SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi razširjeni senat)
z dne 21. decembra 2022(*)
„Državne pomoči – Trg bioplina – Oprostitev davka kot nadomestilo za dodatne proizvodne stroške – Sklepi o nenasprotovanju – Ničnostna tožba – Pravni interes – Dopustnost – Neuvedba formalnega postopka preiskave – Resne težave – Člen 108(2) in (3) PDEU – Člen 4(3) in (4) Uredbe (EU) 2015/1589 – Smernice o državni pomoči za varstvo okolja in energijo za obdobje 2014-2020 – Kumulacija pomoči – Pomoči, dodeljene od več držav članic – Uvožen bioplin – Načelo prepovedi diskriminacije – Člen 110 PDEU“
V zadevi T‑626/20,
Landwärme GmbH s sedežem v Münchnu (Nemčija), ki jo zastopata J. Bonhage in M. Frank, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata K. Blanck, A. Bouchagiar in P. Němečková, agenti,
tožena stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Švedske, ki jo zastopajo O. Simonsson, C. Meyer‑Seitz, A. Runeskjöld, M. Salborn Hodgson, H. Shev, H. Eklinder in R. Shahsavan Eriksson, agenti,
intervenientka,
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi R. da Silva Passos, predsednik, V. Valančius, sodnik, I. Reine, sodnica, L. Truchot (poročevalec) in M. Sampol Pucurull, sodnika,
sodna tajnica: S. Jund, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 2. junija 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba Landwärme GmbH, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti, na eni strani, Sklepa Komisije C(2020) 4489 final z dne 29. junija 2020 o državni pomoči SA.56125 (2020/N) – Švedska – Podaljšanje in sprememba sheme SA.49893 (2018/N) – Oprostitev davka za bioplin in biopropan iz neživilskih virov, namenjena za proizvodnjo toplote (v nadaljevanju: Sklep 4489), in, na drugi strani, Sklepa Komisije C(2020) 4487 final z dne 29. junija 2020 o državni pomoči SA.56908 (2020/N) – Švedska – Podaljšanje in sprememba sheme za bioplin, ki je namenjen za uporabo kot gorivo na Švedskem (v nadaljevanju: Sklep 4487, skupaj s Sklepom 4489 pa: izpodbijana sklepa).
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je družba po nemškem pravu, ki proizvaja biometan v Nemčiji.
3 Kraljevina Švedska je 1. aprila 2020 v skladu s členom 108(3) PDEU Evropski komisiji uradno priglasila dva ukrepa, s katerima je želela do 31. decembra 2030 spremeniti in podaljšati dve shemi pomoči, ki sta bili prvič uporabljeni leta 2003 in 2007 ter ju je Komisija že večkrat odobrila in bi se morali izteči 31. decembra 2020. Na podlagi teh shem je nakup nekaterih obnovljivih plinskih goriv (v nadaljevanju: bioplin) oproščen plačila nekaterih trošarin, ki pa se plačujejo za nakup fosilnih plinov, kot je zemeljski plin, ki se uporabljajo za iste namene.
4 Komisija je 29. junija 2020 sprejela Sklep 4489, katerega povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2020, C 245, str. 2), in Sklep 4487, katerega povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2020, C 260, str. 4).
5 Z izpodbijanima sklepoma je Komisija po postopku predhodnega pregleda iz člena 4(3) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9; v nadaljevanju: postopek predhodnega pregleda) in ne da bi začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU in iz člena 6 navedene uredbe (v nadaljevanju: formalni postopek preiskave) menila, da se ukrepa, ki ju je priglasila Kraljevina Švedska, nanašata na državno pomoč, ki jo je mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.
6 Komisija je zato na prvem mestu poudarila, da je treba shemi pomoči, navedeni v izpodbijanih sklepih (v nadaljevanju: sporni shemi), ki predvidevata popolno oprostitev davkov, opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, zlasti kot pomoč za tekoče poslovanje (glej točke 6, 31 in 32 obrazložitve Sklepa 4489 ter točki 35 in 50 obrazložitve Sklepa 4487).
7 Na drugem mestu, Komisija je ocenila združljivost spornih shem z notranjim trgom glede na Smernice o državni pomoči za varstvo okolja in energijo za obdobje 2014-2020 (UL 2014, C 200, str. 1; v nadaljevanju: Smernice VOE) (točka 34 obrazložitve Sklepa 4489 in točka 38 obrazložitve Sklepa 4487).
8 In sicer, Komisija je, prvič, menila, da sta sporni shemi sledili cilju skupnega interesa, saj sta prispevali k temu, da je Kraljevina Švedska lahko dosegla svoje cilje glede uporabe obnovljivih virov energije, in nato, da sta bili potrebni, ker bi bil bioplin brez popolnih davčnih oprostitev, predvidenih v teh shemah (v nadaljevanju: zadevne davčne oprostitve), dražji od fosilnih plinov, in končno, da so te oprostitve imele spodbujevalni učinek, saj je odobritev teh oprostitev spodbujala uporabo in proizvodnjo bioplina (točke od 37 do 40, 42, 43, 47 in 48 obrazložitve Sklepa 4489 ter točke 40, 44, 45 in 47 obrazložitve Sklepa 4487).
9 Drugič, Komisija je preučila sorazmernost spornih shem in zlasti ugotovila, da je glede na podatke, ki jih je predložila Energimyndigheten (agencija za energijo, Švedska; v nadaljevanju: švedska agencija za energijo), na eni strani mogoče izključiti, da pomoči, dodeljene v okviru teh shem, presegajo znesek, potreben za nadomestilo višjih stroškov proizvodnje bioplina v primerjavi s proizvodnjo fosilnega plina, in tako povzročajo prekomerno nadomestilo teh višjih stroškov (v nadaljevanju: prekomerno nadomestilo). Kljub zadevnim davčnim oprostitvam so proizvodni stroški bioplina namreč ostali višji od tržne cene fosilnih plinov. Komisija je po drugi strani poudarila, da je bilo malo verjetno, da bi v prihodnosti prišlo do prekomernega nadomestila. Poleg tega je Komisija pojasnila, da je bilo glede na informacije, ki so jih predložili švedski organi, za bioplin sicer mogoče obenem izkoristiti pomoči, predvidene v okviru spornih shem, in druge pomoči, ki spodbujajo proizvodnjo bioplina, pa kumulacija teh pomoči ni povzročila prekomernega nadomestila. Poleg tega je Komisija dodala, da so se ti organi zavezali, da bodo spremljali razvoj trga, da bi odkrili morebitno prihodnje prekomerno nadomestilo, in jo obveščali (točke 17, 18, 20, 22, 28, 47, od 49 do 56 in 64 obrazložitve Sklepa 4489 ter točke od 19 do 24, 26, 27, 32, od 50 do 59 in 67 obrazložitve Sklepa 4487).
10 Tretjič, Komisija je menila, da je treba uporabiti točko 116 Smernic VOE, v skladu s katerimi „Komisija predpostavlja, da je pomoč ustrezna, njeni izkrivljajoči učinki pa omejeni, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji“, kar je po mnenju Komisije veljalo za sporni shemi (točki 41 in 58 obrazložitve Sklepa 4489 ter točki 48 in 60 obrazložitve Sklepa 4487).
11 Četrtič, ker je šlo pri spornih shemah za davčne oprostitve, je Komisija preučila, ali so bile v skladu z zahtevami iz Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 405). Menila je, da je tako, zlasti glede na dejstvo, da se te oprostitve uporabljajo ne glede na državo članico, iz katere izvira bioplin, za katerega veljajo (glej točke od 62 do 66 obrazložitve Sklepa 4489 in točke od 64 do 68 obrazložitve Sklepa 4487).
Predlogi strank
12 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijana sklepa razglasi za nična;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
13 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
14 Kraljevina Švedska, intervenientka v podporo Komisiji, predlaga, naj Splošno sodišče tožbo zavrne.
Pravo
15 Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja štiri tožbene razloge, prvega, ki se nanaša na „nezakonitost pomoči“, drugega, ki se nanaša na „zlorabo diskrecijske pravice“, tretjega, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, in četrtega, ki se nanaša na kršitev obveznosti začetka formalnega postopka preiskave.
16 Ne da bi ugovor uveljavljala z ločeno vlogo na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča, Komisija poleg tega, da izpodbija utemeljenost tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka, zatrjuje, da tožba ni dopustna. Komisija se sicer ni izrekla o procesnem upravičenju tožeče stranke, vendar trdi, da tožeča stranka nima pravnega interesa za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov.
Dopustnost
17 Pred preučitvijo pravnega interesa tožeče stranke je treba odgovoriti na vprašanje procesne predpostavke (glej v tem smislu sodbe z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točka 45; z dne 24. oktobra 1997, EISA/Komisija, T‑239/94, EU:T:1997:158, točka 27, in z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točki 36 in 37), ali ima tožeča stranka procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa.
