naj se FPÖ ne pošlje ugovorov in dodatnih ugovorov, zavrniti kot nedopustno.
Prosim vas, da me v tednu po prejemu tega dopisa obvestite, ali nameravate vložiti tožbo v tej zadevi in podati predlog za izdajo začasne odredbe. Navedeni dokumenti v nobenem primeru ne bodo izročeni FPÖ pred iztekom roka enega tedna.
[…]“.
Sporna odločba v zadevi T‑213/01
34 Z dopisom z dne 9. avgusta 2001 je pooblaščenec za zaslišanje sprejel odločbo, s katero je bil za tožečo stranko v zadevi T‑213/01 zaključen postopek glede izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 in z dne 21. novembra 2000 FPÖ (v nadaljevanju: sporna odločba v zadevi T‑213/01). Ta odločba navaja: „Po ponovni preučitvi dejanskih in pravnih vidikov sem se odločil, da vprašanja, glede katerih si nasprotujeta vaš pooblastitelj in Komisija, obravnavam v istem smislu kot v svojem dopisu z dne 5. [junija] 2001.“
35 Prvič, pooblaščenec za zaslišanje navaja, da o tem, ali je tretja oseba vlagatelj v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, odloča član Komisije, pristojen za konkurenco. Odločbo v korist FPÖ naj bi že leta 1999 sprejel g. Van Miert, nato pa naj bi jo potrdil g. Monti, zaradi česar naj ne bi bilo treba ponovno postaviti vprašanja, saj tožeča stranka ni navedla nobenih novih dejstev (točka 1 sporne odločbe). Dalje, priznanje, da ima FPÖ lastnost vlagatelja, naj bi bilo procesni akt, ki ne more biti predmet samostojne tožbe, temveč le v okviru tožbe zoper odločbo Komisije, s katero se zaključi postopek (točka 2 odločbe).
36 Drugič, pooblaščenec za zaslišanje ugotavlja, da priznanje lastnosti vlagatelja v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17 vsebuje obveznost, da se mu v skladu s členom 7 Uredbe št. 2842/98 pošlje različica ugovorov, v katerih ni zaupnih podatkov. Pri tem ni pomembno dejstvo, ali se je postopek začel po uradni dolžnosti ali na podlagi zahteve, podane na podlagi člena 3 (točka 2 odločbe).
37 Tretjič, pooblaščenec za zaslišanje je podal svoje stališče v zvezi z vprašanjem, katere informacije je treba odstraniti iz obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 in z dne 21. novembra 2000, da bi upoštevali poslovne skrivnosti in druge zaupne informacije (točka 4 odločbe). V tem smislu je nato odločil, da odstrani vse podatke in informacije s seznamov 1 in 2, glede katerih je tožeča stranka v zadevi T‑213/01 podala soglasje v svojem zadnjem dopisu. Nasprotno pooblaščenec za zaslišanje meni, da identiteta te ni poslovna skrivnost niti zaupna informacija, ki bi jo bilo treba zavarovati (točka 4(a) odločbe). Pooblaščenec za zaslišanje prav tako navaja, da informacij v zvezi z njeno poslovno politiko, vsebovanih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999, ni treba odstraniti, ker gre za številčne podatke, ki segajo mnogo let nazaj (točka 4(b) odločbe).
38 Pooblaščenec za zaslišanje zaključuje, da je „treba aktualno različico obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 in dodatnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 21. novembra 2000 poslati FPÖ, da sprejme stališče v tekoči zadevi COMP/36.571 – Avstrijske banke“, in da je ta odločba sprejeta „na podlagi člena 9(2) Sklepa 2001/462“. Pooblaščenec za zaslišanje nazadnje od tožeče stranke zahteva, naj mu v roku enega tedna od vročitve odločbe sporoči, ali zoper to odločbo namerava vložiti tožbo in predlagati izdajo začasne odredbe proti njeni izvršitvi, in pojasnjuje, da Komisija pred iztekom roka FPÖ ne bo izročila zgoraj omenjenih obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah.
Postopek in predlogi strank
39 Z vlogama, vloženima v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 19. septembra 2001, sta tožeči stranki vložili ti tožbi za razglasitev ničnosti spornih odločb.
40 Tožeči stranki sta z ločenima vlogama, vloženima istega dne v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, sodniku, ki odloča o izdaji začasne odredbe, predložili predloga, naj se odloži izvršitev izpodbijanih odločb in, podredno, naj se Komisiji odredi, da FPÖ ne pošlje obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 in z dne 21. novembra 2000 v zadevi COMP/36.571.
41 S sklepom z dne 14. decembra 2001 je predsednik petega senata po zaslišanju strank odredil združitev zadev T‑213/01 in T‑214/01.
42 S sklepoma z dne 20. decembra 2001 v zadevi Österreichische Postsparkasse proti Komisiji (T‑213/01 R, Recueil, str. II‑3967) in v zadevi Bank für Arbeit und Wirtschaft proti Komisiji (T‑214/01 R, Recueil, str. II‑3993) je predsednik Sodišča prve stopnje zavrnil zahteve tožečih strank za izdajo začasne odredbe s presojo, da pogoji glede nujnosti niso bili izpolnjeni in da se uravnovešenost interesov ne nagiba k odlogu izvršitve spornih odločb, ter pridržal odločitev o stroških.
43 Januarja 2002 je Komisija poslala nezaupni različici obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah.
44 Z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 12. februarja 2002, je tožeča stranka v zadevi T-214/01 predložila pripravljalno vlogo v postopku v glavni stvari in navedla nova dejstva, s katerimi se je seznanila po vložitvi replike. Z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 13. februarja 2002, se je tožeča stranka v zadevi T‑213/01 vsebinsko v celoti pridružila tej pripravljalni vlogi. Komisija je 15. marca 2002 podala stališča k tema dokumentoma.
45 Z dopisoma z dne 30. marca 2004 in z dne 16. julija 2004 je Sodišče prve stopnje v okviru ukrepov procesnega vodstva pozvalo Komisijo, naj predloži določene dokumente in odgovori na nekatera pisna vprašanja. Komisija je na te zahteve odgovorila v predpisanem roku.
46 Sodišče prve stopnje (peti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
47 Stranke so podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 21. oktobra 2004.
48 Tožeča stranka v zadevi T‑213/01 Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– odločbo pooblaščenca za zaslišanje z dne 9. avgusta 2001 razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
49 Tožeča stranka v zadevi T‑214/01 Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– odločbo pooblaščenca za zaslišanje z dne 25. julija 2001 razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
50 Komisija Sodišču prve stopnje v obeh zadevah predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno in v vsakem primeru zavrne kot neutemeljeno;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Dopustnost
51 Komisija uveljavlja tri ugovore nedopustnosti, prvič, zaradi dejanske izročitve ugovorov FPÖ naj ne bi bilo predmeta spora, drugič, izpodbijani akt naj ne bi imel pravnih učinkov na interese tožečih strank in, tretjič, tožba naj bi bila vložena prepozno.
Ugovor nedopustnosti: neobstoj predmeta spora zaradi dejanske izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ
52 Komisija navaja, da je edini namen tožbe, da se prepreči izročitev FPÖ katere koli različice obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah in, podredno, različic ugovorov, v katerih, kot je ugotovil pooblaščenec za zaslišanje, ni zaupnih podatkov. Obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah sta bili FPÖ poslani januarja 2002. Tožbi naj bi torej na podlagi člena 113 Poslovnika postali brezpredmetni.
53 Sodišče prve stopnje spominja, da je ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna le, če ima tožeča stranka interes, da se izpodbijani akt razglasi za ničnega (sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. novembra 1994 v zadevi Scottish Football proti Komisiji, T‑46/92, Recueil, str. II‑1039, točka 14). Tak interes obstaja le, če ima lahko sama razglasitev ničnosti akta pravne posledice (sodba Sodišča z dne 24. junija 1986 v zadevi Akzo Chemie proti Komisiji, 53/85, Recueil, str. 1965, v nadaljevanju: sodba Akzo, točka 21).
54 Glede tega je treba navesti, da mora v skladu s členom 233 ES institucija, katere akt je bil razglašen za ničnega, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe. Ti ukrepi se ne nanašajo na odstranitev akta iz pravnega reda Skupnosti, ker ta odstranitev izhaja že iz same razglasitve ničnosti sodišča Skupnosti. Ti se nanašajo zlasti na odpravo učinkov, ki jih je povzročil zadevni akt in na katere vplivajo ugotovljene nezakonitosti. Razglasitev ničnosti akta, ki je že bil izvršen, ima vedno lahko pravne posledice. Dejansko je lahko akt povzročil pravne posledice v obdobju, ko je veljal, teh učinkov pa razglasitev ničnosti akta ne odpravlja nujno. Razglasitev ničnosti akta je tudi dopustna, če se s tem v prihodnosti izogne ponovitvi očitane protipravnosti. Iz teh razlogov je sodba o razglasitvi ničnosti osnova za to, da zadevna institucija popravi položaj tožeče stranke ali da se ne sprejme identičen akt (sodba Sodišča z dne 6. marca 1979 v zadevi Simmenthal proti Komisiji, 92/78, Recueil, str. 777, točka 32, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 25. marca 1999 v zadevi Gencor proti Komisiji, T‑102/96, Recueil, str. II‑753, točka 41).
55 V tem primeru dejstvo, da sta bili obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah poslani FPÖ po vložitvi tožb, katerih namen je izpodbijati zakonitost odločb, na podlagi katerih je bil izvršena ta izročitev, ne učinkuje tako, da ti tožbi postaneta brezpredmetni. Kajti taka razglasitev ničnosti spornih odločb ima lahko sama po sebi pravne posledice za položaj tožečih strank, zlasti s tem, da se Komisija od takega ravnanja v prihodnosti distancira in da se za nezakonito razglasi uporaba obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki naj bi bilo nepravilno poslano FPÖ (sodba Akzo, točka 21).
56 Trditve Komisije, da je spor po dejanski izročitvi obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ postal brezpredmeten, je treba torej zavrniti.
Ugovor nedopustnosti: neobstoj pravnih učinkov izpodbijanih aktov
Trditve strank
57 Komisija meni, da vsebuje sporna odločba v zadevi T‑213/01 le en akt odločanja, namreč odločitev pooblaščenca za zaslišanje glede zaupnosti informacij, ki jih vsebujeta obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki se jih pošlje FPÖ. Dejansko bi bil edini dejavnik, ki bi lahko „imel posledice“ za tožečo stranko, izročitev določenih zaupnih dokumentov vlagatelju ali tretjemu, kar naj bi izhajalo iz sodbe Akzo. V zadevi T‑214/01 v sporni odločbi naj o tem vprašanju, ki naj bi bilo prej že pojasnjeno, ne bi bilo odločeno. Dejansko naj bi tožeča stranka v dopisu z dne 18. aprila 2001 sprejela, da različice obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah ne vsebujejo zaupnih podatkov. Po mnenju Komisije se sporna odločba v tej drugi zadevi nanaša le na zavrnitev pooblaščenca za zaslišanje zahteve, ki jo je tožeča stranka postavila 25. junija 2001, da se ponovno preuči pravica FPÖ, da pridobi nezaupno različico obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ta odločba pa naj za tožečo stranko ne bi imela prisilnih pravnih posledic.
58 Komisija poudarja, da priznanje lastnosti vlagatelja FPÖ nima pravnih učinkov za tožeči stranki, ker tudi če bi izhajali iz tega, da je Komisija v zvezi s tem sprejela odločbo, bi šlo le za ukrep procesnega vodstva, ki ga ni mogoče izpodbijati neodvisno od tožbe, vložene zoper končno odločbo o ugotovitvi kršitve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1992 v zadevi Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, od T‑10/92 do T‑12/92 in T‑15/92, Recueil, str. II‑2667, v nadaljevanju: sodba Cimenteries, točka 28).
59 Komisija opozarja tudi, da pravica do izročitve nezaupnih različic obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ izhaja avtomatično iz člena 7 Uredbe št. 2842/98. Tožeči stranki naj torej ne bi izpodbijali odločbe, ki nanju neposredno vpliva, ampak člen 7 te uredbe.
60 Tožeči stranki navajata, da sta tožbi dopustni, ker sta uperjeni proti odločbam, ki ustvarjajo prisilne pravne učinke in ki so zato izpodbojni akti.
