Zadeva T‑327/12

Simca Europe Ltd

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu

(znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Skupnosti Simca – Slaba vera – Člen 52(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (peti senat) z dne 8. maja 2014

1.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pri sodišču Unije – Pristojnost Splošnega sodišča – Preučevanje dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim – Izključitev

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 135(4); Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65)

2.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Kratek povzetek navajanih razlogov – Pravni razlogi, ki niso navedeni v tožbi – Splošno sklicevanje na druga pisanja – Nedopustnost

(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))

3.      Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Prijavitelj, ki je ob vložitvi prijave znamke v slabi veri – Merila presoje – Upoštevanje vseh upoštevnih dejavnikov, ki obstajajo ob vložitvi zahteve za registracijo – Zavedanje prijavitelja, da tretja oseba uporablja enak ali podoben znak – Namen prijavitelja – Stopnja pravne zaščite zadevnih znakov – Stopnja prepoznavnosti – Izvor izpodbijanega znaka – Poslovna logika, na kateri temelji registracija izpodbijanega znaka kot znamke Skupnosti

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 52(1)(b))

4.      Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Prijavitelj, ki je ob vložitvi prijave znamke v slabi veri – Besedna znamka Simca

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 52(1)(b))

5.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb

(člen 296 PDEU; Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75, prvi stavek)

1.      Glej besedilo sodbe.

(Glej točko 26.)

2.      Glej besedilo sodbe.

(Glej točke 28, 29 in 32.)

3.      Slabo vero prijavitelja v smislu člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/09 o znamki Skupnosti je treba presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov obravnavane zadeve in zlasti:

–        dejstvo, da prijavitelj ve ali mora vedeti, da tretja oseba vsaj v eni državi članici za enak oziroma podoben proizvod uporablja enak oziroma podoben znak, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom;

–        namen prijavitelja preprečiti tej tretji osebi, da bi še naprej uporabljala tak znak;

–        stopnja zaščite, ki jo imata znak tretje osebe in prijavljeni znak.

Poleg tega lahko namen preprečiti trženje proizvoda v nekaterih okoliščinah kaže na slabo vero prijavitelja. Tako je zlasti, če se pozneje izkaže, da je ta registriral znak kot znamko Skupnosti, ne da bi ga nameraval uporabljati, ampak zgolj z namenom, da tretji osebi prepreči vstop na trg.

Torej so trije dejavniki, našteti zgoraj, zgolj primeri iz celote elementov, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju morebitne slabe vere prijavitelja znamke ob vložitvi zahteve. V okviru celotne analize, opravljene na podlagi člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, je namreč mogoče upoštevati tudi izvor besede ali okrajšave, ki sestavlja izpodbijano znamko, njeno prejšnjo uporabo kot znamke v gospodarstvu, zlasti s strani konkurenčnih podjetij, in poslovno logiko, del katere je vložitev zahteve za registracijo znamke Skupnosti, ki jo sestavlja ta beseda ali ta okrajšava.

Poleg tega je namen prijavitelja tretjemu preprečiti nadaljnjo uporabo prijavljenega znaka subjektivni element, katerega bi bilo treba določiti s sklicevanjem na objektivne okoliščine obravnavanega primera.

(Glej točke od 36 do 39 in 55.)

4.      Glej besedilo sodbe.

(Glej točke 41, 42, 45, 49, 56, in od 61 do 63.)

5.      Glej besedilo sodbe.

(Glej točko 82.)