Procesno upravičenje
18 Na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU lahko fizična ali pravna oseba vloži tožbo zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, če se ta akt nanjo nanaša neposredno in posamično, ali če je tožba vložena zoper predpis, ki se nanjo neposredno nanaša, a ne potrebuje izvedbenih ukrepov.
19 Izpodbijana sklepa sta naslovljena izključno na Kraljevino Švedsko, zato je treba ugotoviti, ali tožeča stranka izpolnjuje zgoraj navedene pogoje dopustnosti.
20 Če gre za vprašanje, ali se izpodbijana sklepa nanašata na tožečo stranko neposredno in posamično, je treba opozoriti, da ne samo, da Komisija, če sprejme sklep o nenasprotovanju na podlagi člena 4(3) Uredbe 2015/1589, razglasi zadevne ukrepe za združljive z notranjim trgom, temveč tudi implicitno odloči, da ne bo začela formalnega postopka preiskave (glej sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 39 in navedena sodna praksa).
21 Če Komisija v okviru postopka predhodnega pregleda ugotovi, da obstajajo dvomi o ali resne težave glede združljivosti priglašenega ukrepa z notranjim trgom, mora na podlagi člena 4(4) Uredbe št. 2015/1589 sprejeti sklep o začetku formalnega postopka preiskave (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 40 in navedena sodna praksa). Pojasniti je treba, da v skladu s sodno prakso pojma „dvom“ in „resne težave“ sovpadata (sodba z dne 22. septembra 2021, DEI/Komisija, T‑639/14 RENV, T‑352/15 in T‑740/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:604, točka 115; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 12. februarja 2008, BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, EU:T:2008:29, točka 328, in z dne 9. septembra 2020, Kerkosand/Komisija, T‑745/17, EU:T:2020:400, točka 106).
22 V skladu s členom 6(1) Uredbe št. 2015/1589 sklep o začetku formalnega postopka preiskave od zadevne države članice in drugih zainteresiranih strank zahteva, da pošljejo pripombe v predpisanem roku, ki navadno ni daljši od enega meseca.
23 Zakonitost sklepa o nenasprotovanju na podlagi člena 4(3) Uredbe 2015/1589 je odvisna od tega, ali obstajajo resne težave glede združljivosti spornih shem z notranjim trgom. Ker se mora ob obstoju takih resnih težav začeti formalni postopek preiskave, v katerem lahko sodelujejo zainteresirane stranke iz člena 1(h) navedene uredbe, je treba šteti, da se taka določba nanaša neposredno in posamično na vsako zainteresirano stranko v smislu te določbe. Osebe, ki so upravičene do procesnih jamstev iz člena 108(2) PDEU in člena 6(1) te uredbe, lahko namreč spoštovanje teh jamstev dosežejo le, če imajo možnost sklep o nenasprotovanju izpodbijati pred sodiščem Unije (glej sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 41 in navedena sodna praksa).
24 V skladu z opredelitvijo iz člena 1(h) Uredbe št. 2015/1589 pojem „zainteresirana stranka“ pomeni „katero koli državo članico ali osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja“. Ta določba povzema opredelitev pojma „zadevne stranke“ v smislu člena 108(2) PDEU, kot izhaja iz sodne prakse (sodba z dne 2. septembra 2021, Ja zum Nürburgring/Komisija, C‑647/19 P, EU:C:2021:666, točka 56 in navedena sodna praksa).
25 Kot je razvidno iz odgovorov strank na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča, so v obravnavanem primeru neposredni upravičenci do zadevnih davčnih oprostitev kupci bioplina na Švedskem, ki zaradi teh oprostitev ne plačujejo niti trošarine za energijo niti trošarine za ogljikov dioksid, ki ju določa švedska zakonodaja. Vendar te oprostitve, čeprav ne vplivajo na stroške proizvodnje bioplina, koristijo, čeravno posredno, tudi proizvajalcem in uvoznikom bioplina. Ti lahko dejansko prodajajo bioplin na Švedskem po končni ceni, ki je, ker ne vključuje teh trošarin, nižja od cene, po kateri bi se prodajal bioplin, če teh oprostitev ne bi bilo. Omogočajo torej prodajo tega proizvoda po ceni, ki lahko konkurira ceni zemeljskega plina, čeprav so stroški proizvodnje zemeljskega plina običajno nižji od stroškov proizvodnje bioplina.
26 Čeprav tožeča stranka trdi, da na Švedskem ne prodaja več bioplina zaradi konkurenčnejših cen danskih proizvajalcev, ki naj bi imeli korist od prekomernega nadomestila, je potencialna posredna upravičenka do pomoči, predvidenih v okviru spornih shem, kar so stranke potrdile na obravnavi. Po eni strani namreč ni sporno, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za upravičenost do takih pomoči. Po drugi strani je treba opozoriti, da Kraljevina Švedska podobno pomoč dodeljuje že več let in da je bila tožeča stranka v preteklosti upravičena do takih pomoči, saj je na Švedskem prodajala svoj bioplin leta 2013 in v še večjih količinah leta 2014. Poleg tega je tožeča stranka, ker želi prodajati svoj bioplin na Švedskem, vendar ji to preprečuje nekonkurenčna cena, ki jo mora zaračunavati, konkurentka podjetij, ki prodajajo svoj bioplin na Švedskem in so trenutno upravičenci do teh pomoči. Zato ima status „zainteresirane stranke“ v smislu člena 1(h) Uredbe 2015/1589 (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 2. septembra 2021, Ja zum Nürburgring/Komisija, C‑647/19 P, EU:C:2021:666, točka 57). Komisija je v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi dejansko priznala, da je tako.
27 Vendar pa mora tožeča stranka, da bi imela pravni interes za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, s tožbo zahtevati tudi zagotovitev varstva procesnih pravic, ki bi jih imela, če bi Komisija zaradi obstoja resnih težav začela formalni postopek preiskave.
28 V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s sodno prakso, kadar tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti sklepa iz člena 4(3) Uredbe 2015/1589, izpodbija predvsem to, da je Komisija sklep glede zadevnih pomoči sprejela, ne da bi začela formalni postopek preiskave, s čimer je kršila njene procesne pravice. Da bi bilo predlogu tožeče stranke za razglasitev ničnosti ugodeno, lahko ta navede kateri koli tožbeni razlog, s katerim se lahko dokaže, da bi presoja informacij in elementov, ki jih je Komisija imela v postopku predhodnega pregleda priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom. Vendar pa posledica uporabe teh argumentov ne more biti niti sprememba predmeta tožbe niti sprememba pogojev dopustnosti. Nasprotno, prav obstoj dvomov o tej združljivosti je dokaz, ki ga je treba predložiti, da bi se dokazalo, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave (glej sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy et Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 39 in navedena sodna praksa).
29 Zato je treba v primeru tožbe, s katero se izpodbija zakonitost sklepa, sprejetega na podlagi člena 4(3) Uredbe 2015/1589, ne da bi bil začet formalni postopek preiskave, načeloma obravnavati vse očitke in trditve, ki jih tožeča stranka uveljavlja v okviru navedenih tožbenih razlogov, da se tako presodi, ali omogočajo ugotovitev, da so obstajale resne težave ali dvomi, zaradi katerih bi morala Komisija začeti navedeni postopek. V okviru take tožbe mora razloge, s katerimi se izpodbija združljivost pomoči, presoditi Splošno sodišče ob upoštevanju obstoja resne težave, ne da bi jih bilo treba razglasiti za nedopustne (glej sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točke od 45 do 47 in 49 ter navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točki 57 in 58).
30 Iz sodne prakse prav tako izhaja, da ima tožeča stranka, da bi dokazala kršitev svojih procesnih pravic zaradi dvomov, ki bi jih sporni ukrep moral povzročiti v zvezi z njegovo združljivostjo z notranjim trgom, pravico navesti trditve, s katerimi želi dokazati, da je bila ugotovitev združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom, do katere je prišla Komisija, napačna, kar a fortiori dokazuje, da bi morala Komisija pri presoji združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom imeti dvome. Zato je Splošno sodišče pristojno, da preuči vsebinske trditve, ki jih predstavi ta stranka, da bi preverilo, ali te dejansko utemeljujejo tožbeni razlog obstoja dvomov, zaradi katerih bi bilo treba uvesti formalni postopek preiskave (glej v tem smislu sodbo z dne 14. aprila 2021, Achema in Lifosa/Komisija, T‑300/19, neobjavljena, EU:T:2021:191, točka 203 in navedena sodna praksa).