61 V zadevi T‑213/01 bi izročitev obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ vplivala na pravico tožeče stranke do zaupnega obravnavanja v njih vsebovanih poslovnih skrivnosti in drugih zaupnih informacij. To bi nepopravljivo vplivalo na njen pravni položaj, zato bi lahko bila odločba o posredovanju samostojno izpodbojna (sodba Akzo in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 1. decembra 1994 v zadevi Postbank proti Komisiji, T‑353/94 R, Recueil, str. II‑1141, točka 25).
62 V zadevi T‑214/01 naj bi sporna odločba določila stališče pooblaščenca za zaslišanje glede posredovanja obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ. Ta odločba naj bi bila sprejeta na podlagi Sklepa 2001/462, ki naj bi vnaprej določal, da so odločbe pooblaščenca za zaslišanje o posredovanju ugovorov tretjim izpodbojne. Posredovanje tudi nezaupne različice ugovorov bi za zadevno podjetje pomenilo veliko in nepopravljivo obremenitev. Še več, različica obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999, ki naj bi se poslala FPÖ, naj bi v vsakem primeru vsebovala številne zaupne podatke, kot so imena oseb in zadevnih bank, za katere se jamči zaupnost. Predsednik Sodišča prve stopnje naj bi v sklepu z dne 20. decembra 2001, sprejetem v postopku za izdajo začasne odredbe, tako štel, da bi izpodbijani ukrep lahko spremenil pravni položaj tožeče stranke.
63 Tožeči stranki poudarjata, da sta priznanje lastnosti vlagatelja FPÖ na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 17 in pravica FPÖ do izročitve ugovorov podvržena sodnemu nadzoru. Sodišče naj bi v sodbi Akzo razsodilo, da se tak nadzor posredovanja ugovorov ne nanaša le na obseg podatkov, ki jih je treba zavarovati, ampak tudi na vprašanje izročitve kot take. Tudi zaradi hude kršitve domneve nedolžnosti in pravice do zaščite osebnih podatkov v skladu s členoma 8 in 48 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljevanju: Listina), ki bi jo lahko povzročilo posredovanje ugovorov, priznanje lastnosti vlagatelja tretjemu ni v pristojnosti Komisije, ampak naj bi zanj veljali pogoji iz člena 3(2) Uredbe št. 17 in člena 7 Uredbe št. 2842/98, kar se lahko preveri pred Sodiščem prve stopnje.
Presoja Sodišča prve stopnje
64 Poudariti je treba, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso predmet ničnostne tožbe v smislu člena 230 ES le pravni akti, ki z obveznimi pravnimi učinki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da spreminjajo njen pravni položaj (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639, točka 9, in sodba Cimenteries, točka 28).
65 Načeloma zato vmesni ukrepi, katerih namen je pripraviti končno odločbo, niso izpodbojni akti. Vendar so v skladu s sodno prakso izpodbojni akti ravno tako ukrepi, sprejeti v pripravljalnem postopku, ki sami po sebi sklenejo posebni postopek, ki je ločen od postopka, ki mora Komisiji omogočiti odločitev o temelju, in ustvarjajo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da na določen način spreminjajo njen pravni položaj (zgoraj navedena sodba IBM proti Komisiji, točki 10 in 11).
66 Ravno tako jasno in nedvoumno iz sodne prakse izhaja, da odločba Komisije, s katero v postopku ugotavljanja kršitve obvešča udeleženo podjetje, da za podatke, ki jih je poslalo, ne velja jamstvo zaupnega obravnavanja na podlagi prava Skupnosti in se torej smejo poslati tretjemu pritožniku, ustvarja pravne učinke za zadevno podjetje tako, da na določen način spreminja njegov pravni položaj s tem, da mu zavrne pravico do zaščite, ki jo predvideva pravo Skupnosti; poleg tega je taka odločba dokončna in neodvisna od končne odločbe, s katero se ugotovi kršitev pravil konkurence. Še več, možnost podjetja, da vloži tožbo zoper končno odločbo, s katero je ugotovljena kršitev pravil konkurence, mu ne daje zadostnega pravnega varstva njegovih pravic na tem področju. Po eni strani upravni postopek ne pripelje nujno do odločbe, s katero je ugotovljena kršitev. Po drugi strani tožba, ki se lahko vloži zoper to odločbo, podjetju na noben način ne zagotavlja sredstva, s katerim bi preprečili nepopravljive učinke, ki bi jih povzročilo protipravno posredovanje nekaterih njegovih dokumentov (sodba Akzo, točke od 18 do 20). Zoper to odločbo se lahko vloži ničnostna tožba.
67 Namen tožb je razveljavitev odločb pooblaščenca za zaslišanje z dne 25. julija 2001 in z dne 9. avgusta 2001 o izročitvi FPÖ nezaupnih različic obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 zaradi določitve bančnih provizij (COMP/36.571 – Avstrijske banke), pri čemer je bilo to storjeno v nasprotju s stališči tožečih strank, na kateri se nanašata ti obvestili in ki sta nasprotovali posredovanju teh FPÖ.
68 Veljavna ureditev daje tretjim, ki uveljavljajo pravno utemeljen interes, pravico do pridobitve nezaupne različice, da lahko pisno izrazijo svoje stališče. Tako člen 3(1) in (2) Uredbe št. 17 določa, da lahko fizične ali pravne osebe, ki uveljavljajo pravno utemeljen interes, podajo zahtevo, da Komisija odkrije kršitev členov 81 ES in 82 ES. Člen 7 Uredbe št. 2842/98 prav tako določa, da Komisija, kadar ugovarja glede vprašanja, v zvezi s katerim je prejela vlogo ali pritožbo, zagotovi vlagatelju ali pritožniku kopijo različice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerih ni zaupnih podatkov, da lahko pisno predloži svoja stališča.
69 Zato iz člena 9, drugi odstavek, Sklepa 2001/462 izhaja, da se, če podjetje, ki je udeleženo v postopku zaradi kršitve členov 81 ES in 82 ES, nasprotuje razkritju tretjemu podatkov, ki lahko pomenijo poslovno skrivnost, vendar Komisija ugotovi, da podatki niso varovani in jih je zato mogoče razkriti, ta ugotovitev navede v obrazloženi odločbi, o kateri obvestijo zadevno podjetje.
70 V tem primeru sporna odločba v zadevi T‑213/01 zaključuje postopek posredovanja FPÖ „posodobljene prilagojene različice“ obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 in dodatnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 21. novembra 2000. S to odločbo sta bila zavrnjena tako ugovor tožeče stranke zoper izročitev teh dokumentov FPÖ kot zaupno obravnavanje določenih podatkov iz prilog. S sporno odločbo pa je bil v zadevi T‑214/01 dokončno zavrnjen ugovor tožeče stranke zoper izročitev zadevnih obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ. Obe odločbi sta bili sprejeti na podlagi člena 9, drugi odstavek, Sklepa 2001/462, ki določa, da se, če zadevno podjetje nasprotuje razkritju podatkov, vendar pooblaščenec za zaslišanje ugotovi, da podatki niso varovani in jih je zato mogoče razkriti, ta ugotovitev navede v obrazloženi odločbi, o kateri obvestijo zadevno podjetje, v odločbi pa se določi datum, po katerem se bodo podatki razkrili – ta datum pa se določi vsaj teden dni od dneva uradnega obvestila. V tem primeru je pooblaščenec za zaslišanje od tožečih strank zahteval, naj ga v roku enega tedna obvestijo, ali nameravajo vložiti tožbo ali podati predlog za izdajo začasne odredbe. Glede tega je navedeno, da zgoraj omenjeni obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ ne bi bili poslani pred iztekom tega datuma.
71 S spornima odločbama se zaključi poseben postopek, ki je ločen od splošnega postopka na podlagi člena 81 ES, in določata dokončno stališče Komisije glede vprašanja izročitve FPÖ nezaupnih različic obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ti odločbi nujno pomenita, da se FPÖ predhodno prizna lastnost vlagatelja s pravno utemeljenim interesom v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, ker iz tega izhaja pravica FPÖ do izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah na podlagi člena 7 Uredbe št. 2842/98.
72 Zato lahko tožeči stranki v pritožbah izpodbijata tako odločbo pooblaščenca za zaslišanje o izročitvi FPÖ nezaupne verzije obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah kot temelj te odločbe, namreč Komisijino priznanje pravno utemeljenega interesa FPÖ v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17. Tožeči stranki sicer ne bi mogli preprečiti, da Komisija z očitki proti njima seznani tretjega, ki je podal zahtevo ali tožbo, a nima pravno utemeljenega interesa, ki ga zahteva Skupnostna ureditev, ali – če se je ta izročitev že zgodila – zahtevati, naj se za nezakonito razglasi uporaba zadevnih informacij teh tretjih.
73 Iz navedenega sledi, da je treba zavrniti ugovor nedopustnosti v zvezi z neobstojem pravnih učinkov izpodbijane odločbe v zadevi T‑214/01 oziroma stališč pooblaščenca za zaslišanje iz sporne odločbe v zadevi T‑213/01 ter v zvezi s priznanjem lastnosti vlagatelja FPÖ in v zvezi s pravico FPÖ do izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah.
Ugovor nedopustnosti: pretek roka za vložitev tožbe
Trditve strank
74 Komisija meni, da sporni odločbi le potrjujeta priznanje lastnosti vlagatelja FPÖ in njeno pravico do izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zato naj bi bili tožbi glede tega vloženi prepozno.
75 Glede priznanja FPÖ lastnosti vlagatelja v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17 Komisija navaja, da je leta 1999 v zvezi s tem sprejela dokončno odločbo in o tem obvestila tožeči stranki z dopisoma z dne 5. novembra 1999. V dopisu z dne 27. marca 2001 naj bi pooblaščenec za zaslišanje le potrdil, da je bil tako FPÖ priznan pravno utemeljeni interes za vložitev zahteve, in ponovil svoje pojasnilo. Tudi če bi dopis z dne 27. marca 2001 vseboval odločbo glede tega, je tožeča stranka ne more izpodbijati. Nazadnje, tožeči stranki naj bi v tožbah sami priznali, da sporna odločba le „potrjuje“ procesni položaj FPÖ, ki ji je bil priznan s prejšnjo odločbo.
76 Glede pravice do izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ Komisija poudarja, da naj bi tožeči stranki že prej, ustno v začetku oktobra 1999, nato pa še z dopisom z dne 5. novembra 1999, obvestila o tem, da namerava ravnati v skladu s členom 7 Uredbe št. 2842/98. Tudi če bi Komisija „odločbo“ o pravici FPÖ, da se ji pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, sprejela in če bi bila ta izpodbojni akt, bi sporna odločba to odločitev le potrdila in torej zoper njo ne bi bilo mogoče vložiti tožbo.
77 Tožeči stranki poudarjata, da rok za tožbo ni potekel. Le sporni odločbi naj bi izrazili končno stališče Komisije v zvezi z lastnostjo FPÖ kot pritožnika in izročitvijo obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah tej, vsi prejšnji dopisi pooblaščenca za zaslišanje in služb Komisije pa naj bi bili le pripravljalni ukrepi. Ti odločbi, s katerima se je zaključil postopek izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ, naj ne bi bili izključno potrdilna akta.
Presoja Sodišča prve stopnje
78 Kot je Sodišče prve stopnje razsodilo zgoraj, lahko tožeči stranki v okviru teh tožb zoper dokončni odločbi, s katerima je bil sklenjen poseben postopek izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ, izpodbijata ugotovitve, na katerih ti odločbi temeljita, namreč Komisijino priznanje pravno utemeljenega interesa in lastnosti vlagatelja FPÖ v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, iz česar izhaja njena pravica do pridobitve nezaupne različice obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah v skladu s členom 7 Uredbe št. 2842/98.
79 Zato Komisija ne more uspešno zatrjevati, da bi tožeči stranki morali vložiti tožbo zoper različne vmesne ukrepe, sprejete v okviru postopka izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi iz tega zaključila, da se s tema tožbama, vloženima proti odločbama, s katerima so zaključeni ti postopki, ne more izpodbijati posrednih ukrepov, na podlagi katerih sta bili ti odločbi sprejeti.
80 Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti ugovor nedopustnosti v zvezi s prepoznimi tožbami.
Temelj
81 Tožeči stranki v podporo tožbama navajata sedem tožbenih razlogov. Prvi in drugi tožbeni razlog se nanašata na kršitev člena 3(2) Uredbe št. 17 in člena 6 Uredbe št. 2842/98 ter na pomanjkanje obrazložitve. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela ekonomičnosti postopka. Kot četrti tožbeni razlog navajata, da so bile zaradi prepoznega prenosa ugovorov FPÖ kršene pravice do obrambe. Peti tožbeni razlog se nanaša na prekluzijo pravice FPÖ, da intervenira v postopku. Šesti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 20(2) Uredbe št. 17, v povezavi s členom 287 ES, ker je bila zaradi izročitve ugovorov FPÖ kršena njuna pravica do varstva poslovnih skrivnosti. Nazadnje, sedmi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj.
Prvi in drugi tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) Uredbe št. 17 in člena 6 Uredbe št. 2842/98 ter pomanjkanje obrazložitve
82 Tožeči stranki navajata, da je odločba pooblaščenca za zaslišanje o izročitvi obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ nezakonita, ker te ni mogoče opredeliti kot vlagatelja v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17 in člena 6 Uredbe št. 2842/98.
83 Tožeči stranki v podporo tej tezi poudarjata, prvič, da ni vzročne zveze med zahtevo, ki jo je vložila FPÖ, in odprtjem postopka, drugič, da FPÖ ne utemeljuje pravno utemeljenega interesa v smislu teh določb, in, tretjič, da Komisija ni niti preizkusila niti obrazložila obstoja takega interesa za FPÖ.
Prvi del, ki se nanaša na odsotnost vzročne zveze med zahtevo, ki jo je vložila FPÖ, in odprtjem postopka
– Trditve strank
84 Tožeči stranki menita, da FPÖ ni vlagatelj v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17 in člena 6 Uredbe št. 2842/98, ker njena zahteva ni sprožila postopka ugotavljanja kršitve. Člen 3(1) Uredbe št. 17 določa, da naj bi se postopki začeli „na zahtevo ali na lastno pobudo“. Če se postopek začne po uradni dolžnosti, tako ne gre več za odločbo Komisije „na zahtevo“. V tem primeru naj bi FPÖ svoje zahteve oblikovala dva meseca po tem, ko je Komisija po uradni dolžnosti začela postopek. Zato FPÖ ne bi mogla pridobiti statusa vlagatelja v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, ampak bi se jo lahko kvečjemu opredelilo kot tretjo osebo z zadostnim interesom v smislu člena 19(2) Uredbe št. 17 in člena 9(1) Uredbe št. 2842/98.
85 Tožeči stranki med drugim poudarjata, da Komisija ni razlikovala med formalno pritožbo in neformalnim naznanilom kršitve. Le formalna pritožba lahko ustvari procesne pravice.
86 Komisija izpodbija trditve tožeče stranke kot zmotne in neutemeljene. Brez pomena naj bi bilo tudi, ali je bil postopek začet po uradni dolžnosti ali na podlagi formalne pritožbe na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 17. Formalni postopek ugotovitve kršitve naj bi se začel šele z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, kar je veliko po priznanju pravice do vložitve zahteve. V tem primeru naj bi Komisija 10. septembra 1999 začela postopek ugotovitve kršitve, ko je sprejela prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, torej šele dve leti po zahtevi FPÖ. V vsakem primeru naj FPÖ ob vložitvi zahteve ne bi vedela za uvedbo postopka, saj naj bi Komisija pripravljalna dela v interesu učinkovitosti preiskav, opravljenih junija 1998, varovala kot skrivnost.
87 Nazadnje, razlikovanje tožečih strank med formalnimi pritožbami in neformalnimi naznanili naj ne bi bilo utemeljeno. Vlagatelj, ki uveljavlja pravno utemeljen interes, naj bi imel pravice pred odprtjem postopka, tudi če tak postopek ne bi bil uveden, kot je pravica do vložitve ničnostne tožbe na podlagi člena 6 Uredbe št. 17.
– Presoja Sodišča prve stopnje
88 V skladu s členom 3(1) Uredbe št. 17 lahko Komisija, kadar „na zahtevo ali na lastno pobudo“ odkrije kršitve člena 81 ES ali člena 82 ES, z odločbo od vpletenih podjetij ali podjetniških združenj zahteva, da jo odpravijo.
89 Iz člena 3(1) in (2) Uredbe št. 17 in členov 6 in 7 Uredbe št. 2842/98 izhaja, da je „vlagatelj“ fizična ali pravna oseba, ki z uveljavljanjem pravno utemeljenega interesa od Komisije zahteva, naj ugotovi kršitev določb člena 81 ES ali člena 82 ES. Navedene določbe Uredbe št. 2842/98 takega vlagatelja opredeljujejo kot „pritožnika“ v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 1017/68 z dne 19. julija 1968 o uporabi konkurenčnih pravil za železniški in cestni promet ter promet po celinskih plovnih poteh (UL L 175, str. 1), Uredbo Sveta št. 4056/86 z dne 22. decembra 1986 o podrobnih pravilih za uporabo členov 85 in 86 Pogodbe v zvezi s pomorskim prometom (UL L 378, str. 4) in Uredbo Sveta št. 3975/87 z dne 14. decembra 1987 o postopku za uporabo pravil o konkurenci za podjetja v sektorju zračnega prevoza (UL L 374, str. 1). V smislu teh določb lahko države članice prav tako, ne da bi jim bilo treba izkazovati kakršen koli interes, vložijo take „zahteve“ ali „pritožbe“, s katerimi zahtevajo ugotovitev kršitve zgoraj navedenih predpisov prava konkurence.
90 Tožeči stranki v bistvu trdita, da ko se postopek začne po uradni dolžnosti, tretjim ni mogoče več priznati lastnosti vlagatelja. Te trditve nikakor ni mogoče potrditi.
91 Za priznanje lastnosti vlagatelja ali pritožnika uredbi št. 17 in št. 2842/98 ne zahtevata, naj Komisija začne postopek ugotavljanja kršitve, zlasti predhodne faze preiskave, na podlagi zahteve ali pritožbe. Fizične ali pravne osebe, ki uveljavljajo pravno utemeljen interes za to, da Komisija odkrije kršitev pravil konkurence, lahko torej v tem smislu vložijo zahtevo ali pritožbo, tudi če je predhodna faza preiskave postopka ugotavljanja kršitve že začeta po uradni dolžnosti ali na zahtevo drugih. V nasprotnem primeru bi bilo osebam s takim pravno utemeljenim interesom preprečeno, da med postopkom izvršujejo postopkovne pravice, povezane z lastnostjo vlagatelja ali pritožnika.
92 Trditev tožečih strank tako napeljuje na to, naj se tretjim postavi dodatni pogoj, ki ni predviden v uredbah št. 17 in št. 2842/98. Priznanje lastnosti vlagatelja ali pritožnika naj ne bi bilo odvisno le od vložitve zahteve ali pritožbe in od dokaza o obstoju pravno utemeljenega interesa glede tega, ampak tudi od dejstva, da Komisija še ni začela preiskave naznanjene kršitve. Med drugim je treba dodati, da glede na to, da je začetek preiskave zaradi zagotovitve učinkovitosti ukrepov, ki jih je treba sprejeti, običajno varovan kot skrivnost, tretja stranka, ki ima pravno utemeljeni interes, načeloma ne bo mogla vedeti, ali je Komisija že začela preiskavo o spornih sporazumih ali ravnanjih.
93 V tem primeru je treba ugotoviti, da je FPÖ vložila zahtevo neposredno po začetku preiskave po uradni dolžnosti. FPÖ je svojo prvotno zahtevo podala 24. junija 1997, to je sedem tednov po uvedbi preiskovalnega postopka 6. maja 1997. Iz spisa ne izhaja, da je Komisija javno naznanila začetek te preiskave.
94 Glede na navedeno je treba skleniti, da priznanju FPÖ lastnosti vlagatelja v smislu člena 3 Uredbe št. 17 in člena 6 Uredbe št. 2842/98 ne nasprotuje okoliščina, da se je preiskava kršitve, ki naj bi jo zagrešili tožeči stranki, začela, preden je FPÖ vložila zahtevo.
95 Nazadnje, razlika, na katero se sklicujeta tožeči stranki, med formalno pritožbo in „neformalnim naznanilom kršitve“, je v teh zadevah nepomembna. Iz spisa namreč izhaja, da FPÖ v tem primeru ni le posredovala podatke Komisiji, ampak je zahtevala tudi uvedbo preiskave za ugotovitev kršitve členov 81 ES in 82 ES in to, naj se od zadevnih bančnih ustanov zahteva, da odpravita kršitev in da se jima naloži globa.
96 Iz tega izhaja, da je treba prvi del tega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: neobrazložitev pravno utemeljenega interesa FPÖ v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17
– Trditve strank
97 Tožeči stranki poudarjata, da FPÖ ni mogoče opredeliti kot vlagatelja, kajti gospodarski interes, na katerega se sklicuje ta politična stranka, ni pravno utemeljeni interes v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17.
98 Prvič, trdita, da je dejstvo, da je FPÖ stranka banke, le pretveza in da ima FPÖ izključno politični interes. FPÖ naj bi želela imeti vpogled v obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah samo zato, da ju izkoristi v politične namene. Dogodki po posredovanju obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ naj bi to potrdili. Zato naj FPÖ nikakor ne bi imela „pravno utemeljenega“ interesa v smislu člena 3 Uredbe št. 17.
99 Drugič, tožeči stranki poudarjata, da FPÖ v nobenem primeru ni mogoče priznati pravno utemeljenega interesa le zato, ker je stranka banke. Pravno utemeljen interes iz člena 3(2) Uredbe št. 17 naj bi predpostavljal, da bi zatrjevano protikonkurenčno ravnanje lahko vplivalo na gospodarski interes vlagatelja v smislu, da mora delovati na zadevnem trgu, da lahko uveljavlja osebno škodo. Do zdaj naj bi tudi Komisija omejevala priznanje takega pravno utemeljenega interesa le na fizične ali pravne osebe, ki jih je protikonkurenčno ravnanje „prizadelo v njihovih gospodarskih dejavnostih“. Pojem pravno utemeljenega interesa naj bi celo razlagala strogo in naj ga ne bi priznala konkurentom, ki niso dejavni na istem zadevnem trgu kot podjetje, ki je obravnavano v postopku. Stališče, ki ga je Komisija sprejela v tem primeru, naj bi bil torej korenit preobrat v njeni praksi. Dejansko naj niti Komisija niti Sodišče prve stopnje ne bi prej priznala pravno utemeljenega interesa, v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, končnim strankam trgovine na drobno, kot so stranke banke. V tem smislu naj bi bila napotitev Komisije na zadevo grških prevoznih ladij (glej točko 103 v nadaljevanju) zmotna, kajti v tej zadevi naj ne bi odobrila posredovanja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah končnim strankam.
100 Tretjič, tožeči stranki poudarjata, da bi širša razlaga pravno utemeljenega interesa odprla pot skupni tožbi, kar bi imelo škodljive posledice. Kajti Komisija bi morala preučiti in obravnavati veliko pritožb, poleg tega pa bi dejstvo, da bi vsi potrošniki imeli pravico vpogleda v ugovore in do sodelovanja na zaslišanju, onemogočalo, da bi se postopki izvedli s potrebno skrbnostjo. Poleg tega bi to lahko pripeljalo do zlorab, zlasti v postopkih z negativnimi učinki za široko javnost, ker bi vsakdo lahko imel vpogled v ugovore le zaradi dejstva, da je končna stranka.
101 Po drugi strani bi taka razlaga nasprotovala sistematiki uredb št. 17 in št. 2842/98. S tem, da zakonodajalec razlikuje med „vlagatelji, ki uveljavljajo pravno utemeljen interes“ (člena 6 in 7 Uredbe št. 2842/98), „tretjimi stranmi, ki izkažejo zadosten interes“ (člen 19(2) Uredbe št. 17 in člen 9(1) Uredbe št. 2842/98) in „drugimi tretjimi stranmi“ (člen 9(3) Uredbe št. 2842/98), naj bi ustvaril lestvico glede na intenzivnost škode gospodarskih interesov tretjih. Tako razlikovanje bi bilo nesmiselno, če bi se vse končne stranke štelo za vlagatelje s pravno utemeljenim interesom v smislu člena 3 Uredbe št. 17. Končna stranka naj bi imela možnost, da ovadi podjetja, za katera sumi, da naj bi sklepala sporazume v nasprotju s predpisi prava konkurence, njen interes, da sodeluje v postopku, pa bi bil lahko varovan, če izkaže „zadosten interes“, tako da jo Komisija zasliši in obvesti o razvoju postopka. S tem njena ovadba ne pomeni pritožbe v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17 in ji ni treba poslati obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zaščita potrošnikov v pravu konkurence zato ne bi mogla segati tako daleč, da se jim načelno prizna pravno utemeljen interes, razen če niso prisotni še dodatni vidiki.