31 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom (glej točko 15 zgoraj) trdi, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave. V skladu s sodno prakso iz točke 29 zgoraj je treba preučiti vse očitke in argumente, ki jih je navedla tožeča stranka, da se ugotovi, ali je dokazala obstoj resnih težav, zaradi katerih bi Komisija morala začeti ta postopek. Tožeča stranka je med obravnavo potrdila, da s tožbo med drugim Komisiji očita, da ni sprožila formalnega postopka preiskave, čeprav glede na informacije, ki ji jih je predložila, ni mogla prezreti obstoja resnih težav glede tega, ali morebitna kumulacija pomoči, dodeljenih na Švedskem v okviru spornih shem, in drugih pomoči, ki so jih proizvajalcem bioplina odobrile države članice, ki niso Kraljevina Švedska (v nadaljevanju: sporna kumulacija), povzročila prekomerno nadomestilo v korist teh proizvajalcev pri prodaji bioplina na Švedskem (v nadaljevanju: očitek glede sporne kumulacije).
32 Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka ima procesno upravičenje v delu, v katerem želi doseči spoštovanje svojih procesnih pravic, zlasti z uveljavljanjem očitka glede sporne kumulacije.
Pravni interes
33 Komisija trdi, da tožeča stranka kot morebitna upravičenka do spornih shem ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa. Posledica razglasitve ničnosti teh dveh sklepov namreč ne bi mogla biti odobritev pomoči, ki bi imele širše področje uporabe, kot ga imajo pomoči, predvidene v teh shemah. Taka razglasitev ničnosti naj ne bi vplivala na dejstvo, da lahko proizvajalci bioplina, ki prejemajo pomoč za proizvodnjo energije iz bioplina v državah članicah, ki niso Kraljevina Švedska, prodajajo svoj bioplin na Švedskem po ugodnejših cenah, kot jih ponuja tožeča stranka, ki ne prejema podobne pomoči iz Zvezne republike Nemčije. Po mnenju Komisije pravni interes tožeče stranke ne more izhajati iz dejstva, da bi imela pravico predložiti pripombe Komisiji, če bi se po razglasitvi ničnosti teh sklepov začel formalni postopek pregleda.
34 Tožeča stranka prereka trditve Komisije.
35 V skladu z ustaljeno sodno prakso je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist (sodbi z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑133/12 P, EU:C:2014:105, točka 54, in z dne 4. junija 2015, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, C‑682/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:356, točka 25).
36 Pravni interes tožeče stranke mora biti obstoječ in dejanski in se ne sme nanašati na prihodnji in hipotetičen položaj. Ta interes mora ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob vložitvi tožbe, sicer ta ni dopustna, in biti podan do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točki 56 in 57 ter navedena sodna praksa).
37 Tožeča stranka mora dokazati svoj pravni interes, ki je bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči (glej sodbi z dne 4. junija 2015, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, C‑682/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:356, točka 27 in navedena sodna praksa, in z dne 14. aprila 2005, Sniace/Komisija, T‑141/03, EU:T:2005:129, točka 31 in navedena sodna praksa).
38 V obravnavani zadevi je tožeča stranka potencialni posredni upravičenec do pomoči, predvidenih s spornima shemama (glej točki 25 in 26 zgoraj).
39 Vendar zgolj dejstvo, da je v izpodbijanih sklepih razglašeno, da sta sporni shemi združljivi z notranjim trgom in zato načeloma ne vplivata negativno na podjetje, ki bi lahko bilo upravičeno do pomoči iz shem, ne pomeni, da sodišču Unije ni treba preučiti, ali ima presoja Komisije zavezujoče pravne učinke, ki bi lahko vplivali na interese teh podjetij (glej v tem smislu sklep z dne 25. marca 2019, Abaco Energy in drugi/Komisija, T‑186/18, neobjavljen, EU:T:2019:206, točka 42 in navedena sodna praksa). Zato v nasprotju s trditvami Komisije dejstvo, da je tožeča stranka potencialni upravičenec do pomoči, predvidenih v spornih shemah, ne zadošča za ugotovitev, da nima pravnega interesa za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov.
40 Tožeča stranka odgovarja, da sporni shemi delujeta kot „katalizator“, ki bi okrepil učinke izključevanja s trga kot posledica pomoči za proizvodnjo energije iz bioplina, ki jih dodeljujejo države članice, ki niso Kraljevina Švedska. Ti shemi naj bi imeli protikonkurenčni učinek, saj bi proizvajalci bioplina, ki so upravičeni do omenjenih pomoči v svojih državah članicah, zato da bi bili upravičeni do zadevnih davčnih oprostitev, povečali svoj izvoz na Švedsko in tako pritiskali na cene drugih proizvajalcev bioplina, ki niso upravičeni do podobnih pomoči. Razglasitev ničnosti sklepov, s katerima sta bili ti shemi odobreni, bi odpravila ta „katalizator“ in s tem koristila tožeči stranki.
41 Če bi torej Splošno sodišče ugodilo tožbi in razglasilo ničnost izpodbijanih sklepov s sodbo, v kateri bi ugotovilo, da je na podlagi tožbenih razlogov in trditev tožeče stranke, zlasti očitka glede sporne kumulacije, mogoče ugotoviti obstoj resnih težav, ki jih Komisija ni upoštevala, bi morala ta zaradi izvrševanja tako izdane sodbe sprejeti sklepa na podlagi člena 4(4) Uredbe št. 2015/1589 z vsebino, določeno v členu 6(1) te uredbe. Tožeča stranka kot „zainteresirana stranka“ v smislu člena 1(h) te uredbe (glej točki 24 in 26 zgoraj) bi imela možnost podati pripombe po analizi teh sklepov. Svoje procesne pravice bi torej lahko uveljavljala veliko ustreznejše in informirano kot v postopku predhodnega pregleda (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 52). In sicer, če bi Splošno sodišče razglasilo ničnost izpodbijanih sklepov zaradi obstoja resnih težav v zvezi s prekomernim nadomestilom, ki bi lahko nastalo zaradi sporne kumulacije, bi lahko tožeča stranka med formalnim postopkom preiskave, ki bi sledil tej razglasitvi ničnosti, Komisiji predložila pripombe o spremembah, ki bi jih bilo treba vnesti v sporni shemi, da bi se lahko razglasili za združljivi z notranjim trgom.
42 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da ima tožeča stranka pravni interes za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov.
43 S sodno prakso, na katero se sklicuje Komisija (sklepa z dne 9. julija 2007, wheyco/Komisija, T‑6/06, neobjavljen, EU:T:2007:202, točka 104, in z dne 25. marca 2019, Abaco Energy in drugi/Komisija, T‑186/18, neobjavljen, EU:T:2019:206, točka 83), se ne more podvomiti o pravnem interesu tožeče stranke. V skladu s to sodno prakso pravni interes podjetja, ki je upravičeno do državne pomoči, ki jo je Komisija odobrila, ne da bi začela formalni postopek preiskave, ne more temeljiti na dejstvu, da bi imelo v primeru začetka tega postopka pravico predložiti svoje pripombe.
44 Tožeča stranka je le potencialni upravičenec do pomoči, predvidene v okviru spornih shem, saj na Švedskem ne more več prodajati bioplina. V zvezi s tem trdi, da ne gre za njeno poslovno odločitev, temveč za posledico pogojev, ki zdaj prevladujejo na tem trgu. Zato se njen položaj razlikuje od položaja tožečih strank v zadevah, v katerih sta bila izdana sklepa, na katera se sklicuje Komisija, ki so bile dejanske upravičenke do pomoči, odobrenih z sklepi, na katere so se nanašale njihove tožbe.
45 Niti s sklepoma, navedena v točki 43 zgoraj, se ne more podvomiti o pravnem interesu tožeče stranke, saj je Splošno sodišče razsodilo, da pravni interes tožečih strank ne more temeljiti na kršitvi njihovih procesnih pravic. V teh primerih so namreč tožeče stranke, čeprav so bile upravičene do pomoči, ki so bile s spornimi sklepi razglašene za združljive, s svojimi tožbami želele doseči razglasitev ničnosti teh sklepov, da bi Komisija naknadno odobrila pomoči, ki so imele širše področje uporabe (glej v tem smislu sklepa z dne 9. julija 2007, wheyco/Komisija, T‑6/06, neobjavljen, EU:T:2007:202, točka 102, in z dne 25. marca 2019, Abaco Energy in drugi/Komisija, T‑186/18, neobjavljen, EU:T:2019:206, točka 82).