102 Komisija meni, da so trditve tožeče stranke neutemeljene. Domnevni omejevalni sporazum naj bi se nanašal na FPÖ kot na prejemnico bančnih storitev, zato naj bi imela pravno utemeljen interes za vložitev zahteve v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, ne da bi njen morebitni politični interes imel vlogo pri priznanju lastnosti vlagatelja. Če bi FPÖ imela pravno utemeljen interes v smislu člena 3 Uredbe št. 17, Komisiji ne bi bilo treba preučiti njenih drugih razlogov.
103 Glede gospodarskega interesa FPÖ Komisija navaja, da dodatni pogoj, na katerega sta se sklicevali tožeči stranki, in sicer „delovanje na zadevnem področju“, nima nobene pravne osnove. Pravo konkurence naj bi najprej ščitilo potrošnika, ki naj bi že zato imel pravno utemeljen interes za pritožbo zoper ravnanje na trgu, če se to nanaša nanj. Praksa Komisije naj bi to načelo potrdila (glej na primer njeno Odločbo 1999/271/ES z dne 9. decembra 1998 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe ES (IV/34.466 − Grške prevozne ladje) (UL 1999, L 109, str. 24). To naj ne bi pomenilo, da Komisija pravno utemeljen interes iz člena 3(2) Uredbe št. 17 enači s „splošnim interesom, na katerega se lahko vsakdo sklicuje“. Načeloma naj ne bi vsaka končna stranka imela interesa za vložitev zahteve, ampak le končne stranke, na katere se omejevalni sporazum neposredno nanaša. V tem primeru naj bi Komisija potrdila, da naj bi bila FPÖ, ne kot „vsakdo“, ampak kot stranka bančnih storitev neposredno prizadeta pri svojih gospodarskih interesih z omejevalnim sporazumom, ki je zajemal vse te storitve.
104 Po mnenju Komisije tudi domnevne težave v upravnem postopku z velikim številom pritožnikov in trditvami glede dopustnosti „skupnih tožb“ ne bi imele nobene zveze s pravno utemeljenim interesom za vložitev zahteve v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 17. Stališča tožečih strank o pravicah tretjih z le „zadostnim“ interesom naj v tem primeru ne bi bila upoštevna. Uredba št. 2842/98 naj bi zagotovila postopkovni položaj pritožnika, ki naj bi bil veliko boljši od položaja drugih tretjih, ki so stranke v postopku.
105 Nazadnje, v vsakem primeru naj bi bilo vprašanje priznanja postopkovnega položaja FPÖ nepomembno zato, ker bi Komisija lahko vseeno posredovala nezaupne različice obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah tudi osebam, na katere se postopek ne nanaša, če bi presodila, da je to primerno. Zato tudi če bi Sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da FPÖ nima pravno utemeljenega interesa za vložitev zahteve v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, bi bila odločitev, ali se ji pošlje nezaupne različice obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, v diskrecijski pravici Komisije (zgoraj navedeni sklep Postbank proti Komisiji, točka 8).
– Presoja Sodišča prve stopnje
106 V tem primeru je sodelovanje fizičnih ali pravnih oseb v postopku ugotavljanja kršitve,, ki niso osebe, na katere je Komisija naslovila ugovore, urejeno z uredbama št. 17 in št. 2842/98. Ti uredbi razlikujeta med, prvič, „vlagateljem ali pritožnikom, ki uveljavlja pravno utemeljen interes“, ki mu Komisija posreduje izvod različice ugovorov, v katerih ni zaupnih podatkov, kadar ugovarja glede vprašanja, v zvezi s katerim je prejela zadevno vlogo ali pritožbo (člen 3(1) in (2) Uredbe št. 17 in členi od 6 do 8 Uredbe št. 2842/98); drugič, „tretjim osebam, ki izkažejo zadosten interes“, ki imajo, če zaprosijo za zaslišanje, pravico, da jih Komisija pisno obvesti o naravi in vsebini postopka, in da pisno izrazijo stališča (člen 19(2) Uredbe št. 17 in člen 9(1) in (2) Uredbe št. 2842/98); tretjič, „tretjim stranem“, ki jim lahko Komisija zagotovi priložnost, da ustno izrazijo stališča (člen 9(3) Uredbe št. 2842/98). Zakonodajalec je tako za udeležbo različnih tretjih strani v postopku ugotavljanja kršitve vzpostavil lestvico glede na intenzivnost škode njihovim interesom.
107 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da ima vsak vlagatelj ali pritožnik, ki uveljavlja pravno utemeljen interes, pravico, da prejme nezaupno različico obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Glede tretjih strani, ki izkažejo zadosten interes, v skladu s členom 9(1) Uredbe št. 2842/98 ni mogoče izključiti, da jim lahko Komisija, če okoliščine primera to opravičujejo, ne da bi bila sicer k temu zavezana, posreduje nezaupno različico obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi lahko v celoti izrazile stališče o domnevnih kršitvah, ki so predmet zadevnega postopka.
108 Razen v teh dveh trditvah iz prejšnje točke v uredbah št. 17 in št. 2842/98 ni predvideno, da bi Komisija obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah poslala fizičnim ali pravnim osebam, ki niso podjetja, zoper katera so bili podani ugovori.
109 V tem primeru je Komisija v postopku ugotavljanja kršitve zoper tožeči stranki in druga podjetja FPÖ priznala položaj vlagatelja. Postavlja se torej vprašanje, ali je FPÖ imela pravno utemeljeni interes v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17.
110 FPÖ je v dopisu z dne 2. junija 1998 poudarila, da je bila kot končna stranka bančnih storitev v Avstriji zaradi očitanega omejevalnega sporazuma gospodarsko prizadeta. Dejstvo, da se je FPÖ v prvi zahtevi z dne 24. junija 1997 sklicevala na splošni interes, kot je varstvo javnega reda, ji ne more odvzeti možnost, da se kasneje, da bi utemeljila pravno utemeljeni interes v smislu Uredbe št. 17, sklicuje na to, da je stranka banke, proti kateri se je postopek začel, in da naj bi zaradi zadevnih sporazumov utrpela gospodarsko škodo.
111 Vendar tožeči stranki v bistvu zastopata stališče, da le dejstvo, da je končna stranka bančnih storitev, ne zadostuje za to, da se izkaže obstoj pravno utemeljenega interesa, ki naj bi ga imel le vlagatelj, ki deluje na zadevnem trgu in čigar gospodarske dejavnosti so prizadete zaradi domnevnega protikonkurenčnega ravnanja.
112 Sodišče prve stopnje je že razsodilo, da podjetniško združenje lahko uveljavlja pravno utemeljen interes, da poda zahtevo v smislu člena 3 Uredbe št. 17, tudi če z očitanim ravnanjem ni neposredno prizadeto kot podjetje, dejavno na zadevnem trgu, če lahko očitano ravnanje škodi interesom njihovih članov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 24. januarja 1995 v zadevi BEMIM proti Komisiji, T‑114/92, Recueil, str. II‑147, točka 28).
113 Zlasti glede končnih kupcev blaga ali storitev Komisija poudarja, da naj bi njena ustaljena praksa dokazala, da ima potrošnik pravno utemeljen interes za pritožbo, če se protikonkurenčno ravnanje na trgu nanj nanaša. Vendar je Komisija v odgovoru na vprašanje Sodišča prve stopnje sama priznala, da do zdaj še noben končni potrošnik ni prejel različice ugovorov, v kateri ni zaupnih podatkov, potem ko je bila sprejeta odločba o njegovem pravno utemeljenem interesu. S tem naj bi bila FPÖ prva končna stranka, ki naj bi ji Komisija priznala pravno utemeljen interes v smislu člena 3 Uredbe št. 17 in torej pravico, da se ji pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
114 Sodišče prve stopnje meni, da nič ne nasprotuje temu, da lahko končni kupec blaga ali storitev zadosti pojmu pravno utemeljenega interesa v smislu člena 3 Uredbe št. 17. Sodišče prve stopnje meni, da ima končna stranka, ki izkaže, da je utrpela škodo ali da bi lahko bili prizadeti njeni gospodarski interesi zaradi zadevnega omejevanja konkurence, pravno utemeljen interes v smislu člena 3 Uredbe št. 17 za vložitev zahteve ali pritožbe, da Komisija ugotovi kršitev členov 81 in 82 ES.
115 Glede tega je treba spomniti, da je končni cilj pravil, katerih namen je zagotoviti, da se konkurenca na notranjem trgu ne izkrivlja, povečanje blaginje potrošnika. Ta cilj izhaja zlasti iz besedila člena 81 ES. Tudi če se prepovedi, določeni v odstavku 1 te določbe, lahko prizna, da ni uporabljiva za omejevalne sporazume, ki pripomorejo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije zadevnih proizvodov oziroma pripomorejo k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, za to možnost, ki je predvidena v členu 81(3) ES, velja zlasti pogoj, da so potrošniki teh zadevnih proizvodov sorazmerno udeleženi pri dobičku, ki iz njega izhaja. Konkurenčno pravo in konkurenčna politika imata tako nedvomen vpliv na konkretne gospodarske interese končnih kupcev blaga in storitev. Priznanje pravno utemeljenega interesa tem strankam – ki navajajo, da so utrpele gospodarsko škodo zaradi pogodbe ali ravnanja, ki lahko omejuje ali izkrivlja konkurenco – za to, da Komisija ugotovi kršitve členov 81 ES in 82 ES, prispeva k uresničitvi ciljev prava konkurence.
116 V nasprotju s trditvami tožečih strank ta presoja ne pomeni, da se zaradi preširoke opredelitve pojmu pravno utemeljenega interesa odvzame smisel in ne odpre možnost za domnevno „skupno tožbo“. Potrošniku, ki lahko dokaže škodo, ki so jo zaradi očitanega sporazuma ali usklajenega ravnanja utrpeli njegovi gospodarski interesi, se lahko na tej podlagi prizna pravno utemeljen interes v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, kar pa ne pomeni domneve, da imajo vse fizične ali pravne osebe tak interes.
117 Prav tako ni mogoče pritrditi trditvam tožečih strank, da naj bi priznanje lastnosti vlagatelja ali pritožnika končnim strankam pomnožilo pritožbe in otežilo upravne postopke. Kot je Komisija pravilno pripomnila, ti ugovori niso primerni za to, da bi se omejilo priznanje pravno utemeljenega interesa končni stranki, ki izkaže gospodarsko škodo, ki ji je nastala zaradi naznanjenega protikonkurenčnega ravnanja.
118 Nazadnje, v nasprotju s tem, kar navajata tožeči stranki, in kot navaja Komisija, ta ni dolžna, da ko vlagatelj izkaže veljaven pravno utemeljen interes, preveri, ali ima ta vlagatelj mogoče tudi druge vzgibe.
119 Zato je treba ugotoviti, da se je FPÖ lahko veljavno sklicevala na položaj končne stranke bančnih storitev v Avstriji in dejstvo, da so bili njeni gospodarski interesi zaradi protikonkurenčnih ravnanj prizadeti, da bi izkazala pravno utemeljen interes za vložitev zahteve z namenom, da Komisija ugotovi, da navedena ravnanja pomenijo kršitev členov 81 ES in 82 ES.
120 Drugi del tožbenega razloga, da naj FPÖ ne bi imela pravno utemeljenega interesa v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17, je treba torej zavrniti.
Tretji del tožbenega razloga: neobravnavanje vprašanja, ali ima FPÖ pravno utemeljen interes, in njegova neobrazložitev Komisije
– Trditve strank
121 Tožeči stranki navajata, da Komisija ni niti preverila, ali so bili pogoji iz člena 3(2) Uredbe št. 17 in člena 7 Uredbe št. 2842/98 v tem primeru izpolnjeni, niti tega ni obrazložila. Prav tako naj Komisija nikakor ne bi dokazala, da ima FPÖ pravno utemeljen interes, saj sploh ni preverila, ali sploh oziroma pri katerih od zadevnih bank naj bi opravljala bančne posle, katere storitve je uporabila in v koliko naj bi bil njen domnevni interes presegal „zadostni“ interes ali „drugi“ interes. Samo trditev, da je imetnica bančnih računov, ne bi zadostovala, da se tej stranki prizna lastnost vlagatelja, toliko manj, kot je bila ta okoliščina Komisiji že znana, ko je sprejela odločbo o zavrnitvi z dne 26. februarja 1998. Dalje, Komisija na ne bi pojasnila, v čem naj bi naznanilo FPÖ ustrezalo značilnostim zahteve v smislu člena 3 Uredbe št. 17, prav tako pa naj ne bi navedla razlogov, ki bi bili v prid priznanju pravno utemeljenega interesa FPÖ, čeprav je bila Komisija sprva nasprotnega mnenja, FPÖ pa naj bi se zaradi svoje več kot dveletne nedejavnosti odpovedala interesu, da sodeluje v postopku.
122 Tožeči stranki dalje navajata, da je Komisija v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Cimenteries, razlikovala med dvema vrstama ugovorov glede na zadevni trg in je zadevnim podjetjem poslala različne ugovore glede na trge, na katerih so bila dejavna (sodba Cimenteries, točke od 4 do 7). Komisija bi morala torej v tem primeru prav tako ugotoviti in utemeljiti gospodarski interes FPÖ glede na različne zadevne bančne trge. Prav tako bi moral pooblaščenec za zaslišanje pred posredovanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah preveriti, ali je FPÖ imela pravno utemeljen interes, namesto da je sprejel stališče, da je bilo o vprašanju že odločeno z dopisom GD Komisije „Konkurenca“ z dne 5. novembra 1999. Dejansko naj za tako notranjo zavezujočo veljavo stališča GD „Konkurenca“ v Uredbi št. 2842/98 ne bi bilo nobene opore, po drugi strani pa naj bi sklepa št. 94/810 in št. 2001/462 o mandatu pooblaščenca za zaslišanje tega široko pooblastila za odločanje o vprašanjih v zvezi s pravico biti slišan (glej zlasti člen 4(1) in (2)(b) Sklepa št. 2001/462).
123 Komisija trdi, da so ugovori tožečih strank nepomembni, ker je priznanje pravno utemeljenega interesa FPÖ le ukrep procesnega vodstva, ki za tožeči stranki nima nobenih pravnih učinkov. Zato naj trditve tožečih strank glede dokaznega bremena ne bi bile utemeljene, ker naj bi se to vprašanje nanašalo le na Komisijo in vlagatelja, torej FPÖ. V vsakem primeru podroben opis bančnih storitev, ki jih je FPÖ konkretno uporabila, v tem primeru ni bil potreben, saj naj bi domnevni omejevalni sporazum pokrival vse vidike avstrijskega bančnega sistema.
– Presoja Sodišča prve stopnje
124 Prvič, glede trditev tožečih strank v zvezi z obveznostjo preizkusa pravno utemeljenega interesa FPÖ in tozadevnega dokaznega bremena na strani Komisije je treba spomniti, da mora na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 17 tretji, kot vlagatelj ali pritožnik, uveljavljati obstoj svojega pravno utemeljenega interesa, da zahteva ugotovitev kršitve člena 81 ES ali člena 82 ES. V skladu s tem je Komisija zavezana, da preveri, ali tretji ta pogoj dejansko izpolnjuje.
125 V tem primeru iz dopisov med Komisijo in tožečima strankama med upravnim postopkom izhaja, da je Komisija FPÖ priznala pravno utemeljen interes zato, ker uporablja bančne storitve v Avstriji. Vendar iz spisa ne izhaja, da je Komisija od FPÖ zahtevala dokumente, ki bi lahko izkazali, da je bila dejansko stranka zadevnih bank, na katere se nanaša postopek, in da so bili njeni računi zaradi zadevnih omejevalnih sporazumov obremenjeni z bančnimi pristojbinami. V odgovoru na vprašanja Sodišča prve stopnje je Komisija potrdila to okoliščino in priznala, da ni opravila nobenega preizkusa, niti ni menila, da je od FPÖ treba zahtevati predložitev dokazov za njen pravno utemeljeni interes v smislu člena 3 Uredbe št. 17. Vendar je Komisija svoje stališče utemeljila s trditvijo, da je bilo jasno, da je bila FPÖ stranka zadevnih bank in da naj bi bili zaradi obsega zadevnih omejevalnih sporazumov dogovori med bankami za FPÖ „z gospodarskega vidika nedvomno škodljivi“ in da naj bi ji „močno škodili“.
126 Glede položaja FPÖ kot stranke banke Sodišče prve stopnje meni, da je bilo logično šteti, da je ta politična stranka za svoje dejavnosti morala razpolagati z različnimi bančnimi računi in opravljala redne bančne posle v Avstriji. Tožeči stranki namreč v upravnem postopku nista nikoli ugovarjali, da se je FPÖ sklicevala na te bančne storitve.
127 Glede obsega očitanih ravnanj iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 izhaja, da naj bi se omejevalni sporazumi, ki so predmet postopka, nanašali na „vse storitve“, ki jih univerzalne banke tipično zagotavljajo strankam posameznikom ali podjetjem (hranilne vloge, posojila, plačila itd.) (točka 10 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah), in da so bili sklenjeni sporazumi „vsebinsko obširni ter kar najbolj institucionalizirani in med seboj na celotnem avstrijskem ozemlju tesno povezani, ‚do najmanjše vasi‘“ (točka 42 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah). Poleg tega naj bi v skladu s tem obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 383 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah) pri tem ravnanju sodelovalo zelo veliko bank. Tako naj bi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah imeli „pomembno vlogo na avstrijskem bančnem trgu zaradi svoje velikosti“ (točka 383 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah). Šlo naj bi za glavne avstrijske banke in bančne skupine z 99-odstotnim deležem avstrijskega trga (točka 10 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah). Poleg tega naj bi iz priloge A k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, v kateri so navedene vse bančne ustanove, ki so sodelovale na različnih sestankih, izhajalo, da naj bi bilo bank, udeleženih pri omejevalnih sporazumih, bistveno več od osmih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
128 Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 21. novembra 2000 je bilo naslovljeno na iste osebe kot obvestilo z dne 10. septembra 1999, ki se nanaša na omejevalni sporazum o določitvi stopnje menjave bankovcev in kovancev območja evra. Isti, že navedeni preudarki glede obsega omejevalnih ravnanj veljajo torej tudi za omejevalni sporazum iz tega obvestila.
129 Iz tega sledi, da so bila ravnanja, ki očitana v zadevnem upravnem postopku, zelo razširjena in zajemajo vse vidike avstrijskega bančnega sistema ter vse avstrijsko državno ozemlje. Zato je treba ugotoviti, da bi sporazumi, očitani v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, FPÖ kot stranki avstrijskih bančnih storitev nujno grozili z gospodarsko škodo.
130 Sodišče prve stopnje poleg tega ugotavlja, da čeprav banka – ki pripada deželni vladi Koroške –, ki jo je tožeča stranka na obravnavi opredelila kot banko, v kateri je imela odprte račune, ni bila eden izmed osmih naslovnikov sporne odločbe, je v prilogi A obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 navedena med bančnimi ustanovami, ki naj bi redno sodelovale na sestankih v zvezi z zadevnimi omejevalnimi sporazumi.
131 Trditvi tožečih strank, da bi morala Komisija izrecno obrazložiti gospodarski interes FPÖ glede na vsak zadevni bančni trg, ni mogoče pritrditi. Kot je bilo navedeno, je priznanje lastnosti vlagatelja ali pritožnika končni stranki odvisno od tega, ali bi zaradi tega lahko utrpela gospodarsko škodo in ne od njene udeležbe na vsakem od trgov proizvodov, ki ga preiskuje Komisija (glej točki 112 in 114 zgoraj). Poleg tega je treba pripomniti, da tožeči stranki trditev ne moreta opreti na prakso Komisije v upravnem postopku, ki je pripeljal do izdaje sodbe Cimenteries. V tem postopku naj bi Komisija razlikovala med očitanimi ravnanji na mednarodni ravni in tistimi, ki se nanašajo na vsak posamezen nacionalni trg, in je poglavja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki se nanašajo le na nacionalne trge, poslala le naslovnikom ugovorov s sedežem v zadevni državi članici (sodba Cimenteries, točka 6). Opozoriti je treba, da se je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je obravnavano v teh zadevah, nanašalo le na en sam geografski trg, namreč na celotno državno ozemlje Avstrije.
132 Nazadnje je treba zavrniti tudi trditev tožečih strank, da bi pooblaščenec za zaslišanje moral sam preveriti, ali je FPÖ imela pravno utemeljen interes, preden je poslal obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. V skladu s členom 7 Uredbe št. 2842/98 izhaja namreč posredovanje obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah vlagatelju ali pritožniku nujno iz priznanja take lastnosti tretji osebi, ki ima pravno utemeljen interes. V skladu s Sklepom št. 2001/462 so naloge pooblaščenca za zaslišanje omejene le na to, da zagotavlja pravilen potek zaslišanja in prispeva k nepristranskosti tako zaslišanja samega kot vseh pozneje sprejetih odločb (člen 5), da odloči o zahtevah tretjih oseb za zaslišanje (člena 6 in 7) in o zahtevah za dostop do spisa (člen 8) ter da zagotavlja zaupno obravnavanje informacij, ki pomenijo poslovno skrivnost podjetja (člen 9).
133 Iz tega izhaja, da glede na okoliščine primera Komisija ni kršila obveznosti preizkusa, ali ima FPÖ pravno utemeljen interes v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17.
134 Drugič, glede obveznosti obrazložitve mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki jo zahteva člen 253 ES, prilagojena naravi zadevnega akta in mora biti v njej jasno in nedvoumno podano sklepanje organa Skupnosti, ki je sporni akt izdal, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Vendar se ne zahteva, da so v obrazložitvi navedene vse upoštevne pravne ali dejanske okoliščine, saj je treba pri vprašanju, ali akt izpolnjuje zahteve člena 253 ES, opraviti presojo ne samo glede na njegovo besedilo, ampak glede na vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbi Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Delacre in drugi proti Komisiji, C‑350/88, Recueil, str. I‑395, točka 16, in z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytravalu in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63).
135 V tem primeru izhaja iz konteksta, v katerem sta bili sprejeti sporni odločbi, in zlasti iz konteksta dopisov z dne 5. novembra 1999 služb GD „Konkurenca“ in z dne 27. marca 2001 pooblaščenca za zaslišanje, v katerih je FPÖ navedel kot stranko bančnih storitev, da sta sporni odločbi FPÖ zaradi njenega položaja končne stranke avstrijskih bančnih storitev, ki so jo prizadela očitana ravnanja, implicitno pripoznali pravno utemeljen interes v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17.
136 V tem primeru je treba glede značilnosti in obsega očitanih ravnanj tako obrazložitev šteti za zadostno.
137 Očitek tožečih strank zato ni utemeljen.
138 Iz tega izhaja, da tretji del tožbenega razloga, da Komisija ni izpolnila obveznosti preizkusa pravno utemeljenega interesa FPÖ in ga ni obrazložila, ni utemeljen.
139 Tožbeni razlog kršitve člena 3(2) Uredbe št. 17 in člena 6 Uredbe št. 2842/98 ter neobrazložitve je treba zato zavrniti.
Tretji, četrti in peti tožbeni razlog: kršitev načela ekonomičnosti postopka in pravic do obrambe ter prekluzija pravice FPÖ, da intervenira v postopku
140 Tožeči stranki navajata, da tudi če bi obstajala morebitna pravica FPÖ do prejema obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, bi bilo to posredovanje v tej fazi postopka nezakonito, ker je nastala prekluzija pravice FPÖ do intervencije v postopku in ker bi to pomenilo kršitev načela ekonomičnosti postopka in pravic do obrambe.
Prvi del: prekluzija pravice FPÖ, da intervenira v postopku
– Trditve strank
141 Tožeči stranki navajata, da tudi če bi obstajala morebitna pravica FPÖ do prejema obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in do sodelovanja v postopku, bi prenehala zaradi zamujenega roka. FPÖ naj po zavrnitvi zahteve februarja 1998 ne bi storila ničesar, da bi dosegla sodelovanje v postopku pred zaslišanjem, in naj bi se z nezainteresiranostjo odpovedala svoji pravici.