46 V obravnavanem primeru tožeča stranka s svojo tožbo ne želi doseči, da bi se odobrile pomoči, ki imajo širše področje uporabe kot pomoči, predvidene v spornih shemah. Nasprotno, če bi Komisija ob koncu formalnega postopka preiskave, ki bi ga začela po morebitni razglasitvi ničnosti izpodbijanih sklepov, namreč menila, da sta zaradi prekomernega nadomestila, od katerega imajo korist nekateri proizvajalci bioplina, ki nimajo sedeža na Švedskem, sporni shemi nezdružljivi z notranjim trgom, bi sprememba teh shem omejila njuno področje uporabe, ne pa razširila.
47 Poleg tega, kot izhaja iz točke 39 zgoraj, je Splošno sodišče v točki 42 sklepa z dne 25. marca 2019, Abaco Energy in drugi/Komisija (T‑186/18, neobjavljen, EU:T:2019:206), poudarilo, da ni nujno, da upravičenec do pomoči nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper sklep o razglasitvi združljivosti te pomoči z notranjim trgom.
48 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je pravni interes tožeče stranke dokazan in da je njena tožba dopustna vsaj v delu, v katerem očita sporno kumulacijo.
49 Vendar se je treba pred preučitvijo utemeljenosti tega očitka izreči o argumentu Komisije, s katerim v bistvu trdi, da tožeča stranka ni uveljavljala ugovora nezakonitosti zoper Smernice VOE, glede na katere, predvsem pa na točko 116 teh smernic, je Komisija preučila združljivost spornih shem (glej točko 10 zgoraj).
Trditev Komisije, da je treba upoštevati točko 116 Smernic VOE
50 Po mnenju Komisije Smernice VOE ne omogočajo, da bi se sporni kumulaciji priznal kakršen koli pomen pri ocenjevanju združljivosti spornih shem. Ker se tožeča stranka ni sklicevala na nezakonitost Smernic VOE, naj pred Splošnim sodiščem ne bi mogla izpodbijati dejstva, da ta kumulacija v izpodbijanih sklepih ni bila upoštevana.
51 Spomniti je treba, da se Komisija v skladu s sodno prakso s tem, da sprejme smernice, ki vsebujejo pravila ravnanja in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama omeji pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice in od teh pravil načeloma ne sme odstopiti, saj bi sicer lahko bila sankcionirana zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje ali varstvo legitimnih pričakovanj (sodbi z dne 8. marca 2016, Grčija/Komisija, C‑431/14 P, EU:C:2016:145, točka 69, in z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 143).
52 Točka 116 Smernic VOE določa, da „Komisija predpostavlja, da je pomoč ustrezna, njeni izkrivljajoči učinki pa omejeni, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji“. Vendar v tej točki ni pojasnjeno, kateri so ti „drugi pogoji“, na katere se sklicuje.
53 Kot je Komisija navedla na obravnavi, so v tem pogledu drugi pogoji iz točke 116 Smernic VOE v obravnavanem primeru pogoji iz točke 131 teh smernic, preverjanje upoštevanja teh pogojev pa vključuje preverjanje sorazmernosti pomoči, ki je omenjena v točkah 69 in 70 teh smernic.
54 Opozoriti je namreč treba, da točka 116 Smernic VOE spada v poglavje 3 teh smernic, ki se nanaša na „oceno združljivosti z vidika člena 107(3)(c) [PDEU]“.
55 V poglavju 3 so v oddelku 3.1 določena „skupna načela ocenjevanja“, v točki 27 pa so navedena kumulativna merila, ki jih mora ukrep pomoči izpolnjevati, da se razglasi za združljivega z notranjim trgom. Eno od teh meril je, kot je navedeno v točki 27(e) teh smernic, sorazmernost pomoči, torej omejitev pomoči na najmanjšo potrebno.
56 Oddelek 3.2 Smernic VOE, ki se nanaša na „splošne določbe o združljivosti“, vsebuje dodatne podrobnosti o vsakem od meril iz točke 27 teh smernic.
57 Konkretneje, oddelek 3.2.5 Smernic VOE se nanaša na „sorazmernost pomoči“. V tem oddelku sta točki 69 in 70, v skladu s katerima se „pomoč […] šteje[…] za sorazmern[o], če je znesek pomoči na upravičenca omejen na najmanjši potreben znesek za dosego želene[ga] cilja“ in da je „[s]plošno pravilo […], da se pomoč šteje za omejeno na najmanjšo potrebno, če znesek pomoči ustreza neto dodatnim stroškom, potrebnim za izpolnitev cilja, glede na obratni hipotetični scenarij brez pomoči“.
58 Iz tega sledi, da je med „drugimi pogoji“ iz točke 116 Smernic VOE tudi pogoj v zvezi s sorazmernostjo pomoči. Ta pogoj je tesno povezan s pogojem glede neobstoja prekomernega nadomestila. Poleg tega je zadnji pojem, ne da bi bil izrecno omenjen, med drugim naveden v točki 131 teh smernic, ki določa:
„Za energijo iz obnovljivih virov, ki ni električna energija, se bo pomoč za tekoče poslovanje štela za združljivo z notranjim trgom, če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:
(a) pomoč na enoto energije ne presega razlike med skupnimi izravnanimi stroški proizvodnje energije z uporabo posamezne tehnologije in tržno ceno zadevne oblike energije;
(b) izravnani stroški proizvodnje energije lahko vključujejo običajen donos kapitala. Pomoč za naložbe se pri izračunu izravnanih stroškov proizvodnje energije odšteje od skupnega naložbenega zneska;
(c) proizvodni stroški so redno posodabljajo, vsaj enkrat letno; ter
(d) pomoč se dodeli le, dokler ni obrat v celoti amortiziran v skladu z običajnimi računovodskimi pravili, s čimer se prepreči, da bi pomoč za tekoče poslovanje na podlagi izravnanih stroškov proizvodnje energije presegla amortizacijo naložbe.“
59 Poudariti je treba, da je bila točka 131 ponovljena v točki 50 obrazložitve vsakega od izpodbijanih sklepov, pri čemer je bilo za opredelitvijo pogoja iz te točke pod (a) v oklepaju dodano pojasnilo „no overcompensation“ (brez prekomernega nadomestila).
60 Ugotoviti je treba, da Smernice VOE ne določajo, da je edino prekomerno nadomestilo, ki se mu je treba izogniti, da bi bila pomoč sorazmerna, tisto, ki je lahko posledica kumulacije pomoči iz ene in iste države članice. Komisija torej nima prav, ko trdi, da ji Smernice VOE preprečujejo, da bi pri presoji združljivosti zadevnih davčnih oprostitev z notranjim trgom preučila prekomerno nadomestilo, ki lahko izhaja iz sporne kumulacije.
61 Zato točka 116 Smernic VOE Komisije ni razbremenila obveznosti, da preveri, ali je prekomerno nadomestilo, ki bi lahko izhajalo iz sporne kumulacije, na katero se sklicuje tožeča stranka, povzročilo resne težave, da bi se prepričala o sorazmernost spornih shem. Dejstvo, da tožeča stranka ni uveljavljala ugovora nezakonitosti te določbe, zato v tej zadevi ni pomembno.
62 Ta argument Komisije je zato treba zavrniti in preučiti utemeljenost očitka glede sporne kumulacije.
Utemeljenost očitka glede sporne kumulacije
63 Najprej bo treba opozoriti na načela v zvezi s sodnim nadzorom glede obstoja resnih težav, nato pa bo treba preučiti dokaze, ki jih je imela ali bi jih lahko imela Komisija v tej zadevi, obstoj resnih težav v zvezi s prekomernim nadomestilom in nazadnje trditev Komisije in Kraljevine Švedske, da pri spornih shemah ni mogoče upoštevati pomoči, ki so jih dodelile druge države članice, ker bi to pomenilo kršitev načela prepovedi diskriminacije ali člena 110 PDEU.
Sodni nadzor glede obstoja resnih težav
64 V skladu s sodno prakso je zakonitost sklepa o nenasprotovanju, ki temelji na členu 4(3) Uredbe št. 2015/1589, odvisna od vprašanja, ali bi presoja informacij in elementov, ki jih je Komisija imela v fazi postopka ga pregleda, morala objektivno povzročiti dvome o združljivosti ukrepa pomoči z notranjim trgom, ker je treba ob takih dvomih, če obstajajo, začeti formalni postopek preiskave, v katerem lahko sodelujejo zainteresirane stranke iz člena 1(h) te uredbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 38 in navedena sodna praksa). Ta obveznost je potrjena s členom 4(4) Uredbe 2015/1589, v skladu s katerim mora Komisija začeti formalni postopek preiskave, če obstajajo dvomi o združljivosti zadevnega ukrepa z notranjim trgom, ne da bi pri tem imela diskrecijsko pravico (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točki 113 in 185 ter navedena sodna praksa; sklep z dne 25. junija 2019, Fred Olsen/Naviera Armas, C‑319/18 P, neobjavljen, EU:C:2019:542, točka 30, in sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 57).
65 Dokaz o obstoju dvomov o združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom, ki ga je treba iskati tako v okoliščinah sprejetja sklepa o nenasprotovanju kot tudi v njegovi vsebini, mora predložiti predlagatelj razglasitve ničnosti tega sklepa, in sicer na podlagi sklenjenega kroga indicev (glej sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Temppus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 40 in navedena sodna praksa).
66 Zlasti nezadostna ali nepopolna preučitev, ki jo opravi Komisija med postopkom predhodne preučitve, kaže na obstoj resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa, katerih obstoj Komisijo zavezuje k začetku formalnega postopka preiskave (glej sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Temppus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 41 in navedena sodna praksa).
67 Poleg tega mora sodišče Unije zakonitost sklepa o nenasprotovanju, sprejetega ob koncu postopka predhodne preučitve, presojati ne le glede na informacije, ki jih je Komisija imela ob njegovem sprejetju, ampak tudi glede na informacije, ki bi jih lahko imela (glej sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Temppus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 42 in navedena sodna praksa).
68 Informacije, ki bi jih Komisija „lahko imela“, pa vključujejo tiste, ki so se izkazale za upoštevne za presojo, ki jo je treba opraviti v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 64 zgoraj, in ki bi jih lahko na svojo zahtevo pridobila med upravnim postopkom (glej sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Temppus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 43 in navedena sodna praksa)
69 Komisija mora namreč postopek preučitve zadevnih ukrepov voditi skrbno in nepristransko, da bi tako imela ob sprejetju končnega sklepa o ugotovitvi obstoja pomoči in po potrebi njene nezdružljivosti ali nezakonitosti na voljo najpopolnejše in najzanesljivejše elemente (glej sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Temppus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 44 in navedena sodna praksa)
70 Iz tega izhaja, da se nadzor Splošnega sodišča nad zakonitostjo odločitve, da se ne uvede formalni postopek preiskave, ker ni resnih težav, ne more omejiti na iskanje očitne napake pri presoji. Sklep, ki ga je sprejela Komisija, ne da bi začela formalni postopek preiskave, se lahko razglasi za ničnega, ker ni opravila kontradiktorne in poglobljene preučitve, določene v členu 108(2) PDEU, tudi če ni dokazano, da je Komisija pri vsebinski presoji napačno uporabila pravo ali napačno ugotovila dejansko stanje (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2020, První novinová společnost/Komisija, T‑316/18, neobjavljena, EU:T:2020:489, točke 88, 90 in 91 ter navedena sodna praksa). Nadzor Splošnega sodišča torej ni omejen (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, a&o hostel and hotel Berlin/Komisija, T‑578/17, neobjavljena, EU:T:2019:437, točka 66).
Elementi, ki jih je Komisija imela ali bi jih lahko imela na voljo v tej zadevi
71 Poudariti je treba, da je tožeča stranka v prilogi k dopisu Komisiji z dne 18. oktobra 2019, ki se je nanašal predvsem na pomoči za proizvodnjo energije iz bioplina, ki jih je dodelila Kraljevina Danska, predložila študijo, v kateri je poudarjeno, da je geografski trg za bioplin zdaj nadnacionalen in vključuje vsaj Dansko, Švedsko, Nemčijo in Združeno kraljestvo. V študiji je dalje navedeno, da bi se lahko bioplin podpiral tako s pomočmi za njegovo proizvodnjo kot tudi s spodbudami v zvezi s povpraševanjem, kot so davčne oprostitve. Pojasnjeno je bilo, da te različne oblike podpore sicer lahko obstajajo hkrati v eni državi članici, vendar jih na nacionalni ravni ni dovoljeno kumulirati. V skladu s to študijo na primer v Nemčiji energija, proizvedena iz bioplina, za katero je bila na voljo pomoč za proizvodnjo, ni mogla biti upravičena do druge pomoči za prodajo energije iz obnovljivih virov. Vendar je bilo v omenjeni študiji navedeno, da bi lahko prišlo do kumulacije in „dvojne subvencije“ ali „presežne podpore“, če bi pomoči za proizvodnjo in davčne oprostitve prihajale od različnih držav članic. Študija je tudi pokazala, da bi prekrivanje shem pomoči, ki so jih sprejele različne države članice, lahko pripeljalo do prekomernega nadomestila in povzročilo izkrivljanje konkurence. Primer, ki je bil v zvezi s tem naveden, se je nanašal zlasti na dansko in švedsko pomoč.
72 Podobno je tožeča stranka v dopisu Komisiji z dne 19. junija 2020, ki se je nanašal na dansko pomoč, vendarle opozorila na povezavo med temi pomočmi in davčnimi oprostitvami, ki jih je odobrila Švedska. Posebej se je sklicevala na sklepa, s katerima je Komisija odobrila švedske sheme pomoči, ki so bile z manjšimi prilagoditvami podaljšane z izpodbijanima sklepoma. Poleg tega je študija, priložena temu dopisu, vsebovala podobne elemente kot študija, omenjena v točki 71 zgoraj.
73 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je tožeča stranka pred sprejetjem izpodbijanih sklepov Komisiji predložila informacije o mogočih učinkih kumulacije davčnih oprostitev, ki jih je odobrila Kraljevina Švedska, in pomoči za proizvodnjo energije iz bioplina, ki so jo odobrile druge države članice, zlasti Kraljevina Danska.
74 Poleg tega je bilo, kot je Kraljevina Švedska potrdila na obravnavi v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča, dejstvo, da je bila proizvodnja energije iz bioplina deležna pomoči, ki jih je dodeljevala Kraljevina Danska, javno znano. Poleg tega Kraljevina Švedska priznava, da je bilo v vladnem odloku z dne 31. maja 2018, ki ga je tožeča stranka predložila Splošnemu sodišču, navedeno, da bi lahko pomoči za proizvodnjo energije iz bioplina, ki jih je dodelila Kraljevina Danska, v povezavi z zadevnimi davčnimi oprostitvami povzročile poslabšanje konkurenčnih pogojev za proizvodnjo bioplina na Švedskem. V zvezi s tem je Kraljevina Švedska, kot izhaja iz dveh poročil, priloženih tožbi, in kot je potrdila Komisija v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, od oktobra 2018 proizvajalcem bioplina s sedežem na njenem ozemlju dodelila pomoči za proizvodnjo, ker bi lahko proizvajalci s sedežem v drugih državah članicah imeli korist od sporne kumulacije.
75 Tako je Komisija ob sprejetju izpodbijanih sklepov imela podatke o sporni kumulaciji.
76 V zvezi s tem se Komisija ne more sklicevati na dejstvo, da tožeča stranka pred sprejetjem izpodbijanih sklepov ni vložila pritožbe na podlagi člena 24(2) Uredbe št. 2015/1589, da bi dokazala, da ji ni bilo treba upoštevati informacij v zvezi s sporno kumulacijo.
77 Opozoriti je treba, da člen 24(2) Uredbe 2015/1589 določa:
„2. Vsaka zainteresirana stranka lahko z vložitvijo pritožbe Komisijo obvesti o kakršni koli domnevni nezakoniti pomoči ali o kakršni koli domnevni zlorabi pomoči. V ta namen zainteresirana stranka ustrezno izpolni obrazec, določen v izvedbeni določbi iz člena 33, ter predloži vse obvezne podatke, ki se z njim zahtevajo.
Če Komisija meni, da zainteresirana stranka ne izpolnjuje obveznega pritožbenega obrazca ali da dejstva in pravna vprašanja, ki jih je predložila zainteresirana stranka, ne predstavljajo zadostnih razlogov, da bi bilo na podlagi prima facie preučitve ugotovljeno, da obstaja nezakonita pomoč ali zloraba pomoči, zainteresirano stranko o tem obvesti ter jo pozove, da pošlje pripombe v predpisanem času, ki običajno ni daljši od enega meseca. Če zainteresirana stranka v predpisanem roku ne poda svojih stališč, se šteje, da je pritožba umaknjena. Ko se šteje, da je bila pritožba umaknjena, Komisija o tem obvesti zadevno državo članico.
Komisija pritožniku pošlje izvod sklepa o zadevi glede vsebine pritožbe.“
78 Tako se člen 24(2) Uredbe 2015/1589 nanaša na pomoč, za katero se bodisi domneva, da je „nezakonita“ v smislu člena 1(f) navedene uredbe, ker je bila izvedena v nasprotju s členom 108(3) PDEU, v skladu s katerim je treba vsak predlagani ukrep pomoči priglasiti Komisiji in se ne sme izvesti, dokler Komisija ne sprejme končne odločitve, bodisi se domneva, da gre za „zlorabo pomoči“ v smislu člena 1(g) navedene uredbe, saj jo upravičenci uporabljajo v nasprotju s sklepom Komisije, s katerim je bila razglašena za združljivo z notranjim trgom.