142 Tožeči stranki poleg tega trdita, da tudi če bi bila za prepozno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah odgovorna Komisiji, bi se ravno tako uporabilo načelo prekluzije. Na podlagi splošnega načela, da mora upravni organ pristojnosti izvrševati v razumnih rokih, Komisija ne bi imela več pravice do izročitve ugovorov (sodba Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi Boehringer proti Komisiji, 45/69, Recueil, str. 769, točka 6). Drugače kot pri končnih odločbah o temelju, ki so pogosto zahtevale daljšo preiskavo, bi se vprašanje odobritve dostopa do spisa tretjim lahko obravnavalo kadar koli in o njem odločilo še pred opravo zaslišanja. V tej fazi postopka bi Komisija lahko udeležbo FPÖ le zavrnila, ker naj bi bili ugovori poslani zadevnim bankam, zaslišanja naj bi že bila opravljena, dejstva že ugotovljena in postopek naj bi bil praktično že zaključen. Zato to posredovanje, katerega bistvena naloga naj bi bila, da se pritožniku pred zaslišanjem omogoči, da prispeva k ugotovitvi dejstev in se pripravi na zaslišanje, ne bi imelo smisla.
143 Komisija meni, da te trditve niso utemeljene. FPÖ naj se ne bi odpovedala pravicam, ker naj ne bi bila seznanjena z ugovori. Poleg tega naj FPÖ ne bi izgubila svoje pravice do prejema ugovorov zato, ker naj ne bi takoj uveljavljala interesa in ni sodelovala na zaslišanjih. Oseba, ki je bila pripoznana kot vlagatelj, bi namreč lahko intervenirala tako dolgo, dokler postopek ne bi bil zaključen in Komisija ne bi poslala predhodnega osnutka odločbe svetovalnemu odboru za omejevalna ravnanja in monopole. V tem primeru naj postopek ne bi bil zaključen, ker naj ne bi bila sprejeta nobena dokončna odločba in bi Komisija lahko glede na stališča strank, vključno z FPÖ, še vedno spremenila prvotno oblikovane ugovore.
– Presoja Sodišča prve stopnje
144 Poudariti je treba, prvič, da iz dopisa z dne 13. marca 2001, ki ga je FPÖ poslala Komisiji, izhaja, da FPÖ o razvoju postopka in o datumih zaslišanj ni bila obveščena. Tako ta dopis razkriva, da ji je Komisija z dopisoma z dne 5. oktobra 1999 in z dne 16. marca 2000 sporočila, da naj bi dobila nezaupno različico obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, vendar je FPÖ zato, ker ji nista bili poslani, vzpostavila stik s Komisijo, ki jo je obvestila, da so zaslišanja že bila in da naj bi se postopek kmalu zaključil. FPÖ je zato zahtevala takojšno izročitev ugovorov in možnost, da poda stališča in da sodeluje pri dodatnem ustnem zaslišanju.
145 Poleg tega iz omenjenih dopisov Komisije z dne 5. oktobra 1999 in z dne 16. marca 2000, ki jih je Komisija predložila na zahtevo Sodišča prve stopnje, izhaja, da je ta FPÖ obvestila, da bo ugovore prejela nemudoma, in v dopisu z dne 5. oktobra 1999 tudi zapisala, da „[se bo potrudila] poslati različico, v kateri ni zaupnih podatkov, v drugi polovici tega meseca“, in v dopisu z dne 16. marca 2000, da „ni [bilo] še mogoče poslati […] nezaupne različice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, kot je načrtoval generalni direktorat za konkurenco […], saj nekatera vprašanja v zvezi s poslovnimi skrivnostmi še niso dokončno rešena“. Zato se tej stranki ne more očitati, da ni storila ničesar zato, da bi prej dobila ugovore, kajti z vidika teh sporočil je lahko FPÖ upravičeno pričakovala, da jih bo prejela prej, da bo tako lahko izvrševala svojo pravico biti slišan in do udeležbe v postopku.
146 Zato trditve tožečih strank, da naj bi se FPÖ odpovedala pravici do pridobitve ugovorov, ni mogoče sprejeti.
147 Tožeči stranki trdita, da naj bi bila v tej fazi postopka pravica FPÖ v vsakem primeru prekludirana, zato ji Komisija ne bi smela več posredovati obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah.
148 Poudariti je treba, da uredbi št. 17 in št. 2842/98 ne določata posebnega roka, v katerem bi tretji vlagatelj ali pritožnik, ki izkaže pravno utemeljen interes, izvrševal pravico do prejema ugovorov in podal izjavo v postopku ugotavljanja kršitve. Tako člena 7 in 8 Uredbe št. 2842/98 določata le, da Komisija vlagatelju ali pritožniku pošlje ugovore in določi rok, v katerem lahko ta pisno poda svoja stališča, pri čemer se ga lahko na njegovo zahtevo tudi ustno zasliši. Prav tako Sklep št. 2001/462 omogoča, da se vlagatelja ali pritožnika zasliši kadar koli med postopkom, člen 12(4) pa izrecno določa, da lahko pooblaščenec za zaslišanje zaradi potrebe po zagotovitvi pravice do zaslišanja „da priložnost osebam, podjetjem, združenjem oseb ali podjetniškim združenjem, da po ustnem zaslišanju predložijo svoje nadaljnje pisne pripombe“ in določa rok za predložitev. Iz tega izhaja, da lahko vlagatelj ali pritožnik pravico do prejema ugovorov in do zaslišanja v upravnem postopku ugotavljanja kršitve členov 81 ES in 82 ES izvršuje ves čas postopka.
149 Poleg tega člen 10(3) Uredbe št. 17 določa, da se pred sprejetjem katere koli odločbe, ki sledi postopku ugotavljanja kršitev členov 81 ES in 82 ES, vpraša za mnenje svetovalni odbor za omejevalna ravnanja in monopole. V skladu s sodno prakso tako posvetovanje poteka v zadnji fazi postopka pred sprejetjem odločbe (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 35). Zato ni mogoče šteti, da je pravica vlagatelja ali pritožnika do prejema ugovorov in biti slišan prenehala, dokler svetovalni odbor za omejevalna ravnanja in monopole ni dal mnenja, predvidenega v členu 10(6) Uredbe št. 17, o predhodnem osnutku odločbe, ki mu ga pošlje Komisija. Dokler svetovalni odbor ne poda mnenja, Komisije nič ne ovira pri tem, da preuči stališča tretjih, in sme še enkrat spremeniti stališče ob upoštevanju teh stališč.
150 V tem primeru ni sporno, da Komisija ob sprejetju sporne odločbe temu odboru še ni poslala predhodnega osnutka odločbe. Iz tega izhaja, da pravica FPÖ do prejema ugovorov in do sodelovanja v postopku. ob sprejetju sporne odločbe ni bila izgubljena.
151 Nazadnje, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da Komisija ne bi smela poslati obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker v razumnem roku ni sprejela odločbe, je treba navesti, prvič, da sta v tem primeru tožeči stranki stalno nasprotovali izročitvi ugovorov FPÖ, kar občutno prispevalo k podaljšanju postopka posredovanja ugovorov. Tožeči stranki se torej ne moreta sklicevali na položaj, h kateremu sta sami prispevali. Drugič, ugotoviti je treba, da tožeči stranki nista dokazali, da naj bi postopek izročitve ugovorov FPÖ povzročil kakršno koli zamudo pri sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve, ki bi lahko kršila njune pravice do obrambe. Tožeči stranki namreč navajata le prihodnje in hipotetične položaje, ki take škode morejo utemeljiti (glej točko 162 v nadaljevanju).
152 Ugovora prekoračitve razumnega roka prav tako ni mogoče sprejeti.
153 Ob upoštevanju navedenega je treba zavrniti trditve tožečih strank, da naj bi bila pravica FPÖ do intervencije v postopku izgubljena.
Drugi del: kršitev načela ekonomičnosti postopka in pravic do obrambe
– Trditve strank
154 Tožeči stranki trdita, da posredovanje ugovorov v tej fazi postopka krši načelo ekonomičnosti postopka in njune pravice do obrambe.
155 Po mnenju tožečih strank naj bi možnost, da se vsem vlagateljem pošlje ugovore, dokler ni izdelan predhodni osnutek odločbe, s katero se zaključi postopek, Komisiji onemogočala, da skrbno vodi postopek. Če bi tretji še predložili informacije, bi bilo treba podjetja ponovno zaslišati in bi se postopek zavlekel, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka.
156 Poleg tega naj bi pozen prenos kršil pravice tožečih strank do obrambe. Če pri posredovanju ugovorov ne bi šlo za to, da se FPÖ omogoči izraziti njeno stališče, ji ne bi bilo treba posredovati ugovorov, ampak bi zadostovalo preprosto neformalno obvestilo o stanju postopka. Če bi, nasprotno, FPÖ še izrazila stališče, Komisija pa bi naslovnikom ugovorov ponovno dala priložnost za obrambo, bi se postopek neupravičeno podaljšal, ne da bi se upoštevali interesi zadevnih podjetij, kar bi oviralo njihovo učinkovito obrambo. Nazadnje, če Komisija podjetjem ne bi dala nobene priložnosti več, da podajo izjavo zaradi intervencije FPÖ, bi bile prav tako kršene pravice do obrambe, kajti podjetja v tem primeru ne bi imela nobene možnosti več, da se pred sodno tožbo zoper kasnejšo odločbo seznanijo s to intervencijo. Zato bi se, če bi se tretjim omogočilo, da vplivajo na postopek, s samovoljno izbiro trenutka za njihovo intervencijo nedopustno kršilo pravice tožečih strank do obrambe.
157 Po mnenju tožečih strank Komisija prav tako ni pojasnila, zakaj si je od izročitve ugovorov FPÖ obetala dodatne dokaze za ugotovitveni postopek, ker do tedaj FPÖ nikakor ni pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja.
158 Komisija meni, da te trditve niso utemeljene. Posredovanje ugovorov naj ne bi oviralo normalnega poteka postopka, kajti službe Komisije v tem primeru članom svetovalnega odbora ne bi poslale predhodnega osnutka odločbe. Poleg tega naj bi člen 7 Uredbe št. 2842/98 ščitil tretje strani, ki so vložile zahtevo na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 17, ta postopkovni položaj pa naj bi bil bistveno ugodnejši od položaja drugih tretjih strank v postopku. Komisija naj torej ne bi bila pooblaščena za to, da tem tretjim omeji pravico biti slišan.
– Presoja Sodišča prve stopnje
159 Trditvam tožečih strank ni mogoče slediti.
160 Prvič, glede očitka o zahtevah ekonomičnosti postopka je treba spomniti, da pravice FPÖ do prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče šteti za prekludirano, dokler upravni postopek še traja in svetovalni odbor še ni prejel predhodnega osnutka odločbe o temelju. Zato preudarkov v zvezi z ekonomičnostjo postopka ni mogoče veljavno navajati, da bi se omejile pravice vlagatelja ali pritožnika do pridobitve obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
161 Glede trditve tožečih strank, da naj bi bile zaradi poznega posredovanja ugovorov FPÖ kršene njune pravice do obrambe, je treba ugotoviti, da se tožeči stranki v tem primeru sklicujeta le na prihodnje in hipotetične položaje, v katerih bi njihove pravice do obrambe lahko bile kršene zaradi pozne izročitve ugovorov FPÖ. Vendar je treba zaščito pravice do obrambe presoditi glede na dejansko in pravno stanje ob dnevu sprejetja sporne odločbe (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 7. februarja 1979 v zadevi Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7, in z dne 17. maja 2001 v zadevi IECC proti Komisiji, C‑449/98 P, Recueil, str. I‑3875, točka 87). Zato je ni mogoče presoditi glede na prihodnje in hipotetične dogodke.
162 Zato očitek, ki izhaja iz kršitve pravic do obrambe, ni utemeljen.
163 Nazadnje, trditve tožečih strank, da naj Komisija ne bi pojasnila, zakaj si je od posredovanja ugovorov FPÖ obetala dodatne dokaze v postopku, niso upoštevne. Člena 7 in 8 Uredbe št. 2842/98 posredovanja ugovorov vlagateljem ali pritožnikom, ki izpolnjujejo merila, predvidena v členu 3(2) Uredbe št. 17, ne pogojujeta s tem, da ti tretji nato Komisiji pomagajo pri pojasnitvi dejanskega stanja, ki je sporno v tekočem postopku.
164 Iz tega izhaja, da trditve v zvezi s kršitvijo načela ekonomičnosti postopka in pravic do obrambe niso utemeljene.
165 Glede na navedeno je treba tretji, četrti in peti tožbeni razlog tožečih strank v celoti zavrniti.
Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 20(2) Uredbe št. 17, v povezavi s členom 287 ES, ker izročitev ugovorov FPÖ krši pravico do varstva poslovnih skrivnosti
166 Tožeči stranki poudarjata, da sta sporni odločbi nezakoniti, ker obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ju je treba posredovati FPÖ, vsebujeta poslovne skrivnosti in druge zaupne podatke glede teh tretjih, katerih razkritje bi kršilo njuni pravici do varstva poslovnih skrivnosti iz člena 20(2) Uredbe št. 17, v povezavi s členom 287 ES.
Dopustnost
– Spoštovanje pogojev iz člena 44(1)(c) Poslovnika
167 Komisija izpodbija dopustnost tega tožbenega razloga, ker naj tožeči stranki v teh zadevah ne bi izpolnjevali zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika. Tako naj bi se v zadevi T‑213/01 tožeča stranka sklicevala le na pravna načela, ne da bi navedla dejstva in jih združila v eno pravilo in ne da bi navedla razloge, ki upravičujejo zaupnost spornih navedb. Prav tako naj bi se v zadevi T‑214/01 tožeča stranka v repliki sklicevala le „na veliko informacij“, ki naj bi bile zaupne (točka 44), in na „pomembne dokaze“, ki so Komisiji na voljo (točka 49), ne da bi navedla en sam odsek obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, za katerega bi lahko zahtevala zaupno obravnavanje.
168 Sodišče prve stopnje opozarja, da člen 44(1)(c) Poslovnika določa, da morajo biti vse tožbe dovolj jasne in natančne, da se toženi stranki omogoči priprava obrambe, Sodišču prve stopnje pa izvrševanje sodnega nadzora. Za dopustnost tožbe je z vidika te določbe potrebno, da bistvena dejstva in pravne okoliščine, na katerih temelji tožba, vsaj v zgoščeni obliki, v vsakem primeru pa povezano in razumljivo, izhajajo iz same tožbe (sklep Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 1993 v zadevi De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, Recueil, str. II‑523, točka 20).
169 Glede zadeve T‑213/01 iz besedila točk 18 in 29 tožbe izhaja, da tožeča stranka izpodbija zavrnitev Komisije, da se zagotovi zaupno obravnavanje podatkov v zvezi z identiteto tožeče stranke in obsegom njene udeležbe pri omejevalnem sporazumu ter izvlečkov iz dokumentov, dobesedno navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, za katere se je zahtevalo zaupno obravnavanje (glej točko 18 zgoraj). Poleg tega tudi razlogi, zaradi katerih tožeča stranka meni, da je te informacije treba obravnavati zaupno, pravno zadostno izhajajo iz njenih vlog.
170 Glede zadeve T‑214/01 je treba opomniti, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da Komisija ni smela razkriti informacij, ki jih je dobila v preiskavi in ki pomenijo poslovno skrivnost, ter pojasnila, da obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebujeta poslovne skrivnosti in da bi bila njena pravica do zaupnega obravnavanja informacij iz obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah nepopravljivo kršena ob posredovanju teh FPÖ (glej tožbo, točke od 44 do 46). Tožeča stranka zlasti navaja, da različica ugovorov, „v katerih ni zaupnih podatkov“, ki jo je pripravil pooblaščenec za zaslišanje, ni bila dovolj anonimna (glej tožbo, točka 17). Tožeča stranka je pozneje natančno izrazila in razvila ta očitek v repliki in pri tem zlasti poudarila, da bi Komisija iz ugovorov morala izpustiti vsa imena oseb in bank (glej točke od 44 do 49).
171 Iz tega izhaja, da trditve tožečih strank zadostujejo zahtevam iz člena 44(1)(c) Poslovnika.
172 Ta ugovor nedopustnosti je treba zato zavrniti.
– Spoštovanje pogojev iz člena 48(2) Poslovnika
173 V zadevi T‑213/01 Komisija ugovarja dopustnosti trditev tožeče stranke glede zaupnosti vseh ugovorov za FPÖ in sklicevanju na člena 8 in 48 Listine, ker je bilo to v smislu člena 48(2) Poslovnika prepozno in zato nedopustno. V zadevi T‑214/01 navaja, da naj bi trditve tožeče stranke v repliki, da naj bi ti različici vsebovali zaupne informacije, pomenile nov in zato prepozen tožbeni razlog.
174 Sodišče prve stopnje spominja, da v skladu s členom 48(2) Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
175 V obravnavanem primeru je tožeča stranka v zadevi T‑213/01 v repliki navedla, da so vsi ugovori za FPÖ zaupni, ker ta kot politična stranka ni izkazala pravno utemeljenega interesa v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17 in ker zato ni imela pravne osnove za vpogled v obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah. V istem smislu se je tožeča stranka v podporo trditvi sklicevala na načela iz členov 8 in 48 Listine za dodatno oporo svoji navedbi, vsebovani že v tožbi, da FPÖ ni imela pravno utemeljenega interesa v smislu člena 3 Uredbe št. 17 in da zato ni imela lastnosti vlagatelja ali pritožnika, pri čemer bi bilo treba v skladu s temi načeli vse ugovore obravnavati kot zaupne za FPÖ. Sodišče prve stopnje meni, da se trditve tožeče stranke pravilno nanašajo na pravne okoliščine, ki so se pojavile med postopkom.
176 Glede zadeve T‑214/01 zadostuje že zgoraj podana navedba (glej točko 170 zgoraj), da je tožeča stranka z navedbami v repliki le precizirala in razvila že v tožbi navedeni očitek.
177 Zato je treba zavrniti ugovor nedopustnosti iz člena 48(2) Poslovnika.
Temelj
– Trditve strank
178 Tožeči stranki navajata, da izročitev ugovorov FPÖ krši člen 20(2) Uredbe št. 17, v povezavi s členom 287 ES, ker obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki naj bi ju bilo treba poslati tej stranki, vsebujeta poslovne skrivnosti in druge zaupne informacije.
179 Tožeči stranki navajata, primarno, da so vse informacije iz ugovorov za FPÖ zaupne. Na podlagi členov 8 in 48 Listine bi bilo treba vse ugovore, da ne bi škodili domnevi nedolžnosti, šteti za zaupne za tretje, ki nimajo zakonske legitimne osnove. Ker naj v tem primeru Komisija ne bi dokazala, da je FPÖ imela pravno utemeljen interes, bi bilo treba vse ugovore obravnavati zaupno. Poleg tega ti ugovori niso bili izraženi po koncu kontradiktornega postopka in bi zato, če bi imela FPÖ do njih dostop, lahko imeli neupravičene posledice in bi vnaprej obtožili tožeči stranki.
180 Še več, po mnenju tožečih strank je ta zaupnost zlasti potrebna do FPÖ, ker njena dejavnost ne koristi zaščiti njenih interesov klienta, ampak zasleduje le politične interese. Komisija naj ne bi imela na voljo pravnih sredstev, da bi se izognila zlorabi ugovorov, kajti s tožbo za ugotovitev odgovornosti Komisije ni mogoče popraviti škode, ki jo je utrpel ugled tožečih strank. Zato bi moral njun pravno utemeljeni interes, da bi se ugovori šteli za zaupne, prevladati nad domnevnim interesom FPÖ. V preostalem tožeči stranki potrjujeta, da je FPÖ po prejemu ugovorov te učinkovito izkoriščala za politične cilje, tako da jih je posredovala tisku in njihovi vsebini in pomenu dala izkrivljeno podobo. Tako naj bi 27. januarja 2002 član in nekdanji predsednik FPÖ J. Haider, deželni glavar Koroške, v televizijskem nastopu razkril vsebino obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ju je poslala Komisija, in pri tem zoper zadevni banki izrazil več očitkov. Ti očitki so se nato pojavili na različnih spletnih straneh, med drugim tudi na spletni strani FPÖ. J. Haider naj bi 1. februarja 2002 na tiskovni konferenci ponovil obtožbe. Te izjave naj bi povzeli avstrijski mediji, ki naj bi objavili članke, ki dobesedno navajajo izvlečke obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999. Imeni tožečih strank naj bi bili večkrat navedeni. Ti naj bi zaradi obtožbe v medijih izgubili zaupanje strank in se znašli v nemočnem položaju.
181 Nazadnje, tožeči stranki navajata, da v tem primeru posredovanje ugovorov ni moglo več izpolniti svoje bistvene vloge, in sicer omogočiti pritožniku, da se pripravi na zaslišanje (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1996 v zadevi Postbank proti Komisiji, T‑353/94, Recueil, str. II‑921, točka 10), saj se je zaslišanje že opravilo in Komisija je tako zmotno pretehtala obstoječe interese ter pravno utemeljen interes tožečih strank do zaupnega obravnavanja ugovorov v celoti podredila formalnemu zagotavljanju pravice do vpogleda v spis, na katero se sklicuje FPÖ.
182 Tožeči stranki podredno trdita, da domnevno nezaupni različici obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki bi se ju poslalo FPÖ, vsebujeta veliko informacij, za katere velja pravica do zaupnosti.
183 Po drugi strani tožeča stranka v zadevi T‑213/01 poudarja, da je treba informacije, vsebovane v točkah 216, 218 in 219 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 v zvezi z načinom in obsegom njene udeležbe pri omejevalnem sporazumu obravnavati kot zaupne za FPÖ. Trditev Komisije, da naj te informacije ne bi bile poslovne skrivnosti, saj je FPÖ že poznala identiteto tožeče stranke, naj ne bi bila točna, ker FPÖ tožeče stranke v svoji zahtevi ni navedla. V skladu s členom 13(1) Uredbe št. 2842/98 in obvestilom Komisije o notranjem poslovniku za obravnavanje zahtev po vpogledu v spis v zadevah iz členov [81] in [82] ES, členov 65 in 66 ESPJ in Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 (UL C 23 z dne 23. januarja 1997, str. 3) naj bi bile informacije, ki izhajajo iz dokumentov, ki jih je tožeča stranka prostovoljno predložila in so citirane v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, prav tako zaupne. Odločba pooblaščenca za zaslišanje, da teh dokumentov ne posreduje, naj ne bi zadostovala za to, da se jim zagotovi njihovo zaupno obravnavanje, ker so bili dobesedno povzeti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.
184 V zadevi T‑214/01 je tožeča stranka opozorila, da je pooblaščenec za zaslišanje nepravilno zavrnil njeno zahtevo z dne 18. novembra 1999, da se odstranijo imena oseb in zadevnih bank, ko je presodil, da naj bi bile zaupno obravnavane le poslovne skrivnosti. Dodaja, da sta obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebovali številne druge informacije, za katere velja jamstvo zaupnega obravnavanja.
185 Po mnenju Komisije so te trditve neutemeljene.
– Presoja Sodišča prve stopnje
186 Tožeči stranki primarno navajata, da so vse informacije iz obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah zaupne za FPÖ, ker ta ni uveljavljala pravno utemeljenega interesa v smislu člena 3(2) Uredbe št. 17.
187 Ta očitek ni utemeljen. Kajti kot je bilo zgoraj odločeno, je v tem primeru FPÖ imela pravno utemeljen interes v smislu člena 3 Uredbe št. 17, da zahteva ugotovitev domnevne kršitve člena 81 ES (glej točke od 110 do 118 zgoraj). Zato je imela FPÖ kot vlagatelj v skladu s členom 7 Uredbe št. 2842/98 pravico, da prejme nezaupno različico obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah.
188 Te presoje ne morejo omajati niti trditve tožečih strank, da bi FPÖ te ugovore lahko zlorabila, niti dejstva, ki bi nastala po dejanskem posredovanju ugovorov FPÖ.
189 Prvič, Komisija naj na podlagi preprostih sumov v zvezi z morebitno zlorabo ugovorov ne bi bila dolžna omejiti pravice do izročitve obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, predvidene v členu 7 Uredbe št. 2842/98, v korist vlagatelja, ki je veljavno izkazal pravno utemeljen interes. Sicer pa je treba navesti, da je Komisija v tem primeru FPÖ opozorila na dejstvo, da ugovore posreduje le v okviru in le za namene postopka ugotavljanja kršitve. Tako iz dopisa pooblaščenca za zaslišanje z dne 30. januarja 2002 izhaja, da je Komisija FPÖ obvestila, da naj bi ji izročitev le olajšala izvrševanje njenih pravic vlagatelja, da ugovori izražajo le začasno mnenje Komisije, da je prepovedana vsakršna uporaba dokumentov ali njihove vsebine v namene, ki niso nameni postopka, in da je treba bankam, na katere se nanaša postopek in ki so zanikale ugovore, šteti za nedolžne, dokler Komisija ne sprejme končne odločbe v postopku.