79 Samo v zvezi s tako pomočjo, kot je opredeljena v členu 1 Uredbe 2015/1589, člen 24(2) navedene uredbe v povezavi s členom 12(1) te uredbe daje zainteresirani stranki pravico, da sproži postopek predhodnega pregleda, tako da Komisiji na posebnem obrazcu pošlje pritožbo, ki vsebuje informacije o taki pomoči, ki jo mora Komisija preučiti v okviru postopka, ki pritožniku zagotavlja določene pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2019, Marinvest in Porting/Komisija, T‑728/17, neobjavljena, EU:T:2019:325, točke od 38 do 40; glej tudi v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 37).
80 V skladu s sodno prakso, če je bila taka pritožba vložena, je Komisija v določenih okoliščinah lahko dolžna preučiti pritožbo tako, da gre prek same preučitve dejstev in pravnih elementov, s katerimi jo seznani pritožnik. Komisija je namreč dolžna v interesu pravilne uporabe temeljnih pravil Pogodbe v zvezi z državnimi pomočmi, skrbno in nepristransko preučiti pritožbo, kar lahko pomeni, da mora Komisija preučiti elemente, ki jih pritožnik ni izrecno navajal (sodba z dne 15. marca 2018, Naviera Armas/Komisija, T‑108/16, EU:T:2018:145, točka 101 in navedena sodna praksa).
81 Vendar v obravnavani zadevi ne gre za pomoč ali podrobna pravila izvajanja pomoči iz člena 24(2) Uredbe 2015/1589, temveč za pomoč, ki jo je Kraljevina Švedska ustrezno priglasila Komisiji in katere izvajanje v skladu z izpodbijanima sklepoma ni sporno v tej zadevi.
82 Ker se torej člen 24(2) Uredbe 2015/1589 ne uporablja, je sodna praksa iz točke 80 zgoraj v tej zadevi brezpredmetna.
83 Vendar je morala Komisija v skladu s sodno prakso, ki je navedena v točkah od 67 do 69 zgoraj, svojo analizo opreti na dokaze, ki so ji bili na voljo ali bi jih lahko imela na voljo, kar pa ni omejeno na dokaze, ki bi bili predloženi v pritožbi v smislu člena 24(2) Uredbe 2015/1589.
84 Poleg tega, čeprav Komisija ni dolžna na lastno pobudo – in tudi če ni nobenega indica v tem smislu – poiskati vse informacije, ki bi bile lahko povezane z zadevo, o kateri odloča, tudi če bi bile takšne informacije javno dostopne (glej sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 45 in navedena sodna praksa), je v obravnavani zadevi tožeča stranka Komisiji predložila informacije o učinkih kumulacije davčnih oprostitev, ki jih je odobrila Kraljevina Švedska, in pomoči za proizvodnjo energije iz bioplina, ki so jih odobrile druge države članice, zlasti Kraljevina Danska.
85 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je imela Komisija pri pregledu spornih shem informacije o učinkih, ki bi jih lahko povzročila sporna kumulacija. Poleg tega je imela Komisija, če bi menila, da je to potrebno, na voljo dodatne informacije, ki bi jih lahko zahtevala od tožeče stranke.
86 Vendar je treba preveriti – kot je Komisija trdila na obravnavi – ali so bili elementi iz dopisov tožeče stranke in študij, ki sta jima bili priloženi, pomembni za presojo združljivosti spornih shem z notranjim trgom. Zato je treba ugotoviti, ali so ti elementi, povezani z morebitnim prekomernim nadomestilom, lahko razkrili obstoj resnih težav pri ugotavljanju take združljivosti. Samo v tem primeru bi bilo namreč mogoče sklepati, da je bila Komisija dolžna začeti formalni postopek preiskave (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 85).
Obstoj resnih težav v zvezi s prekomernim nadomestilom
87 Iz glavnih preudarkov izpodbijanih sklepov v zvezi s prekomernim nadomestilom, povzetih v točki 9 zgoraj, izhaja, da je bilo po mnenju Komisije za razglasitev združljivosti spornih shem z notranjim trgom potrebno, da zadevne davčne oprostitve ne povzročajo prekomernega nadomestila.
88 Vendar v izpodbijanih sklepih ni pojasnjeno, ali zadevno prekomerno nadomestilo izhaja zgolj iz morebitne kumulacije zadevnih davčnih oprostitev in drugih pomoči, ki jih je dodelila Kraljevina Švedska, ali pa lahko izhaja tudi iz sporne kumulacije.
89 Komisija je pojasnila, da se je pri preučevanju prekomernega nadomestila omejila na preučitev morebitne kumulacije zadevnih davčnih oprostitev in drugih ukrepov pomoči, ki jih je sprejela Kraljevina Švedska. Po njenem mnenju niti Smernice VOE niti nobene druge določbe prava Unije ne predvidevajo dodatnega upoštevanja morebitnih pomoči, dodeljenih v drugi državi članici, pri preverjanju, ali gre za prekomerno nadomestilo v korist upravičencev do navedenih oprostitev.
90 Kraljevina Švedska pa se je sklicevala na dejstvo, da poročila švedske agencije za energijo, na katera se je Komisija oprla, da bi v izpodbijanih sklepih izključila obstoj prekomernega nadomestila, posredno upoštevajo pomoči, ki jih je dodelila Kraljevina Danska. Vendar je v odgovoru na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča navedla, da je švedska agencija za energijo preverjala prekomerno nadomestilo na nacionalni ravni in da ni bila dolžna upoštevati nobene pomoči za proizvodnjo, ki so jo morda odobrile druge države članice in ki bi lahko koristila bioplinu, uvoženemu na Švedsko.
91 Zato je treba ugotoviti, da je Komisija pri sprejetju izpodbijanih sklepov preučila le prekomerno nadomestilo, ki bi lahko nastalo zaradi kumulacije več ukrepov pomoči, ki jih je odobrila Kraljevina Švedska. S tem je Komisija izključila možnost, da bi sporna kumulacija povzročila resne težave pri ugotavljanju združljivosti spornih shem z notranjim trgom, kar bi bilo mogoče razjasniti le s formalnim postopkom preiskave. Zato je treba preveriti, ali je ta izključitev upravičena.
92 Spomniti je treba, da člen 107(1) PDEU določa:
„Razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“
93 Člen 107(3) PDEU pa določa:
„Kot združljivo z notranjim trgom se lahko šteje naslednje:
[…]
(c) pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“.
94 Iz tega sledi, da mora Komisija, preden odloči, ali je državna pomoč združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c), preučiti učinke pomoči na trgovino med državami članicami. Zlasti kadar Komisija, kot v tem primeru, sprejme sklepe na podlagi te določbe na koncu postopka predhodnega pregleda, mora biti sposobna ugotoviti, ne da bi to povzročilo resne težave, da zadevna pomoč ne bo vplivala na trgovino med državami članicami.
95 Komisija je v izpodbijanih sklepih, sprejetih na podlagi člena 4(3) Uredbe 2015/1589, sklenila, da ne more ugovarjati spornim shemam, ki so pomenile podaljšanje veljavnosti shem, za katere se je že štelo, da so združljive z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.
96 Zato Komisija, čeprav le na podlagi informacij, ki jih je predložila tožeča stranka (glej točke od 71 do 73 zgoraj), ni mogla prezreti, da se je uvoz bioplina, proizvedenega v drugih državah članicah, zlasti na Danskem, na Švedsko v letih pred priglasitvijo spornih shem zaradi obstoja sporne kumulacije znatno povečal, in sicer na škodo bioplina iz drugih držav članic.
97 Zato je morala Komisija, čeprav sporni shemi nista vsebovali bistvenih sprememb, ki bi vplivale na shemi, ki sta na Švedskem veljali že več let, pri oceni združljivosti spornih shem z notranjim trgom upoštevati vpliv sporne kumulacije na vse večji uvoz iz nekaterih držav članic.
98 Res je, da Komisija teh elementov ni prezrla, saj je vztrajala, da se morajo sporne sheme uporabljati tako za bioplin, proizveden na Švedskem, kot tudi za uvoženi bioplin. Vendar je bila njena preučitev obstoja morebitnega prekomernega nadomestila omejena na nacionalno razsežnost, kot je navedeno v točki 89 zgoraj.