190 Drugič, glede dejstev, ki so nastala po izročitvi ugovorov FPÖ, je treba spomniti, da je treba zakonitost akta presojati glede na pravne in dejanske okoliščine, ki so obstajale ob sprejetju te odločbe, tako da akti, sprejeti po odločbi, ne morejo vplivati na njegovo veljavnost (sodbe Sodišča z dne 8. novembra 1983 v zadevi IAZ in drugi proti Komisiji, od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, Recueil, str. 3369, točka 16, in z dne 17. oktobra 1989 v zadevi Dow Benelux proti Komisiji, 85/87, Recueil, str. 3137, točka 49). Na podlagi teh dogodkov torej ni mogoče veljavno izpodbijati utemeljenosti sporne odločbe.
191 Nazadnje, iz razlogov, izpostavljenih v točki 148 zgoraj, je treba zavrniti tudi trditev tožečih strank, da posredovanje ugovorov v tem primeru ni moglo več izpolniti svoje bistvene vloge, in sicer omogočiti pritožniku, da se pripravi na zaslišanje.
192 Iz tega izhaja, da trditve tožečih strank, da naj bi bili vsi ugovori za FPÖ zaupni, niso utemeljene.
193 Tožeči stranki podredno zatrjujeta, da naj bi bile določene informacije v obvestilih o ugotovitvah o možnih kršitvah za FPÖ zaupne.
194 Tako tožeča stranka v zadevi T‑213/01 trdi, da bi bilo treba informacije v točkah 216, 218 in 219 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 glede njene identitete in obsega njene udeležbe pri omejevalnem sporazumu šteti za zaupne in bi jih bilo treba izbrisati iz različic obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki se jih posreduje FPÖ.
195 Glede identitete tožeče stranke je treba navesti, da ta ni pojasnila, zakaj naj bi bilo njeno ime zaupno. Tako je treba ta očitek kot nezadostno utemeljenega zavrniti. Sicer pa je treba navesti, da je bila tožeča stranka že pred izročitvijo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ navedena kot ena izmed toženih strank v skupni tožbi, vloženi zoper ista ravnanja pred sodiščem v Združenih državah Amerike. Prav tako je treba ugotoviti, da tožeča stranka na obravnavi v postopku za izdajo začasne odredbe ni zanikala, da je bilo njeno ime v zvezi s to zadevo že omenjeno v tisku. Iz tega izhaja, da je bilo v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka, njeno domnevno sodelovanje pri zadevnih preiskavah javnosti že znano. Glede na navedeno je treba skleniti, da le dejstvo, da se ime tožeče stranke ne pojavi v vlogi, ki jo je vložila FPÖ pri Komisiji 24. junija 1997, ne zadostuje za to, da njeno ime postane zaupna informacija za tretje vlagatelje.
196 Očitka v zvezi zaupnostjo identitete tožeče stranke torej ni mogoče sprejeti.
197 Glede informacij v zvezi z obsegom udeležbe tožeče stranke v zadevi T‑213/01 pri razkritih ravnanjih – zgoraj navedene točke obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999 vsebujejo napotila na delovna mesta zaposlenih pri tožeči stranki, ki naj bi domnevno sodelovali pri sestankih s protikonkurenčnim namenom. Vendar tožeča stranka ne navaja, v kakšnem obsegu ta napotila škodijo njenim interesom, niti zakaj bi se morala varovati kot skrivnost za tretje vlagatelje.
198 Nazadnje, glede bančnih pogojev iz točke 219 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999, o katerih naj bi se domnevno razpravljalo na sestanku med obtoženimi bankami, je treba navesti, da so občutljive poslovne informacije v zvezi z zadevnimi podjetji v postopku ugotavljanja kršitve zaupne in jih je treba obravnavati zaupno. Člen 287 ES se izrecno nanaša na „informacije o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov“.
199 Vendar je treba navesti, da se zaupnost teh podatkov zaradi njihove zastarelosti lahko razumno zavrne (sklepa Sodišča prve stopnje z dne 15. novembra 1990 v zadevi Rhône-Poulenc in drugi proti Komisiji, od T‑1/89 do T‑4/89 in od T‑6/89 do T‑15/89, Recueil, str. II‑637, točka 23, in z dne 19. junija 1996 v zadevi NMH Stahlwerke in drugi proti Komisiji, T‑134/94, od T‑136/94 do T‑138/94, T‑141/94, T‑145/94, T‑147/94, T‑148/94, T‑151/94, T‑156/94 in T‑157/94, Recueil, str. II‑537, točka 24). V tem primeru iz točk 216, 218 in 219 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah izhaja, da se sporne navedbe v bistvu nanašajo predvsem na najnižjo obrestno mero za posojila za različne bančne proizvode, glede katere naj bi se tožeči stranki in druge obtožene banke domnevno dogovorile aprila 1996. Ker so bile te informacije ob sprejetju sporne odločbe stare več kot pet let, je pooblaščenec za zaslišanje v odločbi lahko pravilno sklenil, da so bile zastarele in se jih torej lahko posreduje FPÖ.
200 Iz tega izhaja, da je treba zavrniti trditve tožeče stranke v zadevi T‑213/01 v zvezi z zaupnostjo informacij iz točk 216, 218 in 219 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999.
201 Poleg tega tožeča stranka v zadevi T‑213/01 poudarja, da bi bilo treba dobesedno navajanje, ki izhaja iz – po njenem mnenju zaupnih – prilog k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in je vsebovano v samem obvestilu, prav tako obravnavati kot zaupno.
202 Vendar je treba opozoriti, da se tožeča stranka omejuje na to navedbo, ne da bi označila, katere naj bi bile informacije, v katerih delih obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah naj bi se nahajale in iz katerih natančnih in specifičnih razlogov naj bi se tem informacijam moralo zagotoviti zaupno obravnavanje.
203 Zato je treba skleniti, da trditve tožeče stranke v zadevi T‑213/01 glede zaupnosti določenih informacij v ugovorih niso utemeljene.
204 Tožeča stranka v zadevi T‑214/01 poudarja, da bi pooblaščenec za zaslišanje moral izbrisati imena zadevnih oseb in bank. Vendar je bila tožeča stranka izrecno navedena v zahtevi, ki jo je FPÖ vložila pri Komisiji 24. junija 1997. Prav tako je bila navedena med toženimi strankami v skupni tožbi, vloženi pred sodiščem v Združenih državah Amerike. Glede imen zadevnih oseb je treba navesti, da se njihova identiteta ne pojavi v nezaupnih različicah obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki podajata, kot je bilo rečeno, le delovna mesta ali splošne funkcije teh oseb (glej točko 197 zgoraj).
205 Nazadnje, tožeča stranka v zadevi T‑214/01 navaja, da vsebujeta obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah številne druge informacije, za katere velja zaupnost. Glede tega zadostuje ugotovitev, da tožeča stranka teh informacij nikakor ni podrobneje označila oziroma ni obrazložila, zakaj naj bi bile zaupne.
206 Glede na navedeno je treba skleniti, da je treba očitke tožeče stranke v zadevi T‑214/01, ki se nanašajo na zaupnost določenih informacij, vsebovanih v zadevnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, prav tako zavrniti.
207 Iz tega izhaja, da je treba zavrniti šesti tožbeni razlog kršitve člena 20(2) Uredbe št. 17, v povezavi s členom 287 ES.
Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj
Trditve strank
208 Tožeči stranki navajata, da izročitev obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah FPÖ krši tudi načelo varstva legitimnih pričakovanj. S Komisijo naj bi sodelovali pri skupni rekonstrukciji dejstev, pri tem pa priskrbeli veliko dokumentov pod pogojem, da tretji do teh informacij nimajo dostopa. Vendar naj bi Komisija v ugovorih dobesedno navajala odseke teh dokumentov, ki so bili posredovani pod pogojem zaupnega obravnavanja. Komisija naj s tem, ko je FPÖ odobrila dostop do njih, ne bi spoštovala načela varstva legitimnih pričakovanj, ki naj bi ga imele banke glede zaupnosti teh informacij (sodba Sodišča z dne 3. maja 1978 v zadevi Töpfer proti Komisiji, 112/77, Recueil, str. 1019, 1032). Ravnanje Komisije naj bi bilo med drugim v nasprotju z njenim zgoraj omenjenim obvestilom o notranjem poslovniku za obravnavanje zahtev po vpogledu v spis, ki se nanaša na nujnost varovanja informacij, za katere se je zahtevalo zaupno obravnavanje in katerih varovanje naj bi bilo predvideno, zlasti „če se pri ponovnem pregledu v podjetju zbere predvsem interne dokumente, za katere se je zahtevalo zaupno obravnavanje“ (točka I A 2, drugi odstavek, obvestila).
209 Komisija poudarja, da člen 7 Uredbe št. 2842/98 vsem pritožnikom priznava pravico do prejema različice ugovorov, v katerih ni zaupnih podatkov. Zato tudi obljube o zaščiti zaupnosti strank glede informacij, ki so jih zadevna podjetja posredovala prostovoljno, ne morejo spremeniti te pravice.
Presoja Sodišča prve stopnje
210 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se lahko na načelo varstva legitimnih pričakovanj sklicuje vsak posameznik, ki je v položaju, iz katerega izhaja, da so organi Skupnosti pri njem vzbudili legitimna pričakovanja (sodba Sodišča z dne 11. marca 1987 v zadevi Van den Bergh en Jurgens proti Komisiji, 265/85, Recueil, str. 1155, točka 44, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1998 v zadevi Embassy Limousines & Services proti Parlamentu, T‑203/96, Recueil, str. II‑4239, točka 74). Vendar se na kršitev tega načela ne more sklicevati nekdo, ki mu organi niso dali konkretnih zagotovil (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 29. januarja 1998 v zadevi Dubois et Fils proti Svetu in Komisiji, T‑113/96, Recueil, str. II‑125, točka 68, in z dne 18. januarja 2000 v zadevi Mehibas Dordtselaan proti Komisiji, T‑290/97, Recueil, str. II‑15, točka 59).
211 Opozoriti je treba, da so tožeči stranki in druge banke, na katere se nanaša postopek, v uvodni opombi, dodani k skupnemu poročilu o dejanskem stanju, predloženemu Komisiji 16. decembra 1998, Komisijo prosili, naj to poročilo obravnava zaupno za tretje. Vendar iz spisa ne izhaja, da je Komisija tožečima strankama dala zagotovilo, da podatkov iz tega poročila ne bo posredovala tretjim vlagateljem. Tožeči stranki nista več navedli nobene okoliščine ali dokaza, da je Komisija zagotovila domnevno absolutno zaupno obravnavanje teh prilog.
212 V teh okoliščinah ni mogoče uspešno uveljavljati, da je bilo kršeno načelo varstva legitimnih pričakovanj.
213 Te presoje ne more omajati dejstvo, da je pooblaščenec za zaslišanje v seznamu 1 izrecno navedel, da dokumentov, priloženih k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 10. septembra 1999, ne bo poslal tretjim vlagateljem. Vsebina tega seznama pri tožečih strankah ni mogla vzbuditi legitimnih pričakovanj, ker razen tega, da se je strogo skliceval na priložene dokumente kot take, v njem vsebovani seznam posameznih točk obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki naj bi se ga posredovalo, ni nikoli vseboval izbrisa niti prikrivanja izsekov teh prilog iz obvestila. Nazadnje je treba navesti, da v nasprotju s tem, kar navajata tožeči stranki, zgoraj navedeno obvestilo Komisije o obravnavi zahtev po vpogledu v spis ne zagotavlja absolutne pravice do zaupnega obravnavanja internih dokumentov podjetja, za katere je to zahtevalo, naj se ne razkrijejo tretjim.
214 Sedmi tožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljenega.
215 Ob upoštevanju navedenega je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
216 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar lahko Sodišče prve stopnje v skladu s členom 87(3) stroške razdeli ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, kadar stranki deloma uspeta ali zaradi izrednih razlogov.
217 Glede na okoliščine primera, zlasti glede na dejstvo, da Komisija ni uspela z ugovori nedopustnosti tožbe, se Komisiji naložijo stroški, ki izhajajo iz ugovorov v zvezi z dopustnostjo, ki jih Sodišče prve stopnje določi na tretjino stroškov postopka v glavni stvari. Tožeči stranki nosita dve tretjini stroškov postopka v glavni stvari in vse stroške postopka za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Tožbi se zavrneta.
2) Tožečima strankama se naložijo dve tretjini stroškov postopka v glavni stvari in vsi stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
3) Komisiji se naloži tretjina stroškov postopka v glavni stvari.
Lindh | García-Valdecasas | Cooke |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. junija 2006.