99 V skladu s sodno prakso iz točke 66 zgoraj nezadostna ali nepopolna analiza, ki jo je Komisija opravila med postopkom predhodnega pregleda v zvezi s prekomernim nadomestilom, ki bi lahko izhajalo iz sporne kumulacije, kaže na obstoj resnih težav. Kot je razvidno iz točk od 55 do 59 zgoraj, po eni strani državnih pomoči ni mogoče razglasiti za združljive z notranjim trgom, če ne izpolnjujejo pogoja sorazmernosti. Po drugi strani je v izpodbijanih sklepih vprašanje neobstoja prekomernega nadomestila tesno povezano z vprašanjem sorazmernosti spornih shem. Zato dejstvo, da je Komisija nezadostno in nepopolno analizirala neobstoj prekomernega nadomestila, ker ni upoštevala sporne kumulacije, lahko v tem primeru zadostuje za ugotovitev obstoja resnih težav.
100 Vendar je treba upoštevati, da vprašanje prekomernega nadomestila, ki lahko nastane zaradi sporne kumulacije, ne povzroča resnih težav, če bi bilo izključeno – kot trdita Komisija in Kraljevina Švedska – da bi se v spornih shemah upoštevala pomoč, ki jo dodelijo druge države članice, ker bi to pomenilo kršitev načela prepovedi diskriminacije ali člena 110 PDEU.
101 Spomniti je namreč treba, da v skladu s sodno prakso iz splošne sistematike pogodb izhaja – čeprav ima Komisija v postopku iz členov 107 in 108 PDEU široko diskrecijsko pravico pri odločanju o združljivosti sheme državne pomoči z zahtevami notranjega trga – da izid tega postopka nikoli ne sme biti v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije, kot je načelo enakega obravnavanja, ali posebnimi določbami pogodb, zlasti tistimi, ki se nanašajo na notranje davke, omenjene v členu 110 PDEU (glej v tem smislu sodbe z dne 23. aprila 2002, Nygård, C‑234/99, EU:C:2002:244, točka 54 in navedena sodna praksa; z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točki 50 in 51 ter navedena sodna praksa, in z dne 9. septembra 2010, British Aggregates in drugi/Komisija, T‑359/04, EU:T:2010:366, točka 91 in navedena sodna praksa). Poleg tega država članica ne sme uvesti ali odobriti pomoči v obliki davčne diskriminacije proizvodov s poreklom iz drugih držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2010, British Aggregates in drugi/Komisija, T‑359/04, EU:T:2010:366, točka 92 in navedena sodna praksa).
Načelo prepovedi diskriminacije
102 Načelo prepovedi diskriminacije oziroma enakega obravnavanja prepoveduje, da se primerljivi položaji obravnavajo različno ali da se različni položaji obravnavajo enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno upravičeno (glej sodbo z dne 11. julija 2019, IPPT PAN/Komisija in REA, T‑805/16, neobjavljena, EU:T:2019:496, točka 216 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique in Lorraine ter drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 23 in navedena sodna praksa, in z dne 27 septembre 2012, Koninklijke BAM Groep/Komisija, T‑355/06, neobjavljena, EU:T:2012:486, točka 49 in navedena sodna praksa).
103 Primerljivost različnih položajev se presoja glede na vse njihove značilnosti. Te značilnosti je treba zlasti utemeljiti in presojati ob upoštevanju predmeta in namena akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja, iz katerega izhaja zadevni akt (glej po analogiji sodbo z dne 12. maja 2011, Luksemburg/Parlament in Svet, C‑176/09, EU:C:2011:290, točka 32 in navedena sodna praksa).
104 V obravnavanem primeru Komisija meni, da se je prepričala, da sporni shemi upoštevata načelo prepovedi diskriminacije, saj je od Kraljevine Švedske pridobila jamstvo, da se zadevne davčne oprostitve uporabljajo ne glede na izvor bioplina, prodanega na Švedskem, najsi gre za bioplin, proizveden v tej državi članici, ali za bioplin, proizveden v drugih državah članicah in uvožen na Švedsko.
105 Vendar je treba ugotoviti, da glede na namen spornih shem prodaja bioplina, za katerega so bili izravnani dodatni proizvodni stroški, ni primerljiva s prodajo bioplina, za katerega dodatni proizvodni stroški še niso bili izravnani.
106 Kot je namreč razvidno iz izpodbijanih sklepov (glej točko 8 zgoraj), so zadevne davčne oprostitve namenjene temu, da bi bioplin postal konkurenčen fosilnim plinom, čeprav so proizvodni stroški bioplina višji od proizvodnih stroškov fosilnih plinov.
107 Če so se stroški proizvodnje bioplina, ki so višji od stroškov proizvodnje fosilnega plina, že izravnali s pomočjo, ki jo je dodelila država članica, na katere ozemlju je bil proizveden, dodelitev zadevnih davčnih oprostitev za bioplin, uvožen na Švedsko, izgubi smisel.
108 Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da Komisija priznava, da obstaja razlika med prodajo bioplina, za katerega so bili dodatni proizvodni stroški izravnani, in prodajo bioplina, za katerega dodatni proizvodni stroški še niso bili izravnani. V zvezi z bioplinom, proizvedenim na Švedskem, se je prepričala, da ni obstajalo prekomerno nadomestilo kot posledica kumulacije zadevnih davčnih oprostitev in drugih pomoči, ki so jih dodelili švedski organi za proizvodnjo bioplina v tej državi članici. Vendar pa razlika med položajem, v katerem so bili dodatni stroški bioplina že izravnani, in položajem, v katerem dodatni stroški bioplina še niso bili izravnani, obstaja tudi v primeru, v katerem je to nadomestilo posledica pomoči, ki jih dodelijo države članice, ki niso Kraljevina Švedska.
109 Zato, če ni objektivne utemeljitve, obeh prodaj iz točke 105 zgoraj ni mogoče obravnavati enako, torej da sta obe deležni enake davčne oprostitve, ne glede na to, ali je bil bioplin, prodan na Švedskem, proizveden na nacionalnem ozemlju ali uvožen.
110 Komisija v izpodbijanih sklepih ni upoštevala prekomernega nadomestila, ki bi lahko izhajalo iz sporne kumulacije. S tem ni uporabila načela prepovedi diskriminacije, tako da bi upoštevala vse pomembne dejavnike, značilne za „položaje“, ki jih je treba na podlagi tega načela primerjati. V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 64 in 66 zgoraj, ter premisleki v točki 99 zgoraj, ta okoliščina razkriva obstoj resnih težav, zaradi katerih nastane za Komisijo obveznost, da začne formalni postopek preiskave.
111 Poleg tega, tudi če z dejanskega vidika – kot trdi Komisija – ni mogoče preučiti prekrivanja shem pomoči, predvidenih v eni državi članici, s tistimi, ki veljajo v drugih državah članicah, je treba poudariti – kot je Komisija priznala na obravnavi – da v izpodbijanih sklepih ta nemožnost ni omenjena. Še bolj pa se ta nemožnost v teh sklepih ne šteje za objektivno utemeljitev.
112 Zato je treba ugotoviti, da zaradi nujnega upoštevanja načela prepovedi diskriminacije ni bilo mogoče izključiti obstoja resnih težav glede vpliva sporne kumulacije na združljivost spornih shem z notranjim trgom.
Člen 110 PDEU
113 Kot je navedeno v točki 100 zgoraj, je treba ugotoviti, ali člen 110 PDEU nasprotuje temu, da bi se pri spornih shemah upoštevala pomoč, ki jo dodelijo druge države članice, kot trdita Komisija in Kraljevina Švedska.
114 Člen 110 PDEU določa:
„Nobena država članica ne uvaja, neposredno ali posredno, kakršnih koli notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na enakovrstne domače izdelke.
Prav tako nobena država članica ne uvaja takšnih notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, s katerimi bi posredno zaščitila druge izdelke.“
115 V skladu s sodno prakso, prvič, iz člena 110 PDEU izhaja, da so razlike na področju notranje obdavčitve v skladu s pravom Unije le, če zasledujejo cilje, ki so tudi združljivi s tem pravom, in če so podrobna pravila taka, da nikakor ne pomenijo neposredne ali posredne diskriminacije glede uvoza iz drugih držav članic ali zaščite v korist konkurenčne nacionalne proizvodnje. Tako ob upoštevanju teh zahtev pravo Unije v svojem sedanjem stanju razvoja ne omejuje svobode vsake države članice, da vzpostavi davčni sistem, ki razlikuje med določenimi izdelki, čeprav enakovrstnimi v smislu člena 110, prvi odstavek, PDEU glede na objektivna merila, kot so vrsta uporabljenih surovin ali proizvodnih postopkov (glej po analogiji sodbi z dne 2. aprila 1998, Outokumpu, C--213/96, EU:C:1998:155, točka 30, in z dne 14. aprila 2021, Achema in Lifosa/Komisija, T‑300/19, neobjavljena, EU:T:2021:191, točka 220).
116 Drugič, zakonitost nekaterih davčnih oprostitev ali davčnih olajšav, zlasti če je njihov cilj omogočiti obstoj proizvodnje ali podjetij, ki brez teh davčnih ugodnosti zaradi višjih stroškov proizvodnje ne bi bila več donosna, pogojena s tem, da države članice, ki uporabijo te možnosti, nediskriminatorno in ne kot zaščitni ukrep ob upoštevanju člena 110 PDEU razširijo njihovo korist na uvožene proizvode v enakem položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2010, British Aggregates in drugi/Komisija, T‑359/04, EU:T:2010:366, točke od 93 do 95 in navedena sodna praksa).
117 Tretjič, zahteve iz člena 110 PDEU so izpolnjene, če zakonodaja države članice dovoljuje, da se za blago s poreklom iz druge države članice uporablja davčni sistem, za katerega se lahko šteje, da je enakovreden sistemu, ki se uporablja za to blago, ko je proizvedeno v prvi državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 30. oktobra 1980, Schneider‑Import, 26/80, EU:C:1980:257, točki 10 in 15).
118 Iz tega sledi, da če prodaja podobnih domačih ali uvoženih izdelkov v državi članici ne bi bila donosna brez davčnih ugodnosti, člen 110, prvi odstavek, PDEU nasprotuje temu, da bi bili uvoženi izdelki neposredno ali posredno diskriminirani v primerjavi z domačimi izdelki, saj zanje velja višja obdavčitev kot za zadnje omenjene. Po drugi strani pa je različna davčna obravnava združljiva s to določbo, če je taka obravnava rezultat objektivnih meril in preprečuje vsakršno obliko diskriminacije uvoza iz drugih držav članic.
119 Za uporabo teh načel v obravnavani zadevi je treba poudariti, da je ta zadeva posebna v primerjavi s položaji, navedenimi v sodni praksi, saj so vse vrste bioplina, prodane na Švedskem, ne glede na to, ali so proizvedene v tej državi članici ali vanjo uvožene, upravičene do enakih davčnih oprostitev. Poleg tega se pri uvoženem bioplinu te oprostitve, ki so popolne, odobrijo brez razlikovanja glede na to, ali je država članica, v kateri je bil bioplin proizveden, odobrila pomoč za proizvodnjo energije iz bioplina ali ne.
120 Iz razlogov, povezanih z zahtevami prava Unije, ki velja za državne pomoči, se je Komisija prepričala, da bioplin, proizveden na Švedskem, nima koristi od prekomernega nadomestila (glej točko 108 zgoraj). Zato ne more trditi, da bi bil bioplin, uvožen iz drugih držav članic, predmet diskriminacije, prepovedane s členom 110 PDEU, če bi zanj veljale zadevne davčne oprostitve pod edinim pogojem, da je izključeno kakršno koli prekomerno nadomestilo kot posledica kumulacije teh oprostitev in pomoči, ki jih druge države članice odobrijo proizvajalcem tega bioplina pred izvozom na Švedsko. Ta pogoj, ki se nanaša na neobstoj prekomernega nadomestila, je namreč podoben tistemu, ki se zahteva za bioplin, proizveden na Švedskem.
121 Da bi se izognilo vsakršnemu prekomernemu nadomestilu, bi lahko na Švedskem za bioplin, uvožen iz nekaterih držav članic, veljal notranji davek, ki bi bil višji od davka na bioplin, proizvedenega na Švedskem, ker ne predvideva oprostitev davkov v enakem obsegu kot zadevne oprostitve oziroma predvideva manjše oprostitve. Vendar ta rezultat naj ne bi bil nujno diskriminatoren. V primeru te zadnje kategorije bioplina je Komisija želela izključiti možnost, da kumulacija pomoči davčne narave in pomoči za proizvodnjo ne pomeni prekomernega nadomestila, preden je ugotovila, da sta sporni shemi združljivi z notranjim trgom.
122 Drugače povedano, obstoj prekomernega nadomestila se lahko obravnava kot objektivno merilo, ki omogoča, da se zadevne davčne oprostitve uporabijo samo za domači ali uvoženi bioplin, katerega dodatni proizvodni stroški v primerjavi s fosilnimi plini še niso bili izravnani z drugo pomočjo, ne glede na državo članico, ki je dodelila to drugo pomoč, in brez poseganja v možnost prilagoditve stopnje zadevnih davčnih oprostitev glede na znesek take druge pomoči. To razlikovanje, ki temelji na objektivnem merilu, lahko prepreči diskriminacijo, ki bi bila posledica že odobrenih nadomestil za bioplin, uvožen iz nekaterih držav članic.
123 Poleg tega je treba opozoriti, da ima v skladu s sodno prakso sistem obdavčitve diskriminatoren in zaščitni učinek, ki je v nasprotju s členom 110 PDEU, če preusmerja nakup proizvodov iz drugih držav članic na domače proizvode (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 1990, Komisija/Grčija, C‑132/88, EU:C:1990:165, točki 18 in 19).
124 To očitno ne velja za sporni shemi. Če se ne sprejmejo ukrepi za preprečitev prekomernega nadomestila, ki bi lahko izhajalo iz sporne kumulacije, sporne sheme dejansko povzročijo obrnjeno diskriminacijo bioplina, proizvedenega na Švedskem, v korist bioplina, proizvedenega v drugih državah članicah, ki dodeljujejo pomoči za proizvodnjo energije iz bioplina. Ta rezultat naj ne bi bil posledica obveznosti spornih shem, da upoštevajo člen 110 PDEU, katerega namen je preprečiti, da bi država članica dajala prednost lastni proizvodnji na škodo proizvodnje drugih držav članic. Poleg tega je treba opozoriti, da se ta člen ne uporablja za primere, v katerih država članica izdelke, ki jih uvaža iz nekaterih držav članic, ugodneje davčno obravnava kot podobne izdelke, ki jih uvaža iz drugih držav članic.
125 Poudariti je treba, da je Komisija v delih izpodbijanih sklepov, ki se nanašajo na upoštevanje davčnega prava Unije (glej točko 11 zgoraj), ugotovila, da sporni shemi nista povzročili prekomernega nadomestila in da so se zadevne davčne oprostitve uporabljale ne glede na izvor bioplina. Iz tega sledi, da Komisija ni menila, da so v zvezi s tem obstajale resne težave, medtem ko premisleki iz točk od 115 do 124 zgoraj kažejo, da so take težave obstajale in jih je bilo treba preučiti v okviru formalnega postopka preiskave.
126 Zato je treba ugotoviti, da zaradi nujnega upoštevanja člena 110 PDEU ni mogoče izključiti resnih težav glede vpliva sporne kumulacije na združljivost spornih shem z notranjim trgom.
Sklepne ugotovitve o očitku glede sporne kumulacije
127 Glede na vse navedene ugotovitve je treba skleniti, da je tožeča stranka na podlagi dokazov, ki jih je Komisija imela ali bi jih lahko imela ob sprejetju izpodbijanih sklepov, dokazala, da je analiza združljivosti izpodbijanih shem z notranjim trgom glede na člen 107(3)(c) PDEU pokazala resne težave, povezane s prekomernim nadomestilom kot posledico sporne kumulacije, ob upoštevanju načela prepovedi diskriminacije in člena 110 PDEU. Iz tega izhaja, da bi morala Komisija te težave preučiti v formalnem postopku preiskave, namesto da je sprejela izpodbijana sklepa na koncu predhodnega postopka pregleda.
128 Ker se te resne težave nanašajo na načelo in določbo primarnega prava, se ni treba opredeliti do trditev Komisije in Kraljevine Švedske, da je upoštevanje prekomernega nadomestila, ki lahko nastane zaradi zadevne kumulacije, v nasprotju z več akti sekundarnega prava, ki prepovedujejo določanje različnih davčnih stopenj za proizvode s poreklom iz različnih držav članic.
129 Zato je treba ugoditi očitku, ki se nanaša na sporno kumulacijo, in razglasiti ničnost izpodbijanih sklepov, ne da bi bilo treba odločiti o drugih očitkih tožeče stranke.
Stroški
130 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
131 V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Švedska zato nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Sklep Komisije C(2020) 4489 final z dne 29. junija 2020 o državni pomoči SA.56125 (2020/N) – Švedska – Podaljšanje in sprememba sheme SA.49893 (2018/N) – Oprostitev davka za bioplin in biopropan iz neživilskih virov, namenjena za proizvodnjo toplote, se razglasi za ničen.
2. Sklep Komisije C(2020) 4487 final z dne 29. junija 2020 o državni pomoči SA.56908 (2020/N) – Švedska – Podaljšanje in sprememba sheme za bioplin, ki je namenjen za uporabo kot gorivo na Švedskem, se razglasi za ničen.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila družba Landwärme GmbH.
4. Kraljevina Švedska nosi svoje stroške.
da Silva Passos | Valančius | Reine |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. decembra 2022.
Podpisi